Učitelj sM fmm
List za šolo in dom.
---7---
Izhaja 1. in 15. dne vsakega meseca, in velji za celo leto S gold. SO kr. za pol leta 1. gold. 30 kr.
Tečaj X.	V Ljubljani 1. junija 1870.	List II.
Slovenska slovnica v ljudski šoli.
Za učiteljski zbor spisal L. Knific.
Govor je pač naj lepši dar božji. Kdo bi bil vendar tako zanikern, da bi ta dar, ki mu ga je stvarnik sam podelil, ne likal po vsi svoji moči? Kako nepopoln, kako pomanjkljiv je ta poduk, ki ga otrok dobiva od svojih staršev, se naj bolj in naj ložeje razvidi iz različnih narečij ali dialektov, ki se nahajajo med nami. Vzemimo o tem samo silni razloček med Teržičani in med dolenskimi Belimi Krajnci za Gorjanci in dalje ob Kopi. Teržičani govore narečje namešano s tujimi besedami, in še to tako nepravilno in po nikakoršni slovnici. Beli Krajnci pa govore nasproti Gorenceui tako čisto slovenščino, da se moraš čuditi. Vsak učitelj gotovo ve, da se ljudstvo sploh ali narod posebej s tem naj bolj odlikuje in omikuje, da si jezik po vsi moči izobražuje. Ako se pa hoče kdo še kakega drugega jezika priučiti (sej je res: „Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš"), si pa mora naj popred materinskega praviloma po slovnici priučiti. Vsak jezikoslovec to reč terdi in tudi naj novejše postave zahtevajo, da vsa narodna plemena v deržavi so enakopravna, ter imajo pravico, svojo narodnost in svoj jezik čuvati in gojiti. Dalje tudi deržava postavno pripoznava enakopravnost vseh deželskih jezikov v šoli, v uradu in javnem življenji.
Ako tedaj tej važni stvari priterdijo učenjaki, jezikoslovci in pedagogi vsi (glej posebno Vernalekena!), ali se bode potem še kak učitelj ustavljal ti pametni in modri tirjatvi sedanjega časa?
Ko spoznamo potrebo omenjega poduka, preiskujmo in pretehtujmo še korist njegovo! Nikakoršen šolski nauk ne
more se pred slovniškim s pridom uriti, ker učenec v tem času ne zna rabiti oblik jezikovih na nobeno stran. Kako se s takim podukom bistri um in spomin in kako se mladina na vse strani izobražuje s tem naukom, je sploh znano.
Da se to na zgledu pokaže (ker besede mičejo, zgledi pa vlečejo), naj navedem le „spisje" v ljudski šoli. Pri tem poduku se mora, kar seje ustmeno obravnavalo, tudi pismeno izdelovati, da se more doseči poglavitni namen, namreč, svoje misli tudi pismeno izrazovati in drugim sporočevati. Kaka me-šanca bi pa bila, ko bi učitelj dopuščal, da bi se zapisovalo tako, kar učenec po svoji zmožnosti od doma more vedeti! Potreba je tedaj, kakor ribi vode, da se pomaga, kjer ne gre, da se popravlja, kar je slabo rečenega ali izdelanega, da se dodaja, kjer pomanjkuje i. t. d. To je prav za prav slovniški poduk, kolikor ga je pri malih treba. Posebno je pri kazavnem poduku zadosti priložnosti, da si učenci sami popravljajo pomote po navodu učiteljevem ali pa jim jih učitelj popravlja ustmeno ali pa pismeno pri nalogah. Da se pa more tirjati, je pa treba tudi dajati. Da bi pa učitelj zmiraj popravljal, to pa ne more biti, sej tudi učitelj učencev nima zmiraj pri sebi. Tedaj je silno potreba, da se učencem, ki znajo dobro brati, kažejo tudi dobra pravila z zgledi in nalogami, da se po njih lahko ravnajo ter podučujejo. Tako „slovnico" t. j. tako knjigo, ki ima obilno potrebnega slovniškega gradiva v sebi, pa že tudi v slov. jeziku imamo. SI. ministerstvo za uk in bogočastje jo je tudi dovolilo in c. k. vlada na Kranjskem jo je priporočila za šolsko rabo. Tudi ni predraga za učence (velja v platnenem herbtu vezana le 30 soldov).
Ta slovnica naj bi se rabila v I. razredu 2. polleta tako, da bi jo imel učitelj v roki in v glavi se ve da tudi; učenci pa bi se naj ložeje reči iz nje učili, in sicer tako, da ne bi vedeli, da se je uče. Naloge iz nje naj izdelujejo po navodu učiteljevem, in sicer brez bukev. — V II. razredu naj bi imeli bukve, in naj bi jemali bolj lahke reči iz nje. V III. razredu še bolj popolnoma. V IV. razredu pa naj vso sploh ponavljajo , in učitelj naj kaj prideva iz Janežičeve slovnice itd. Da se pa slovniški poduk dopolnuje, je pa potreba dalje tudi, da učitelj, in kjer jih je več, da vzajemno popravljajo pomote, ter tako likajo in čistijo mili jezik slovenski.
Stari in mladi Slovenec.
Trizma.
O. Tri zna, trizni f. certamen, stadiuin, praemium cer-laminis, trizno n. lucta, - nište locus, -novati, - ziniku pu-gnator; nobis thema videtur esse tr, cf. treti.
iS. Iz treti, tr^, trcši terere, nsl. otreti abstergere, trača handtucb, trica, terica, terilja brechlerin, o tre f. pl. der beim hecheln herabfallende tlachs, trlica cippus, malleus stuparius (breche), polj. tarka raspel; tren pot, natrv semita in montibus, utor, otor, zator (ti si moj zator); rus. torniku via trita, cf. ser. tar-una gr. lat. r«p-tero, alid. pišete drajan tornare; ali ni drajna od tod, kar ter išče ali triznište locus certaminis?
O. T o ru n a ti-najq-naješi s§ je že stsl. pugnare, tori-niku menda cursor; cf. fz. tournoyer.
Triigu.
O. Trtigovati - tružiti, trugovici, tružici, trtigovina ima tudi novoslovenščina.
S. Pa je stsl. p. triigari, - govinikii, -žaninii, - žitniku mercator, -govište, - žište - žinica forum, emporium; - žistvo celebritas, - stvovati publica celebritate feriari.
