Pomurski
VESTNIK
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
MURSKA SOBOTA, 31. DEC. 1959 Leto XI. — Štev. 52 Cena din 10.—
Na pragu novega leta
1960
Tako hitro je zopet minilo obdobje enega leta. Bilo je prekratko, da bi v njegovem poteku izvedli vse, kar smo želeli, pa vendar dovolj dolgo, da je bilo lahko izvedeno nešteto nalog in obvez o znatno večji meri, kot smo o njegovem začetku predvidevali in planirati. Bilanca našega dela je pozitivna. To so pokazale analize družbenega plana okraja in občin, ki so jih izvedli politični in oblastni forumi.
Razprave o enoletni realizaciji planskih nalog po delovnih kolektivih, delavskih in zadružnih svetih, o družbenih, društvenih in strokovnih organizacijah, na zborih volivcev in občnih zborih osnovnih organizacij SZDL so pokazale, da je to, kar se je nekaterim zdelo nemogoče, pretežko ali preobsežno, ob naporih delovnega človeka ne samo izvedeno, mnogo od tega je celo preseženo. Pogoji za izvedbo petletnega plana gospodarskega razvoja v štirih letih niso bili ustvarjeni samo drugod, ampak tudi na področju Pomurja. Zato nas na pragu novega leta 1960 obdaja prijeten občutek, da se Pomurje z oso svojo dejavnostjo in ustvarjalnostjo uvršča med ostale predele naše socialistične domovine, saj lahko z velikim optimizmom ugotavljamo, da bomo tudi mi to, kar smo imeli v programu izvesti v petih letih, izvedli v štirih letih. Res je. da to ne bo doseženo v nekaterih konkretnih vprašanjih, pri posameznih proizvodih ali kulturah. Toda razlogi za to so bolj objektivnega kot subjektivnega značaja. so torej take narave, da jih zavestna prizadevnost delovnega človeka še ni mogla premagali. Nasprotno od tega pa je najti številne primere in zavidljive uspehe delovnih kolektivov. ki so to, kar so planirali do konca leta 1961, že
skoraj realizirali letos ali pa bodo planske naloge petih let v naslednjem letu znatno presegli. Vse to dokazuje, da ob pomoči, ki jo daje socialistična skupnost, obstoječe materialne osnove hitreje razvijamo, ose to dokazuje, da je v pomurskem prebivalstvu čutiti ose večjo pripravljenost prispevati tudi lastna materialna sredstva in še zlasti umske in fizične napore za to, da bi še bolj pospešili izgradnjo in razvoj gospodarstva, kulture, šolstva, zdravstva, skratka vsega, kar bi služilo napredku in blagostanju.
Silno vzpodbujajoča so dejstva, ki izhajajo iz velikih teženj in hotenj vsega našega prebivalstva, izgraditi še več objektov, kot jih je predvidel petletni perspektivni plan, da bi tako izkoristili vsaj delno doslej neizkoriščene kapacitete o našem kmetijstvu, industriji, obrti, gostinstvu in turizmu; izgraditi, razširiti in opremiti prostore, kjer bi mladina in odrasel človek lahko znatneje kot doslej Črpal znanje in bil tako sposobnejši razvijati svojo ustvarjalnost. Te velike težnje in hotenja se neštetokrat manifestirajo povsod tam, kjer se ljudje sestanejo in še zlasti kadar razpravljajo o bodočih nalogah..
Kadri na vodilnih položajih prav tem nalogam posvečajo vso skrb ter so pri tem deležni vsestranske podpore in razumevanja višjih forumov in zato ni slučajno, da postaja vse bolj jasno začrtana tudi fiziognomija razvoja Pomurja o sklopu ose jugoslovanske skupnosti.
Ob osem tem bo v bodoče potrebno še več kot doslej storiti, da bi ne stali le pri željah, da bi bilo ose manj čakanja in pričakovanja, da nam nekdo, ki je izven nas, nekaj ustvari in pokloni.
Sedanji čas rabi ose bolj človeka. ki je poln lastne iniciative in ustvarjalnosti, ki je zavestno pripravljen povsod, kjer dela, dajati od sebe maksimum znanja, umskega in fizičnega napora, materialnih sredstev za izvršitev vsega tistega, kar bo njemu in vsem olajšalo delo in življenje. Če bomo delali tako, nam bo tam. kjer ne zadoščajo naše lastne sile. skupnost Dedno pripravljena pomagati. Še več. Taka pomoč bo kot žlahtno seme padlo na dobro in rodovitno obdelano njivo, bo torej bogato obrodila, a o nas samih se bo ob tem ustvarjala prepotrebna samozavest lastne ustvarjalne sposobnosti.
Preteklo leto 1959 je tudi o Pomurju potekalo z velikim obeležen jem priznanja in zatirale 40-letnega dela, naporov in zmag KPJ in SKOJ.
Priznanja in zahvale pa niso bile izražene le ob neštetih javnih in internih prireditvah, ampak o vsakodnevnem delu
posameznikov in kolektivov ob premagovanju morebitnih težav in zmagovanju postavljenih obvez in nalog. Prav v
tem pa je bila, čeravno na zunaj skromna, pa vendar
(Nadaljevanje na 2. strani)
Ivan Ros,
predsednik ukr. odb. SZDL
Srečno, zdravo, zadovoljno 1960!
UREDNIŠTVO
DEDEK MRAZ
V VSEH KRAJIH
Po vseh vaseh je dedek Mraz v teh dneh na potovanju in obiskuje šole in podjetja ter ustanove. Darila, ki jim prinaša, so lepa in bogata. Vse-
povsod so organizirali vesele in zabavne prireditve za šolske in predšolske otroke. Jelkovanja organizirajo društva prijateljev mladine in vaški odbori SZDL ter šolski odbori.
V	soboški občini je dedek Mraz v zadnjih dneh obiskal vse šole in obdaril otroke. Vsepovsod so bili pripravljeni tudi programi in otroci so se ob zvokih harmonike zavrteli ter se skupaj z Dedkom poveselili.
Tudi v Radgoni je dedek Mraz obiskal šole in obdaril otroke. Prav tako tudi predšolske. V šolah izven Radgone so otroci pripravili zabavne programe, v sami Radgoni pa so še poleg vsega naj mlajši videli lutkovne igre.
Podobno proslavljajo konec starega in prihod novega leta tudi v petrovsko-šalo-vski občini, kjer je dedek Mraz s spremstvom obiskal vse šole in obdaril otroke.
V	lendavski občini je dedek Mraz obiskal vse šole. Na njegovi poti ga je spremljalo spremstvo in godba. Okrog po vaseh se vozi z avtobusom. Vsepovsod, kamor je prišel, so pripravili lep program, v Lendavi pa so za šolsko in predšolsko deco prikazovali tri igrice. Osnovnim šolam v Petišovcih, Kobilju in Dobrovni-
ku je prinesel televizijske sprejemnike, otroke na šolah v Lendavi (II), Čentibi in Mostju pa je obdaril z radioaparati, v Turnišču z magnetofonom, šoli v Dolini in Pince-Marof pa je obdaril z diaprojektor!.
V Lendavi so bili predvajani tudi diafilmi z ozvočenjem. Sredstva za tako bogata darila je prispeval občinski ljudski odbor, društvo prijateljev mladine, podjetja in ustanove.
Tudi v ljutomerski občini je dedek Mraz obiskal vse šolske in predšolske otroke in jih obdaril. Vsepovsod pa so bili pripravljeni zanimivi veseli programi in različne igrice ter lutkovne predstave.
Po vseh občinah so jelkovanje organizirali odbori društev prijateljev mladine, šolski odbori, v Lendavi pa tudi sindikat prosvetnih delavcev. Sredstva so prispevali občinski ljudski odbori in podjetja. Dedek Mraz je ponekod prinesel tudi kolektivna darila, kot so to različne potrebščine za tehnično vzgojo na šolah, športne rekvizite itd.
Društva »Partizan« pa so tudi vsepovsod za svoje mlade člane organizirala jelkovanja in jim tako olepšala prihod Novega leta.
V Krncih:
Največji plantažni sadovnjak v Pomurju
Kmetijska zadruga Martjanci pripravlja s sodelovanjem zadružnikov in vaščanov vasi Krnci doslej največji in najmodernejši plantažni sadovnjak v Pomurju. Obsegal bo okrog 70 ha zemeljske površine. Načrte za sadovnjak izdeluje mariborski kmetijski pospeševalni zavod in bodo predvidoma končani sredi januarja prihodnjega leta. Predvidoma bo zasajeno 500 dreves na hektarju z minimalnim letnim pridelkom 500 q, kar predstavlja za vas Krnce velike tržne viške in seveda veliki vir dohodkov.
Z ureditvijo tega sadovnjaka se bodo Krnci spremenili v pravi sadjarski kraj. Po izjavi strokovnjakov bo obnova tako velikega in intenzivnega sadovnjaka v Krncih zgled ostalim goričkim predelom.
Š. B.
OTVORITEV POSTAJE V VANEČI
V nedeljo so v Vaneči ob navzočnosti številnih okoličanov svečano izročili namenu železniško postajališče. Uvodoma je govoril predsednik krajevnega odbora SZDL Ludvik Sočič, nato pa je govoril predsednik Občinskega odbora SZDL Franjo Šonaja. Svečanost je pozdravil tudi predstavnik Direkcije JŽ iz Ljubljane.
SEJA ObLO LENDAVA
Na nedavni seji Občinskega ljudskega odbora Lendava sta oba zbora analizirala delo občinske uprave ter razpravljala o vsklajevanju sklepov glede cen plinu.
V	poročilu je bilo rečeno, da bo imela občinska uprava samo dva temeljna organa, namesto dosedanjih šestih. Tako je predvideno tudi znižanje sistematiziranih delovnih mest od sedanjih 72 na 62. V razpravah je bilo zlasti poudarjeno, da imajo uslužbenci težave zaradi dvojezičnega poslovanja. Na seji so sklenili, da bo stal kubični meter plina za industrijo 15 dinarjev, medtem ko ostane za gospodinjstvo dosedanja cena 5 dinarjev za kubični meter. Sklenili so tudi, da morajo vsi potrošniki plina imeti v prihodnje reduktorske in merilne naprave.
Zbora sta na ločenih sejah sprejela tudi odlok o novih najemninah.	-ko
Otvoritev elektrike v Dolnjih Slavečih
Minulo nedeljo je bila v Dolnjih Slavečih svečana otvoritev elektrike. Svečanost je otvoril predsednik krajevnega odbora SZDL, nato pa je govoril in pozdravil številne goste, med katerimi so bili tudi dr. Anton Vratuša, predsednik OLO Rudi Ča-
činovič, predsednik Obl.O Karel Lutar, zvezni poslanec Ivan Kreft, generalni direktor Elektro-gospodarske skupnosti inž. Vekoslav Korošec, tajnik strokovnega združenja distribucijskih podjetij inž, Fras ter tehnični direktor Elektro Maribor-okolica Janez Hočevar.
Svečanost je pozdravil tudi dr. Anton Vratuša ter v govoru orisal pomen elektrike in prikazal napredek kmetijstva v naši državi v zadnjik letih ter možnosti za njegovo nadaljnje hitro razvijanje. Nato sta govorila še predsednika okrajnega in občinskega ljudskega odbora tov. Rudi Čačinovič in Karel Lutar ter inž. Vekoslav Korošec.
Tamkajšnja šola je izvedla tudi krajši kulturni program. Svečanosti se je udeležilo okrog 200 ljudi.
-ko
Seminar o upravljanju podjetij
V Ljutomeru se je končal dvodnevni seminar za predstavnike organov delavskega samoupravljanja. Seminar, katerega je organizirala občinska Ljudska univerza skupno s sindikalnim svetom, je zajel 28 slušateljev oziroma udeležencev. Na seminarju so se udeleženci seznanili z načinom dela DS, delitvi dohodka gospodarskih organizacij, s finančnimi pokazatelji, plačilno politiko in delavsko zakonodajo. Pri tarifni politiki so ob-
ČRENŠOVCI
Mladinski aktiv Črensovci šteje 45 članov, ki dokaj redno delujejo v organizaciji. Pred kratkim je aktiv priredil veseli večer v Črenšovcih, Hotizi in Gornji Bistrici. Tudi sestaja se aktiv redno vsak mesec, včasih celo po večkrat. Vsa mladinska organizacija je tudi vključena v organizacijo SZDL, poleg tega pa so mladinci pridobili še precej članov v Socialistično zvezo, ki niso člani LMS. Sedaj ob zimskih večerih se člani aktiva pripravljajo na uprizoritev igre »Pot do zločina«.
M. G.
ravnavali predvsem uvedbo plačevanja po učinku dela in po ekonomskih enotah. Udeleženci seminarja so postavljali tudi razna vprašanja o nejasnih temah iz programa seminarja ter je bila razprava živahna. Iz tega je sklepati, da je bil seminar potreben in bo koristil udeležencem zlasti pri praktičnem delu v podjetjih.
NOVI USPEHI OPEKARNE LJUTOMER
V ljutomerski opekarni pripravljajo zadnje dni nadaljnjo rekonstrukcijo tovarne. Tako nameravajo zboljšati tehnološki proces z nadomestitvijo nekaterih strojev ter naprav in razširitvijo krožne peči, ki je že ovirala proizvodnjo. Za vsa dela bodo potrebovali 11 milijonov dinarjev. Po opravljeni rekonstrukciji bodo povečali izdelavo opečnih izdelkov za 1 milijon ter hkrati povečali bruto proizvodnjo za 10 milijonov dinarjev. S tem bodo zlasti povečali izdelavo votlakov in pa strešne opeke, česar pri sedanjem tehnološkem procesu ni bilo mogoče storiti.
Pred nedavnim so opravili geološke raziskave gline, pri čemer je ugotovljeno, da je Opekarni Ljutomer zagotovljena surovina za čez 100 let in to za proizvajanje prvovrstnih opečnih izdelkov. Letošnji plan je podjetje doseglo s 103 odst.
Opekarna bo te dni končala z dograditvijo obratne kuhi-
nje, v kateri se bo lahko hranilo čez 350 zaposlenih iz kolektiva in nekaterih ostalih podjetij iz Ljutomera, ki nimajo možnosti organizirati si lastno kuhinjo za pripravo tople malice svojim delavcem in uslužbencem.
V opekarni se je mnogo
zboljšala tudi HTZ. Tako so med drugim poskrbeli za ureditev sanitarij, novih kopalnic, garderob za zaposlene delavce. Med letom so zgradili stanovanjski blok za družine delavcev in uslužbencev opekarne. Uredili so si tudi novo sindikalno dvorano.	K.
Zborovanje kmetijskih strokovnjakov
V soboto je bil v Radencih občni zbor Društva kmetijskih inženirjev in tehnikov. Ob navzočnosti sekretarja OK ZKS Ivana Rosa, podpredsednika OLO loška Slaviča, predsednika OZZ Štefana Antaliča, načelnika tajništva za gospodarstvo OLO ter številnih predstavnikov občin in političnih forumov so kritično ocenili delo društva v letošnjem letu. O delu društva je poročal predsednik dr. Orel. V poročilu je bilo zlasti poudarjeno, da morajo v prihodnjem letu vsi člani društva še v večji meri prispevati k napredku kmetijstva ter socialistične preobrazbe kmetijstva.
O dosežkih v kmetijstvu v zadnjih letih je nato poročal podpredsednik OZZ Alojz Benko, ki je pozval člane dru-
štva, da pomagajo pri uresničevanju družbenega plana v prihodnjem letu.
Po poročilih so se razvile obširne razprave, ki bodo vsekakor koristno prispevale k nadaljnjemu organiziranju kmetijstva v Pomurju.
O občnem zboru društva bomo obširneje poročali v prihodnji številki.	-ko
Mladinska konferenca v petrovsko-šalovski občini
Sodelovanje aktivov mladih zadružnikov s kmetijsko zadrugo
V nedeljo je bila v Petrovcih občinska mladinska konferenca, ki so ji prisostvovali tudi sekretar Okrajnega odbora SZDL Sida Podlesek, sekretar ObK ZKS Karel Gomboc, član CK LMS Karel Trplan, predsednik OK LMS Štefan Šeruga, predsednik ObLO Koloman Korpič in drugi.
pa dijaške zadruge. Tako bo delno rešen tudi problem kadrov, saj bodo nekateri od teh mladincev ostali v vasi in tam naprej delali v organizaciji.
Ugotovili so tudi, da mladina Še vedno ni vsa vključena v organizacijo, zato pa bodo v bodoče poživili delo in dali mladinskim sestankom zanimivo in pestro vsebino.
Tudi o kulturno-prosvetnem in politično-ideološkem delu so razpravljali, Delo na prvem področju je
bilo kar zadovoljijo, medtem ko pa je politično-ideološka dejavnost bila zelo slaba. V prihodnje bodo organizirali več predavanj, želijo pa, da tudi v njihove vasi bolj pogosto zaide Ljudska univerza s predavanji in filmi.
Razpravljali pa so tudi o delovni akciji v naslednjem letu. Sklenili so, da se bodo v velikem števila udeležili gradnje ceste Mačkovci—Šalovci, posebno še zato, ker je akcija v njihovi občini. Na koncu so izvolili tudi novi 17-članski komite in dosedanji predsednik občinskega komiteja je izročil pohvali najboljšima aktivoma v Markovcih in Slanjevcih in pa tudi najbolj delavnim mladincem.
Priprave na letne občne zbore
V Ljutomeru je bila redna plenarna seja občinskega sindikalnega sveta. Plenumu so prisostvovali med drugimi vsi predsedniki in tajniki sindikalnih podružnic. Zbranim je poročal o delu sindikalnih organizacij v občini in o pripravah na letne občne zbore predsednik občinskega sindikalnega sveta Viktor Pintarič, seznanil pa je udeležence tudi z nekaterimi važnejšimi gospodarskimi vprašanji.
Sklenili so, da bodo opravili volitve v upravne odbore sindikalnih podružnic do srede marca prihodnjega leta. Občinska skupščina bo aprila prihodnjega leta.	K. F.
Iz radgonske občine
Občinski odbor Rdečega križa v Gornji Radgoni je ob sodelovanju zdravstvenih ustanov in sveta za zdravstvo organiziral za radgonski okoliš zdravstveni prosvetni tečaj za moško in žensko mladino. Na tečaju predavajo vidnejši zdravstveni delavci radenske občine in iz M. Sobote. Tečaj bo trajal tri mesece. Predavanja so tedensko dvakrat dopoldne in popoldne.
Zaradi neodgovornega poslovanja pred sodiščem
Pred kratkim sta se pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti zagovarjala Štefan Štefanec tajnik in Franc Nemoš blagajnik Okrajne obrtne zbornice v Murski Soboti, ki sta od leta 1957 dalje svojo službo opravljala nemarno, deloma pa tudi v nasprotju s predpisi in službenimi pravili. Štefan Štefanec kot odredbodajalec pri izvrševanja proračuna zbornice ni kontroriral knjigovodskega in blagajniškega poslovanja. Prav tako se je ugotovilo, da je pristajal na neevidentirano zbiranje uradnih denarnih znakov ter za izplačila kljub pomanjkljivi dokumen-
taciji ni izdajal pismenih odredb.
Franc Nmeš ni izkazoval v blagajniškem dnevniku vsega gotovinskega prometa zbornice ter izplačeval tudi samo na podlagi ustmenih nalogov odredbodajalca. Prav tako ni redno odvajal dohodkov na bančni račun, niti jih dosledno im skrbno hranili v blagajni, katero je v primeru odhoda s službenega mesta Prepuščal drugim neevidentirano na razpolago.
Vse to je privedlo do tega, da se je pri pregledu blagajniškega poslovanja letos jeseni izkazal primanjkljaj 514.586 dinarjev.
Štefanec je lansko leto brez komisijskega pregleda ter odobritve upravnih organov prodal zbornici lasten pisalni stroj ter zahteval od blagajnika, da mu izplača uradno neevidentirano na račun stroja 41.125 dinarjev. Obtožnica mu je očitala tudi, da je leta 1957 dal uradno mu zaupani denar zbornice drugemu v uporabo.
Franc Nemeš je od leta 1958 bil tudi blagajnik Avto-moto društva v Murski Soboti. Tako si je v času svojega poslovanja prilastil od društvene gotovine v postopnih obrokih najmanj 176.256 dinarjev.
Sodišče je upoštevalo nekatere olajševalne okoliščine in obsodilo Štefana Štefaneca za kaznivo dejanje na enotno kazen 10 mesecev zapora, Franca Nemeša pa za kazniva dejanja na enotno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora.	-ko
Izšel je Zadružni koledar Pomurja
Včeraj je Obmurska založba v Murski Soboti začela pošiljati
naročnikom prvi Zadružni ko-
uredniški odbor (Jože Vi1d. Vanek, Jože Slavič, Božo
Kert, Štefan Balažic). Koledar obsega 169 strani bogatega teksta, ki bo gotovo marsikateremu kmetovalcu služil kot osnovni priročnik pri umevanju gospodarstva. V uvodnem članku »Ob prvi izdaji  zadružnega koledarja« poudarja pred-
sednik Okrajnega odbora SZDL Ivan Ros, da ima koledar predvsem namen, da bi s tem, ko odgovarja na posamezna vprašanja, ki se pojavljajo pri reševanju problemov, še pospešil naš gospodarski in splošno-družbeni razvoj.
SLATINA RADENCI
Na dobro obokanem občnem zboru DPD »Svoboda« so razpravljali o dosedanjem in predvsem o bodočem delu društva. Pereče vprašanje za delovanje društva je ureditev dvorane v zadružnem domu. V dvorani so bila opravljena dela za okrog poldrug milijon dinarjev. Za ureditev in opremo odra ter za dokončno ureditev predprostorov, položitev tal itd. pa bo potrebno še dva in pol milijona dinarjev.
VREMENSKA NAPOVED za čas od 31. dec. 1959 do 10. jan. 1960.
V splošnem se bo vreme bistveno izboljšalo in bo postalo občuto hladneje z mrazom ponoči. Padavine se še pričakujejo nekako 1. in 4. januara. Po 6. januarju zopet poslabšanje s pogostimi padavinami.
Dr. Jože Brilej
v Murski Soboti
V pondeljek je predaval v dvorani kina »Park« v Murski Soboti pomočnik sekretarja za zunanje zadeve dr. Jože Brilej in sicer o »Dinamiki razvoja socialistične družbe«. Izredno zanimivo predavanje so poslušali številni poslušalci, ki so napolnili dvorano.
Kapela
V okviril občinskega Rdečega križa Gornja Radgona je bilo v nedeljo na Kapeli predavanje o infekcijskih boleznih in o samitarno-epidemioloških problemih občine. Predavanja se je udeležilo nad 180 ljudi. Nekateri so prišli kljub slabemu vremenu celo 6 km daleč.
POMURSKI VESTNIK
List izdaja in tiska Časopisno založniško podjetje Pomurski tisk v Murski Soboti Direktor Jože Vild Urejuje uredniški odbor Odgovorni urednik Štefan Balažič List pošiljamo samo po predplačilu — Nenaročenih rokopisov ne vračamo in ne odgovarjamo zanje Uredništvo: Murska Sobota, Kocljeva ul. 7, telefon 158 — Naročniški in oglasni oddelek: Murska Sobota, Kocljeva ul. 7 — Naročnina: celoletna 409 dinarjev, polletna 200 dinarjev, za inozemstvo letno 1000 din. — Tek. račun pri Komunalni banki v Murski Soboti štev. 695—70
l—365
Te dni se vračajo na svoje domove k družinam tudi prekmurski delavci, zaposleni širom po naši domovini. Posnetek je s soboške avtobusne postaje. Vsem se mudi k praznovanju Novoletne jelke ...
Sekretar obč. komiteja LMS je v svojem poročilu o dosedanjem delu navedel probleme in težave, s katerimi se srečuje mladina petrovsko-šalovske občine. Najbolj pereč problem je pomanjkanje vodilni kadrov, ponekod pa še veliko nerazumevanje staršev za delo m'adine v organizaciji. Tudi sezonstvo vpliva aa delo organizacije, saj se sezonci vračajo komaj v pozni jeseni in odhajajo zgodaj spomladi od doma.
Kljub vsem težavam pa je mladina mnogo storila. V občini je že 12 aktivov, v nekaterih vaseh pa so tudi aktivi mladih zadružnikov. Pomoč kmetijske zadruge in drugih organizacij na vasi še vedno ni zadostna. Precej mladincev deluje že v zadružnih svetih in v drugih organih upravljanja. Mladinci in mladinke so predlagali, da naj aktivi mladih zadružnikov delajo v obliki pogodbenega sodelovanja s kmetijsko zadrugo. Sklenili so tudi, da bodo po vseh osemletkah, kjer je mogoče, ustanovili mladinske aktive in
Na pragu novega
leta 1960
(Nadaljevanje s 1. strani) največ ja oddolžit cd žrtvam in naporom, ki so jih doprinesli najboljši člani obeh najrevolucionarnejših partij v zgodovini človeštva. Skrb za človeka, ki je mogoča le na pristnih socialističnih odnosih, je bila in ostane največji ideal KPJ. Naj nas tudi v bodoče stalno spremim ta skrb. V delu na ustvarjanju in nenehnem razvijanju globokih socialističnih odnosov bo ta skrb za človeka dobila popoten odraz, Delo na takih in za take odnose nam bo omogočalo zavzemati vedno najpravilnejše in najkoristnejše zaključke ob vsakem problemu. Mnogo, kar nam morda še ni dovolj jasno, nam bo takoj jasnejše. Vse naloge bomo laže in uspešneje izvajali. Tako delo ne bo le plodno in bogato v materialnem oziru, tako delo bo nenehno vnašalo vvas prijeten občutek zadevnijstva, kar je največja moralna	vsa-
kemu nadaljnjemu delu.
Z željo, da bi bilo naše bodoče delo prav na teh področjih še bogatejše želim v imenu vseh političnih organizacij prebivalcem Pomurja srečno novo leto 1960.
Predsednik SZDL Ivan Ros
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
2
Tiskovna konferenca o nekaterih aktualnih vprašanjih Pomurja
KMETIJSTVO NA POTI
K INDUSTRIJSKI PROIZVODNJI
Obsežne naloge krajevnih odborov Socialistične zveze pri utrjevanju kmetijskih zadrug  Nova vsebina dela kmetijskih poslovnih zvez - Začetki načrtnih agromelioracij in potreba po gradnji tovarne močnih krmil - Pomurje ima pogoje, da se vključi v slovensko tekstilno in lesnopredelovalno industrijo - Priprave za vključitev Mure v hidroenergetski sistem Slovenije - Ob uvedbi zdravstvenega zavarovanja kmečkega prebivalstva - Premalo zdravnikov in 400 milijonov
dinarjev stroškov.
Pretekli četrtek je bila sklicana na pobudo uredništva Pomurskega vestnika v M. Soboti tiskovna konferenca na kateri so odgovarjali na vprašanja novinarjev Pomurskega vestnika in mariborskega Večera predsednik Okrajnega odbora Socialistične zveze za okraj Murska Sobota IVAN ROS, predsednik okrajnega ljudskega odbora Murska Sobota RUDI ČAČINOVIČ, republiški ljudski poslanec MARIJA VILDOVA, podpredsednika OLO JOŠKO SLAVIC in FRANC SEBJANIC, član okrajnega odbora SZDL VANEK ŠIFTAR in načelnik Tajništva za gospodarstvo pri OLO PETER VUJEC.
VPRAŠANJE: (JOŽE VILD, »POMURSKI VESTNIK«)Letos spomladi so bili izvoljeni krajevni odbori Socialistične zveze. Kakšno je bilo njih konkretno delo?
ODGOVOR:	IVAN ROS.
predsednik Okrajnega odbora SZDL — Krajevni odbori Socialistične zveze so bili izvolje-
ni v vseli občinah našega okraja letos marca. Osnovni namen formiranja krajevnih odborov Socialistične zveze je bil predvsem v tem, da se vaškim organizacijam omogoči boljše delo. Vemo. da zaradi premajhnega okoliša vaške organizacije Socialistične zveze niso mogle izvajati vseh svojih nalog tako kot bi bilo potrebno, saj v mnogih vaseh, kjer so osnovne organizacije SZDL, nimamo organov družbenega upravljanja itd. Vse to pa je v krajih, kjer so sedeži kmetijskih zadrug, šole itd. Temu primerna je tudi teritorialna obsežnost krajevnih odborov SZDL.
Večina odborov je pokazala precej volje do dela, zato smo zabeležili primerne rezultate. Vendar so krajevni odbori SZDL delali boljše tam, kjer so jim nudila dovolj pomoči tudi občinska politična vodstva. Delo krajevnih odborov se je pokazalo najbolj pri usmerjanju osnovnih organizacij SZDL in pripravah na letne konference kakor tudi na volitve vodstev Socialistične zveze, ki bodo 10. januarja 1960.
Posebej moram poudariti, da so se predvsem v ljutomerski občini lotili krajevni odbori SZDL osnovne naloge — vzgoje članstva. Imenovali so vzgojne komisije, čeprav jih statut neposredno niti ne predvideva. Vzgojne komisije zelo uspešno sodelujejo z Ljudsko univerzo. Pripravili so program različnih predavanj iz zakonodaje, kmetijstva in šolstva. V nekaterih krajih so predavanja že izvedli.
Na splošno bo potrebno nuditi krajevnim odborom s strani občanskih vodstev SZDL več pomoči kot doslej. Predvsem v mestih in nekaterih večjih vaseh ho mogoče pritegniti k delu večje število članov Socialistične zveze v sklopu aktivov, ki ni obravnavajo določena zaključena področja kot so vprašanja stanovanjskih skupnosti je prosvete, društvenega življenja itd. Tako bodo odbori Socialistične zveze obvladali vsa področja dela.
VPRAŠANJE: (JOŽE VILD, »POMURSKI VESTNIK«) Kako Socialistična zveza pomaga kmetijskim zadrugam pri izva-
janju kmetijske politike na vasi?
ODGOVOR: IVAN ROS -
Razvijanje kmetijske proizvodnje je področje, kjer čaka naše vaške organizacije Socialistične zveze še veliko dela. Smo pa tudi tukaj dosegli določene uspehe, čeprav je bilo delo organizacij SZDL nekolika preveč kampanjsko. Uspehi so večji pri kmetijskih zadrugah, kjer je bilo primerno sodelovanje z zadružnimi sveti. V ospredje pa moramo pri tem postaviti vzgojo zadružnih kadrov. Lani je bil v Radencih tečaj za zadružnike, prav tako so bili po vseh kmetijskih zadrugah tečaji za člane zadružnih svetov. Letos je pripravila Socialistična zveza skupaj z Ljudsko univerzo v Radencih dva tečaja za upravnike kmetijskih zadrug.
VANEK ŠIFTAR — Predvsem v Ljutomeru je opaziti, da krajevni odbori Socialistične zveze delajo. Primerno bi bilo, če bi ustanavljali pri krajevnih odborih SZDL posebne komisije, ki bi stalno spremljale samoupravljanje v manjših obrtnih delavnicah kot družbeno samoupravljanje v šolah.
VPRAŠANJE: (ŠTEFAN BALAŽIČ, »POMURSKI VESTNIK«) Kakšne so enoletne izkušnje pri kooperaciji in kakšni uspehi so bili doseženi?
ODGOVOR: IVAN ROS — Če pogledamo realizacijo plana kmetijskih pridelkov, vidimo, da smo pogodbeno pridelovali pšenico na 857 hektarih. Kljub slabi letini smo dosegli povprečni hektarski donos 24 5 cente. Za hibridno koruzo je bilo sklenjenih pogodb za 410 hektarov s povprečnim pridelkom 54 centov. Pri krompirju je bilo sklenjenih pogodb za 517 hektarov s povprečnim donosom 159 centov. Pri sladkorni pesi smo imeli sklenjenih pogodb za 27 hektarov s povprečnim donosom 274 centov, travnikov pa je bilo v kooperaciji 1027 hektarov, ki so dali 48 centov pridelka. Nižji pridelek je bil dosežen le pri belili žitih in krompirju, kar je posledica slabe letine, dočim je bil pridelek koruze in sena zelo dober.
Za prihodnje leto predvidevamo pogodbeno pridelovale belih	na	4100 hektarih,
travnikov in pašnikov bo v kooperaciji 6121 hektarov, hibridne koruze 2629 hektarov, industrijskih rastlin 962 hektarov in 1155 hektarov krompira. Če računamo, da akcija za sklepanje pogodb še traja — razen pri pšenici — lahko sklepamo, da bomo predvideni plan dosegli.
