Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne m- sprejemajo. .... > Za odgovor znamka 15 vin. ^r I z ha j a vsako soboto. = Štev. m V Ljubljani, v soboto 2. marca. Naročnina: na l«to .... K 8'— pol leta . . . „ 4'— četrt leta . . . , 2'— Posamezna Številka 20 v. = Inserati po dogovoru. =r Leto 1918. VK3HK Naše stališče. V zadnjih dneh so po listih krožile, vesti, da se vršijo neka spravna pogajanja med dr. Šusteršičem in Slov. ljudsko stranko. Te vesti so vzbudile precej pozornosti in tu in tam celo nekaj vznemirjenosti. Vladi' in narodnim nasprotnikom bi najbrže bilo ljubo, da bivši voditelj pride vnovič do veljave, naši ljudje pa so se opravičeno zbali, da bi v naši politiki zopet zavladala njegova obsojena politična morala in meše-tarska roka glede majniške deklaracije. Javnost lahko pomirimo z netočnostjo teh vesti. Naše mnenje o stvari pa je sledeče: V »Slovensko ljudsko stranko" ne morejo nazaj vsi tisti, ki so zločinsko poskušali razbiti to stranko, v prvi vrsti ne morejo nd%aj vanjo poslanci, ki so formelno vstopili v novo kmečko stranko. Sodoa našega ljudstva in vseh pristašev S. L. S. 'nad temi politiki je ie pravomočna in neizpremenljiva. Drugače pa bi bilo s tistimi, ki so ob tistem usodnem trenutku vsled ne-poznanja razmer v prevelikem zaupanju do dolgoletnega načelnika stranke sledili razdiralcu sloge v stranki in narodu. Ogromna večina teh pristašev je v šanh mesecih imeia časa in prilike dovolj za spoznanje, da Šusteršičeva politika ni prava in da je brez najmanjše zaslombe v ljudstvu. Spoznavajo, da je njihovo mesto samo med ljudstvom. Tem spreobrnjencem, ki iščejo pota nazaj v ljudstvo in stranko, pač ne bi imeli vzroka zapirati vrata v stranko. »Slov. ljudska stranka" pa danes zahteva: brezpogojno priznanje majniške deklaracije, odkrito uveljavljanje demokratičnih zahtev in strogo edinost, disciplino in koncentracijo našega zadiužuištva. V teh vprašanjih ne poznamo nobenih kompromisov, dvoumnosti in polovičarstva. Naše vrste morajo biti tesno sklenjene, kajti naše narodno vprašanje se bliža rešitvi. Trdno verujemo v popolno zmago pravične stvari našega naroda, prav tako pa vemj, da nas čaka še marsiKtera težita preizkušnja. Taka se pripravlja. Vlada nam misli ponuditi košček narodne avtonomije v okviru kronovin. Njeni organi in tudi nekateri naši realni »etapni" ponliki bodo te mrvice hvalisali kot tisto, kar je dovolj za enakopravno življenje slovenskega naroda. Slikali bodo posebno, da so koroški Slovenci rešeni. Toda prepričani smo, da bo ves narod sledil ravno koroškim Slovencem in Slovenkam, ki so piav te dni začeli živahno ljudsko glasovanje za majmško deklaracijo. Naš ijjirod odklanja vse drugo in zahteva — lastno jugoslovansko državo, ker le lastna država nam prinese naenkrat vse in zagotovi mir, svobodo in blagostanje. Dr. H. Tuma in jugoslovansko vprašanje Dr. M. — Dr. Henrik Tuma je objavil v 2. številki mesečnika za nemško socijalnodemokratično ra-zumništvo »Der Kampi" članek o jugoslovanskem vprašanju. Pisatelja pozna slovenska javnost kot moža, ki se peča z jako mnogovrstnimi znanstvenimi vprašanji, v prvi vrsti pa z vprašanji slovenske socialnodemokra-tične politike. V tem oziru se giblje vedno strogo v krogu strankine discipline, dasi se še jako pogosto p< kaže njegova liberalno meščanska preteklost, meščanskih temeljev svoje zgodovinske in politične izobrazbe še ni izbrisal in premagal popolnoma v svojem mišljenju. Omenjeni članek je spisal Tuma v prvi vrsti kot slovenski socijalni demokratični strankar, menda je hotel zamašiti vrzel, krr njegova stranka nima v državni zbornici zastopnika, ki bi bil poklican pred širšo avstrijsko javnostjo zavzetij stališče o življenskem vprašanju našega naroda — Članek ne kaže namena pri- pravljati nemško socijalno demokracijo do tega, da bi v smislu svojih načel boj za našo narodno samoodločbo podprla, da bi zlasti med nemškim ljudstvom širila pravo demokratično razumevanje tega vprašanja, da bi odpravila pesek, ki so ga nemškemu ljudstvu nametali v oči zagrizeni narodni šovinisti nemške narodne zveze in krščanski socijalci, ampak cel njegov filanak skuša izčrpati iz jugoslovanskega vprašanja samo vas politični kapital za slovensko socijalno demokratično stranko, oziroma izpodbiti vsa očitanja in vse ugovore, ki jih utegne eden ali drugi imeti glede postopanja njegove stranke vtem ozuu. Tz članka se dobro čuti, da pisatelj z drugimi socijalno demokratičnimi voditelji vred ni prav posebno trden v tem ozira, da sluti, da bo mogoče jugoslovanska deklaracija ravno za obstoj njihove stranke lahko usodna. Da to čuti, ni nič čudnega, da je začel s strankarsko samoobrambo, mu r.e moremo zameriti, to pa lahko rečemo, da ni izbra> pravega mesta. V nemški list naj bi bil napisal nepristransko sliko našega vprašanja kot politični znanstvenik, če že ni hotel nastopiti kot branitelj in zagovornik življenske zahteve, ki jo tako enodušno stavi vse jugoslovansko ljudstvo od mest in trgov do zadnjih gorskih koč, svoje strankarsko stališče naj pa lepo varuje v „Napreju\ bo čisto zadostovalo in narodnim interesom ne bo toliko škodilo. Kot strankar je Tuma precej obširno orisal stališče slovenske socijalne demokracije v jugoslovanskem vprašanju. Pri slikanju novemberske resolucije iz leta 1909 pravi: »Kot zastopnik slovenskega ljudstva je moral strankini zbor vpoštevati, da. tvorijo Slovenci brezzgodovinsko narodnost, ki ni nikdar tvorila lastne države". Tako razumevanje zgodovine iz zgodovinskih učnih knjig pretekle dobe bi bilo jako slabo spričevalo za strankini zbor, če ni to samo kopito meščanskoliberalnega dr. Tamovega zgodovinskega pojmovanja. Obširnega praktičnega dela v smislu jugoslovanske deklaracije, ki ga je pod dr. Krekovim vodstvom vršila zadnja leta S. L. S., dr. Tuma ne omenja, ker ne spada v njegovo strankarsko agitatorično gradivo. V zgodovinskem pregledu vidi on pri drugih samo to, kar je bilo kvarno ali pomanjkljivo. O deklaraciji 30. maja 1917 pravi, da ni nastala na narodnih tleh Slovencev, Hrvatov in Srbov, ampak da je plod svetovne vojne, odziv londonskih konferenc iz aprila 1917, v obliki pa avstriiskega vnanjega mi-nisterstva". Aii je velikansko navdušenje, ki je pie zelo ves narod od najpreprostejše deklice do celokupnega izobraženstva razun Tum», Šusteršiča ter par njunih privržencev, tudi samo plod londonskih konferenc, ali se ne bi morala oblika iz vnanjega ministrstva z dr. Šusteršičevo umaknitvijo izgubiti ? Politični znanstvenik mora imeti za opazovanje dogodkov ostro oko, agitator ga na zunaj včasih' lahko malo zatisne. O socijalnih demokratih povdarja pisatelj ponovno, da je vodil njihov strankini zbor novembra 1909 pred vsem pogled na stvarni politični položaj srednje Evrope in da je stal njihov strankini zbor 25 decembra 1917 na stvarnih tleh političnih razmer v Avstriji, jugoslovanski deklaraciji pa očita okvir žezla hab .burši-o - lo-tarinške dinastije ter zvezo z hrvaškim zgodovinskim državnim pravom, ki je pač po vsem značaju samo vpoštevanje stvarnih političnih razmer, ker je bilo na ta način silno olahkočeno pridobiti kot sotrudnike one Hrvate, ki so na svoje zgodovinsko pravo preponosni, da bi ga kar na mah vrgli med staro šaro. Tumi se zdi, da je ta zveza s hrvaškim državnim pravom prikladna, da napravi zmedo v jugoslovanski misli, da je v nasprotju z narodnimi stremljenji Srbov, ter z veliko vnemo dokazuje, da je tudi gltde Slovencev hrvaško državno pravo neutemeljeno. Čudno, niti med srbskimi niti med slovenskimi narodnimj strankami ni ta zveza deklaracije s hrvaškim državnim pravom nikogar vznemirila, intemsšcijonalec Tuma je pa naenkrat tako narodno občutljiv I LISTEK. Dr. Le op. Lenard: ICalio sem iskal mesecu izgubljen raium. Moral sem čakati polne lune, da grem s prijateljem Uršičem na mesec iskat izgubljen razum, far mi je bilo dolgo in sitno. Ne, da bi mi bilo pri sedanjih časih težko živeti brez razuma . . . . . . obratno, čutil sem se celo tako nekako ahkega in živel sem čisto prijetno. Prišel sem celo do prepričanja, da bi v sedanjih časih človek živel lažje brez razuma, kakor pa z razumom in bi imel manj sitnosti v življenju. Toda človek se težko odvadi starih navad, pa tudi, če so te navade pravzaprav samo razvade, kakor je za poštenega človeka dandanes lamo nepotrebna razvada, da z razumom pohaja po ^vetu. Medtem sem iskal razum na lastno pest okrog >® svetu. Najprej sem prijavil zadevo na policiji in obljubil 0'/o nagrado najditelju, a gospod me je debelo po-fledal jn rekel: „Čemu vam pa bo razum? saj imamo orožnike!" Oznanil sem v cerkvi, da sem izgubil razum in posledica je bila, da je takoj prišlo k meni vse polno judi najrazličnejših vrst in vsi so povedali, da se "iim je zgodilo podobno, kot meni in naj oznanim i« zanje. »Zakaj se pa nisi zglasil poprej?