Tradu — tr^tu.
O. Tr|du je a) morbus quidam, dysenteria, - dovitu-vatu aegrotus; b) kar serb. trud boletus igniarius. Tr§,tu pa je a) erabro, progenies apum, nlid. drobne; b) custodia, agmen. Tr%tij m. spado (hummel).
S. Xsl. trud kolik, mazilo za trudne vude, žile. Jarnik piše po nar. pesmi: Voda je trodovitna, — Vince pa trod mori; trot ali menda trod je zundersclnvamm, art holzschwamm; trot pa je brutbiene, parasit.
Tuni.
O. Tuni adj. qui gratis datur, za tune; -iba f., - bizina donum, tu nje adv., -nima gratis cf. ostuni frustra, temere; rad. videtur esse tu ser. sthu gr. arv.
S. Zastonj nsl., quod psi. esset za su tu nje; stunj, za - zad - obstonj , za obstonj , zobstonj ; lirov. stunje.
Tiiku.
O. Comparatio, uti coniicimus; cf. tučinu -nikii, tgklu similis, aequalis, kar i tukumu - minu adj. (tokma i netokma
par impar); t ü k n % t i figere , pungere, pulsare; tük respondere videtur germ, stechen, stecken; tüküma - mo - mi, tücijq, adv. solum, -kümiti aequiparare, -mina parilitas, -meži-žije pactum; tyc-tüéíka punctum, - činiti - njavati - sg, - čino pari modo.
Tičati nsl. haerere, tik nebes, stakniti herabnehmen, vsako reč stakne; natüó fisolenstock, potak fusum fdo plenum; is-vitekniti oči ausstechen, taklja, trklja pedamen-tum; hrov. takmen-ik aequalis, takati se ludere par impar itd.
Prirodoznanstvo ali fizika v ljudski šoli.
(Dalje.)
Učitelj. Opazujte na tanko kredo in druga kamna! Ako-ravno so te stvari med sabo prav različne, so pa vendar v tem enake, da je vsaka skoz in skoz enakošna. Ako odkerhnem od krede ali od premoga košček, imam v tem koščeku ravno tisto kredo in ravno tisti premog, kakor popred, samo, da je kos manji. Ali vidimo na kaki teh stvari kaki del, ki bi bil od drugih bitno različen?
Učenec. Ne. Naj drobneji prah krede je ravno tako kreda, kakor velik kos krede.
Učitelj. Povejte več takih stvari, ki so enakošne tva-rine, in na kterih se ne razločijo posebni deli za posebne namene!
Učenec. Take stvari so n. pr.: peščenjak, žeplo, premog, ilovica, glina i. t. d.
Učitelj. Dobro! Kako pa smo imenovali take stvari, sej smo že mnogo o njih brali in govorili?
Učenec. Take stvari so rudnine.
Učitelj. Vidiš, ljubi moj, tudi z rudninami se peča prirodopisje, in ta vednost imenuje se rudninoslovje ali mineralogija.
Učenec. Ali je drevo živa ali mertva stvar?
Učitelj. Preden ti to odgovorim, mi moraš popred še kaj drugega odgovoriti. Primerjaj kamen z drevesom! Ali nima drevo posebnih del, ki imajo posebne podobe pa tudi posebni namen? Poreži mlademu drevescu korenine ali lubje, in videl boš, da bode kmalu usahnilo. Če ti pokažem malo skor-jico ali jever od kakega drevesa, ali mi že moreš povedati, kakšno je celo drevo, od kterega so ti deli?
Učenec. Tega bi ne vedel.
Učitelj. Ali si že majil z verbnih vej piščalke? Kaj je bilo pod vejino kožo?
Učenec. Nekaka mokrota ali sok.
Učitelj. Ako drevo ali kako drugo rastlino znotrej prav pazljivo ogledujemo, vidimo, da se v notranjem gibajo sokovi gori in doli, da se tekočine iz njih izparijo, ali pa, da jih oni jemljejo v se. Zapomni si: Stvari, ki imajo dele posebnih podob za posebne namene, ki se pa svojevoljno od zunaj gibati ne morejo, imenujemo rastline; vednost pa, ki se peča z rastlinami, imenuje se r as 11 i n o s 1 o v j e ali botanika, in je tudi velik del prirodopisja.
Učenec. Ali se živali tudi štejejo k rastlinam?
Učitelj. Po tem, da imajo rastline življenje v sebi, se štejejo se ve da, kakor živali, k živim stvarem; toda živali se razločujejo od rastlin po tem, da se morejo svojevoljno gibati, da morejo ne le spremeniti lego in mesto svojih posamesnih delov, ampak tudi same premikati se iz enega mesta na drugo. Zapomni si: Stvari, ki imajo dele posebnih podob za posebna opravila, in ki se morejo po svoji volji gibati, imenujejo se živali. Znanost pa, ki se s tem peča, je živaloslovje ali zoologija.
Rastline in živali imajo tedaj dele posebnih podob za posebna pravila, in ti deli imenujejo se organi. Skupno delavnost vseh organov pri rastlinah in živalih imenujemo življenje. Rastline in živali so po teh znamenjih žive stvari. Primerjajte rastlinsko in živalsko življenje! V čem je rastlinsko življenje podobno živalskemu življenju, v čem pa ne?
Zakaj so rudnine nežive stvari? Primerjajte rudnine z rastlinami!	(Dalje prih.)
Zemljepisje v ljudski šoli.
(Dalje.)
V. Dravo-savsko pogorje.
Dravo-savsko pogorje so gore, ki so na sredi med Dravo in Savo, in delajo, razve Pake in Hudine, razvodje med njima, in se razprostirajo od gore sv. Urše do Maceljna, tedaj od koroške do hrvatske meje, več menj v ravni čerti od severozahoda proti jugovzhodu, na severni strani Pohorju nasproti
segajo do misliriske doline, od sv. Lenarta pod Turjakom do Konjic se dotikajo Pohorja, od Konjic do Haloz pa segajo do dravinske doline. Na južni strani se dravo-savsko pogorje derži tolstega verha v savinskih planinah. Za mejo med dravskim pogorjem in savinskimi planinami se lehko postavi cesta, ki gre iz Soštajna v Černo na Koroško. Od Soštajna naprej loči dravo-savsko pogorje od savinskih planin šaleška dolina in cesta, ki vodi od Soštajna krez Velenje v Vojnik. Odtod so na južni strani celjske gore, dravo-savsko pogorje postaja vedno ože in pri predoru železniškem Lipoglava 1 JZ. od Poličan je naj ože.