VPRAŠANJE: (JANKO STOTNIK, »POMURSKI VESTNIK«) Kako je z reorganizacijo kmetijskih poslovnih zvez in z vsebinsko platjo te reorganizacije?
ODGOVOR: JOŠKO SLAVIČ — Osnovna ugotovitev je, da se čedalje bolj jasno kažejo na vasi obrisi močne in ekonomske trdne kmetijske zadruge, ki bo v bodoče pomenila čvrst temelj socialističnega sektorja v kmetijski proizvodnji. Kmetijske zadruge so že sposobne, da prevzamejo vso organizacijo kmetijske proizvodnje in osnovni del trgovanja s kmetijskimi pridelki, to je, da ob povečani proizvodnji dosežejo tudi primerno akumulacijo. Zato pa vse bolj izgubljajo na pomenu administrativni prijemi in pridobivajo
na pomenu ekonomski činitelji. Odnosi ob višjem vrednotenju kmetijskih proizvodov in ob postopnem prehodu k industrijski proizvodnji tudi v kmetijstvu, narekujejo tudi novo organizacijsko obliko kmetijskih poslovnih zvez. Tu je vzrok, da danes govorimo o tem. da so se poslovne zveze v dosedanji obliki preživele in da takih poslovnih zvez, ki bi bile neke vrste pooblaščenec zadružne zveze ali samo trgovski posrednik, ne rabimo več. S tem pa seveda proces v tem pogledu ni končan. Gospodarsko sodelovanje z industrijo itd. bo nakazovalo nove oblike in nove prijeme. Pri nas se je pokazala potreba po reorganizaciji poslovnih zvez že leto« in s tem v zvezi smo že spojili dve poslovni zvezi. Vendar, kot sem že dejal, reorganizacija ne sme biti nekaj formalnega, marveč mora biti odraz določenih odnosov v rasti naših kmetijskih zadrug in družbenih posestev. Tu ni mogoče postavljati nobenega pravila in ni rečeno, da bomo urejali te zadeve povsod enako.
V prihodnje bo predvsem važno združevanje na področju proizvodnje. Kakor težimo v industri:i za tem. da proizvedemo čim več, ceneje in boliše je ta »parola« potrebna tudi v kmetijstvu. Prvi korak ie bil storjen tu s smotrno razdelitvijo plemenske živine med kmetijska gospodarstva Tako so se družbena kmetijska gospodarstva že odločila za specializacijo.
Če bodo naše poslovne zveze uspele, da bodo na eni strani organizator kmetijske proizvodnje. po drugi strani pa bodo znale vnovčiti kmetijske proizvode, bodo pospešile naš razvoj.
Ob reorganizaciji poslovnih zvez se bo tu in tam pojavilo tudi vprašanje združevanja nekaterih kmetijskih zadrug, vendar je treba pri tem izhajati izključno s stališča ekonomike. Ponekod se lotevajo teh vprašanj zaradi pomanjkanja strokovnih kadrov, kar pa ni prav. Predvsem občinski ljudski odbori bodo morali take stvari temeljito analizirati.
VPRAŠANJE: (LOJZE TRSTENJAK, »VEČER«) Zakaj niso bile letos uresničene vse investicijske gradnje v kmetijstvu glede na živinorejo in kako se izvaja plan izboljšanja
Ivan Ros, Rudi Čačinovič, Joško Slavič in Franc Šebjanič na tiskovni konferenci
travništva, na primer razne melioracije?
ODGOVOR:	PETER VU-
JEC — V začetku leta so pričela predvsem naša družbena kmetijska gospodarstva izvajati plan razvoja živinoreje. Pripravila so investicijske programe za uvoz 500 glav plemenskih svinj tipa bekon in za izgradnjo pitališč. Investicijski programi so bili odobreni. Pri izvajanju teh nalog pa ugotavljamo sledeče: Plan uvoza plemenskih svinj je v celoti izveden. Oktobra in novembra so kupila družbena kmetijska gospodarstva tudi precejšnje število plemenske goveje živine. Kot kupca živine sta se pojavila predvsem posestvi Beltinci in Rakičan. Slabše pa je glede gradnje hlevov. Vzrokov za to je več. Gradbeni projekti so bili odobreni zelo pozno, vzporedno s tem tudi investicijski krediti. Razen tega so bile precejšnje težkoče z nabavo gradbenega materiala. Vendar je akcija za večjo proizvodnjo živinoreje sorazmerno dobro zaključena. Prihodnje leto bo poudarek na izboljšanju živinoreje predvsem pri kmetijskih zadrugah. Nekatere zadruge so že pripravile potrebne predloge oziroma investicijske programe. Z izboljšanjem živinoreje je povezano tudi vprašanje krmske osnove. Kmetijsko gospodarstvo Beltinci in KZ Lendava ter Kobilje so najele posojila za agro-
melioracije, s čimer bodo izboljšali in povečali pridelek krme. Tudi sredstva okrajnega sklada za pospeševanje kmetijstva so bila porabljena predvsem za izdelavo omenjenih investicijskih programov.
Vsekakor pa je potrebno ornem ti tudi to, da je mogoče doseči določene uspehe v tem pogledu tudi z manjšimi sredstvi, predvsem iz lokalnih virov. Lep primer za to sta kmetijski zadrugi Fokovci in Ratkovci.
VPRAŠANJE: (JUŠ MAKOVEC, »POMURSKI VESTNIK«) Naše bralce zanima, kako je z gradnjo tovarne močnih krmil, saj se iz dneva v dan postavlja vprašanje izdatne krme za živino.
ODGOVOR: JOŠKO SLAVIČ — Potrebe po krmilih so res velike. Samo za intenzivno krmljenje bekonov, telet in piščancev bomo rabili na stotine vagonov kakovostne krme letno. Vendar moram pri tem poudariti, da tovarna močnih krmil ne bo nobena ustanova, ki bi proizvajala krmila brez sodelovanja našega kmetijstva, zato je potrebno vzporedno s tem razvijati tudi kmetijstvo. Na območju našega okraja pridelamo letno tudi precej oljaric, vendar bomo po približnih ocenah pridelali oljaric le toliko, da bomo lahko krili komaj 20 odstotkov potreb pri proizvodnji kakovostne krnic. V ljutomerski občini, kjer so določene kapacitete v tej panogi, doslej še niso tega vprašanja podrobneje obravnavali, zato tudi ugotavljamo, da celo
kmetijska zadruga, na območju katere je oljarna, prodaja oljarice tovarni olja v Slovensko Bistrico, domača oljarna pa je delala letos le s tretjinsko zmogljivostjo ter je bila vezana v glavnem le na tradicionalno kmečko zamenjavo. To lahko urejamo brez investicij. Kako je s pomanjkanjem dobre krme, nam kažejo tudi razmere glede krmskega ovsa in ječmena. Lani je bilo teli krmil v izobilju, dočim jih letos primanjkuje. Tu moram reči, da odkup žitaric ni bil tak kot bi moral biti. Ob vedno večjih potrebah po dobrih krmilih je tovarna močnih krmil v Ljutomeru menda eno najbolj perečih vprašanj v Sloveniji, vendar je njena rentabilnost glede na razvoj živinoreje pri nas popolnoma utemeljena.
Ob gradnji tovarne močnih krmil je važno še vprašanje takozvanih mešalnic, za kar bi lahko porabili nekatere mline. Pri tem naj omenim, da pomenijo mešalnice reševanje samo enega dela te problematike, saj bodo pripravljale krmila le za živino, srednje kakovosti, krmila za pitanje telet, bekonov in piščancev pa bo potrebno pripravljati v tovarni, ker je to povezano z dodajanjem antibiotikov in rudninskih snovi.
VPPAŠANJE: JOŽE VILD.
»POMURSKI VESTNIK« Kakšna je perspektiva glede na sodelovanje z nekaterimi večjimi podjetji v Sloveniji?
ODGOVOR: RUDI ČAČINOVIČ — Okrajni ljudski odbor in drugi forumi so že preteklo leto razpravljali o smotrnosti sodelovanja pomurskih podjetij z nekaterimi vpčiimi podjetji v Sloveniji. Najvažnejši rezultat takega sodelovanja je doslej izgradnja obratov kranjske Planike v Pomurju. Glavni obrat v Turnišču prehaja že na rodno obratovanje in predvideva prihodnje leto 250.000 parov čevljev in 25 milijonov dinarjev dobička. To je dovolj zgovoren dokaz koristnosti sodelovanja in zavrnitev nekaterih črnogledežev, ki so svarili pred »eksperimenti. Podobno bi lahko ustvarili še več možnosti za so-
delovanje na podlagi specializacije posameznih podružnih obratov v Pom urin, seveda na podlagi dolgoročnih zvez, ki bi temeljile na ekonomskih interesu h gospodarskih organizacij samih in bi bile v skladu z gospodarskim razvojem Pomurja. Za Pomurje bi bila velika pridobitev, kolikor bi se lahko vključilo v tako sodelovanje pri predvideni reorganizaciji slovenske tekstilne industrije, kjer bi imeli na razpolago tudi dovolj strokovnega kadra. Nekatera podjetja. kot na primer radgonski Elrad, se že potegujejo za sodelovanje s podjetji izven Pomurja. Vendar dokončnega odgovora pa to še ni mogoče dati. Sodelovanje pa bi vsekakor pospešili, če bi imeli možnosti za zgraditev primernih prostorov, ki bi jih dali na razpolago kooperantom.
VPRAŠANJE: (JUŠ MAKOVEC, »POMLRSKI VESTNIK«) Kakšne so perspektive za našo lesnopredelovalno industrijo in kakšne so možnosti združevanja in specializacije te panoge v Pomurju?
ODGOVOR: RUDI ČAČINOVIČ — Posvetovanje republiških in domačih strokovnjakov ter predstavnikov občinskih ljudskih odborov je o tem vprašanju pokazalo, da ima Pomurje vse pogoje za večji lesnopredelovalni obrat, ki bi izdeloval predvsem polizdelke za obstoječo lesno industrijo in obrt. Na posvetovanju je bilo sklenjeno,'da bo ta objekt glede lokacije grajen strogo na načelu gospodarske smotrnosti in rentabilnosti in ne bodo upoštevana nobena lokalistična prizadevanja. Dokončnega odgovora na to vprašanje seveda iti mogoče dati. Vsekakor pa bo novi obrat pospeševal razvoj že obstoječih obratov kot so mizarske delavnice itd.
VPRAŠANJE: (LOJZE TRSTENJAK, »VEČER«) S kakšnim poudarkom naj bi se gradilo hidrocentrale na Muri in kakšne koristi bo to za Pomurje. Kako je zamišljen ob tem regulacijski sistem?
ODGOVOR: RUDI ČAČINOVIČ — Izgradnja murskih hidrocentral in s tem v zvezi izgradnja nekaterih objektov melioracije in namakalnega sistema je zelo dolgoročna akcija. Odbor, ki ga je na zadnjem zasedanju imenoval OLO, vodi priprave za izdelavo načrtov, prav tako pa naj bi zagotovil sredstva za izvajanje teh načrtov. Sredi januarja bo sestanek članov odbora in nekaterih strokovnjakov. Obravnavali bomo osnovna vprašanja celotne izgradnje. Vendar pa bo za nadaljnjo planiranje in gospodarsko izgradnjo Pomurja, posebno pa še za kmetijstvo. dokončna izdelava teh načrtov velikega pomena. Zlasti naj bi tudi mi čimprej izdelali svoj dvajsetletni plan razvoja. torej regionalni plan. V ta plan bodo vključene vse aktualne akcije kot je melioracija ščavniškega in lendavskega področja. Čas realizacije hidrocentral pa je odvisen od celotne izgradnje hidroenergetskega sistema v Sloveniji in deloma na Hrvaškem, predvsem pa od rentabilnosti, ki naj jo novi načrti dokažejo.
VPRAŠANJE: (ŠTEFAN BALAŽIČ, »POMURSKI VESTNIK«) Ali vprašanje socialnega zavarovanja kmečkih ljudi v tako izrazito kmetijskem predelu kot je Pomurje ne postavila tega ukrepa v posebne okolnosti?
ODGOVOR: FRANC ŠEBJANIČ — Na temelju nedavnega zveznega zakona o socialnem zavarovanju kmetijskih proizvajalcev ho v našem okraju zavarovanih okrog 79.000 kmetovalcev itn njihovih družinskih članov. Ce upoštevamo še 40.000 ostalih zavaro-
(Nadaljevanje na 4. strani)
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
Naš reporter med ocenjevalci in stanovalci
Večja najemnina - večje zahteve
Ocenjevalci določajo vrednost, stanovalci poudarjajo uporabnost stanovanj. Med enim in drugim je vrsta nerazčiščenih vprašanj; vsekakor popisovalci stanovanj niso imeli lahkega dela. Glede na neštete probleme, ki se pojavljajo pri točkovanju, se upravni organ pri občinskem ljudskem odboru ne bo mogel ravnati strogo po določilih pravilnika o točkovanju stanovanj. V nekaterih primerih bo potrebno določati najemnino predvsem glede na dejanske okolnosti. Razponi med dosedanjimi in novimi najemninami so različni. Ponekod se bo najemnina povečala za 100. drugod celo za 500 odst. Glede na kvalifikacije in število zaposlenih družinskih članov bo 6,5 odstotni dodatek tu in tam presegal razliko med dosedanjo in novo najemnino.
Zadnje čase menda ni aktualnega vprašanja, ki bi predvsem med prebivalstvom večjih krajev vzbudilo toliko zanimanja, predlogov, mnenj in komentarjev, kot določanje ekonomske najemnine. Pred-
pisi o določanju nove najemnine sprva sami niso dovolj določno opredelili vseh podrobnosti,kar je po obsežnosti problematike tudi razumljivo, zato pa so bile razprave toliko bolj živahne.
pa zgovorno govori, da je ekonomska najemnina tudi zahteva po boljših gradnjah, kar prizadeva tako investitorja kot izvajalca gradbenih in ostalih del. Vse skupaj izvira iz enostavne računice: če so stanovanja dražja, morajo biti solidno grajena. Razumljivo je — če vzamemo kot primer
nje. Morda je to res tudi edini najboljši izhod, vendar se prav ob določevanju višjih stanovanjskih najemnin smemo vprašati, zakaj so potrebna popravila že pri novogradnjah.
Hiše, ki so se že dvakrat amortizirale
Posebno poglavje pri ocenjevanju so tudi stanovanja,
ki so se takorekoč že dvakrat amortizirala. Niso namreč redki primeri stanovanjskih hiš, starih tudi nad 150 let. Če računamo povprečno življenjsko dobo stanovanjske hiše 100 let, je razumljivo, da v tako starih stavbah stanovanja niso kdo ve koliko vredna.
Stanovalci sodijo, da tukaj pravzaprav ne bi smeli ocenjevati z istimi kriteriji kot v novejših stavbah, kar pa ob sedanjem sistemu ocenjevanja ni izvedljivo. Čeprav zakadi močne vlage odštejejo v takih stanovanjih tudi po 20 točk, pri končnem izračunu ne pride to toliko do izraza, ker so skoraj vsa stara stanovanja precej prostorna. Razen tega imajo ponavadi tudi precej pomožnih prostorov. V radgonski občini je nekaj primerov, da znašajo pomožni prostori po površini celo nekaj več ko't dejansko stanovanje. V stanovanjski hiši v Kerenčičevi ul. 5 v Radgoni, ki je bila zgrajena 1770, smo izračunali, da se bo povečala najemnina od dosedanjih 729 na okrog 2000 dinarjev. Stanovanje je seveda popolnoma vlažno. V radgonski občini imajo več takih primerov. Vsekakor je stanovanje v tem primeru ocenjeno previsoko.
Podobna protislovja pa se niso pokazala samo pri starih zgradbah, saj so v nekem primeru ocenili novi stanovanj-
da bodo razlike med dosedanjimi in novimi najemninami zelo različne. Tam, kjer so bile najemnine doslej izredno nizke, se bodo po novem povečale tudi do 200 ali še več odstotkov, vendar gre v večini primerov le za enkratno povečanje. Glede na splošen kvalifikacijski sestav zaposlenih pri nas, 6,5-odstotni dodatek pri nekoliko dražjih stanovanjih ne bo zadostoval za kritje razlike med prejšnjo in sedanjo najemnino. Drugače je seveda tam, kjer bo dobivalo dodatek več koristnikov istega stanovanja.
Kljub obširnim razpravam o določevanju novih najemniu po dnevnem časopisju, v radgonski občimi sodijo, da so biti državljani premalo seznanjeni z namenom uvajanja ekonomskih najemnin. Kaže, da je tako tudi drugod. Zaradi tega je med pripombami tudi precej nebistvenih, kar pa ne zmanjšuje aktualnost tehtnih pripomb, ki so jih ponekod že razčistili, v glavnem pa so jih prepustili v odločanje im reševanje pristojnemu orga-
Zvečer je kar prijetno posedeti v sicer majhnem, toda toplem kotičku. Stanovanjski blok v ulici Štefana Kovača v Soboti.
ski blok s točkovanjem za čez deset milijonov dinarjev več, kot so znašali dejanski stroški gradnje.
Po točkovanju in izračunih najemnin je možno ugotoviti,
nu pri občinskem ljudskem odboru, ki bo ob dosedanjih izkušnjah glede določevanja ekonomske najemnine moral rešiti te probleme na osnovi dejanskih okoliščin.
Nekoč poleti 1944 sva z Jovom ki je bil član okrožnega odbora OF, na sestanku pri R. Kosarju v Radvencih ugotovila, da bi potrebovati za našo propagando proti okupatorju boljši pisalni stroj in ciklostil. Do takrat sem namreč pisal letake z nekim starim strojem, ki je bil precej pokvarjen in ga je moj oče popravljal Idi Rojko, trgovki iz Negove. Jovo mi je takrat namignil, da je dober ciklostil na okupatorjevi občini v Radencih. Od takrat se je začel ukvarjati z mislijo o napadu na to občino. Napad je bil določen neke noči v mesecu septembru 1944. V ta namen smo se zbrali v nekem gozdu v Očeslavcih. Pozno v noč smo skakali ilegalce z ljutomerskega terena, a teh ni bilo, ker so padli v zasedo. Sami napada nismo tvegali, ker nas je bilo premalo. Napad na občino pa je sladil pozneje — koncem oktobra. Takrat smo prišli tudi do ciklostila.
Z velikim veseljem sem delal na ta ciklostil. Sprva doma v bunkeriu pod hlevom. Imel sem dovolj matric in tudi papirja — vse iz napadene radenske občine. Pisal sem razne letake in obvestila ter celo prerisal neko partizansko pesmarico v izvodih za tri nahrbtnike. Material mi je dajal Pirkovič iz okrožnega odbora OF. poslušal pa sem tudi obvestila Tanjuga na Radov in Kaučičev detektor in Radov radio. Borbene parole pa sem si kor sam izmišljal.
Ko je prišla na naš teren poznejša izdajalka Mira kot kurirka in ker dela več sam nisem zmogel, sva z Jakom Kavčičem, ki je bil kurir naše tehnike, neke noči v novembru 1944, ciklostil preselila k Prajndlovim v Radvencih. Še iste noči sem pri Lovni Lageričo na Ščavnici mobiliziral tudi drugi, boljši pisalni stroj, da je lahko tako delo nemoteno teklo.
Ta ciklostil smo pri Prajndlovih, ko smo bili v akcijah, lepo shranili v listnjaku, kjer se nam je zdelo najboli varno, sicer smo pa z njim deli v sobi celo čez dan. Papir smo pozneje dobivali v zadostnih
količinah predvsem od Strahove Anice, trgovke na Ščavnici.
Pri delu so mi pomagali — naziv smo imeli: Okrožna tehnika — Jaka, Lene in Mira. Ti so tudi raznašali material po rednih in izrednih vezali, vsi smo izvajali razne pogrošne akcije, na pisalni stroj sem pa pisal vedno sam, ker se ostali na to niso razumeli.
Pisal sem torej pri Prajndlo-vih, pri Radu ali pa doma v bunkerju. Pri Radu sem pisal na pisalni stroj na slami na podstrešju stare kovačnice. Spominjam se, da so ljudje Rada včasih spraševali, kaj ropoče na podstrešju, pa se je izgovoril, da kokoši »brskajo in pikajo« po podu.
Doma pa sem imel zelo lep bunker v hlevu pod podom jik pod telico. Bil je izredno dobro zakrit, vhod je imel pred jasli mi. Le ena nevšečnost je bila. Telica se je namreč vedno preveč tiščala k zidu, ker je pod njo klopotal pisalni stroj. Menda se ji je zdelo sumljivo stati na tako skrivnostnem podu.
Pri Prajndlovih sva nekoč z Jakom po dnevu opazila, da prihajata dva žandarja. Naglo sva pospravila vse stvari pod posteljo in se zatekla v hlev. kjer sva s puškama in bombama vsak pri svojih vratih čakala na nadaljnji razplet. Vendar ni bilo kaj posebnega in žandarja sta kmalu odšla.
Ko so Nemci pri Križanu na Ščavnici ujeli Miro, smo pričakovali hajko. Zato sva z Jakom ponoči stroja takoj prenesla h Radu. Več dni pozneje — menda 2. februarja 1945 — so Kozaki z Miro vred obiskali Radence in po njenem izdajstvu tudi stikali za stroji. Pri Prajndlu jih niso našli, čeprav so tja v ta namen prignali mnogo naših simpatizerjev ter so ob tej priliki tudi iV.trelili našega zaupnika Franca Ketiša. Tudi pri Radu so bili. Strojev pa pri njem niso našli. Pozneje smo zvedeli, da jih je ob pravem času zakopal v gnojišče. Takrat so Kozaki odpeljali njega in še več drugih. On, Jože Trstenjak, bivši »ortsbauernfirer«, Janez Mlinarič, Karlo Tirzek in ne-
kateri so bili celo odpeljani v Dachau, ostali pa so bili precej dolgo v zaporih. Mene ni nihče izdal, čeprav se je okupator zelo zanimal za tistega, ki vodi tehniko. Mira me je poznala namreč samo po ilegalnem imenu, ni pa vedela, odkod sem. Dejansko pa za Nemce sploh nisem manjkal, ker sem se 1942. leta pravilno odjavil v Gradcu, prijavil pa nikjer. Razširjeno pa je hib splošno mnenje, da ta in ta študira v Gradcu«. S tem je bilo doseženo, da me okupator ni iskal pri mojih starših. Zaporniki pa so Nemcem odgovarjali, češ da me poznajo in da sem doma nekje s Kranjskega.
Po usodnem 2. februarju smo živel silno težko življenje. Meni so se mečno odprle noge, da sem bil nesposoben za večje podvige. Košaki pa so skoraj vsakodnevno stikali po Ščavniški dolini. Tedaj sem spet pisal na stari Rokov pisalni stroi vse do osvoboditve.
Stroja, ki sta bila pri Radu v gnojišču — za kar m nihče od nas vedel — pa je spravil Rado spet na svetlo, ko se je po osvoboditvi vrnil iz Dachaua.
Pisalna stroja smo nato vrnili lastnikoma, ciklostil pa ždi v omari občinskega muzeja 7R G. Radgona in čaka. da bo kdo ovekovečil njegovo življenjsko pot.
Franc Kosar
KMETIJSTVO NA POTI K INDUSTRIJSKI PROIZVODNJI
(Nadaljevanje s 5. strani)
vancev, bo prihodnje leto zavarovana večina prebivalstva v Pomurju. Zavarovanje kmečkega prebivalstva bo za naše kmetovalce velika pridobitev, saj v bodoče stroški za zdravljenje ne bodo predstavljali za kmetovalce takih enkratnih izdatkov kot doslej. Ker imamo na območju našega okraja tudi precejšnje število ljudi, ki nimajo zemlje, bodo morali občinski ljudski odbori še naprej prispevati v sklad za zavarovanje. Stroški za zdravstveno zavarovanje kmetijskih delavcev bodo znašali nad 400 milijonov dinarjev.
Ob uvedbi zavarovanja kmečkega prebivalstva pa se bo pokazalo precejšnje pomanjkanje visokokvalificiranega zdravstvenega kadra in pomanjkljiva organizacija zdravstvene mreže. Tu računamo tudi na pomoč republike.
VPRAŠANJE: (ŠTEFAN BALAŽIČ, »POMURSKI VESTNIK«) Kako potekajo priprave za gradnjo oziroma razširitev soboške bolnišnice?
ODGOVOR: FRANC ŠEBJANIC — Letos je upravni odbor bolnišnice sklenil po-
godbo za izdelavo idejnega projekta vseh objektov bolnišnice, kar je potrebno za nadaljnje priprave glede sredstev. Prihodnje leto naj bi bil pripravljen glavni projekt otroškega oddelka soboške bolnišnice, v čemer smo bili doslei odvisni od otroškega oddelka mariborske bolnišnice, odkoder pa dobivamo zelo resna opozorila, da prostori v mariborskem oddelku ne morejo zadovoljiti potrebam mariborskega okoliša, ne da bi sprejemali bolnike še iz Pomurja.
Druga taka večja gradnja ie zdravstveni dom v Beltincih, za kar je že vse pripravljeno.
VPRAŠANTE: (JUŠ MAKOVEC. »POMURSKI VESTNIK«) Iz leta v leto prispevajo naša podjetja in kmetijstvo večji delež pri izvozu. Ali se ne kaže potreba po izvozniškem podjetju v Pomurju, predvsem glede na predvidene rekonstrukcije in novosradnje, kot je tovarna za predelavo perutnine?
ODGOVOR:	PETER VU-
JEC — Točna je ugotovitev v vprašanju, da tudi gospodarske organizacije v Pomurju da-
jejo vedno večji delež pr: izvozu. Tovarna mesnih izdelkov »Pomurka« je izvozila predlani izdelkov za 255 milijonov, tovarna perila »Mura« pa za 250 milijonov dinarjev. V tem pogledu so zanimiva tudi Slatinsko podjetje v Radencih, naša vinograd,niška posestva in ostala posestva družbenega sektorja kakor nekatera manjša podjetja kol so so boška »Vrba« itd. Lani smo izvozili z našega področja za 222 milijonov dinarjev živine, precej vina, jajc in izdelkov domače obrti. Iz vsega tega vidimo, da je Pomurje v tem pogledu pomembno. Pri ustanavljanju izvozniškega podjetja nastane predvsem vprašanje strokovnega kadra. Pri obstoječem režimu trgovanja preko nekaterih izvozniških podjetij, ki smo se jih posluževali doslej, pa je potrebno omeniti, da participacija na dohodku pri izvoznih poslih za naše proizvajalce doslej ni bila zadovoljiva. Kolikor se to ob vedno večjem deležu našega gospodarstva pri izvozu ne bo izboljšalo, bo potrebno iskati glede izvoza primernejše poti.
GOSPODARSKI DROBIŽ
Kmetijski kombinat na Goriškem
Na Goriškem bodo v kratkem združili kmetijska posestva Nova Gorica. Bukovica in Biljski griči v večji kmetijski kombinat s specializirano proizvodnjo. V prvi fazi nameravajo preusmeriti proizvodnjo na vinogradništvo in rejo krav-mlekaric. Kasneje bodo uredili še večje plantažne nasade breskev in zgradili klavnico ter predelovalnico mesa, mlekarno in hladilnice za sadje.
DVE POSTAVKI:
VREDNOST IN UPORABNOST
Vrednost stanovanj je izhodiščna točka ocenjevalcev stanovanj. Drugače tudi ni mogoče izračunati in določiti ekonomske najemnine. Stanovalci, kot tudi nekateri hišni svetli, pa so poudarjali pri tem predvsem uporabnost stanovanj. Pri tem so seveda poleg bistvenih pripomb naštevali tudi to, da so kopalnice popolnoma za nič, da ne uporabljajo posameznih pomožnih stanovanjskih prostorov itd., kar je bilo vsaj v nekaterih primerih nekoliko preveč. Nasprotno temu sodijo ocenjevalci, da so krivi nekaterih pomanjkljivosti hišni sveti sami, ki niso dovolj skrbeli za redina popravila in podobno.
spornih vprašanj. Pravilnik o ugotavljanju vrednosti stanovanj navaja na primer, kaj je smatrati za okna slabe kakovosti, srednje kakovosti, dobre kakovosti, zelo dobre kakovosti in katera okna je smatrati za takozvama luksuzna okna. Te kategorije navajajo predvsem material, enojna ali dvojna stekla in podobno. Ne omenjajo pa — kar bi bilo tudi mnogo teže — kakovosti teh pritiklin izključno s stališča stanovalca. Za stanovalca pa seveda ni vseeno če mu piha skozi takozvana luksuzna okna (to so okna ki imajo okvirje iz aluminija) ali skozi okna »dobre kakovosti«, ker se to pozna v številu točk. Takih pripomb je s strani stanovalcev največ. V Soboti in v Radgoni se je pojavilo kot sporno tudi to, ali smatrati
V večini primerov pa je prišla pri ocenjevanju stanovanj do izraza slaba izvedba gradenj kar je značilno nekatere nove stanovanjske bloke. Okna in vrata so v celotnem stanovanju končno malenkost, vendar je bilj prav tukaj pri ocenjevanju precej
Marcius Štefan, šofer pri Nafti, ima štiričlansko družino in stanuje v Naselju Nafte. Po točkovanju pričakuje štirikratno povečanje najemnine, kar bo precejšen izdatek za družinski proračun.
stranišče in kopalnice v nekaterih blokih kot na dva ali kot en sam prostor. Stanovalci so ob tem zatrjevali, da so nekateri ocenjevalci kategorična odklanjali vse, kar ni bilo »po pismu«, se pravi, po pravilniku o ugotavljanju vrednosti stanovanj.
Večina pripomb stanovalcev
V stanovanjskem bloku na Partizanski cesti v Lendavi smo se med drugim ustavili tudi v stanovanju Štefana Horvata. »Nič ne rečem, če bo stanovanje dražje, moti pa me to, da ni tako zgrajeno kot bi moralo biti,« nam je dejala gospodinja. Med drugim nam je pokazala okna, ki se ne dajo popolnoma zapreti, kar je v zimskem času zelo neprijetno. Ali naj popravlja take pomanjkljivosti stanovalec sam ali naj pritiska na upravo stanovanjske skupnosti? V obeh primerih gre za izdatke, ki jih prisojajo izvajalcem gradbenih in ostalih del.
spet okna — da ima stanovalec raje okna slabe kakovosti, ki se sicer lepo prilegajo ob okvir, kot pa okna zelo dobre kakovosti, ki pa ne služijo drugemu namenu, da propuščajo v stanovanje dnevno svetlobo (mraz in veter pa celo preveč), ker pa imajo medeninasto ali poniklamo okovje jih je treba oceniti z več točkami. Naravno je, da zakonodajalec tega ni upošteval, saj je moral predpostavljati, da takih pomanjkljivost? oziroma jih ne sme biti.
Na pripombe glede oken, vrat in še nekaterih drugih pritiklin so dobivali stanovalci nasvete, da je treba te pomanjkljivosti odpraviti, Kar pa naj ne vpliva na ocenjeva-
Pri Martinu Godini, Kerenčičeva ulica 5 v Radgoni, smo naleteli na izredno vlažno stanovanje. Kljub temu, da je hiša stara že 180 let in je ocenjevalna komisija odbila precejšnje število točk za vlažnost stanovanja, bo nova najemnina še vedno precejšnja.
USODA PARTIZANSKEGA
CIKLOSTILA IN PISALNIH STROJEV
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
4
POMURJE JE MANIFESTIRALO
SVOJE ŽELJE IN NAPORE
Pomurje se poslavlja od jubilejnega leta KPJ z ugotovitvijo okrajnega odbora za proslavo, da še nobeno leto po osvoboditvi ni bilo tako bogato manifestacij in prireditev, kot je bilo preteklo. Večjih proslav in spominskih prireditev je bilo več kot štirideset. So najbolj uspele prireditve v zadnjih letih, mnoge med njimi najbolj množične prireditve po osvoboditvi. Na množičnih proslavah, akademijah, kulturnih prireditvah, ob odkrivanju spomenikov in spominskih plošč, na razstavah, ob predvajanju filmov in čitanju spominskega gradiva smo tudi mi v Pomurju prehodili veličastno pot borb in žrtev, porazov in zmag KPJ. Jubilejno leto nam je še bolj pomagalo, da smo pravilno razumeli glasove naše preteklosti in jih znali tvorno povezati z utripom današnjih dni. Zajemali smo v svoja srca globoke ideje humanizma, ki so prepletle celoten tok jugoslovanske
revolucije z nenehnim premikanjem in presnavljanjem današnjega sveta, današnje družbe.