* »Mi ni prišlo na misel, opazil sem seje, ko sta vi razglasili, da ste izgubili razum" — mi je odvrnil drug za drugim. »Torej smo vsi enaki trpini". Sporočil sem zadevo našemu poslancu in ga prosil, naj posreduje pri vladi, da da meni in vsem, ki so v enakem položaju — in teh ni malo — nadomestne razume, kakor je dala narediti nadomestne možnarje. Odgovoril mi je, da je takoj stopil v stik z ministrom za ljudsko prehrano, ki je pa odvrnil, da za sedaj ne more storiti ničesar. Najbrže bo treba re-kvirirati še one razume, kar jih je ostalo. . . . Sicer se pa ministrstvo že dolgo peča z vprašanjem, če bi ne bilo mogoče narediti nadomestila za razume in upati je, da bodo poizkušnje kmalu pripeljale k po-voljnemu uspehu. V tem slučaju misli vlada narediti za vse državljane enotne razume po najnižjih cenah, približno tako, kot se sedaj izdelujejo coklje. Zvedel sem, da je vstal na Dunaju nov prerok, Črnin po imenu, ki neprenehoma pridiguje človeštvu osmero blagorov: »blagor ubogim na duhu, blagor krotkim, blagor mirnim, blagor lačnim, blagor nagim, blagor tepenim" itd., ter obeta, da odpre človeštvu izgubljeni raj. Napotil sem s« k njemu, da grem pod njegovi« vodstvom iskat izgubljeni razum v Izgubljeni raj. Toda vse te storije, kako sem iskal razum brez uspeha povsod okrog, popišem drugič, kadar bo imelo uredništvo več papirja na razpolago. Danes vam povem same, kako sena ga šel iskat na polno luno . . . — Jutri bo polna luna — rež« Uršie — lahke greva. — Pa nimam nohtnega potnega lista! — Na luno ni treba mebenega . . . Na podlagi tega prihaja dr. Tuma do zaključka, da so Slovenci in Hrvatje tudi z deklaracijo kakor 1. 1348 in 1867 zamudili pravo pot. Pravi: »Kakor takrat, je bila za oboje, kakor tudi za druge avstrijske narode edina možnost preureditva Avslrije in samoodločbe narodov popolna demakratisacija Avstro-Ogrske, ns s skozi okno govorjsnimi deklaraeijami, ampak z združeno, voljo vseh avstrijskih in ogrskih narodov bi ae bila popolna demokracija dosegla, narodnostno vprašanje rešilo". Pri najboljši volil ai nisem mogel odstavka drugače razlagati, kot da' je nastal vsled dopa-dajefija nad frazo o skozi okno govorjenih deklaracijah. Ali .ni ravno jugoslovanska deklaracija silno izrazita združena volja treh narodov, kateri se pridružuje volja češkega naroda s svojo deklaracijo ? Ali misli moglče Tuma, da bi se bil socijalno demokratični deklaraciji pridružil tudi nemški in madžarski narod? Jugoslovanska in češka deklaracija ne najdeta smisla samo v koncu vojne ampak tudi v nujnem zgodovinskem razvoju. Saj kasneje Tuma sam navaja kot socijaino demokratično dogmo Comteov izrek, da j« zakOi' zgodovine v umstvenem napredku vseh, ki je mogbč po narodni vzgoji in politični svobodi. Vmes pa zopet pripoveduje, du je bil jugoslovanski proleta-rijat|prepričaq, da niti češki niti jugoslovanski narod ni zpužcn priboriti si politično samostojnost z lastnimi, silami. •Na enem mestu razlaga, da ne bi nobena avstrijska stranSia mogla glasovati za to, da se Avstrija in Dunaj odrežv:ta od morja, ter da so politiki razumni dovolj, da uvidijo neizvedljivost te misli, da bi se namreč lovenci združili s Hrvati, na drugem mestu pa pravi, da je glavna ovira tnalizma narodno sovraštvo Madžarov ter pomanjkanje državnika, ki bi bil zmožen voditi gibaiije v Avstriji. . Njegovo kritično stališče nasproti jugoslovanski deklaraciji, češ da ne vpošteva dejanskih razmer, mora na vsakega napraviti vtis agitatorja, ki brez trdnega notranjega prepričanja zagovarja strankarsko stališče, pa ga notranji dvomi spravljajo v nedoslednosti pa na. sti od rimske. Tretji narod so pravi Turki, vojaki in uradniki, ki druge narodnosti hudo zatirajo. Sultan je pustil kristjanom njihovo vero zato obdelujejo zemljo, ni jim naložil nobenega zemljiškega davka, samo od vsake hiše plačajo ogrski goldinar. Letos pa, 1530, je davke povišal in začel tudi sicer kristjane zatirati. Oddati mu morajo najlepše in najspretnejše dečke, plačsti_cd vsake glave živine, vsake njive, travnika, skednja itd". Tudi jim nfe dovolijo več popravljati cerkve ali zibati nove, vsiliti jim hočejo izlam. Zato je njih nevolja velika in radi bi gospodarja zamenjali. Vrhtega morajo na vojsko tudi proti drugim kristjanom, nočejo pa tako ropati kakor Turki, češ da taki ljudje navadno ne umrejo dobre smrti. Oblačijo se tako kakor Turki, razlikuje se pa od njih v tem, da nosijo dolge lase, oni so pa obriti. Prišli so potem v Novi Pazar in obiskali neko dolino, kjer so domačini dobivali zlato in srebro. Obiskali so tudi gradove. Svečaj in Jelec, kjer so se branili Bošnjaki proti Turkom, dokler je bila Bosna še prosta »Aber jetzt ist' s aus 1" Ustavili so se v Mitrovici. Tu sledi popis Gornje Bosne, raztezujočo se od Vrhbosne do Mitrovice. Dolge, visoke planine, malo novega polja. Dva naroda stanujeta tukaj. Turki in Srbi. Kuripešič se jezi na Turke in pravi, da je v Gornji Bosni malo ljudi. Vzroki so trije: Kuga, izseljevanje zaradi zatiranja in pa to, ker vzame sultan najlepše, najkrepkejše in najboljše mladeniče na svoj dvor — janičarji. Dobivajo zlato in srebro, uspeva vinska trta, a polja ob cestah. Bošnjaki ne obdelujejo radi, ker jim Turki vse vzamejo; boljše je v tem oziru v gorovju in na planinah. V Bosni je še dosti krajev, ki jih Turki niso mogli vzeti s silo, zadovoljni so, če dobijo vojake in davke. »Ach Got, der armen ellenden Babilonischen gefenckhnus und ewiger dienstperkhait I žrjavica puhti iz nje. Pa vse skupaj le malo pomaga. Peč mora biti vedno razbeljena in stati moraš blizu peči, da se segreješ. Prideva k Mesecu . . . Gospod Mesec je ravno kuril peč. Z gnojnimi vilami je metal vanjo same stare bankovce, še iz dobe kralja Faraona, ki je zatiral judovski narod. Potem je namašil vanjo še obligacije in vojna posojila slavnega Čingiskana, kana vseh kanov, ki si je podjarmil skoraj celo Azijo in večji del Evrope in iz človeških črepinj postavil babilonski stolp. Nato prime staro kovinasto kraljevo krono — bila je krona kralja Nebukadnezarja, ki je nekoč razdejal sveto mesto Jeruzalem, a podobna je bila v likemu, nerodnemu zveriženemu piskru, — ter jo trešči ob tla, da zahrešči in se razbije. Potem jo razseče z indijansko sekiro na več koscev, ter vrže v peč, kjer je glasno zacvr-čala, kakor da bi masti vlil v žrjavico. Iz peči pa šine prijetna toplota daleč okrog. Potem se obrne in zagleda naju. Obraz se mu nagubanči še bolj kot je bil poprej, pogled mu jezno zažari, spoznam, da ga jo najin prihod razjaril in pričnem se bati. Uršič pa stopi naprej in reče: — Nikar se ne jezi, saj nisva pesnika, da bi te prišla nadlegovat z verzi. Samo razum sva izgubila, oziroma tale gospod ga je izgubil in ker veva, da imaš veliko zbirko starih predmetov in zlasti tudi izgubljenih razumov, sva prišla tebe vprašat, če ga morda nisi našel, oziroma če nimaš namesto njega kakšnega drugega pripravnega ? Starec nnredi prijaznejši obraz. Ves je namreč zaljubljen v evojo zbirko in kdor prične govoriti o nji, s tem postane ves mehak. — Kakšen križ je dandanes s temi ljudmi! — prične vzdihovaje. — Včasih so me nadlegovali samo zaljubljeni pesniki s svojimi verzi, tatje in zaljubljeni pari so se kretali v moji svetlobi. A sedaj Got der barmhertzig velle mit seiner gnaden sy baldt erledigen unnder welchen auch die Turggen n cht wonen, denn besorgen sich vor inen, werden der auch vili haimblich erschlagen. 