V.b.fo.
Posamezni izvod 1.50 šil., mesečna naročnina 4 šilinge.
Studijska knjignji
Kavne Gu.stan j
Čelnih IX.
Celovec, petek, 26. februar 1954t
Štev. S (618}
Mitja Vošnjak ob odhodu iz Koroške:
Preko Koroške vodijo najvažnejši mostovi
prijateljstva in dobrega sodelovanja med sosednima deželama Avstrijo in Jugoslavijo
Ob odhodu na novo dolžnost tov. Mitje Vošnjaka, dosedanjega šefa Urada za zvezo FLRJ v Celovcu, ga je jugoslovanski dopisnik na Koroškem tov. Jože Žižek prosil za mnenje po sledečih vprašanjih:
Vprašanje: Na katerih področjih smatrate, da so se za Časa vašega triletnega vodstva Urada za zvezo odnosi med obema deželama najboljše razvijali?
Odgovor: Na vseh področjih, na katerih je dana možnost za sodelovanje med dvema sosednima deželama in dvema sosednima narodoma, ne mislim naštevati posameznih razdobij v razvoju dobrih sosedskih odnosov med našima deželama v splošnem, ker je to že splošno znano. Zadržal bi se le na tem, koliko je pri razvijanju teh odnosov doprineslo zbliževanje med organi oblasti, gospodarskih krogov, raznih organizacij in posameznikov iz Koroške s podobnimi ustanovami in posamezniki na oni strani Karavank. Z iskreno voljo in željo po prijateljskem sodelovanju je uspelo rešiti vrsto konkretnih vprašanj ekonomskega, kulturnega in upravnega značaja. Dosežene so intenzivne gospodarske vezi med LR Slovenijo in Koroško, ki se kažejo predvsem v rednem udejstvovanju slovenskih podjetij na Ko-
roškem velesejmu, v zaključevanju posebnih velesejm-skih dogovorov o blagovni izmenjavi ali na primer v sodelovanju med koroškim in slovenskim sistemom elektro-gospodarstva. Na temelju sporazuma v Glei-.henbergu je bilo zadovoljeno interesom dvolastnikov a predvsem je bila omogočena koroškim kmetom paša živine na planinah na jugoslovanskem ozemlju.
Poseben pomen ima intenzivna kulturna izmenjava, v okviru katere je obiskalo celovško gledališče in delavski pevski zbor iz Borovelj LR Slovenijo. Z druge strani pa so obiskali Koroško številni kulturni delavci in umetniški ansambli iz Jugoslavije, med njimi Ljubljanska opera in Drama, dva beograjska ansambla narodnih iger in najreprezentativnejši slovenski pevski zbor. S posebnim zadovoljstvom je bilo sprejeto gostovanje Delavskega in kulturnega društva iz Trbovelj. Prav ta-
Slovo od priljubljenega diplomata
Naše ljudstvo je ubralo pravo pot za občinske volitve
S potekom termina za predložitev kan-' didatnih list je zaključeno važno obdobje v pripravah za občinske volitve, od katerih nas ločita samo še dobra dva tedna.
Narodno zavedni ljudje po naših krajih so si v veliki meri osvojili vodilno misel in pot, ki jo je nakazala Demokratična fronta: da bomo šli načelno po poti združevanja demokratičnih sil proti silam reakcije in šovinizma in da bo pri uresničevanju te poti treba upoštevati različne možnosti, ki jih nudijo ali narekujejo krajevne razmere in potrebe. Seveda, nepri-jatelji našega zavednega človeka s to potjo niso zadovoljni, zato so jo skušali v svojih listih Volkszeitung, Kleine Zeitung in Naš tednik-Kronika prikazati zmaličeno in lažnivo potvorjeno.
Razvoj zadnjih tednov pred volitvami je samo Še podkrepil pravilnost naše poti. Politično razgledanim ljudem ni ostalo rikrito, kako se šovinisti črne in rjave arve v bojazni pred še večjo izgubo glasov, kakor so jo doživeli pri lanskoletnih državno- in deželnozborskih volitvah, povezujejo in s prav diktatorskimi ukrepi vsiljujejo svojim volilcem svoje lažipatri-otične »domovinske liste«, naperjene proti naprednim silam na splošno, v naših krajin pa še posebej proti interesom zavednega slovenskega ljudstva. Čeprav Tednik tega ni poročal, marsikje tudi niso prezrli dr. Tischlerjevega sestajanja s prav temi Slovencem sovražnimi krogi in si lahko vsakdo predstavlja, da razgovori z »domovini zvestim« dr. Maierhoferjem in podobnimi niso bili posvečeni skrbi in brigi za potrebe slovenskega človeka. Poskusi vključitve zavednih slovenskih ljudi v sovražno fronto šovinistične reakcije so klavrno propadli, pa tudi KDS-ovskemu strankarstvu in razbijaštvu, ki naj bi po zamisli domovini zvestih gospodov vsaj posredno okrepilo združeno reakcijo, je v primeri z zadnjimi občinskimi volitvami v večini naših krajev odklenkalo, ker so se ljudje naučili z odprtimi očmi in z razumom presojati hinavsko in nepošteno igro z njihovim poštenim prepričanjem in čustvom.
V zadnjih dveh tednih, ki jih še imamo do volitev, bo naloga vseh zavednih Slovencev, da v vseh tistih občinah, kjer so postavili samostojne, krajevnim gospodarskim, socialnim ali narodnostnim potrebam prilagojene kandidatne liste — n. pr. kmečko-delavske, gospodarske, imenske itd. — zastavijo vse svoje sile, da bodo okrog svojih kandidatov združili čim več volilcev za dosego čim močnejšega zastopstva v občini, v vseh tistih občinah pa, kjer krajevne prilike niso narekovale postavitve posebnih kandidatnih list, strnjeno podprejo socialistični delovni program, ki se zavzema za napredek v občinah in obsega tudi upoštevanje naših narodnostnih pravic. Tako bo naše zavedno ljudstvo vsepovsod, krajevnim prilikam in potrebam primerno, doprineslo svoj del, da se bodo proti delovnim ljudem brez razlike jezika in narodnosti in zoper družbeni napredek naperjene nakane klerikalne in nacistične reakcije izjalovile, a v čim večji meri okrepile v občinah demokratične, miroljubne in napredne sile.
V vsako hišo
JGijižtti (Lay
S/otmuke prometne znate!
(Obširno poročilo na 5. strani)
Dosedanji šef Urada za zvezo FLRJ v Celovcu, legacijski svetnik tov. Mitja Vošnjak, je minuli torek zapustil Koroško in odšel v Beograd, kjer bo s 1. marcem nastopil novo službeno mesto v zunanjem ministrstvu.
Nekaj dni pred svojim odhodom, v soboto zvečer, je tov. Mitja Vošnjak priredil v prostorih Zadružnega doma v Sekiri poslovilno srečanje, na katero so bili povabljeni in so se ga udeležili vidni predstavniki avstrijskega in slovenskega javnega življenja na Koroškem ter številni njegovi osebni znanci in prijatelji. Poslovilnega srečanja so se udeležili tudi predstavniki veleposlaništva FLRJ na Dunaju in novo ustanovljenega Urada za zvezo v Gradcu ter novi šef Urada za zvezo v Celovcu, tov. Dušan Bravničar.
Minulo soboto je zasedal občni zbor Kmetijske zbornice za Koroško ter obravnaval in sklepal o proračunu za leto 1954. Proračun, ki ga je predložil prezi-dent Gruber, je s postavkami dobrih treh milijonov izravnan. V proračunu je za osebne izdatke predvidenih 865.000 šilingov, za stvarne stroške pa je predvidenih 2,244.000 šilingov. Izredni proračun 3,330.000 šilingov je v celoti namenjen za izgradnjo poslopja nekdanje poljedelske šole v Museumgasse 5, kjer je danes sedež DVP.
Proračunska debata je bila v znamenju predvolilnega vzdušja, kar je bilo lahko sklepati iz vročičnih izpadov OVPjevskih in VdUjevskih mandatarjev. Končno so proračun z glasovi OVPja, VdU-ja in SPOja sprejeli, proti pa sta glasovala oba zbornična svetnika frakcije Kmečka gospodarska zveza Ogris Janko in Dumpel-nik Tomaž.
Zbornični svetnik Ogris je v generalni debati podal izjavo, v kateri je med drugim naglasil:	Proračun kaže, da ravna
zbornica pri sestavi proračuna še vedno z dvojnim merilom. Na zadnjem občnem zboru smo predlagali, da bi zbornica za opremo slovenske kmetijske šole v Po-dravljah dovolila enkratno podporo v
Kako zelo si je tov. Mitja Vošnjak znal osvojiti simpatije, iskreno prijateljstvo in spoštovanje v času svojega plodonosnega delovanja na Koroškem pri vseh, ki so ga med tem časom spoznali, je ganljivo prišlo do izraza, ko so v poznih nočnih urah gostje odhajali s poslovilnega večera in mu za slovo še enkrat segli v roke, izražajoč mu iskrene želje za njegovo nadaljnjo uspehov polno življenjsko in delovno pot v korist stvari, za katero se je boril nekoč kot partizan, za katero je prav tako delal tudi na svojem službenem mestu v Celovcu, — za enakopravnost in prijateljstvo med narodi in državami sosedi, za ohranitev trajnega miru, za dobrobit slehernega delovnega človeka.
Ob slovesu smo si vsi bili edini v klicu: Tovariš Mitja, na svidenje!
znesku 50.000 šilingov, saj je isti dan dovolila za nakup poslopja kmetijske šole v Kotschach znesek 306.000 šilingov. Takrat se je prezident Gruber izgovarjal, da slovenske kmetijske šole še ni in zaradi tega ne more biti predvidena v proračunu. Kljub temu pa, da medtem kmetijska šola v Podravljah že od jeseni obstoja, iščemo v proračunu 1954 zaman postavko, ki bi vsebovala predlagani znesek za podporo, dočim so za Kotschach spet in tudi za Buchhof in za tkalnico določene znatne vsote. Ne moremo verjeti, da bi pri sestavljanju proračuna pomotoma pozabili na šolo v Podravljah, nasprotno, glasili prezidenta in njegovih dveh vice prezidentov »Allgemeine Bauernzeitung« in »Kleine Zeitung« sta o šoli v Podravljah pisali tako pobalinsko, da te članke ne moremo imenovati drugače kot sramoto demokratične žurnalisrikc. Po načelu »enaka pravica za vse« apeliram na zbornico, da vnese v proračun 1954 tudi znesek 50.000 šilingov za kmetijsko šolo Slovenske kmečke zveže v Podravljah.
Iz proračuna zbornice1 je razvidna postavka o dokladah, ki jih plačujejo kmetijske zadruge, toda kljub naši zahtevi po zastopniku slovenskega zadružništva v (Nadaljevanje na 8. strani)
ko zasluži nemalo pozornost sodelovanje med znanstvenimi delavci, v okviru katerega je sledila izmenjava raznih predavanj, nadalje medsebojni obiski arheologov in umetnostnih zgodovinarjev. Preobširno bi bilo naštevati vse veze, ki so vznikle med športnimi organizacijami, kulturnimi ustanovami, posameznim, sindikati ter mladinskimi in sličnimi organizacijami. Odveč bi bilo govoriti obširno tudi o razvoju turizma iz Koroške v Jugoslavijo in obratno. Poleg turistov v zadnjem času obiskuje Jugoslavijo letno preko tisoč otrok, medtem ko prihaja na letovišče na Koroško in Štajersko letno tisoč najmlajših iz LR Slovenije. Če vzamemo v obzir dejstvo, da je na vkljub vsem škodljivim poizkusom zaviranja takšnega razvoja in poizkusom Škodovania naši manjšini s strani neodgovornih elementov na Koroškem prišlo do izboljšanja tudi v odnosih do koroških Slovencev, morem z zadovoljstvom izraziti svoje prepričanje, da sc tako Jugoslovani kakor tudi Avstrijci iz dneva v dan bolj zavedamo, da vodijo preko Koroške najvažnejši mostovi pr jateljstva in dobrega sodelovanja med našima deželama.
Vprašanje: Kakšno vlogo je imel v tem razvoju Urad za zvezo, ki je bil ustanovljen pred tremi leti?
Odgovor: V začetku je moral pod najtežjimi delovnimi pogoji — v neprimernih prostorih in okoli deset kilometrov oddaljen od Celovca — Urad za zvezo intenzivne ter mnogokrat samoiniciativno uiejevati vsa prej omenjena vprašanja. Danes pa je razvoj dosegel takšno stopnjo, da je treba mnoge dogodke še samo registrirati, ker je vprašanje izmenjave postala stvar organov oblasti In organizacij, ki so uspele vzpostaviti direktne tesne medsebojne zveze. Vsekakor pa je potrebno zabeležiti tudi dejstvo, da je bilo s posredovanjem Urada za zvezo omogočeno potovanje brez komplikacij tisočem preko meje. Samo tekom preteklega leta je z našimi vizami potovalo v Jugoslavijo okoli 30.000 ljudi.
Vprašanje: Katere okolnosti smatrate, da bi po vašem mnenju kar največ koristile nadaljnjemu razvoju zares dobrih sosedskih odnosov?
Odgovor:	Smatram, da je v že
omenjeni smeri potrebno nadaljevati. Navedel bi le nekoliko konkretnih problemov, tako na primer možnost še intenzivnejše blagovne izmenjave v obmejnih predelih, dokončarije ljubeljskega predora, vzpostavitev sezonske avijonske proge in avtobusnih zvez, rešitev tranzitnega železniškega premeta in podobno. Brez dvoma pa je, da bo najpovolnejše vplivalo
(Nadaljevanje na 8. strani)
J
Za slovensko kmetijsko šolo še ni javnih sredstev
Liberalizacija gospodarstva - za sproščeno proizvodnjo
Zadnje čase mnogo govorijo in pišejo o liberalizaciji gospodarstva. Naslednje misli povzemamo iz dunajske „Arbeiter-Zeitung«, ki razpravlja o tem vprašanju.
Namen liberalizacije je znižanje avstrijskih proizvodnih cen ter cen potrošnih dobrin. Temu stremljenju se mnogi podjetniki upirajo in pogosto skušajo izkoristiti v svoje sebične namene tudi svoje delavce. ki v nekem nerazumevanju tolmačijo zvišanje proizvajalnih možnosti kot pojav, ki bi pospeševal brezposelnost. Avstrija se iz mednarodnih vidikov ne more odtegniti liberalizaciji in ne bo mogla stalno več izvažati, kakor pa uvažati. Med drugim obstoja nevarnost, da lahko nekega dne druge države uvoz avstrijskega blaga občutno omejijo ali ga celo prepovedo ter ukinejo nasproti avstrijskim izvoznikom vzpostavljeno liberalizacijo. K takim ukrepom so druge države po določilih OEEC upravičene.
Razširjenje liberalizacije je iz avstrijskega stališča potrebno, ker samo tako bo mogoče po kartelih zamrznjeno raven visokih cen odtaliti in znižati prekomerne dobičke monopolov in prekupčevalcev. Sposobnejši inozemski konkurenci bo, kakor je pričakovati, uspelo, da bo avstrijska industrija prisiljena svojo proizvodnjo zares dvigniti, ne pa o tej zadevi samo govoriti. Avstrijski podjetniki se bodo morali potruditi, da bodo podvzeli vse možnosti za zvišanje produktiviteta in to sporazumno ter s sodelovanjem poklicnih zastopnikov delavstva. #
Zvišanje proizvodnje ter znižanje proizvodnih stroškov in s tem nujno povezano znižanje cen je zahteva časa. Predvsem velja znižanje cen za potrošne dobrine. Le na ta način se bo dvignila kupna moč prebivalstva ter bo dosežena množična konjunktura, ki bo obstojala v tem, da bo poživljeno povpraševanje po dobrinah narekovalo razširjenje produkcije. Ta razvoj bi nujno omogočil številnejšo1 zaposlitev delovnih moči.
Zadnje čase tudi mnogo razpravljajo o uvedbi novih obrtnih in industrijskih panog. Pobudo za zadevno akcijo so sprožili socialisti s svojim v minuli jeseni objavljenim programom za preskrbo dela.
V ospredje so postavili elektrifikacijo in tehnizacijo gospodinjstva, ker so na tem področju dane še velike možnosti. Avstrija v potrošnji elektrike na osebo letno še daleč zaostaja za drugimi državami. Če upoštevamo samo mestna in podeželska gospodinjstva ter male obrtne obrate, potrošijo v Avstriji 180 kilovatnih ur letno, dočim jih porabijo Angleži dva in pol-krat toliko, Švicarji petkrat in Norvežani celo osemkrat več kot Avstrijci. Minister Waldbrunner je uvedel široko akcijo za elektrifikacijo gospodinjstva s prizadevanjem po znižanju stroškov za priključitev toka, cenejšo dobavo toka ter znižanju cen za električno opremo in ugodnosti plačil na obroke.
