KOMEiNTARJI IN GLOSE
CASTROVA KUBA. Kubanska revolucija je fenomen, kakršnega si lahko izmisli samo zgodovina, kakršnega lahko rodi samo resničnost; ne ideologova ne pisateljeva domišljija si ga ne moreta izmisliti. Pomislimo: ZDA se že nekaj let krvavo tolčejo za svoje interese ali tisto, kur mislijo \ Wasliingtonu. da so ameriški interesi, na drugem koncu sveta v Vietnamu. Ves ta čas pa je samo sto kilometrov od Floride oddaljena Kuba in njena resolucija. Castro in njegov komunizem.
Ta Kuba in njena revolucija pomenita prvi prodor socializma ali komunizma na zahodno poloblo. Popolnoma jalovo je prerekanje ideologov, kam naj uvrstijo kubanski socializem. Kubanski socializem je kratko in malo kubanski socializem, ker ne bi mogel nikjer drugje biti takšen.
Ce se ljudje po svetu niso prej zanimali za Kubo. so se gotovo tiste oktobrske dni leta 1962, ko je mir visel na nitki, ko so sovjetske rakete na Kubi ¦porušile ravnotežji'.' in je kazalo, tla ne moreta ne ena ne druga stran popustiti. Toda navzlic svoji pomembnosti je bila .kubanska kriza samo eno poglavje v burni zgodovini kubanske revolucije, ki se je začela v začetku januarja leta 1959, ko so bradati Castrovi partizani, barbudi s Sierra Maestre, prikorakali v navdušeno Ilavano. Ta revolucija je potemtakem stara dobrih devet let.
To. kar najbolj zbode sedanjega obiskovalca na Kubi. je pomanjkanje. Vse je racionirano,  razen  sladkorja, kruha  in  jajc.  Celo za  skodelico  kave so
436
dolge vrste, čeprav kava uspeva v pokrajini Oriente in jo sadijo tudi v najbolj zahodni pokrajini Pinar del Rio. Navadna bolgarska sadna konzerva je luksuz. Z novim letom je postal tudi bencin luksuz, ker so ga racionirali: 80 litrov na mesec za lastnika razmajanega ameriškega avtomobila (rezervnih delov že skoraj devet let ni). S temi litri se poprečen Kubanec, ki ima avto. lahko vozi natanko petsto kilometrov na mesec. >Jaz se ne morem nikamor več peljati.« mi je dejal neki Kubanec. V garaži imam avto in v njem je bencin, če bi bilo treba nujno koga  peljati v bolnišnico ali kaj podobnega.«
Castro je v novoletnem govoru povedal, zakaj je racioniranje potrebno. -Našim tankom ne sme manjkati niti kaplja bencina... Sovjetska zveza nam je lani dovažala na teden poprečno 50.000 ton nafte, toda njene možnosti so omenjene .. .«
Operacija z racioniranjem bencina je bila nekaj izrednega. Napovedal jo je Castro v govoru ob deveti obletnici revolucije 2. januarja po paradi na Trgu revolucije v Havani. »In začne veljati takoj!« To pomeni, da so morali prej natisniti bencinske karte in da je precej širok krog ljudi vedel, kaj je sklenil politbiro partije na svoji seji. In vendar ni nihče, dobesedno nihče zvedel za planirano racioniranje. da bi  si  bil  nakupi)  bencina. To je  vsekakor značilno.
V okvir splošnega pomanjkanja sodi tudi preskrba s tekstilom in drugim potrošnim blagom. Ena obleka na leto. par čevljev (podnebje je subtropsko). V orjaških veleblagovnicah (Havana je sodobno mesto z velikimi nebotičniki kakor Caracas. Rio de Janeiro in druga velika mesta) je nekaj škatel. Kaj je v tistih škatlah, je težko reči. Najbrž je polovica praznih.