24 septembra so na poti proti Prištini prišli tudi na Kosovo polje. Obširno nam gornjegrajski potopisec pripoveduje, zakaj in kako je srbski vitez M loš Obilovič umoril sultana Murada; ta ima tudi tukaj svoj grob. Kuripešič ga opiše. Pripoveduje nam, da je Obilovič sultanu poliubil nogo in mu pri tem potisnil bodalce v srce; od tedaj naprej si sultani ne dajo več poljubljati noge, temveč roko, in vrhtega dižita dotič-nika še dva paša, da mu ne bi prišlo kaj sovražnega na misel. Tu govori tudi o Srbiji, ki se začenja pri Kosovem polju in sega na sever do Donave. Kosovo polje je dolgo tri dni hoda, mnogo vasic, mnogo cerkev, duhovnike preživlja soseska. »Das lanndt Servia hait ain ainige sprach, so sy Suiffische sprach nenen, und auch ain Windische sprach is t, dann wirst nur woll verstanden" — Wmdisch takrat seveda ni psovka — Ljudstvo je bogaboječe. Mnogo je vinogradov, dosti žita in toliko srebra, da skuje iz njega turški sultan ves svoj srebrni denar. Pri Sofiji se je združila njihova pot z ono znano tudi v tistih časih večkrat opisano cesto Belgrad Niš-Carigrad. Kuripešič nam opiše Bolgarijo, ki se razprostira do Odrina. Lepa. dobro obdelana dežela, mnogo prebivalcev, dosti živine, ker Bolgari ne prebivajo ob meji in se jim torej ni bati sovražnikov. Vera je ona sv. Pavla, mnogo cerkva, bogaboječi, gostoljubni ljudje. Še vedno krasna noša priča, da je bila Bolgarija za vlade kristjanov jako bogata. „Haben auch ain Windische sprach, die unns etwas wenig unverstandlicher dann der Surffen sprach gtwest — tudi slovanski jezik, a nam malo manj razumljiv nego srbski —". V Rnmeliji, delu Bolgarije, je še dosti Srbov in Bolgarov, pa tudi že Grkov, „die mit Windisch vili mit unns habeu khOnnen reden — vili = viel— Popisuje potovanje naprej, avdience pri paš h in sultanu, obede, odklonitev Ferdinandove ponudbe itd. Iz sultanove palače v Carigradu jih je spremilo na dvor okoli tisoč Turkov. 22. decembra so odšli po približno isti poti nazaj. 6 februarja 1531 jih vidimo v Metliki, sledijo Toplice, Soteska, Zužemberg, Šmarje in Ljubljana, kjer počivajo nekaj dni, Balda etlich tag beliben". Tako nam je Slovenec iz Gornjega grada že v onih časih pokazal skupnost jugoslovanskih olemen. pa ni bil politik. Podnebje. Š. — Kdaj je še kdo slišal, da bi se bili črnci vroče Afrike ali Avstralije povspeli na kako v šjo stopnjo izobrazbe? Ni jim mogoče, nez ;osna vročina ne pusti, da bi se razvile njih duševne sile, Otopeli so; ravnotako indijanci južne Amerike, pa tudi Evropci, ki se naselijo v tropičnih krajih. Pa bo kdo rekel: Indijci so pa le drugačni, visoka kultura, velika izobrazba. Da, visoka kultu a, a še iz tistih časov, ko so se naseljevali, poznejših pridatkov ni do^ti. In če so, se omejijo na posebne kroge, kojim je potovanje v mrz-lejše kraje himalajske lahko; tam se odpočijejo od morečega tropiškega podnebja. Evropejec v Indiji ga ne vzdrži več kot par mesecev, pa že mora v ,S;inlo ali Dardžiling, da si nabere novih moči. Španci v srednji Ameriki so degenerirali, ne vsled katoliške ve e temveč vsled pogubnega podnebja Malajci so boljši, ker stanujejo ob morju, morje blaži vpliv tropičnega solnca. Vendir se kažejo znaki tudi pri njih; rodovitnost, povzročena po podnebu, j m prinaša toliko naravnih darov, da se jim ni treba nič truditi, par palm redi lahko celo obitelj ;zato so izgubili smisel za vrednost časa, kdor pa tega nima. ne more naprej. Le če je kak otok toliko naprej proti jugu a i severu, da se izgubi trop čni vpliv, nastane višja kultura, npr. otok Ripanuj. Najžalost lejšo sliko, kako pogubno vpliva topično podnebje na duševni raz«oj, nam pokaže pač republika Liberija ob afriški obali; člove . misli, da je prišel v norišnico, ne pa mjd pametne ljudi. Avstralski črnci so tako otopeli, da so pjzab ii celo na nekdanji prihod čez morje. Pa pojdimo v polarne pokrajine, v deželo sn ga in ledu. K«ko je pa tam? Tudi zanič. Njiv > i, zato ii moke, trave ni, zato ni živine; edino kar ostane, so prebivalci snežišč in morja, ti m irajo s užiti domačinom za hrano. Noč in dan mora biti Eskim > na straži, nobena m nuta mu ne ostane za kmrurno vzg >jo, neprestano mora loviti, sicer umre lakote. Sij že tako dostikrat ne vjame toliko kolik ir potr. b lje in lakota tam gori ni redka prikazen. Iste po|avex opazimo p i Samojedcih, 0>tjakh, Kuniadalih itd Čukč >m n pr. ne pr de drugega na misel kakor hrana in pijača, na- rava jih je tako otopila in jim vzela vsak čut za različnost da imajo eno samo b sedo za jed, .kakav", in eno samo za pijačo, »ram*. Da -e le kaj jesti, vse je dobro; grlo ne pozna razlike med djbrim in slabim, samo da je. Kakor hitro se pa povspnemo v tropičn:h pokrajinah v višje višine ali pa proti jugu in severu, takoj izgine vpliv vročine in nastopa višja kultura Tolteki na visoki planoti v Mehiki so imeli višjo kulturo kot pa Š >anc>, Jnka na visokih pokrajinah južne Amerike so bili toliko pred nami, da je b lo ob prihodu Spancev socialno vprašanje že p polnoma rešeno, v spi šno zadovoljnost. Otroci Jndijancev in Evropcev se imenujejo mestici, navadno podedujejo slabe lastnosti starišev. A ugodne klimatične razmere južne Brazilije in Argentinije so j h usposobile za dela, ki nič ne^ zaostajajo za našimi. Isto opazimo pri Spancih v Č le, Neme h in Poljakih v Braziliji, Angležih na Tazrnamji in Novi Zelandiji, nekem starem kulturnem narodu v Južni Afiiki itd. Kultura je torej najvišja sredi med t r o p i č n i m i in pa polarnimi kraji, v podnebju, ki ga imenujemo atlantsko, sredozemsko in celinsko. Vendar so tudi tu razlike. Severni Amerikanec je duševno drugačen nego Mehikanec severni Italijan drugi kakor oni na jugu, razlika med 'Kitajci severa in juga je večja kakor ona med Nemci in Italijani. V splošnem je to podnebje najooljše in razvije svoje najvišje kulturnotvorne sile tam, kjer se posamezne vrsti srečajo, kjer kaže vsaka svoj poseben vpliv. Tam torej, kjer prehaja podnebje Sredozemlja!v podnebje kontinentalne Evrope, kjer se križa iažji značaj juga z resnejšim severa, je domovina Jugoslovanov. Rob je sredozemski, notranjost kontinentalna, oba sta zdrava. Rob ima drugo kulturo kot notranjost, izpopoln ujeta se. Dve kulturi na tako malem prostoru, dva .načaja, kiičeta na tekmovanje, vzbujata našo moč. Naše podnebje nam v zvezi z naravo Zagotovi tako delo, ki nas redi, nam ne da ničesar zastonj, nam pa tudi ničesar ne vzame. Vroče podnebje otopi, premrzlo nam nič ne da, zmerno-toplo nas pa vzpodbudi za najvišje telesno in duševno udejstvovanje. Zemljepisna lega, morje in pa ugodno podnebje so podlaga napredka n razvoja Jugoslavije. Narodno gospodarstvo. Narodnogospodarske drobtine VIII. M. H. — Na polju šolstva nam bo prinesel demokratizem velikanske spremembe. Nekaj posebnega je naše šolstvo. Zdi se nam nekaj na tisoče let starega, okamenelega. Zdi se nam, da hodi po šolskih dvoranah duh prvih stoletij srednjega veka, duh šablone, formalitete, absolutizma. Zdi se nam. da je tendenca vseh naših šol in cele učne uprave zatirati individualiteto, vzgajati objekte, številke . . . Ljudske šole so povsod enake. Isti učni predmeti, ista učna sredstva so na kmetih in v mestu, v industrialnih krajih, v vinorodnih krajih, vsepovsod. Bog ne daj,Ma bi kak nadarjen učitelj samo-lastno količkaj spremenil smer pouka. Vse šabloha! Od tega pa do tega leta je otrok šoloobvezen: posamezni otrok pridobi potrebno splošno znanje že davno poprej, ali pa nikdar, je postranska stvar. srednje šole: kakor da ne bi bile tu radi življenja za življenje. Mesto da bi bila hodila šola in življenje lepo roko v roki, se po možnosti spopolnje-vala, sta docela ločena drug od drugega. Slikar naj naslika nedosežno krasoto naših planin v mračni sobici po papirnatem modelu . . . Srednja šola naj bi širila duševno obzorje, budila duševni polet v jasne višine lepega in dobrega, vzgajala, kar je v človeku plemenitega, zatirala sebičnost in brezobzirnost, ta dva studenca vsega hudega na svetu, ta dva tečaja sedanje svetovne vojske. Srednja šola naj bi vzbujala k življenju — pa največkrat ubija. Še da >es se poučuje grščina po toliko in toliko ur na teden kot obvezen predmet. Iz unirajo šolniki, ki bi danes še odobravali obvezen pouk grščine v srednjih šolah. Ampak grška slovnica je menda najboljše sredstvo za uspavanje duševnih sil, za zatiranje prirojene želje po znanosti in napredku, najboljša pripravnica za popolno preobrazbo prostega bitja v oni organični mehanizem, ki ga tako uspešno uporabljata absolutizem in militarizem: na kratko bi rekel v številko . . . Koliko je absolventov srednjih šol, ki bi se pečali z grško kulturno zgodovino v grškem izvirniku? Je pa dosti absolventov srednjih šol, ki pozabijo tekom nekaj let čitanje grške pisave . . . je menda pri vas vse narobe in vse nad mene, največ mesečni visoki gospodje — ki jih luna trka! povsod imam opravka, trkaj tega, vodi onega . . . Tako godrnja mesec bolj sam s sabo kot z nama, vrže v peč neko ogromno staro ropotijo, menda je bil prestol kralja A t i 1 a , ter nama gre kazat svoje zanimivosti. Zbirka je bila v resnici velika in zanimiva. Vse, kar se je kdaj izgubilo na zemlji, je prišlo v ta ogromni muzej. Ne bom našteval starih predmetov iz nekdanjih časov. Omeniti hočem samo nekaj novejših reči: Mesec naju vodi okrog in razlaga: — To je g 1 a v a , katero je izgubil neki kmečki župan. Pobiraj kotle, potem nabiraj za rdeči križ, priredi cvetlični dan in ponujaj šopke vaškim bun-kam, — (oprostite, mesec je star dedec in je govoril nekoliko zagovedno) — zbiraj koprive, robidovje in lipov cvet, prodajaj patriotične znake in agitiraj za vojno posojilo, skrbi, da bodo ljudje imeli kaj jesti, a ne pričakuj, da ti bo vlada kaj dala, letaj sem, letaj tja, piši, govori, navdušuj, pa če te je konec, vedno: župan sem, župan tja, vsega je župan kriv in vse naj dela zastonj. Kako, da ne bi potem izgubil glave. — Tu je zaupanje, katero je izgubil neki vodilni politik do svojih tovarišev. Shranil sem ga prav posebno in dal v špirP, ker to zaupanje je bilo svoj čas jako veliko vredno in je zelo veliko neslo. — Tole navdušenje je zelo zanimivo. Nekdo je bil poln navdušenja za vojsko, dokler ni mislil, da bo zadelo njega. Ko je bil pa potrjen, je takoj izgubil navdušenje. Sedaj je v moji omari shranjeno za večen spomin. Tako naju je vodil Mesec po svojih prostorih in kazal zastavljene predmete: izgub jeno devištvo, izgubljeno poštenje, izgubljeno čast in tako dalje v nepregledni vrsti. Nama se je mudilo, ker sva se hotela z „Rakom" peljati nazaj na zemljo, toraj hitiva zaizgubljenim razumom. Bilo jih je vse polno v lepih vrstah postavljenih na police, v steklenicah s špiritom. Pa kakšni razumni so bili vmes! Duhovski in svetni gospodje, državniki in generali, profesorji in doktorji, kakor tudi priprosti ljudje, ki so po nesreči ali vsled zanikernosti izgubili razum, so bili zastopani v Mesečevi zbirki. — Moj razum so brez dvoma snedli vojfiki, toda ali bi mi ne mogli posoditi, prodati ali podariti kakšnega druzega iz vaše velike zbirke? Saj človek včasih s tujim razumom še 1 žje misli, kot s svojim lastnim. — Kar izberite si enega, ki Vam ugaja in ki še ni preveč obrabljen — odvrne Mesec. Gledam, izbiram, a ne najdem nič pripravnega. Težki profesorski razumi so za sedanje časa nerabni. Diplomatov razum je po navadi bolj plitev. Na drugi polici je zdravi kmečki razutn — a ž njim pridem na ričet, dalje razum navadnega vojaka — a je tako izgaran, da komaj giblje, zagledam razum^ nekega delavskega voditeija, a je ves infiltriran s Črninovo kislino. Ne vem, kaj naj izberem. — Tega le vzemi — svetuje Janez Uršič. — Kaj, ko je tako nekako majhen in brezbarven. — A se rad in vedno navdušuje. Ta bo za sedaj najbolj raben. — Dajte mi torej tale razum, vki je dober za navduševanje — rečem Mesecu. — Če nimamo kaj jesti, se hočemo vsaj navduševati po predpisih. — Njega pa jako lahko pogrešamo, odvrne Mesec. Takih razumov je vsepo^sodi dovolj. Vzame razum iz steklenice, ter ga da meni. Vzamem ga lepo v roko, a razum se zvija in cvili, ter nikakor noče z mano na zemljo. Uršič pa reče: — Cvili ali ne cvili, navduševati se moraš, saj si zato na svetu. Koristni učni predmeti se poučujejo nepraktično, suhoparno. Pa tega niso krivi profesorji, marveč sistem. Latinska slovnica se obdeluje malenkostno natančno, praktična poraba latinščine se zanemarja. Zgodovina brez kulturne zgodovine je povest o morijah, himna na tiranstvo, surovo silo, zatiranje. Matematika in geometrija se poučujeta duhomorno, pa bi postala velezanimiva učna predmeta, če bi se suhoparni temeljni nauki spravljali v stik z velikanskimi pridobitvami na polju vede in umetnosti, kot produkti istih suhoparnih temeljnih naukov; če bi se, recimo, mimogrede obrnil pogled k zvezdam, k astronomiji . . . Naravoslovne stroke se zanemarjajo na srednjih šolah do skrajnosti. Skoro bi trdil, da zato, ker edino naravoslovje, pa naj se imenuje botanika, geologija, kemija, starinoslovje, biologija, astronomija ali kakorkoli, blaži človeka, spravlja v sklad mišljenje in stremljenja človeka z nalogo, podano mu od Stvarnika narave, kaže pot do prave kulture brez domišljavosti in predsodkov, zato pa tudi brez razočaranj in katastrof, kaže pot do prave zadovoljno-sti in sreče, katero more najti dete le v naročju matere,^ človek pa le v naročju matere narave... Zares širokega obzorja more biti le naravoslovno izobražen človek. Zato trdim, da bi ne bilo ne vojski, ne revolucij, če bi bili diplomatje tolikanj izobraženi v naravoslovnih vedah, kakor so v kulturnih odno-sajih srednjeveških klativitezov . . . Visoke šole trpe na istih napakah, kakor vse druge šole, namreč da so premalo specializovane in pa premalo v zvezi z življenjem, njega razvitkom, njega potrebami. Vodilno vlogo bi morale imeti visoke šoie ne pa uprava. Med visokimi šolami in življenjem bi morala vladati najlepša harmonija. Da te harmonije ni, smo najlažje spoznali v teii zadnjih letih splošnjega trpljenja. Če bi bil pisal naš rojak v prvem letu vojske o bistvu in o dolžnostih države le to, kar so mu pripovedovali profesorji visokih šol, zaigral bi bil najbrž življenje . . . Vsekako bi morala biti veljava visokih šol večja, kakor veljava uprave in vsekakor bi morala biti veda odločujoča v življenju. . . v Demokratizem bi odstranil popisane napake v našem solstvu. Natančno teh sprememb danes ni mogoče navesti; treba bo sodelovanja vseh stanov, sirsih slojev naroda. Vodilne misli teh sprememb bodo pa vsekako te-le: Vsem ljudskim šolam skupen bo le temeljni pouk branja, pisanja, 'računanja in verouka. Sicer se bo pa že ljudska šola temeljito prilagodila krajevnim in socialnim potrebam. V poljedelskih krajih bo drugačna kot v vinorodnih, na deželi drugačna kot v mestu^ v obrtnih drugačna kot v industrialnih. Ljudska šola bo praktična. Na kmetih se bo poučevalo kmetijstvo, sadjereja, čebeloreja, sploh vse krajevno negovane panoge kmetijstva! V krajih s hišno obrtjo se bo poučevala ta hišna obit. Po mestih bodo različne ljudske šole po želji in potrebi meščanov in obrtnikov. Skratka ljudska šola se bo prilagodila željam in potrebam ijudskošolskih učencev, bo praktična, strokovna. Obstoječe srednje šole se bodo temeljito preuredile. Poleg istih se bo ustanovilo veliko vsakovrstnih strokovnih šol. Narodnogospodarsko načelo delitve dela zahteva tudi delitev pouka. Vsakemu državljanu mora biti dana prilika, da se docela iz-vežba v stroki, ki si jo je bil izbral. Zalo se bodo poleg ljudskih in srednjih šol tudi visoke šole prilagodile različnim posrebam različnih stanov. Skupno vsem tem novim šolam pa bo, da nam bodo vzgojevale osebnosti, ne pa — številk. Vsaj pomenja demokratizem zmago osebnosti. Novi električni zakon. Š. — Vlada je napravila nov načrt o uporabi elektrike, na kterega čaka naše gospodarstvo že petindvajset let Trinajst let je že preteklo od prvega skupnega posvetovanja, devet let pa, odkar je vložen prvi načrt. Skoda te zakasnitve je seveda zelo občutna. Novi načrt je temeljit, natančen in popoln. Naloga ustave mora naravno biti trojna: 1.oprostiti mora napeljavo vseh spon, 2. dejansko podpirati razvoj in 3. organizatorično pospeševati skupno delovanje vseh na tem polju delujočih činiteljev, odstraniti vse nasprotujoče si ovire in združiti posamezne naprave v velika omrežja. Najobčutljivejša ovira razdelitve je bilo pomanjkanje napeljavne pravice, potem pa dolgotrajno proslačenje za vodno pravico, ki je šlo skozi tri inštance — vkolikor pride namreč vodna sila vpoštev. . V novem načrtu je pravica napeljave in pa postopanje pri dovolitvi tako predelano, da zadošča popolnoma vsem zahtevam. Pravico napeljave, smemo zahtevati ravnotako čez zasebno kakor čez javno posest, čez železnice in vode. Omejena je ta pravica le v toliko, da posestnik ni oviran v uporabi svojega posestva. Pravica napeljave je prost dar in ni treba nobene proti usluge, dobijo jo električna podjetja ravnotako kakor posamezniki državni brzojav prav tako kot privatni. Lahko pride tudi do razlastitve zemljišča, seveda le proti po polni odškodnini. Dejansko podpirati razvoj električnih naprav naj bo zlasti naloga državnih oblasti, ki naj v svojem delokrogu taka podjetja kar najbolj pospešujejo. Treba bo skrbeti za odjemalce, dajati podpore za napravo in obrat, olajšati davke itd., to pa pod pogojem proti uslug, ne zastonj kakor pri podelitvi napeljavne pravice. Tu pa stopi organizatorično delovanje postave v veljavo: ona podjetja, ki jih država podpira, pridejo pod njeno nadzorstvo. Naprave morajo biti tehnično vedno popolne, morajo popolnoma oskrbovati odjemalne okraje, določene v koncesijah, in sicer v primernih tarifih, morajo dovoliti, da smejo uporabljati napeljano omrežje tudi sosedna podjetja; ozirati se bo tudi na vojaške potrebe. To so stvari, ki se razumejo