Zategadelj je samo logično, če je pravilno poglabljanje v pretekla štiri desetletja od ustanovnih dni naše partije, pravilno vrednotenje njenih žrtev in naporov, vzbudilo v vseh nas željo in upanje, da bomo pravilno vrednotili tudi njen program in delo, s katerim konkretizira temeljni program štirih desetletij v današnjem času in v našem prostoru. Manifestirali smo svoje neomajno hotenje, da bomo tudi mi iniciativni in tvorni graditelji socialističnih odnosov na vseh toriščih svojega udejstvovanja.
Ali ni zategadelj logično, da je preteklo leto razgibalo domalega tudi vse naše gospodarsko življenje. Prej neznano tvorno iniciativo smo opažali na vseh področjih družbene dejavnosti.
Pomurje je manifestiralo svoje želje in napore, da se dokončno otrese vseh ovir ih bremen nesvobodne preteklosti, zaživi tvorno in iniciativno z državno in narodno skupnostjo. Prav zategadelj hoče pospešiti utrip svojega življenja, dohiteti zamujeno, da bi lahko složno in nemoteno korakalo z delovnimi ljudmi drugih področij. Ugotovili smo, da je minulo komaj par desetletij od časov, ko je bil naš delovni človek še brezimen predmet izkoriščanja v tuji polfevdalni državni tvorbi. Prehodili smo v duhu tudi borbe in žrtve, poraze in zmage, ki jih je tudi pri nas v Pomurju rodila revolucionarna misel KPJ. S ponosom smo poudarjali korenite spremembe političnega in socialnega' reda, ki jih je prinesla tudi nam vzpostavitev ljudske oblasti — plod borbe jugoslovanskih narodov pod vodstvom KPJ.
Zategadelj je prav tako le logično, če se jubilejno leto v Pomurju poslavlja ob neštetih programih nadalj-
nje gospodarske izgradnje, če Pomurje poudarja svoje hotenje za napredkom z mobilizacijo lastnih sil in naporov. Ali ni zaobljuba, da bomo tudi mi, kljub vsem težavam in zamudam, z maksimalnimi napori dosegli izpolnitev petletnega plana v štirih letih — z izjemo nafte, kjer so objektivne težave — prav tako logičen sklep jubilejnega leta.
Petnajstletnico svobode bomo zategadelj slavili sredi največjih naporov za svoj hitrejši dvig in razvitost na vseh področjih življenja. Izpolnitev konkretnih nalog v kmetijstvu in industriji, na gospodarskih in negospodarskih področjih, pa bo naša na jzgovornejša manifestacija, da smo pravilno razumeli štiri desetletja KPJ. To bo dokaz naše neomajne volje iniciativno in tvorno graditi na revolucionarnih temeljih KPJ — primerno našemu času in prostoru.	Rudi Čačinovič
Ob koncu letošnjega jubilejnega leta naše Partije se je udeležil generalni sekretar CK ZKJ ton. Tito tudi svečane seje obč. komiteja Zveze komunistov o Zagrebu. Na sliki ga vidimo o razgovoru s sekretarjem CK ZKII dr. Vladimirom
Bakaričem
IDEOLOŠKO-IZOBRAŽEVAINI USPEHI
V SOBOŠKI OBČIMI
V	občinski organizaciji ZKS v Murski Soboti je predavalo v minulem letu o materialu VIL. kongresa Zveze komunistov 40 predavateljev. Opravili so 73 predavanj, ki so jih mnogokje obiskali tudi nečlani ZK.
V	minulem letu je delovala tudi Večerna politična šola v Murski Soboti. Obiskovalo jo je 14 mladih komunistov. Uspeh politične šole je ugodno vplival na ustanovitev politične šole za dijaško mladino, ki deluje na gimnaziji. Z novim letom začne z delom druga politična šola. ki bo sprejela novih 30 slušateljev.
Celotno delo je uspešno vodila ideološka komisija Obč. komiteja ZKS Murska Sobota, posebna komisija za ideološko in izobraževalno delo pa je imenovana tudi pri Obč. odboru SZDL. Njeno delo je še v začetku. vendar ie organiziral v minulem letu že več predavanj.
Posebno široko izobraževalno delo razvija Ljudska univerza, dalje občinski organ za zdravstvo in socialno skrbstvo, zadružna zveza in RK. Posebno na podeželju je veliko zanimanje za taka pestra predavanja.
Plodno delo je v preteklem letu opravila mladinska univerza. Izvedla je 17 predavani s povprečno udeležbo 90 mladincev. Tudi organizacija LMS je povezala vseh 98 mladinskih aktivov v občini v ciklus predavanj, na seminar za mlade proizvajalce pa je poslala 17 mladincev.
Mnogo premalo izobraževal-
nega dela je bilo med kolektivi v podjetjih. Tu bodo morale sindikalne podružnice zamujeno nadomestiti. Pomagati m moralo tudi DPD »Svoboda«, ki naj bi svojo dejavnost približalo delovnim kolektivom v podjetjih. Tako bi društvo res postalo delavsko in množično.
»Svoboda« sicer še nima svojih prostorov, da bi še bolj poživila delo obstoječih sekcij, skrajni čas pa je, da jih dobi.
Ideološko in izobraževalno dejavnost v Murski Soboti je v preteklem letu še posebej poživilo več predavanj naših vodilnih in gospodarskih funkcio-
narjev. Predavali so nam člani CK ZKS: tov. Vida Tomšičeva. Boris Ziherl, dr. Jože Potrč, dr. Tone Vratuša. Franc Simonič, fr. Jože Brilej in drugi tovariši. Upamo lahko, da bo prihodnje leto na tem področju se več uspehov kot v minulem.
Feš
DELOVNI KOLEKTIVI, SINDIKALNE PODRUŽNICE POMURJA!
Ko zaključujemo poslovno leto 1939, ugotavljamo, da se je naše gospodarstvo približalo proizvodnji, ki je predvidena po perspektivnem planu in da se je celotni dohodek v devetih mesecih v primerjavi z istim razdobjem lani povečal za 19,8 odst., dohodek podjetij za 16,9 odst., čisti dohodek pa za 35,1 odst. Osebni dohodki so povprečno na enega zaposlenega v primerjavi z lanskim letom porasli za 13,6 odst., vsi osebni dohodki v gospodarstvu pa so se dvignili za 28 odst. V gospodarstvu so torej osebni dohodki porasli za več kot četrtino, kar je zgovoren dokaz napredka.
Osebni dohodki delavcev pa morajo postati v letu 1960 še bolj odvisni od delovnega učinka in zato je potrebno tudi nagrajevanje preusmeriti od formalnih kvalifikacij na nagrajevanje po učinku dela. Okrajni sindikalni svet je že večkrat razpravljal o nagrajevanju in pri tem ugotovil, da bi bilo gospodarjenje v naših delovnih kolektivih znatno boljše, če hi sindikalne podružnice skupaj z organi delavskega upravljanja in ostalimi političnimi organizacijami in strokovnjaki spremljale sistem nagrajevanju po učinku dela in ga stalno izpopolnjevale.
Pri nagrajevanju po učinku dela je sicer viden napredek v industriji gradbenega materiala in gradbeništvu, dočim je tekstilna industrija in nekatera druga podjetja v tem pogledu ostala na istem. Nekatera podjetja živilske industrije, trgovine, obrtniška podjetja in kmetijske zadruge pa še sploh niso uvedla dela po učinku, kar zelo ovira rast proizvodnje. Zato ponovno pozivamo vse sindikalne organizacije, da v letu 1960 smeleje in v celoti uvajajo vzpodbudnejše oblike nagrajevanja in delo po učinku.
Proizvodnost dela pa ni odvisna samo od osebnih dohodkov delavcev, ki so sicer odločujoči, temveč tudi od cele vrste činiteljev, ki vplivajo na človekovo razpoloženje. Dosedanje analize nam kažejo, da moramo urejevati okoliščine, ki tako ali drugače vplivajo na delavčevo razpoloženje.
Dosedanje analize kažejo, da se mora s tem ukvarjati organizirana služba v gospodarskih organizacijah. Ta služba naj bi razbremenila delavce, da bi se laže posvetili proizvodnim nalogam in gospodarjenju. Ta služba naj bi bila organizirana kot del uprave, smer njenega delovanja pa naj bi odrejali delavski sveti in ostale družbene organizacije v podjetju. Na nekaterih področjih bi morala sodelovati z Organi v komuni oziroma pri stanovanjskih skupnostih, predvsem pri reševanju stanovanjske problematike, socialnega zavarovanja, družbene prehrane, prevoza na delo in domov, glede oddiha, razvedrila, športa, rehabilitacije itd. Tako bi ta služba v podjetjih dajala organom samoupravljanja celotni prikaz o teh problemih iin omogočila obravnavanje in sklepanje o vsem, kar prizadeva skrb za človeka. Priporočilo okrajnega sindikalnega sveta je, da naj tako službo uvedejo vsa večja industrijska podjetja in kmetijske gospodarske organizacije.
Pred nami so občni zbori sindikalnih podružnic in občinskih sindikalnih svetov. Da bi dosegli še večje uveljavljanje sindikatov, se naj delavci in uslužbenci odločijo za taka sindikalna vodstva, ki bodo poglobila skrb za aktivno delo sindikalnih podružnic in plenumov občinskih sindikalnih svetov. Predvsem pritegujmo tudi mlajše, politično in gospodarsko razgledane ljudi. Sindikati morajo biti pri svojih stališčih vedno tolmač koristi delavcev in celotne skupnosti.
Delo sindikalnih podružnic mora biti organizirano po načelu kolektivnega dela in odgovornosti. Sindikalne podružnice in občinski sindikalni sveti naj z vsakdanjim delom krepijo stike s člani, z organi komune, predvsem z zborom proizvajalcev, z organi delavskega samoupravljanja itd. Tem naj posredujejo mnenja in stališča članov sindikata.
Zbor proizvajalcev okrajnega ljudskega odbora je na svoji seji 15. decembra letos razpravljal o združevanju sredstev, ki jih bodo podjetja ustvarila v letu 1959 in ki bi jih uporabljali za udeležbo gospodarskih organizacij pri najemanju investicijskih posojil. Po tem priporočilu naj bi združili H3 ustvarjenih sredstev, od česar bi porabili okrog 60 milijonov dinarjev za negospodarske investicije.
Sindikati odločno podpiramo ta sklep zbora proizvajalcev, ker bomo na ta način laže reševali vprašanje najemanja kreditov za razširitev tudi manjših gospodarskih podjetij in sedaj manj donosnih gospodarskih panog.
Na isti seja zbora proizvajalcev OLO smo priporočali gospodarskim organizacijam in ustanovam, naj prispevajo za oddih delavcev in uslužbencev v sklade počitniških skupnosti pri občinskih in pri okrajnem sindikalnem svetu najmanj 1000 din na zaposlenega. Ta sredstva bomo porabili za smotrnejšo organizacijo letnih oddihov na morju in v domačih turističnih krajih kakor tudi za enodnevna letovanja. Pozivamo vse sindikalne organizacije, da pri tej akciji odločno podprejo priporočilo in stališče okrajnega sindikalnega sveta in zbora proizvajalcev.
V letu 1959 smo zabeležili znatne gospodarske uspehe. Ti pa niso edino, kar hočemo doseči. Nad vse važna sla sreča in zadovoljsvo delovnih ljudi. To pa bomo dosegli še hitreje, če bomo razvijali tista področja dejavnosti, ki skrbijo za to.
VSEM NAŠIM ČLANOM IN DELOVNIM LJUDEM POMURJA ŽELIMO V LETU 1960 ŠE VEČ DELOVNIH USPEHOV, MNOGO SREČE IN ZADOVOLJSTVA.
OKRAJNI SINDIKALNI SVET M. SOBOTA
Okrajni ljudski odbor Okrajni komite ZKS
Okrajni odbor SZDL
Okrajni komite LMS
Okrajni sindikalni svet Murska Sobota
želijo delovnim ljudem Pomurja srečno in uspeha polno leto
1960
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
5
NAŠ ZUNANJEPOLITIČNI PREGLED
Svoboda po sedemdesetih letih
Štiri afriške dežele — francoski Kamerun, Nigerija, Togo in Somalija — bodo prihodnje leto postale neodvisne. Dne 1. januarja bodo slovesno proglasili neodvisnost Kameruna, ki je bil več kot 70 let pod tujo nadvlado. To bo hkrati deseta neodvisna dežela na afriški celini, razen Južne Afrike.
Kamerun obsega 520.000 kvadratnih kilometrov. Dežela je velika kot Norveška in Španija, skoraj dvakrat večja pa od Velike Britanije. Obdajajo ga francoska Ekvatorialna Afrika, španska Gvineja, Atlantski ocean in Nigerija. Kamerun ima obliko enakostraničnega trikotnika, katerega vrh se dotika jezera Čad.
Na j večni gospodarska bogastva te afriške dežele so kmetijski pridelki in rude. Tri četrtine kamerunskega izvoza odpade na kakav. Na seznamu izvoznega blaga so tudi kava. banane, mahagonijevo, palmovo in mandelievo olje ter razne rude. Čeprav so v Kamerunu velike zaloge zlata, diamantov. urana, mangana, boksita, kositra, kar odpira Kamerunu zelo ugodne perspektive za razvoj rudarstva, cenijo, da znaša narodni dohodek na prebivalca 15 000 francoskih frankov (v Franciji 750.000 frankov).
Kamerun ima okrog pet milijonov prebivalcev. Na jugu in zahodu živijo Bantu in Sudanci, na severu pa Hamiti. Kamerun je ena najstarejših afriških držav. Že v 6. stoletju pred našo ero je imel Kamerun zveze z egiptovskim kraljestvom in civilizacijami Sredozemlja. Po nekaterih zgodovinskih podatkih je bil v 14. stoletni razdeljen na dve kraljestvi: Adamasna na severu in Biafrana na jugu.
Beli človek je prvič stopil na kamerunska tla konec 15. stoletja, ko je več portugalskih ladij pristalo ob obalah Gvinejskega zaliva. Portugalci, pozneje pa Angleži so gnali črnce na ameriške plantaže. Črnci so postali sužnji, ki se niso nikoli več vrnili v svoj rojstni kraj.
Konec 19, stoletja je združena Nemčiia krenila v boj za svoj »življenjski prostor«. Prva žrtev, njene ekspanzionistične, politike je bil Kamerun. Potem je Nemčija podpisala s to afriško deželo pogodbo, na podlagi katere je bil Kamerun proglašen za nemški protektorat, s katerim naj bi imel gospodarske, kulturne in politične stike za dobo 30 let na podlagi enakosti in mednarodnega spoštovanja.
Po zmagi nad Nemčijo v prvi svetovni vojni so si Kame-
run med seboj razdelili Angleži in Francozi. Petina je pripadala Angležem — pozneje je bila priključena Nigeriji — ostali del dežele pa so vzeli Francozi. Oba dela dežele sta bila tedaj pod skrbstvom Društva narodov .
Na konferenci v San Frančišku po drugi svetovni vojni so prišli Kamerun kakor tudi Togo, Ruanda-Urundi, Tanganjika in italijanska Somalija pod režim mednarodnega skrbništva.
Jugoslovansko-italijanski gospodarski razgovori
Jugoslovansko-italijanski gospodarski razgovori, ki so bili te dni končani v Beogradu, so ponovno potrdili vzajemni interes obeh držav za kar se da široko medsebojno izmenjavo.
So logično nadaljevanje precej široke trgovinske izmenjave, ki že obstaja med Jugoslavijo in Italijo in ki je v zadnjem času znatno napredovala.
Temelj teh ekonomskih odno-šajev med Jugoslavijo in Italijo je komplementarnost njunih gospodarstev. Ta komplementarnost nudi velike možnosti predvsem za široko izmenjavo sploh kakor tudi za neposredno sodelovanje med posameznimi podjetji in gospodarskimi organizacijami. O tem najbolj pričajo nekateri ustrezni sporazumi in protokoli. Obojestransko soglasje o začetku razgovorov za obnovitev protokolov o trgovinskem sodelovanju med Jugoslavijo in Italijo, ki so ga dosegli pni razgovorih v Beogradu, priča o želji obeh strani. da bi te odnošaje še razširili.
Jugoslovansko-italijanski odnosa ji na ekonomskem področju pa ne temeljijo le na obojestranskem gospodarskem interesu, temveč imajo med drugim tudi krepko pobudo v dobrih sosedskih odnošajih in sodelovanju med dvema državama. To bo prav tako ugodno vplivalo tudi na razvoj splošnih jugoslovansko-italijanskih odnošajev, ki se odlikuje po vzajemnem upoštevanju in sodelovanju, ki pa je v zadnjem času vse uspešnejše.
Socializem edina pot
Indijski ministrski predsednik Nehru je imel dva govora v Alahabadu, prvega na velikem zborovanju, ki ga je prired i ob njegovem obisku občinski svet. drugega pa pred aktivisti kongresne stranke. V govoru na zborovanju je izrazil upanje, da bo indijsko-kitajski obmejni spor rešen v skladu z nacionalizmi koristmi Indije in ob dolžnem spoštovanju indijske suverenosti. Pripomnil pa je: »Toda ta spor je zelo resna stvar in primorani bomo biti bolj budni, tudi po morebitni uspešni rešitvi tega problema.«
Nehru je nadalje dejal, da »najrazličnejši krogi« pritiskajo nanj, da so nujno potrebne vojaške okrepitve, da bi »pregnali napadalce z indijskega ozemlja«. Nehru je pripomnil: »Daleč smo od tega, da bi opustili takšne ukrepe zato, ker nas je strah. Nasprotno, mi smo proti takšni metodi zato, ker menimo, da je treba spore poravnati po mirni poti.«
Nehru je dejal, da ponudba več deset tisoč indijskih študentov, da »pojdejo na meje«, nima logične podlage, ker bi vse razpoložljive sile v državi mobilizirali za izpolnitev gospodarskih nalog. »Bolje bi bilo.« je dejal Nehru, »da so študentje lotijo graditve šol in športnih objektov.«
V drugem govoru pred aktivisti kongresne stranke je Nehru prav tako spregovoril o sporu s Kitajsko. Opozoril je zlasti na poglavitno nalogo Indije, da prispeva nove napore za gospodarski razvoj. Nehru je dejal: »Naš poglavitni cilj je socialistična družba. Toda socializem si ni moč niti zamisliti, dokler ne bosta premagana zaostalost in revščina. Zato ni treba pričakovati, da bo vse delo opravila vlada, marveč je dolžnost kongresne stranke, da spodbudi vse sile v našem ljudstvu, da se ljudje čimprej sami postavijo na lastne noge. Prihodnost Indije je odvisna prav od tega. kako hitro bo razvila svoje proizvajalne sile, ne pa od tega. ali bo sedanji spor s Kitajsko rešen takoj ali pa šele čez nekaj časa.«
Na koncu je Nehru spregovoril o bližnjih razgovorih predsednikov štirih vlad zahodnih in vzhodnih dežel ter poudaril, da bo Indija z vsemi silami prispevala k sedanjemu procesu popuščanja mednarodne napetosti.
Indijsko-kitajski spor
Predsednik kitajske vlade Ču En Laj je poslal premiera Nehruju nove predloge za rešitev indijsko-kitajskega obmejnega spora. Zahteval je sestanek z Nehrujem, na katerem bi po njegovem mnenju morali ugotoviti temeljna načela, ki bi služila kot podlaga za bolj stvarne razgovore o tem sporu. Ta začetni sporazum, ki bi ga po Cu En l.a-jevem mneniu dosegli na sestanku kitajskega in indijskega premiera, je potreben zate. ker imata obe zainteresirani strani zaradi zgodovinskih in drugih razlogov različne poglede na vprašanje svnjih meja.
Indijski premier Nehru se je v svojem govoru pred indijskim parlamentom in v izjavi, ki jo je dal za radijskotelevizijsko družbo »Kolumbija izjavil za neposredne razgovore med indijsko in kitajsko vlado in pri tem omenil zn a n,o indiisko pripravljenost, da bf reševala vse spore miroljubno in s pogajanji. Toda, je poudaril Nehru, ti razgovori se ne bi mogli začeti, preden ne bodo ustvarjene neizog:bno potrebne razmere, ker bi lahko imeli v nasprotnem primeru ti razgovori negativne rezultate.
V ateljeju Jožeta Horvata
S slikarjem Jožetom Horvatom sva se prvič srečala ob njegovi prvi razstavi v Murski Soboti. Vtisi, ki so mu jih obiskovalci zapisali v knjigo, so bili ka j razlicni. Nekateri so se navduševali nad abstraktnostjo njegovih podob, drugi izražali nerazumevanje, tretji so odšli brez kakih opredeljenih sodb, niso pa manjkali tudi tisti, ki so odklanjali njegovo delo. Toda tako je na vseh razstavah in v vseh knjigah vtisov in tako je s glavnem ostalo mnenje o delu Jožeta Horvata: neopredeljeno in omejeno le na razne beležke o njegovih razstavah.
Ko se je Jože, Horvat pred leti pojavil v hrvaškem likovnem življenju kot popolnoma neznan slikar — amater, je vzbudil določeno pozornost in negotovost. Pozornost je vzbudil predvsem z naravnost neverjetno strastjo do slikanja, izredno močno domišljijo, sposobnostjo, ki mu je omogočala, da je ustvarjal likovne podobe brez modelov in abstraktne podobe brez predhodnih osnutkov, s katerih bi izločil vse, kar bi se mu zdelo nebistveno. Te njegove sposobnosti so bile kaj dobrodošle vsem tistim, ki jim je bila pogodu senzacija in so iskali nenavadnosti.
Drugi moment, ki je vplival na oblikovanje mnenja o Jožetu Horvatu, pa je bil čas, ker se je pojavil prav takrat, ko so pod vplivom zapadnih umetnostnih modnih smeri tudi pri nas poskušali mnogi iskalci »umetniške slave« in zahtevali priznanje za svoje primitivnosti in hkrati strastno zanikovali vse »realistično«,staro, »preživelo«.
Tudi Jože Horvat se je pojavil kot strasten oznanjevalec nove, abstraktne umetnosti. Toda Jože Horvat je s svojim dosedanjim delom že vsaj do neke mere dokazal, da to ni bila le neka modna manija, temveč resno ustvarjalno hotenje, abstraktna smer v slikarstvu pa je bila in je še tudi najbolj primeren izraz njegovi upodabljajoči strasti, ki ne prenese počasnega in študijsko pripravljenega ustvarjanja, temveč hoče v trenutku vreči na platno vse tisto, kar se v umetnikovi duševnosti dogaja. Ta naglica je taka, da se ne more izliti v noben stilno ustaljen izraz, da ji ne zadostuje noben način in se ne more nikoli disciplinirati in umiriti. Zato se pa polnijo platna, ki so plod trenutnih prebliskov in doživetij.
Če še danes ne moremo oceniti umetniške vrednosti del Jožefa Horvata, ni nič čudnega. Kljub številnim delom, ki jih je ustvaril v raznih slikarskih tehnikah, je še vedno zagoneten in presenetljiv, delo neenotno in polno sledov iskanja, neumornega iskanja, kakor da bi njegov ustvarjalec čutil nepopolnost tega, kar je izrazil, iskanja najprimernejše podobe, v kateri bi se zlilo vse, kar ga je v tistem trenutku navdajalo. Ta raznolikost ustvarjanja, to iskanje primernega izraza pa nam hkrati onemogoča, da bi Jožeta Horvata prišteli med neke določene umetnostne smeri, niti med abstraktne umetnosti. Osnovno bistvo njegovega ustvarjanja je še vedno strast do slikanja, vsebina njegovega dela pa še izpričuje dokaj nejasen in neopredeljen svet, ki ga ustvarja, in strasten napor, da bi izrazil svoje najgloblje doživetje in-ga upodobil na platnu.
Prav ta strastna predanost ustvarjanju in nenehno iskanje, ki izpričuje veliko ustvarjalno vitalnost, mu je odprlo pot v galerije vseh večjih krajev Slovenije in tudi v Zahodno Nemčijo, kjer je letos imel več razstav. Že v začetku prihajajočega leta se pa pred njim odpirajo nove razstave. Januarja bo odprta razstava v Kranju, dogovorjeno pa je tudi za razstavo v Londonu.
Od vseh razstav pa se vrača domov v Nazarje, kjer si počasi urejuje atelje in neumorno ustvarja. Sobe njegovega stanovanja v zdravstvenem domu so polne slik in najrazličnejših predmetov od vil, kamnov, koruznega storža, do školjke, kosti itd. »Za mnoge so te stvari mrtve,« pravi slikar, »toda zame ne. Poglejte te vile. Pobral sem jih po vasi, bile so že zavržene, toda združil sem jih v kompozicijo, ki je na novo oživela.«
Jože Horvat:
Kompozicija jeklo	Sledovi njegovega sli-
kanja nas vodijo od Celja, kjer je s svojim izrednim občutkom za barve poslikal stene moderne restavracije pa do Nazarja, kjer so stene gostiln polne njegovih podob. Človek se oh tem sprašuje, kje se bo ustavila ta ustvarjalna energija in se boji, da bo prerasla slikarjeve izrazne možnosti ter se zdrobila ali bo pa ji uspelo, da se bo rešila zank, v katero se zapleta.
N-1 j zaključim ta skromen zapis o slikarju z besedami Herberta Griina (po Primorskem dnevniku): »Horvatovo (še kratko in mlado) življenje spominja na pripovedovanje o nerazumljivih, šele dosti kasneje odkritih genijev v prejšnjem stoletju. Da živijo tudi v našem času še take samotarske, izredne osebnosti, je presenetljivo. Živ ogenj razjeda tega ustvarjalca: v likovni in izpovedni sliki se kaže ta vulkanska sila. kaže pa se tudi v silovitosti neznansko hitrega dela, ko da bi ga kaj preganjalo in mu ne dalo miru. Vse mogoče zvrsti in oblike slikarskega izražanja so Horvatovim občutljivim rokam pa očem domače. Povsod poskuša, nikoli se ne disciplinira samo v eni tehniki, samo v enem slogu (saj se vrstijo platna in stekla, olja in grafike, abstraktne umetnine in postimpresionistične pokrajine, uporabna grafika in zidno slikarstvo) — v večnem hlastanju in neverjetnem tempu dela (po več slik na dan!) izgorevata slikarju telesna moč in duševni talent.«
S. Balažič
Jože Horvat
Jože Horvat: V taborišču
Jože Horvat: Kozolec
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
6
SOBOŠKA PODJETJA IN SKLADIŠČA PONOČI
NEZAVAROVANI MILIJONI
Brez gangstrskih izkušenj lahko ukradeš karkoli: stražarjevo kolo ali celo stražarja — Kaj se dogaja, če stražar ni na mastu — ,,Saj nisem spal!” — Dober čuvaj, pes — Vsega pa vendarle niso krivi stražarji
Na videz še tako majhno podjetje ima v svojih zgradbah, strojnih napravah in v skladiščih vrednosti, ki presegajo 50, 100 ali več milijonov dinarjev.
Po splošnih predpisili o gospodarjenju so vsi objekti in tudi blago zavarovani proti požaru itd., vendar to ni dovolj. Prva so dolžna čuvati družbeno imovino podjetja sama. Glede na to določajo predpisi tudi nočno dežurno službo v večjih podjetjih in skladiščih.
Z namenom, kako skrbijo za varnost ponoči v soboških podjetjih in skladiščih, smo izvedli našo akcijo. Ugotovitve so dale rezultat: družbena imovina ni dovolj zavarovana, kar naj velja kot resen opomin pred morebitno katastrofo. Akcija pa je pokazala, da ne gre pri tem samo za požare. Stražarjevo oko mora videti še marsikaj drugega.
Ura je bila nekaj čez dvanajst ponoči. Po soboških ulicah so bile le še luči in gosta megla, ko smo pričeli z našo akcijo.
Najprej smo se ustavili v Tovarni mesnih izdelkov »Pomurka«. Vhod je bil zaklenjen. Trije močni bliski našega fotoreporterja skozi okno vratarnice so bili brezuspešni. Vratar je brezskrbno »vlekel dreto«.
V	vratarski hišici tovarne mlečnega prahu je bila luč. Stražarja nikjer. Splezamo čez ograjo. V neposredni bližini stražarnice je bilo dvanajst koles. Lepa priložnost za krajo. Čakamo. Ura je 0.42. Stražarja od nikoder. Ob vratarsko hišico je prislonjeno kolo. Najbrž stražarjevo. Odpeljali smo ga v temo, za stražarnico. Nekako četrt ure za tein je prišel po cesti proti vhodu neki moški. Ker ni bilo stražarja, da bi odklenil, je skočil kar čez ograjo. Delavec iz podjetja? Neznanec? Tega nismo vedeli. Odšel je po dvorišču. Po tistem se je vrnil stražar. Hitro je ugotovil, da mu manjka kolo. Pričel ga je iskati.
V	skladišču Gozdarske poslovne zveze in v skladišču Agromerkurja smo ob 0.55. uri prav tako naleteli na speče stražarje. »Saj ne spim,« se nam je izgovarjal ta ali oni.
Čudno, da pri tej budnosti stražarjev niso motili bliski magnezijeve luči našega fotoreporterja. Brez skrbi bi lahko zaklenili stražarja v sobico in postali bi popolni gospodarji nad milijonskimi vrednostmi desk in drugega materiala. Celo razbijali smo lahko, ne da bi stražarja zbudili.
Kljub temu nam je stražar Gozdarske poslovne zveze zagotavljal: »Pred nekaj minutami sem obšel ves prostor, kjer so vskladiščene deske Nisem spal.«
»Kako da ne, saj ste ležali na mizi in šele ob blisku luči ste se zbudili.«
»Samo malo sem se iztegni1. Sicer pa, človeku se to vse zgodi.«
»Mogoče imate telefon?«
»Ne, telefona pa nimam.«
Le kako bi stražar obvestil gasilce ob morebitnem izbruhu požara?
Stražar v skladišču podjetja »Kurivo« je pripravljal drva za pečico, ko smo se ustavili pod oknom. Ob slikanju je postal pozoren. Nič. Nato smo pričeli zunaj ropotati,. Stopil je najprej k oknu, nato pa na prag: »Kdo pa je?«
Ura je bila 1 in 10 minut. Od petih primerov je bil to edini, da stražar ni znal oziroma da je bil na svojem mestu.
Mimogrede smo se potem ustavili še na gradbišču v Kolodvorski ulici. Stražar je bedel.
Vstopili smo v stražarnico. »Dobro jutro«, saj je bila ura že nekaj minut čez eno.
»Včasih tudi malo zadremam, sicer pa to se lahko zgodi vsakemu. Pri meni je to bolj redko. Prej sem bil namreč pek in sem se na to že privadil.«
V topli sobi bo prebil možak v nedeljo do dvanajstih. Kar streslo nas je ob misli na ure, ki so še pred njim. Pa bo le šlo. Nekaj bo bral, obšel bo gradbišče in čas bo minil.
»Lahko noč« in zavili smo k sosedovim.
S precejšnjim robotom se nam je posrečilo priti mimo dežurnega v bolnišnico . . .
Pri vhodu v skladišče podjetja »Sograd« v Gregorčičevi ulici sta nas pričakala kar dva psa. Čim smo se dotaknili žičnate ograje, sta pričela močno lajati. Hitro nato se je pojavil na vratih tudi stražar. Je spal? Je bedel? Kdo ve. To-
da psi so bili zunaj najbolj zanesljivi signal. Ugotavljali smo, da je to zelo dobra zamisel, kajti psa ne moreš presenetiti.
Ob 1.30. uri smo se napotili proti delavnicam podjetja Panonija. Na cesti, blizu vhoda se nam je zazdelo, da je nekdo stopil za obcestni zid. Bil je eden od delavcev podjetja. V roki je držal cekar, polu pločevine in pločevinastih cevi. Nekaj podobnega materiala je stiskal tudi pod pazduho, na rami pa je imel obešene nekakšne obroče. Kaj kmalu smo kasneje na postaji LM
»Kdo pa je?«, je vprašal stražar v skladišču podj. »Kurivo«
izvedeli, koliko je ura. Stražarska sobica je bila prazna. Torej ni bilo nobene ovire. Stali smo pri vhodu, klicali, žvižgali in svetili. Čez petnajst minut se je prikazal stražar. »Pred petimi minutami sem bil tukaj,« nas je poskušal zavarati. Izgovarjal se je, da mora pač pogledati, če pri pečeh ni kake nevarnosti.
Toda zadnja izmena je končala delo že ob desetih zvečer in le nekaj delavcev je še delalo v eni delavnici.