Zakaj tako? Glavni vzrok je ta. da je bila Kuba zmeraj surovinska baza ZDA. Monokulturaa baza. Sladkor. Vse drugo — od šivank do pralnih strojev in avtomobilov — je uvažala iz Amerike. Izvažala je na primer paradižnik in  dobivala  nazaj  paradižnikovo  mezgo v  konzervah.
Prekletstvo monokulture. V bistvu je Kuba še vedno monokulttirna dežela, toda zdaj ne uvaža šivank in avtomobilov dvesto, tristo kilometrov daleč, ampak osem tisoč kilometrov daleč, predvsem iz Sovjetske zveze. Castro sam pravi, kakšna je ta pomoč.
Kakšne vezi povezujejo Kubo in Sovjetsko zvezo?
— Predvsem je SZ glavni kupec našega sladkorja v količinah in po ceni. ki nam omogočajo najvišjo možno proizvodnjo. Kupuje od nas tudi druge proizvode in bi jih lahko kupovala še več, če bi jih proizvajali. Poleg tega dobivamo od Sovjetske zveze nafto, tovarne, stroje, surovine, pšenico in celo vrsto predmetov, ki so potrebni našemu gospodarstvu. SZ nam je tudi odobrila zelo velike kredite, da bi lahko plačali ta uvoz, dokler ne bomo proizvajali dovolj, da bi lahko plačali v naravi. Danes še vedno več uvažamo, kot izvažamo. Toda okrog leta 1968 se nam bo posrečilo uravnotežiti našo plačilno bilanco. Trgovina s sladkorjem s Sovjetsko zvezo bo takrat dosegla najvišjo raven.
Zgodba o sladkorju je izredno pomembna in zanimiva. Leta 1961 je pridelek sladkorja na Kubi dosegel 6.5 milijona ton. medtem ko je bil najmanjši pridelek pred revolucijo 5 milijonov ton. Ze leta 1962 je pridelek padel na 4.8 milijona ton, leta 1965 pa na 5.8 milijona ton. Ta padec ni bil samo posledica pomanjkanja strojev  in  rezervnih  delov, ker  je takrat  postala  ameriška politična in
437
gospodarska blokada že popolna. Ta razvoj je bil tudi posledica industrijske miselnosti«: kubanskih voditeljev, predvsem ministra za industrijo Ernesta Che Guevare, ki je kakor kubanski narodni heroj in »apostol« Jose Marti (padel je v boju proti Špancem konec prejšnjega stoletja) menil, da se mora vsak narod boriti proti prekletstvu monokulturc. Guevara je tako rekoč osebno sovražil sladkor, ker je v njem videl simbol kubanske gospodarske odvisnosti in politične sužnosti. Toda Kuba je le domovina sladkorja, in to so morali uvideti tudi Gastro in Guevara in drugi. Glavno bogastvo Kube bo zmeraj sladkor, čeprav se ji bo v prihodnosti posrečilo še tako diverzificirati kmetijstvo.
In tako je leta 1965 pridelek spet dosegel 6 milijonov ton sladkorja navzlic posledicam strahotnega ciklona Flora, ki je opustošil pokrajini Oriente in Ca-magiiev. Lani je pridelek dosegel 6 ton, leta 1970 pa naj bi dosegel 10 milijonov ton, kar je po mnenju številnih opazovalcev nerealno pričakovati. Ti opazovalci se sprašujejo, kam bo Castro s toliko sladkorja. Res je leta 1964 sklenil s sovjetsko vlado zelo koristen sporazum o prodaji kubanskega sladkorja Sovjetski zvezi, toda to ne pomeni, da ga lahko Sovjetska zveza v nedogled ..požira«.
Po tem sporazumu je Kuba leta 1964 poslala Sovjetski zvezi nekaj nad dva milijona ton sladkorja, leto pozneje 3 milijone ton. leta 1967 naj bi ga poslala 4 milijone ton (dvomljivo) in pozneje po 5 milijonov ton (tudi dvomljivo). Glavna prednost tega sporazuma je, da SZ plačuje ta sladkor po ceni. ki je trikrat večja od običajne cene na »svobodnem« svetovnem trgu. to je na tistem  trgu, ki ne zajema vnaprej  določenih kvot.