Začnimo z goro sv. Urše! Naj veči kos te gore je na Koroškem, ime pa ima od romarske cerkve sv. Uršuli posvečeni, podžupe stariterške, kamor se vsako leto na sv. Jakoba dan veliko ljudstva shaja.
Od te gore derže tri panoge na vzhod, severovzhod in jug. Južna panoga dela most do Javorja, ki je dolga gora že v ravni čerti savo-dravskega pogorja na južni strani Suhodolnice.
Na Javorji proti jugovzhodu se priklepa v isti čerti dravo-savskega pogorja Razbor.
Soravno z imenovanim pogorjem od Javorja gre celo blizo drugo pogorje od tolstega verha, kraj potoka Belune, ki zmez teče in mimo Deržmirja pred Šoštanjem v Pako priteka. Čez to pogorje gre cesta od Šoštanja v Černo, prelaz ti cesti je sv. Vid na deželni meji, vzhodni poprečni verhi tega pogorja se že iztekajo v šaleško dolino, na severni strani pa se znižujejo večidel polagoma v mislinsko dolino in v njene stranske doline v suhodolsko in jeninsko dolino.
Vzhodno od Pake na dalje v ravni čerti dravo-savskega podgorja je sv. Jošt 2y2 ure SSZ. od Celja. Nagli propadi, sterme pečine, goli ali pičlo obraščeni verhi značijo to gorovje. Na severno stran prehaja tu dravo-savsko pogorje v Pohorje, na južno stran se zniža proti šaleški dolini. Obraz tega kraja je divji in kakor pravijo romantičen. Tak isti značaj še ima Stenica 1 uro ZSZ. od Konjic, ki dravo-savsko pogorje nadaljuje. S hribi Golek, sv. Križ in Stranice se tukaj Pohorje dotika Stenice, na južni strani segajo stene po verhu večjidel gole, spodej pa slabo obraščene blizo do Nove cerkve. Popotniki imenujejo mimo solčavskih planin to stran od Nove
cerkve do Vitanja južno-štirsko Švico. Ravna čerta dravo-savskega pogorja do sem znaša 5 milj.
Dravo-savsko pogorje potem nadaljuje konjiška gora od Frankolovega do konjiške vasi; med njo in Stenico teče Tesnica in vodi velika cesta iz Celja v Maribor, na severni strani se dotika Stranic, na vzhodni izrastkov konjiške planine. Konjiška gora se končava med Dravino in Žičnico, unkraj Žičnice, tedaj na vzhodni strani so suhodolski in loški hribi, na Slemenu pa sledi v ravni čerti Videž in Lipoglava, Lipoglavo nadaljuje Dolga gora in Gabernik, Ljubična pa se razprostira na severno stran proti Poličanom.
Vzhodno od Bele, pritoka dravinskega od Gabernika in od velike ceste v Rogatec se začenja Boč, večidel obraščen, le na verhu od južne strani kviško stermijo gole pečine. Od daleč je Boč videti kot kopa, v istem skupku na vzhodni strani je Plesivec; hriba Lovnik in Zončaj prevajata v rogaško goro.
Rogaška ali donaška gora je % na SSV. od Rogatca; ime Rogatec prihaja berž ko ne od besede rog*), z rogom namreč se lehko primerja stranski zahodni obraz te gore, donaška gora se pa imenuje od cerkvice sv. Donata. Od rogaške gore se vidi čez vse spodnje Štirsko, in gore gornjega Stir-skega do Snežnika v Avstrijskem, čez veliki kos Ogerskega in Hervaškega do Turškega, čez severni del Kranjskega in nektere koroške gore.
Konečno še imamo v dravo-savskem pogorju Maceljna, med Maceljnom in Rogaško goro teče Rogatnica; razprostira se pa Macelj na severo-vzhodno stran v haloške gorice, na južno stran pa se znižuje Njivica do Sotle in do terga Rogatca.
Od južne strani se vidi na primernem kraju vse dravo-savsko pogorje. — Ravna čerta od konjiške gore do Maceljna t. j. do ceste iz Ptuja v Varaždin znaša 7 milj. (Dalje prih.)
Otroški vertec.
Sladkosnednosti strašni nasledek.
(Poslovenjeno.')
Kmet je imel dvoje otrok, dečka in deklico. Mnogokrat ju je spominjal, naj nikoli ne pokušata kake reči, ktere ne poznata; sploh pa jima je še zabranjeval gerdo sladkosned-
*) Rožna dolina, nemško: „Rosenthal" na Koroškem in planinski verhovi, ki jo opasujejo, so res pravi rogovi.	Pis.
nost, ker le-ta je že marsikoga v naj večjo nesrečo pripravila. Vestno vboga Mieika svarilne besede svojega očeta, in vživa edino le to, kar doma dobiva; toda bralec, Matiček, je ves drugačen. Vsi očetovi poduki, opomini in svarila bile so mu besede, ktere je vzel veter. Če je le mogel kje kaj boljšega doseči, je liavtnil in pojedel; tudi vsaki sold, ki ga je kje zvèrtil, šel je gotovo k branjevcu ali v štacuno za sladkarije. Matiček je bil sladkosnednež, da mu ga ni bilo enakega, in gerda strast napravila je marsikaki prepir v hiši.
Bilo je poletni čas. Muh se je bilo zaplodilo polne rôje, torej oče nekega dne po južini vsujejo hudega strupa v cukreno vodo, ter postavijo posodico na mizo, da bi s tem preganjali nadležne živali. Povedali so pa to tudi otrokoma in ju svarili, da naj se varujeta, da kdo od te vode kaj ne okusi, ker je ta pijača strupena.