Del avstrijske industrije jemlje liberalizacijo za povod, da zahteva visoko zaščitno carino za svoje proizvode. Med drugimi je izrazit primer tega dejstva tekstilna industrija. Cene avstrijskega tekstilnega blaga so danes višje kot v večini evropskih držav ter bi jih z zahtevanimi carinskimi obremenitvami pognali še višje. Posledica tega bi bila nujna omejitev potro-
šnje in v zvezi s tem omejitev proizvodnje. Ugotavljajo, da so cene surovin za tekstilije za vse producente v Evropi približno enake, plače v Avstriji pa so pogosto mnogo nižje, kakor v deželah, proti katerih konkurenci sc hoče avstrijska tekstilna industrija zaščititi z visoko carino.
Nikakor ne more biti smisel liberalizacije, da se uvozne prepovedi in omejitve nadomestijo s carinskimi zidovi, ki bi izključevali cenen uvoz.' Načela, da bi z visoko carino izenačili razliko med najvišjo tuzemsko ceno in najnižjo uvozno ceno, avstrijski konzumenti ne morejo priznati, ker bi bili zaradi tega še nadalje izpostavljeni samovolji kartelov.
Avstrijska industrija nikakor ne ravna koristno, če navdušeno govori o svobodnem trgovinskem gospodarstvu in nima drugega namena, kakor pa se zoperstavljati resnično svobodni konkurenci. Neodgovorno je, da se avstrijski podjetniki z malimi izjemami branijo cenejše proizvajati in cenejše uvažati, kar bi bilo v korist celotnega avstrijskega gospodarstva.
Z naseljevanjem Italijanov hočejo potujčiti slovenske kraje na Goriškem
V zadnjem času je avstrijski tisk ostro žigosal raznarodovalno politiko Italije na Južnem Tirolskem ter zlasti obsojal načrtno naseljevanje italijanskega življa, s katerim bodo v doglednem času umetno potisnili domače avstrijsko prebivalstvo na njegovih lastnih tleh v položaj manjšine.
Slične politike se italijanski šovinisti poslužujejo tudi na Goriškem in v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja. Po objavljenih podatkih se je v zadnjih štirih letih priselilo v goriško pokrajino nad 21.000 ljudi. Z dotokom tujih elementov, zlasti italijanskih beguncev in optantov, ki so jih zvabili v te kraje, hočejo očitno potujčiti slovenske kraje. Za italijanske priseljence vedno najdejo zaposlitev, dočim je v goriški pokrajini 13.000 domačinov brezposelnih. Hkrati ko je 10 odstotkov domačega prebivalstva brez zaposlitve, posredujejo priseljencem delo in jim gra-
de hiše in cele naselbine. V slovenskem Štandražu so postavili za italijanske priseljence posebno naselje in jim dali delo, domačini pa nimajo nobene možnosti za zboljšanje življenjskih pogojev. Iz gospodarskih vzrokov se je moralo že mnogo domačinov izseliti iz goriške pokrajine, ker jim tujci odjedajo kruh in eksistenco.
S cu 1. — Ta teden se je zadnja skupina indijskih vojakov, ki so stražili ujetnike v korejski nevtralni coni, vrnila v Indijo.
Kairo. — Agencija Reuter poroča, da so egiptovske oblasti uvedle preiskavo proti bivši kraljici Narriman zaradi tihotapstva. Dolžijo jo, da je vzela s seboj večjo vsoto egiptovskih funtov, ko je po odstavitvi kralja Faruka z njim zapustila deželo. Kakor znano se je pozneje spet smela vrniti v Egipt, ko se je bila ločila od svojega moža.
N e w Delhi. — Minuli ponedeljek je indijski ministrski predsednik Sri Nehru s parlamentarne tribune Indije pozval francoske in vietnamske poveljnike v Indokini, naj takoj ustavijo ogenj in počakajo do konference, za katero so se štirje zunanji ministri v Berlinu zmenili in ki bo aprila meseca v Ženevi. Konferenca je namenjena reševanju korejskega problema in drugih azijskih vprašanj.
Tokio.
IS ,
mitirali z raznimi poneverbami in finančnimi škandali. To zahtevo po odstopu vlade so podprli tudi japonski sindikati, ki so po vsej državi organizirali protestne manifestacije.
L o n d o n. — Po poročilu britanskega časopisa „The Peoplc" je postalo znano, da je Sovjetsko zveza Kitajski dala določeno količino atomskih bomb. Baje je to omenil Molotov v Berlinu med razgovorom z ameriškim zunanjim ministrom Dullcsom o kontroli atomske energije, ki jo je nedavno predlagal prezident Eisenhovver. Domnevajo, da je Molotov hotel s tem povedati, da je Kitajska sedaj tudi ,.atomska velesila" in tako upravičena sodelo--vati pri svetovnih atomskih razgovorih.
Parlamentarna opozicija na aponskem zahteva odstop trenutne vlade s rditvijo, da so se skoraj vsi ministri korrpro-
rs . 11 ca li —» Mar« m • • «« —    __,L   * * r *	V* *
Mednarodni festival študentov v Ankari
Ko so se koncem preteklega leta zbrali v Solunu predstavniki študentov iz Jugoslavije, Grčije in Turčije, so med drugim tudi sklenili, da v dneh od 28. februarja do 7. marca 1954 priredijo v Ankari mednarodni študentski festival, kjer bodo sodelovali študentje iz Jugoslavije, Grčije in Turčije.« Festival naj bi bil posvečen dve-letnioi sklenitve Balkanskega sporazuma med omenjenimi tremi državami ter naj
ABESINIJA — zaostala dežela na poti v napredek
Za dan, sarstva, se ko
ko se jc začela pot etiopskega ce-lahko smatra 1. marec j 896. leta, so Abesinci pod vodstvom svojega cesarja Menelika pri Adui do konca potolkli italijansko vojsko, ki si jc hotela takrat prvič pokoriti to poslednjo samostojno afriško državo tistega časa. Abesinija je cesarstvo, ki obsega štiri nekdanja kraljestva: Tigra,
Amhare, Gojjan in Šoa. Sedanji cesar Haile Selasie je bil kronan za kralja -neguša 1928. leta, medtem ko je bil proglašen za cesarja 1930. leta, to je po smrti cesarice Zauditu. V cesarjih smo navajeni videti mogočnike, rteredkokrat tu -di tirane. Vendar pa teh lastnosti nikakor ne bi mogli pripisati sedanjemu abesinskemu cesarju Haile Selasiu, ki je kljub cesarskemu nazivu požrtvovalen borec za neodvisnost in napredek abesinskega ljudstva.
Abesinija ali Etiopija zavzema vso etiopsko višavje, njena povr- i(_ šina znaša 1,130.400 km2, prebivalcev pa šteje slabih 17 milijonov. Okoli 33% med njimi je Etiopccv, približno toliko tudi plemena Gala, a ostalih 34% tvorijo Somalijci, Danakili, Sidami in drugi črnci. Glavno mesto dežele je Addis Abeba, ki šteje 150.000 prebivalcev in ki je p>o 784 km dolgi železniški progi povezano s pristaniščem Dzibuti v francoski Somaliji. Gospodarsko jc dežela razmeroma kaj pak še zaostala. Razpolaga z malenkostno proizvodnjo platine, zlata in kamene soli, medtem ko so tekstilna, tobačna, živilska in kemična industrija šele v začetni stopnji razvoja. Vsled tega jc Abesinija primorana uvažati tako bombažne izdelke kot naftine p>roizvode, sol, sladkor in 'kovine. Njena izvozni predmeti so predvsem kava, različne kože, med temi predvsem goveje ter nekaj žita in oljnih semen. Abesinija, ki vključuje povirje modrega Nila s Tanskim jezerom, ni brez pomena za gospx>darstvo Egipta m Sudana.
Abesinija jc prva občutila udarec fašistič-
nega zavojevanja. Od leta 1935—1941 je bila zasedena od Italije. Po osvoboditvi 5. 5. 1941. leta se je cesar Haile Selasie, ki jc živel v izgnanstvu v Angliji, vrnil v Addis Abebo. Jasno je, da izropani deželi po vojni ni manjkalo velikih težav, ki pa jih je abesinsko ljudstvo vsaj v grobem razmeroma hitro odstrani-
bi hkrati služil poglobitvi sodelovanja študentov treh držav-sosed.
Študentski festival v Ankari bo obsegal kulturne in športne sporede, kjer bodo nastopile folklorne skupine z narodnimi plesi, orkestri in pevci, baletne skupine Jugoslavije in Turčije, instrumentalni in vokalni solisti ter zbor ali klasični orkester Grčije; športni spored pa bo obsegal tekmovanja v košarki, odbojki in nogometu. Nadalje so predvidene tudi razstave slikarskih in kiparskih del ter umetniških fotografij.
V skupini, ki bo v Ankari zastopala jugoslovanske študente, bo tudi lepo število Slovencev. Tako so na primer študentje ljubljanske Akademije za upodabljajočo umetnost izbrali 20 svojih najboljših del, med katerimi so najštevilneje zastopana grafična dela, poleg katerih je še šest oljnatih slik in štirje primeri male plastike. Nadalje so izbrali tudi 26 umetniških fotografij, izmed katerih jih je posebna komisija v Beogradu 13 določila za razstavo v Ankari. Prav tako bosta slovenske študente zastopala baritonist Triller in violinist Bravničar.
ostali narod kot Haile Selasie. Komaj 24-le-ten je bil 1916. leta imenovan za regenta. Obšel je vse nevarnosti in dosegel, da so sprejeli Etiopijo v takratno Društvo narodov v Ženevi in to kljub spletkam skoraj vseh evropskih velesil. Leta 1924 pa se je celo odločil — čeprav se tega pred njim še nihče ni upal — za potovanje v Evropo. Za vsak slučaj je vse tiste, ki bi mu bili doma lahko nevarni, vzel s seboj.
Ta pot je bila zanj koristna šola diplomacije.
Leta 1928 je tudi formalno prevzel oblast. S tem se je začel čas notnmje učvrstitve in napredka dežele. Vzpostavljene so bile mednarodne trgovinske zveze in razne panoge gospodarstva so se začele pospeševati. Vendar pa (e moral 1935. leta po težkih bitkah in zapuščen od vseh navideznih „velikih prijateljev" pobegniti iz dežele in jo prepustiti fašističnim osvajalcem. Na srečo pa to ni trajalo dolgo.
Z vstopom Italije v drugo svetovno vojno so morali fašistični grabežljivci kapitulirati pred
Angleži. Končno pa je po drugi svetovni vojni	lovalcev sladkornega trsa. Od 60 tovarn
Haile Selasie dosegel tudi to, da so se Angleži	sladkorja, ki pridelajo nad polovico celot -
umaknili, s čimer je dosegla Abesinija svobodo. ne pro;zvocinje sladkorja v Indiji, jih za-
V Indiji stavka milijon kmetov
V indijski državi Utar Pradež so v začetku tega meseca začeli stavkati kmetje, ki pridelujejo sladkorni trs. Stavka se je kmalu razširila v največje kmečko gibanje te vrste v Indiji. Poročila pravijo, da je stavka zajela en milijon kmetov-pride-lovalcev sladkornega trsa. Od
Upad je, da bodo Abesinci s pospeševanjem gospodarskih 'in 'kulturnih stikov z evropskimi in drugimi državami le uspeli priboriti svoji deželi v osrčju Afrike željen napredek in mesto resnično enakopravnega partnerja v svetu.
lo. Abesinija je seveda tudi še danes pod vplivom tujega kapitala in tako v gospodarskem oziru odvisna od tujih dežel. V zadnjih petih letih je francosko-abesinska mešana družba investirala v železniški promet Etiopije okoli 3 milijarde franc, frankov. Mednarodna banka pa ji je posodila za popravilo starih in graditev novih cest 5 milijonov dolarjev. Koncem 1945. leta je dobila Abesinija tudi prvo letalsko pro;o. Vloga abesinske zunanje trgovine se je povečala zlasti, odkar so 1952. leta priključili tej deželi Eritrejo tako, da je dobila izhod na rr-orje.
Redko kateri vladar je preživel tako burno preteklost in istočasno toliko storil za svoj za-
Abesinski cesar bo obiskal Jugoslavijo
Posebni odposlanec maršala Tita generalni polkovnik Peko Dapčevič je izročil cesarju Etiopije Hnilu Selassiju visoko jugoslovansko odlikovanje ter ob tej priložnosti omenil prijateljske zveze med obema državama. Hkrati je vladarja tudi uiadno povabil, naj čim prej obišče Jugoslavijo.
Cesar Haile Selassi se je zahvalil za odlikovanje ter poudaril, da bo šc naprej podpiral utrjevanje stikov med obema državama in je tudi privolil na obisk Jugoslavije.
radi stavke obratuje le še 14. Kmetje hočejo s stavko doseči, da bi jim lastniki tovarn končno že izplačali zaostanke za lanskoletne dobave trsnega pridelka, hkrati pa zahtevajo povišanje cene sladkornemu trsu vsaj za 25%. Tovarnarji namreč odkupujejo kmetom njihov pridelek trsa po zelo nizkih cenah, dočim sladkor zelo drago prodajajo.
Stavko vodi indijska kmečka organizacija, v kateri so najbolje organizirani in tudi najbolj vplivni indijski socalisti.
Washington. — Mc Carthy, znani ameriški senator, ki povsod voha za „komu-nisti", je nedavno doživel hud poraz. Ameriška vojska je odklonila, da bi mu dala imena oficirjev, ki so bili udeleženi pri odpustitvi nekega rezervnega oficirja Peressa. Le-tega je McCart!iy citiral pred svoj odbor, pa tudi od njega rti dobil nobene izjave na postavljena vprašanja kakor tudi ne priznanja, da je Član Komunistične partije.

(2 Nadaljevanje)
Kakor smo omenili že v zadnjem nadaljevanju ponatiska dokumentarnega gradiva o raznarodovalnem stremljenju tržaškega škofa Antona Santina, se je slovens-
,,— — — Ako Spoštovani Ordinariat vztraja v svoji zahtevi oddaljiti jezik ljudstva od kraja, kjer ima — tudi če ne bi bilo privolitve Kurije — domovinsko pravico po stoletnih predpisih, podpisani vljudno prosi, da se mu da „dimissoriales", ker mu v teh časih, za ta narod tako težkih, podpisani nikakor ne more odvzeti, kar mu je bilo od cerkvenih oblasti delno premišljeno dopuščeno, delno tudi vedama tolerirano. Sovražniki cerkve, tisti znani razkolniki, ki nameravajo vznemirjati naše ljudstvo, se sklicujejo na dejstvo, da ta cerkev ni univerzalna, temveč nacionalna. Naše ljudstvo vsaj tu in sedaj tega ne veruje. Prepričanje podpisanega je, da je oddaljitev krajevnega jezika posebno v teh -časih, skrajno neprimerna stvar in podpisani izjavlja, da tega absolutno ne bo v stanju izvesti."
Na to pismo je prejel Rožič dne 29. venskem jeziku in narodu. Škof Santin avgusta 1934 od škofa Santina odgovor, pravi v pismu med drugim: ki je značilen za Santinovo mnenje o slo-
— — — „lzdan ukaz, ki prihaja od višjega sedeža, kot je ta kurija, mora biti sprejet v tančine in viden. V tako mali župniji s tako malimi zahtevami, kot je Podgraje, ni težko malo po malem učiti latinske liturgične tekste. Izkušnja tolikih drugih župnij to jasno potrjuje. Kar pa se tiče duhovnika, bo dobro znal recitirati v latinščini, kot sedaj iz razvade recitira v vulgarnem jeziku.
Takega dejanja vidne neubogljivosti s strani duhovnika, pisujoči resnično ni pričakoval. Ne bo se dopuščalo, da se verske odredbe tolmačijo v pomenu, ki ga nimajo.
Zahteva po izstopu iz škofije preseneča in globoko užalošča podpisanega, ki upa, da se bodo vneli občutki kesanja v Vaši prečastitosti.
Vsekakor se zato, ker sem obvestil sveto Stolico o slučaju, ne bo branilo ugoditi možnosti, za katero ste vprašali, čim bo znano ime škofa, ki bi Vas bil pripravljen sprejeti.
Reka, 29. avg. 1934 škofijska Kurija
Zelo značilen za obnašanje škofa Santina v odnosu na slovenske duhovnike je zaključek tega pisma, iz katerega se opaža, da si nikakor ni delal skrbi zaradi izgube izkušenega duhovnika, ki je poznal jezik svojih vernikov; ne, nasprotno; ravno v tem času se je obračal na druge škofije kot n. pr. v Sieno, Padovo, Cuneo, in drugam, da bi dobil duhovnike (razumljivo takšne, ki so znali izključno samo italijansko) za svojo škofijo. K svojemu odgovoru je škof priključil dekret Sv.