Veliki načrti, velika prizadevanja — Iz navedenega bi lahko dobil človek vtis, da je Kuba s svojimi 7.5 milijona prebivalci revna dežela. Ta vtis je bil zmoten. Vsaj še pred nekaj leti je bil poprečni letni dohodek na Kubanca višji od poprečnega dohodka na Jugoslovana. Toda prve »industrijske sanje . ki so se razblinile, so precej zavrle razvoj. Na Kubi pravijo, tla niso sami vsega krivi, da so tudi vzhodnoevropski socialistični svetovalci delali napake. Prihajale so cele« tovarne iz Češkoslovaške, ki sla jih potem požirala prah in rja. In tudi tukaj je slišati znano anekdoto o dvesto sovjetskih snežnih plugih (ta anekdota se je menda rodila nekje v Gvineji.) Te industrializaeijske strasti so se zdaj polegle. Kmetijstvo je zdaj v ospredju. Nevarnost je prav v veliko-poteznosti. zakaj Castro rešuje vse velikopotezno, pri tem pa popolnoma zanemarja materialno spodbudo.
V mestih se res lahko pritožujejo — mar ni Castro dejal, da mora biti mesto za zdaj zapostavljeno? — toda v celoti vzeto se na deželi dogaja prava revolucija. Sladkorni trst je še vedno glavna kultura. Toda poleg nje sadijo tudi pšenico, riž, tobak, kavovec. Število glav živine je letos baje že preseglo število prebivalstva. »Kakor smo množično rešili vprašanja preskrbe z jajci, tako bomo rešili vse druge probleme: preskrbo z mesom, mlekom, kavo itd. pravi Fidel Castro. Ogromne postaje za umetno osemenjevanje rastejo kakor gobe po dežju. Samo v enem kraju sem videl velikanski kompleks hlevov za 5000 plemenskih bikov!
Kubansko kmetijstvo danes razpolaga s 35.000 traktorji in po mnenju strokovnjakov je to sorazmerno več. kakor je število traktorjev v kateri koli drugi socialistični deželi, vštevši Sovjetsko zvezo. Tobak in  kavo so začeli na veliko
438
sadili. (Izvoz ha\ank navrže letno kakih 50 milijonov dolarjev.) Ribiška industrija nalovi zdaj letno 40.000 ton rib, toda v nekaj letih naj bi se ta količina povzpela na četrt milijona ton. V Španiji in drugod gradijo novo kubansko ribiško ladjevje.
Veliko .izvozno« upanje je nikelj. Ze prej je Kuba pridobivala to dragoceno kovino v pokrajini Oriente. Zdaj s pomočjo sovjetskih in čeških strokovnjakov razširja proizvodnjo, ki že zdaj znaša " odstotkov svetovne proizvodnje. Sicer pa poteka industrializacija previdno in v skladu z možnostmi: gradijo termoelektrične centrale na mazut, nekaj cementarn, usnjarno in podobno.
Predvsem pa si obetajo mnogo od kmetijstva. Ni mogoče, da bi vsi ti velikanski napori, denar, delovna sila (prostovoljna ali neprostovoljna) ne rodili sadov, saj je kubanska zemlja rodovitna, podnebje subtropsko in možni so celo  trije pridelki na  leto.
Toda druga stran kolajne je v temle primeru: Ko sem bil letos januarja v Havani. so se celo diplomati pritoževali, da ni mogoče dobiti na primer ananasa niti za dolarje v diplomatskem magazinu! Od drugih pa sem slišal, da na tone ananasa gnije v pokrajini Oriente. Slab prevoz? Slaba trgovska mreža? Nezanimanje kmeta, ki ne sme prodati nobene reči na svobodnem trgu? Ali pa so kratko malo ananasi premalo zanimivi in pomembni ob orjaških projektih, ki jih uresničuje na desettisoče prostovoljcev s traktorji, znojem in nadčloveškimi napori.