Tako smo v naši akciji ugotovili dejanje, ki sodi že v kriminal. Je bilo to samo naključje? Ali se zgodi to samo v soboški Panoniji? V marskaterem pogledu bi lahko dobili na obe zastavljeni vprašanji odgovor — ne! Vprašanje pa je, kako v podjetjih preprečujejo podobne namere, kajti samo stražar pri tem še ni dovolj. Če pa se dogaja tako kot v Panoniji. da stražar ni na svojem mestu, je to toliko bolj nepravilno.
Na Agroservisu je bil stražar takoj zunaj, čim smo se pojavili na dvorišču. Tudi dežurni na posestvu Rakičan ni spal.
Na Veterinarskem zavodu smo poskušali, če so zaprta vrata in okna. Okno v pisarni je bilo na stežaj odprto in na mizici je bil pisalni ali računski stroj ... Do presenetljivih ugotovitev bi prišli, če bi poskušali to tudi drugod. Najbrž bi se prepričaj!, da niso nezavarovana samo skladišča, marveč da ni potrebnih nevem kakšnih spretnosti, pa prideš lahko kamorkoli. Družbena imovina je tako prepuščena le organom javne varnosti in seveda poštenosti ljudi.
Pri podjetju Vrba je gorela luč le v delavnici, medtem ko je bila zunaj popolna tema. V odprti šupi so bili kupi lesa, noviji zabojev, parketnih ploščic in drugega  materiala. Stražar — sedel je ob našem prihodu v delavnici pri pečki — nam je povedal, da bi moral biti tudi zunaj luč. Vsekakor bi morali tudi v pod-
jetju bolje skrbeti za to, da se nočnim stražarjem omogoči čimboljša kontrola in pregled nad nezavarovanimi objekti oziroma predmeti.
Tak je bil rezultat naše ponočne akcije. Od dvanajstih podjetij oziroma ustanov, ki smo jih obiskali, je spalo oz. kako drugače zanemarilo svojo službo kar 7 vratarjev, dočim je bilo budnih pet.
Ob koncu akcije smo se vprašali, kakšnemu namenu pravzaprav služijo nočni stražarji. Ne vedo, kdo prihaja in odhaja v podjetje ponoči, če
a bi izbruhnil požar, ne bi
bilo nič čudnega, če bi zgorel poleg materiala tudi stražar. To izzveni sicer nekoliko groteksno, vendar so dejstva dovolj zgovorna.
Po končani akciji smo poskušali še s telefonom. Vratarja v tovarni mesnih izdelkov smo vprašali, če je že prispel avto iz Nove Gorice. Ne, doslej ga še ni bilo. Pa ste prepričani, da ga ni bilo? Pa saj sem vendarle vso noč tukaj. Pa niste nič zaspali? Ne. In v tovarni mlečnega prahu: Ali ni mogoče okrog tričetrt na eno prišel v podjetje komercialna direktor? Ne, ni ga bilo.
Pa sploh nikogar ni bilo po polnoči v podjetje? Ne, nikogar. Kaj ste pa delali okrog enih? Iskal sem kolo. Kakšno kolo? Svoje. Kje ste ga pustila? Pred stražarnico. Pa ste bili ves čas v stražarnici? Bil itd.
Do takšnih in podobnih razgovorov bi lahko prišlo po morebitnem požaru, kraji. Kdo se pravzaprav lahko v trenutku spomni, kaj vse se lahko pripeti. In krivec?
V	naši akciji smo ugotavljali samo omenjene zadeve. Prav zanimivo pa bi bilo, če hi se hoteli prepričati, ali vedo stražarji ravnati z napravami za gašenje požarov itd.
V	teh nekaj primerih smo ugotavljali, da opravljajo nekateri nočni stražarji svojo službo preveč površno, ni pa podcenjevati tudi tega, da v nekaterih podjetih ne dajo dovolj na res solidno zaščito družbenega premoženja. Vrba, ki jo navajamo, je mogoče še najbolj droben primer. Če pa bi poskušali iskati podobne pomanjkljivosti pri drugih podjetjih — tudi izven Sobote — bi prišli najbrž do istih zaključkov kot pri stražarjih.
Trije bliski našega fotoreporterja skozi okence so bili brezuspešni
NOVOLETNI RAZGOVORI
„Kaj si želite v novem letu
Novo leto je pred vrati, z njim pa tudi čas novih želja, hotenj, voščil in čestitk. Nemara to obdobje zlasti občutijo pošte in pismonoše. Iz vseh strani prihajajo čestitke. Todi, — ali ne bi pogledali, kaj si na primer želijo posamezniki sami v novem letu. Da! Naj zaupamo samo nekaj odkritih in zaupanih nam želja:
»Ali nam lahko zaupate nekaj vaših želja v novem letu«, smo vprašali sekretarja Vinogradniškega gospodarstva Gornja Radgona KONRADA
SUHACA. Dobili smo nekoliko nepričakovan odgovor. »Če hočem povedati največjo željo v svojem privatnem življenju, moram reči, da v prvi vrsti želim, da bi podjetje kar najbolje uspevalo, ker je to po mojem mnenju najboljše zagotovilo za zadovoljstvo tudi v privatnem življenju«
MILKO ROGANOVO, uslužbenko OLO, smo z našim zaupljivim vpra-
šanjem presenetili kar pri stroju. Bila je nekoliko presenečena, vendar to le za trenutek: »Vsekakor bi si najbolj želela, da bi še nadalje ostala zadovoljna v sedanji službi.« Bržkone je imela poleg zdravja še številne prikrite želje, zato nismo hoteli biti predrzni, ampak smo ji v imenu uredništva zaželeli, da se ji tudi te izpolnijo.
Direktorja okrajnega Zavoda za planiranje FRANCEKA SAPACA smo obiskali v njegovi utesnjeni, vendar prijetni pisarni. Tudi tokrat je imel polne roke dela, vendar je pristal na naš pomenek. Poleg službe, k. je precej zahtevna, je namreč še izredni slušatelj višje upravne šole ter si v prvi vrsti želji, da bi že v nastopajočem letu diplomiral. »Študirati in delati hkrati je kajpak težavno, vendar se to vse premaga, le dobre volje je treba. Moja najiskrenejša želja pa je, da bi se uresničile postavljene naloge družbenega plana.« Malce nepričakovani odgovor, zato smo mu ponovili, da želimo zlasti želje iz privatnega življenja. Kmalu smo ugotovili, da je bilo pojasnjevanje odveč: »Če bo družbeni plan v redu izpolnjen, lahko tudi v privatnem življenju pričakujemo še večje zadovoljstvo ter uresničitev naših skupnih in največjih želja.«
KARLA OČEKA iz Murske Sobote, ki je bil strojevodja že 35 let ter je šel te dni v zasluženi pokoj, smo obiskali na njegovem domu. S prikritim zadovoljstvom nam je zaupal, da se je težko poslovil od lokomotive, katero je upravljal vsa leta brez bolniškega dopusta. Zaupal nam je tudi, da je b i ves čas njegov najdražji konjiček domači vrt, kateremu bo lahko zdaj posvetil še več časa. »V novem letu pa si želim. da bi živel še vrsto let med svojimi domačimi.« Njegovim željam se pri-
družuje in mu čestita tudi naše uredništvo.
»Novo leto se bliža, zato imam polne roke dela,« nam je zaupala uslužbenka občinskega ljudskega odbora Lendava Hedvika Tuhter. Ze dve leti je v službi, razen tega pa je dalj
časa sekretarka mladinskega komiteja ter ima še druge funkcije. »Kaj si želite v novem letu?« smo jo povprašali. »Najbolj si želim, da bi opravila strokovni izpit ter v službi napredovala.« Sicer pa je s službo bila vedno zadovoljna, pa tudi na občini so nam jo pohvalili.
Se bi lahko naštevali želje posameznikov, vendar je za takrat dovolj, te teh nekaj odgovorov nam pojasnjuje, da se naši delavci in uslužbenci o prvi vrsti zavzemajo o novem letu za naš skupni napredek, za večji doprinos pri razvoju podjetja in ustanove ter le ob koncu omenijo nekaj skromnih želja tudi o privatnem življenju	J. Stolnik
Franček Sapač
Konrad Suhač
Karel Oček
Milka Rogan
Hedvika Tuhter
Z OBČINSKE SEJE V GORNJI RADGONI
Glavne naloge izpolnjene že v štirih letih
Odborniki so na skupni seji v glavnem razpravljali o izpolnitvi petletnega perspektivnega plana občine za leto 1959 in o smernicah za plan v letu 1960. Predsednik sveta za finance je v poročilu o izpolnitvi plana naštel uspehe in neuspehe ter pomanjkljivosti in težave, ki so nastopale pri izpolnjevanju planskih nalog ter podal smernice za plan v letu 1960. Ugotovljeno je, da so bili v preteklih treh letih doseženi zadovoljivi uspehi in da obstaja io realne možnosti, da bodo glavne naloge perspektivnega plana gospodarskega razvoja občine izpolnjene že v štirih letih, to je v letu 1960.
Osnovne naloge, ki bodo postavljene v družbeni plan za leto 1960, se nanašajo v glavnem na povečanje proizvodnje in storitve v vseh panogah gospodarstva, predvsem pa v kmetijstvu, tako da bo dosežena raven proizvodnje perspektivnega plana. Dalje se predvideva znatno povečanje investicijskih vlaganj v gospodarstvu in za družbeni standard. povečanje storilnosti dela in skladen porast osebne potrošnje, povečanje proizvodnje v obrti itd.
Na podlagi poročila komisije za napredek dela in sistematizacije delovnih mest
upravnih organov občinskega ljudskega odbora, so odborniki sprejeli odlok o sistematizaciji delovnih mest. Na ločenih sejah so sprejeli še odlok
o spremembah statuta občine, predpis s področja stanovanjske zakonodaje ter pravilnik o plačah veterinarske postaje.
Ika
Reorganizacija trgovske mreže v radgonski občini
Na zadnji občinski seji so predvsem razpravljali o spremembi dohodkov in izdatkov občinskega proračuna za leto 1939. Zaradi izpada dohodkov od prometnega davka od vina in žganja iznad znaša okrog 7 milijonov dinarjev) in še nekaterih drugih predvidenih dohodkov, je nastal primanjkljaj 14 milijonov 376 tisoč dinarjev. Da bo občina ta primanjkljaj krila, je občinski ljudski odbor znižal proračun izdatkov za okrog 3 miljone dinarjev, ostali primanjkljaj pa bodo krili s posojilom.
Na seji so sprejeli odlok o dodelitvi novoletne nagrade uslužbencem in delavcem občinskega ljudskega odbora ter dva odloka v zvezi z uvedbo novih stanovanj. V občini so ocenili okrog 1600 stanovanj. Po dosedanjih cenitvah bodo dosegle nove najemnine okrog 15 do 16 odst. osebnih dohodkov.
Občinski odbor je dalje razpravljal o reorganizaciji trgovske mreže. Da se znižajo poslovni stroški in da bi čim bolj zadovoljili potrošnike, se združijo nekatera trgovska podjetja v Gornji Radgoni, Apačah in Radencih. Z združitvijo podjetij bo mogoča tudi specializacija in večja izbira. Obrtno podjetje »Vulkanizacija« se pripoji k »Avtoremontu«. Na seji so mnogo razpravljali o dvigu turizma v Radencih in o razvoju zdravilišča v bližnji prihodnosti. Na koncu so rešili še razne gospodarske in upravne zadeve, potrdili so pravilnik veterinarske postaje v Gornji Radgoni, imenovali upravne odbore zdravstvenih postaj ter v zvezi z reorganizacijo trgovske mreže razrešili in imenovali nekatere direktorje pod-
jetij.	Ika
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
7
Alan Peče:
POPOLDANSKI UTRINEK
(odlomek)
Že mesec dni sem služila pri Giegerjevih, ne da bi vedela, da ima družna tudi, moškega potomca.. Pa niso kot s služkinjo ravnali z mano. Res sem kuhala in pospravljala skoraj brez plačila, toda v prostem času sem posedela z zakoncema in jedla z njima pri isti mizi. Tudi gostom sem stregla, čeprav sem bila slabo oblečena in nisem znala mešati žganih pijač. Nekega nedeljskega popoldneva, ko sem skuhala kavo in obložila kruhke, pa je gospa vse to sama odnesla v sobo in še v veliko dnevno sobo, kjer so se mudili kvečjemu najbližji znanci. Nemci, ki sem jih srečavala pri Giegerjevih so si bili tako zelo podobni, da sem raje pospravljala, kot jim prikimavala in odgovarjjala na vedno leta vprašanja o daljnji, partizanski deželci na Balkanu. Izognila sem se jim, če sem le mogla,. Toda ob nedeljah, ki so zame že od nekdaj puste in dolge, so mi bili: celo, všeč. Zdelo se mi je, da dolgčas preganja dolgčas, in boj dveh popolnoma enakih in sličnih reči je vedno razumljiv in upravičen. Nekdo mora stati više. Zalo bi bila takrat, če bi se ne bila premagata, najraje prisluškovala v predsobi, ali vsaj utipala in pregledala obiskovalcev plašč in rokavce. Ker sem se smetala svoje žensko sama pred sabo, sem odšla v kuhinjo in čakala,, da me je gospodinja vendarle poklicala v sobo.
Obiskovalec je sedel nasproti gorečemu kaminu, kosem vstopila, in pogledal me je nekam balkansko predrzno, kot običajno ne gledajo severnjaki deklet. Bilo mi je všeč. Ne zato, ker je njegov pogled ocenjeval mojo zunanjost, temveč, ker je vzbudil živahnost v meni in tisto ronično nevljudnost pomešamo z občutkom, da, je življenje en sam žalosten ali vesel smeh. Gospod in gospa, ,ki sta kadila v naslanjačih, on v svojem velikem, stariskem in udobnem, ona v majhnem, modernem in trdem, sta skoraj hkrati pokazala na mladega, gospoda in rekla:
»To je naš sin.«
»Ah da, vaš sin,« sem menila, kot bi ga že dolgo poznala po pripovedovanju in s fotografij.
Srečanje s sinom je bilo podobno mnogim srečanjem z neznanci, bilo pa ni prav nič nemško. Napetost med nama, otipavanje s prisotnostjo samo, niti ne z očmi, kaj šele s prsti, tisto tolikokrat doživljeno vzdušje med spoloma, pač ni bilo kaj posebno novega zame. Tudi zanj ne, menda. Po mojem je spadal med moške, ki jim priznavam oster sluh in ki so mi odvratni, ker prisluškujejo le spolnosti deklet in zanemarjajo, kar utegne biti po ženskih pojmih tudi prijetno. Sicer pa sem spontano čutila, da so gospodu sinu malo mar ženske misli, še manj morebiti načela. Sedel je s prekrižanimi nogami, imel je vitko telo in pričesko mu je lepšala obvezna nemška prečka, ki me nikoli ni nehala zabavati. Bil je temnolas, temnopolt in rjavih oči, vendar tipično severnonemško podolgovatega obraza, izrazitih potez in tankih ustnic. Gotovo so ga štele tamkajšnje punte k posebni vrsti lepotcev, saj je še meni ugajal.
Ne vem več, kaj so govorili. Prve mesece v Nemčiji, ko mi je delal še jezik težave, sem lahko poslušala, ne da hi slišala. Bil je to najbolj prijeten čas mojega bivanja v tujini. Ni še prišlo domotožje, vse novo je imelo čar in privlačnost in vsega sem se lahko otresla v hipu, čim je začelo utrujati. Tudi spremenila sem se, kajti moji delodajalci in njihovi gosti so menili, da sem nebogljena študentka, podpovprečnega razuma, ki nosi verjetno dobro srce, ki pa poleg rahle neumnosti nima niti lepote in še manj denarja. Ob vsem tem sem se počutila kot dobro preskrbljen polhec. Menda je kriva nagonska ženska preračunljivost v meni. Gospodinjine prijateljice so ml pripovedovale o svetu in življenju, gospodinja me je učila bontona in gospodar mi je skušal približati glasbo. Nikoli me nihče ni vprašal, kaj me zanima, le vsi so se čutili dolžne, da mi dajo pamet, če mi je je ni že pustila narava. Kadar mi je gospod v navdušenju, da ima popolnega nevedneža pred sabo, imenoval baritonista tenorista, ali celo zamenjal violino s čelom, sem mu vljudno prikimala. Videti bi bilo kaj nehvaležno, če bi ga popravljala.
»Saj tako ne razume.«
Ne vem kdo je izrekel ta stavek. Zdrznila sem se, saj sta spadali besedici »ne razume« tudi med mnenja, ki sem jih s kimanjem venomer pritrjevala.
»Koliko je stara?« je sin vprašal mater v sikajočem severnem dialektu, kjer so glasovi sp, st, š in s le s. Ni mu odgovorila, le zastrmela se mu je v oči, skomignila z rameni in okrog
ust ji je trznila ostrina, ki se je v trenutku poglobila v razvlečeno starostno gubo.
»Tako neposredno se ne vprašuje po letih mlade dame.« sem odvrnila in vznemiril me je občutek rahle nadmoči nad vsemi tremi, ki so se ob mojem odgovoru vzravnali v sedežih in se spogledali. Niso opazili, da sem prvič, odkar sem prišla mednje, dvignila glavo in to tako odločno, posmehljivo in z razposajenostjo hkrati, ko bi sploh ne vedela, da naj spregledujejo ljudje drug drugemu. Bil je eden tistih drobnih trenutkov, ki se jih toliko zvrsti pred nami ne da b,i jih zaznali, in ki se kopičijo tako dolgo, da je njihova višina enaka sili, ki nam dvigne veke. Potem se sprašujemo, gledamo, spominjamo, kimamo. Tudi zdelo se mi je, da me je mladi mož prilepil k družini Gieger. Prilepil je mene, ne mojega Imena, vse moje drobcene nagajivosti in tople pečice mladosti. Spomnila sem se na vrsto večerov v kamrici zgoraj, ko sem legla v posteljo brez pričakovanja in upanja, vrsto večerov, ki so bili prazni, da se,m prvič v življenju razmišljala o starosti. Kolikokrat še bom! Otrok nikoli ne premišljuje o letih. Ie čeblja o njih. Obenem sem se zbala, da bo gospod zdaj, zdaj vstal in odšel in bodo čez dan ali dva odšli pravkar brez vzroka nastali občutki povezanosti z novim okoljem.
»Jugoslovanka ste?« je zopet vprašal prišlec.
»Jugoslovanski državljan, da. Sem pa Slovenka.«
Prikimal je začudeno z narejenim odobravanjem. čisto tako kot kimamo vsi. kadar prikrivamo nevednost. Doslei je že sled najmanjše nepoučenosti ranila moje domoljubje, zdaj sem se nasmehnila, kot bi igrala z gostom »Človek ne jezi se« in bi sama zmagovala.
»Deklica je velik patriot,« je zatrdil stari Gieger.
»Mi ali vsaj jaz nismo več patrioti. Vojna nam je ubila patriotizem.« je rekel sin.
Smehljala sem se. Kolikokrat sem že morala poslušati podobne stavke? Mene je grel v tujini nacionalizem, namesto drugih ljubezni, ponosna sem bila na svojo domovino,, ker nisem mogla niti nase. In vse to, kar me je nagonsko spremljalo, je spominjalo Nemce na vojno in na njihove lastne zmote ali trpljenja v njej. In so trdili, da niso patrioti in mislili, da je vseeno kako se imenujejo in kje žive. Kadar pa sem jim pripovedovala o povojnih letih pri nas, so se presedali dokler niso rekli:
»Toda kar smo storili Mi Nemci po vojni, to ni da bi primerjali ...«
Obrnila sem se h gospodu sinu s temi neštetimi, malimi razburjenji v mislih:
»Prijetno. Se pravi, da se lahko že jutri preimenujete v Francoze ali Avstrijce, ali se celo priključite Jugoslaviji.«
Zazdelo se mi je, da bi vsakega mojega rojaka z njegovimi lastnostmi premagal temperament, da bi vsaj nevoljno zamahnil z roko, češ neumnost, se zjezil ali pokazal kako drugače nezadovoljstvo z mano. On pa je kot vsak pravi in dobro vzgojeni Nemec, po denarju in dohodkih srednjevisoke družbene plasti, komaj opazno pobledel in ostal tako miren, da bi ga bila občudovala, če bi bil prvi Nemec, ki sem ga srečala.
»Zelo primitivno,« je menil in bil je bolj prijazen, kot trenutek poprej.
Gospod in gospa sta prikimavala, kot bi jima bilo žal zame. Mnogo usmiljenja je prihajalo iz njunih oči in vendar nisem imela vljudnosti zanju. Sicer nisem ničesar rekla, toda čutila in mislila sem.
»Imate pri vas v šolah tudi politični pouk?«
Skoraj bi se bila zasmejala. Zasmejala tako po domače, glasno neobrzdano, kot se baje smejejo le pokvarjene ženske v ulicah z rdečo lučjo. Če pa je bil gospod prišlec še bolj smešen od vseh gostov, ki so se že bili pred njim kot nemarni policisti zanimali za mene in za vse moje!
»V srednjih šolah mislite?« sem odgovorila. »Kaj je j o vašem politični pouk? Menda veste, da so šole v vsaki državi v duhu njenih idejnih in političnih nagnjenj.«
»Nočete me razumeti. Zanima me, če je pri vas kot v Vzhodni coni, kjer vedo že otroci, kdo sta bila Lenin in Stalin.«
Počakala sem in vzdihnila.
»Stalin in Lenin spadata že v zgodovino. Dobro je, če poznamo zgodovino, kaj ne?«
»Izmikate se mi in me nočete razumeti.«
»Res. Sita sem vseh teh vprašanj vas Nemcev, ki se obnašate kot užaljene in zabubljene gosenice in vendar neskončno pokroviteljsko, ker pač čutile, da boste kmalu zopet metulji, če hočete vedeti, kako je v Jugoslaviji, pojdite tja in si oglejte. Ali pa vzemite kak politični priročnik iz zapadnih in potem iz vzhodnih dežel, odštejte tam in odštejte tu eno tretjino, pa bo resnica pred vami. Zelo preprosto.«
V hipu je bilo v sobi strahotno tiho in mirno, kot bi bila še stene užalila moja odkritost pomešana s premagovano jezo. Najprej sem radovedno strmela v vse tri Giegerje, potem sem povesila oči in čakala.
»Če smo ti tako odvratni, zakaj si potem tukaj?« je rekla gospa s poudarkom.
»Odvratni? Ne. Saj mi niste. Le ta vedno ena in ista vprašanja...« Hotela sem še pristaviti, na katera ne morem odgovoriti, kot se ne da povedati štiriletnemu smrkavcu, kako je prišel na svet, ker pač ničesar ne ve o svetu 'in ljudeh, pa sem obmolknila. Pogledala sem k mlademu Giegerju, ki me je zopet probodajoče meril, kot pravijo kričavi klepetavosti v moških očeh, in bilo mi je, kot bi se za bežen trenutek vrnila domov. Vstala sem, stopila k oknu in se zazrla na tisto tiho. sivo, vedno z rahlo meglico napolnjeno ulico brez otrok, čeprav je bila v predmestti, na dvonadstropne, nekoč gosposke hiše. na en sam kostani, ki ga je narava zgubila, ko jih je veliko množico nesla v Ljubljano in zazdelo se mi je, da slišim slovenske besede, ki pa so tako tihe in bolj podobne štet i u ob preizkušanju zvočnika, če deluje pravilno, kot govorjenim mislim. Ulica se je kot krivulja na zaslonu oscilografa razgibala, se dvignila in padla in v nosu mi ie zadišalo no zatohlem in po dimu, čisto tabo kot ie v mol sobi blizu Nebotičnika ob voznih jesenskih in zimskih hitrih, kadar nizek zračni tlak sili  oblake z dimnika skozi odprta okna v stanovanja, namesto da bi jih pustil v nebo, ko se zrači posteljnina z mojega kavča po stolih in ko so še zavese prepotene s cigaretnim dimom prejšnjega večera,
Vse v meni je hotelo domov in ko sem se tega zavedla, em se vrnila h Giegerjem in postalo me je sram trenutne slabosti. Sprejeli so me zelo tuje. Bilo je, kot bi jih razočarala, ker sem jim pokazala nekaj misli in čustev, kot bi me obdolžili, da ne poznam bontona, ker sem bila človek. In bili so mi mnogo bolj všeč kot trenutek poprej, ko sem jih motrila z ironično odpustljivostjo. Všeč, ker so bili podobni dojenčkom in niso vedeli, kaj bi z mano in kaj sami s seboj.
ZAIGRANI STOTAKI
V našem mestecu je bil semanji dan. Trgovci in drugi kramarji so že navsezgodaj postavili stojnice ter izobesili blago. Proti osmi uri, ko so prispeli vlaki, se je sejmski prostor napolnil z ljudmi. Bil je puščoben dan v decembru, zato ni bilo tiste živahnosti kot ponavadi ob sejmskih dneh.
Pač. Pod širokim, pisanim dežnikom so se gnetli ljudje. Veliko ljudi. Vse oči so zaverovane zrle o leseno kroglo, ki je nihala na vrvici in pod spretnimi gibi temnookega moža za ruleto udarjala o leseni nastavek. Vsak zadetek je pomenil dobitek: pero, kemični svinčnik, nož, uro in druge bleščeče predmete dvomljivega izvora. In vse to za bora dva stotaka, ki ju je bilo treba zastaviti o igro ...
»No, bo kaj.,.?
Sreča vas čaka.« je vabil mož za ruleto.
»Kaj je to dva stotaka, pa dobiš uro ..«
Nič! Ljudje so bili nezaupljivi. Vsakdo je čakal, kdo bo prvi začel. Končno se je prerinil o ospredje tršat mož, kmet s cekarjem pod pazduho. vrgel na mizo dva zmečkana stotaka ter prijel za kroglo . 
Zadel je. vzel uro ter drugič orgel denar na ruleto. Krogla je spet zadela. Potem se je začelo zares. Ljudje so vročični od razburjanj segali po krogli, polagati na ruleto stotake in ... izgubljati. Včasih je tudi kdo zadel...
Pred ruleto se je postavil šibak deček o prevelikem, ponošenem suknjiču. »Kaj se prerivaš naprej, smrkaveč so se ga nejevoljno otepali odrasli. »Pustite me. Igral bom.« je rekel in stisnil ustnice.
In je res. Pred moža pri ruleti je položil dva lepo preganjena stotaka. Roke so se mu malce tresle, ko je prijel za kroglo, pogledal navzoče in zamahnil. Krogla je zanihala in zamahnila o prazno. Nič. Dečku je šiv na jok, roka pa mu je sama od sebe segla v suknjič. Še enkrat. Sedaj je bil že preveč razburjen, da bi zadel. »Še enkrat vrzi. V tretje gre rado.« je nekdo rekel posmehljivo. »Bi, pa nimam več.« je tiho izjecljal deček, stisnil ustnice ter se neopazno izgubil med ljudmi ...
Igra pod dežnikom se je nadaljevala. Ljudje so igrali, mož za ruleto se je drl z zariplim glasom, vabil nove žrtve in spravljal stotake v torbo. Proti poldnevu je vrvež na sejmišču ponehal. Podjetni lastnik igralnice je zložil pisani dežnik, pograbil torbo z denarjem ter zavil v bližnjo gostišče.
Popoldan, pravzaprav večer. Sejmarji so pospravljali blago in podirali stojnice. Ljudje so se razšli domov ali o gostišča.
Bil je on, deček, ki je zaigral štiri stotake. Sedel je na cementnem postanku v tistem prevelikem suknjiču sam in jokal. Pristavil sem.
»Zakaj jokaš?« Nič. Sunkovito me je pogledal in močneje zahlipal, da se je sunkovito streslo šibko telesce. Potem je v pretrganih stavkih povedal svojo življenjsko zgodbo:
Čez poletje je služil za pastirja nekje čez Muro. Očeta nima. mati hodi na delo. Poleti še gre. huje je čez zimo. Štirje nedorasli otroci, z njim kajpak. No, letos ne bodo stradali, ker je on zaslužil krompir in drugo.
In stotaki? Celo poletje jih je hranil, da bi domov grede kupil mlajšim bratcem skromno darilo. Sam ne ve, kaj ga je zmotilo, da je začel igrati.
Dal sem mu stotak in deček se je skozi solze nasmehnil. Potem je ostal in odšel po cesti šibak in neznaten.
Na ulico se je prikradel večer...	Lojze
Bojan Šinko:
ZIDANICA V SNEGU
Zvončkljanje kraguljčkov v prelesti zimske narave je spostilo v meni val prešerne brezskrbnosti in me navdalo z občutkom brezmejne svobode. Grad in mesto sta bila daleč za nama, krog in krog ceste so se razprostirali zasneženi gozdovi v svoji veličastni tihoti. Pl. Kratochvvill je veselo govoričil tjavdan in moramo priznati, da je bilo njegovo besedičenje duhovito. Prav zaradi tega pa sem se šele sredi dneva zavedala, da sem se na svežem zraku pošteno zlačnila. Zaupala sem svojo skrivnost pl. Kratochvvillu. Predlagal je bližnjo gostilnico »Veseli Prlek«.
Z njegovim predlogom pa se nisem strinjala. Prav gotovo sta v tej gostilni že obedovala z mojo materjo, sem si mislila, zato nisem hotela nuditi ljudem priložnost, da bi si lahko brusili jezike. Najine sami so že dospele do vznožja Pavlovskega vrha. Odločila sem se za prigrizek v zidanici tamkajšnjega očetovega vinograda. Vedela sem, da bova v njej gotovo našla kaj za pod zob. Tudi pl. Kratochvvill je to vedel in opazila sem, da mu je bil moj sklep na moč pogodu.
Po razrvani ledeni cesti sta krenila konja po strmem klancu vkreber. Iz nozdrvi jima je uhajala para in njuni razgreti telesi sta bili pred mojimi očmi kakor zabrisani od meglice. Ko so se sani ustavile pred zidanico, sta težko sopla.
Pl. Kratochvvill je poskrbe! za konja, jaz pa sem začela stikati po jedilni omari v sobi za goste za živežem. Moj trud ni bil zaman. Našla sem nekaj gnjati, pločevinasto škatlo s prepečencem. konservo jetrne paštete, čaj, sladkor In celo nekaj vloženih jajc.
Ko pa sva hotela v kuhinjskem štedilniku zakuriti, da bi zavrela vodo za čaj, sva ugotovila, da nimava vžigalic. Pl. Kratochvvill, ki je bil nekadilec, jih ni imel pri sebi. jaz pa seveda še manj. Zato sem stopila po nje v viničarijo, pl. Kratočhvvill, ki je očitno dobro poznal vsak kotiček zidanice, pa je odšel v klet po žganje za čaj.
V zidanico sem se vrnila praznih rok. Viničarka mi je dejala, da nimajo pri hiši niti dinarja, še za sol in vžigalice ne. Revščina, ki je kraljevala v nizki, s slamo kriti vegasti bajti, me je na moč zaprepastila. Vedela sem. da so na svetu bogati in revni ljudje, tudi to sem vedela, kako živilo, recimo, prvi. To pa je bilo moje nenadno prvo srečanje z revščino.
Najmanjšega otroka ie kuhala vročica. Ves razbeljen in brezbržen je ležal sredi ledene sobe, kjer ie bilo vse kakor iz leda. Kurivo da jim je zmanjkalo že o božiču, mi je polasnila viničarka in tudi kruha že niso videli več tednov, je dodala. Odhitela sem v zidanico in si naložila v naročje skoraj vsa jedila, ki sem jih ob prihodu našla. Samo ietrno našteto in nekaj prepečenca sem pustila za naju. Ko je viničarka sprejela iz mojih rok darove, so me motrile laične otroške oči kake dobro vilo, ki je slučajno zašla med nje. Otroci so moledovali, ker niso mogli dočakati, da mati razreže gnjat. Ko so jedli, sem se morala obrniti v stran. Grižljaj za grižljajem je izginial v njihovih ustih, goltali so jed z očmi in z zavistno strastjo, kakor ptičji mladiči ali lačne zveri.
Tudi dva sežnia drv iz naše shrambe sem dala viničarki. da bi se otroci malo pogrni, iz svoje torbice pa dva stotaka, edina, ki sem ju imela pri sebi.
Ko sva slednjič le zakurila štedilnik — s pomočjo tlečega oglja, ki ga je prinesla viničarka iz sosednje viničarije — sem vprašala pl. Kratochwilla, ali moj oče ne ve, v kakšni revščini živijo njegove viničarske družine.
»To je popolnoma vseeno,« je dejal, »če vaš oče to ve ali ne. Ob trgatvi jim po običaju odšteje, kar jim pripada: v denarju ali v pridelku in s tem je njegova dolžnost opravljena, vest pa pomirjena. Važno pa je, kako potem viničarji z zasluženim denarjem, drvmi, živili in podobnim gospodarijo. V tem grmu tiči zajec.«
»In če dobe premalo?« sem vprašala.