Škofijska Kurija Reka St. 130/1934
Sp. duhovnikom reške škofije
Z okrožnico z dne 1. avgusta 1934, št. 393/1934 smo dali potrebna navodila, s katerimi se ukinja zabloda uvedbe slovenskega jezika v opravila in liturgične molitve. Prepričani smo, da bomo pri bodočih inšpekcijah ugotovili, da so bile naše odredbe izvršene.
Sedaj je potrebno, da se ista stvar izvede v župnijah s hrvaškim občevalnim
jezikom----------Medtem ko smo to v župnijah s slovenskim jezikom že ukrenili,
ukazujemo, da se tekom tekočega 1934. leta odpravijo vse zablode tudi v župnijah s hrvatskim jezikom —---------
Škofijska Kurija	Anton, škof
Reka, 23. avgusta 1934
ko dekret sv. obredne kongregacije kot tudi pismene odredbe reškega škofa in so kot prvo poslali dne 15. 11. 1934 sv. ob-redn,: kongregaciji naslednjo spomenico (Posebno nam je žal, da smo zaradi izredne obsežnosti te spomenice primorani objaviti samo nekatere bistvene odstavke — op. ured.):
Podpisani duhovniki reške škofije, spodbujeni od težkih skrbi v brigi za zaupane jim duše, se zatekajo s tem k sv. kongregaciji, da bi jim prikazali „coram Deo" naslednje vprašanje kot se da nujno in važno za versko življenje velike večine vernikov naše škofije.
V slovanskih župnijah, ki so sedaj del reške škofije, se je uporabljal v liturgiji „ab immemorabili" (kar pomnijo — op. ured.) staroslovanski jezik in delno moderni hrvaški ali slovenski jezik — — —
---------Končno je njegova prevzvišenost škof z okrožnico z dne 1. 6. 1934
št. 393/1934 odredil, „da se odstrani zabloda uvedbe slovenskega jezika v liturgičnih opravilih". Z okrožnico z dne 23. 8. 1934 štev. 103/1934 je bilo potem odrejeno, da se tekom tekočega leta 1934 odpravijo vse zablode tudi v hrvaških župnijah. (Glasilo duhovnikov reške škofije sep. 1934 št. 7). V tej drugi okrožnici se preč. škof sklicuje na dopis sv. kongregacije z dne 10. 3. 1934, s katerim mu je le-ta poverila ukaz o odpravi vsake uporabe hrvaškega ali modernega slovenskega jezika pri vseh liturgičnih opravilih.---------
—	— — Proti tem odredbam njegove prevzvišenosti škofa mons. Santina se podpisani duhovniki v imenu vseh slovanskih duhovnikov in tudi katoliškega prebivalstva slovanskega jezika obračamo na sv. kongregacijo s prošnjo, naj bi bila dana n j. prevzv. mons. škofu Santinu direktiva, na temelju katere ne bi zahtevali izvršitve danih naredb, ki skušajo popolnoma uničiti naše pravice in privilegije. To našo prošnjo podpiramo s sledečimi utemeljitvami:
1.	V vprašanju uporabe slovanskega jezika v liturgiji se je na ozemlju, iz katerega se sedaj sestoji reška škofija, živahno pretresalo že od leta 1860 naprej
in je bilo zaključeno z dekretom sv. obredne kongregacije z dne 18. 2. 1906, ki je bila za to pooblaščena od Sv. očeta. Ta „Decretum de usu linguae slavonicae in sacra liturgia" („Dekret o uporabi slovanskega jezika v sv. liturgiji" — op. ur.) je bil objavljen za duhovne pokrajine Gorice, Zadra in Zagreba in velja torej za vse ozemlje, ki je danes pod oblastjo reškega škofa. — — —
—	— — Z enako odredbo je bil uveljavljen tudi za hrvaška župnišča, ki pripadajo sedaj reški škofiji, ta privilegij kot stara navada, po kateri duhovnik in verniki pojejo pete dele sv. maše v staroslovanskem jeziku. Da je ta uporaba v naših hrvaških župnijah v običaju, bomo lahko, če sv. kongregacija zahteva, dokazali z zgodovinskimi dokumenti, s pričanjem starih vernikov in z zelo starimi liturgijskimi knjigami, ki so še ohranjene v nekaterih cerkvah.
Pripominja pa se, da se je v poznejšem času namesto staroslovanskega jezika pričelo uvajati (zaradi pomanjkanja staroslovanskih liturgičnih knjig in ker novi duhovniki niso poznali glagolice) moderno hrvaščino, ki je zelo podobna staroslovanskemu jeziku. V župnijah, kjer je zaradi enega ali drugega omenjenega vzroka bila uvedena hrvaščina namesto staroslovanskega jezika, so duhovniki in ljudstvo pripravljeni popolnoma podrediti se odredbam omenjenega člena IV. dekreta sv. obredne kongregacije z dne 18. 12. 1906 in zopet uvesti uporabo staroslovanskega jezika.
2.	Da bi bil s členom IV. omenjenega dekreta opisani privilegij potrjen za ves del sedanjega hrvaškega ozemlja reške škofije, dokazuje tudi odredba, objavljena od tržaškega škofa mons. Nagla z dne 13. 1. 1907, s katero so bila duhovnikom dana navodila v svrho izvrševanja omenjenega dekreta sv. kongregacije. Odredba natančno določa, za katero ozemlje tržaške škofije se smatra privilegij
staroslovanskega jezika kot potrjen----------Kastavski dekanat je takrat obsegal
vse hrvaške župnije, ki pripadajo sedaj reški škofiji, a odlok je posebno določal, da je za vse to ozemlje v veljavi privilegij o uporabi staroslovanskega jezika.
Iz teh nepobitnih dokumentov jasno izhaja, da je odlok prevzv. mons. Santina, ki v privilegiranih hrvaških župnijah prepoveduje uporabo staroslovanskega jezika za pete dele sv. maše, v nasprotju s citiranim dekretom sv. kongregacije, ki je še vedno v polni veljavi.	(Dalje)
Dokumenti govore...
O raznarodovalnem stremljenju tržaškega škofa Santina
ki župnik Franc Rožič iz Podgraje odloč- Slovanski duhovniki reške škofije so no postavil za enakopravnost slovenskega smatrali kot nepravilen in nepravičen ta-jezika. V svojem pismu škofu Santinu pra' vi med drugim:
Anton, škof
obredne Kongregacije z dne 14. marca 1934. Dekret je bil dobesedno prenešen od škofa Santina v okrožnici št. 130/1934 z 23. avg. 1933, okrožnico, ki jo je prinesla tudi sedma številka »Bolletino del Cle-ro« (Duhovniškega glasila) meseca septembra 1934. S tem ukrepom je napravil škof Santin drugi korak in razširil prepoved na hrvatski jezik in na »schiavetto« pri duhovniških opravilih v hrvaških župnijah.
- Dr. Mirko Rupel:	1:
SLOVENSKI JEZIK
Vprašaj
Vprašaj pišemo za neodvisnimi vprašalnimi stavki in samostojnimi vprašalnicami: Kako se kruh služil Kaj so ti naredili? Kdaj? Kje? Kdo?
Prevzetnost in napuh ne vesta, kako se kruh služi. Tu je isti vprašalni stavek kakor prej, vendar ne stoji na koncu vprašaj, temveč pika, ker je ta vprašalni stavek odvisen, podrejen glavnemu stavku. Na koncu odvisnih vprašalnih stavkov torej ne stoji vprašaj, temveč ločilo, ki ga terja glavni stavek, Prim. še: Ali si videl našo mater? — Povpraševala sva ga, ali je videl našo mater. — Zakaj si tako žalosten? — Ne vem, zakaj je tako žalosten.
Klicaj
Klicaj stoji za neodvisnimi velelnimi in želelnimi stavki in samostojnimi vzkliki:	Pojdi ven! Življenje naj
bode ti delaven dan! Hej!
Če pa je velelni in želelni stavek odvisen, ne stoji na koncu klicaj, marveč ločilo, ki ga terja glavni stavek. Primerjaj: Pojdi iz hiše! Pravim ti, da pojdi iz hiše. — Naj pride! Rekel mu je, naj pride.
Vejica
»Vejica — oh!« bo vzkliknila ta ali ona ljubezniva bralka. »Kdo se bo ukvarjal s takimi malenkostmi!« Tudi jaz ne bom trdil, da je vejica morda življenjskega pomena kakor v tistem primeru — saj ste morda že slišali:
Na smrt obsojeni je prosil za pomilostitev. Odgovora dolgo ni bilo. Ura, ko je bilo treba izvršiti smrtno obsodbo sc je bližala — odgovora iz glavnega mesta glede pomilostitve ni hotelo biti. Pa vprašajo brzojavno: »Pomilostiti ali ustreliti?« Odgovor je bil: »Pomilostiti ne, ustreliti.« Pa so obsojenca ustrelili. Pozneje se je izkazalo, da so nesrečnika v glavnem mestu pomilostili in da se je glasil odgovor: »Pomilostiti, ne ustreliti.« Toda poštar — vejica sem ali tja — je napačno postavil vejico. Zaradi vejice so potemtakem človeka, ustrelili.
Tako nekako pripovedujejo. Navadno pa takega življenjskega pomena vejica ni, vendar je zelo potrebna. Ali ste že brali pismo, ki je bilo brez vejic? Vsak stavek ste morali dvakrat brati, da ste ga razumeli. Tu se spomnim še tistega dekleta, ki je pisala svojemu dragemu — brez vejic. Ko jo je ljubi opozoril, naj postavlja tudi vejice, mu je napisala pismo — brez vejic seveda — a na koncu jih je napisala ducat ter pripomnila: »Dragi, če kje manjka kaka vejica, tu jih imaš, postavi si jih sam!« Tudi to dekle ni olajšalo branja svojemu ljubemu. Pa si predstavljajte, da bi morali brati dolg roman brez ločil, zlasti brez vejic. Dvomim, da bi ga do konca prebrali.
O potrebi vejice’smo si potemtakem na jasnem. Kje pa naj stoji vejica?
Vejica loči 1. besede, pristavek in posamezne stavčne člene, 2. posamezne stavke. Tako postavljeno pravilo se zdi zelo preprosto, kmalu pa bomo spoznali, kje so težave.
1.	B e s e d e, ki jih loči vejica od celotnega stavka, so zvalniki, poudarjeni vzkliki, samostojne trdilnice in nikalnice: Janez, kam pa greš? Pojdi, moj sinko, na pot! Hej, to bo veselje! Ostrigli, oh, so mi peruti! Da, tako je. Ne, tega ne dam.
Pristavek (apozicija) je n. pr. v temle stavku: Največji slovenski pesnik Prešeren se je rodil v Vrbi. Tu pristavka (največji slovenski pesnik) nismo ločili z vejico, ker stoji pred besedo, ki jo pojasnjuje (Prešeren). Če pa stoji z a besedo, ki jo pojasnjuje, potem ga ločimo z vejico: Prešeren, največji slovenski pesnik, sc je rodil v Vrbi. Prim. še: Lev, kralj živali, živi v puščavi. Od mene, svojega prijatelja, tega ne smeš terjati.
Vejica loči take istovrstne stavčne člene, ki bi jih mogli vezati z veznikom in: Polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe rede. Visoki, nizki, stari, mladi zmagalca videli bi radi. Bila je močna, bistra, oblastna ženska. — V stavku: »najlepše je pod ljubo domačo streho« pa ni vejice, ker se ne da reči »pod ljubo in domačo streho.«
Dodajmo še, da ne stoji vejica, kadar so istovrstni stavčni členi zvezani z in, pa, ter, ne — ne, niti — niti, tako — kakor: Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil. Ne
sina ne hčere po meni ne bo. Ne laži niti sebi niti drugim! Tako zunanji kakor notranji razlogi govore zoper to. — Pred vsemi drugimi vezniki (a, toda, čeprav, ampak. ..) pa stoji vejica: Bil je dober, a (toda) strog. Bil je oblečen v čisto, čeprav zakrpano obleko.
2.	Vejica, smo rekli, loči posamezne stavke. To pravilo bi bilo treba zelo na široko razlagati, posebno tistemu, ki še ni predelal nauka o stavku. Tega tu ne moremo, zato hočemo pokazati na zgledih, kako loči vejica stavke.
Sonce sije, dežek gre. Tu sta dva stavka, ločili smo ju z vejico.
Sonce sije in dežek gre. Če sta dva stavka zvezana z veznikom in, ni vejice med njima.
Visoko glavo nosi prazen klas, a prazen sod ima velik glas. Krpan je bil silen človek, zato se nikogar ni bal. Rekel je, d a ni res. Na delo sedaj, ker resnobni so dnevi. Pozdravi ga, če (ako) ga boš kaj videl. Vsaka ptica tja leti, k j e r se je izvalila. Rajši dobrim služim, kakor slabim zapovedujem. Čast je ledena gaz, k i hitro zvodeni. Ni vse zlato, kar sc sveti. Skušala sta se, k a t e r i je močnejši. Natanko je povedal, kaj je doživel. — Tu imamo po dva stavka, od katerih se drugi začenja z veznikom (a, zato, da, ker, če, ako, kjer, kakor) ali zaimkom (ki, kar, kateri, kaj). Zelo preprosto bi bilo reči, da stoji vejica pred takimi in takimi vezniki oziroma zaimki, da stoji n. pr. v stavku pozdravi ga, če ga boš videl“ pred veznikom če. Vendar lahko obrnemo: „čc ga boš videl, pozdravi ga." Tudi v tem primeru stoji vejica, pa naše preprosto pravilo ne bi držalo. Zato bomo takole dejali: V stavkih, zloženih z vezniki, loči posamezne stavke vejica; taki vezniki so: a, toda, ali, pa, vendar, temveč, marveč, ampak, zato, zatorej, zategadelj, zakaj, saj, da, če, ako, ko. ker, čeprav, četudi, dasi, preden, kadar, dokler, kod, kjer, kdaj, kje, naj, kakor itd. Prav tako loči vejica posamezne stavke, ki so zloženi z oziralnimi ali vprašalnimi zaimki (ki, ka« teri, kdor, kar, kdo, kaj itd.)
Bodi to dovolj o vejici, da ne bi naši bralci, posebej pa še ljubeznive bralke, izgubile potrpljenja.
(Se nadaljuje)
nnranramnras
Petek, 26. februar: Matilda Sobota, 27. februar: Gabriel Nedelja, 28. februar: Roman Ponedeljek, 1. marec: Albin Torek, 2. marec: Pust Sreda, 3. marec: Pepelnica Četrtek, 4. marec: Kazimir
SPOMINSKI DNEVI
27. 2- 1738 Rojen v Zagorici pri Bledu šolnik, filolog, pisatelj učbenikov Blaž Kumerdej — 184,5 Rojen fizik VilheLm K. Rentgen, ki je odkril rentgenske žarke.
1.	3. 1804 Začel izhajati v Ljubljani list „Lai-
bacher Wochenblatt“.
2.	3. 1824 Rojen skladatelj Smetana, ustano-
vitelj češke opere, avtor »Prodane neveste".
3.	3. 1918 V Brest-Litovskem podpisana mi-
rovna pogodba med Rusijo in Nemčijo.
4.	3. 1844 Rojen na Muljavi na Dolenjskem
pisatelj Josip Jurčič — 1849 Dunajska vlada izdala uredbo za ustanovitev slovenskega državnega zakonika in prvič uradno zabeležila izraz „slovenski jezik" — 1862 Umrl ruski pisatelj N. V. _____Gogolj._________________________
Št. Stefan pri Vo v brali
Minuli teden, dne 17. t. m., smo zanesli na tukajšnje pokopališče k zadnjemu počitku Ano Supan, p. d. Hobijanovo mater iz Vate vesi. Pokojna mati je umrla v 70 letu svoje starosti.
Mati Ana Supan je bila vse življenje marljiva in delavna ter skrbna mati. Odlikovale pa so jo poleg vse skrbljivosti za gospod njstvc in družino globoke vrline slovenske matere. Vse svoje življenje je ostala zvesta svojemu slovenskemu ljudstvu na Koroškem in takšna je tudi Hobi-janova družina. Lepo delo, ki bo spominjalo na rajno Hobijanovo mater, je kapelica, ki so jo z njenim sodelovanjem postavili v prvi svetovni vojni.
Pokojna mati naj v miru počiva, preostalim Hobijanovim pa naše iskreno sožalje!

Rt 2.GHv(?j
Pripravljamo se za občinske volitve
Šmihel nad Pliberkom
Bližamo se času občinskih volitev, zato je potrebno, da se tudi mi v našem listu malo oglasimo.
Za predstoječe občinske volitve smo si postavili kandidatno listo pod imenom »Kmečko delavska stranka«. Zbrali smo si iz svoje srede v resnici može, kakor so Podev Štefan iz Strpne vasi, Kralj iz Bistrice, Rosenzopf, p. d. Šimon iz Breške vasi, Pašovnik Valentin iz Šmihela, Koren Ignac iz Dvora itd., katerim v bodoče lahko zaupamo, da bodo v resnici nepristransko vodili našo občinsko upravo in zato tudi zaslužijo naše glasove.