same ob sebi, Drugače je pa z drugimi protiuslugami, kjer ne bo šlo tako lahko. Država zahteva del dobička, če ta raste; zahfeva pri dobri rentabiliteti regulacijo tarifov in pa pravico, da prevzame naprave v oskrbo še med koncesijo, dočim ji po končani koncesiji same pripadejo. Šlo bo tukaj za to, če je država sploh opravičena kaj takega zahtevati. Da pa pride novi zakon do veljave, po treba*po mnenju znanega inženirja Conrada nekaj izboljšati. Predvsem vodni zakon, ki naj se modernizira v dveh točkah; razlastijo naj se naprave med začetkom in koncem kake večje vodne padnine, okrajša naj se način ugoditve prošenj, ki zahteva danes v najboljšem slučaju tri leta. Po njegovi misli je tudi napaka, da ima odločitev v vodnih stvareh v rokah poljedelsko ministrstvo, ne pa ono za javna dela; prvo skrbi za poljedeljstvo in gozdarstvo, in ker je to v zadnjem času večkrat v nasprotstvu z industrialnimi vodnimi napravami, mu bo šlo ministrstvo gotovo na roko in vodna uporaba bo tam kjer je bifa prej. Mi bi le pripomnili, da se kmetijstvo ne bo upiralo pametni preuredbi vodnega zakona v svrho obsežue elektrizacije, ki bo tudi za naše kmetijstvo velikega pomena, pač pa bo odločno varovalo korist zemlje nasproti izključno industrijalnim zahtevam. Conrad zahteva oprostitev naprav posameznikov od vsakega pritiska glede koncesije itd. Država naj si pridrži pravice tudi napram javnim električnim podjetjem, ki imajo po novem zakonu še zmiraj nektere predpravice: daljšo koncesijo — 90 let proti 60, država , ni udeležena pri dobičku, in ne prevzame naprav v oskrbo in posest po zapadu koncesije. Naše jugoslovanske reke Sava, Soča, Mura, Drava, Una, Vrbas, Krka, Neretva, Drina in druge so bogate na vodnih silah, zato moramo gledati, da ves tehnični in pravni napredek čim prej izrabimo za povzdigo vsega našega narodnega gospodarstva. * Nemški in slovanski kmet. — J B. — Nemški poslanci, združeni v prosti kmečki zvezi državnih po-Siancev — katere ustanovitelj je bil naš rajni Fr. Povše — 50 podvzeli v vprašanju vojaških oprostitev mlajših letnikov svoje lastno stališče. To je bil prvi slučaj cd ustanovitve imenovane zveze, kjer se je pojavil v čisto gospodarskem vprašanju narodni separatizem. Ali je tu odločevalo boljše patrijotično' mišljenje ali večja gospodarski potreba, to se doslej še ni pojasnilo. Siovanski poslanci pod predsedstvom našega poslanca E. Jarca, so zavzeli v tem vprašanju isto stališče kakor nemški; kmečki narod pa je vzel to poročilo brez komentarja na znanje. Zadeva pa je vendar vredna, da si jo natančnejše ogledamo, zakaj bližnja pribodajost bo pokazala gospodarske razlike, oziroma nasprotja, vsled katerih bo ločitev poslancev opravičena zgolj po gospodarskih vprašanj h, medtem ko bo skupni nastop od siucaja do slučaja izključno političnega značaja. Brez ozira na narodnosti je značaj kmetijske produkcije omejen na zemljepisne meje itd. namreč tako izrazito, da zamoreino vobče nemškim deželam pripisovati prednost v živinoreji, nenemšinm pa v poljedelstvu Z drugimi besedami: gospodarska stopnja prvih je ekstenzivna, medtem ko je delovni značaj in gospodarska stopnja drugih intenzivna, skratka: gospodarski značaj Nemcev je bolj specialen, nasproti pa je kmetijski zn„čaj Slovanov, posebno z ozirom na obstoječe domače obrti, univerza en. Priznanje tega gospodarskega stališča je za nas jako važen nauk za prihodnjost. Alco gre za vprašanje industrializacije kmetijstva, tli pa za kolonizacijo: povsod mora prednjačiti narod z intenzivnejšo kulturo, ako ima lastni denarni, in še več — delovni kapital. V najslabšem slučaju pa mora dobiti vsaj vodstvo nad drugimi. Zato pa rabi poljedelsko kmetijstvo tudi med vojno več oproščencev, d • zamore vzdržati svoj lastni dom in moč skupnosti. A o nam Nemci to priznajo, moramo jim biti za njihov separatni nastop glede vojaških oprostitev hvaležni. * * * Razdelimo veleposestva ! V dobi demokratizma veleposestva ne bodo mogla uživati polit čnih in davčnih predpravic; te jim bo vzela britka izkušnja, da so narodno gospodarsko bolj škodljiva kakor koristna, zlasti se niso obnesla glede prehrane. Profesor Jarc je v državnem zboru rekel, da bo treba veleposestva razdeliti. V naši državi obsegajo lati-fundije, — posestva nad 1000 ha, — skoro °20"/o rodovitne zemlje, skupno 400.000 ha; na tej zemlji bi lahko živelo 50.000 samostojnih kmetov. Veleposestniki (nad 200 ha zemlje) i. ajo pri nas v rokah tretjino vsega polja in nad polovico vseh gozdov. Po zadnjem štetju imamo skoro 3,000.000 malih kmečkih obratov in le 18.437 vel k h, torej nekaj več kot pol odstotka. In ta 05 /o ima v svojih rokah tretjino vse rodovitne zemlje, nad polovico gozdov, šestino njiv, osmino travnikov, enajstino vrtov in triintrid setino vinogradov. Koliko pridnega in zdravega kmečkega ljudstva bi lahko živelo na tej obširni zemlji! Is;:.; Štajerske. Maribor, 27. febr. Z. — Navdušenje za jugoslovansko osamosvojitev kipi, napreduje, se širi Te dni so došle pole s podpisi iz Spielfelda (znana železniška postaja nad Mariborom ob Muri), iz trga Štras, (onstran' Spiel-f' Ida), iz trga Cmurek (južno od Štrasa na levem bregu Mure), iz mesta Radgone in slovenskih vasi na nemški strani Mure (Dedonjci, Žetinci i. dr.) V Spielfeldu je samo ženskih podpisov 96, v Štrasu 40, v Cmureku 120, v Radgoni in okolici nad 300. Ce bi se pobrali podpisi tudi pri moških, bi jih bilo gotovo še polovico več. In ljudje so sami prihajali in prosili, naj bodo sprejeti med Jugoslovane. To je mnogo. Mnogi ne črtajo slovenskih novin ampak samo slišijo o naši bodoči svobodi in samostojnosti. In ko so to slišali^ so prihajali, več sto jih je prišlo in so stopili v naso armado. To nam je poroštvo, da ne smemo izgubiti poguma, to kaže, da tudi iz ponemčenega rojaka zopet lahko postane Slovenec, ki hoče, da bi bil slovenski rod rešen tujih o-kov. Spielfeld, Štras. Lipnica, Ernovž, Gomilica, Št. Vid na Voglu, Cmurek, Lihočka vas, Gorica, Črniši-ne, Rakič, Radgona, to so kraji v graški škofiji, ki res spadajo pod Jugoslavijo. Vse govori za to: Zgodovina^ ljudstvo, imena oseb, krajev in značaj ljudstva. Čudno je namreč to, da v teh krajih ljudstvo v d mači nemški govorici rabi več slovenskih besed. V te kraje bo treba dati vsakemu Slovencu slovenski časnik,, slovensko knjigo v roke, treba bo v Spielfeldu, Štrasu, Lipnici, Cmureku in Radgoni ustanoviti slovenska izobraževalna društva. Mislimo in posvetujmo se o tem! * * * Važen dogodek je, da nemškutarski župani, ki jih je ptujski Ornig hotel peljati na Dunaj protestirat proti ustanovitvi Jugoslavije, niso dobili avdi-jence pri cesarju. Vse je že bilo pripravljeno za potovanje na Dunaj, a prišla je usodna brzojavka: Renegati, ostanite doma ! To je hud poper za naše nasprotnike. Linhart je že napisal poseben članek, naročen je bil fotograf, ki bi fotografiral nemškutar-sko delegacijo. Vse se jim roga. „Slov. Gospodar" je prinesel celo imena glavnih delegatov mariborskega okraja. Mariborski okrajni zastop je poslal cel akt o delegaciji mariborskega okraja v Ptuj. Linhart in neki profesor sta imela naročilo, da spišeta brošuro o potovanju na Dunaj in o sprejemu pri cesarju. V knjigi so bile slike vseli delegatov. To bi" bila večna priča spodnještajerskih izdajalcev. In vse je padlo v vodo. Slišimo, da grof Člary vrta naprej in skuša vendar dobiti dovoljenje za sprejem uemškutarjev. Ali se mu bo posrečilo ? Dosedaj se iTiu še ni. . . * * * V torek je bil v Celju na magistratu sestanek delegatov iz vseh okrajev Slov. Štajerja o nekem novem načinu rekviriranja žita. Pri tej priliki si je c. k. prehranjevalni nadzornik in c. k. nadporočnik pl. Baltz ^dovolil nečuveno žalitev slovenskega ljudstva^ na Štajerskem. Zastopnik slovenskega časopisja Fr. Zebot iz Maribora je hotel govoriti k predmetu slovensko.