»Nemara ne boste obsojali svojega lastnega očeta in ga dolžili pomanjkanja socialnega čuta,« je skoraj vzkipel. »Sicer so pa ti ljudje vajeni revščine in drugače niti ne bi mogli živeti. Kar dobilo, vse zapijejo. Vsi viničarji so takšni, kar jih poznam. Tudi ta, čigar žena ie bila pravkar tukaj. Poznam ju, oba prijela. Videl sem ju že, kako sta ob trgatvi oba ležala pijana v obcestnem jarku.«
»Kaj pa, če pijeta zato, ker sta revna?« sem vrtala dalje.
»Bežite, bežite. Tudi jaz sem reven kot cerkvena miš, pa zato kljub temu ne pijem,« je dejal in zamahnil z roko, češ: to so le prazne marnje.
»Toda vi zaradi tega očitno niste nesrečni.« sem pripomnila, »ta dva pa sta zapadla svoji nesreči in zato tudi vinu in žganju.«
Tokrat me ni zavrnil, le občudojoče me je pogledal. »Včasih pozabljam,« je dejal, »da ste že odrasli dekliškim krilcem. V vas se že poraja ženska in z njo tudi razum, kolikor ga ženske sploh imajo. A tudi dobro srce imate, kot vidim. To mi ugaja, je pa nevarno za vas. Toda zapomnite si, to je tista večno enaka zgodba, starša se zapustita, zanemarita svoje dolžnosti. Pravica, ki potem udari moškega in žensko, zadene zadaj za njima tudi nedolžna bitja in jih ubije. Ali druga inačica na isto temo: ko viničar ne bo več za nobeno rabo. ga bo oče vrgel na cesto, ker ne bo vedel z njim kaj početi. In spet bodo prizadeti otroci. Razlika bo samo v tem, da bo morala požreti krivico tudi viničarka, medlem ko jn v prvem primem še sama povzroča. Toda pustiva to, nisva prisila sem, da bi doživljala socialno metamorfozo in skušala preobraziti svet.«
Nevarnost — ali z drugimi besedami prisotnost mojega spremljevalca — me je spočetka prijetno vznemirila, nato pa tako zmedla, da sem zapadla nekemu vznesenemu stanju. Mahoma pa me je obšla omotica bojazni, nekaj se je brez vsakega hrupa zrušilo. Kriza gnusa se mi je sprevrgla v jok.
»Zakaj jočete?« je z mehkim glasom vprašal. »Ali sem vas morda s kakšno besedo užalil?«
Odkimala sem in čedalje bolj jokala. Toda z jokom in očitanjem — čemu neki? — sem si pridobila pomirjenje, da sem mu izčrpana omahnila v objem. Ljubkoval me je po obrazu in laseh kakor otroka in šepetal nežne besede, dokler nisem zaspala. Danes vem, bil je nasledek nenadnega nagiba, bilo je v trenutku. ko je ženska duša bolj utelešena kakor kdajkoli sicer.
Ko sem se prebudila, je zunaj že kraljevala tema.
(Odlomek iz romana o treh srečanjih »Žena na brezpotju«)
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
8
Pogled na novo Velenje, najmlajše slovensko mesto
VELENJE GRADIJO NAPREJ
(Posebej za »Pomurski vestnik»)
Najlepši primer socialistične izgradnje je novo Velenje. Ker potrebuje naše gospodarstvo veliko premoga, so začeli razvijati tudi ta rudnik, katerega zaloge cenijo na 600 milijonov ton. To ne bi bilo še nič nenavadnega, če ne bi družba hkrati mislila tudi na življenjske razmere rudarjev in delavcev. Tako pa so v Velenju zgradili celo mesto po modernih urbanističnih vidikih. Tu so zgradili že nad tisoč novih stanovanj, nove šole, trgovine, kulturne ustanove, parke, uredili so jezero, športna igrišča in še mnogo tega. Danes ima Velenje le še pet do šest tisoč prebivalcev, toda ne bo dolgo, ko jih bo imelo petnajst, dvajset tisoč.
Novi prebivalci Velenja, ki so prišli s pohorskih področij. Kozjanskega, Haloz in tudi iz Pomurja so se pokazali ne samo dobre rudarje, temveč tudi dobre prostovoljne delavce pri graditvi mesta. V velenjskem rudniku nakopljejo letno že okrog 2 milijona ton lignita, prav letos pa odpirajo zahodno polje, s čemer se bo proizvodnja povzpela na 3 milijone ton.
Velenje ima še velike perspektive. Postalo bo pravo in-
dustrijsko mesto. Že čez nekaj mesecev se bo sem preselila tovarna štedilnikov iz Gorenja. proučujejo pa zgraditev sušilnice za lignit in zgraditev kemičnega kombinata.
Velik napredek beleži tudi Šoštanj, ki je z Velenjem organsko povezan. V Šoštanju bo te dni pričel z delom nov obrat za proizvodnjo opeke iz lurgi pepela, ki ostane pri termocentrali. Ta obrat bo delal neprekinjeno poleti in pozimi
in bo zalegel za tri opekarne.
Še pomembnejša je gradnja druge faze termocentrate. Zdaj že montirajo naprave, tako da bo konec leta že pričela s poskusno proizvodnjo. Z II. fazo bodo proizvodnjo električne energije povečali na 700 milijonov kWh. Šoštanjska termocentrala je pomembna zlasti kot dopolnilo dravskim hidrocentralam, ki so odvisne od vodnih razmer.
Janko Volf
NOVOLETNI SPREHOD PO KOPRSKEM
BOGASTVO NA RAZVALINAH PRETEKLOSTI
VČERAJ REVNO IN ZAOSTALO KOPRSKO — DANES ŽE MOČNA GOSPODARSKA POKRAJINA — BLESTEČI USPEHI INDUSTRIJE IN KMETIJSTVA TER NAGLA STANOVANJSKA IZGRADNJA. KOPER — MESTO PRIHODNOSTI — INDUSTRIISKI VELIKANI SI UTIRAJO POT NA TUJA TRŽIŠČA — SPLOŠNA PLOVBA PIRAN DRUGO NAJVECJE POMORSKO PODJETJE V JUGOSLAVIJI — VSA SLOVENSKA OBALA V DOLŽINI 36 KM ENO SAMO TURISTIČNO NASELJE — V NOVO LETO S ŠE VEČJIMI NAČRTI.
Kakšna je zapuščina, ki jo lahko pusti okupator, nam je predobro znano iz lastnih izkušenj. Toda stanje na Koprskem je bilo po odhodu Italijanov naravnost obupno. V pravem pomenu besede: znašli smo se pred zaostalostjo in ruševinami, ki so grozile iz vsake kraške kotanje, kot da opozarjajo na brezupnost in usojeno revščino.
(Posebej za »Pomurski vestnik«)
In tedaj se je, kakor čez noč, vse obrnilo in danes že vidimo nova naselja, široke ceste, veliko pristanišče, desetine ladij
velikank, ki pod slovensko zastavo orjejo svetovna morja in še sto in tisoč manjših ali večjih delovnih zmag, ki so začetek nove dobe, novega življenja... Vsak dan pomeni novo stopnico do končnega cilja, visoka sredstva, ki jih nalagamo v ta predel naše domovine, pa lepe obete za vso skupnost.
INDUSTRIJA IN KMETIJSTVO
Ti dve veji gospodarstva sta se v zadnjih letih najbolj razmahnili. Temu primerni so tudi rezultati. Fizični obseg industrijske proizvodnje se je povečal letos v primerjavi z lanskim letom za celih 40 odstotkov. Izraženo v vrednosti: od 14.161 milijonov dinarjev na 19.700 milijonov dinarjev. Z dokončno zgradijo tovarne motornih koles »Tomos« pa se bo ta odstotek že v doglednem času občutno povečal. Tudi industrija za predelavo rib Delamaris v Izoli je po združitvi treh tovarn v mogočen kombinat na najboljši pot.:, da bo z načrtnim delom in z lastno ribiško floto za ribolov na Atlantiku svojo proizvodnjo podvojila. Obsežnost teh dveh gigantov zgovorno ilustrira število zaposlenih delavcev, ki bo kmalu doseglo število pet tisoč. Ker gre pretežno za domačo delovno silo, seveda ne more biti govora, da bi vprašanje zaposlitve lahko sploh postalo problem.
Kmetijstvo na Koprskem se vse do nedavna ni razvijaloo skladno s proizvodnjo v drugih vejah gospodariva in so potrebna trga. V zadnjih lelih pa so bili sprejeti ustrezni sklepi, kar se že odraža v povečani proizvodnji, predvsem na socialističnih posestvih, pa tudi pri zasebnih gospodarstvih. Že prihodnje leto se bo dvignila proizvodnja na blizu 9 milijard dinarjev.
Tud: stanovanjska izgradnja in reševanje številnih komunalnih vprašanj terja visoka sredstva. Prvič zaradi izredno povečanega dotoka prebivalstva in dragič zarad dotrajanih in v mnogih primerih življenjsko nevarnih stanovanjskih poslopij. Izgradnji stanovanj posvečajo največ pozornosti v obalnih mislih — Kopru, Izoli in Piranu —, kjer je tudi relativno največ zasebnih graditeljev družinskih hišic.
Najlenše perspektive za nadaljnji razvoj ima okrajno središče Koper. Regionalni načrt slovenske obale določa Kopru kot bodočemu pristanišču mednarodnega pomena, posebno vlogo. Po tem načrtu, ki ga je izdelal ing. arh Edo Mihevc, bo imel Koper že v bližnji prihodnosti blizu sto tisoč prebivalcev.
TRANSPORTI ZA TUJINO
Sloves 0dličnih izdelkov takajšnje industrije si je utrl pot tudi že na tuja tržišča. Sicer pa — kdo ne
pozna Tomosovih motornih koles In priznanih izdelkov kombinata zn predelavo rib Delamaris v Izoli. Od 4 tisoč ton predelanih rib izvažamo 84 odstotkov tega artikla v tujino. Povpraševanje po Tomosovih motornih kolesih pa večkratno presega zmogljivost tega giganta.
Bralce v Pomurja bo prav gotovo tudi zanimalo, kako je s proizvodnjo avtomobilov v tej tovarni. Glasovi, da Tomos ne bo prozvajal tega iskanega artikla, so se razblinili, kajti tovarna ima vse pogoje, da razširi proizvodnjo tudi na avtomobile. Mala ekonomična vozila, k. bodo občutno cenejša od Fiata 600, bodo brez dvoma lahko že prihodnje leto dobila številne odjemalce. SLOVENSKA POMORSKA ZASTAVA NA VSEH SVETOVNIH MORJIH Sedanja zmogljivost Splošne plovbe znaša 119 tisoč ton ladjevja, medtem ko se bo že do konca leta 1960 povečala na 190 tisoč ton. Z ladjami »Trbovlje«, »Korotan« itn »Bela Kra-
jina«, ki jih gradijo v puljski ladjedelnici »Uljanik«, bomo brez dvoma dobili take plovne enote, ki nam jih lahko zavidajo tudi v tujini.
Zato ni čudno, da otvarja to pomorsko podjetje iz dneva v dan nove ladijske proge. Potniškoo-tovorne ladje »Bled«, »Bohinj« in »Bovec« pa so povezale Koper neposredno z ZDA.
Zanimivo je tudi to, da skoraj nobena prekooceanka ne more pristati v svojem matičnem pristanišču Piran. Zato lahko Pirančani vidijo svoje ljubljenke samo od daleč, ko režejo valove proti Trstu. Toda nikar ne mislite, da so zaradi tega manj ponosni na svoje kolose, k jih spretno vodijo slovenski pomorščaki. Ne slovi zaman daleč po svetu Pomorska srednja šola v Piranu, katere gojenci so brez posebnih nezgod prepeljali že nešteto ljudi in dragocenega tovora tudi skozi največje viharje.
IN TAKSNA BO BODOČA SLOVENSKA »RIVIERA«
Slovenska obala ni dolga. Od Debelega rtiča pred Trstom pa do izliva Dragonje v solinarski predel Piranskega zaliva je je samo 36 kilometrov. Razumljivo torej, da nam je dragocena vsaka ped te, za tujce tako vabljive obale.
Ankaranska obala pod Miljskimi
hribi bo že v nekaj letih eno izmed največjih jugoslovanskih turističnih področij. Od Debelega rtiča do novega koprskega tovornega pristanišča predvideva projektant tri turistična središča z več hoteli, ki bodo imeli skapno zmogljivost najmanj 10.000 postelj. Pred dnevi pa so strokovnjaki dokončno razpravljali o ureditvi mediteranskega parka ob
vsej ankaranski obali. Ustrezna klima in zaščita vegetacije pred burjo so pač najboljše zagotovilo, da bo bajna mediteranska vegetacija dobro uspevala.
Podobno bo že v prihodnjih letih urejena vsa slovenska obala. Moderni hoteli, moteli, najsodobnejša kopališča z vsemi pripadajočimi športnimi napravami bodo brez dvoma odločno prispevali k temu, da bo slovenska »riviera« postala zbirališče novih tisočev in desettisočev domačih in tujih letoviščarjev. Potlej bo tudi jadranska magistrala imela izhodišče že pri Debelem rtiču in ne v Reki kot sedaj. Boro Borovič
REKONSTRUKCIJE CELJSKE INDUSTRIJE
(Poseben dopis za Pomurski vestnik«)
Celjani si štejejo v čast, da je njihovo mesto z dobrimi trideset tisoči prebivalcev tretje slovensko mesto tako po velikosti kot gospodarski moči. Tretji želijo Celjani tudi ostati, čeprav imajo v Kranju in Kopru pomembna tekmeca.
Celoten celjski okraj šteje okrog 200.000 prebivalcev, pri čemer se jih še 45 odstotkov (preživlja s kmetijstvom. Industrija je zelo pestra in obsega domala vse panoge. Tekstilna in kovinska industrija rahlo prevladujeta. V okraju je vsega 55 industrijskih podjetij, ki zaposlujejo nad 20.000 delavcev in uslužbencev.
Razvoj gospodarstva je v celjskem bazenu nekako v skladu s slovenskim povprečjem. Povprečni letni dvig proizvodnje se giblje okrog deset odstotkov. Za leto 1960 je predvideno povečanje industrijske proizvodnje za 9,8 odstotka. V milijardah se suče to od okrog 58 milijard na 63 milijard v novem letu.
V bistvu bo tudi v novem letu napredek dosežen predvsem z modernizacijo in manjšimi rekonstrukcijami. V Celju in okolici bodo v novem letu povečale proizvodnjo vse tovarne. To povečanje se bo gibalo
v glavnem med 50 in 400 milijoni dni. Omembe vreden je napredek v tovarni perila, grafični industriji »Aero«, tekstilni tovarni »Metki«, finomehaniki »Idro« in Cinkarni.
V okolici bo dosežen večji napredek v tovarni nogavic v Polzeli, ki se postopoma modernizira, dalje v tovarni usnja v Konjicah, v tovarni kovanega orodja v Zrečah in v tekstilni tovarni v Preboldu. V slednji si prizadevajo ustanoviti predilnico.
Za razvoj gospodarstva v celjskem bazenu so velikega pomena rekonstrukcije, ki sicer letos še ne bodo dale rezultate, zato pa več v prihodnjih letih. V mislih imam investicije v treh največjih celjskih podjetjih — Tovarni emajlirane posode, Cinkarni in štorski železarni.
Cinkarna ima že odobreno 900 milijonov din za rekonstrukcijo pražarne (ena nova peč), za zgraditev novih naprav za žvepleno kislino (povečanje proizvodnje od 30 na 50 tisoč ton) in obnovo obrata litopon. Z napravo za vsrkavanje žveplenih plinov bodo Celja ni rešeni tudi neprijetnega plina.
Tovarna emajlirane posode se pripravlja na veliko rekonstrukcijo, modernizacijo in raz-
širitev podjetja. V nekaj letih, kolikor bodo dela trajala, bodo proizvodnjo podvojili; brutoprodukt se bo povečal od sedanjih 6,5 na 12 milijard din.
Omeniti velja tudi priprave za rekonstrukcijo železarne v Štorah, ki sodijo v celjsko občino. Tu predvidevajo zgraditev velikega električnega plavža, modernizacijo valjarne in še nekaterih obratov. Z rekonstrukcijo naj bi povečali brutoprodukt od sedanjih 6,5 na 11 milijard din.
V novem letu bo pridobilo Celje tudi nekaj pomembnih podjetij komunalnega značaja. V prvi vrsti moramo omeniti novo industrijsko pekarno, ki bo v kratkem pričela z delom. Njena zmogljivost bo 15 do 20 tisoč kg kruha in peciva dnevno. Nekoliko bolj se je zakasnila gradnja mlekarne, čeprav je objekt že pod streho. Veliko skladišče živil z zmogljivostjo 300 vagonov bo zgrajeno do jeseni. Letos bodo v Celju večji del lokalnih sredstev ‘investirali v obrt.
Ob kancu sestavka naj povem še to, da celjski okraj preko vodne skupnosti vloži letno okrog sto milijonov din za regulacijo Savinje na območju Celia ter za regulacijo Pake v Šoštanju. Z regulacijo, ki traja že štiri leta ne bodo zavarovali le Celja in Šoštanja pred poplavami, temveč bodo zboljšali tudi kmetijske površine.
Hmelj, ki spremlja potnika po magistratrali od Vojnika do Vranskega, letos sicer nima prave cene na svetovnem trgu, toda tukaj so ljudje prepričani, da se bo položaj spet popravil. Hmelj je bil tistu ki je dvignil savinjsko kmetijstvo na najvišjo raven v Sloveniji, razen tega pa je tudi pomemben vir deviz.
Janko Volf
Kaj si obetamo od novega teta na Goričkem
Kuzma. Dolič, Matjaševci in Trdkova so znani gorički kraji. V teh krajih se je zadnja leta marsikaj spremenilo. Pomembna pridobitev je avtobusna zveza Kuzma-M. Sobota. Na tej progi vozi avtobus dvakrat dnevno tja in nazaj. Na ta način imajo prebivalci omenjenih goričkih krajev ugodne zveze z osatlimi predeli naše domovine.
Ob zimskih večerih se suče pogovor prebivalcev teh krajev predvsem okrog treh stvari o elektrifikaciji o novi šoli v Kuzmi in o slebih krajevnih cestah. O teh problemih ljudje na Goričkem dnevno razpravljajo in razglabljajo.
Toda ne razglabljajo samo, tudi z delom so že pristopili k reševanju teh problemov. Ustavimo se malce pri elektrilfikacij. V zadnjih dneh dovažajo in razvažajo kmetje električne drogove za daljnovod in 0stalo omrežje. Na Gor. Slavečih že majo električne drogove za omrežje postavljene, medtem ko jih bodo v Kuzmi. Doliču in Maljaševcih postavili v naslednjih zimskih dneh. Nekateri kmetje imajo pripravljeno tudi že notranjo instalacijo, večini! pa delajo preglavice denarna sredstva. Nekateri ocenjujejo ta problem kot zelo kritičen, toda tem naj bo kot zgled mala kmetica z Gor. Petrovec. ki sem jo vprašal, kako je zadovoljna zdaj, ko ima električno razsvetljavo v hiši, oziroma: če je že prebolela denarne težave. Veselo mi je odgovorna, da se zdaj čuti kot prerojeno. Dodala je, da bi se tudi stepla za elektriko, če bi ji jo kdaj hotel vzeti. Tudi Kovačev aha iz Kuzme pravijo, da morajo imeti elektriko v hiši, pa četudi jim bo ostal0 samo eno tele v hlevu.
Torej: z obeti, da bomo v prvi polovici prihodnjega leta tudi v Kuzmi in okoliških vaseh zasvetili z električno lučjo, stopamo v novo leto.
In pri šoli res, v Kuzmi sta dve šoli, toda precej premajhni, da bi mogli zadovoljni potrebam osemletke, katero obiskuje okli otrok Kuzme, Doliča, Matjaševec itn Gor. Slaveč. Precej preglavic povzroča predmetnim učiteljem pouk zdaj v zgornji, zdaj v spodnji šoli, tako da morajo na dan večkrat hoditi iz ene šole v drago. To je
posebno neugodno ob slabem vremenu. Zato se ne smemo čuditi, če učitelji takorekoč bežijo z Kuzme.
Za o je občinski ljudski odbor Murska Sobota dodelil za zidavo nove šole v Kuzmi 18 miljonov dinarjev, prebivalci omenjenih krajev pa so obljubili, da bodo s prostovoljnim delom pomagali pri gradnji: šole in tudi.izdelali potrebno zidno opeko. V ta namen so se dogovorili s KZ Kuzma, da bodo s skupno močjo napravili zidno 0peko za šolo in skladišče, ki ga bo v prihodnjem letu zgradila KZ Kuzma.
Ker prebivalci vidijo, da je nova šola neobhodno potrebna, so že začeli s kopanjem zemlje, tako da bo slednja bližnjo spomlad že pripravljena za izdelavo opeke.
Ceste so svojevrsten problem za vse goričke kraje, kar lahko vidimo iz vsakdanjih časopisnih poročil. Tem poročilom lahko mirne duše pritrdimo z ugotovitvijo, da so naše ceste, posebno krajevne, res v kritičnem stanju. Vzrok za tako slabo stanje cest je pač pomanjkanje denarnih sredstev, še bolj pa pomankanje kamenja in gramoza, ki ga je v bližni težko dobili. V jesenskih dneh so na Gor. Slavečih in v Kuzmi popravili nekaj cest, v zadanjih dneh pa so tudi prebivalci Doliča navozili okoli 60 kub. metrov gramoza na cesto proti Matjaševcem in Trdkovi. Posebno v slabem stanju je ta cesta. Ce človeka zanese pol v Matjnševce ni v Trdkovo, skoraj ne more naprej. Prebivalci teh krajev si želijo, da bi to cesto prevzela občina kot občinsko cesto IV. razreda. Upajo pa, da bodo prihodnje leto dobili več denarnih sredstev za popravilo cest v teh krajih. Sicer se lahko zgodi, da bodo ceste povsem neprehodne.
Lahko bi zapisali še marsikaj iz življenja v teh krajih, vendar končujem z željo, da bo prihodnje leto tudi po naših hišicah, raztresenih po hribih in dolinah, zasvetila elektrika, da bi pod streho nova šola v Kuzmi, da nam učiteljstvo ne bo bežalo iz naših krajev in da bo pot v Matjaševce ali Trdkovo prijetna.
Bela Zrini
ZGRADIMO CESTO MAČKOVCI-ŠALOVCI
Na zborovanju v počastitev 40-letnice SKOJ in KPJ v septembru letos v Adrijancih je pomurska mladina sprejela veliko nalogo: v letu 1960 zgraditi cesto Mačkovci—Šalovci.
Navdušeno so sprejeli to nalogo vsi pomurski fantje in dekleta, Na sestankih in konferencah, povsod, kadar se zberejo, razpravljajo o delovni akciji, ki jih čaka prihodnje leto. Med sklepi, ki jih sprejemajo ob takšnih priložnostih, je vedno tudi sklep: »Udeležili se bomo v največjem številu zvezne akcije in lokalne pri gradnji ceste Mačkovci—Šalovci.«
Že v letu 1957 je začela mladina graditi to cesto. V treh brigadah so se dijaki, delavci in kmečki fantje ter dekleta borila z usekom in v vagončkih so odvažali zemljo na nasip. Dve leti je že od takrat in pomurska mladina z veseljem pričakuje, da bodo lopate in krampi spet zapeli v senci smrekovega gozda.
Izgradnja ceste Mačkovci—Šalovci ima velik gospodarski pomen, saj bo za več kot deset kilometrov zbližala ta dva kraja in oddaljeni predeli Goričkega bodo še bliže pomurskemu gospodarskemu in kulturnemu središču. Gospodarski in politični razvoj krajev ob novi poti bo tako še hitrejši, prebivalstvu pa bo mogoče hitro priti v okrajno središče. Seveda gradnja lega objekta zahteva velika denarna sredstva, katerih pa okrajni ljudski odbor Murska Sobota in občinski ljudski odbor Petrovci-Šalovci nimata dovolj. Zato bo morala nekaj sredstev prispevati tudi republiška uprava za ceste.
Ta delovna akcija v Pomurju pa bo imela tudi velik vzgojni pomen. To bo šola mladih ljudi, ki bodo prej ali slej prevzeli odgovorna mesta v tovarnah in delavnicah, v šolah in na kmetijskih posestvih. Na tej akciji bodo sodelovali tudi mladinci in mladinke iz drugih krajev Slovenije. Delo na trasi in življenje v brigadirskem naselju bo zbližalo mlade graditelje, tovariši iz drugih krajev pa bodo spoznali življenje pomurskih prebivalcev in njihove napore in težave, s katerimi se srečujejo na poti v lepše življenje, v socializem.
V številnih tečajih in seminarjih si bodo mladi graditelji pridobili mnogo potrebnega znanja in izkustev. Želja mladine, da s svojim delom prispeva drobec k razvoju Pomurja in vzgaja socialističnega človeka, bodo premagala vsako oviro, pa tudi pomanjkanje sredstev za tako potrebno akcijo.
Vsak. človek pričakuje ob Novem letu nekaj pomembnega in si želi, da se mu vsaj ena izmed mnogih želja izpolni; pomurska mladina pa ima prav tako samo eno veliko željo: zgraditi v letu 1960 cesto Mačkovci-Šalovci!
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
9
BRASILIA
ČETRTA NAJVEČJA DRŽAVA NA SVETU, V KATERI GRADIJO NOVO GLAVNO MESTO IN INDUSTRIALIZIRAJO DEŽELO
Zadnji dogodki v Braziliji niso bili tako odločilni, da bi pretresli četrto največjo državo na svetu. Prišlo je le do manjšega upora, ki so ga v 36 urah zatrli, oficirje pa polovili. Vse je ostalo po starem, kljub temu, da preživlja Brazilija pravkar pomembne dogodke. V zadnjih letih gre za industrializacijo, za osvobajanje od tujega kapitala in za hitrejši gospodarski razvoj. Brez težave seveda ne gre in tudi brez tujega vmešavanja ne morejo izpeljati vseh svojih zamisli. V bistvu je v Braziliji trenutno v ospredju proces industrializacije in premeščanja glavnega mesta v središče države, da bi s tem tudi premestili veliko število prebivalstva iz obalskega področja.
IME PO DREVESU
Država Brazilija je debila ime po drevesa »brazil«, ki ga uporabljajo za pridelovanje rdečila in rdeče barve. Prvi so prišli v Brazilijo Španci; toda že po nekaj letih so jih iztisnili Portugalci. Od takrat je kolonija doživljala enako usodo, kot vse južnoameriške dežele. Trgovci so jo neusmiljeno izkoriščali, vračali pa bore malo. šel« pod vplivom Napoleonovih vojn je Brazilija postala leta 1822 samostojna država, toda za razliko od ostalih takratnih samostojnih republik, je postala Brazilija kraljevina. Šele leta 1891 so proglasili republiko in od takrat se začenja njen gospodarski vzpon.
Začetek je bil težaven, ker so prevladovali veleposestniki, kar je značilno za vse južnoameriške države. Zaradi trenj med posameznimi veleposestniškimi skupinami pride v zaostalih
deželah do čestih uporov, revolucij in prelivanja krvi, tam kjer pa vodijo upor kapitalisti, ali celo naprednejši sloji, imajo dogodki vedno hujše posledice, kot samo spremembo
ene	oficirsko - ve1eposestniške
garniture za drugo. Tako je bilo v Braziliji, v Mehiki, Venezueli m na Kubi.
Za južnoameriške države velja še ena posebnost. Kapitalist se mora boriti na dveh frontah, to je proti veleposestniku in tujemu vplivu, tako da iz notranjega prepričanja rade volje vlaga denar v državne posle, s čimer nehote pomaga pri splošnem gospodarskem vzponu dežele. Ko bosta sedanja sovražnika izginila, bo ka-
pitalist dobil vse oblike evropskega ali ameriškega bogataša. Zaenkrat pa ni tako.
Najosnovnejši statistični podatki nam povedo, da živi od kmetijstva 67 odst. ljudi, da
je komaj 6.2 odst. dežele obdelane, da bi lahko obdelali še 3,5 odst., da pride na prebivalca osem ha gozda, da je vsa država skoraj za polovico pokrita z gozdovi in da je na površini osem in pol milijonov kvadratnih km komaj 55 milijonov ljudi. Majhna primerjava z nami — naša država je dvakrat manjša, prebivalcev pa je samo za trikrat manj.
Večina ljudi se st.:ska ob obalo, kajti kljub velikim površinam, je nekaj manj kot polovico dežele za naselitev neprimerne. V severnem področju, v porečju Amazonke, pride na enega prebivalca nekaj kvadr. km zemlje, ker je zemlja močvirnata. življenjski pogoji pa so za belca neznosni. Poleg panterjev, »kač klopotač«, krokodilov in drugih nevarnih zverin, preganja jo belce še insekti, kobilice in mravlje. Čeprav propade ob Amazonki milijarde kubikov lesa, ga ne izkoriščajo, ker nimajo žag.
bi radi izvlekli iz petroleja svoj lasten dobiček, ker pa nimajo dovolj denarja, morajo ponuditi koncesije tujim družbam.
Zaradi sporov so Američani začeti zadnje čase izvajati proti Brazilcem čudno politiko. Odkupili so jim na primer velike količine bombaža, toda potrudili so se, da je bombaž ostal v skladiščih in da Brazilci niso dobili potrebnega denarja. Podobno je s kavo in drugimi pridelki.
Da bi si zagotovili trg, so se Brazilci odločili za zadnji korak — navezali so trgovinske stike z vzhodnoevropskimi državami, čeprav na primer s Sovjetsko zvezo sploh nimajo diplomatskih odnosov. Sklenili so velike trgovinske posle, to pa Američane zelo peče. Delajo vse mogoče težave, toda Brazilija namerava ostati zve- sta svojim tradicijam.
MESTO NA PLANJAVI
Že nad sto let sanjarijo Brazilci o novem glavnem mestu, ki naj bi bilo obenem tudi naravno središče velike dežele. Pred leti so se končno odločili za gradnjo mesta, ki so ga imenovali Brasilia. V njem naj bi stanovalo 700 tisoč ljudi. Za gradnjo vladnih palač in drugih stavb so najeli najboljše brazilske arhitekte, ki sodijo obenem tudi med najboljše arhitekte sveta.
Mesto bo imelo obliko letala, od obale pa bo oddaljeno tisoč kilometrov. Graditi so ga začeli z geslom — iz nič v nič. To tudi ustreza resnici, kajti tam. kjer raste Brasilia, je pred dvema letoma prebivalo daleč na okoli le nekaj tisoč ljudi, visoka gola planjava pa ni bila nič kaj mikavna za naseljence. Prihodnje leto naj bi prvi vladni naseljenci že prišli v mesto.
Izgradnja mesta bo imela za brazilsko Gospodarstvo velike posledice. Omenili smo že, da so se ljudje stiskali ob obali in da je še ogromno zemlje, ki bi jo lahko preorali in posejali. Da pa bi ljudi usmerili v nova področja, morajo naprej zapustiti lepe in tople palače v Riu de Janeiru predsednik republike in ves vladni aparat. Poleg
tega so v tem področju države odkrili velika nahajališča vsakovrstnih rud. Tudi zato naj bi odšli ljudje iz starih domov, da bi lahko z večjo vnemo začeli graditi četrto največjo državo na svetu.
Naselje v džungli ob porečju Amazonke
TEŽAVE
Z INDUSTRIALIZACIJO
V prvem zaletu so najprej izgradili lahko industrijo tako da je 25 odst. vseh delavcev zaposlenih v tekstilnih tovarnah. Država je šele v zadnjih letih začela vlagati večin sredstva v rudarstvo, petrolej in promet. Tukaj pa se je začel tudi spor z Američani. Brazilci
Moderen hotel na Madagaskarju
MADAGASKAR
MOČNO NACIONALNO GIBANJE, KI JE ZAJELO ČRNI KONTINENT, SE ODRAŽA V VSE VEČJIM ZAHTEVAH ODVISNIH IN POLODVISNIH DEŽEL PO POPOLNI SVOBODI IN NEODVISNOSTI. TO GIBANJE SE MOČNO ODRAŽA TUDI V NEKDANJIH FRANCOSKIH KOLONIJAH. KI JIH SKUŠA VLADA DE GAULLA OHRANITI V TAKO IMENOVANI FRANCOSKO-AFRIŠKI SKUPNOSTI. MED MOČNE POBORNIKE POPOLNE NEODVISNOSTI SODI TUDI OTOK MADAGASKAR OB JUGOZAHODNI AFRIŠKI OBALI. MERI 592 TISOČ KVADRATNIH KILOMETROV, TO JE PRAV TOLIKO KAKOR FRANCIJA LN BELGIJA SKUPAJ. ŠTEJE PRIBLIŽNO 4 MILIJONE 400 TISOČ PREBIVALCEV, PRIPADNIKOV NAJRAZLIČNEJŠIH MALGAŠKIH PLEMEN. V TO ŠTEVILO JE TUDI VŠTETIH 75 TISOČ EVROPEJCEV, V GLAVNEM FRANCOZOV IN NEKAJ INDUSOV TER KITAJCEV.