Ali pa primer kmeta (ni osamljen), ki je prej redil dvajset, trideset in celo štirideset prašičev. Zdaj redi dva prašiča za svojo družino. Čemu bo redil štirideset prašičev, če dobi zanje od države tako malo in še za tisto malo nima kaj kupiti? Toda Castro, Gtievara in vsa kubanska revolucija trdijo, da zmorejo brez materialnega stimulansa, da je odličen edinole idejni stimulans. »Odvadil bom mladino, da bo mislila na denar.< je dejal Castro. Kritiki pravijo, da j( nepoboljšljiv romantik in se mu na skrivaj še vedno toži po srečnih« časih, ko je partizanil po Sierra Maestra. ko je zadostovala ena uniforma, ko je bilo tovarištvo doživetje, ko ni nihče mislil na denar in so bili vsi ena sama velika družina. To je želja po permanentni revoluciji, ob kateri se človek nehote spomni Kitajske in njenega učitelja Mao Ce Tunga. In zato se morda ni tako zelo motil tisti, ki je dejal, da ima Castro srce v Pekingu, želodec pa v Moskvi.
Politične realnosti. Taki duhoviti izreki so koristni zato. ker nam poenostavijo zapleten položaj, nevarni pa so zato. ker lahko človeka zavedejo. To, kar se dogaja na Kubi. je daleč od kitajske kulturne revolucije ali sploh dogajanja na Kitajskem. Kljub temu imata Kuba in Kitajska nekaj skupnega. Oblast čedalje bolj dobiva oseben in plebiscitaren značaj. Partija, to je nova partija, ki jo je ustanovil Castro pred tremi leti. je res samo transmisija za odločitve politbiroja osmih članov, v katerem spet obvelja v vsakem pogledu Castrova beseda. Potemtakem bi bila podobnost med kitajsko in kubansko resničnostjo ta. da se Castro — vsekakor uspešneje kot Mao — opira na oborožene sile (po nekaterih cenitvah 500.000 tisoč pri dobrih sedmih milijonih prebivalcev) in na tiste ljudske množice, ki so mu zveste, skuša pa odpraviti posrednike, med  njimi  tudi  partijo.
Nova kubanska partija je kadrovska partija, saj ima baje samo 20.000 članov, ki  morajo svoje članstvo temeljito »zaslužiti«. Da je v bistvu transmi-
439
sija za direktive, najbolje dokazuje tudi celotna Castrova — in Guevarova — filozofija, ki spodbija nujnost avantgardne vloge partije v marksistično-leni-nističnem smislu. Revolucija v Latinski Ameriki — je dejal Castro — bo uresničena ;*s partijo ali brez nje«. Gverila — je zapisal francoski novinar Regis Debrav — mora biti »jedro partije in ue narobe«. V govoru v velikanski dvorani kinematografa Cliaplin v Havani je Castro po končanem kongresu kulture januarja postavil kot vzor skupino duhovnikov, ki je podpisala resolucijo o brezkompromisnem boju proti jenkijevskemu« imperializmu in o popolni prekinitvi vseh odnosov z ameriškimi ustanovami. Kaj naj si mislimo — je vzkliknil (astro — ko vidimo duhovnike, to je Cerkev, ki postajajo revolucionarji, in   nekdanje revolucionarje,  ki  postajajo dogmatična  cerkev.