^ Komaj je spregovoril nekaj stavkov in že je skočil pl. Baltz s predsedniškega stolca in je zavpil, da je prepovedano govoriti slovensko. Motiviral je to s tem, češ on ne razume slovensko in večina zborovalcev tudi ne. To pa ni bilo res, ker razun Baltza in mariboskega Valentina res nihče ni bil na zborovanju, ki ne bi hotel razumeti slovensko. Celjski Jabornik je bil sicer navzoč, a on je itak kandidat za slovenskega župana v Celju. Baltz je vpil, da naj Žebot govori nemško, ali pa mu mora odvzeti besedo. Slovenski urednik pa se ni hotel udati, je protestiral proti Baltzevemu nastopu in se je v znak protesta odpovedal besedi. Ljudje a la Baltz bi radi napravili iz naših ljudi samo sužnje: mi bi morali dati skoro vse, kar pridelamo, nemškim mestom in še govoriti bi se ne smeli v sredi slovenskega dela dežele v jeziku ljudstva. Vlada, ki nastavljaš take ljudi, si res ne zaslužiš, da bi ti naši poslanci dovolili vinar za državne izdatke. Žalostno je, da na Štajerskem ni opaziti prav nobenega gibanja za Slov. Stražo. Centrala v Ljubljani bi morala izdati na podružnice odločen poziv na delo. Prehitimo narodne naspprotnice v obrambnem delu! Deželni odbor otroci. Učiteljski Tovariš piše 22. februarja 1.1. pod naslovom: Zastrupljevanje mladine pod zaščito deželnega odbora: Kinematograf Central, ki se je razšopiril z dovoljenjem deželnega odbora v deželnem gledaličču, prireja časih tudi predstave za otroke, kar je vselej izrečno povedano na lepakih. Tako je bilo tudi dne 8. t. m. Učiteljica, ki je bila radovedna, kako dviga-jočo duševno hrano ponuja sedaj deželno gledališče nedoletnim otrokom, stopi imenovanega dne v Kino-Central. Vsi prostori zasedeni od otrok. Na platnu se kažejo slike; najprej napis: Im Liebesdusel! Ženska si razgalja prsi. Fant se nagiblje k njej in jo poljublja . . . Glasno zašumi med mladim gledal-stvom. Usteca nedolžnih posnemajo ljubezni pijanega fanta na odru: cmokanje gre odklopi do klopi - e, tudi mali znajo poljubljati! . . . Kakor bi strojna puška metala otrovane izstrelke v mlada srca, tako naglo in brezobzirno drdra kinematograf naprej, naprej . . . »Unsiihnbar" se imenuje strup. Pijanca premeta alkohol, nekdo skače po napihnjenem trebuhu svojega ljubezenskega tekmeca, da mu bruha iz ust voda kakor vodometa umazani curek! . . . Gnusno, da se obrača človeku želodec! In to, je predstava — za mladino! Poveličevanje pijanosti in prešestovanja — za mladino! . . . Škandal! Da, vojne razmere še niso dovolj razdivjale mladine — treba je deželnega gledališča, da zakipi posirovelost do vrhunca, da naša mladina popolnoma moralno propade! Nečuveno škandalozno! Drugega dne sreča ista učiteljica na ulici dva frkavca izza sinočnje »predstave". O čem govorita? »Ali si videl včeraj Psilandra, kako znakuškati?" vpraša eden smrkavcev drugega .. . Tako vzgaja deželno gledališče mladino! Škandal in še enkrat škandal! Kje so šolske oblasti, kje šolsko nadzorstvo, kje policija, kje komisija za presojo filmov, kje so starši? Kje so vsi mali in veliki moralisti, ki tiskajo, pišejo in podpirajo »Resnico"? In najprej: kje dobe otroci toliko denarja, da si gredo kupovat — strupa!? Vzgojno delo uči-teljstva mora ostati brez vpliva, ako vsa oficielna javnost podira delo šole! Sramota in nesreča, da takoj ne zapro takega »hrama umetnosti"! Ali je pa morda tudi sistem v tem, da nam hočejo moralno ubiti — slovensko mladino! Starši, vsaj vi imejte usmiljenje s svojo deco! Kultura, Šotor miru. Idila. Silvin Sardenko 1918. Založila Katoliška bukvama. Tiskala Katoliška tiskarna. Zdi se nam, da je to pri nas Slovencih prva daljša lirsko-epska pesnitev religijozne vsebine v idilski obliki. Pesnik sam svojo pesnitev izrecno imenuje idilo. Pesniki v idilah s posebno ljubeznijo slikajo preproste prvotne razm re srečnega človeštva v nasprotju s sedanjo zapleteno, moderne kulture prenasičeno dobo, ko je toliko napredka na vseh poljih, one tihe mehke sreče, ki so jo svoje čase uživali srečni zemljani, pa vedno manj. Idila s posebnim veseljem slika preproste nižje ljudi kmetskega, delavskega in pastirskega stanu, ljudi, ki v omejitvi svojih želja in v zadovoljstvu z malim iščejo sreče v tihoti in miru. Idila zelo ljubi juna e samoodpo-vedi, ki se odrečejo svetnemu hrupu in uživanju in se posvete drugemu samotnemu, večkrat samostanskemu življenju, kjer svetne želje vedno bolj umirajo, želja po Bogu pa vedno bolj raste. Vendar se pa tudi v takih idilah, ki so z legendami v ozki zvezi, pesnik nikakor ne sme odreči dušeslovni utemeljitvi svojega junaka; junak se mora sam s Stboj boriti, bojevati se mora s svojim prejšnjim »jaz", napredovati in semintja tudi omahovati, dvomiti. . . Le na a način nam postane junak znanec, prijatelj; da večkrat še celo samega sebe v njem spoznamo, čeprav si ne usojamo upati, da bi ga kedaj dosegli. .. Silvin Sardenko v svoji novejši knjigi opeva :ivljenje sv. Pashala Baylon-a. Rojen je bil 1. 1540 v ^asi Torre Hermosa v Aragoniji na Španskem. Ze c°t pastir je nenavadno pobožno živel in si hrepenel po samostanskem življenju, kjer bi se popolnoma posvetil Bogu. Leta 1564 je bil v samostanu i Vlonteforte preoblečen v frančiškana. Leta 1570 ga ® red poslal v neki važni zadevi v Bretanjo na rancosko, kjer so baš tedaj divjali hudi verski boji. | Razen tega potovanja je Pashal vse življenje preživel v tihi samostanski službi na najnižjih mestih, kot vrtnar, cerkvenik, večinoma pa kot vratar na porti. Krasila ga je tiha ponižnost, spokorno življenje, goreča ljubezen do bližnjega in še bolj goreča do Gospoda Boga v presv. Evharistiji. Bog ga je že v življenju odlikoval s čudeži. Umrl je 1. 1592. Iz teh suhih podatkov je moral Sardenko ustvariti svojo idilo. Naj nam bo dovoljeno takoj tu opomniti, da ta snov ni baš nadvse pripravne za daljše lirsko - epsko idilo. Konfliktov majnka in to dejstvo sili pesnika, da se osamosvoji od snovi, da snov oblikuje, pretvarja, da celo pomnoži, če je treba, nikakor se pa pesnik ne sme izpostavljati nevarnosti, da bi mu snov dajali povelja v njegovi umetniški delavnici. V tej nevarnosti, se mi zdi, se je nahajal Sardenko, in dasi se je branil, popolnoma ubranil se je le ni. Sardenko je sicer iskal v mirnem, kot kristal čistem življenju Pashalovem duševnih bojev, preobratov: vabila ga je ciganka Preciosa, zapeljevali pastirji, bogati Delgada mu je ponujal svojo edinko Filomeno, ki ga je izkreno ljubila, mučili so ga spomini na domači kraj. . . In vendar, — s kako lahkoto se je Pashal vseh teh izkušnjav otresel! Vodila ga je neka nevidna sila — milost božja, — ki ga je obiskala že pri krstu v osebi neznanega častitljivega starčka, ki se mu je pozneje pokazal kot čudežno znamenje hostije v palici, in ki ga je proti koncu življenja potrjevala s čudeži. Pashal ni toliko produkt lastnega duševnega življenja, kot čudežen glasnik neke nevidne božje sile, ki deluje, ki snuje, ki odločuje v njem. In baš v tem oziru se Pashal ne bo vsem prikupil. Knjiga si bo pridobila zelo veliko prijateljev, a nekateri vendar ne bodo povsem zadovoljni. Pogrešali bodo njegovega lastnega sodelovanja. Spomnili se bodo na ponosnega Elmar-ja (»Dreizehnlinden" v. F. W. Weber.) gospoda s Habichtshofa, ki si z neodoljivo močjo določa svo a 1 istna pota in se ne zaveda, da ga vendar le vodi skrivna milost božja . . . Spomnili se bodo na neukrotljivega Črtomira, ki ne odloži meča, čeprav je njegova stvar brezupna, ki bi si raje sam končal življenje, kot se uklonil tuji volji ... In vendar tudi Črtomira sreča nekaj nevidnega, mogočnega, ki ga iz rjovečega leva na en ,mah prelevi v krotko jagnje... Pri Elmarju in Črtomiru imamo opravka z razburjenim hudournikom, ki narašča, prekipeva, stopa čez bregove, pri Pashalu pa s tihim studenčkom, ki se pokojno vije preko cvetnih livad, dokler ne pride do cilja. Čeprav imamo torej opravka z idilo, bi vendar pri Pashalu želeli, da bi nam bil nekoliko bliže, da bi nam bil bolj utemeljen. V oblikovnem oziru se pesniku divimo. Njegovi verzi so blagoglasni in mehki in lepi; semintja nas preseneti pesnik s prekrasnimi sličica ni iz narave, drugod zopet z jedrnatimi mislimi, prelepimi pri spodobami in drugimi pesniškimi figurami, ki nas vsled svoje dovršenosti vprav presenečajo. Ona tiha slutnja smrti, ki jo pesnik v geslu pred začetkom izraža, nam ne ugaja: mi Sardenka še rabimo, da nam bo povedal nove, odločne lepe besede; želimo, da nas prihodnjič povede v nasprotij, žalosti .in nekoliko tudi veselja bogati Balkan, med naše brate. Zdi se nam, da bi tam naš Sardenko doživel pravi duševni preobrat. Slovensko gledališče. Odposlanstvu naših kulturnih društev je deželni odbor kot hišni gospodar izjavil, da je načelno pripravljen prepustiti deželno gledišče denarno trdni družbi, ki bi zagotovila redno delovanje gledišča. Pisali bomo o priliki podrobnejše o podrobnostih, danes prinašamo nekoliko vrstic našega hrvatskega sotrudnika j. s.: »Odveč bi bilo govorjenje o kulturni nalogi gledišča. V času, ko se delijo in rušijo države, tvorijo nove in se pripravlja samostojnost na temelju brezpogojne samoodločbe naroda, postaja naloga književnosti in umetnosti večja in obsežnejša. Brezbarvna in mehkužna umetnost ni nikakor izraz časa, v katerem živimo. Nismo