K Madagaskarju prištevamo tudi otok Amsterdam ter otočje Kargelen s približno 200 manjšimi otoki. Prebivalci Madagaskarja so črne rast, po jeziku pa sodijo k malajsko-polinezljski skupini. Ukvarjajo se z živinorejo in kmetijstvom. Poglavitni proizvod, ki je hkrati tudi najvažnejša hrana, je riž, prikujejo pa tudi vanilij (letno izvažajo 400 ton te začimbe), kavo tobak, sladkorni trst in koruzo. Od 5 mlijonov hektarjev zemeljskih površin obdelujejo za sedaj samo milijon tristo tisoč hektarjev.
Odkrili so tudi izredno bogata nahajališča najraznovrstnejših rudnin, med njimi velike naslage urama. Potemtakem je razumljivo, čemu s; Francija prizadeva, da bi ohranila otok v okviru francosko-afriške skupnosti.
Ko je francoski predsednik de Ganile prevzel oblast, je postavil pred nekdanje francoske kolonije trojno izbiro:
*	Opredele naj se za združitev s Francijo in tako postanejo prekomorski departement.
ali
*	obdrže naj svoj dosedanji status, ali pa
 * se proglase za republiko.
Madagaskar se je odločil za zadnjo rešitev, vendar v okviru francosko-afriške skupno-
sti. To pomeni, da se mora v okviru te skupnosti posvetovati o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na obrambo, diplomacijo, zunanjo politiko, finance in zunanjo trgovino.
Toda v zadnjih mesecih prevladujejo vse bolj one politične struje, ki zahtevajo popolno neodvisnost, kakšno je dosegla Gvineja s splošnim plebiscitom med prebivalstvom.
Buj za neodvisnost odraža vsa novejša zgodovina otoka, ki ga je leta 1500 odkril Purlugalec Diego Dins. Tedaj so ga pričeli obiskovali nizozemski in francoski trgovci, portugalske, nizozemske in francoske čete pa so se bojevale za nadoblast na I njim. Framcija je v 17. .in 18. stoletju neštetokrat pošiljala ekspedicije, da bi ga osvojile, toda brez uspeha. Šele leta 1885 se jim je posrečilo pokoriti bojevita malgaška plemena. Leta 1895 je prišlo do velikega opora. Uporniki so razglasili znova neodvisnost, toda močne francoske sile so jih lela 1896 spet prisilile k predaji. Istega leta je Francija podpirala s kraljico domačinov Rananavalone sporazum o protektoratu.
Prizadevanja po neodvisnosti so se posebno močno okrepila po drugi svetovni vojni vzporedno s splošnim na-
cionalnim prebujanjem v Afriki. Francoski guvernerji so skušali v krvi zadušiti vsak upor. Sedemindvajsetega marca leta 1947 je izbruhnil največji in najbolj krvavi upor domačinov. Več mesecev so Francozi z najsodobnejšim orožjem — težkimi bombniki ter tanki in bojnimi ladjami — napadali goloroke in slabo oborožene domačine. Metropola je pozneje priznala, da je v teh bojih padlo okrog 90 tisoč prebivalcev. Soldateska je tedaj ujela ali izgnala vse politične prvake.
Šele potem, ko je Francija izgubila vojno v Indokini in pričela izgubljati poboža j v severni Afriki, je dala Madagaskarju omejeno notranjo svobodo. Dovolda je volitve v krajevne oblastvene organe. Šele predlani v marcu je dobil otok 18 krajevnih skupščin z nekaj več kot 900 voljenimi člani, med katerimi je bilo kajpada precej Francozov.
Taka omejena krajevna avtonomna seveda ni mogla zavreti želja po popolni neodvisnosti. To težnjo so predvsem zastopali socialnemukratska stranka (in sindikati. Tako je kongres socialnih demokratov konec leta 1957 zahteval od Francije pogajanja o razglasitvi Malgaške republike, toda z njim ni prodrl. Republiko so razglasili v okviru francosko- afriške skupnosti šele potem, ko je francoska skupščina po zaslugi generala de Ganila sprejela novo ustavo, ki je zajamčila kolonijam več gibčnosti. Ni dvoma, da bodo one sile, ki so se tako odločno bojevale za neodvisnost otoka, ta svoj smoter sčasoma tudi v celoti dosegle.
„ Bogata obala”
KOSTARIKA — RAJ ZA AMERIŠKO DRUŽBO »UNITED FRUIT COMPANY« — ČETRTINA DEŽELNEGA PRORAČUNA ZA PROSVETNE NAMENE - DEŽELA, KI JE PRVA MED AMERIŠKIMI DEŽELAMI NAPOVEDALA JAPONSKI VOJNO.
Ko je leta 1502 Krištof Kolumb priplul do obale današnje Kostarike, je našel razmeroma majhno število domačinov. Zato pa je odkril, da je zemlja zelo bogata. Ni ga torej zaman imenoval »Costa rica«, to je bogata obala. Ime je ostalo in dežela se je pričela po njej tudi imenovati. Gre za ozemlje kakih 50 tisoč kvadratnih km, na katerem živi približno milijon prebivalcev, v veliki večini potomcev nekdanjih španskih priseljencev.
Žal, bogastvo dežele ne uživajo domačini. Plantaže kave, kakaoa in banan so v veliki večini last ameriške družbe »United Fruit Company«. Kolikšen dobiček prejemajo samo od gojenja banan in njihovega izvoza najbolje osvetljuje en sam podatek. Družba je pred nedavnim na lastne stroške zgradila dve veliki pristanišči ob pacifiški obali.
Industrija je v primerjavi s kmetijstvom slabo razvita. Obratuje le nekaj tovarn za predelavo kave, sladkorja in olja. Vpliv tujega kapitala, posebno »United Fruit Company«, je izredno močan, tako na gospodarskem kakor tudi na političnem področju. Posebne pravice, ki jih uživajo tuje družbe, temelje na starih sporazumih o izredno nizki obdavčitvi tujih investitorjev ter nizki carinski lestvici. Ker je tuji kapital popoln gospodar tudi na notranjem trgu, je razumljivo, da večkrat podreja deželne nacionalne koristi svojim smotrom.
Vendar smatrajo Kostariko zaradi številnih naprednih zakonov in predpisov med najnaprednejše latinsko-ameriške dežele. Vse vlade posvečajo pozornost razvoju prosvetnega sistema. Izdatki v te namene znašajo redno četrtino celotnega državnega proračuna. Seveda so temu primerni tudi rezultati. Na vsakih 700 prebivalcev pride ena osnovna šola. Prebivalstvo je v glavnem pismeno. Osnovno šolstvo je v celoti brezplačno. Glavno mesto San Jose, ki šteje več kot sto tisoč prebivalcev, ima vse-
učilišče in več visokih šol. Tu razen tega izhaja devet dnevnikov. sedem v španščini, to je uraden jezik, dva pa v angleščini.
Kostarika je republika s predsednikom na čelu. Upravno je razdeljeno na sedem provinc. Zakonodajna oblast je v rokah enodobnega kongresa. Na podlagi volilnega zakona iz leta 1946 imajo vsi moški nad 20 letom volilno pravico, oženjeni in učitelji pa celo z osemnajstim. Leta 1949 so dobile volilno pravico tudi žene.
Zanimivo je, da politične stranke po pravilu nimajo izdelanih programov. Svoja stališča v glavnem določajo pred predsedniškimi volitvami.
Domačini so ponosni še na eno zgodovinsko resnico. Kostarika je takoj po znanem japonskem napadu na ameriško pristanišče Pearl Harbourg objavila vojno Japonski, to je 280 minut poprej kakor same ZDA. Dežela je tedaj štela 400 vojakov. V Kostariki živi precej jugoslovanskih izseljencev. Eden nekdanjih tekmecev bivšega predsednika Figueresa na predsedniških volitvah je bil Francisco Orlich, doma z otoka Krka. Spet neki drugi pripadnik te rodbine je bil veleposlanik v Rimu. Zato ni čudno, da gledajo na Jugoslavijo s precejšnjimi simpatijami. Jugoslavija in Kostarika sta uredili diplomatske stike leta 1952. Pred mesecem je deželo obiskala naša posebna misija dobre volje. Pripovedujejo pa tudi naslednjo anekdoto. Bivši predsednik Figueres je onega dne, ko je prevzemal dolžnost predsednika, pozdravil naše diplomatske predstavnike v lepi in čisti hrvaščini. Jezika se je naučil v družbi s svojim tekmecem Orlichem ...
S POTOVANJA PO GRADIŠČANSKEM
IZTRGANI IZ ZEMLJE
HRVATJE. KI SO PRIŠLI NA TUJO ZEMLJO PRED 420 LETI — KULTURNA RAZGIBANOST — POSEBNOST JEZIKA — POLITIČNA RAZDVOJENOST
Vzdolž avstrijsko-madžarske meje med Češkoslovaško in Jugoslavijo se razteza ravnica, ki so jo bržkone po številnih gradovih imenovali Burgenland ali po hrvaško Gradiščansko. Tod so se pred kakimi 420 leti naselili številni Hrvati in še danes jih je od 300 tisoč prebivalcev celotne pokrajine ostalo 40 tisoč. Žive v šestih manjših otokih, ki niso med seboj povezani, pač pa so raztreseni od Bratislave in do kakih 20 km severno od jugoslovanske meje.
Na vsakem otoku lahko naštejemo do pet strnjenih hrvaških vas e, v katerih žive kmetovalci. Ni redek primer, da je med 1500 vaščani-Hrvati le 30 do 40 Nemcev. Priselili so se morda
pred desetimi ali dvajsetimi leti, toda sčasoma so se naučili hrvaščine in njihovi otroci obiskujejo dvojezične šole kot hrvaški domačini.
Od kod so prišli na zemljo, ki ni bila njihova? Ko so Turki pred štirimi stoletji požigali in uničili vasi na Gradiščanskem, istočasno pa pritiskali na Liko in Primorje, so madžarski in avstrijski fevdalci spoznali, da bi najlaže ponovno obnovili bogata gradiščanska posestva. če bi z ogroženega področja na Hrvaškem preselili na uničene domačije nove ljudi. Hrvatje so bili tlačani in morali so se odpraviti na pot v novo domovino, kjer bi se med Madžari in Nemci polagoma asimilirali. Toda njihova nacionalna
zavest je bila tako močna, da so vzdržali 400 let tuji pritisk in se borili kot strnjena nacionalna skupina. Sami trdijo, da se je to lahko zgodilo zaradi osamitve. Že za časa črnožolte
monarhije in po prvi svetovni vojni so živeli kot nekakšna živa meja med Madžari in Nemci. Ohranili so se in zato hočejo živeti tudi naprej.
Želja, da bi ohranili materinski jezik, je rodila kulturno društvo, »Hrvatsko nakladno društvo«, akademski klub in klub gradiščanskih Hrvatov na Dunaju. Vse te štiri organizacije imajo skupen smoter: ohraniti hrvatski živelj, hrvatski jezik in hrvatsko narodnost v mejah Avstrije, avstrijskega notranjepolitičnega življenja in avstrijske miselnosti.
Kulturno društvo je mlajša organizacija, ki naj bi strnila vse gradiščanske Hrvate na enotnem kulturnem torišču. Izdaja lasten časopis »Naš tajed-
nik«. Če so učitelji dovolj nacionalno zavedni, se zanimajo za tamburaške zbore, čitalnice, pevske zbore in podobne ustanove. Z njimi najlaže ohranijo hrvatski jezik.
Leta 1947 so ustanovili posebno »Hrvatsko nakladno društvo«, ki je v teh letih izdalo nad 25 različnih knjig. Poleg tega izdajo še vsako leto poseben koledar. Društvo vodi Ignac Horvat, ki je najdelavnejši na tem področju in je sam napisal več dram ter izdal zbirko novel. V samozaložbi pa je pred leti izdal na Dunaju zidar, gradiščanski Hrvat Anton Leopold zbirko pesmi. V njej opeva gradiščansko zemljo, hrvaško mater in poziva za ohranitev nacionalnega jezika.
Poleg teli dveh hrvaških književnikov je posebnost še pesnik Mate Milarid-Meršič. V hrvaščini je začel pesniti šele v 53. letu. Že precej let pred drugo svetovno vojno so izdali njegove »Izabrane jačke« (izbrane pesmi. S književnostjo in prigodnimi spisi se ukvarja tudi upokojeni šolski nadzornik Ivan Dobrovič.
POLITIČNA
RAZDVOJENOST
V političnem pogledu so gradiščanski Hrvati razdeljeni v pristaše ljudske stranke in socialistične stranke. Značilno je, da avstrijska ljudska stranka priznava hrvaški manjšinski nacionalni prostor, češ da se s svojimi dvojezičnimi šolami lahko uveljavljajo v javnosti, da lahko študirajo in da lahko postanejo zdravniki, inženirji, arhitekti in profesorji.
Takšno stališče zavzemajo zato, ker so kmetje v svoji notranjosti navezani tako trsno na zemljo, da se tudi kaj radi oklepajo konservativnih nazorov avstrijske ljudske stranke. Tukaj je razdelitev strank povsem drugačna kot na Koroš-
Železno — Eisenstadt, glavno mesto na Gradiščanskem
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
10
Položaj Črncev v Južnoafriški uniji je vsak dan hujši — Zamotana pot, ki vodi vedno v sužnost — Beli gospodarji pozabljajo na 20. stoletje.
Navadna računska primerjava — ena proti štiri. V številkah je to drugače — dva milijona belih gospodarjev in osem milijonov domačinov brez pravic, z zelo dvomljivimi delovnimi izkaznicami, brez lastnine, s četrtinsko plačo in z možnostjo, da jih bodo pregnali v rezervate, kjer bodo umirali od lakote in pomanjkanja. To je Južnoafriška unija in to so osnovna protislovja v deželi Črncev, v kateri sedaj vladajo belci.
Naslednje geslo, ki drami belce je — apartheid — rasno razločevanje. Pod tem geslom storijo vse, samo da belci ne bi izgubili v množici črncev svojega ugleda in seveda tudi svojega bogastva. Zaradi tega
gesla so sprejeli celo načelo, da bodo kaznovali vsakega belega moškega, ki bo spal s črno ženo samo zato, da ne bi prišel na svet človek z nekoliko temnejšo barvo. Vse za Južnoafriško unijo, vse za cesarstvo belih! Živeli učitelji rasne teorije!
Protestantski kmetje so Iztrebljati domačine In jih sprem njali v svoje sužnje, Angleži so iztrebljali Bure in delno Črnce, Nemci so tudi pristavili svoj piskrček in da bi bila zmešnjava še večja, so pripeljali iz Indije nekaj tisoč Indijcev na prisilno delo na čajne plantaže in potem so na njih pozabili, tako da jih je
sebne mestne četrti in vsakdo, ki je ostal brez dela, je moral nemudoma iz mesta. Kam bi šel?
S tem vprašanjem se ukvarja še sedaj več milijonov domačinov. Zemlja je v roki veleposestnikov, delo na njej pa je suženjsko. Kdor le more, zbeži in se skuša prebiti v mesto. Oblasti pa so našle nove meto-
V KRIKU APARTHEIDA
Ko je pred kakimi štirimi stoletji pristal prvi nizozemski kmet-boer (Bur) na Riu dobre nade, se je začela dolga pot medsebojnih borb.
sedaj že četrt milijona, ki pravtako uničujejo Črnce.
Leta so tekla. Bare so najprej pregnali z Rta dobre nade in jim dovolili, da so ustanovili dve samostojni republiki Transval in Oranj. Tam so se kmetje zaprli sami vase in zaradi svojega verskega prepričanja niso dovolil: vpliva civilizacije. Takrat, ko je bila Evropa že prepredena z železnicami, so se Buri prevažali z volovskimi vpregami, da ne bi pokvarili svojih otrok s tehničnimi in miselnimi novotarijami. Pri tem seveda niso upoštevali Črncev, za katere biblija na žalost ne pove jasno in glasno, da so enakopravni z belci.
Ob koncu preteklega stoletja pa se je Angležem zahotelo tudi po teh dveh burskih državah. Začela se je burska vojna, v kateri so iznašli to-
liko vojaških trikov, da so jih lahko sprida uporabljali v dveh vojnah. Buri so bili odlični gverilski borci in na njihovi strani, je bil ves svobodoljuben svet, Angleži pa so izumili rovovsko bitko, v kateri so Buri kmalu izgubili vojno. Burska naivnost in krvoločnost se je odrazila med drugim v tem, da so ujele angleške vojake slekli do golega in jih nagnali v pragozd. Tisti, ki se bo prebi1 do svojih, bo drugič streljal še temeljiteje na Bure, tisti pa, ki bo ostal, bo za obed levom in drugim zverem.
Le nekaj let po vojni so Buri sklenili z Angleži sporazum o ustanovitvi Južnoafriške unije, v kateri so imeli večino. Za dominion so izposlovali posebno pravico, da na njihovem ozemlju ne veljajo britanski zakoni. To je bilo za tamkajšnje belce izredno važno, če so hoteli dosledneje izvajati rasno raziskovanje.
Ko so prvi diamantni kralji odkrli zato in diamante, so Črnci pritisnili v mesta, da bi dobili delo. Belci so se ustrašili številnih domačinov in hitro so izdali zakon, po katerem mora imeti vsak delovno knjižico, kajti Črnci morajo služiti belemu gospodarju, kot so zapisali v zakonu. Za njih so ustanovili po-
de. Najprej so ustanovili posebne črnske rezervate, v katerih naj bi prebivali samo Črnci in, ker je tam zemlja zelo siromašna, črpajo od tod delovno silo za veleposestva. Iz mest mora Črnec, ker nima dela in če hoče živeti, nima druge poti, kot na suženjsko delo na polje. Vsa pota vodijo tod v — sužnost.
To je do nedavnega veljalo le ca moške, ženske pa so kljub tema ostale v mestu in rodile nove Črnce. Zato so se odločili in zahtevali, da imajo osebne legitimacije tudi ženske.
Rasno razlikovanje je tako obsedlo vse belce, da govorijo med seboj: »Umreti? Da! — Delati? Ne!« V velikih mestih ne boste videli enega belega služabnika in če je belka sobarica, bo imela pod svojim nadzorstvom nekaj domačink, ki opravljajo vse njeno delo. Čeprav je samo sobarica, je vendar gospa, ki nadzoruje nehaj podrejenih. V tovarnah so delavci v glavnem nadzorniki, mojstri in preddelavci, nikakor pa ne delavci v evropskem smislu besede. V rudnikih diamanta prebirajo, na primer, Črnci diamante, toda za njihovimi hrbti stojijo beli delavci, ki nadzirajo delo. To je južnoafriška hierarhija.
Rasna privrženost je tako vplivala na belce, da ob začetku druge svetovne vojne sploh niso hoteli Hitlerju napovedati vojne. Končno je zmagala stranka, ki je zagovarjala tesnejše zveze z Veliko Britanijo in vojaki Južnoafriške unije so korakali v boj.
Takoj po vojni pa so začeli znova. Najprej so prišli v spor z Organizacijo združenih narodov, ki je prevzela skrbniško ozemlje bivše nemške kolonije Jugozahodne Afrike. Tukaj so belci začeli tako gonjo proti Črncem, da so v Generalni skupščini že več kot pred desetimi leti predložili resolucijo o rasnem zatiranja. Južnoafriška vlada se za to sploh ni zmenila, češ da OZN ni pravna naslednica Društva narodov, od katere so dobili po prvi svetovni vojni nemško kolonijo v skrbništvo. Skoraj vsako leto je Južnoafriška unija na dnevnem redu Generalne skupščine, toda stvari se razvijajo samo na slabše.
Črnci pa delajo po svoje. Organizirajo stavke, borijo se za večje pravice in iščejo pomoč pri svoj h sonarodnjakih v ostalih afriških državah. Tako so afriški sindikati pred nedavnim napovedali splošen bojkot južnoafriškega blaga in Jamaica je, na primer, na osnovi tega sklepa prekinila z Južnoafriško unijo vse trgovske zveze. Celo britanski laburisti so napovedali bojkot in tako bodo prhodnje leto en mesec bojkotirali vse blago, ki prihaja v Anglijo iz Južne Afrike. Prvi uspehi bojkota so že vidni. V neki tovarni kon-serv je lastnik privolil, da so zvišali delavcem plače in jim istočasno dovolili delovanje črnskega sindikata. V prihodnjih letih bo boj postal še hujši.
Belci pa se vprašujejo, kako dolgo bodo lahko ostali v Afriki. Strah pred Črnci jih žene še v večjo rasno diskrminacijo, ker hočejo za vsako ceno zadržati zem'jo, ki so jo odvzeli domačinom. Strah napravi Ljudi krvoločne.
Takšne so razmere v južnoafriški uniji, kjer obenem tudi sanjarijo, da bi k svojemu ozemlju priključili še ostale britanske in portugalske kolonije. To so sanje afriških imperialistov in sanje rasnih nestrpnežev. Treznejši belci v Capetownu pa pravijo: »Hudo je, ker naši voditelji ne spoznajo resnice, da smo leta 1959, ne pa 1759. Bojimo se, da bodo prišli prepozno do spoznanja. Tolažbe nimamo, ker naplačali bodo tisti, ki se zavedajo sedanjega časa!«
INDIJA DANES — INDIJA DANES — INDIJA DANES —INDIJA DANES — INDIJA DANES — INDIJA DANES -
TIGRI IZGINJAJO ...
NOVA INDUSTRIJSKA PODJETJA RASTEJO IZ DŽUNGLE — OD 1 MILIJONA TON JEKLA LETA 1950 NA
15 MILIJONOV TON LETA 1961/65
Indija ni več dežela maharadžev, fakirjev, kober in tigrov, kod jo skušajo nekateri prikazati. Počasi se razvija v industrijsko deželo. Maharadže zginjajo, fakirje uvajajo na druga družbeno koristna dela. Tudi tigri izginjajo. Različna društva za zaščito živali opozarjajo, da bo ta divja mačka kmalu izumrla. Tudi njo izpodrivajo ogromna gradbišča širom Indije. Počasi bodo radovedni turisti našli egzotične ljudi in živali samo še v rezervatih.
Veliko jeklarno v Rurkeli, osrednjem dela Indije, grade na mestu, ki je bilo poprej še bivališče tigrov, v bližini pa tudi veliko naselje za 25 tisoč prebivalcev. Nedaleč od tod se dviga gosto obrasel grič. Nekega jutra so delavci opazili tod veliko mačko, ki nikakor ni mogla pozab ti svojega nekdanjega velikega igrišča.
V preteklost so indijski industrijski in gospodarski razvoj navadno povezovali z imeni dveh mest, z Bombay*m in Kalkuto. Prvi predstavlja središče tekstilne industrije, drugi pa središče industrije jute. Preden je Indija poslala neodvisna, si po vsem njenem ozemlju le redko našel kako industrijsko podjetje. Med drugo svetovno vojno se je razvila predvsem tista vrsta industrije, ki je bila ozko povezana z vojaškimi potrebami.
Najlepši dokaz zaostalosti nam nudi razvoj jeklarske industrije. Zgodo-
vinske najdbe dokazujejo, da so v Indiji poznali železno rudo že dosti pred pričetkom naše dobe. V Delhiju lahko še danes vidite sedemmetrski jekleni steber, težak šest tisoč kg, ki so ga po oceni učenjakov zlili pred 1500 leti. Kako neki so lahko opravili to delo, ki se ga je zob časa komajda dotaknil, se sprašujejo izvedenci.
In vendar so pričeli Angleži navzlic tradiciji graditi prve jeklarne šele tik pred pričetkom prve in takoj po koncu druge svetovne vojne. Toda to so bili samo pričetki, kajti Indija je na pragu svojega prvega petletnega načrta leta 1990 proizvedla letno le milijon (on jekla napram pet milijonom tonam, ki jih na primer proizvede mala Belgija. Danes znaša proizvodnja dva milijona ton jekla. Ko pa bodo pričele obratovati tri velkanske jeklarne v Bilajugu, Burkeli in Durgapurn, se bo
ta številka povzpela na 4.5 milijonov ton. Po predvidenih načrtih naj bi proizvodnja v letih 1961—65 zrasla na 15 milijonov ton letno.
Vendar primer z jeklom ni povsem osamljen. Ko je leta 1945 strahotna lakota v Bengaliji pokosila več kot tri milijone človeških življenj, so oblasti sprejele načrt za gradnjo industrije umetnih gnojil. Toda načrti so ostali na papirju, lotila se jih je šele današnja neodvisna Indija. Leta 1951 je tovarna te vrste v Sindviju izdelala prvih 7,5 tisoč ton umetnega gnojila, naslednje leto pa že 219 tisoč ton. Sedaj predstavlja ta kombinat največji objekt te vrste v vsej Aziji, letno pa izdela 550 tisoč ton gnojila.
Toda razvoj je potisnil Indijo tudi na drugih področjih naprej. Indija ima danes kakih pol milijona različnih motornih vozil. Domača industrija avtomobilov izdela letno 30 tisoč vozil. .Statistika je zabeležila 5 milijonov dvokoles. Pred nepopolnimi desetimi leti je imela samo dve tovarni koles z letno zmogljivostjo sto tisoč kosov. Danes obratuje osemnajst takih tovarn.
Današnja Indija izdeluje že lokomotive in reaktorje, lotila pa se je
tudi drobnih proizvodov iz plastike. Poleg Bombuja in Kalkute nastajajo nova industrijska središča: Citaradžan, Bila. Rurkela, Durgapur, Sindri, Bangalore itd. Do nedavna je
bil Delhi samo upravno in kulturno središče Indije. Danes rasle v njegovi okolici močna industrija. Na poti proti Agri si pred leti še lahko srečal številne opice, orli-mrhovinarji so neumorno krožili nad njim in iskali svoje žrtve. Danes grade prav petnajst km od mesta na kraju, kjer se je svoj čas z glavne ceste odcepila ozka vaška pot, veliko tovarno brezšivnih cevi. Nasproti tega ogromnega gradbišča so omejili velik prostor, pri vhodu vanj pa postavili napis: »Rezervirano za gradnjo tovarne.« Malo da je grude tovarno aluminijaskih proizvodov, v soseščini pa ravnokar dokončujejo steklarno in tovarno električnih naprav.
Tak h poti in takih prizorov srečujemo na stotine po vsej Indiji. Od Delhija do 30 km oddaljenega Faridabida se vrste nove tovarne, nova gradbišča in rezervirani prostori za gradnjo tovarn, naselij in skladišč. V saemm mestu se v razdalji dveh do treh km srečujejo stoletja. Med ozkimi zamazanimi ulicami ter bornimi kočicami in kolibami starega Faribalda in modernimi tovarniškimi napravami, širokimi, s cvetlicami posejanimi avenijami, trgovinami in udobnimi delavskimi naselji, stoji ogromen časovni razmah.
CITATI SAMI GOVORIJO
Pogled na Kalkuto iz letala
»Z vsemi deželami in državami na svetu, ki so izrazile tako željo, imamo in smo pripravljeni vzpostaviti diplomatske, ekonomske in kulturne odnose, v pogojih medsebojne koristi in nevmešavanja v notranje zadeve, spoštovanja pravic in dostojanstva. Ni takšne dežele, ki bi nam mogla očitati, da nam manjka uslužnosti in skruputoznega spoštovanja in izvajanja politike koeksistence.«
Videti je, da je potemtakem vse v redu.
Toda citirajmo še naprej: »Prav dobro vemo, da imata ameriško in angleško ljudstvo veliko dobrih stvari n nevedneži bi bili, če bi jih zanikali. Na te stvari gledamo simpatijami, toda sovražimo, bojujemo se in se bomo bojevali proti metodam degeneracije in okrutnega kapitalističnega izkoriščanja. Enako bomo sovražili in enako se bojujemo in se bomo bojevali proti modernemu revizionizmu, ki ga vredno zastopajo jugoslovanski revizionisti. To so najbolj krvoločni agenti te moralne, politične, ekonomike :n ideološke degeneracje in so zelo nevarni, ker se trudijo, da bi se zakamuflirali z marksističnimi formulami.«
Potlej pa še o Jugoslaviji:
»Te pobesnele sovražnike socialama je treba brez odnašanja razkrinkati, te provokatorje je treba razkrinkati do kraja.«
Kdo je izrekel te besede? Ni težko zadeti. Enver Hodža 16. decembra, ko je govoril na državni konferenci o nadaljnjem razvoju »kulture« v albanski vasi.
Citati potemtakem sami po sebi zadoščajo kot ilustracija »kulture« Enverja Hodže in njegovega tolmačenja diplomatskih. ekonomskih in kulturnih odnosov v pogojih medsebojne koristi in nevmešavanja v notranje zadeve, spoštovan na svobode in suverenitete. spoštovanja pravic in dostojanstva. koeksistence itd.
V njih bo mogoče najti, upamo vsaa dovolj prepričljiv odgovor tudi za tiste, ki govorijo kako Jugoslavija »napada njihovi prijateljici Albanijo in Kitajsko.« Razen seveda, če ne mislijo, da je proti Jugoslaviji vse dovoljeno.
(Po »Komunistu«)
ZAHOD SE POSVETUJE
Pravkar se je končala vrsta sestankov zahodne koalicije v Parizu. Najprej je bil sestanek sveta NATO, nato pa sestanek med Eisenhowerjem, de Gaullom, Macmillanom in Adena-ueriem, tako imenovani »zahodni sestanek na najvišji ravni«, kakor tudi vrsta dvostranskih razgovorov med njimi. Dvaindvajsetega decembra se je začel ponovni sestanek sveta NATO, ki bi moral pretehtati sklepe »velike zahodne četvorice«.
kem, kjer prav ljudska stranka vodi najmočnejšo gonjo proti slovenski manjšini in dokazuje, da s slovenščino v avstrijskih mejah ne morejo uspeti.
Tudi socialistična stranka zavzema na Gradiščanskem obratno stališče kot na Koroškem.
Čeprav na Koroškem ne govorijo odkrito o tem, da bi bilo potrebno ohraniti nacionalno manjšino, na Gradiščanskem vodijo zelo enostavno propagando o nekoristnosti hrvaškega življa in jezika. Člani socialistične stranke so prepričani, da je hrvatska nacionalnost v sedanjem civiliziranem svetu velika ovira in povsem nepotrebna stvar. Pravim, da lahko uspevajo samo tisti, ki znajo nemško in so nemško vzgojeni. Pri tem pozabljajo, da so skoraj po pravilu v višjih gimnazijah najboljši dijaki prav Hrvati, ki so dobili v dvojezičnih šolah zelo dobro podlago. Politična nssprotja in trenja med strankami zelo škodujejo hrvatskomu življu kajti socialisti so pridobili tudi med Hrvati število zagovornike, ki se radi odrekajo svojemu zrezku in zahtevajo, da bi ukinili dvojezične šole.
JEZIK IZ PRETEKLOSTI
Domačini govore tako, kakor so govorili njihovi predniki. Poznajo mnogo besed, ki jih Hrvatje v Jugoslaviji sploh ne bi razumeli. Razen tega je
opazna razlika pri sklanjatvi. Vojni pravijo »boj«, pesmi »jačka«, zakaj »zač«, vendar »vindar«, kar »ar«. Zanimivo je, da je beseda »vindar« slovenskega izvora, kajti pred kakimi 200 leti je živel med gradiščanskimi Hrvati slovenski duhovnik, ki je za takratne ljudi pisal in prevajal pridige in molitvenike v ježku ki se ga je naučil doma in ga kasneje zmešal s hrvaškim narečjem. Množinska oblika od junaki je »junakov«, knjige »knjigov« in podobno. Po pravilu pišejo v kavščini in v glavnem so štokavci.