Lanskoletno započeto delo vodovoda iz Dolniške vode ni prišlo tako daleč, da bi dobile vsaj najpotrebnejše vasi, kakor je n. pr. Šmihel, svojo težko pričakovano vodo. Zato je res naporno in zamudno vsakodnevno delo Šmihelčanov, ker morajo ob vsakem vremenu voziti vodo iz pol ure oddaljene Bistrice. Kadar se bližajo kakšne volitve in potrebujejo različne nasprotne stranke glasove, tedaj se navadno mnogo govori tudi o javnih delih in tako se tudi o tem vodovodu govorijo različne lepe besede. Upamo, da lepe besede ne bodo ostale prazne, saj se je tudi mesto Pliberk pridružilo tej napeljavi, kar bi pomenilo za naše interesente precejšnjo razbremenitev. —
Nahaiamo pa se tudi blizu pusta, to je v času, ko nekako vsak rad pozabi vsakodnevne skrbi in se rad poveseli. Zdaj je priredila bistriška požarna bramba pustno veselico pri Libeku v Šmihelu. Nismo
proti veselicam, ali pričakovali pa smo od gospoda kaplana več trdih besedi s prižnice proti divjanju pijane druhali še v nedeljo zjutraj, ko pa se na drugi strani fanatično zaganja proti poštenim igram domačega prosvetnega društva.
Da ne pozabimo omenimo še, da smo na Bistrici dobili prirastek v naših kmečkih vrstah. Oženil se je naš mladi Kuk-čev Štefej, znan tamburaš in igralec. Za izvoljenko si je izbral Kapsovo Roziko, tudi pridno igralko našega društva in dobro pevko. Pripeljal jo je na svoj dom k Kukcu. Želimo njima mnogo sreče!
Blato
Imamo še ohranjen dokument, ki ga je prvi povojni OVP-jevski župan poslal kot »streng vertraulich« na okrajno glavarstvo v zadevi prošnje nekega marljivega delavca, ki je zaprosil za dodelitev gradbenega materiala. V aktu so prosilca označili kot nasprotnega Avstriji, ker se pač ni vključil v takratni ZAS ali BHS in ni bil pristaš OVPja. Prizadetemu delavcu se je posrečilo, da je dobil »priporočilo« v roke ter si je brez dvoma svoje »pri-
jatelje«, ki pred volitvami sladko govorijo in vse obljubljajo, tudi temeljito zapomnil ter si bo premislil, kakšne ljudi bo on in marsikdo drugih volil v občinski odbor. Takšnih gotovo ne. Prizadeti delavec pa si je kljub temu, brez pomoči UVP-jevskega župana, s svojo pridnostjo popravil stanovanje.
Hočemo, da se take pristranosti v naši občini ne bodo veČ ponavljale. Smatramo, da se v občini v upravičenih zahtevah in potrebah ne sme nikogar zapostavljati in prikrajševati. Med drugim je tudi posebno važno, da se pomaga tistim, ki iščejo za dosego svoje upravičene rente potrebna delovna potrdila. V takem primeru lahko občina veliko pomaga ali pa tudi ovira. Bili so časi, ko je kakšen župan stiskal s potrdili, kakor da bi šlo iz njegovega lastnega žepa.
Opozoriti hočemo še na dejstvo, da so bili časi, ko so Slovencem nasprotni oblastniki v naših krajih postavljali k nam priseljene Nemce na odgovorne položaje, kakor za župana, krajevnega kmečkega vodjo ali načelnika pri zadrugi. Spoštujemo poštene nemške sodeželane, ni pa potrebno, da bi priseljence postavljali na mesta, ki jih sami lahko upravljamo.
Občinske volitve nam dajejo možnost, da izvolimo v občinski odbor domačine, ki so vredni našega zaupanja. Na Blatu bomo volili Skupno listo kmetov in delavcev, ker so na listi domači ljudje, o katerih smo prepričani, da nas bodo pošteno zastopali.
Igra „Micki je treba moža” v Šmihelu
Micka, ki ji je treba moža, oziroma istoimenska igra -Micki je trebi moža« je le zanimala Številno občinstvo, ki so prišli minulo nedeljo popoldne na prireditev Slovenskega prosvetnega društva »Peca« k Šercerju v Šmihel. Kljub temu, da so bile te dni različne prireditve, plesne, kakor je običajno v pustnem času, ter kar v sosedni gostilni poleg Šercerja svatovšči-na, se Šmihelčani, v pretežni večini mladina, niso hoteli odreči prijetnega užitka, ki so ga pričakovali od napovedane igre. In zares, niso bili razočarani, temveč pri-jerno presenečeni. Ob igri so se vsi prisrčno nasmejali in izvrstno zabavali.
Igra »Micki je treba moža« je tragikomična veseloigra. Micka, ki jo je igrala Pcrnntova Rozika, je bila na življenje in smrt zaljubljena v svojega partnerja Janeza, ki ga je igral Drobež Jurij. Oče Matevž, bil je to Leitgeb Janez, pa je temu znanju nasprotoval. Micka je zaradi tega hlinila pristno in zelo naravno težko notranjo bolezen, čeprav svojega kipečega zdravja z rožnatordeČim obrazom ni mogla verjetno prikrivati. Toda vztrajala je ter se je na tihem dogovorila s svojim izvoljencem, da jo naj pride kot maskiran zdravnik zdravit. Trik se je posrečil, zdravnik v osebi njenega fanta je prepričal očeta, da je Micka zelo hudo bolna in ni druge pomoči, kakor da ji je treba moža. Zdravnikovim ugotovitvam se je oče uklonil ter pristal na pogodbo, da bo ta Micki preskrbel pravega moža. Vaška klepetulja Replja, igrala jo je Anka Hafnerjeva, pa je vest, da je Micki treba moža raznesla po dolinah in hribih in ker je bila Micka sama mikavno dekle in njena domačija lepa kmetija, so se pričeli oglašati vsakovrstni mogoči in nemogoči ženini in so prihajal’ tudi iz najoddaljenej-ših hribov. Oglasil se je tudi napol bebec Nacck, ki ga je igral z izredno dobro ko-miko Vavti Stanko. Prišel je s svojo jezikavo in samozavestno materjo Naclo igrano od Tilke Ledinikove. Seve se je Micka s smešnim snubcem posrečeno pošalila in ga odpravila. Končno pa ie prišel Koren, preudaren in moder sosed, ki ga je igral Janko Kert, in privedel s seboj
Matevž, dobro ohranjen vdovec vzel in tako sta postala ob koncu igre, po zabavnih zapletljajih in razpletljajih dva para srečna.
Navzoči so ugotavljali, da so igralci igrali prav dobro, posebno ženske vloge vse brezhibno, moške vloge pa prav tako zadovoljivo. Predvsem je odlično igral Na-cek, pa tudi Matevž, in Koren ter tudi Janez, pri katerem pa se je včasih na škodo opazilo, da si besedila vloge ni zadosti osvojil, ker je lahko ob prizorih, katerih učinek je v veliki meri odvisen od udarne medsebojne konverzacije, nevarna pomanjkljivost.
Z dobrimi vložki so lepo postregli domači pevci, ki so za uvod in med dejanji prav dobro zapeli nekaj lepih pesmi. Med mlajšimi pevci, Srienčevimi in drugimi, so pri petju sodelovali tudi starejši, nekdanji znani »Gorotanci«, med temi korenina Silan in Fera s svojim gromkim basom. Navzoči so vedno zaželjeno slovensko pesem sprejeli z globoko hvaležnostjo.
Po lepo uspeli prireditvi so se igralci in pevci še nekaj časa zadržali v prijazni Šercerjevi gostilni, kjer so se v neprisiljenem tovarištvu prav dobro imeli.
Bilčovs
Nihče od nas ni pričakoval, a vendar prišlo je tako. Zahrbtna bolezen, katere kali je prinesel po večletnem izgnanstvu kot izseljenec in pregnanec iz tujine, je pretrgala nit življenja našemu nepozabnemu prijatelju šele 63 let staremu Valentinu Martiču. Celo njegovo življenje je bilo en sam delavni dan. Ko je po prvi svetovni vojni prevzel svoje posestvo pri p. d. Ravbarju v Zelučah, si je zadal nalogo, da iz stare hiše in gospodarskega poslopja uredi sedanjim naprednim gospodarskim razmeram odgovarjajočo kmetijo. To se. mu je s pomočjo njegove skrb-ljive žene tudi posrečilo. Pridnost, skrb-ljivost, zmerno življenje in njegova vsestranska gospodarska razgledanost, to so bile vrline, na podlagi katerih je delal, ustvarjal in imel tudi lepe uspehe. Vedno narodno zaveden je bil kremenit značaj, ki nikdar ni klonil, pa četudi so bili dnevi težki. Za svoj narod je tudi javno deloval in se nikdar ni ustrašil zastaviti svojo besedo in svoj zgled za naše narodne pravice. Dolga leta je bil občinski odbornik občine Zg. Vesca, bil je zadružnik in nad 30 let član odbora tukajšnje Hranilnice in posojilnice. JSIaše prosvetno društvo ga je štelo od svoje ustanovitve leta 1912 za svojega člana. Nad vse je ljubil našo slovensko pesem. Celih 40 let je pel kot znan basist pri našem društvenem pevskem zboru. Če je bilo treba iti k pevskim vajam ali nastopom, ga ni moglo ničesar odvrniti, da ne bi bil točno na mestu.
Tudi temni dnevi, ki so prišli v času nacističnega nasilja nad koroške Slovence, niso šli mirno mimo njega. Med trpini, izgnanimi 14. aprila 1942 s svojih domov, je
Pliberk
Nedavno so položili na pokopališče pod Libičem k zadnjemu počitku Marijo For-stner, nekdanjo Mahoričevo Micko v Pliberku. Na težki življenjski poti, ki jo je morala hoditi, je že pred časom skočila iz okna podstrešne sobe na trdi tlak in si prizadejala težke poškodbe. Po zdravljenju v bolnišnici se je morala posluževati bergel j in je trpela na nespečnosti, da je morala jemati uspavalna sredstva. Domnevajo, da je vzrok njene smrti, ker je vzela preveč uspavalnega mamila. Nekdaj je bila Micka jako ugledno in priljubljeno dekle v Pliberku in okolici. Bila je živahna,prepevala je in povsod so jo radi videli. S petjem je sodelovala tudi pri slovenskih prireditvah ter tudi rta odru. V igri
Podjetni gostilničar Breznik je uvedel v svojem gostinskem obratu novost, ki je prva v Pliberku. Minulo soboto zvečer je ob priložnosti domačega plesa odprl novo prirejeni gostinski prostor bar, ki po svoji opremi ustreza vsem tozadevnim zahtevam. Udeležba na domačem plesu je bila prvovrstna, v spodnjih in zgornjih
VABILO
Slovensko prosvetno društvo »Gorjanci« v Kotmari vesi vabi na igro:
»VDOVA ROŠLINKA«
ki bo v soboto, dne 27. februarja 1954, ob 20. uri pri Plajerju.
Prisrčno vabimo k številni udeležbi!
»Tri sestre« je igrala Majdo in to ime se je je Oprijelo ter je Veljala pri svojih tc^ pravega ženina, katerega je po dogovoru 'variših in tovarišicah le še za Majdo in tudi
moral priznati tudi oče in sicer je bil' to njej je to ime ugajalo. Toda žal, poznejše	■.'■>.	[r.
Janez, ki je prej nastopil kot namišljeni	življenje	jo je iztirilo, zapadla je alkoho-	prostorih se je kar	trlo gostov. Vsi so
zdravnik. Urša, igrala jo je Žagarieva	lizinu, iz	katerih okov se ni mogla več	marljivo konzumirali	raznovrstne teko-
Jožica, je odlično podajala Matevževo	sprpstiti.	Končno je pO nefnirhem življe-	čine in plesali do belega dne. Za zabava
služkinjo, ki ni prikrivala,, da je tudi nje-	nju našla	v smrti mir, ki ga ji svet rti mo-	ljudje še vedno radi	žrtvujejo- denar in
na želja, da bi se omožila. In končno jo je gel dati. —	' -v '	•	1 > no£_	. >
bil tudi on s svojo ženo. Samozavestno je prenašal ta udarec, zavedajoč se, da pride dan, ko bo režim nasilja zlomljen in da pride rešitev. Večletno trpljenje v izseljenstvu je vzelo zdravje njegovi ženi. Že v tujini jo je bolezen vrgla na bolniško postelj, katero še do danes ni mogla več zapustiti. Ko je svoje gospodarstvo v Želu-čah oddal svojemu nasledniku, si je v bližini Bilčovsa postavil lično hišico, kjer je hotel s svojo bolno ženo preživeti večer svojega življenja. Tukaj je svoji ženi voljno in zgledno stregel. Toda kal bolezni, prinesena iz prestanih težkih let, je iz-podjedla njegove moči in vrli naš prijatelj nas je zapustil za vedno.
Dne 12. februarja t. 1. smo ga ob izredno veliki udeležbi spremili na pokopališče v Bilčovsu. Domači g. župnik Štih ob asistenci profesorja dr. Zablatnika in no-vomašnika Rudija Safrana je opravil cerkvene obrede ter z vznešenimi besedami vzel od rajnega slovo.
V imenu bivših izseljencev in pevcev se je od umrlega poslovil Janko Ogris. Pevski zbor je z ganljivimi žalostinkami vzel od svojega sopevca slovo. Naj naš zavedni sosed in vzoren mož mirno počiva v domači zemlji. Naše sožalje pa izrekamo bolni ženi in vsem drugim preostalim.
Kratke vesti iz Koroške
V	Bistrici na Zilji je strmoglavila 86 let stara preužitkarica Uršula Mortl ter si zlomila nogo v zgornjem gležnju. Z rešilnim avtom so ponesrečeno ženo prepeljali v bolnišnico v Beljak.
V	Celovcu bo z začetkom 11. marca t. 1. spet uveden običajni tedenski živinski sejem in sicer živinski in svinjski sejem. Živinski sejem bo vsak teden v četrtkih na Geyerschuttu.
Pri Vetrinju v vasi Dolah je nastal pretekli teden ponoči v neki enotni stanovanjski in gospodarski stavbi požar. Lastnik poslopja je Friderik Kerč, ki pa je bil s svojo družino odsoten ter je bilo stanovanje prazno in zaprto. Sosede je vzdramilo prasketanje ognja iz spanja in so nemudoma prihiteli ter razbili vrata v stanovanje in skušali rešiti kar se je dalb. Zaradi goste megle požara prej nihče ni opazil. Poklicali so poklicno požarno brambo v Celovcu, prispela, pa je požarna bramba tudi iz Zakamna, katerima je uspelo ogenj lokalizirati. Vzroka, kako je ogenj nastal niso mogli dognati. Škodo cenijo na okoli 100.000 Šilingov.
■ : t
V	Dolih pri Borovljah sta minuli ponedeljek dopoldne, trčila poštni omnibus in nek rešilni avto. Stepala sta se na nepreglednem ovinku in oba šoferja sta takoj potegnila zavore, vendar sta avtomobila zaradi poledice zdrsela ter se zaletela skupaj. Rešilni avto je bil precej poškodovan in cenijo škodo na okoli. 5000 šilingov.
JCn (ihti dni' Mnimuke, pmnMnA zimue, zn. leto 1954
Po vojni je prevzela Slovenska prosvetna zveza v Celovcu hvaležno nalogo, da posreduje koroškim Slovencem vsakoletni knjižni dar naše najstarejŠe knjižne ustanove Mohorjeve družbe v Celju, hkrati Pa jim oskrbi tudi koledar z bogato vsebino dogodkov doma in po svetu. Tudi letos že tedne sprašujejo po naših vaseh, kje da so letošnje knjige, težko pričakovane kakor vsako leto. Res se je razpeča-yanje knjižnega daru za leto 1954 neprijetno dolgo zakasnilo, kljub temu pa bodo knjige, ki so v teh dneh začele romati v slovenske koroške domove, spet dobrodošle v sleherni družini in pomenijo lepo obogatitev za knjižno polico. Nikakor ne more obveljati trditev, da prihajajo prepozno, kajti še vedno bo dovolj zgodaj, da jim posvetimo naše srce, naše zanimanje, katerega so vredne zdaj prav tako, kot pa bi to bile pred nekaj tedni. Še vedno nam prinašajo in radodarno nudijo svojo bogato vsebino, namenjeno vsakomur, ki ljubi slovensko knjigo, slovensko
rodni noši, je kakor vsako leto pester po vsebini in bogato opremljen s prelepimi ilustracijami. Prinaša poljudne obravnave iz našega narodnega življenja, o šolstvu, o naši materni govorici in naši narodni pesmi; spominja se jubileja priljubljenega pisatelja Meška, ljudskega pesnika Lesičjaka; povede nas v zgodovino rožanske industrije in nas seznanja z običaji Ziljanov. Vsebuje pa tudi obširen del nasvetov za gospodarje in gospodinje. Kratko: spet je to priročnik, ki ga bomo skozi celo leto radi jemali v roke.