Popoldan so bili oče namenjeni na polje. Matiček že komaj pričakuje, da bi oče odšli, zakaj že zdavnej ni bil dobil nič sladkega pod zobe. Danes — si misli — se hočem zopet splačati. Za očetove besede in svarila malemu nevbog-Ijivemu porednežu še mar ni. Se celo jezika sam pri sebi, in pravi: „Oče mi pa vender ne privoščijo nobenega dobrega grižljeja. Pa že vem, kaj bom storil ; spil bom posladkano vodo in natočil v skledico zopet navadne vode." Da
—	celo veselil se je že naprej, kako bo očeta s tem dobro splačal. In res, komaj oče dobro odidejo, in ko gre tudi Micika po opravilih na vert, že je Matiček pri posladkani vodi, in v malih duških vso izpije! — Ali kmali se pokaže strahoviti nasledek njegove sladkosnednosti. Pričenja mu slabo prihajati, tamno se mu dela pred očmi, in po vsem životu se trese. Vedno hujše mu prihaja. Grozovite bolečine ga vijo po trebuhu, kteri že oteka. Kar pa je bilo pri vsem tem naj hujšega, bilo je to, ker si nevbogljivi sladkosnedež tega nikomur povedati upal ni. Ves preplašen se plazi na hlev, se zarine pod seno in ondi kmali tudi med strašnimi bolečinami in brez vse pomoči
—	umerje !
Ko oče pridejo pod noč domu in vidijo na mizi spraznjeno skledico, se neizrečeno vstrašijo. Na ves glas kličejo Matička, ali ni ga nikjer. Vse kote po hiši pretaknejo, pa zastonj. Ko pa gre hlapec na hlev za konje po kermo — oj groza in
strah! najde ondi pod senom — Matička mertvega in strašno spremenjenega v obrazu!
Leta in leta je jokala dobra Mieika po svojem nesrečnem bratcu; tudi očetu so priigrale velikokrat solzice v oči, kedar je. kdo Matička spomnil.
Otroci! ogibajte se vseh sladkarij, kajti one pokvarijo mladini zobe in želodec, — bolni želodec pa je bil že marsikomu kriv, da je mogel prezgodaj iti pod travo, to je, da je pred Časom umeri.	Rodoljub Podratitovski.
Ogled po šolskem svetu.
Iz Cernomlja. 5. maja je imelo okrajno učiteljsko društvo svoj drugi zbor. *) Pervosednik nagovori pričujoče nekako tako-le: Častiti zbor! Dragi tovarši! Prav zelo me veseli, da ste se zopet danes vkljub slabega vremena vendar tako obilno zbrali. To je očitno znamenje, da ste v resnici za šolstvo vneti, torej imam tudi veliko upanja, da bode naše mlado društvo bolje napredovalo, kot sem se uadjal. Zbo-rujmo le prav pogostoma, in govorimo možato; kajti naši pogovori ne bodo ostali med temi štirimi stenami, ampak zvedeli jih bodo naši predstojniki, naši tovarši doma in drugod. ¡Vaši pogovori bodo naj boljše spričalo naših zmožnosti; jenjalo bode vse hlinjenje, svetu bo vse očito, in tako je tudi prav; torej rečem še enkrat: Bodimo možje, in vestno obdelujmo polje, na kterem smo začeli delo. Kar pa tukaj sklenemo, moramo tudi v resnici izveršiti, da nam ne bo mogel nihče očitati ali reči, da se shajamo le za kratek čas; pokažimo svetu, da je naše početje resno, in to nam bode v čast. Toliko bolj se moramo pa potruditi, da bode naše društvo sad obrodilo, ker ga tudi vsi izobraženi upajo in pričakujejo. To nam priča toliko število podpornih udov. Delajmo duševno, drugi nas bodo materijalno podpirali, in tako bomo z združenimi močmi napredovali; naše geslo naj bode tedaj „napredek"! — Potem prebere zapisnikar imena drustveuikov, spominsko knjigo, v ktero se je namreč zapisalo, kako se je društvo osnovalo, vstanovniki društva in naša perva pravila, zapisnik pervega zbora, dospejoča pisma (pri branji pisma prečastitega g. prosta in deželnega šolskega nadzornika Ant. Jarca, ki je tudi kot vstanovnik k društvu pristopil, slišali so se glasovi: „slava"!), povedal je, da nam je si. vodstvo tukajšnje glavne šole prepustilo 30 gl. od tistih (»O gl., ki jih je iz Pfltigelnove zapuščine za šolsko knjižnico dobilo, in naposled je odločil, kaj je potrebno za sklepe, da bodo veljavni, ako se bode kaj nasvetovalo.
Potem je prišlo na dnevni red vprašanje: „Kaj je vzrok, da kmetijstvo tako slabo napreduje? Kako bi se temu kaj pomagalo, in kaj naj stori posebno šola v tem oziru"?
Drugi zbor bi bil imel biti 28. aprila, kakor je bil že „Tovarš" naznanil,
toda zavoljo silno slabega vremena se je moral odložiti.	Pis.