Sedaj se trudjo, da bi se naučili sodoben hrvaški knjižni jezik. V najnovejši šolski knjigi za drugi, tretji in četrti razred je že več pesmi iz hrvaškega jezika. Učencem so posebej naznačili, da gre za sestavke v knjižnem jeziku. V drugi čitanki, ki jo imenujejo »Druga štanka«, so primer vrstice, ki nazorno kažejo, kakšen je današnji hrvaški jezik v domovini, ki je iztrgana iz svoje sredine. Berilce o času: »Dan zastoj iz  več urih. Koliko je kada urih, to moremo ziznat po kazačih ili po brenju ur. Po polnoči udru ure po redu dokler u podne dvanajst odbiju.«
Hrvaška manjšina v Avstriji sicer ni izpostavi jena tako neposredni gonji kot slovenska na Koroškem, toda brez težav in brez denacionalizacije tudi tukaj ne gre. Primanjkuje hr-
vaških učiteljev in zadnjih nekaj let niso na hrvaških šolah namestili niti enega mladega učitelja, ki bi govoril hrvaško, kajti v Avstriji nimajo posebnega učiteljišča ali pa vsaj razreda, v katerem bi dobili hrvaški učitelji ustrezno izobrazbo v materinščini.
ZAKULISNE TEŽAVE
Učitelji se zato trudijo iu prevajajo nemške izraze v hrvaščino tako, kot se jim zdi primerno. Na drugi strani pa tudi oblasti prit skajo, da bi dvojezične šole polagoma odpravili in to na ta način, da bi se učili hrvaščino samo v nižjih razredih osnovne šole, to je v prvem, drugem ali tretjem, v višjih pa bi prešli povsem na nemščino.
Posebna težava je z ljudmi. ki zapuščajo kmetovanje in odhajajo v mesti. Za njih trdijo, da so izgubljeni in da se odrečejo že nekaj mesecev po prihodu v nemško okolje svoje nacionalnosti. Sedli, ko so začeli polagoma industriaalizirati tudi to najzaostalejšo področje Avstrije, bo nastopil najusodnejši trenutek za strnjene hrvaške vasi, od koder bodo brzda trumoma bežali v industrijo. Ko se bodo pomešali med Nem-
ce, bodo pozabili na hrvaščino, kajti jezik je edina stvar, ki jih razlikuje od ostalih Avstrijcev. Po miselnosti in političnem prepričanju so že stoletja Avstrijci.
Trojštat — Trauersdorf na Gradiščanskem
Pesnik Anton Leopold
Nemiri — vsakdanji pojav v Južnoafriški uniji
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
11
ČLOVEK NA POTI V VESOLJE
V današnji veliki tekmi za osvojitev vsemirja graditev velikih medplanetarnih ladij ni edini cilj znanstvenikov. Vzporedno s tem je treba tudi usposobiti človeka, da bo s temi ladjami upravljal in da bo lahko prenesel vse težave, ki ga bodo na tej poti doletele.
Sovjetski novinar A. Golikov je prisostvoval poskusom ko je sovjetski pilot Aleksej Betokonjev vstopil v poskusnem centru v letalsko kabino iz jekla. Oblečen je bil seveda v obleko, tesno prijeto okrog telesa, s hermetičnim šlemom na glavi. Kajpak da ga je spominjal na marsovca na zemlji. Ko je pilot vstopil v že omenjeno kabino, so postavili predeni čašo z vodo in zaprli okroglo okence neprebojnega stekla. Ena sama poteza z držajem na poveljniški tabli in kabini je bila odvzela hermetičnost. V istem trenutku je padel pritisk v notranjosti skoraj na ničlo. Voda iz kozarca je odletela v zrak z vso silo. Navzlic temu se je pilot na-
smehnil. Njegova zaščitna obleka ga je varovala pred škodljivim učinkom eksplozivne dekompresije ...
som bodočega osvajalca vsemirja — vsemirskega pilota Belokonjeva. Ob tej priložnosti je ugotovil, da se pri velikih pospeških teža človeškega telesa znatno povečuje. To pa lahko ima zelo škodljive posledice. Pri pospeških, ki povečujejo brzino sedemkrat (to imenujejo pospešek 7 g), postane kri težka kot železo in srce ni več v stanju, da bi jo poganjalo k srcu. Seveda človeku postane slabo in onesvesti se tudi. Ko pospešek poneha, človek spet vidi in spet se obudi k zavest!. Seveda ta pospešek ne sme dolgo trajati.
Vse to kaže, da se znanost zelo zavzema za sleherno podrobnost v zvezi z medplanetarnimi poleti. Vprašanje je če bo navzlic vsem ukrepom, vsemirsko potovanje udobno in zdravju neškodljivo. Zadnje besede znanost še ni izrekla, ne glede na to pa pri prvem poletu najbrž ne bo prevelikega navala na vsemirske ladje za široko potrošnjo...
Tudi Američani pripravljajo svoje pilote
Wallstret — središče ameriškega kapitala
HOMER IN COCA-COLA
AMERIČANI MALO IN SLABO BEREJO KNJIGE — KER NE ZAHAJAJO V KNJIŽNICE, SO AMERIŠKE ZALOŽBE V VELIKI ZAGATI — LAHKA ZABAVA IDEAL POVPREČNEGA AMERIČANA
Ena zadnjih številk »Harpers magazina«, znanega ameriškega časnika, priobčuje poseben dodatek na 60 straneh, posvečen »knjigi o Ameriki«. Ta obsežna študija je zanimiva, ker osvetlili je mnoge probleme ameriške izdajateljske politike in knjigotrštva, hkrati pa priča o žalostni sliki navad bralcev v Ameriki.
Statistika kaže, da je bilo 1920 v Ameriki okrog milijon izobraženih stalnih bralcev. V 40 letih se je število prebival-
cev ZDA povečalo, število bralcev pa je ostalo v glavnem isto. Povečala se je samo naklada kriminalnih romanov in knjig.
ki govore o seksu in sadizmu.
Časnik pravi, da je leta 1956 izdal povprečen Američan za radio, televizijo, glasbene instrumente in gramofonske plošče petkrat več kot za knjige. Za Američana je branje težko delo in umski napor, zato rajši prebije proste ure pri športu ali pri gledanju filmov oziroma televizije.
Številke potrjujejo te trditve. Skratka: ali berejo Američani knjige? Američani ne berejo mnogo, zlasti ne v primerjavi s povprečno kulturno ravnijo prebivalstva. Ali, bolje rečeno, Američani berejo malo in slabo, ker iščejo v knjigi lahko zabavo. Stalni in pravi bralec je v ZDA redkost.
Povprečni Američan ne hodi v knjižnico in zato so mnoge založbe v škripcih. Rajši kupuje tudi Homerja in Platona s pisanimi petnicami popularnih izdaj, če jih dobi blizu kioska s coca-colo ali bencinske postaje. »Herpers magazin« trdi, da so tega v mnogočem krive šole, v katerih je postala književnost »težka in dolgočasna« snov za učenje. Dijaki in študentje ne vzljubijo književnosti in »čitajo tako malo. da se nikoli ne navadim na knjigo in branje«. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Čeprav gre v tem primeru za Johnnvia namesto Janezka velja stari pregovor tudi za ljudi v senci ameriških nebotičnikov.
Nov izum v „Iskri”
V tovarni »Iskra« v Kranju proučujejo novo iznajdbo na področju kinotehnike — avtomatični usmerjevalec. Aparat je izum našega človeka. Naprava omogoča prikazovanje filmskega traku do poslednje sličice ter hkrati sama prižiga luč v dvorani, vključi glasbo, ugasne luč v dvorani in spravi sama v tek projektor — skratta — naprava skoraj v celoti nadomešča kinooperaterja.
TREBUH VELEMESTA
VELIKA PARIŠKA TRŽNICA NE NUDI PARIŽANOM SAMO SADJA, ZELENJAVE IN MESA, TEMVEČ TUDI BREZPLAČNO NOČNO RAZVEDRILO
Na pariškem živilskem trgu, imenovanem Hale. življenje nikoli ne utihne. To je največji in najstarejši živilski trg v Evropi. Okrog 22. ure zvečer vlada tod sicer tišina, toda že nekaj trenutkov kasneje zasliši mimoidoči hrup kamionov in vrvež množice ljudi, ki ne pri neha do naslednjega dne opoldne. Vso noč prihaja semkaj na tisoče vozil, majhnih in velikih, starih in novih, da bi na pločnikih pred skladišči razložili svoj bogati, od daleč pripeljani tovor.
Deset tisoč ljudi bedi tukaj vsako noč, da bi štirje milijoni Parižanov Imeli naslednjega dne na prodajnih mizah svojih uličnih tržnic vse, kar je potrebno. In zares je težko verjeti, kako lahko ohranijo svoj mir vsi tisti, ki potrebujejo nočnega miru in si ga skuhajo zagotoviti s pomočjo zaprtih oken, težkih zaves in žaluzij. Sicer pa so pojmi na pariških Halah povsem pomešani. Sredi
Pariza, v neposredni bližini Louvra. je majhen košček sveta, v katerem vladajo zakoni z druge poloble, ko je za ostale Parižane noč — je zanje dan in obratno. 
Opolnoči so razsvetljene ulice prepolne zabojev, svežnjev in gomil sadja in zelenjave — seveda med množico ljudi. Avtomobili se ustavljajo in iz njih izstopajo dame v večernih toaletah in kavalirji v smokingih
ter opaznjejo, kako prenašajo do pasa nagi mladci v kožnatih predpasnikih preko ramen cela teleta. Z njimi ali poleg njih postopajo parčki in kupine najrazličnejše oblečenih ljndi: bradati študentje z Montmartru, reveži brez strehe nad glavo, trgovci na lovu za blagom, šoferji, ki po napornem delu hite domov, »prijateljice noči« na svojem rednem sprehodu po pločnikih, policisti v tej
četrti službujoči — zares svojstven pisan svet.
»Korzo« na pločnikih traja nepretrgoma vso noč. Ljudje preskakujejo zaboje in svežnje, hodijo okrog kopov sadja in zelenjave, ljudje, ki so niti ne poznajo, se drže za roko, sme-
jejo se in pojejo skupaj s tistimi, ki iztovarjajo kamione ter zdaj pa zdaj priskočijo tndi na pomoč, pozdnavljajo se in med seboj duhovito zbadajo.
Tako teče tod življenje vso noč -eni delajo in služijo svoj kruh. drugi pa se zabavajo.
In ko se človek otrndi od hrupa, ko pusti za seboj te neštevilne ulice, polne mesa, zelenjave, sadja, jajc — z vsem tistim, s čimer se bo zjutraj ukvarjal Parižan — potem si lahko poišče miru v enem izmed tistih skritih kleti, v katerih ni prostora za več kot trideset ljudi in kjer lahko ob čaši portskega vina in ob zvnkih gitare preživi vsak nekaj prijetnih trenutkov.
Kaže pa, da doživljajo pariške Hale svojo labodovo pesem. Že desetletja traja med vsemi dosedanjimi francoskimi vladami ostra borba s Parižani. Gre za to, da bi Hale preselili iz središča Pariza nekam daleč v predmestje in da bi sčasoma zamenjali kamionski transport z modernejšim in cenejšim. Toda doslej je morala vsaka vlada popustili in Hale so ostale tam, kjer so.
»Pariz bo izgubil del sebe,« pravijo Parižani in vztrajajo pri svojem še bolj pa številni šoferji in delavci, ki delajo pri vtovarjanju in iztovarjanju, združeni v federaciji avtotransportnega sindikata. Seveda je tu vprašanje, kaj bo z njimi in njihovimi družinami, če bi zmagala vlada oziroma tisti, ki ne gledajo izredno dinamičnega razvoja pariškega mesta z gledišča tradicij.
Težave očeta Churchilla
Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je vstopila Sara CburchiI, hči bivšega britanskega premiera kot prostovoljec v ženske odrede britanske vojske. Po vojni se je posvetila filmu in se tudi proslavila poleg mladega snemalca Antonija Bitchoma. Z njim se je poročila (še prej pa ločila od prejšnjega moža — komika). Epilog je spet bila ločitev, toda s tragičnim koncem:	Bitchum je storil
samomor.
Od tega časa dalje se Sara Cburchil vdaja alkoholu. Znani so njeni škandali v Hollywoodu, a tudi v Londonu je že bila kaznovana zaradi pijančevanja in neprimernega obašanja. Pred kratkim se je znašla zaradi podobnega prekrška celo v hollywoodskem policijskem zaporu.
V zaporu je dobila brzojavko naslednje vsebine: »Najine misli in najina ljubezen so pri tebi. Oče in mati.« Res je, da Sara Churchill ne najde več samo sebe, res pa je tudi, da ima oče Churchill na stara leta hude očetovske skrbi in težave...
Senca Hirošime
nad Los Alamosom
Pripetilo se je v Los Alamosu v ZDA. Skupina znanstvenikov je hotela ugotoviti, do kolikšne mere se lahko približata obe polovici »kritične mase« v atomski bombi, ne da bi prišlo do eksplozije. S to namero so približevali obe polkrogli s plutonijem drugo k drugi. Po njihovih računih sta bili krogli še zmeraj v nenevarni razdalji, ko je — nenadoma — vijoličasti blisk osvetlil ozračje.
Vsem je bilo jasno, da je to predznak atomske eksplozije. Ljudje so stali nemi kot kipi in buljili v strašen prizor. Samo eden izmed njih je prisko-
čil k peklenski pojavi in
lima rokama oddaljil polkrogli drugo od druge. Na nesrečo ga je zajela reakcija neutrona. Umrl je čez devet dni. Stoično je prenašal vse bolečine. To se je zgodilo v Ameriki.
Tudi to so zabeležili v Ameriki. Atomska bomba v letalu, ki se je zrušilo v Kentuckvju, ni eksplodirala. To ni bil prvi primer. Že prej se je dvakrat zgodil podoben primer. Toda statistika smatra, da je danes v ameriških in sovjetskih arsemlih okrog 7000 atomskih in 1000 vodikovih bomb. Če bi jih vse uporabili v eni sami atomski vojni, bi takoj bila usmrčena polovica človeštva, medtem ko bi druga polovica po določenem času prav tako umrla med enakimi bolečinami kot že prej omenjeni ameriški znanstvenik v Los Alamosu. Rešile bi se trdijo strokovnjaki, le manjše skupinice ljudi.
Zlata kovčka v jezeru
BIVŠI NEMŠKI SD POROČNIK, KI SO GA UJELI SKUPNO Z MUSSOLINIJEM. IŠČE DVA KOVCK V ZLATA, KI JU JE MED UMIKOM VRGEL V JEZERO COMMO V ITALIJI
Leta 1945 so se v aprilu Nemci morali umakniti iz Italije. Pridružil se jim je tudi Benito Mussolini s skupina svojih najzvestejših fašističnih kolovodij. Po cesti se je pomikala dolga kolona avtomobilov z močnim nemškim spremstvom — iz bojazni pred napadom partizanov. Poveljnik kolone je bil Oto Kismat, poročnik SD enot.
Zvečer 27. aprila so napadli kolono partizani. Po kratkem puškarjenju je prišlo do pogajanj. Partizani so zahtevali izročitev vseh Ita-
janov. Po večurnih pregovorih so Nemci pristali na ta pogoj, Mussolini pa se je medtem preoblekel v nemško uniformo, da bi ubežal ujetništvo. Kasneje so ga vendarle prepoznali in ujeli.
Proti večera so se Nemci utaborili ob obrežju Jezera Commo. Sele tedaj se je Kisnat spomnil dveh težkih kovčkov, ki jih je pred predajo dobil od nekega italijanskega ministra ju spravil v svojem vozu. Eden izmed kovčkov se je spotoma odprl
—	v njem so bile zlate palice. Sklenil je, da ju potopu Vsak izmed obeh kovčkov je bil po njegovi oceni težak 60—70 kg. Naložil ju je na čoln in se odpeljal na jezero. Ko je pr ispel do mesta, kjer je Jezero globoko 5—4 metre. Ju je vrgel v vodo. Nekaj ur pozneje so partizani Nemce razorožili in jih odvedli do švicarske meje.
To zgodbo je objavil Kisnat že pred leti, toda letos je osebno dopotoval v Italijo, da bi prepričal italijanske oblasti, ki doslej niso trenile niti z mezincem, o tem, da je treba poiskati zlato v Jezero. Doslejšnji poskusi posameznikov so bili brez uspeha.
UMETNA SRCA
v človeškem telesu
Sovjetski kirurg profesor Vladimir Demidov, ki je znan po transplantaciji glave mrtvega psa na telo drugega živega psa kakor tudi po drugih senzacionalnih poizkusih z živalmi, je objavil, da bo presadil nogo mrtve žene na telo živega dvajsetletnega dekleta, ki je ostala brez noge pri neki promelni nesreči. Na ta način bo ta sloviti kirurg preizkusil svoje eksperimente s transplantacijo posameznih delov telesa prvič tudi na človeškem telesa.
Po izjavi profesorja Demrdov bo potrebno presajeni nogi šest mesecev po opravljeni operaciji, da bo oživela«. Toliko je namreč potrebno, da ožilje zrase z živim organomom. Sovjetski učenjak je dalje izjavil, da je odkril tudi sistem za konserviranje človeškega srca in pljuč v posebnih posodah iz plastičnega materiala. Na ta način bo srce iz konserve lahko zamenjalo naravno srce. Profesor Demidov je prav tako izjavil, da ni izključeno, da bo človek nosil dvoje src: svojega >in umetno.
— Vem, da to zveni neprepričljivo
—	je rekel profesor Demidov na mednarodnem kongresu kirurgov v Münchenu. — Ne smemo pa pozabiti, da je bilo pred kratkim tudi letenje na Luno nekaj povsem fantastičnega.
Egiptovska Romeo in Julija
EGIPČANA ODKRILA V HIEROGLIFIH OB ASSUANSKEM JEZU RAZBURLJIVO ZGODBO O PREPOVEDANI LJUBEZNI MED FARAONOVO HČERKO IN VRTNARJEM PRED 5500 LETI
Graditev Assuanskegn jezu, ki bo velikega gospodarskega pomena za Egipt, zahteva tudi svoje žrtve. Morali so potopiti nilski otrok File, na katerem so številni ostanki stare civilizacije. Vendar so pred potopom rešili vse, kar je bilo mogoče rešiti. Egiptovska vlada je pozvala tudi tuje države k sodelovanju pri evakuaciji dragocenih umetniških del. Vse, kar ni bilo mogoče prenesti, so fotografirali.
Dela na Assuankm jezu pa so prinesla tudi. prijetno presenečenje. Egiptovski inženir Ahmed Gurgar in arheolog Hasan Avad sta odkrila v steni grobnico, staro več kot 5500 let. Grobnica je bila prazna, toda hieroglifi v steni so odkrili, da je v njej ležalo telo mlade princese iz XIII. dinastije.
Vsi hieroglifi niso bili več čitljivi. Zob časa je deloma poškodoval te komplicirane znake, vendar je ostalo dovolj za rekonstrukcijo razburljive zgodbe o egiptovskem Romeu in Juliji. Princesa je morala zaradi svoje velike ljubezni umreti, saj je bil vrtnar zanjo v tistih časih manj od vprežne živali.. Vrtnarja je faraon v svojem besu velel oslepiti. Konec zgodbe je naslednji: »Ko je mladenič zvedel, da je njegova ljubljena Nefer Ptah mrtva, jc pobarvaj zemljo rdeče, s krvjo iz svojih žil.« Manj poetično rečeno, to pomeni, da si je prerezal vene na rokah in umrl.
Hieroglifi pa so povedali tudi to, da je princesa Nefer Plnh umrla v starosti 16 let in da so dekle te starosti smatrali takrat kot staro devico.
Sfinge in piramide v Egiptu — spomeniki preteklosti
Malta in ljudje oživljajo Saharo
Hassi Messaud v Sahari. Nekaj neopaznih, barakam podobnih zgradb, asfaltna cesta in — pesek. V resnici je to eno najbolj neobičajnih naselij na svetil, kraj, ki ga komaj najdemo na specialni karli — zemljevidu. Vendar ta kraj svetovni časniki pogosto imenujejo. Ta kraj v puščavi je namreč povezan s 6000 km dolgim naftovodom z alžirskim mestom Bougie ob Sredozemskem morju. Skozi ta naftovod steče mesečno 400.000 ton nafte po zgraditvi dveh dodatnih črpnilnih naprav bo znašala na mesečna količina 1,2 milijona ton ah dnevno 50,000.0000 nafte).
Hassi Messaud obsega okrog 2500 kvadr. kilometrov. Na takšnem prostora živijo v New Yorku številni milijoni. V Hassi Messaudu okrog 7000. Od tega števila so tri ženske, soproge v puščavi živečih pionirjev naftne industrije. Ko bo kraj dograjen, se bo število prebivalcev povzpelo na približno 1000 do 1500. Takrat ne bo več vrtalnih in gradbenih del, ostala bodo le vzdrževalna in kontrolna dela.
Hassi Messaud je v pravem smislu besede zgrajen na pesku. V začetku — pred 15 leti — ni bilo tod razen nekaj barak skoraj ničesar. Med tem časom so si skušali
uslužbenci dveh petrolejskih družb (zasebne CFP in državne REPAL) urediti življenje kolikor le mogoče udobno. Če upoštevamo, da leži Hassi Messaud v Sahari, jim je to kar uspelo. Zasebna družba je zgradila bungalovom podobne stanovanjske hišice, družabne in pisarniške prostore v krogu — kakor v trdnjavi. Sredi tega kroga je zasadila na od daleč prinešeni plodni zemlji drevesa in grmove, travo in cvetlice. Tako je omogočila življenje 500 uvoženim ptičem, zgradila velik plavalni bazen, teniška igrišča čitalnico, več »vrtnih« restavracij. V lastni gledališki zgradbi
sta dnevno dve brezplačni kino predstavi z dnevno novim sporedom, deluje tudi nogometni klub, glasbeni klub, knjižnica, itd. Podobne načrte ima tudi dražba REPAL. Nafta in ljudje oživljajo Saharo pod vročim afriškim soncem.
Področje Hassi Messauda leži v tistem predelu Sahare, ki ga Francozi imenujejo »Torritoires du Sahara«. De Ganile v svojih izjavah strogo ločuje te predele od Alžirije. Za zdaj ležijo v deželi, ki ne pripada nikomur. O njihovi usodi v prihodnosti ne kaže ugibata, saj se v našem stoletju zavzeto prebuja tudi afriški kontinent.
In tako je prisostvoval novinar Golikov tudi drugim posku-
kamele so v Sahari pogosto edino »prevozno sredstvo«. Po več dni zdržle brez vode
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
12
Dragi pionirji!

Med letom smo dobili kupček naših pisem, ki pa jih nismo objavili, kajti bilo jih je še vendarle premalo za »Murico?. Ta se je sicer nekajkrat pojavila na straneh Pomurskega vestnika, vendar vemo, da si jo želite večkrat. Urednik je obljubil, da bo za »Murico? prihodnje leto nekaj več prostora. Upajmo, da bo držal besedo. Vendar še to ni dovolj. V prvi vrsti se morate ojunačiti vi in nam tu in lam napisati drobno pisemce. Morda boste poslali tudi kakšno zanimivo sliko! Ali celo risbo!
Naj vam povem, o čem nam pišite? Predvsem o delu pionirske organizacije, o pionirski zadrugi, krožkih, sploh o svojih doživljajih o šoli in izven nje. Morda se kdo ojunači in nam napiše celo kakšno pesmico.
Na koncu še nekaj odgovorov tistim, ki so poslali in seveda čakajo. Majdiči iz Lendave moram sporočiti, da čakamo prav tako kot ona — sneg. Takrat bo pač njena pesmica aktualna. Tudi tvoja zgodbica o grozdu. Branko je Ljutomera, bo prišla na vrsto, prav tako pa še nešteto drugih pisemc, ki čakajo v predalu.
Dragi pionirji! V novem letu Dam želim, da bi se marsikaj naučili, našega urednika pa da bi spravili s svojimi dopisi o zadrego, v zadrego namreč tako, da bi moral čim večkrat pripraviti »Murico?..
JANEZ ŠVAJNCER:
VELIKO DOŽIVETJE
Proti večeru so začele naletavati snežinke. Vedno več jih je bilo in kmalu so spletle belo preprogo od hiše do gozda.
Janko in Metka sta zaverovano zrla skozi okna. Pozabila sta na igrače, ki sta jih sicer imela rada, in dolgo molčala. Mislila sta... morda na tovarišico v šoli, ki je pripovedovala o dedku Mrazu same lepe stvari? Morda na novoletno jelko, ki jo bodo postavili sredi trga. prižgali na njej stotero pisanih lučk in se bodo ob nje i zbrali učenci iz vseh šol? Gotovo sta razmišljala tudi o tem. toda ne ugibajmo več, rajši poglejmo spet v sobo in Uma prisluhnimo:
»Kdaj bo prišel očka?? je vprašala Metka, ne da bi pogledala bratca.
»Danes bo prišel, danes, saj vendar veš. da je poslal pismo ? le odgovoril Janko.
»Pojdiva mu naproti, da ne bo obtičal v snegu. Temno ježe in lahko zgreši pot.?
Janko se je nasmehnil in zbadljivo dejal: >Seveda ne bo našel poti domov! Izgubil se bo in se spremenil v ... sneženega moža.<
»Ne smeš tako govoriti o očku.? Majda je užaljena napravila šobo in hotela reči še kaj, a tedaj se je zdrznila in prisluhnila.
Na podstenju so se oglasili koraki. Približevali so se... tok, tok... in nato je potrkalo na vežna vrata.
»Očka je prišel! Moj očka.? je vzkliknila Metka in zaploskala z rokami.
Oba sta odhitela odpirat vrata. Tedaj jima je zaprlo sapo od presenečenja.
Na pragu je stal dedek Mraz. Bil je oblečen d topel kožuh, glavo mu je pokrivala velika kučma na prsih pa se mu je vila snežnobela brada. Za njim sta stala medvedek in zajček, vsak z veliko svetilko v roki.
»Nikar se ne bojta, otroka.? je rekel prijazno dedek Mraz. Dobil sem vajino pismo in sem .se precej napotil semkaj. Drugi otroci so me prosili za smuči in sanke, za zvezke in čokolado in še kaj, a vidva sta samo napisala, naj bi prinesel zdravja vajini mamici. Lepo je. da sta se spomnila nanjo. Skrbela je za vaju, dokler sta bila majhna in še zdaj vama razdaja svoje srce. S prid-
nostjo doma in v šoli ji dokažita, da znata ceniti njeno ljubezen.?
Potem se je dedek Mraz obrnil k medvedku in rekel: »Kakor svoje starše, tako imata rada tudi vas, gozdne živali.?
»O, saj nismo pozabili nanju.? se je oglasil zajček.
Medvedek in zajček sta poiskala velik zavitek, ki ga je dedek Mraz izročil otrokoma.
»T0 je za vaju,» je rekel, » Rad imam pridne otroke.
tako rad, da mi ni predaleč priti do njih s Pohorja. Prihodnje leto o tem času se bomo spet videli.?
Dedek Mraz je s spremstvom odšel v Uho noč. Otroka sta začudena zrla za njim. Šele ko ju je zazeblo, se je oglasila Metka: »Kako lep in prijazen je bil dedek Mraz.?
»Pojdiva k mami. Tudi ona bo vesela darila,? je rekel Janko.
Mati je sedela na postelji, električna luč pa ji je srebrila obraz. Sprejela ju je z razprostrtimi rokami in potiho rekla: »Vse sem slišala, draga moja otroka. Dedek Mraz je uslišal vajino prošnjo. Čutim, da se mi bo kmalu povrnilo zdravje. Zdaj pa le poglejta, kaj vama je prinesel.?
Velika škatla je bila polna slaščic, pod njimi pa so bili zvezki in dve nalivni peresi.
»Joj, kako sem vesela!? je radostno vzkliknila Metka in
objela mater. Tudi Janko ji je padel v objem.
Potem je mati pripovedovala o dedku Mrazu. Povedala je, da ne živi samo na Pohorju, temveč povsod, kjer so pridni otroci.
»Zakaj pa vzame s seboj živali?? je vprašala Metka.
Mati je odgovorila: ?Dedek Mraz je poosebljena dobrota. In ker je dober z vsemi, so ga vzljubile tudi živali. Z njim gredo, da mu ni dolgčas na poti.?
Kmalu potem je vstopil oče. Otroka sta mu navdušeno pripovedovala, kaj vse sta doživela ta večer. Tudi on je bil zelo vesel in pogovarjali so se pozno v noč.
BORO BOROVIC:
Kako je Tonček budil dedka Mraza
Takrat, ko je dedka Mraza kuhala huda jeza, še nihče ni govoril o novoletnih praznikih, zato seveda tudi njegovih groženj niso jemali resno. Otročaji namreč, ki so dedkova darila — prelepe igrače iz prejšnjega leta — popacali, polomili ali celo že zavrgli.
»Da bo konec tega uničevanja, bom to zimo kar prespal. se je jezil dedek Mraz. In presneto resno je mislil dedek to svojo grožnjo, kajti ročno je začel pripravljati mehko posteljo, vmes pa je godrnjal: »Uboge moje igrače, kako so vas zmaličili nehvaležni otroci. E ko hi vedel, da bo tako.. .!« In dedek je zaspal, da je bilo slišati njegovo smrčanje vse do našega mesta.
Kot že rečeno, dedkove grožnje otrok skraja niso kdo ve
kako ganile. Toda bolj ko se je bližal dan novoletne jelke, bolj zaskrbljeno so mežikali otročaji v prepolne izložbe trgovin. Glej — še igrače so se čudile in jezile na dedka, ki je, kot so sklepale, pozabil nanje!
Tudi to leto se je pred veliko in razkošno razsvetljeno izložbo z igračami mudil najdlje mali Tonček. Nikakor se ni mogel sprijazniti z nesrečno mislijo, da mu užaljeni dedek letos ne bo izpolnil niti ene želje. Ves potrt je zvečer potožil svoji mamici: »Tako hudo mi je, mamica, ker ne bom dobil od dedka Mraza lepega, rdečega avtomobila, ki si ga najbolj želim!«
Mamica je dvomljivo odkimala z glavo. »Mislim, da imaš prav,« reče mamica, »kajti dedek se je to leto odpovedal svojemu običajnemu obisku otrok, ki vsa njegova darila precej uničijo.«
Tonček je nejevoljno odšel k svojemu zaboju z igračami. Tam si je z mešanim občutkom krivde in prizadetosti ogledoval razdejano lokomotivo brez koles, žalostne ostanke kock, iz katerih se je, ko so bile še vse, dalo napraviti čudovite gradnje... Sicer ipa — kdo bi našteval toliko nesrečnih ostankov lanskoletnega obdarovanja, ki so bili bolj podobni odpadkom na smetišču kot pa lepo lakiranim in pisano obarvanim predmetom.
Toda tam — medvedek!
Seveda, to je njegov Miško, ki je star že več kot eno leto in vendar še ves dobro ohranjen. »O, če bi vedel dedek Mraz, da sem z mojim Miškom lepo ravnal, bi se gotovo zelo razveselil!« je prešinjalo malega neugnanca, ko si je z vseh strani ogledoval nepoškodovanega kosmatinca.
Pozno ponoči, ko je vse spalo, vstane Tonček iz postelje in gre z medvedkom neslišno k oknu. Drobni, beli oblaček se je pravkar smukal okrog nasmejanega meseca.
»Oblaček, ljubi oblaček, bodi tako dober in sporoči dedku Mrazu, da sem z mojim medvedkom zelo lepo ravnal! Kar
poglej in videl boš, da je kot nov,« reče Tonček in se vljudno pokloni belemu oblačku.
»Dedku Mrazu naj sporočim...?« vpraša začudeno oblaček. »Kako neki, ko vendar stari mož smrči, da bi lahko stresel grom v njegov dom v kraljestvu Zlatoroga pa se še obrnil ne bi. «
»Toda pojutrišnjem bo Novo leto!« stoka Tonček. »Moraš ga zbuditi, da mu pokažem mojega medvedka!«
»Ho, ho!« se votlo nasmeje oblaček, »če si tako trmast, pa poskusi sam! Brž se obleci in pridi pred hišo, kjer te bom čakal!« zavpije dobrodušni oblaček v noč in kot bi mignil, zdrsi po srebrna mesečevi lestvi na zemljo.
To je bila vožnja čez drn in strn, čez široke reke in neskončne planjave — vse tja do dedkove domačije! Skozi priprla vrata smukne najprej oblaček, za njim pa je v prostrano sobano, prav do dedkovo popelje, boječe pridrsal v škornjih naš mali znanec z medvedkom v naročju.
»In sedaj?« vpraša brezupno oblaček, potem ko je z Grmeči glasom najavil dedku obisk prav v kosmato uho, ne da bi spravil starega moža vsaj za las iz njegovega spečega položaja.