Ob takem stališču nujno prihaja do spopada idej in nesoglasij. S Kitajsko so se odnosi zaostrili že leta 1965. ko je iidelov brat Raiil obiskal Moskvo. Kubanski obrambni minister se je takrat udeležil posvetovalnega sestanka, ki so ga Kitajci že bojkotirali. Istega leta je Castro nekajkrat vljudno, a odločno odgovoril Kitajcem, ki so hoteli pripraviti Kubance do tega. da bi se opredelili v ideološkem sporu, ki razdvaja socialistični svet«. In ko je Castro izkoristil tribuno Tricontinentala — organizacije treh celin — in proslav ob sedmi obletnici revolucije, da bi odkril obstoj »krize« med Havano in Pekingom, je bil to epilog procesa: Kuba se noče odločiti ne. za eno ne za drugo stran. Kuba sodi. da je ta spor usoden in nadvse škodljiv za socialistični svet. Castro je takrat javno napadel Kitajce, da so hoteli s preklicem pogodb o dobavi riža Kubi spraviti revolucionarni režim na kolena. Kakšni socialisti so to — se je spet vprašal Castro — ki tako ravnajo do bratske socialistične in revolucionarne države?
To seveda ni pomenilo, da je bilo v odnosih z Moskvo vse gladko in sladko. Nasprotno, temni ideološki oblaki so se začeli zbirati nad temi odnosi. Začelo se je pravzaprav s tako imenovano kubansko raketno krizo jeseni leta  1%2.
Vprašanje: >Ali mislite, da je Hruščov ravnal osebno in svojevoljno med krizo (ko je na Kennedvjevo zahtevo umaknil rakete s Kube — opomba)?
Odgovor: Kar nas zadeva, da. Hruščov je neizpodbitno z dejanji dokazal prijateljstvo do naše dežele. Pred krizo nam je storil usluge, ki so nam izredno pomagale. Toda njegova politika med oktobrsko krizo je bila za nas hud udarec. Vendar se je znašel pred dilemo, pred izbiro: vojna ali mir. lo je upošteval pri odločitvi. Imel je velikansko odgovornost. Navsezadnje bo zgodovina sodila o njegovih odločitvah.«
Castro je torej previden, toda to ga ne ovira, da ne bi zelo jasno povedal, kaj si misli o sovjetski zunanji politiki, posebno kar zadeva tretji svet, in še prav posebej, kar zadeva Latinsko Ameriko in boj proti ameriškemu imperializmu.
Lani je dejal, da ne more razumeti, da Sovjetska zveza daje ali ponuja kredite takim meščanskim vladam, kakor je brazilska vlada — služabnica Američanov (za Castra je celo Freieva čilska vlada služabnica Američanov, z izjemo mehiške vlade, s katero edino ima še diplomatske odnose na zahodni polobli — in s Kanado). To za Castra pomeni krepitev zatiralskih režimov v Latinski Ameriki.
440
Odgovor se v bistvu glasi takole: Osemdeset odstotkov vse pomoči, ki jo Sovjetska zveza daje Latinski Ameriki, pride na Kubo. Celo tisti krediti, ki so namenjeni drugim latinskoameriškim državam, ne utrjujejo zatiralskih režimov«, ampak nasprotno, vsaj delno pomagajo tem državam, da se nekoliko otresejo neznosnega pritiska ameriškega kapitala, polagoma odpirajo vrata  tem  državam  navzven, širijo jim manevrski  prostor.
Toda Castro si drugače zamišlja »širjenje manevrskega prostora na sze-leni celini/. Brezkompromisen, takojšen oborožen boj proti vladajočim režimom in potemtakem proti jenkijevskemu imperializmu na več mestih. Treba je ustvariti drugi, tretji, četrti, peti Vietnam, toliko Vietnamov. da Američani ne bodo mogli hkrati gasiti vseh požarov. Vse oblike ustavne borbe partij so samo blažev žegen.
In od tod izvira drugi spor med Castrom in skoraj vsemi komunističnimi partijami v Latinski Ameriki. Ta spor se je posebno zaostril v tistih primerili. kjer poleg partij obstajajo gverilska gibanja. To še posebej velja za venc/u-elsko partijo, ki se je javno odrekla gverilskemu gibanju. Prav to gibanje pa Castro vneto podpira. Gotovo ga podpira tudi gmotno, toda koliko, je težko reči. Moralno mu daje vso podporo, kakor daje podporo gverilskemu gibanju v Kolumbiji. Peruju, Gvatemali  in  drugod.