G. P. Borštnik našteva te-le vzroke: Da kmetijstvo ni napredovalo, bili so naj veči vzrok grajščaki. Kmet ni bil saniosvojen iu prost, ampak pod grajščinskim jarmom; on je le životaril, in je mislil bolj na svobodo, nego na izobraževanje. Grajščaki pa tudi niso gledali na omiko kmeta, in so si mislili: kolikor bolj neveden je kmet, toliko lože ga je imeti v pokorščini; da so bili le njegovi hrami in kleti polni, pa je bilo dobro, torej so jim le desetino, tlako itd. nakladali, na njihove revščine in na poduk pa niso gledali, iu kako kmet svoje njivice doma obdeluje, še prašali niso. Gotovo so jih tudi po tlačansko obdelovali, kakor so se navadili na grajskih njivah. Šol je bilo kaj malo, tam pa, kjer je bila, niso se otroci v šolo silili, in še tisti, ki so jo obiskovali, terpinčili so se naj bolj le z nemščino, in ko so izostali, marsikteri še slovenskega brati niso znali, nemščine se pa tudi niso nič naučili, o kmetijstvu se pa ni ne bescdica slišala, kar je vendar le poglavitna reč za kmeta. Ko je kmet leta 1848. dobil veče pravice in svobodo, jel je tudi lože dihati; tu in tam je kaki gospodar svoje polje skerbnejše obdeloval, ker je vedel, da bo to njegovo, kar bo pridelal. Vendar se je kmetijstvo posebno v naših krajih sploh malo boljšalo, ker se kmetje še zmirom starega kopita derže, in še zmirom godejo: „Kakor moj otac, tako jaz; on je živel, bom tudi jaz; za mano naj pa bo, kakor hočeft. Gredo na delo, kakor so na tlako hodili, še le, ko že solnce pripeka, da potem sami in živina omaguje. Da kmetijstvo še vedno zaostaja, krive so tudi marsiktere šole, ker se še dandanašnje premalo v njih podu-čuje o umnem kmetovanji. Kmet pozna premalo naravo in njene obstojne dele, in za to ne more zdatno kmetovati, živino rediti, drevja saditi i. t. d. Poglejmo n. pr., kako ravna z gnojem, ki je poglavitna reč pri kmetovanji; nima pripravnega gnojišča, in že v hlevu ne ravna prav ž njim; tu je samo lajno (živinsko blato), tam sama stelja; po tem ga iz hleva zmeče po vsem dvorišču, da ga solnce suši in kapnica pere, kokoši razkopavajo, živina po njem gazi, da ne more vreti itd., zvozi ga na njive v male kupe, in ga še dolgo pred oranjem raztresenega na solncu sušiti pusti, tako da nazadnje samo steljo podorje, pa še ta je prazna, ker je že vsa rodovitnost iz nje zginila. Poglejmo nadalje živinorejo! Kmet ne gleda veliko na to, da bi redil živino dobrega plemena, ne pozna znamenj dobre molzne krave, ne ve umno rediti telet itd.; kjer je pa slaba živina, je tudi slaba kmetija; koliko nam pa daje živina dobička, ne bom našteval. Poglejmo, kako jo kermi: polaga ji celo kermo, da jo živina skorej polovico pod noge spravi. Ako bi jo rezal in verh tega še paril, lahko bi še enkrat toliko živine redil in bi bila vsa lepo rejena, imel bi tedaj več blaga in več gnoja. Kako jo tudi mori s slabimi hlevi, je vsakemu znano. Sadjereja je jako na nizki stopnji, dobrega žlahtnega sadja nimamo skoraj nič; češpljevo drevo se še tu pa tam vidi, pa le tako, ki samo od sebe zraste, žlahtnejšega iz košic ne zrejajo. Vinogradi se še precej dobro obdelujejo, pomanjkuje pa dobrih žlahtnih tert, zategadelj ni tudi naše vino tako dobro, kakor po drugih krajih, kjer je ravno taka gorkota in ravno to podnebje. Kmetu tudi manjka pripravnega orodja, kakor plugov, bran i. t. d. Z navadnim
plugom se zemlja premalo preorjejo, in jo po iem takem premalo ro-doviti. Nekteri lii si še omislil kako boljše orodje, pa ni sposobnega rokodelca, da bi znal (o ali ono popraviti, če se kaj potare. Kmetijstvo zadolžujejo tudi slabe navade, te so n. pr. vedne gostarije. Na pirih ali žcnitvanjih se gostijo po celi leden. Koliko se tukaj po nepotrebnem potrati mesa, vina, slanine, moke, denarja itd.I Komaj otrok na svet pride, morajo že zopet zavoljo njega gostarije biti. Ako kdo prešita zakolje, ga precej polovico pervi večer domači in sosedje spravijo pod streho svojega života ; spomladi in čez leto pa v marsiktci hiši jedo nezabeljeno in še celo neslano. Po dolgih gosta-rijah tudi rada glava boli, želodec je pokvarjen, in vse truplo je za delo nekaj dni nepripravno ; tedaj se z gostarijami premoženje, zdravje in zlati čas krati. — Slaba navada je, da se kmetje vedno in za vsako malenkost tožujejo. Vedne tožbe stanejo pa denar, jemljejo veliko drazega časa in delajo rapertije in sovraštvo. Slaba navada je, da se težaki ali najemniki predrago plačujejo in preveč gostijo. Ako se to preračuni, vzamejo delavci skorej tri četertine čistega dohodka. Kako bo kmet po tem takem sam živel in še plačeval toliko davkov, s kterimi je naša dežela preobložena? Slednjič ovira pa tudi to nekoliko kmetijstvo, ker si v premajhine koščike zemljišča razdelujejo, (ako da je meja pri meji; to vzrokuje zopet prepire in tožbe.
Kdo bi pa temu lahko nekoliko pomagal? Naj ložje pomaga vlada. Ona naj bi zapovedala, da se mora kolikor toliko v vsaki ljudski šoli o umnem kmetovanji podučevati, in da bi se tudi šole vstanovile, v kterih bi se odraščena mladost in mladi gospodarji ob zimskih večerih o kmetijstvu podučevali. Vsaki fari naj bi se postavil župan ali svet, ktcri bi imel pravico, male tožbe in druge prepire med sosedi poravnavati. Soseske naj bi poslale več mladenčev rokodelstva učit, da bi imele doma rokodelce, ki bi umeli pripravnišega kmetijskega orodja izdelovati in popravljati. Duhovščina naj bi večkrat svarila zarad slabih navad, ker se tù ne zgublja samo časno premoženje, ampak tudi dušni blagor. Duhovni pastirji bi v tem oziru lahko veliko storili, ker iina kmet do njih veliko zaupanja. Ljudska šola naj bi pri vsaki priliki učence o kmetijstvu podučevala, naj bi se jim narava razkladala itd., kar se prav lahko godi tudi po ntoralični poti, in naj posebno tudi že imenovane slabe navade v otročjih sercih zatira; nekaj semena bo gotovo na dobro zemljo padlo in sad obrodilo. Tako, dragi bratje in častiti gospodje, bomo združeni koristili domovini in narodu.
(Dalje prih.)
Iz Poloma na Kočevskem. Dolgo ti že nisem pisal, ljubi „Tovarš"; vzroka temu pa ne išči v moji vnemarnosti; nemila mi nezgoda, koja je mnogim čitateljein tvojim znana, mi je v mojo žalost zabranovala, da mi ni bilo mogoče se s tabo pomenkovati, mili „Tov."! Pa hvala Bogu! da se ti morem zopet pridružiti, kot se druži prijatelj s prijateljem. Sedaj, ko mi je ljubi Bog zopet zdravje dodedil, ti bodem večkrat kaj iz Kočevja sporočal, posebno, ker od tod le malokdaj kak dopis prineseš; to pa le, če ti je drago.*)
*) Za vsako dobro zernice vam bode „Tov." hvaležen.