pa rekli, da se mora književno delo vpreči v politični voz. Nikakor, kajti to, bi bila smrt prave narodne književnosti, ilirstvo je bilo bolj politično kakor književno, zato ga danes ne cenimo več toliko. Umetniki vekovitega peresa pa znajo na poseben način spojiti v eno vse komponente narodnega življenja, veselja in žalosti Posebno vpliva na narod dramatska umetnost. Govori ž njim neposredno in naravnost. Iz razloga vzajemnega jugoslovanskega spoznavanja in iz pro-gramatičnih razlogov bo moralo novo slovensko gledališče narod seznaniti z velikim dramatičnim in sploh gledališkim bogastvom Hrvatov in Srbov. Upamo, daVojnovičeva »Dubrovačka trilogija", drama ponosnih jugoslovanskih Aten, narodna igra »Smrt Majke Jugoviča", »Ekvinocij" ne bodo manj kale na sporedu slovenskega gledišča. O grižo vi-č f v a »Hasanaginica", dramatizovan jok in bolest naše majke, ki že nekaj let odnaša lavorike v hrvatskem deželnem gledišču, bo naš!a med nami posebne simpatije. Med humoristi ne smemo pozabiti srbskega prvaka Bran. N u š i č a (»Pot okoli sveta" in druge.) Tudi glasba naj bo v prvi vrsti slovanska in jugoslovanska: Zajčeva opera »Zrinjski", Kon-jovičeva »Vilin Veo", Širolova komična opera »atanac" z besedilom Marina Držica (iz 15. stoletja v Dubrovniku), ko naši sosedje še vedeli niso, kaj je književnost. Vseh teh stvari naj slovensko gledišče ne pozabi. In končno mesto nemških tingl - tangi operet mar nimamo domačih skladateljev kot sta n. pr. A1 b i n i in B e r s a. Vse tako, kakor je moč. Z dobro voljo bomo dosegli mnogo. Resno občinstvo, ki je znalo preceniti delo naših političnih voditeljev, bo tem višje cenilo tudi stremljenje in delo naših kulturnih delavcev. * Opomba uredništva: Prejšnjemu slovenskemu gledišču bodi v priznanje, da ni popolnoma zanemarjalo jugoslovanske umetnosti, prav pa je, da pred novo otvoritvijo poiščemo vse najboije pri naših južnih bratih. Iz Zagreba. V Zagrebu in Osjeku se pripravljajo na proslavo stoletnice rojstva velikega hrvatskega pesnika Petra Preradoviča. V odboru so se združile vse kulturne struje. V vrstah hrvatskega katoliškega starešinstva se poraja misel o združitvi »HrvatskeProsvjete" in »Dom in Sveta". O tem je pisal tudi »Slovenec" o priliki prve letošnje številke »Hrvatske Prosvjete". Na prvem sestanku starešin v, Zagrebu ali Ljubljani bodo odločili o tej stvari, tisti, katerih se to tiče. Letošnja »Luč izide v obliki skupnega hrv,-slovenskegz almanaha. »Zore" nimamo, pri sedanjih razmerah je ni mogoče takoj brž obnoviti. A prav v tem času je potrebno zbližanje slovenskega in hr- vatskega dijaštva. Ponovno se vabijo vsi prija' lji na živahno sodelovanje. Zbiranje slo n-skega gradiva se zaključi s 15. marcem. Vse rok- ise in poročila je pošiljati na naslov: Narte Velik" ja, inr., Wien VIII., Schmidgasse 4/12. Almanah se naroča pri odvetniku dr. Markulinu, Zagreb, Kurelčeva ulica 3. — Hrvatje čaka jo, pozdravimo jih polnoštevilni 99 Slovenska Matica". ^Te dni so igrali v Ljubljani komedijo, ki je bila spočetka le smešna, naposled pa nadvse odurna. Takole se je vršila: Za ves slovenski narod resno in važno vprašanje, kako je treba pomladiti in povzdigniti »Slovensko Matico", napraviti iz nje poglavitno slovensko kulturno institucijo, prehodno etapo za akademijo znanosti, temelj za bodočo slovensko univerzo — to resno in važno vprašanje so brez mandata, lahkomiselno in sa-mo volj no vzeli v pest nekateri takoimenovani »liberalni mladini", ki nimajo prav nikakšnega posla ne s književnostjo, ne z znanostjo, ne z umetnostjo. Nato so bili po ljubljanskih krčmah sestanki in konventiklji — pod vodstvom neknjiževnikov, neznan-stvenikov in neumetnikov — in tam so kar tako sestavili nekakšno listo štiridesetih odbornikov prenovljene »Slovenske Matice". To listo so imenovali kompromisno listo. Kdo da je sklepal ta kompromis, kdo da je tistim, ki so ga sklepali, poveril kakšno pooblastilo, tega niso povedali. Resnica je, da o tem in takem kompromisu niso vedeli ne književniki, ne znanstveniki in ne umetniki. ; In potem — od tukaj dalje je komedija gnusna — so vsiljevali to »kompromisno" listo članom »Slovenske Matice'- po mestu in deželi ter s to agitacijo priznali, da lista ni kompromisna, temveč bojna. Komedija se je vršila še nadalje; in kolikor dalj se je vršila, toliko bolj se je človeku gabila. V »Slovenskem Narodu" z dne 27. februarja t. 1. je izšel članek, ki je »Slovensko Matico" naravnost oskrunil. Iz tistega članka je razvidno — ne iz posameznih besed, temveč iz celote njegove — da bi nekateri ljudje spet radi napravili »Slovensko Matico" za nekakšen zakoten narodno-napreden klub, ki bi bil za silo nekoliko literarno pobarvan. In še nekaj je v tistem slovesno pisanem članku, kar zasluži, da pojasnim brez obzira. Ker boljše je, da človek jasno pove, kar misli, nego da bi godrnjal za plotom. Clankar v »Slovenskem Narodu" zahteva, da naj »Slovenska Matica" da zadoščenje svojemu bivšemu predsedniku profesorju doktorju Ilešiču. Kaj mu je ža-lega storila »Slovenska Matica", da bi ga prosila za odpuščenje? Doktorja Ilešiča je pokrivici in ponedolžnem preganjala Sturghova vlada. Dolžnost naših poslancev je, da zahtevajo od sedanje avstrijske vlade popolnega zadoščenja za vse, ki so trpeli. Toda kaj ima s tem opraviti »Slovenska Matica?" Jaz sam, žalibog, prav dobro vem, kaj pomeni, ječa in globoko sočutim z doktorjem Ilešičem; ali zdi se mi, da »Slovenska Matica" mi pravi forum za rehabilitacije. Nazadnje to: Ce hočemo imeti kulturno institucijo najvišje vrste, mora biti to institucija za ves narod, ne le za par „navdušenih" omizij. Če se zbere kakšen kon-ventikel tam ali tod, ga narod ne sliši in se ne zmeni zanj. Mislim, da ta čudna komedija, ki se je v Ljubljani vršila, ni koristila ne »Slovenski M it ci", ne slovenski kulturi. Upam pa obenem, da se bo dala ta nerodnost vendarle še popraviti; in da jo bodo po pravili tisti, ki so za to stvar poklicani: kulturni He. lavci- Ivan Cankar. * * Naprošen sem na pisateljevo odgovornost objavil zgorajšnje vrstice, ker nekoliko razmišljanja »Matici" gotovo ne bo škodilo. Na občnem zboru so zvišali članarino na 8 K in izvolili 40 odbornikov, ki je pa menda smatrajo samo za enoleine začasne upravitelje, ki naj pripravljajo prerojenje Slov. Matice. Tudi mi hočemo skrbeti, da se to važno vprašanje reši po pravičnosti in potrebi. Urednik A ie ni konec. Naenkrat dobi od vzdrževalne komisije listek papirja: Ker plačuješ tako veliko osebno dohodnino, si bogat človek in se ti odtegne vzdrževalnina po vpoklicanem sinu. Torej: ker so mu uničili travnik, so mu vzeli živino, ker so vzeli živino, mora plačati davek, ker plačuje davek, se mu odtegne vzdrževalnina! Pa ne misli, da je to bajka ali smešnica. Taki in podobni slučaji se dogajajo v naši dolini dan na dan. Nekaj odgovorov. »Siov. ljudska stranka za mesta, trge itd." je ostala na plakatu. Kaj več ne vemo o nji. — »Slov. kmečka stranka" še ni priredila nobenega javnega shoda — njeni pristaši so tudi za deklaracijo, če bodo zanjo tudi — Madžari. — Deželni zbor še ni sklican, deželni računi še niso znani. — Bivši poslanci »Slov. ljudske stranke," ki so jo hoteli ubiti in so uskočili v novo stranko, še vedno niso odložili mandatov »Slov. ljudske stranke", čeprav bi to lahko imenovali poneverbo političnega zaupanja. — Res ne vemo, ali bo »Resnica" prinesla resnico, katero trdijo odlični ljudje z njene stranf, namreč, da so »starini propadli na celi črti." Naše srednje šole. Par let se že gnetejo v poslopju I. drž. gimnazije štirje zavodi: ljubljanska 1. državna gimnazija, ljubljanska 2. drž. gimn. in pa goriški učiteljišči, moško in žensko. Menjava se pouk dopoldne in popoldne. Popoldanski pouk! Kaj moreš napraviti? In sedaj, ko pride poletje. Pa so nas tolažili: v Da le vojaštvo odide, takoj bo vse dobro. Vojaštvo je odšlo, poslopje druge drž. gimnazije je prosto. Pa ali mislijte,' da se kdo gane? Za Slovence je vse dobro. Še toliko časa nimajo visoki gospodje, da bi se sestali v komisijo in šli pogledat. Razumejo itak nič, a predpis je predpis, in vsaj pogledat naj gredo na Poljansko cesto. Kako jim bomo vsi hvaležni, štariši, učenci, profesorji, gospodarji in gospodinje! Kako drugačen bo pouk, zlasti poleti, ko so z jutranje ure vendarle še hladne. Poslopje na Poljanski cesti se nam zdi kakor kaka speča princezinja, kdo naj jo vzbudi? Dosti jih je tistih, ki so zato poklicani, a imajo preveč drugega nepotrebnepa dela in ne morejo misliti na blagor in prospeh