ZIBELKA Roka Ariha je v pravem pomenu besede „prispevek k podgraški kroniki", hkrati pa tudi mejnik v domači slovenski koroški književnosti. 2e po svoji doslej edinstveni opremi, ki jo posrečeno izpopolnjujejo številne dvobarvne vinjete akademskega slikarja Iva Šubica, je knjižica pravo razodetje za sleherne" ga ljubitelja knjig in tako le še bolj poudarja vsebino, o kateri hočemo obširneje spregovoriti ob drugi priložnosti. Omenili bi le toliko, da bo vsebina knjige morda nekaterim nekoliko neprijetna, kajti:	„tak žarek, ki nenadoma
posveti v temo, je včasih tudi boleč —• prav sigurno pa za tiste, ki bi storili temo še temnejšo
.. riajtemnejšo, če bi to le zmogli". Kljub temu ali prav zato pa je krepak, korak naprej na pbti k novim podvigom, novim uspehom.
MIRNA POTA je najnovejša zbirka novel priznanega pisatelja F. S. Finžgarja, ki jo je celjska Mohorjeva družba izdala kot 103. zvezek Slovenskih večernic. V treh novelah je pisatelj, kakor pravi sam, „skušal zajeti s preprosto besedo boje in trpljenje — svoje in drugih ljudi — ter jih razodeti vsem, zlasti še tistim, ki mirno jim teče valovje srca, in tudi tistim, ki jih vrtinčijo strasti v nenehni borbi življenja".
IZ ZDRAVIH KORENIN MOČNO DREVO je naslov prvega dela zbirke, v kateri nam Janko Moder pripoveduje iz zgodovine Družbe sv. Mohorja. Od prvih početkov boja za slovensko ljudsko zalozbo nas vodi avtor preko neštetih ovir in težkoč do konca prvega leta obstoja in delovanja »Društva sv. Mohorja", iz katerega se je v nadaljnjem preosno-vala zdaj že nad sto let stara Mohorjeva družba. V poljudni obliki je Janko Moder nanizal dokumentarno gradivo, dopolnjeno s številnimi slikami, v obširen, pregled skozi sto let, ki so „v zgodovini slovenske posvetne
besedo. ..
Odveč bi bilo, če bi se podrobno bavili z. vzroki letošnje zakasnitve knjižnega daru; veseli smo, da ga imamo, in sicer letos v posebno razveseljivi izbiri. Vsekakor pomeni silen napredek dejstvo, da sta dve izmed petih knjig tiskani v naši novi lastni tiskarni, ki je šele pred kratkim začela vršiti svoje visoko kulturno poslanstvo. Morda ravno to dejstvo- še najbolj opravičuje nepravočasno izdanje letošnjih knjig. Trav tako je treba razumeti tudi razne tehnične pomanjkljivosti tiska, ki so pri prvencu proizvodnje še nekako oprostlji-ve, bi pa pri nadaljnjih izdanjih le več ali manj slabo vplivale na bodoči razvoj podjetja.
Ko že govorimo o pričetku tiskanja v naši novi tiskarni, pa moramo še prav posebno poudariti okolnost, da se je s tem nedvomno začela nova pot v slovenski književnosti na Koroškem, pot »v drugačni svet — najmanj v tak, ki naj ne bi bil solzav«. O tem priča že prva poleg ko' ledarja doma tiskana knjiga, zbirka črtic pod naslovom »Zibelka«, ki nedvomno pomeni velik korak naprej v tisto smer, »ki želi v naši deželi več svetlobe in manj naziranj, ki jih po navadi zmerjamo: sred njeveška tema«.
Začetek je torej narejen in treba je le še nadaljevati pričeto delo razkrivanja in objasnjevanja vsega tistega, kar bi gotovi ljudje radi ohranili v temi, v nevednosti. Zakaj? Ker se pač bojijo žarka svetlobe, ki bi razgalila tudi njihovo skrbno varovano ozadje.
Podrobno o knjigah posamič na tem mestu ne bi kazalo preobširno pisati, zato bi tukaj le v kratkih stavkih navedli bogato vsebino letošnjega knjižnega daru Slovenske prosvetne zveze.
KOLEDAR SLOVENSKE KOROŠKE 1954, katerega umetniški ovitek krasi Ziljanka v na-
»XXX>OCXXXXXXXXXXX)OOOOOOOOOOOOOCXXXXX)OOOOOOCOOOOOOOOCOOOOOOOOOOCC
Obnovljena prosvetna
Nekako eno leto po prejšnjem žal daljšem zaostanku spet lahko beležimo v naši okolici marljivo in poživljeno prosvetno dejavnost. Naša mladina se je spet pričela v svojem Slovenskem prosvetnem društvu živahno udejstvovati in izživljati in se ji pridružujemo tudi starejši ljubitelji naše prosvete. Pričeli smo z mladinskim pevskim zborom, ki ga je spretno vodil Stanko Černič in dosegel z njim v kratkem času marljive pevske prosvete razveseljive in zadovoljive uspehe. Zanimanje za našo pevsko prosveto niso vzbujali samo- doma uspeli nastopi, temveč smo se uveljavili tudi drugod. Na tekmovanju mladinskih pevskih zborov v Beljaku in Celovcu si je naš mladi pevski zbor osvojil mesta med prvimi zbori. Danes šteje združeni moški zbor v Logi vesi 20 pevcev, ki ga vodi pevovodja Janez Aichholccr. Lahko ugotavljamo, da naš pevski zbor dostojno nadaljuje tradicijo slovečega predvojnega logoveŠkega pevskega zbora.
Za nedeljo 21. t. m. je naše prosvetno društvo pripravilo svojo večjo kulturno prireditev z igro- in nastopom pevskega zbora. Igralci so naštudirali dramo »Kri-voprisežnik« in občinstvo je kakor vedno, kadar je slovenska prireditev, napolnilo dvorano v gostilni pri Marici. Za uvod je nastopil pod vodstvom Aichhol-cerja pevski zbor in v dvorano je zadonela »Saj nči frajda veČ na sviete« ter »Ob večerni uri«. Petje je bilo harmonično, z doživetjem in občutkom zapeto. Kakor vedno, je že prvi nastop zbora navdušil poslušalce in ustvaril najboljše razpoloženje. Nato je tajnik prosvetnega dru-
dejavnost v Logi vesi
štva, Stanko Černič, pozdravil došlo občinstvo, potem se je pa pričela igra.
Igra »Krivoprisežnik« ni lahka in je resna igra. Od igralcev — amaterjev zahteva veliko truda in razumevanja, posebno pa od režiserja, ki mora premostiti težkoče, ker dela marsikateremu mlademu igralcu zaradi omalovaževanja pouka materinščine v šolah celo branje in izgovorjavo slovenščine težkoče. Ta pomanjkljivost zahteva od režiserja mnogo več truda, da doseže zaželjeni uspeh. Režiser Stanko Černič se je zares potrudil in je z vajami v pozne ure izoblikoval iz igralcev vsega priznanja vredne uspehe. Omeniti je treba, da je med igralci več začetnikov, ki so se tudi zelo potrudili in igrali v popolno zadovoljstvo. Zaradi dobrega igranja je bil učinek drame na vse gledalce močan. Glavni vlogi Krivoprisežnik, ki jo je igral'Andrej Kanduč in vloga Veronika, ki jo je podala Danejeva Trezi, sta bili igrani odlično. Ljudje so bili zadovoljni, s pritrjevanjem niso šte-dili ter so se o doživetju še dolgo pogovarjali.
Za zaključek so še nastopili pevci, nato pa smo se v pozne večerne ure sprostili ob prijetni družabnosti, med petjem in sviranjem harmonikaša.
Kljub težkočam in oviram, ki jih skušajo povzročati nekateri, ki naši prosvetni razgibanosti nasprotujejo in se trudijo, da bi nam odtegovali mladino, hočemo po začeti poti krepko korakati naprej. Polna dvorana hvaležnih udeležencev na naši zadnji prireditvi nam je hvaležna pobuda na poti k našim ciljem.
knjige dolga doba, za Mohorjevo družbo pa hkrati tudi sto let nenehnega boja za stoven-' stvo in za ljudsko oariko".
ZA BOLJŠI PRIDELEK se naziva strokovni priročnik za kmetovalce, ki so ga sest a vil j Franjo Janežič, Viktor Repanšek in Primož Simonič. V preprostem in za vsakogar razumljivem jeziku nas knjiga seznanja z vprašanji, ki so važna za slehernega gospodarja; tako nam pripoveduje o zemlji in njenem obdelovanju, o gnojilih in gnojenju, o varstvu rastlin ter o proizvodnji semenja in domači selekciji. V posrečeno izpopolnitev pa služijo neštete ilustracije.
Pet knjig — pet važnih in bogatih virov za tekoče leto! To je knjižni dar Slovenske prosvetne zveze za leto 1954, ki ga dobite pri krajevnih poverjenikih in v knjigarni »Naša knjiga« v Celovcu po zelo nizki in zato tudi za vsakogar zmogljivi ceni 25 šilingov. Naj ne bo slovenske koroške hiše, ki ne bi imela navedenih knjig!
Občni zbor SPD „Drava” v Glinjah
Minulo nedeljo so se zbrali člani Slovenskega prosvetnega društva »Drava« ' v Glinjah na svojem občnem zboru pri Cin-gelcu na Trati. Občni zbor je pregled dela v minuli dobi od zadnjega občnega zbota, ugotovitve o uspehih in pomanjkljivosti ter izhodišče nadaljnjih načrtov in stremljenj. Delu v bližnji bodočno-nosti je bilo predvsem tudi posvečeno razpravljanjem na letošnjem občnem zboru, Na obenem zboru so ob navzočnosti zastopnika Slovenske prosvetne zveze temeljito prerešetali potrebe in možnosti poživljenega in poglobljenega kulturno prosvetnega udejstvovanja v naši okolici. Občni zbor je razpravljal tudi o novem osnutku o dvojezičnem pouku na ljudskih in glavnih šolah. Osnutek, ki pri-krajšuje posredovanje slovenskega pouka v šolah dvojezičnega ozemlja, je za nas nesprejemljiv. Občni zbor SPD Glinje je zaradi tega sklenil protest proti šolskemu osnutku.
Med drugim je SPD »Drava« sklenilo, da bo v najkrajšem času pripravilo primerno ljudsko igro, da bo spet enkrat ustreglo slovenskih iger željnemu prebivalstvu, ki bo ob prireditvi brez dvoma napolnilo prosvetno dvorano pri Cingel-cu.
Slovenska prosvetna zveza naznanja:
VABILO
Slovensko prosvetno društvo »Svoboda« v St. Janžu v Rožu vabi na zabavno pustno prireditev, ki bo v nedeljo, dne 28. februarja, ob 14.30 uri pri Tišlerju. Na sporedu je pester spored, namreč: veseloigra: »Doktor Vseznal«
»Zakleta soba«
»Kofe in tobak« ter plesni prizori in petje.
Društvo vam bo preskrbelo dosti prijetnega razvedrila, pridite in privoščite si ga v obilnem številu!
Anton Ingolič:
»Posestvo je bilo sicer cenjeno na štirideset tisoč, česar pa ne boste dobili. Izklicna cena je trideset tisočakov. Če dobite toliko, da poravnate še stroške, ste lahko zadovoljni. Dandanes nima zemlja cene. Kaj boste torej potem?«
Dr. Zeba je malomarno gledal Svenška i(V Svenšco, ki sta stala pred pregrajo kot kipa iz surovega, sivega kamna.
»Potem,« je končno zajecljal Svenšck, brezupno gledajoč zdaj v ženo, ki so se ji Nalivale oči s solzami, zdaj v odvetnika, ki se je že sklonil nad popisane papirje, zdaj v veliko svetlo okno pred seboj. »Neža, kaj bova potem?«
S tem, da jima ne bi Ostalo niti za kočico s pedhjerti žemlje, nista računala'
»Ali ne bi ostali na posestvu ,in ga obdelovali dalje?« se je: Spet oglasilo iz soda. »Bolje vam bo, ’• da ostanete v lastni hiši, kakor da greste po svetu. Ali ne?«
Tedaj je Svenšca zgrabila moža za roko. »Jezus, Marija,« je kriknila, »da bi Postala viničarja, na svojem?« Izpustila je
moževo roko in si pritisnila debelo volneno ruto na usta, da je ne bi premagal jok. Vsa se je tresla in komaj se je obdržala na nogah.
Svenšek je zakrilil z rokami, kakor da se hoče ubraniti nečesa zlohotnega. Ljudje so postali pozorni. Dr. Zeba je odložil listine in nadaljeval. »Moj koncipient Slapar, ki bo vsak čas prišel, se zanima za vaše posestvo, prav za prav se zanimata zanj njegova sestra in njegov svak, poso-jilniški ravnatelj. Prosila sta me, naj kupim, če ne bo šlo previsoko. Če ga bo dobil ravnatelj Dobnik, bi lahko ostali na posestvu, seveda kot viničar.«
Nenadoma se je Svenšek obrnil k ljudem. Njegove sive oči so begale med njimi. Ko je našel sestro, se je pognal v množico.
»Tako torej?« je bruhnilo iz njega. »Za viničarja me hočeš napraviti, Liza? Ali nimaš vesti?«
Svenškova sestra Liza, za glavo večja od brata, je odgovorila^ kakor da bi imela besede že davno pripravljene. »Kdo je tisti, ki nima vesti? Ne jaz, ampak ti, vidva! Dogovorjeno je bilo, da me izplačaš ob poroki, pa mi nisi dal niti pare. Dve leti sem čakala, dve leti sem viničarka, ti si pa gospodar in ti ne manjka ničesar. Misliš, da se je prijetno ubijati od jutra do večera v tujem vinogradu, ko bi si za tisti denar, lahko (kupila kako majhno reč? Posebno zdaj. Dovolj mi je čakanja!«
V Lizi je vrelo še huje, toda med ljudmi je opazila svojo gospodarico, vdovo Koresovo. Zato ni povedala vsega, kar ji je sililo na jezik. Nasmehnila se je s smehljajem, ki bi bil prijeten, če bi se mu ne videlo, da je narejen, in obmolknila.
Svenšek je prav zaradi tega smehljaja, ki ga je predobro poznal, bolj in bolj pozabljal, da je v mestu pri gosposki, pred katero je sicer spoštljivo snemal klobuk in krivil hrbet. Njegova ponižna, upognjena postava še je vzravnala, v bledi obraz mu je udarilo za spoznanje krvi, njegove kretnje so postale svobodnejše.
»Molči!« je kriknil. »Saj vem, kako je bilo. Pet let si bila pri meni, posteljo sem ti dajal in hrano, a delat si hodila drugam. Tudi otroka sem ti redil. AH nisi večkrat dejala, naj izplačam prej Miho in Štefana, ti boš že počakala. Še na poročni dan, ko sem ti napravil gostijo, kakršne nisva imela niti midva z Nežp, .si rekla, da boš počakala še nekaj let.«
Tedaj je Svenšcfi s svojim skoraj otroškim glasom padla v možev srd.
»Liza, koliko težkih ur si nama že napravila! Da si .nama storila tp zadnje, pa ,ti pravični Bog ne bo nikoli odpustil!«
Zdaj se tudi Liza ni veČ krotila. Vsa , rdeča v obraz je kričala nad bratom in svakinjo: ali sta že pozabila, kako sta ji pred leti odgovarjala,, naj ne jemlje kočarja Meška iz Ilovca, čeprav je imela z njim otroka? Seveda, Meško je zahteval
dediščino. Ko je zanosila s Cafutom, z viničarjem, pa sta tako dolgo silila vanjo, da ga je vzela. Da ni delala, da sta jo imela zastonj? To je podla laž! Neža je bila vsako leto v otroški postelji. Kdo je tedaj skrbel za otroke, za svinje in za vse, kar je pri hiši? Če ne bi bilo nje, hi jima otroci zgnili, svinje pocrkale in že davno bi bila prišla na kant.
»Sveta Marija, kaznuj lažnivko za njen hudobni jezik, za njeno grdobijo!« Drugih besed Svenšca ni imela, Svenšek pa je stisnil pesti in se pognal proti sestri. Udaril bi jo bil, da mu ni njegov brat Štefan zadržal rok.
»Martin, pusti jo, dovolj ste se že prepirali, zdaj bo dobila, kar je njenega, rešen je boš za zmerom!«
Svenšek je iztrgal roke in ošinil skoraj mestno oblečenega brata, ki je gledal nanj pokroviteljsko, zviška.