Vredn.
Šola ne je prestrojila, a učitelji še vedno tožijo in pojejo svojo pesem: Miserere! Slišimo pa in to v veliko naše veselje, da, kakor hitro se v Ljubljani znide deželni zbor, reši naj pred šolske stvari. Bog daj, da bi bilo to res, in da bi se v našem dež. zboru sklenilo kaj v prid domačega šolstva in učiteljstva. Nadepolni pričakujemo torej slov. učitelji prihodnjega dež. zbora v Ljubljani, ter terdno upamo, da nas ne pozabi, in da bodo možje, ki bodo o tem imeli veljavno besedo , možato za nas govorili. Z Bogom I	Ivan Zarnik.
Iz Idrije. (Učiteljski posveti.) Pri nas nadaljujemo svoje skupne posvete. Med tem časom, odkar ti, ljubi „Tov.", nisem pisal, smo imeli 4 skupščine. V 2 smo se pomenkovali le v naših domačih zadevah; v drugih 2 smo se pa pogovarjali o lepopisji. Naj pervo smo ponavljali pravila, na ktera naj se ozira pri lepopisnem poduku; potem smo pretresovali učilne pripomočke, in na zadnje smo določevali in sklepali o enakih oblikah posamnih čerk, velike in male latinske in nemške abecede. Opombe, na ktere je pri lepopisnem poduka treba gledati, so sicer slehernemu učitelju več ali manj znane; vendar ne bo odveč, če tukaj navedem to, kar smo pri nas o tem nauku omenjali in nasvetovali.
Pisanje, lepopisje in hitropisje je vsakdanjemu človeku neogibno potrebno. Za tega del so šole, v kterih ima mladina priložnost, da se vadi in uri tudi v tem nauku.
Učitelj iina pa važno nalogo, da otroka po naj krajšem in naj boljšem potu pripelje do tega namena. Da on to svojo nalogo vestno in dobro reši, mora skerbno premišljevati učilo lepopisnega nauka.
Preden mladega učenca podučuješ v pisanji, razumljivo mu razlagaj pomen in korist tega nauka, in navdaj mu s prijazno besedo veselja do te lepe znanosti. Po tem mu pa povej, kako naj pri pisanji sedi, kako naj derži roko, pero in papir. Sedi naj otrok ravno; le malo se sme pred se pripogniti, a nikdar pa naj persi na klop ali mizo ne naslanja. Noge naj postavlja ravno na tla; nog križem nad kolena devati ali v klop vpirati naj se učencu nikdar ne dovoljuje, ker tako in enako napačno sedenje škoduje zdravju. Roki naj od komolca na mizi ležite ; desna roka pa naj bode le na robu mize pod-perta in le mazinec in perstanec naj se naslanjajta na mizo, sicer se pa desnica mize ne sme dotikovati; ako se desnico drugače derži, postane težka in okorna. Pri levici mora skoraj ves laket na mizi ležati , da papir derži. Kako se pero pervikrat v roko prime in potem deržati vadi, je treba naj bolj paziti; kajti po tem se ravna gibčnost roke in urnost v pisanji in še celo vrednost vsega pisanja. Pri pisarjih se vidi, da učenci pero prijemljejo s pervimi tremi persti, da ne sloni nad nohtom srednikovim , kar je menda naj boljše, ali pa ga derže s palcem in kazalcem tako, da se na srednik naslanja.
Poglavitna reč pri deržanji peresa je, da so pervi triji persti stegnjenj, ker se le tako pero in roka prosta in lahko giblje in po papirju ročno pomikuje. Ce se pa pero derži le z dvema perstoma in če se tedaj na tretjega naslanja , lože se kazalec v členih skerči in roko ima pero manj v svoji oblasti, kar pa urno gibanje močno ovira.
Da se pa otroci ne navadijo te napake, uče naj se s pervega , pero le s palcem in srednikom deržati in potem, ko so morda kako čerto tako naredili, pero se s stegnjenim kazalcem poprimejo. To je zelo važno, in kedar se otroci pervikrat pisati uče, naj se skerbno na to gleda; kajti „stara navada je železna srajca" in zgodnja napaka se težko posneje odpravi. Na dalje je treba gledati, kako naj papir ali pisni zvezek leži na mizi ali klopi. Papirjeva lega naj bo ravna, t. j. s klopinim ali mizinim robom vštric. Čeravno se te lege pored-koma strogo deržimo, vendar je tako koristna, da naj bi se sploh po tem ravnalo. Pervič se le pri tej legi lahko ravno piše; kajti ta lega je zmeraj bolj stanovitna, kakor druge poprečne lege. Če je pa papir pošev na mizi, nagnuje se ta lega pri daljnem pisanji vedno bolj in bolj, in po tem pride, da otroci pišejo sedaj navzgor, sedaj navzdol, ali — kakor po otročje reko — „v nebesa in v pekel".
Ravno tako se pri različni papirjevi legi menjava tudi pisna lega, t. j. nastane neenaka lega med posamnimi čerkami. To je tedaj pri pisanji pomniti o sedenji, deržanji peresa , roke in papirja.
Preden nadaljujem, kako naj se uči pisati, naj omenim še dvoje učilnih pripomočkov za lepopisne vaje: pisnih zvezkov in pokladkov s polegnimi čertami. Z drugimi učilnimi pripomočki nas tergovci že pre-skerbe, da moremo biti zadovoljni; le glede zadnjih, zlasti pa glede pisnih zvezkov bi moralo boljše biti.