mladine. Ce oni nočejo, naj se pa ljudstvo zgane, stariši naj pošljejo odposlanstvo naravnost na cesarja. Njegova izrecna želja je, naj bodo vsi šolski prostori posvečeni pouku; na Tirolskem se je zgodilo to že v zadnji vasi, Ljubljana pa spi. Kdaj bo že konec temu budalastemu sekiranju nemških oblastnikov! Kralj Matjaž. Kralj Matjaž se je vzbudil v svojem dolgoletnem spanju in dvignil trudno glavo, vprašal pa z neko odločno jezo: Ali slovenskfemu šolstvu še pašuje nemški hofrat Kaltenegger? — j Priletel je odgovor kralju Matjažu in njegovi vojski: »Se pašuje nemški hofrat, obletavajo pa ga slovenski deželni odborniki in šolski nadzorniki." — Ko so to slišali, ni mogel več zaspati ne kralj Matjaž, ne njegova vojska. Drobtln a. Vsakdanji kruh in pravica. Načelnik »Jugoslovanskega kluba" dr. Korošec je vladi predložil spomenico, ki podrobno kaže, kako so z dvojno mero delili kruh nemškim in nenemškim krajem. Iz spomenice hočemo samo sledeče navesti: Vse dežele skupno (brez Bukovine) so dobile 94 /o pokritja. Dunaj sam pa 117 °/o, cela Nižja Avstrija z Dunajem 111 7», Gorenja Avstrija 1337«, Salc-burska 124>. — To vse so izrazito nemške dežele. Na drugi strani pa jugoslovanska Dalmacija dobi le 80°/o, jugoslovansko Primorje 78/0, slovenska Kranjska 66 7», slovanska Galicija celo le 467«. — Druge dežele so dobile več ah manj pravično kvoto, toda večina teh je narodno mešana. In lahko si mislimo, ko je nemški birokrat po teh deželah delil kruh, če je osrednja vlada nad deželami delala tako krivično in vne-bovpijočo krivico. Naša jugoslovanska žitnica so Hrvatska, Slavonija in Banat. Kam gre to žito? V Bosno? Tam ljudje jedo kruh iz brezovega lubja, iz vinskih tropin, iz koruznih storžev in ovsenih plev. Pa še vesel je, kdor ga dobi. Prodaja se tak kruh po 3 K 1 kg. V Dalmacijo in k nam, posebno v Istro to žito iz jugoslovanske žitnice tudi ne gre. Sicer bi ne bilo treba Dalmatincem in Istranom jesti trave in ne bi bilo treba celim družinam na otokih umirati lakote. Iz vipavske doline. Predstavite si sledečo kolobocijo: Nekemu gospodarju so trenarji popasli travnik ali pa so ga pohodili zrakoplovci, ali pa je radi silne suše lanskega leta pridelal malo sena Kai potem ? J Rekel boš: kupi naj si sena drugod, oziroma, ker je sedaj vso preskrbo vzela v roke vlada, naj pomaga tudi vlada in mu nakaže sena od drugod! Listo napačno! Reče se: ti imaš dva vola. Ker ju nimaš s čim krmiti, ti vzamemo vola za vojaščino. Dobil je zanju lepo plačo v bankovcih. Kaj s papirjem? Jesti ga ne more, kupiti zanj ničesar, hoče ga shraniti, da si o priliki, če ne poprej, ko bo konec vojne, kupi druga vola. Gospodar je pa-triotičen človek, torej da denar za vojno posojilo. v Sedaj pa pride davkar in reče: ti si prodai vola, plačaš davek od vojnih dobičkov, imel si osebni dohodek, plačaš osebno dohodnino. Mož dobi predpisano tako svoto, da se mu dela kar temno pred očmi. Vojska. š. - To, kar vidimo na vzhodu ni več vojska. Nemci marširajo nemoteno naprej in so zasedli že Kolivan (Reval), Jurjev (Dorpat) in Pskov, na jugu v Ukrajini se pa bližajo Kijevu. Zadnja poročila nam pravijo, da se bomo pohoda v Ukrajino udeležili tudi mi. Vsled ruskega prodiranja so se začeli vznemirjati Japonci in zatrjujejo, da bodo nastopili, če gredo Nemci le predaleč. R u m u n i j a hoče skleniti mir, v par dneh bomo na jasnem. Turki prodirajo v Armeniji. Zasedli so Trape-cunt ob Črnem morju in Mahamatun v notranjosti. Bližajo se glavnemu mestu Armenije, Erzerumu. V Mezopotamiji je postalo gibanje živah-neje, ravnotako v Palestini, odkoder poročajo Angleži o uspehih. Prišli so že čez Jordan in operirajo proti mekanski železnici. Od Medine gori pa operirajo ob njej. Ob P i a v i in tam okoli živahni letalski boji. Neumljivi so pa izleti v nezavarovana meste v zaledju. Na Francoskem in v Flandriji hudi poizvedovalni boji, kmalu se bo ples začel. Kdaj bo konec? Nevolja raste povsod od dne do dne. Politika. Jugoslovanski narod se zaveda, da se že resno odločuje njegova usoda. Z ognjem srca, z jeklom volje in jasnostjo razuma se bori s hladno vztrajnostjo za svojo lastno državo. Od tega jasnega cilja ga ne spravi niti popustljivost in dogovarjanje Italije s Pašičem, ker niti pedi svoje zemlje ne odstopimo tujcu; v tej jasni zahtevi, ki sloni v naši pravici, n^s ne zmoti ne barantanje avstrijske vlade z njeno avtonomijo, ne straši nas niti madžarska mojstrska politika zatiranja niti vsenemško pijano zmagoslavje. Za idejo jugoslovanske države se oglašajo pri Slovencih zadnji sinovi in hčere — koroški Slovenci in Slovenke, zadnji iz ponemčenih krajev na Štajerskem okoli Mure pred nemškim Gradcem'. Vlada in Nemci se ne morejo več upirati rešitvi našega vprašanja. Kdor nam ne prizna pravice na naši zemlji, temu tudi mi ne moremo dati ne zaupanja ne denarja, Prihodnji torek bo glasovanje o proračunu. Vlada ima sicer večino za redni proračun, ne pa za vojne kredite. Cesar je klical voditelje slovanske opozicije k sebi. Sliši se, da se vlada ne bi vstrašila vnovič vpeljati neustavni absolutizem. Naj to stori, naš narod, ki je tako vajen take vlade brezpravnosti in krivice, bo tudi še to prenesel v jasni zavesti, da absolutizem uniči le svoje ohranjevalce, končno pa zmaga — ljudstvo. ............mmammmmmmmmammmmmmmmmmmmumamamma m "I"""............................................................................................. Nova Založba v Ljubljani ima v zalogi še nekaj knjižic ■ Gena 2 K. B Naročilo na Novo Založbo v Ljubljani iiiiiniiiiiif ■(■(■■■iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiif 'k :: h-K „,, priporoča književna dela Nove Založbe: Fran Levstik: Martin Krpan. S 13 risbami Hinka Smrekarja. Ivan Cankar: Podobe iz sanj. Jože Debevec: Vzori in boji. 2 snopiča. (Izideta prihodnje dni.) regisfr. zadruga z omejeno zaveze. Letni zaključki Tiskovine m šole, županstva in urade. najmodernejši plakati In vabiSa za sfiode in veseaiee Najmodernejša uredba za tiskanje listov, knjig, brošur, muzikaiij itd. Stereotipija-Litoirafija OeSniška glasnica: K 1f2.000J Rezerve s nad K Rezervni zaklad nad K 1,000,000 Ustanovljena leta 1831. r9 I Za prešanico J I od Jabolk f in hrušk i ........ i i Centrala: Trsi. Podružnice: Dubrovnik — Dunaj Kotor - Metkovie Opatija — Spijef Šibenik — Zader Brzojavni naslov: JADRANSKA • Telefon štev. 257. SPREJEMA: Vloge na knjižice in jih obrestuje po čistih 4 0/° Vloge na tekoči in žiro račun proti najugodnejšemu ob-restovanju. Dviga se lahko vsak dan brez ozira na moratorij. Rentni davek plača banka iz svojega. KUPUJE IN PRODAJA: Devize, valute, vrednostne papirje itd. in srečke c. kr. razredne loterije. ESKONTIRA: Menice, devize, vrednostne papirje itd. IZDAJA: Čeke. nakaznice in akreditive na vsa tu- in inozemska mesta. DAJE PREDUJME: na blago, ležeče v javnih skladiščih. PREVZEMA: Borzna naročila in jih izvršuje najkulantneje. BHiaillHIKBIlfllRBIlIBIIIHIlillBaiBIBBIBi ^IIlB^iSiBBO^ U Priporočamo tvrdko g Jos. Petelinca v Ljubljani. Tovarniška zaloga šivalnih strojev, njih posameznih delov, igel in olja, ter potrebščin za šivilje in druzega galantarij-skega blaga. Šivalni stroji raznih sistemov in oprem na razpolago, še garantirano staro blago. Sv. Petra nasip 7. blizu frančiškanskega mostu, levo ob vodi, 3. hiša. Kolinska tovarna kavnih primesi ¥ Llubllanl. Zobotrebce, toaletno milo kupi samo domače. (Povejte ceno!) bllir, izvozna lfsoiiia. Sv. Petra cesta štev. 26. Sv. Petra ces^a štev. 21-23. m Nadomestilno parfumirano, v elegantnih kartonih, fino opremljeno. jjgiI.Mii Trgovci večji popust! Dobiva se pri tvrdki RS v «1® m kupi po najvišji dovoljeni ceni vsako množino mleka pod najugodnejšimi dobavnimi pogoji. Dalje ima Mlekarska zveza v zalogi vse mlekarske potrebščine, kakor tudi različne mlekarske izdelke, zlasti razne vrste sira po primerni ceni. 1 centrala za skupni nakup in prodalo v - registrovana zadruga z omejeno navezo. —« Stalna zaloga poljedelskih strojev: motorjev, mlatilnic, viteljev, slamoreznic, reporeznic, brzoparilnikov, plugov, bran, čistilnikov itd. Prodaja: umetnih gnojil, kolonijalnega in špecerijskega blaga ter poljskih pridelkov. ——- Zaloga: travnih in deteljnih semen, pese, korenja, repe. ——— ...........■■■■......— ' Zaloga: pristnega domačega in ogrskega vina, žganja itd. Lastna izdelovalmca in prekajevalnica klobas. Lastna zeljanm. HOSPSPr! 19HI.hiKIPKH Izdajatelj: Konzorcij Jugoslovana. — Odgovorni urednik: Jožef Gostinčar, državni poslanee. — Tisk: Učiteljske tiskarne v Ljubljani.