»A, to si ti, ki nisi nič boljši od nje?« je vrgel vanj. »Ko ti je bilo1 petnajst let, si zapustil Vinski vrh, a zdaj, ko te skoraj ne poznamo več, si se oglasil.«
Štefan Svenšek, kakih deset let mlajši od svojega brata Martina, je brez vznemirjenja pojasnil: »Seveda sem šel. Saj ni bilo doma kruha za vse in saj sem vedel, da boš dobil posestvo ti, ali pa Miha. Po svetu se mi je godilo dobro.« Obmolknil je, kakor da pregleduje v spominu leta, ki jih je preživel na Pohorju kot pastir, na Polju kot hlapec, v Bosni kot drvar, v Ljub-

ELIN PELIN:
NAJ POSTEN EJ SI
Novi župan je prišel v vas, ikmetjc so ga sprejeli z novim upanjem in veseljem, kajti njihova vas postaja velika občma.
Oživeli so in sladko vznemirjenje je navdalo njihova srca. Med dvema krčmarjema, ki se nikakor nista trpela, zato ker je vsak izmed njiju bil voditelj enega krilca rezklane stranke, pa se je sedaj razvilo v gendemensko tekmovanje. Slo je zato, kdo bo pritegnil novega župana. Da bi to dosegla, sta na skrivaj naročila vsak svoj sod dobrega vina, pletenko ču-stendilske slivovke, počedila vsak svojo krčmo, snela z zidu strankarske koledarje in začela razširjati vabljive spletke.
Lepa stvar, toda novi župan je bil abstinent (proti alkoholu). Razen tega je abstinentom v občini prepovedal zahajati v gostilne, da ne bi na ta način kvarno vplivali na razpoloženje ljudi.
Obupana krčmarja sta nalila vode v vino in vse je krenilo po starih potih.
Toda župan ni pozabil1 obiskati dobrih krčmarjev.
Najprej je stopil k stricu Ivanu, ki se je bil zadnjih nekaj dni tako spremenil, da je prekrstil celo svojo krčmo. Zveneče ime „Sveto poleno" je prebarval in čezenj z belo barvo napisal ,,Bratovska sloga".
,»Stric Ivan", je dejal župan, »prišel sem, da se pogovoriva. Slišal sem, da si že toliko in toliko let krčmar, da si toliko in toliko let bil za župana. Prepričan sem, da dobro poznaš ljudi v vasi. Daj, naštej mi dva ali tri najpo-štcnejše, najpožtenejše, kajti nujno so mi potrebni zaradi nasvetov in sodelovanja.'
Stric Ivan se je zamislil:
„Kaj naj ti odigovorim, gospod župan. Težko vprašanje...“
„Zakaj, stric Ivan?"
„Eh, zakaj...“
„Odkrito se porazgovoriva."
..Odkrito, odkrito, toda. ... V naši vasi smo vsi krepostni. Tudi jaz sem kreposten, če je tako ... Nič drugega ni bilo, samo kot javnega delavca so me obtožili."
»Kako, kot javnega delavca?"
„Pravijo, da sem kot župan poneveril občinski denar, zaprt sem bil... Pošteno sem odsedel tri leta. Strankarska zadeva .. . Tudi izguba državljanskih pravic mi je že iztekla in sedaj sem zopet državljan z vsemi pravicami.......Kar zadeva pa druge, daj mi dva
tri dni časa, na premislim ..."
župan je vstal in šel k drugemu krčmarju, k stricu Stojanu. Na njegovi gostilni je visel napis „Smrt nasprotniku":	zdaj je pa čisto
spremenil napis. Na veliki pločevini je bilo z velikimi črkami napisano: „Krčma krotkosti in porriirjenja."
»Stric Stojan," je dejal župan, »prišel sem, da se pogovoriva. Toliko let krčmariš, toliko in toliko let si županova 1, potemtakem dobro poznaš ljudi v vasi. Daj, naštej mi dva ali tri najkrepostnejše in najpoštenejše, nujno jih bom potreboval zaradi nasvetov in sodelovanja."
Stric Stojan se je popraskal za vratom.
»Cednostne in poštene, praviš? ... Čednost-nejšega in bolj poštenega človeka, kakor sem jaz, ni v vasi. Res je, pregrešil sem se; kje pa človek brez greha. Toda devetintrideset-rat sem se spokoril za svoje grehe... dve leti sem sedel v zaporu, toda z olajševalnimi okoliščinami. Zato me je kralj pomilostil za eno
E
leto... Pijan sem bil in sem se pregrešil, spričevala sem ponaredil, ker sem hotel napraviti uslugo svojemu človeku, strankarskemu prijatelju. Pa nič ne de, sedaj sem kreposten. Nihče ne more reči nič slabega o meni. Če bi pa želeli, da vam naštejem druge, potem mi dajte dva tri dni časa, da premislim, pa vam bom povedal."
Župan je bil zadovoljen z odgovorom, vstal je in šel1.
Čez dva ali tri dni je poklical vse kmete v občino. Tudi stric Ivan in stric Stojan sta prišla.
»Sklical sem vas," je spregovoril župan, „da mi naštejete štiri najkrepostnejše in najpoštenejše ljudi izmed vas, ker jih potrebujem za nasvete in sodelovanje. Vestne se izkažite in mi povejte imena teh ljudi, ki so mi nujno potrebni pri delu."
Kmetje so se razgibali, tu in tam se je kateri odkašljal, drug v drugega so sc ozirali in molčali s sklonjenimi glavami.
»Prosim vas, gospodje, na dan z besedo!" si je prizadeval župan.
Molk.
»Nič naj vam ne bo nerodno, gospodje..."
Zopet molk.
»Kdo bi rad besedo?"
Od vrat se je oglasil nekak mladenič:
»Jaz bom povedal, gospod župan."
»Povej."
»Kaj naj bi rekel, gospod župan? Kdo naj bi koga priznal za poštenega? To nas vprašajte, kdo je največji pokvarjenec, pa vam bomo takoj povedali; če gre pa za najpoštenejšega, je pa huda stvar... 'Do sedaj smo smatrali v vasi za najkrepostnejšega strica Ivana in strica Stojana. Ta dva sta nas vodila, ta dva sta nas gonila, zanju smo sc tepli, zanju smo krvaveli. Predlagam, da ju zopet izvolimo ...“
»Tako je, tako je!" so zavpili zbrani kmetje in pri srcih jim je postalo laže.
Stric Ivan in stric Stojan sta bila soglasno izvoljena.
Z raketami na druge zvezde — kdaj?
Da je naša zemlja samo ena izmed brezštevilnih zvezd v neskončnem, sicer praznem prostoru, ki mu pravimo vsemirje, nam je menda že vsem znano. Prav tako tudi, da se mnogi ljudje, rred njimi zaleteli fantasti prav tako kot resni znanstveniki že dolgo bavijo z vprašanjem, kako priti z zemlje v vsemirje.
Neki prof. von Braun pravi, da bi bila za to potrebna posebna raketa. Štiri sto kilometrov nad zemljo bi imela zelo veliko hitrost vodoravnega gibanja, in sicer 27.000 km na uro. Tako bi bila sredobežna sila telesa visoko nad zemljo izenačena s težo. S tem bi napravili umetni mesec, ki bi bil sorazmerno zelo blizu (luna je namreč 380 tisoč kilometrov daleč) in bi obkrožil zemeljsko oblo v poldrugi uri; torej bi v 24 urah 16dtrat vzšel in zašel.
V taki višini je zrak sicer zelo redek, vendar pa še ni absolutne praznine. Zaradi tega je v tej višini še neznaten zračni upor, ki bi povzročil, da bi se umetno nebesno telo približno v 60 dneh spet približalo zemlji in' padlo kot meteor na površino.
Še nedavno so znanstveniki menili, da bi tako poskusno telo v omenjeni višini nič kaj ne pomagalo znanosti. Zdaj pa so sestavili naprave, ki bodo dajale po radijski poti podatke iz te višine. S posebnimi instrumenti bodo lahko opazovali poskusne živali v raketah, ki bodo okrog 400 km visoko. Po vedenju živali v tej višini bi lahko sklepali tudi o tem, kako bi vplivala atmosfera na človeka 300 km nad zemljo.
Če bi se odtočili, da bi šli tudi ljudje na tako »vmesno postajo" med zemljo in vsemir-jem, bi bito treba zgraditi na 1700 km nad zemeljsko površino fantastično stanovanjsko stavbo. Zračnega upora tam ni več. Krožna
pot umetnega nebesnega telesa bi ne bila nič manj »večna" kot pot Lune. Ker bi se sredobežna sila in teža izenačili, bi nič več ne moglo pasti, človek bi lahko v tej višini — seveda primerno oblečen — stopil iz »nebesnega stanovanja" v zijajočo praznino. Stavljanje takega stanovanjskega prostora sredi svemirja bi bilo nenavadno lahko, saj bi posamezni strojni deli nič ne tehtali. Električni tok bi proizvajali s pomočjo sončnih žarkov, ki bi
jih zbirali z ogledali in jih usmerjali na živo srebro. Živosrebrna para bi poganjala majhne parne turbine.
Ta postaja naj bi bila neke vrste servisna postaja za polete v vsemirje. Posebne težave
pa bi bile s pristajanjem na zemlji po odletu iz te »vsemirske hiše". Zato bi raketo za pristajanje opremili s krili, ki bi spravila njen let proti zemlji poševno smer. Seveda bi ne bito nič hudega, če bi obkrožila toka raketa polovico zemlje, preden bi lahko pristala. Nevarnost bi bila v tern, ker bi zaradi velike hitrosti in trenja ob zračne plasti zažarele zunanje stene rakete. Vendar znanstveniki menijo da bi to ne bito tako hudo, ker so ugotovili, da so bili meteorji, ki so padli na zemljo, na zunaj popolnoma žareči, v jedru pa hladni.
Mnogo težav bo še treba premagati, pravi znanstvenik von Braun, vendar je zagon strokovnjakov tolikšen, da jih nobena ne bo zadržala. Von Braun meni, da bodo ljudje lahko letali na druge planete Še pred koncem našega tisočletja.
O mački in psu
Domača mačka izvira od divje mačke. Ako opazujemo mačko, kako se kreta okoli hiše, opazimo marsikaj, kar spominja na to, kar je nekoč bila.
Psi gonijo svoj plen, to velja za vse pasje pleme; za volkove, lisice in tudi za domačega psa. Člani mačjega plemena pa love svoj plen na povsem drugačen način. Orni se prikradejo do svoje žrtve in sko-jo nanjo, ko so dovolj blizu. Vse mačke delajo tako: levi, tigri, leopardi, divje in tudi domače mačke. Mačke love kradoma, psi pa lajajoč in s svojo hitrostjo.
Mnoge mačke, posebno v gosposkih hišah pa nimajo prilike, da bi lovile kakor jim veleva nagon. Zato jih večkrat vidimo, kako si same ustvarjajo prilike, da hi temu nagonu zadostile. Večkrat jih vidimo, kako se plazijo prihuljeno po tleh, pore m pa nenadoma skočijo, kakor da hočejo nekaj ujeti. Morda je muha, kateri-krat pa tudi ni ničesar. To torej ni igra, ampak star nagon.
Isti nagon ji tudi veli, da se vzpne na deblo in praska po njem, kar večkrat vidimo. Divja mačka mnogo pleza po drevju, ona se drži na vejah s kremplji. Mačji kremplji so drugačni nego pasji. Zamore-jo se krčiti ali iztegniti. To delo opravljajo mišice. Kadar mačka grebe po drevesni skorji, vadi te mišice.
A ne le po zunanjosti, ampak tudi po duševnosti se mačka razlikuje od psa.
Psu je prirojeno, da se druži s človekom. Kadar se rodbina preseli, se preseli tudi pes. Njegov dom je tam, kjer je gospodar. Pes gre za gospodarjem beračem isto tako veselo, kakor bi šel za kraljem. Vdanost psa je ena izmed najsvetlejših stvari na svetu. Malo kateri prizor je tako ganljiv, kakor ta, ko izgubljeni pes išče gospodarja. Pes hoče vedno pripadati komu.
Mačka pa je vezana največ na mesto. Če se kdo izseli, se mačka težko privadi novemu domu, pri prvi priliki jo ubere na stari dom. Lahko jo odnesemo kilometre daleč, znala bo najti pot nazaj. Mačka se naveže bolj na mesto kot na človeka.
ljani kot zidarski strežač in v Nemčiji kot poljski delavec. »Šele pred letom dni sem dobil v Mariboru stalno delo,« se je spet oglasil. »Čas je, da se oženim. Ti si imel v mojih letih že otroke in si bil svoj gospodar. Ali te nisem čakal dovolj dolgo?«
Štefanove besede so bile tako resnične, da jim Svenšek ni mogel oporekati. Sven-šca pa je sklenila roke in zaprosila: »Štefan, usmili se naju, vsaj ti počakaj! Saj bi ti dala, ko bi mogla. Kam naj gremo, če nam bo prodano?«
»Petnajst let nisem bil pod svojo streho,« je pojasnil Štefan prav tako mirno kakor prej. »Ali nisem tudi jaz vreden usmiljenja? In kaj je sedem tisočakov? Toliko bo, da si bom kupil pohištvo, nekaj skled in loncev.«
Svenšci se je srce napolnilo do vrha z bolečino, kakršne ni poznala, odkar je prišla na Vinski vrh. Ni vedela za drugo kakor za delo in skrbi. Na Svenškovo je prišla kot rdečelična nevesta, zdaj pa ima upadle prsi, žilnate, suhe roke in razoran, trpeč obraz. Vse, kar jo je doslej doletelo hudega, je prenašala molče in s stisnjenimi ustnicami, zdaj pa se je v njej nekaj utrgalo, da ni mogla več molčati. Od svaka in svakinje se je okrenila k ostalim ljudem, dvignila koščene roke, pri tem je razkrila svoj neokreten život, in zaklicala s pretresljivim glasom: »Ljudje, imejte
usmiljenje z nami! Ne mečite nas iz hiše! Pustite nam streho! Sedem otrok imava, nobeden si še ne more sam služiti kruha. Ali naj greva za viničarja? Jezus, Marija, samo tega ne! Samo tega ne!« Pognala se je med ljudi, begala nekaj časa sem in tja med njimi in se slednjič ustavila pri dveh moških, ki sta stala v kotu sama zase. »Gospod Munda,« je znova zaklicala, ste-gnivši roke proti starejšemu, drobnemu človeku, »vsaj vi se nas usmilite, vsaj vi! Dober človek ste, čujte, gospod Munda!«
Nagovorjeni je vzel v zadregi roke iz žepa, jih stegnil predse, kot da sc hoče ubraniti ženske, jih spet vtaknil v žep, z desnico izvlekel robec in si potegnil z njim po licu, čeprav mu ni bilo vroče, potem pa dejal s svojim visokim, skoraj ženskim glasom: »Soseda, rekel sem vam že, da nisem začel jaz. Ker je pa prišlo tako daleč, se moram pobrigati za svoj denar. Deset jurjev ni kar tako!«
»Jaz prav tako,« se je oglasil ilovški trgovec, ki je stal ob Mundi, »saj veš, Neža, kako je dandanes. Preveč sem že izgubil zaradi tega prekletega moratorija. Vendar vaju sam ne bi gnal na boben. Prijavil sem zadnji in niti ne vem, če bom kaj dobil. Nič ne maram reči, toda, Martin,« se je okrenil k Svenšku, ki se je medtem preril za ženo, »nespametno je bilo, da si zrigolal novi vinograd prav tedaj, ko je nastopila kriza. V nasad si vtaknil vse prihranke in še posojilo si si najel.
Vem, dobro si hotel, pa se je obrnilo v slabo.«
»Ali res ni nikogar, ki bi nam pomagal!« je zajokala Svenšca in sklenila v obupu roke. »Usmiljenje, usmiljenje!«
Ljudje so se vznemirili. Poljanci v debelih zimskih suknjah in škornjih so se prestopali in nejevoljni mrmrali, njihove žene so se obračale vstran, pisar onstran pregraje je vstal od mize, ne vedoč, kaj naj napravi, dr. Zeba pa je nestrpen brskal med papirji. V sobi je zavladala moreča tišina. Pretrgal jo je šele hrup pred vrati, ki so se takoj nato odprla, in v sobo so sc vsipali Svenškovi otroci.
Prva sta bila šestnajstletni bebasti Tinč s štiriletnim Vančkom na rokah in petnajstletna Tilika z dveletno Urško v naročju, za njima sO se prerivali ostali trije, ki so hodili v šolo. Bebec je na široko odprl usta in izdavil besedo, ki je ni nihče razumel, ki pa je izdajala vso grozo otrok, ko so po dolgi in strašni poti našli jokajočo mater in prestrašenega, bednega očeta sredi tujih ljudi.