Naši navadni pisni zvezki so sicer res dober kup; imajo pa več napak: papir je naj več pretanek in simtertje tudi tak, ki premaka. Na pretanki papir se na drugi strani nikakor ne more čedno pisati; naj manj pa tega ne morejo storiti pervenci, ki zelo na papir pritiskajo. Nadalje je načertanje napačno, ker nadzgornje, vmesne in spodnje čerte in podčertne dolgosti so redkoma v pravi razmeri, in verh tega je načertanje zelo predebelo, kar zelo kazi pravo Iepopisje. Tudi je za vse razrede odločeno enako načertanje. Naj bolj se pa spodtiku-jem nad zavitki z njihovimi podobami. Ti zavitki so včasi iz tiskanega papirja, na ktere učenec še svojega imena začerkati ue more. Podobe na zavitkih pa so naj več otroku, in tudi zvedenemu odraščenemu nerazumljive, ker so navadno ali slabe, ali pa predstavljajo nenavadne, malenkostne in otroškemu umu neprimerne stvari. Ali bi ne bilo pametnejše, da bi se na zavitke risale proste, navadne pa važne slike iz navadnega življenja, prikazni iz narave, prirodoslovja , zgodovine ali pa orodja rokodeljska, obrtniška, kmetijska in sploh znamite, otroškim zmožnostim primerne reči. Ako bi se zraven kratko pristavilo, kaj podoba predstavlja, bili bi taki zvezki za kazavni nauk prav na pravem mestu.
Ako bi bili taki zvezki za več razredov razversteni in za vsak razred po številkah, bili bi res lep učilen pripomoček. Učenci bi dobivali z vsakim kupljenim zvezkom novo podobo, učitelj bi jo jim razložil , — ker vsi učenci iz tega razreda bi imeli isto podobo — in pridobili bi se po tej lahki poti lepo zalogo praktičnih znanosti. Želeti bi bilo tedaj , da bi se kak zvedenec ali kako društvo (n. pr.
učiteljsko društvo za Kranjsko) te stvari poprijelo in s kakim domačim tiskarjim se posvetovalo in pogodilo, da bi se pisni zveski v omenjenem smislu na svetlo spravili. Ce bodo ti zvezki draži od sedanjih, bodo pa tolikanj veče vrednosti in koristi.*)
Iz Gorenskega. Razgovore učiteljskega društva v Černomlji prebiraje, veseli me, ko vidim, da so zbrani učitelji naštevali veliko veljavnih vzrokov zarad zanikernega šolskega obiskovanja; ob enem sem pa tudi premišljeval, kako je, da toliko učiteljev ne dobi več in bolj tehtnih vzrokov. Da bi jih še veliko lahko dobili, se ne dvomi, da pa niso omenjali glavnega vzroka, se skoro čudim. Sej vendar vsaki Slovenec, ako skerbi za splošni ljudski blagor, kar bi moral vsaki učitelj predobro vedeti, da ljudske šole na Kranjskem tako dolgo ne bodo dobro obiskovane, dokler ne bodo pisarnice slovenske. Pri nas pa so tisti naj več zanikernega obiskovanja krivi, kteri mislijo, da se jim z novimi šolskimi postavami godi prevelika krivica, ako ravno duhovnom dajejo, kar se njim spodobi, in učiteljem to svoje.
Slovnico za pervence sem dobro pregledal, in mislim, da v pravih rokah mora v vsaki šoli zadostovati, ako se pomisli, da je slovnični namen', da se otroci pravilnega pisanja navadijo, ne pa, da bi med letom in pri očitnih skušnjah mlatili pravila. Učenci naj pogosto spisujejo, in učitelj naj po slovničnih pravilih popravlja, in videlo se bode, da šola svoj namen doseže, ako učitelj stori svojo dolžnost.
Učitelji našega okraja smo veseli zvoljenega in za zvolitev pri-poročanega šolskega svetovalstva. Nadjamo se, da bodo ljudske šole, — posebno sedanje glavne — prestrojene, da ne bodo mučilnice, ampak učilnice. Ob kratkem kaj drugega.
Iz Ljubljane. Tečaji izobraževanje nadaljujoči za ljudske učitelje se bodo začeli že letošnje šolske praznike, in sicer za kranjske učitelje v Ljubljani na učiteljskem izobraževališči. Ministerski ukaz 6. aprila t. I. s št. 3169 določuje 1), da bodo nadaljujoči tečaji vsako leto ob jesenskih šolskih praznikih, in bodo trajali 4 — 8 tednov; 3) učili se bodo vsi tisti nauki, kteri se uče v učiteljskem izobraževališči, perva leta naj se vendar ozira naj več le na rečne nauke v ljudski šoli; okrajni šolski nadzorniki naj deželni šolski gosposki imenujejo vse tiste učitelje, kteri naj bi se vdeleževali nadaljujočih tečajev; 4) deželna šolska gosposka določi, koliko učiteljev se bode vdeleževalo teh tečajev in pri kterem izobraževališču se bodo učili; 5) v te tečaje se navadno ne sme poklicati več nego 30 učiteljev za ravno tisti tečaj ali skupek napredovanjskih naukov; 6) kaj in kako se bode učilo v tej šoli določi vzajemno z učitelji na izobraževališču deželna šolska gosposka; 7) učitelji, ktere deželna šolska gosposka določi, da uče v teh tečajih, dobe za to primerno nagrado; 8) učitelji, kteri morajo priti v to šolo, dobe denar za pot in uavprečni denar za hrano; 9) zraven teh učiteljev, ki morajo iti v
*) Zveske s podobami o rečnem nauku že imamo. Prodaja jih založnik Ign. Fuchs v Pragi. V Ijubljani pa so tudi že prestavljena češka imena na slovensko. Prodaja jih g. Giontini. Glej današnji „Kazavee"! Vredn.
te tečaje, tudi vsaki drugi učitelj more povoljno vdeleževati se kot poslušalec nadaljujočega tečaja, kolikor se to more zgoditi brez škode tistim učiteljem, ki so dolžni udeleževati se tega tečaja; 10) konec nadaljojočega tečaja dobi vsaki vdeleževalec poterdilo, da se je vde-leževal tega tečaja; 11) zraven nadaljujočih tečajev v šolskih praznikih more deželna šolska gosposka za mestne učitelje napraviti take tudi med šolskim letom.
