479
K VPRAŠANJU KOŽELJEVEGA PREŠERNA
Ko je izšla v Naši sodobnosti v drugi številke letošnjega letnika risba Matije Koželja, ki domnevno predstavlja Prešerna, sem povedal tov. Jos. Vidmarju, da tudi jaz nekaj o njej vem. Rekel mi je, naj to objavim in tako po svoje pomagam razrešiti njeno uganko.
Dejstva, ki so za stvarno presojo tega vprašanja pomembna, so tale: Ko sem v prvi polovici dvajsetih let izdeloval umetnostno topografski opite kamniškega sodnega okraja, sem se zanimal tudi za zapuščino takrat že pokojnega, v drugi polovici prejšnjega in na začetku našega stoletja zelo delavnega cerkvenega slikarja Matije Koželja. Obiskal sem v ta namen dvakrat, dne 27. aprila in 9. maja 1923, njegovega dediča, svojega mladostnega prijatelja, slikarja Maksa Koželja. Ko sva pregledovala mapo z risbami, sem osupnil, ko se je prikazala sedaj kot domnevni Prešeren objavljena risba kmečkega očanca in mi je nehote ušlo iz ust: »Ti, ali ni to Prešeren?« »Res je podoben Prešernu,« je odgovoril on ves zavzet. Jaz sem se začel umikati, češ, saj je nemogoče; o tem sem bil tembolj prepričan, ko sva ugotovila starost očetovo ob času, ko bi ga bil lahko videl v Kranju, kamor je z očetom nedvomno zahajal že kot otrok. Svojo nevernost sem izpričal tudi s tem, da ga nisem omenil v seznamu umetnostno ali topografsko zanimivih del iz Matijeve  zapuščine  v  topografskem  opisu  kamniškega sodnega okraja  leta
1929, str. 124—126; pač pa sem omenil tri Pustavrlrove podobe Prešerna, pri dr. Trampušu, pri Jožku Steletu in v Čitalnici, čeprav sO' umetniško nezanimive in za izročilo o Prešernovi podobi precej brezpomembne.
Nekaj časa po tem sem se ustavil v tako ilmenovani čitalniški gostilni, katero je tisti čas vodil Maks Koželj; tu sem zagledal to risbo vokvirjeno in opremljeno s Prešernovim imenom kot okras gostilne. Opozoril sem Maksa na dvoumnost, ki s tem nastaja, a se mu to ni zdelo upoštevanja vredno, češ da s tem pridobiva gostilna, kjer so bile razstavljene tudi različne >starine« Nikolaja Sadnikarja. Kdaj je slika prišla nazaj v mapo očetovih risb, ne vem; če ne prej, vsaj med okupacijo; tam je bila, kakor se iz poročila ob objavi vidi, šele po dolgem iskanju ponovno »odkrita« tako opremljena, kakor je visela nekdaj v gostilni. Fr. Kidriču, ko je sestavljal knjigo o Prešerna v podobi, je bila nedostopna. On je po meni za to podobo vedel, poznal je tudi ozadje in si ni domišljal, da bi to mogla biti avtentična podoba pesnikova.
Iz povedanega sledi, da tradicija o tem, da bi to bil Prešeren, ni starejša od leta 1925 ter tudi, če bi bila pred prvo svetovno vojno res razstavljena kaka Koželjeva Prešernova podoba, prav gotovo ni bila ta. Škoda, da je druga priča odkritja, Maks Koželj, pred objavo že nmrl.
Kar pa tiče risbo samo, se strinjam z Jos. Vidmarjem, da pomeni za Matijo Koželja izreden dosežek in je izdelana z izrazitim vživetjem v model, ki je mladega slikarja pobudil, da ga posname. Podobnost s Prešernovim obrazom, kolikor nam je sporočeno po Kurzu pl. Goldensteinu in opisih, nanašajočih se na podobnost z ljudmi, ki smo jih mi še poznali, posebno s prof. dr. I. Svetino, je tudi po mojem i^zven razprave. Možnost, da je oče ali kdo drugi mladega Matijo v Kranju opozoril na nedvomno popularno osebnost, in dejstvo, da si mlad človek predmet, ki ga s posebnim zanimanjem pogleda, bolj zapomni kakor starejši, sta izven dvoma. Psihološko si prav lahko predstavljam, da bi bilo srečanje s kmečkim človekom, podobno kakor moje srečanje z risbo, nehote vzbudilo asociacijo z znanim obrazom, in ga je zato s tem večjim zanimanjem risal.
KakoT je torej gotovo, da to ni hotena Prešernova podoba, v kar zavaja predvsem sredi stoletja ustrezajoči dodani napis, je pa psihološko stvari-feljsko mogoče, da je latentno v slikarjevi predstavi speča pesnikova podoba ob pogledu na ta model naenkrat oživela in postala del ustvarjene podobe. Dala ji je tudi iKraz psihološko poglobljene upodobitve brez izrecnega namena, da bodi to Prešeren. Za rekonstrukcijo naše predstave o Prešernovem obrazu ima ta risba nekako tak pomen kakor fotografija dr. Svetine in nam T nekem smislu pesnika človeško približuje.
France  Stele
480