Odnosi med venezuelsko in kubansko partijo so se tako zelo poslabšali, da je lani Castro ogorčeno potožil, kako je venezuelska partija skušala vplivati na SZ, naj privije vijak«, naj temeljito zmanjša Kubi pomoč, dokler se ne bo (astro    spametoval«.  In ti  ljudje se imajo za  komuniste!  je vzkliknil  Castro.
I.atinskoumeriške partije nikakor ne izključujejo oborožene borbe oziroma gverile kot ene izmed oblik boja proti ameriškemu imperializmu, poudarjajo pa, da so še druge oblike. Vsekakor mora vsaka partija na svojem terenu in po temeljiti analizi položaja v svoji deželi — in do tega ima tudi pravico — skleniti, kakšne oblike boja bo uporabljala. Komandiranje« iz enega središča je nedopustno.
Proces proti sencum? Toda nihče tuko ljubosumno ne varuje svoje neodvisnosti, kakor jo varuje Castro v imenu Kube. Tridnevno zasedanje polit-biroja kubanske partije in takoj nato sodna obravnava proti skupini zarotnikov« na čelu z nekdanjim članom stare« kubanske partije Escalantejem sta izredno  poučen  dokaz  za to.
Ta skupina je. sodeč po obtožnici, rovarila proti sedanjemu vodstvu tako. da je sovjetskim predstavnikom in predstavnikom drugih socialističnih držav v Havani dopovedovala, da je sedanja Castrova linija pogubna, da je Castro ^nor    in da bi bilo najbolje, če bi  se ta  politika spremenila.
Koliko je bila tu skupina dejansko nevarna sedanjemu vodstvu, je sporno \ prašanje, toda večina opazovalcev meni. da ti »zarotniki« še muhe ne bi strmoglavili. Čemu potem obravnava  in petnajst let ječe za Escalanteja?
Na splošno menijo, da je hotel Castro / obsodbo te skupine pokazati svetu, predvsem pa svojim zaveznikom in podpornikom onstran Atlantika, kdo je gospodar v hiši. Hotel jim je enkrat za vselej dokazati in dopovedati, naj ne računajo na nobeno drugo garnituro na Kubi, kakor je sedanja. Obravnavo in kaznovanje zarotnikov so spremljala obilna zagotovila, da je Kuba slej  ko
441
prej prijateljica in zaveznica Sovjetske zveze in da proces nikakor ni bil naperjen proti njej.
Ali je Castro nor? fo vprašanje si zastavlja Michel Boscpiet v Observa-teurju in nanj odgovarja takole: Da. nor je. če je norost verjeti v človeka navzlic vsem  pravovernim ekonomistom.c
Trgovine so prazne. Hrana je racionirana. Bencin je racioniran. Ljudje stojijo v vrsti tudi za skodelico kave. Vsakdo mora vsaj za mesec dni vsako leto na prostovoljno delo. Marsikdo prebije na zafri«, sečnji sladkornega trsta tudi po pol leta. Parlamenta sploh ni. V nekdanjem parlamentu je spravljena kubanska akademija znanosti in umetnosti. Tudi ustave ni. Ustava ni potrebna, pravi Castro. da bi ščitila delavca. Ščiti ga revolucija. Sicer pa so pod Stalinom  imeli  v SZ zelo lepo ustavo.«
Iz vsega tega bi sledilo, da vlada na Kubi popolna diktatura. In vendar in vendar... Čeprav je opaziti znamenja utrujenosti, je Fidel še vedno simbol tiste neupogljive volje in ponosa, ki noče poklekniti pred ZDA. Vesela in odkrita narava Kubancev je še vedno zmožna velikega navdušenja in velikih žrtev.
Skoraj vsi »pravoverni« ekonomisti trdijo, da je Castro »nor«:. V dveh letih hoče povečati pridelek sladkorja za tri milijone ton. To je nemogoče. Tn človek  bi  jim  pritrdil.