»Aao-aao!« je bebec še enkrat zatulil, otem pa planil k materi in ji izročil ratca, ki se je takoj spustil v jok. Za njim je zajokala še Urška, dočim so Bar-bika, Nežika in Tomažek komaj zadrževali solze.
»Otroci, ljubi otroci!« je zakričala Svenšca in pritisnila Vančka k sebi.
V še mučnejšo' tišino, ki je zavladala po njenem kriku, je zadonel votli in prazni Zebov glas: »Kakšna komedija! Gospod pisar, napravite red! Sodnik bo vsak čas tu!«
Pisar, star uradnik, ki je bil sicer vajen težkih prizorov, je negotovo stopil k pre-graji. Rešil ga je sodnik, ki je tisti čas vstopil.
Poldne je zvonilo, ko je Svenšek, bivši mali kmet z Vinskega Vrha v Halozah, zapuščal mesto. Njegov korak je bil počasen, drža toga in okorna. Čofotal je po mlakah in blatu, kakor bi bil slep. Ni slišal bebastega Tinča, ki se je poganjal ob njem, od časa do časa zakrilil z rokami in zatulil: »Aao . .. aao .. .!« Nekdanji kmetič je še vedno videl znane in neznane obraze, ki so se v svetli sodnijski sobi trgali za njegovo zemljo, še vedno so ga b(le v uho ostre besede: »K prvemu. Kdo da več? K drugemu ... Kdo da več?... in k tre... « Srce so mu prebadale številke, ki so le počasi rasle, dokler ni ostala ena sama: pet in trideset tisoč pet sto. »K prvemu ... Kdo da več? Kdo? K drugemu? ... Kdo da več? Kdo? Nihče več? In . .. in ... k treee ... k tretjemu.« Najprej popolna tišina, potem živahno pogovarjanje in prerekanje, dokler sc ni soba izpraznila in ni tostran pregraje ostal sam z Nežo in otroki, onstran nje pa sodnik s svojimi.
(Dalje prihodnjič)
26. februar 1954	naprednih gospodarjev	Štev. 8 (618) — 7
	UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE	
Kje je kmetovalcu iskati pravico?
(Konec)
Ko so vse te predpriprave za zložitveni načrt zaključene, izda okrajna agrarna oblast z odlokom
Zložitveni načrt.
Ta zložitveni načrt mora oblast staviti javnosti skozi 14 dni na vpogled. Kraj in čas, v katerem leži zložitveni načrt na vpogled, mora oblast na ustrezen način sporočiti tri dni prej vsem lastnikom zemljičč in vsem drugim stvarno prizadetim osebam. Na zahtevo lastnikov mora oblast načrt posebej obrazložiti.
Vsi prizadeti lastniki zemljišč in druge stvarno prizadete osebe imajo pravico, da vložijo proti zložitvenerfru načrtu svoj priziv, in sicer najpozneje en teden po poteku roka, v katerem je stal načrt na javni vpogled na razpolago.
Kaj obsega zložitveni načrt
Zložitveni načrt sestavljajo vse že omenjene listine (izkaz stanja posesti, ocenjevalni načrt, načrt skupnih gospodarskih naprav, račun vrednosti zemljišč in izkaz obsega novih zemljišč), nadalje načrt nove lege zloženih zemljišč ter glavna listina, ki daje razlago k ostalim listinam in v kateri so zapopadena vsa pravna, gospodarska in tehnična vprašanja, ki iz ostalih listin zložitvenega načrta niso v polni meri in pregledno razvidna, vključno vpra-
šanj postavitve, uporabe in vzdrževanja gospodarskih naprav.
Ko so urejena vsa z zložitvenim načrtom povezana sporna vprašanja, dodeli okrajna agrarna oblast nova zemljišča svojim lastnikom, potegne nove meje, postavi mejnike in povzroči vpis spremenjenega lastništva v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Ko je vse to izvedeno, razglasi oblast z odlokom zaključek zložitvenega postopka.
Kdo krije stroške, ki nastanejo pri zložitvi
Agrarna okrajna oblast krije iz svojih sredstev plače vseh svojih uradnikov, ki
delajo pri zložitvi, nadalje stroške poštnine ter stavi na razpolago vse potrebne instrumente, orodje in papir, ki jih uradniki potrebujejo.
Stranke, to so prizadeti lastniki zemljišč, morajo prispevati za zložitev:
a)	pripravne uradne prostore uradnikom, ki na licu mesta pripravljajo zložitev;
b)	potrebne delavce, orodje in mejnike pri merjenju ali pa morajo kriti pri merjenju nastale stroške;
c)	odškodnino za privatne priče, cenilce, poizvedence, če jih zahtevajo za uveljavljenje svojih pravic;
č) odškodnino za računovodjo, ki ga imenuje oblast;
d)	vse stroške, za katerih kritje so se obvezali-.
2>ele v sadovnjaku, preti koncu zime
Če nismo še narezali cepičev, storimo to takoj. Shranili jih bomo na senčni strani poslopij, zagrebene v prst oziroma pesek in zavarovane proti mišim z bode-
PRAVNE ZADEVE
V PRIMERIH
Kdaj postane testament neveljaven ali brez učinka?
Kakšna mora biti oblika zadnje volje, smo deloma že obrazložili v enem naših prejšnjih člankov. Od vsega začetka je torej ustmena, ali pa tudi napisana zadnja volja neveljavna, če nima postavno določene oblike, in ponavljamo v tem oziru bolj natančno tole:
Zapustnik mora svojo zadnjo voljo izreči jasno, določno in od nikogar prisiljeno, ne pa samo s prikimanjem, ali kratko z besedico »da« ali »ne« k temu, kar pravijo drugi! On mora ustmeno zadnjo voljo povedati pred tremi veljavnimi pričami, ki morajo biti istočasno in ves čas navzoče, ki poznajo in razumejo zapustnika lin to, kar so zvedeli tudi ves čas lahko potrdijo pod prisego, če ne vsi trije, pa vsaj dva od ves čas navzočih.
O ustmeni oporoki pred sodnijo se mora napraviti sodnijski zapisnik pred dvema sodnima uradnikoma, ter se potem oporoka zapečati in shrani, kar se domačim pove!
Kot priče oporoke sploh niso veljavne osebe, ki še niso stare 18 let in take, ki so slepe, mutaste, ali nore. Ravno tako ne morejo biti priče dediči ali taki, ki sploh kaj dobijo od zapustnika in njih starši, otroci ali zakonci, bratje in sestre.
Pismeno oporoko mora zapustnik sam pisati in podpisati; če pa oporoko piše kdo drugi, mora zapustnik pred tremi pričami potrditi, da je to, kar je zapisano m od njega podpisano, njegova prava zadnja volja. Pri tej izjavi morata biti vsaj dve priči istočasno navzoče. Pri tem pa je še važno, da se morajo vse tri priče podpisati ali na oporoki, ali pa na istem papirju zunaj in sicer s pristavkom:	»kot
priča zadnje volje«! Vsebino oporoke pa jim ni treba vedeti.
Če zapustnik ne zna pisati, mora od koga drugega pisano zadnjo voljo pod-krizati pred tremi pričami, od katerih ena zapiše ime zapustnika. — Tistemu, ki pa ne zna čitati, mora ena priča oporoko prečitati pred obema drugima, ki sta navzoči in — če mogoče — da tudi vidita, kaj se čita. Prečitano oporoko mora zapustnik pred vsemi potrditi. Potem pa jo ^ še posebej potrdijo priče na oporoki sami. Tisti, ki je zadnjo voljo pisal, je pa ne sme ^udi čitati.
Posebna vrsta oporok so tudi take med Zakonci, napravljene pred notarjem v notarski obliki, o čemer bo treba posebej razpravljati.
Tudi veljavno in pravilno napravljene oporoke lahko postanejo šele pozneje neveljavne; v tem slučaju pa je treba razločevati več možnosti, o katerih bomo še pisali; življenjske potrebe in razmere so tako različne, da splošno merilo ne velja 2a vse slučaje!
čim igličevjem, kot smo zadnjič omenili. Ko pridejo topli dnevi s temperaturo nekaj stopinj nad ničlo, spravimo cepiče v čim hladnejšo klet, ko večinoma še nima-
■ ' ■ '	^ ;	-4
Hitro in smotru odgovarjajoče pogozdovanje je po pretiranem poseku, kateremu so bili gozdovi izpostavljeni med vojno in prva leta po vojni, zelo važna naloga. V ZDA uporabljajo v najnovejšem času poseben pogozdcvalni stroj ki ga vleče traktor in ki obenem izkoplje jamo, vsadi drevesce in jamo zopet pokrije. (AND)
mo hladilnice. V tej hudi zimi nam niti koščičasto sadje ni moglo odganjati, obstoji pa velika možnost, da so gotova plemena ali sorte nazeble. Pri porabi preglejmo torej vsak cepič, je li zdrav ali ne.
Lotimo se tudi ob primernem času čiščenja sadja oziroma redčenja krone. Močno redčenje v hudi zimi bi lahko pospeševalo pozebo drevesa, sedaj te nevarnosti ne bo več. Odstranimo vsa močno bolna oziroma prestara drevesa, od katerih itak nimamo več dobička, kazijo pa lepo sliko naših sadovnjakov. Od takih dreves sc najbolj širijo živi škodljivci in bolezni v naših sadovnjakih.
Tudi za precepljanje porežimo krono že sedaj. Porežemo vse veje, ki smo jih namenjeni precepiti, pustimo pa stranske veje, katere ne mislimo precepiti, in vejice na prižaganih vejah, da ne bo drevo popolnoma ogoljeno, od česar bi nam lahko celo drevo poginilo. Če nismo drevesa, namenjena za precepljanje, že v jeseni pognojili, storimo to vsaj v zgodnji spomladi, v prihodnje pa se spomnimo na gnojenje že v jeseni. Precepljanje drevesa je za drevo tako huda operacija, posebno za starejša drevesa pa tudi za mlajša, ki so v slabi rasti, da nam brez gnojenja pogo-stoma poginejo.
Ko smo napravili v sadovnjaku red in je vreme primerno, pričnemo z zimskim škropljenjem sadnega drevja. Pri zimskem škropljenju je sicer škropilno sredstvo najdražje, ker moramo uporabljati moč-noodstotne raztopine (škodljivci so v zimskem stanju trdoživi). Če pa v tem času škropimo takrat, kadar je mraz, bomo dosegli s polovico manj odstotnimi raztopinami prav tako dober učinek. Škropljenje nam bo prišlo veliko ceneje in bo bolj izplačljivo. Vsi mineralno-olj-ni drevesni karbolineji in rumena olja se ob mrazu uporabljajo v pol šibkejših koncentracijah kakor ob toplem vremenu.
ZA GOSPODINJO IN DOM
Prvo otrokovo posnemanje je govor
Otrokovi prvi glasovi so slučajnostni, navadno brez smisla, a vendar otroka zadovoljujejo. Otrok jih rad ponavlja, ker jih odrasli z veseljem odobravajo. 2e ob koncu drugega leta zna otrok rabiti nekaj besed iz svoje okolice. Zgodnji govor spremljajo običajno otroške kretnje, ki pomagajo izkušenemu odraslemu razumeti otroško blebetanje. Ko odrasli večkrat ponavlja besede pravilno in s tem vzpodbuja otroka, da to stori prav tako, si otrok s posnemanjem pridobi potrebno mero spretnosti. To je zelo pomembna stopnja v duševnem razvoju, kajti otroku omogoči sporazumevanje z odraslimi, kar pomeni uspešen in hiter intelektualen razvoj.
Upoštevati je treba, da otrok ne razume vedno popolnoma vseh besed, ki se jih je naučil govoriti. Zato mu je treba na prijazen način pomagati. Mnogim nepotrebnim težavam so krivi odrasli, ker ne govore jasno. Prav zaradi tega otrok če-sto napačno rabi izraze. Na otroka vpliva razen mehanike govora tudi ton. Zato
morajo odrasli paziti, kako se izražajo v prisotnosti otrok.
Otrokova nenehna vprašanja in nepričakovani komentarji označujejo otrokovo zanimanje in težnje, ki imajo začetke v manj pravilni izgovorjavi. Morda nas otrok s takim izražanjem dolgočasi, a ga ne smemo nikdar surovo zavrniti; če bi to često storili, bi s tem potlačili važne začetke njegove poznejše osebnosti.
Dostikrat so starši zelo zaskrbljeni, ako sc njihov otrok počasi navaja govoriti. To še ni dokaz, da bi otrok zaostajal v dozorevanju. Raziskovanja so dokazala, da je lahko popolnoma normalen otrok v tem oziru počasen. Ako je otrok drugače zdrav, bo potrpljenje in lepo ravnanje z njim nagrajeno z zadovoljivim, čeprav z nekoliko počasnim razvojem govora. Če pa je zakasnelost otrokovega govora v zvezi z drugimi vzroki, kot so hude bolezni ali stran in čustven pretres, je koristen posvet z otroškim špecialistom. Vsako pospeševanje tudi v tem smislu lahko povzroči čustvene motnje, ki ovirajo nadaljnji, normalni razvoj.
PRAKTIČNI NASVETI
Olje, na katerem smo cvrle in ki ga hočemo še enkrat uporabiti, izgubi vsak duh, če ga najprej močno razbelimo, potem p'a postavimo na čisto majhen plamen in vržemo vanj kos vlažnega kruha, ki naj se v njem cvre. Nato denemo vanj šop peteršilja. Slednjič olje precedimo skozi drobno sito. Olje je potem kakor popolnoma sveže.
*
’ Če se nam je zasušila gorčica, si pomagamo tako, da vanjo kanemo kapljo kisa.
*
Rjasta posoda bo spet uporabna, če jo namočimo v zmes iz ene tretjine petroleja in dveh tretjin namiznega olja, potem pa obrišemo s staro krpo in zdrgnemo s smirkovim papirjem.
*
Nikar ne mislite, da varčujete s perilom, če brisače redkeje menjate. Preveč se umažejo in potem jih je treba prati z močnejšimi pralnimi sredstvi. In tudi higienično ni tako menjavanje.
Z DRAVSTVENI KOTI ČEK
Prva pomoč pri zmrznjenju
• •
Varujmo se pred zmrznjenjem! Zmrznejo nam lahko deli telesa, kakor uhlji, nos, prsti, stopala ali celo telo. Zato ne počivaj v mrazu in snegu, ker boš zaspal in bo spanje tvoja smrt! Zmrznjenje pospešuje stradanje, mokra in tesna obleka, utrujenost, mirovanje in mrzel veter.
Zmrznjeni ud je hladen, sprva boli, nato postane neobčutljiv. Na toplem pordeči, oteče in znova boli. Pri hujšem zmrznjenju se pojavijo mehurji. Z njimi ravnamo kot pri opeklinah. Pustimo jih na miru. Zmrznjen del telesa pokrij na debelo z brezkužnim (sterilnim) blagom, to je ali platnom ali z gazo; če je roka ali noga, jo napravimo negibno tako, da jo damo med dve deski in poskrbimo za prevoz v bolnico.
Zmrznjenega človeka prenesi v toplo sobo, vendar ne k peči. Obleko in obutev
ražreži. Vleči ne smeš in udov ne s silo premikati, ker jih boš poškodoval. Za primer lahko vzamemo meso v ledenici, kjer zmrzne in ga lahko lomiš, isto pa je tudi s trdo zmrznjenimi udi. Drgnjenje s snegom in krpami je škodljivo. Zmrznjeni ud oziroma telo segrevaj najprej z mlačno, nato s toplo vodo. Ko se omehča, ga toplo zavij in pokrij z grelci! Pri nezavestnem začni sedaj, ko so se udi omehčali, z umetnim dihanjem. S pravilnim ravnanjem in umetnim dihanjem so oživeli ljudje, ki so ijoč in dan preležali zmrznjeni v snegu. Ko pride človek k zavesti, mu dajaj toplih pijač, tudi nekaj žganih pijač in prave kave. Nato pokliči zdravnika, ki bo dal injekcije proti tetanusu in prevzel odgovornost za nadaljnje zdravljenje.
Vetrna jopca s kapuco iz gostega, nepremočljivega blaga za šolarja. Druga jopca je namenjena tudi za šolarja. Napravimo jo iz starega očetovega jopiča.
PO BERLINU
Dober teden dni po zaključku berlinske konference štirih zunanjih ministrov se morda že da preceniti njen učinek na nadaljnji politični razvoj med velesilami in ob njihovem robu na razpoloženje prizadetih malih držav. V obeh poglbdih berlinska konferenca ni bila niti uspešna z ozirom na sledeče pomembne spremembe v dobro, niti ni bila popolnoma neuspešna v tem pravcu.