—	Ukaz ministerstva za bogočastje in uk 14. marca t. 1. s št. 3370 določuje spraševanja pri sprejemanji učencev v spodnje razrede srednjih šol, in pravi, da z začetkom šolskega leta 1870. učenci, ki se zglašajo za pervi razred srednje šole (gimnazije, realne gimn., ali realke) ne potrebujejo s pričala ljudske šole, samo, da opravijo sprejemno spraševanje. Sploh se sliši, da je ta ukaz ljudske učitelje zelo osupnil. Tudi „Zg. Danica" piše (v 30. 1. t. I.) o tem tako-le: „Čudili smo se ukazu prejšnjega ministra Stremajarja, po kterem spričbe iz nižih šol nimajo nič več veljati pri sprejemanji njih učencev v srednje: češ, profesorji iz srednjih šol gimnazijalnih in realnih naj v prihodnje izprašujejo novince in poterjujejo. Je li mogoče, smo si mislili! Tolikanj se v sedanji dobi govori, da se povzdigujejo učitelji v nižih šolah; ali s tem razglasom, če se res spolni, je njihova veljava skor ob tla. Kaj so potem učitelji druzega kot te-peni „inštruktorji", ako njih spričala nimajo javne veljave. „Inštruktor" si voli lahko učence, ki jih spet pusti, kedar se mu zdi; a učitelj jih mora podučevati, če so še toliki paglavci! Svojim lastnim očem skoraj nismo verjeli. Učiteljev, ki dečke poznajo skozi in skozi, sodba nima veljati; iz srednjih šol profesorji pa, dostikrat popolnoma tuji, naj v 3—3 urah presodijo, kteri se naj poterdijo, kteri pa zveržejo. — Neka mala preskušnja se godi tudi že zdaj, ki je bila potrebna, dokler se jih je preveč oglašalo na srednje šole in se vsi sprejeti niso mogli. Skušnja pri tej priliki kaže, da se vzlasti kmečki učenci mimo mestnih ali bolj imenitnih slabše obneso, ker le - uni o šolskih počitnicah mnogo pozabijo, le-ti pa se v ta namen večkrat posebej podučujejo; v nekaj tednih pa jih kmečki, ki so sploh dobre glave in marljivi, dohitijo in mnogokrat tudi prekosijo. Ali se po tem takem ui bati, da se pri omenjeni novi preskušnji zveržejo mnogi kmečki? In ali se deželnemu zboru itd. po tem „novodobnem" ukazu ljudski učitelji ne smilijo?"!
—	Zarad predrugačenja šolskega leta od ministerstva za bogočastje in nauk vprašani deželni odbor je unidan po zaslišanji škušenih šolskih mož in učiteljskega društva soglasno sklenil odgovor, naj šolsko leto ostane, kakor je bilo, to je, začenja naj se se zimskim tečajem in končava s poletinskim, in le to željo je izrekel, da bi velike počitnice bile meseca septembra in oktobra, kakor nekdaj in so še danes na Primorskem; s tem bi se odstranile pritožbe zarad šolskih preskušenj v naj huji vročini konec julija, ktere ministerski dopis povdarja.	(„Nov.")
—	Na vlogo učiteljskega društva za Kranjsko iz 3. odborove seje do c. k. vlade v Ljubljani, smo dobili ta-Ie odpis: Z dopisom 36. febr. t. I. s št. 1010 se je vsem okrajnim poglavarstvom na
Kranjskem naročilo, da naj sprejemajo letne doneske udov društva v pomoč udovam in sirotam ljudskih učiteljev na Kranjskem, in naj jih pošiljajo odboru tega društva v Ljubljano. Kar pa zadeva g. Belarjev predlog o pisnih zvezkih z ležečimi čertami se sicer hvali to priza-detje za povzdigo lepopisnega nauka v ljudski šoli, toda zaloga takih tek mora se pripuščati zasebnim založnikom. Poskerbelo pa se bode, da se bodo pri novi izdaji slovenskega „Abecednika" pisne čerke vravnale tako, da bodo učencem pisni zgled in učitelju vodilo. Tudi se bode o svojem času ljudskim učiteljem po deželi dala prilika, da se bodo učili telovadbe.
—	18. preteč, m. je imel odbor uč. društva za Kranjsko peto sejo. Na dnevnem redu je bil načert za novo postavo o okrajnih in deželnih učiteljskih zborih, ki ga je vlada odboru učit. društva v pretres poslala. Zraven drugih malih prememb, ki jih je odbor vladi nasvetoval, je naj važneji dostavek, ki a) pri okrajnih uč. zborih pravi: vdeleževal-cem naj se povračajo stroški za pot iz okrajne šolske blagajnice; b) pri deželnih uč. zborih pa: vdeleževalcem naj se povračajo stroški za pot iz deželnega zaklada. Dosledno je, da-, če se učiteljem nalaga dolžnost, vdeleževati se kon-ferencij, naj se jim tudi povračajo stroški za take pota — saj toliko časa, dokler nimajo toliko dohodkov, da bi mogli na svoje stroške popoto-vati. Pervosednik k sklepu prebere še spomenico, ki jo je odbor dobil od uč. društva v Černomlji, da bi se si. dež. odboru poslala prošnja in načert, kako naj obravnava učiteljske zadeve. Sklep: Pohvali se živo prizadevanje černomeljskih učiteljev in se jim vloga s tem reši, da je odbor uč. društva za Kranjsko to nalogo že davno spolnil in tedaj ne kaže, da bi se vnovič to vlagalo, timveč tudi zato ne, ker se sliši, da je pripravljeni načert za pravna razmerja ljudskih učiteljev na Kranjskem naši deželi vgoden in precej boljši, kakor so te zadeve v marsikteri naših sosednih dežela. — Dalje pervomestnik naznanja, da je odbor uč. društva za Kranjsko pripomogel, da so se pravila vdovskega društva prenaredila in da se je novi načert teh pravil že predložil vladi v poterjenje.
—	Slovenska slovnica za pervence se v g. Milicevi tiskarnici v Ljubljani zopet dobiva, in sicer že drugega natisa v lični obliki šolskih knjig.
Na Kranjskem. Učiteljevo službo v Loškem potoku je dobil g. Ignaci Božič, učitelj v Nemški loki, in v Nemško loko gre začasno g. Janez Turna, zač. nainestni učitelj v glavni šoli v Klanji. G. g.: Janez Dolinar in Vincenei Levstik menjata z službama; pervi gre iz Sodražice na Dobrovo, drugi pa iz Dobrove v Sodražico. G. Jože Raktelj, uč. pripravnik v Ribnici, je umeri. R. I P.!
SJ^P"" Itaiitišiijemii listu je imtljau „Kazavec" št. 3, 3 str. ""^f
(^©^©cnfe© t U)ltt©(Jife©nit stanu

Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk.
Tiskar in zuložnik :
Jož. Rudolf Milic