V svojem zanosu pozabljajo Kubanci na ekonomsko realnost, ki se jim maščuje in se jim bo maščevala. Razsipajo sile in denar. Premalo pretehtajo določene projekte. Prehitro se jih lotevajo. To ne gre. To bo vse skupaj vzel vrag.
Toda ali bo res vse skupaj vzel vrag:1 Obup pravovernih ekonomistov je razumljiv. Toda morda pozabljajo, da je Kuba poseben primer in Castro poseben človek. Predvsem nenehno išče stika z ljudstvom. Po nekem nočnem govoru ob otvoritvi novega vaškega naselja — sto sodobnih družinskih stanovanj v Vallegrande — se je naslednjega dne vrnil v vas in razdelil campesi-nom ključe. Potem pa se je zapodil po vaški trati in začel z otroki igrati baseball.  Tak  človek   verjetno bolje  razume svoje Kubance  kakor tujci.
Danes ni resnega tujega komentatorja — ttidi med Američani ne — ki bi napovedal Častni konec ali izgubo oblasti. Celo nasprotniki priznavajo, da je napredek v prosvetnem in kulturnem pogledu presenetljiv. Zdravniška služba je po mnenju tujih strokovnjakov vzorna, seveda ob upoštevanju kubanskih zmogljivosti.
Toda to. kar je najbolj važno in najbolj zanimivo spremljati, je prizadevanje ustvariti novega človeka brez znamenja peza v glavi . Vsem je treba omogočiti izobraževanje vsaj do osemnajstega leta. Toda ta izobrazba ne sme biti zgolj umska, biti mora tudi izobrazba ročnega dela. Novi človek ne bo smel biti ne samo težak, ki ne ceni knjige in umetnosti, ne samo intelektualec, ki ne zna prijeti za orodje. Samo kot umski in ročni delavec lahko postane človek popoln.
Kaj pa vzgoja partijskih kadrov? C lan partije mora imeti trdno poklicno znanje in veliko srčno kulturo«. V začetku so bile šole za partijske voditelje, toda zdaj jih zapirajo, »ker so začeli iz njih prihajati katehumeni in dogmatiki«.  Zdaj   se  ideološko  izobražujejo   na  seminarjih.   »Prej   so   znali   zavračati
442
Platona in Hegla, ko pa so se vrnili v proizvodnjo, so bili popolnoma odrezani od delavcev«.
Na seminarjih pa diskutirajo. divje diskutirajo in obravnavajo izbrane tekste, ki so si pogostokrat med seboj navzkriž: Marx, Engels, Lenin. Lukaes. Gramsci, Schaff, Sartre in drugi.
Iz vsega tega odseva vera — drugače je ni mogoče imenovati — vera v Človekove dobre lastnosti. Človek je sposoben višjih dejanj, sposoben je idealizma in žrtev, sposoben je misliti tudi na druge. To je tudi osrednja misel Che C.uevare, ki je pridigal in oznanjal krvav boj proti ameriškemu imperializmu, za katerega je vedel, da bo terjal strahotne žrtve. Toda v njem je videl tisto oviro, ki jo je treba najprej odstraniti, preden bo lahko človek v Latinski Ameriki svobodno zadihal in postal »boljši«. V Castru in Cuevari ni sledu nihilizma. Njuna vera je za marsikoga skorajda naivna, ker jemlje človeško naravo premalo kompleksno. Njuno vero bi celo lahko imenovali mistično. Toda presenetljivo je to, da pri Guevari ni bilo nič mističnega. Tisti, ki so ga poznali, predvsem poudarjajo silno preproščino, skladnost in mir tega človeka. On je odpravil v sebi vsa protislovja in našel svoj cilj. kateremu je podredil vse: družino, kariero, oblast in slavo. Celo zdravje in življenje. Toda ali je mogoče odpraviti ta protislovja v milijonih ljudeh in iz njih narediti nove ljudi? Zgodovina pravi, da ne. Castro in Guevara pravita — da.
Božidar   Pahor
443