Ker se konferenca ni razbila ampak so sc zunanji ministri razšli vsaj po enem konkretnem sklepu, namreč o sklicanju azijske konference aprila meseca v Ženevi, je predvidevati, da se hladna vojna med Vzhodom in Zapa-dom v bližnji bodočnosti vsekakor ne bo poostrila, prej se bo morda nekoliko ublažila. Dejstvo pa, da se edini konkretni sklep nanaša na Daljni vzhod, dooim glede Evrope ni prišlo db nobenega zedinjenja, je dalo več adutov nujno v roke Sovjetski zvezi, kajti zapadne sile so si prizadevale že pred konferenco, da bi na njej prišli do evropskih zaključkov, med tem ko je Sovjetska zveza od vsega začetka pristala na konferenco le, če se na njej obravnavajo tudi azijska — s tem torej splošno svetovna — vprašanja. To bi bila ena plat konference, ki nujno govori za uspeh Molotova. Drugo plat pa tudi ni preceniti:	Reševanje
evropskih vprašanj, za katera so se precej enotno postavljali vsi trije zapadni zunanji ministri — vsaj navidez —, pa je morda imelo povsem drugo ozadje, ki šele sedaj po končani konferenci začenja dobivati jasnejše obrise na političnem obzorju. Ni namreč najbolj važno za bodočnost Nemčije, ki predstavlja osrčno točko evropskih problemov, ali se izvedejo po zapadnem načrtu najprej svobodne volitve in se šele z vlado, sestavljeno na osnovi teh volitev, sklene mirovna pogodba ter povlečejo zasedbene sile, ali pa se najprej postavi vsenem-ška vlada, ki naj po sklenitvi mirovne pogodbe in takojšnjem odhodu zasedbenih čet, pod mednarodno ali mešano zapadno-vzhodnonem-sko. kontrolo ali brez vsake kontrole pripravi iri izvede volitve, kakor to zagovarja Sovjetska zveza. Zakaj v tem vprašanju Zapad ni hotel popustiti niti najmanj ali bolje rečeno, zakaj je ameriški zunanji minister Dulles tako krčevito vztrajal pri svoji tozadevni tezi in ni dal nobenih koncesij, se je po končani konfe-
renci kmalu pokazalo. Amerika je očividno povsem računala, da do sporazuma me bo prišlo morda ga niti ni stoodstotno želela — in je svoje stališče, h kateremu je prisilil tudi ostale zapadne predstavnike na konferenci, Dulles tako vztrajno držal, izgloda, le zato, da bo po konferenci tem lažje sprovesti v dejstvo ameriški koncept o popolni vključitvi Zapadne Nemčije v zapadni obrambni sistem. Glasovi o sedaj potrebni tesnejši povezavi Velike Britanije z Evropsko obrambno skupnostjo, o tem, da se bodo ponovno začela pogajanja med Francijo in Zapadno Nemčijo glede Posarja in končno o verjetnosti, da si je Adenauer v nemškem parlamentu že zagotovil proti socialdemokratski opoziciji potrebno dvetretjinsko večino' za izglasovanje ustavne spremembe, ki bo omogočila ratifikacijo generalne pogodbe z za-padnimi velesilami, nedvomno podkrepijo gornje gledanje na ameriško stališče pri berlinskih razgovorih. Nikakor pa tako gledanje seveda ne pomeni odobravanja sovjetskega koncepta za rešitev nemškega vprašanja, ki je prav toliko le v sovjetskem interesu in ne v nemškem, kot je bilo Dullesovo zadržanje v ameriškem interesu in ne v interesu nemškega naroda.
Stvar avstrijske državne pogodbe, do katere podpisa tudi v Berlinu ni prišlo — kljub zelo širokemu popuščanju sovjetskim zahtevam — je zlasti razkrinkala dejanski imperialistični ustroj sovjetskega birokratskega sistema. Zahtevo po nadaljnjem zadržanju čet v Avstriji še po sklenitvi pogodbe, ki jo je do kraja postavljal Molotov, se ne da opravičiti na noben drug način kakor na imperialističen, to pa seveda ni nikako opravičilo. Kljub temu, da je avstrijski zunanji minister Figi že šel do skrajnosti v popuščanju in pristal celo na podaljšanje roka, do katerega bi zasedbene sile lahko ostale v Avstriji po podpisu državne pogodbe, se Molotov ni dal omehčati. Brez državne pogodbe bodo sedaj zasedbene čete verjetno ostale v Avstriji prav tako dolgo, kot bi s pristankom na Molotove zahteve po podpisana pogodbi. Pač bi se s pristankom na Molotove zahteve avstrijska vlada sama prostovoljno odpovedala popolne suverenosti in svobode za nedoločen cas, dočim bo sedaj zasedba nadalje prisilna in polnih devet let po končani vojni vsekakor že povsem nepravična in neopravičljiva.
Za slovensko kmetijsko šolo še ni javnih sredstev
(Nadaljevanje s 1. strani) zbornici ki smo jo predložili že pri prvem občnem zboru in predlagali novelizacijo zadevnega zborničnega zakona, je danes pač zastopan v zbornici nemški Landes-verband, Zveza slovenskih zadrug pa še vedno ne. Naša zahteva tudi v tem primeru ni nič drugega, kakor zahteva po enaki pravici za vse.
Nadalje se je zbornični svetnik Ogris bavil s proračunom samim, ter izjavil, da ni v nikakem razmerju s kritičnim položajem kmetijskega gospodarstva in se v ničemer ne razlikuje od lanskega proračuna. Proračun ne izkazuje štednje, ki bi morala biti v skladu s padcem cen kmetijskih pridelkov v preteklih mesecih, ki znaša od 25—30%, in porastom cen potrebščin, kakor gnojil in krmil, ki so se dvignile povprečno za 35 odstotkov. Subvencije v preteklih letih pa so prišle le v korist veleposestnikom. Zbornica ne more več koroško kmetijstvo obremenjevati z dokladami, kakor v preteklih letih. Ob zaključku se je zbornični svetnik Ogris dotaknil še ogromnih vsot, ki se trošijo za obnovo hiše v Museumgasse, ki bodo dosegli enormni znesek 7 milijonov šilin-
gov. Gradbeni stroški so tako visoko redvideni, da znašajo vsoto, ki prihaja iz mečkih virov v obliki 125% doklad v dveh letih. Zadevni gradbeni stroški presegajo vse meje verjetnosti in jih pred koroškimi kmeti ni mogoče opravičevati.
Iz razlogov, je končno izjavil, ker zbornica ne upošteva enakopravnosti obeh na-rodnosti in nujnosti štednje, Kmečka gospodarska zveza ne more glasovati za proračun.
Stvarne ugotovitve zborničnega svetnika Ogrisa so mandatarje na desni vidno razburjale. Nemirno so se premikali, mrmrali, vstajali s sedežev in končno je po nekaj nadaljnjih diskutantih dal duška svojemu razburjenju, rdeč kot kuhan rak, zbornični svetnik Mayerhofer. Besnel je v izpadih proti Ogrisovim izjavam in čvekal o neizpolnjivih zahtevah za podravelj-sko šolo. Ni se mogel brzdati in prikriti vsoje nevolje in je kričal, naj se Kmečka gospodarska zveza, ker je proti proračunu, odreče sredstvom za slovensko kmetijstvo iz zborničnih virov ter se je še obregnil v nače gradbe. Sovražno je izpadel tudi proti upravičenim ter za resnico in pravico se borečim člankom v Slovenskem vestniku.
Preko Koroške vodijo najvažnejši mostovi...
(Nadaljevanje s i. strani) na omenjeni razvoj razširjenje pravic naše manjšine na Koroškem.
Vprašanje: Omenili ste razširjenje pravic slovenske manjšine; kakšna je vaša sodba v pogledu današnjega položaja koroških Slovencev?
Odgovor: Vsekakor lahko trdimo, da oblasti na Koroškem kažejo več razumevanja za interese koroških Slovencev kot kedaj koli prej. Vendar pa s tem ne bi hotel reči, da je zagarantirana slovenski nacionalni grupi njena polna enakopravnost. Danes obstoja pozitivna zakonska uredba o dvojezičnih šolah. Z doslednim izvrševanjem te uredbe in z zadovoljivo rešitvijo ostalih še nerešenih vprašanj kot so enakopravnost slovenskega jezika v javnem življenju, slovenske srednje in strokovne šole, enakopravno tretiranje’
slovenskih prosvetnih in gospodarskih organizacij, predvsem pa onemogočevanje dela izrecno protislovenskih organizacij in strogo kaznovanje protislovenskih provokacij ter atentatov, za katere smatram, da povzročajo vidno škodo tudi sami Avstriji, bodo nedvomno še več prispevali k enakopravnosti manjšine. Mnogi znaki iz dosedanjega razvoja me prepričujejo v mojem mnenju, da se lahko z demokratičnim reševanjem nacionalnega vprašanja pride do tega, da manjšine ne predstavljajo elementa za spor, temveč zares vez prijateljstva in medsebojnega spoštovanja. Koroški Slovenci so že dosodaj a predvsem s svojim pionirskim delom na področju kulturnega zbliževanja dveh sosednih narodov dokazali, da so tako zavestni kot voljni odigrati vlogo posrednika v cilju še boljših medsebojnih zvez,
Pičla zmaga Bradla na celovški skakalnici
Letošnja X. mednarodna skakalna prireditev na Sojnici pri Celovcu se je odigrala spet ob sijajnem vremenu. Zato ni čuda, da je kakor lani prihitelo nad 7000 gledalcev — prijateljev belega športa, ki so brez dvoma prišli na svoj račun.
Skoki so letos bili sicer precej krajši od lanskih, ker tekmovalci niso skakali s polnim zaletom, a vendar je bila prireditev nad vse zanimiva po izbrani konkurenci. Med 39 tekmovalci so bili poleg domače koroške elite na startu Salzburžani z Brad-lom na čelu, Jugoslovani z Jožetom Zidarjem, čigar rekord, ki ga je postavil na tej skakalnici pred dvema letoma s skokom 59 metrov, niti Bradi ni mogel ogrožati, nadalje nemški skakalski naraščaj, dva Norvežana in avstrijski skakalci iz drugih zveznih dežel.
Zmago, čeprav pičlo, je letos odnesel spet avstrijski mojster Sepp Bradi, ki je prišel na prireditev nepričakovano, direktno iz Faluna, kjer se je udeležil tekem za svetovno prvenstvo. Njegovi skoki so bili morda res še najlepši po slogu, a vendar Bradi ni dal od sebe vsega, kar bi gledalci od njega pričakovali. Videti je bilo, da nekdanji svetovni prvak zdaleka ni več na višini in se že bliža koncu svoje skakalske kariere.
Koroški skakalec Sigi K o s t n e r, ki je povsem zasluženo dosegel 2. mesto, je v vsakem pogledu le malo zaostajal za Brad-lom, kar se je odražalo tudi v njegovi končni oceni, ki je bila komaj za 0.8 točke nižja od Bradlove ocene. Po daljavi skokov je Kostner Bradla celo prekosil, ko je izvršil v lepem slogu najdaljši skok dneva s 53.5 metra. Na tretje mesto se je plasiral Salzburžan Albin P 1 a n k in je tako bil vrstni red prvih treh zmagovalcev letos isti kot lani.
Za jugoslovanske tekmovalce pravijo, da so letos nekoliko razočarali. Njihovi
Planica vabi
Za 20-letnico spet skoki na veliki 120-metrski skakalnici
Letos bo tradicionalni Planiški teden posebna manifestacija jugoslovanskega smučarskega športa ob praznovanju 20 obletnice obstoja smučarskega središča Planice. Po večletnem presledku bodo za zaključek tekem spet skoki na popravljeni in obnovljeni mamutski skakalnici, ki je bila prva svoje vrste na svetu. Prireditveni odbor je že prejel številne prijave tudi iz inozemstva in računajo, da bo sodelovalo na tekmah okoli 30 inozemskih skakalcev. Baje je tudi Avstrijec Bradi izjavil, da bi prav rad še enkrat skakal v Planici, kjer je nekoč kot prvi preskočil daljavo 100 metrov in si tedaj priboril naslov svetovnega prvaka.
Kakor poročajo, bo v Jugoslaviji 45 posebnih vlakov dovozilo gledalce, pa tudi koroški potovalni uradi pripravljajo skupinske izlete v Planico.
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 16-24. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov Klagenfurt, 2, Postschliefifach 17.
skoki so bili sicer po slogu nied najlepšimi, vendar je tokrat izgleda vsem delal nekoliko preglavic doskok, ki pri nobenemu ni bil povsem siguren. Tudi daljave skokov niso popolnoma odgovarjale pričakovanju upravičenemu po jugoslovanskih zmagah iz prejšnjih let. Prvi trije Jugoslovani so se mogli torej uvrstiti šele na 7., 9. in 10. mesto, po moštveni oceni pa so postali ttetji za Salzburgom in Koroško.
Norvežana slovesa svoje domovine na področju smučarskih skokov nikakor ni-
sta mogla podkrepiti in sta se plasirala šele na 15. in 18. mesto. Nemški skakalski naraščaj, ki se je prireditve udeležil, je pokazal sicer prav lepe skoke, zaradi kratkih daljav pa se nobeden izmed njih ni mogel uvrstiti med 15 prvimi.
R e zultati:-
1. Sepp Bradi (Salzburg) 50,5, 52,5 m (nota 215.1); 2. Sigi Kostner (Koroška) 50,5, 53,5 (214.3);	3. Albin
P 1 a n k (S) 49,5, 52,5 (209.4); 4. Anton Wieser (S) 49,5, 51 (206.1); 5. Leo-dolter (S) 50, 50,5 (206.1); 7. Janez Gorišek (Jugoslavija) 49, 51 (204.5); 9. Janez, Podlogar (j) 48, 50 (200.6); 10. J o ž e Z i d a r (J) 48, 50 (199.6).
Tečaj za serviranje
Obrtna zbornica za Koroško — Zavod za pospeševanje gospodarstva — priredi tečaj za serviranje. Pričetek tečaja bo dne 1. marca ob 8.30 uri v kletni dvorani Zavoda za pospeševanje gospodarstva, Trgovinska zbornica Celovec, Bahnhofstrasse 20. Tečaj bo trajal en teden celodnevno, skupno okoli 40 učnih ur. Učna tvarina: Znanstvo o serviranju, živiloznanstvo ter pouk o vipskih kartah, praktično serviranje, sobno serviranje in drugo. Prispevek za tečaj znaša 70 šilingov. Prijave in pojasnila pri Zavodu za pospeševanje gospodarstva, Celovec, Bahnhofstrasse 40.
RADIO PROGRAM
RADIO CELOVEC
Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah: 6.15 Jutranja glasba — 8.15 Kaj kuham danes? — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 in 11.00 Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo (razen poned.) — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 15.00 Šolska oddaja — 17,10 Popoldanski koncert.
Poročila dnevno: ob 6.00, 7.00, 8.00, 12.30, 17.00, 19.45, 21.45 in 23.55 uri.
Sobota, 27. februar:
8.45 športni obzornik — 10.45 Veder dopoldne — 14.30 Pozdrav zate — 15.15 Kulturno zrcalo tedna —- 15.30 Slušna igra —
16.15	Filmski magacin — 17.40 Philipt-revija
—	18.00 Pogled v svet — 18.30 Slov. oddaja
—	20.00 Športna poročila — 20.05 Zabavna glašba — 20.40 Igra plesni orkester,
Nedelja, 28. februar:
7.20 S pesmijo pozdravljamo in voščimo — 8.10 Kmečka oddaja — 10.00 Maša — 11.15 Lepe melodije — 15.00 Pozdrav zate — 17.30 Šport in glasba — 18.45 Šlagerji — 20.00 Poročilo o smučarskih prvenstvih v Aari —
20.15	Slušna igra.
Ponedeljek, 1. marec:
10.4 Veder dopoldne — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 14.30 Slov. poročila in ob-
jave. Ciganske pesmi — 15.30 Dobro zabavo
—	20.15 Večer v Thalia-gledališču.
Torek, 2. marec:
11.00 Šolska oddaja — 14.30 Slov. poročila in objave. Zdravniški vedež: O obolelih ledvicah — 15.30 Za ženo in družino — 18.30 Slovenska moderna lirika — 19.00 Velika šansa
—	"0.00 Poročila o smuČaTskih prvenstvih v Aari — 20.15 Zvok in dim.
Sreda, 3. marec:
10.45 Iz. ženskega sveta — 14.30 Slov. poročila in objave.. — Za naše kmetovalce — 15.30 Glasbeni pogovori -r- 20.00 Poročila o smučarskih prvenstvih V Aari,
Četrtek, 4. marec:
1.0.45 Nasvet v življenjskih vprašanjih — 14-30 Slov. poročila in objave. Klavirska koncert — 18.30 Orkestralna glasba — 20.15 Moderna zabavna glasba.
Petek, 5. marec:
10.45 Za dom — 14-30 Slov. poročila in objave. Za naše male poslušalce — 18.45 Kmečka oddaja — 19.15 Zgrabi srečo! — 20.00 Poročila o smučarskih prvenstvih v Aari — 20.15 Za pustni čas — 22.15 Na snegu in ledu.