Pisma dveh sloveiiskih učiteljev. Na Pustem polji na sv. Lovrenca dan. Dragi moj Svetoslave ! Svetovati znaš ti res Ippo. Rekel si enkrat, da naj svoj križ voljno nosini, drugič si mi rekpl, da naj boni zadovoljen s svojo plačo, in tretjič si še celd rekel, da učiteljem manjka keršanske Ijubezui, torej so dostikrat čmerni in npjevoljni. To je sicer vse lepo. — Slišal seui že v svojem življenji od pisavcev, ki znajo revsčino tako ginljivo popisovati, da bi človeku zadnji krajcar iz žepa privabili, da bi ga daroval revežu, sami pa — žive v vsi obilnosti. Poznam tudi zdravnike, ki močno priporočajo, kako mora človek ravnati, da zdravja ne zgubi, sami se pa za to malo zmenijo. Take svete, kakor jih ti učiteljem daješ, ponujajo jim le takšni, ki nič boljšega ne vedd, ali pa tudi nič storiti nočejo. Clovek, ki mu vse po volji gre, lahko Boga hvali, in bogatin, ki vspga vživa v obilnosti, lahko sostradanemu beraču govori od dobrotljivosti božje, ali reveža šembrano to malo gane, če bogatin noče pred njim odpirati svoje mošnje. Besede: ^SpoInuj dolžnosti svojega stanii na tanko in vestno" — ravno tako zadevajo učitelja, kakor tiste, kteri bi niogli zanj skerbeti. Deželni zbori nekterih kronovin na Avstrijanskeui ozirali so se tudi na učitelje, in zboljševali njib stan po okolisčinah; koliko se je pa pri nas na Kranjskem zgodilo? Kakor hitro sem bral, da so se začeli vjedati eden druzega in si spodbijati besede, precej sera spoznal, da bo še veliko Save proti Belcm gradu izlilo se, preden da šolstvo v deželnem zboru pride na versto. Svoje dni prosil je neki človek za službo. Kolikorkrat se oglasi za to službo, rekli so mu: ^Poterpi, poterpi!* On pa zapre doma muco v kamro, in kolikorkrat muca zamijavka, da bi rada jedla, reče ji: ,,Poterpi, ljuba moja, poterpiK* Sostradeni maček pale pogine, ingospodar njegov vnovič prosi službe. ,,Potprpi, potprpi!" mu zopet rečejo; na to on odgovori: ,,Od poterpljenja maček pogine". — ,,To je dobro, da so raki vpistnu, živi so nii sicer vsi všli, ko sem spal," reče Indijan Evropejcu, ki ga vpraša, kje da so raki, od kterih mu prijatel piše, da mu jih po njem pošlje. Tako se tudi jaz tolažim s številkami, kedar mi denarjev primanjkuje, ter prerajtujem, koliko moram še dobiti od svoje plače, in kedar me krulječi želodec opominja na neko naravno potrebo, pa premišljujem , koliko mernikov žita so mi kmetje še dolžni i. t. d. Kar pa sicer tvoje tako znane opominjevanje zadeva, tnoram ti pa odkritoserčno povedati, da so me nioja rajna mati veliko bolj ginljivo znali učiti in mi priporočevati, kako da naj se zaderžim, kako da naj rad molim, in Bog ve, kaj še vse. Ali po svetu ni več šega, da bi človek tako mislil, govoril ia ravnal; taki nauki so sicer za priproste in kmečke Ijudi dobri, ali otnikanim ni treba deržati se jib. Ko bi kaj takega zbleknil, lepo bi se mi krohotali moji prijatli v drusčini, ter bi mi rekli: ^AIi si tudi ti tak, kakor stare babe?"— Xa svetu gre vse za dobičkom, za častjo ; kaj le učitelj bo eno mero bral pa premišljeval? Kdo bo nek kaj takpga tirjal od učiteljev? Popred si ti enkrat govoril, da mi hočeš en par orehov dati, da jih bom grudil, na! sedaj ti jih pa vernem; le to ti svetujem, da boš mogel debelo kladvo ioieti, dajih bodeš stolkel. Z Bogom! Tvoj odkritoserčni prijatel Tugoslave.