»Dovoli, oblaček, da poskusim še jaz,« reče Tonček in spleza na dedkovo posteljo možu pod brado. Zdajci pritisne z vso silo medvedka za trebuh in sproži piskajočo napravo, ki je bila v njegovi notranjosti dedku v debelo uho.
In glej! Dedek je dvignil roko, kot da preganja nadležne-
ga komarja. Toda namesto nadležne žuželke stisne dedek za trebuh ubogega Miška, ki je še enkrat zacvilil kot za stavo. To je bil tudi za dedkova kosmata ušesa preveč nenavaden koncert. Kot bi mignil, se je stari mož dvignil in sede preganjat spanec iz oči. Najprej je opazil Miška. Prijel ga je v roko in začuceno vprašal: »Grrr...! Od kod pa si se ti vzel, nesrečni rjavko?«
Tedaj se namesto Miška boječe oglasi Tonček: Oh, ljubi dedek, nikar se ne jed! Miška sem prinesel jaz, Tonček, za dokaz, da le vsi otroci ne uničimo vseh igrač, ki nam jih podariš za novoletno jelko.«
A, tako.« se namuzje dedek, »rad bi me prepričal da bi preklical svoj sklep. Lepo, lepo — toda poprej si bom temeljito ogledal tvojega kosmatinca in šele potem se bova menila dalje.«
Dedek je obračal medveda med svojimi debelimi prsti in ga strokovnjaško ogledoval do obisti. Gotovo je bil zadovoljen z Miškovim kožuhom, kajti kmalu zatem je dobrodušno dejal: »No, prav, če ne tiči za tem grmom namesto tvojega medvedka še kak drug zajec, bom o vsej stvari še enkrat dobro razmislil!«
Tako reče dedek in skoči iz tople postelje tako urno, da je vse tri naše znance kar odpihnilo skozi vrata.
Ko je dva dni zatem žarela v Tončkovi sobici velika novoletna jelka, je našel Tonček pod dehtečim drevescem prav tak avto, ki ga je občudoval vsak dan v veliki izložbi.
VODORAVNO: 2. gosje perje; 4. dekliško ime; 6. ne jaz, ne on, ampak . . . ; 7. isto kot 6. vodoravno; 9. zgradba, poslopje; 11. domača žival; 12. naprava za merjenje časa; 1-1. na njem sedimo; 15. organ za vid (ednina).
NAVPIČNO: 1. naša Teka; 2. prvi črki imena ptice, ki jo lahko naučmo brati; 3. dve črki iz abecede; 1. nadležna a ljubka živalca; 5. oče; 6. vozi po njem vlak; 8. pravimo pri nas telički; 10. vozilo; 11. staro poljsko orodje; 13. del človeškega telesa.
NA ZAPLATI JE BILO...
Že od ranega jutra hodiva z revirnimi nadzornikom Jako po zamrli ih, s slano pobeljenih grebenih in robovih Pološke gore. Oprezujeva v pusto, sivo novembrsko meglo im prisluškujeva. Vse zastonj. Nikjer se nič ne gane, nikjer nikakega znaka življenja. Čeprav so preko Krvavca že šinili medli prameni jutranjega sonca, ne vidiva daleč, kajti iz doline se še vedno prihuljeno plazi umazana megla in nama zastira pogled na Kočno in na ostale, s snežno belimo pokrile gore. Nič obetajočih znakov za uspešen lov.
Jaka menit, da so se gamsi pomaknili v višje predelo, treba bo torej za njimi. Še dokaj dobro izhojena steza naju vodi proti Zaplati. Z enakomernim korakom se pod težo oprtnika im puške vzpenjava vedno više im više. Po znmrzlih pobočjih drsi, le s težavo ujamem kdaj pa kdaj ravnotežje. Prečkava melišča, plaziva se po žlebovih. Kljub mrazu čutim na čelu pot (znoj). Zavidam Jaki, ki kljub svojim petinštiridesetim letom tako lahkotno premaga strmine. Kaj hočemo, vajen je gora kot mi ravnine. Počivava, nato se spet vzpenjava. Gozd se bolj in bolj redči. Tudi meglo sva končno pustila za seboj. Ura je deset. Sva v precejšnji višini na severovzhodni strani Zaplate. Odloživa nahrbtnika, z daljnjogledi motriva žlebove, planjave in robove, mogoče kaj uzreva.
Nenadoma Jaka sikne:	»Gamsi!«
Vznemirjen naravnam daljnogled v smeri, ki mi jo nakaže, in vidim, kako stoji visoko nad nama na skali ves črn, v jutranjem soncu svetleč
se gams, pod njim pa se na lahnem pobučju mirno pase tropič. »Če hočeva streljati, morava seveda tja gor!« pravi moj spremljevalce in me pomilovalno pogleda. Zazeblo me
je po hrbtu. Brez besede sem slekel vetrni jopič in ga odložil zraven oprtnika. S seboj sem vzel le puško čin fotoaparat. »Mogoče ga bom pa le rahli!« sem si dejal, im odrinila sva
na zadnji, toda najtežji del poti. Šla sva daleč naokoli, da ne bi spodila tropič a pod vrhom.
Počasi lezeva po enem žlebu navzgor, v skalovito razdrapano, po-
tem spet gladko in strmo pobočje. S puško na rami po vseh štirih lezem za Jako, ki se pred menoj gibčno kot mačka vzpenja v višino. Bojim se, da mi spodrsne, krčevito grabim z rekami za spolzko travo. Oprezam okoli, kjer bi si, vsaj za trenutek lahko odpočil, toda zastonj. Pod nama je neprodirno megleno morje, ki grozi, da bo preje vse preplavilo, kot bom pa jaz sploh prišel do strela. Jaka me priganja, hitiva, kar se le da. Pot me obliva, da sem moker kot riba, srce mi udarja kot kladivo, pljuča so mi kot kovaški meh. Meter za metrom se grizem v breg. Končno vendarle prilezeva na cilj. Skrajno previdno se bližava grebenu. Med rušjem sl najdeva primeren prostor, odkoder z daljnogledi pazno motriva — prazno pobočje. Gamsi, ki so se pred slabima dvema urama nekoliko višje od naju, kjer sva zdaj midva, še mirno pasli, so naju opazili in kratkomalo izginili. In v taki brezupni situaciji, ko o kaki morali ni več niti rahlega sledu, sva složno ugotovila, da sva na celi Zaplati pač midva edina in največja — kozla.
Kot rečeno, sem bil duševno čisto pri tleh, v dolini, ne pa v nekaj nad 1500 metrski višini. Bil sem obupan, ne pa Jaka, ki je le upal, da je tu gor le še kak kozel, ki bo tak »kozel«, da se bo nama postavil pred cev. »Kdor čaka, pričaka!« pravijo. To se je sedaj zgodilo. Po kakem polurnem nepremičnem ždenju v rušju, ko je veter pel svojo pesem preko grebenov in me je premočenega treslo od mraza, da sem šklepetal z zobmi, se je Diana usmilila svojega varovanca. Pod grebenom, na katerem čepiva z Jako, se razprostira kakih 150 metrov široko melišče. Preko tega, na drugi strani je razrvan svet, na gosto posejan s ska-
lami in rušjem. Tam nekje se je pravkar nekaj premaknilo. Že buljim skozi daljnogled, ki mi pričara pred oči pravega pravcatega gamsa, ki leze iz rušja. Kot mi je še malo prej bilo hladno, tako mi je sedaj vroče.
Ves gorim v napetem pričakovanja in želji, da bi se mi gams približal na primerno strelno razdaljo. Sedaj je namreč še predaleč, več kot tri sto metrov, pravi Jaka, in nima smisla streljati. Po krajšem obotavljanju se gams res napoti proti nama. Prihaja počasi,, a vztrajno proti melilšču, in ne sluti, da je to njegova zadnja pot. Črna, svetla postava, bele lise po obrazu, črna pasova čez bolščeče oči, črni roglji nad ušesi. Tak prihaja črni ženin svoji smrti nasproti.
Tik nad meliščem je postal z visoko dvignjeno glavo, smrček mu je živčno trzal, nozdrvi so se mu tresle. Mečno stisnem vlažno in hladno kopito puške k licu, ko ga dobim v križ, se za hip umirim in sprožim. Po strelu se je zrušil na mestu, kjer je preje postal. Jaka, ki je bil dotlej ves zelen v obraz — bal se je namreč, če zgrešim — skoči k meni, me objame, da mi pokajo kosti in mi pojenjuje sapa. Sele tedaj se zavem, da sem uspel, in od sreče se mi oči orosijo. Skozi solze vidim, da je oživelo ruševje nad nama. V skokih se oddaljujejo gamsi — koliko jih je bilo, tega ne vem povedati — od kraja dogodka, kjer je lovski strel kruto iztrgal iz gorskega vrta lep cvet.
S krvavo ruševo vejico za klobukom sva se z lovcem, ki je nosil oprtanega gamsa, s trudnim kora kom napotila v zamegleno, puščobno dolino.
FP
Po strelu
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
13
Šport
Več športnih dnevov na naših šolah
Telesna vzgoja na šolah je še danes zelo pereč problem, posebno pa v Pomurju, kjer je pomanjkanje strokovnih kadrov največje in imamo tudi najmanj potrebnih pokritih prostorov (telovadnice) in igrišč za športne igre. Tako imamo v Pomurju zelo malo število telovadnic in še te se ne uporabljajo v potrebne namene.
nekaterih, zapuščenih telovadnicah pa so različna skladišča in podobno. Seveda bi jih z večjo samoiniciativo in z raumevanjem onih, ki jih tako uporabljajo, lahko usposobili še za nadaljnjo opombo v telesno-vzgojne namene. Seveda je la problem v manjših krajih toliko večji, ker morejo učenci imeli pouk telovadbe kar v razredih Skoraj v vseh občinskih centrih pa so telovadnice, ki jih uporabljajo tudi društva »Partizan«.
Nič boljše ni skoraj z igrišči. Teh je sicer že nekoliko več, graditi pa so jih začeli letos, vendar jih še nimajo pri vseh šolah. Takšna igrišča lahko zgradijo učenci sami, le če imajo primeren prostor. Seveda je tudi oprema z različnimi športnimi rekviziti še dokaj slaba, primnjkuje potrebnih sredstev za nabavo teh. zato pouk telesne vzgoje na naših šolah še daleč ne ustreza sodobnim zahtevam.
Da bi bilo telesno vzgojno delo čimbolj uspešno, imajo učenci na osemletkah ter dijaki na vseh srednjih in vajenskih šolah športne dneve. Športni dnevi bi morali biti vsak mesec, na njih pa bi naj vsak učenec ali dijak, tudi tisti, ki se ne ukvarja s športom razgiba1 svoje telo in se na prostem naužil svežega zraka.
Kljub temu. da morajo biti športni dnevi vsak mesec, pa marsikje pozabljajo na to in so primeri, da sta bila v šolskem letu le dva športna dneva. Z željo, da izvemo, kaj mislijo o telesni vzgoji na šolah športnih dnevih dijaki in profesorji, smo jih poiskali in jim zastavili nekaj vprašanj.
Boris Goljevšček, ravnatelj Ekonomske srednje šole je na vprašanje, kaj misli o telesni vzgoji na šoli, odgovoril:
Največji problem pri pouku telesne vzgoje na naši šoli je vsekakor ta, da n mamo svoje telovadnice. Sedaj uporabljamo telovadnico v domu Parlizana, ki pa je prosta le malo časa. Tudi pouk dopoldne in popoldne nam ovira uspešno delo na tem področju. Vsebina pouka bi bila lahko boljša, saj obvezne vaje za zlet zanimajo le malokaterega mladinca. Zato bomo aktivnim športnikom posvetili skrb zn razvoj v njihovi posebni panogi, ostali pa se bodo vnaprej še učili, poleg drugega, različne zletne vaje. Vso pozornost posvečamo pripravam za ekonomiado, to je športno srečanje vseh istoimenskih šol v Sloveniji. Tudi kadra nimamo dovolj. Ko bo urejena telovadnica v šoli učencev v trgovini, jo bomo lahko uporabljali.
KAKŠNA PA JE OSKRBA Z REKVIZITI:
Teh je zelo malo. Letos smo prvič v proračunu dobili dvanajst tisoč dinarjev za ta namen. Okrajni Ljudski
odbor bi moral v te namene zagotoviti več sredstev. Nekaj potrebščin bodo nakupili dijaki sami iz denarja dijaške zadruge.
KATICA HAJDINJAK. dijakinja ESŠ je povedala, da si dijaki želijo športnih dnevov, vendar bi lahko bila vsebina teh mnogo boljša. Izleti v različne kraje v Pomurju in drugi obiski bi mladim bili zelo koristni, saj še ne pozna dovolj svoje ožje domovine, njenih naravnih lepot im prebivalcev.
KAKO PA STE DEKLETA ZADOVOLJNA Z UČITELJICO TELOVADBE?
Imamo jo rade, ker se potrudi, da nam pokaže vse in nam pomaga. Med seboj smo kot dobre prijateljice.
BRUNO RITUPER pa je na postavljeno vprašanje odgovoril: »Saj profesorji nimajo nič proti športnim dnevom, le malo kdaj jih imamo. Letošnji prvi športni dan smo športniki izrabili za tekmovanje med razredi, ostnli pa so urejali novo igrišče za rokomet.«
Najbolj potrebujemo telovndnico. Tudi potrebnega kadra nimamo. Upamo, da bo prihodnje leto bolje. Oprema z rekviziti je zelo slaba. Seveda, športne dneve bi imeli, ko bi ne bil ,proces v zbornci o končnem da tako dolg.« so nam zatrjeval še ostali dijaki na obeh strokovnih šolah v Murski Soboti.
Tudi HERBERT ŠEFER z gimnazije pravi, da so športni dnevi zelo potrebni, le malo jih je. Sicer pa so vsak prosti čas izkoristili za delo na stadionu in se je športna dejavnost »malce« spremenila. Športnih dnevov ali takrat, ko bi morali biti. Nekateri profesorji potrjujejo, da so potrebni športni dnevi, a le malo storijo, da bi bilo tako, kot bi dijaki želeli.
N-kdo iz vajenske šole iz Gornje Radgone pa nam je poslal pismo z naslednjo vsebino: »Odkar je vajenska šola, še nismo imeli športnega dneva. Čeprav so dijaki navdušeni športniki, nimamo nobenih posebnih tekmovanj. Ena ura telovadbe tedensko verjetno ni dovolj za nas, ki cel dan delamo v proizvodnji. Ravnateljslvo šole bi moralo skrbeti, da bi bil vsak mesec športni dan. Mogoče bo naslednje leto bolje«.
Mnogo odgovorov in mnenj so iznesli mladi ljudje o športnih dnevih. Po odgovorih lahko sklepamo, da vodstva šol ne organizirajo rednih športnih dnevov. Vendar pa pripomnimo, da bi tudi šolske skupnosti in mladinska organizacija na šolah mogle ukrenili več o tem vprašanju. Telesna vzgoja na naših šolah še res ni taka. kot bi želeli, zalo pa moramo vsi po svojih močeh prispevati, da bo že v naslednjem, novem letu bolje.
Petek, 1. januarja — Novo leto Sobota, 2. januarja — Iztok Nedelja, 3. januarja — Genovefa Ponedeljek, 4. januarja — Angela Torek, 5. januarja — Simeon Sreda, 6. januarja — Mojmir Četrtek, 7. januarja — Zdravko
RADIO M. SOBOTA
Četrtek, 31. decembra 1959: bo 18.00: Lokalna poročila, obvestila, objave in reklame; ob 18.15: Oddaja v madžarskem jeziku;
ob 18.40: »Želeli sle, poslušajte«. Petek, 1. januarja 1960: ob 12.00: Srečno Novo leto v slovenskem in madžarskem jeziku; ob 12.10: Domači ansambli in pevski zbori;
ob 1>.00: Poročilo RTV; ob 13.10: Kolektivi in družbene organizacije čestitajo; ob 14.00: »Želeli ste, poslušajte.« Sobota, 2. januarja 1960: ob 12.00: Lokalna poročila; ob 12.05: Kolektivi in kmetijske zadruge na pragu novega leta; ob 13.00: Poročila RTV; ob 15.10: Zabavno glasba.
Nedelja, 3. januarja 1960: ob 12.00:	Pogovor	z volivci, lo-
kalna poročila, obvestila in reklame;
ob 12.15: Oddaja v madžarskem jeziku;
ob 12.40: »Želeli ste, poslušajte«. Torek, 5. januarja 1960: ob 17.00: Lokalna poročila, obvestila in reklame;
ob 17.12:	Oddaja	v madžarskem
jeziku:
ob 17.30: »Želeli ste, poslušajte«. Četrtek, 7. januarja 1960: ob 17.00: Lokalna poročila, obvestila, objave in reklame; ob 17.15:	Oddaja	v madžarskem
jeziku;
ob 17.25: »Želeli ste, poslušajte«.
Radio Murska Sobota prenaša dnevno spored RTV Ljubljana od 5. do 9. ure in od 15. do 23.10.
Ob nedeljah in praznikih pa od 6. do 23.10.
MURSKA SOBOTA — 31. dec. in 1. januarja ameriški kincinaskopski film: »Ulica Frederick št. in«; od 2.—3. januarja ameriški barvni kinoskopski film: »Dobro jutro gospodična Dov«;
od 4.-5. januarja jugoslovanski kinemaskopaki film: »Sam«; od 6.-7. januarja italijanski film: »Ulica sanj«.
KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU - Samo 5. januarja japonski film: »Atomska bomba nad Hirošimo«; od 6.-7. januarja jugoslovanski film: »Črni biseri«.
LJUTOMER - od 2.-5. januarja francoski kinemaskopski film: »Tisti, ki mora umreti«; od 6.-7. januarja francoski film: »Očka, mamca, moja žena in jaz«.
SLATINA RADENCI - od 2.-3. januarja ameriški barvni film:	»V
pomladi življenja«; samo 7. januarja brazilski film: »Idealna punčka«.
VERŽEJ — od 1.—3. januarja ameriški barvni film: »Bosonoga grofica«;
samo 6. januarja ameriški film »Klic divjine«.
SKEDENJ, velik 16 X 7 m lahko tudi daljši ali širši, po ugodni ceni kupim. Naslov v upravi lista. M-1I59
HEKTAR BOROVEGA GOZDA v Šalovcih pri Dolencih ugodno prodam. Informacije:	Janko Ernest,
Šalovci štev. 93 ali pa pri Aleksandru Ilolec, Ljubljana, Poljanska štev. 15/VII.	M-1159
GOSPODINJSKO POMOČNICO, veščo kuhe, sprejmem takoj. Jože Fras, ObLO Murska Sobota.
M-116«
SOBNO POHIŠTVO, ugodno prodam. Vprašati: Murska Sobota, Štefana Kovača štev. 27 (blok). M-116?
Gradnje — v domačem okraju in  izven njega — in druga gradbeno stroko spa ajoča dela opravlja solidno, kakovostno in v zadovoljstvo cenenih investitirjev
Splošno gradbeno pedjetje
»SOGRAD«
MURSKA SOBOTA
Delovni kolektiv želi srečno in uspešno novo leto 1960 vsem sorodnim kolektivom, svoji, investitorjem in dobaviteljem.
Potrošniki pozor! Veliko presenečenje!
Pri drugem nagradnem žrebanju Vam je pripravilo TRGOVSKO PODJETJE
„ZARJA“ - LJUTOMER
d o d a t n i dobitek
1 raztegljivi kavč
ki ga lahko dobi vsak, če dokaže z blokom nakup blaga pri Trgovskem podjetju ZARJA Ljutomer v znesku 5000 din v času II. nagradnega žrebanja.
Za drugo nagradno žrebanje Vam je pripravilo Trgovsko podjetje ZARJA Ljutomer prvih 10 nagrad:
1.	moški zimski plašč
2.	ženski plašč
3.	samska postelja
4.	moška obleka
5.	volneno blago za žensko obleko
6.	fantovska obleka
7.	moška jopica
8.	ženska jopica
9.	otroške trenirke 10. moška srajca
20 nagrad blaga v vrednosti po 1500 din 20 nagrad blaga v vrednosti po 1000 din
Žrebani bodo bloki, ki dokazujejo nakup v vrednosti nad 500 din. Žrebanje dobitkov drugega nagradnega žrebanja in dodatnega dobitka bo 4. januarja 1900.
Potrošniki, kupujte za Vaše potrebe le pri podjetju ZARJA Ljutomer, kjer boste zadovoljni s postrežbo in ugodnim nakupom!
Trgovsko podjetje »DOM«, »ŽELEZNINA« Gornja Radgona in »VRELEC« Slatina Radenci obveščajo svoje ponovne dobavitelje in cenjene odjemalce, da se s 1. jan. združijo pod skupno firmo:
Trgovsko podjetje »DOM« Gornja Radgona
Ob tej združitvi se delovni kolektivi teh podjetij zahvaljujejo na dosedaj izkazanem zaupanju z željo, da bi ta naklonjenost rodila še večje in bogatejše delovne zmage v prihodnjem letu 1960.	0-1166
AVTOREMONT GORNJA RADGONA
Prevozništvo
VOZNI RED
Odhod	Proga	Prihod Odhod	Proga	Prihod
6.45	Slatina	Radenci	14.20
Šratovci
Mele
6.55	Gornja	Radgona	14.10
Odhod	Proga	Prihod
7.00	Gornja	Radgona	14.05
Šratovci Mele
Slatina Radenci Zg. Petanjci Sp. Petanjci Tišina
Murski Črnci M. Sobota (gimn.)
7.35	M. Sobota - postaja	15.50
11.00	M. Sobota - post. 15.10 M. Sobota - gimn.
M. Črnci Tišina
Sp. Petanjci Zg. Petanjci Slatina Radenci Šratovci Mele
11 .35 Gornja Radgona 12.53 Podgrad Lutverci Segovci Apače
12.00	Črnci	12.13
Vozni red velja od 4. januarja 1960 do 50. junija 1960. Vozi samo ob delavnikih.
SOCIALNO ZAVAROVANJE
Izplačevanje nadomestila za povečanje najemnin za stanovanja pri dajatvah iz inv. pok. zavarovanja
Po določbah 2. člena Uredbe o izplačevanju nadomestila za povečanje stanarine (Uradni list FLRJ, štev. 48/59) se odtoži neposredno izplačevanje nadomestila za dve leti tistim uživalcem pokojnin, ki stanujejo v stanovanjih, ki so njihova lastnina ali solastnina oziroma lastnina ali solastnina njihovih ožjih družinskih članov. Le tem se bodo zneski nadomestila odtegovali, odtegnjeni zneski pa vplačali pri banki.
Zgoraj navedenim uživalcem bo okrajni zavod izdal posebne bone, kot je to določeno z navodilom Zveznega državnega sekretariata za finance. V ta namen bo tiskala Narodna banka posebne nakaznice, na katerih bo poleg sedanjih podatkov (temeljnina in talon — obrazec nakaznice štev. III) tiskan v podaljšku ustrezajoči bon. Te bone bo zavod, brž ko bodo natisnjeni, nabavil banki, po kateri opravlja svoje poslovanje.
Tozadevne obrazce »Izjava za prejemanje nadomestila« je založil Republiški zavod za socialno zavarovanje v Ljubljani in jih razposlal podružnicam Zveze upokojencev. Podružnice Zveze upokojencev že izpolnjujejo obrazce in v tej zvezi ponovno pozivamo vse uživalce pokojnin, da se čimprej zglasijo pri svoji organizaciji zaradi izpolnitve obrazca.
Uživalcem pokojnin, ki ne bodo predložili pismenih izjav najpozneje do 15. januarja 1960. bomo izplačevali dosedanje dajatve brez povečanja, dokler ne predložijo izjave. S tem v zvezi pa pripominjamo, da se izjava predlaga samo pri novem izplačan. Pač pa so uživalci pokojnin dolžni, da o vsaki spremembi v zvezi z uporabo stanovanja pravočasno obvestijo za vod.
Ob izplačilu dajatve za mesec februar bo likvidatura pokojnin na hrbtni strani odrezka odtisnila naslednje sporočilo: »Nadomestilo za povečano najemnino znaša ...din na mesec«.
Okrajni zavod za socialno zavarovanje Murska Sobota
Vojaki čestitajo
Ob novem letu 1960 pošiljajo pozdrave in čestitke svojim staršem, bratom, sestram, dekletom, prijateljem ter sorodnikom vojaki iz raznih krajev:
Vinko Kocbek iz Denovičev, Franc Skuhala. Rudolf Sukič, Robert Gorza iz Galubaca, Jože Donko. Ivan Raščan, Štefan Jaklin, Jože Sobočan, Emil Tanecek In Anton Klemeni iz Sarajeva, Ciril Mir iz Siska, Anion Kegl iz Celja, Franc Zver iz Blaške, Franc Kouter iz Otočca, Franc Sobočan iz Požege, Štefan Petkovič iz Osijeka, Jože Serec in Franc Miller iz Svilajhaca, Jože Sobočan, Franc Plej, Milan Banfi, Ludvik Čarni in Karel God na, vsi iz Lovrana, Emil Kerčmar iz Sinja, Janez Vukan, Ludvik Kardoš, Marjan Rogelj, Franc Opeka, Ivan Vižintin in Marjan Krnc, vsi iz Kajmakčana. Franc Lukač, Hinko Frank iz Beograda, Jože Balažič, Jože Vereš, Jože Frank. Geza Mari, Stefan Makari, Jože Kočar, Jože Horvat, Viljem Hari, Janez Horvat, Hubert Nemec in Jože Horvat, ki služijo vojaški rok v Kumanovem, Nikolaj Fcher, Ivan Bokan, Nkolaj Leček, Ivan Fras, Štefan Jerebic, ki služijo vojaški rok v Kraljeva. Dom n k Škafar, F rane Franko, Mihael Poredoš. Jože Gomboc, Anton Maček, Avgust Horvat, Karlo Zunič in Peter Zver, ki služijo vojaški rok v črnomlju, Janez Kovač iz Zenice, Štefan Smodiš. Viljem Barbar iz Egipta. Jože Zelko iz Novega Sada, Jože Semenič in Rudi Sagaj iz Sombora. Tone Horvat, Avgust Gabor in Franc Novak iz Bjelovara.
1,5 ha GOZDA PRI BENEDIKTU, ugodno prodam. Eventualno tudi po ½ ha posamezno. Ciril Zupe, Ljutomer.	M-1160
HIŠO Z GOSPODARSKIM POSLOPJEM. sadovnjakom in nekaj zemlje v Sebeborcih, ugodno prodam. Naslov v upravi lista.	M-I161
OBVESTILO!
Obveščamo prebivalstvo Pomurja, da bo oljarna pri Mlinskem pod letin v Murski Soboti začela z obratovanjem 7. januarja 1960. Pogoji ostanejo isti kot v letu 1959. Priporoča se Mlinsko podjetje Murska Sobota.	D-1165
ODVETNIK
JANKO ŠTAMBERGER odpre odvetniško pisarno 1. jan. 1960 v Murski Soboti, Titova c. 17 (prej Ligeti).	D-1146
Namesto venca za pokojnika arh. FERIJA NOVAKA in pokojno dr. LEICO SEDLAČEK-NOVAKOVO je daroval tov. dr. PEČAN, Murska Sobota, 2000 din za slepe v Pomurju.
Hvala!	D-1162
Kmetijska zadruga z o. j. Gornji Petrovci razpisuje delavni mesti:
1.	ŠEFA LESNEGA ODDELKA
2.	ADMINISTRATIVNEGA USLUŽBENCA(KE)
Pogoj: pod točko 1. visokokvalificirani ali kvalificirani trgovski delavec s prakso v lesni trgovini; pod točko 2. končana ESŠ ali administrativna šola z nekaj let prakse. Zaželjeno znanje stenografije.
Ponudbe sprejemamo na gornji naslov do 10. januarja 1960.
O-1156
Zadružno proizvodno podjetje »MLEKOPROMET« Ljutomer
prodaja naslednja osnovna sredstva:
VOZ PAPIZAR
DVA VOZA SREDNJE LAHKA
GNOJNIČNO ČRPALKO
ELEKTROMOTOR 28 ks
PODVODNO ELEKTRIČNO ČRPALKO
BRZOPARILNIK TER RAZNI DROBNI INVENTAR
Navedena osnovna sredstva bomo prodajali na javni licitaciji 30. decembra 1959 ob 9. uri.
Prednost nakupa imajo zadružne in gospodarske organizacije, kolikor pa od teh ne bo interesentov, se zgoraj navedena osnovna sredstva prodajo privatnemu sektorju.	0-1137
Komisija za sklepanje in odpovedovanje delovnega razmerja obrtnega podjetja »OBRTNIK« v Murski Soboti razpisuje delovno mesto:
BLAGAJNIČARKE
Pogoj: srednješolka izobrazba odnosno nižješolska izobrazba z najmanj petletno prakso v blagajniških poslih.
Plača po tarifnem pravilniku. Prošnje poslati na upravo podjetja najkasneje do 8. januarja 1960. Nastop službe takoj.
1165
KOTEKS oglaša zato, da opozarja na škodo, ki jo utrpijo prašičereja, če prašiče omuvžajo. Prašiče oderite, koža pa uddjte Koteksovi zbiralnici, saj Vam iztržek plača vse začimbe pri klanju.
želi vsem rejcem srečno in uspešno novo leto 1960!
V DOMU „PARTIZAN“ V ČETRTEK, 31. DECEMBRA 1959 OB 19.URI
TRADICIONALNO SILVESTROVANJE
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC 1959
14
Vsem občanom, članom, strankam — želijo srečno in pri nadalnji socialistični izgradnji uspešno NOVO LETO 1960
OBČIVSKI LJUDSKI ODBOR OBČINSKI ODBOR SZDL OBČINSKI KOMITE ZKS OBČINSKI ODBOR ZB
PETROVCI -ŠALOVCI
Kmetijske zadruge: Gor. Petrovci, Šalovci, Čepinci in Križevci Mlin in žaga: Lucova, Hodoš
Trgovsko
podjetje
„USNJE“
MURSKA SOBOTA
se priporoča svojim cenjenim strankam za naklonjenost tudi v leu 1960, želeč jim mnogo sreče in novih uspehov.
Najsodobnejše pohištvo za stanovanja — Pohištvo za pisarne in uporabne prostore — Naši izdelki in storitve znane po kakovosti
mizarstvo »LEDAVA«
MURSKA SOBOTA z obratom GORNJI PETROVCI
Srečno in uspešno Novo leto želi cenjenim strankam in poslovnim prijateljem — KOLEKTIV
NAJ BO 1960. LETO— leto dokončne elektrifikacije našega podeželja m še večjega uveljavljanja elektrike v kmetijstvu
Elektro Maribor-okolica
OBRAT MURSKA SOBOTA
želi srečno in uspehov polno Novo leto fikacjskim odborom, sorodnim podjetjem.	
električne energije v Pomurju !
SREČNO IN USPEHOV POLNO NOVO LETO 1960 —zlasti na področju gospodarstva in družbeno - politične krepitve komune želijo svojim občanom in delovnim ljudem Pomurja
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR OBČINSKl ODBOR SZDL OBČINSKI KOMITE ZKS OBČINSKI KOMITE IMS OBČ. SINDIKALNI SVET
MURSKA SOBOTA
Ob vstopu v novo leto 1960 želimo predvsem svojim članicam, kakor tudi svojim cenjenim poslovnim prijateljem in vsem zadružnikom Pomurja še več plodnejših uspehov na področju medsebojnega sodelovanja v prid krepitve našega kmetijstva in gospodarske moči pokrajine ob Muri.
GOZDARSKA POSLOVNA ZVEZA
Murska Sobota
Prijetno novoletno praznovanje!
Srečno in veselo NOVO LETO želi
potrošnikom svojega poslovnega okoliša, posebno pa še svojim rednim strankam in po lovnim prijateljem
Trgovsko podjetje
1
9
6
0
CENTER
LENDAVA
s poslovalnicami: Lendava. Dobrovnik, Turnišče in Mursko Središče.
Priporoča se tudi v letu 1960
TRGOVSKO
PODJETJE
»GORICAMA« Šalovci
s poslovalnicami: CEPINCI. MAČKOVCI. HODOŠ, ŠALOVCI, GOR. PETROVCI, ANDRIJANCI, LUCOVA, ŽENAVLJE, STANJEVCI.
ZDRAVI
IN
OSVEŽUJE DELOVNEGA ČLOVEKA!
Tudi v letu 1960 se priporoča cenjenim odjemalcem in potrošnikom zdravilne mineralne vode
Slatinsko podjetje
Slatina Radenci
Delovna kolektiva obrtnih podjetij
»BLISK«
in
»STROJNIK«
MURSKA SOBOTA
se ob svoji združitvi priporočita tudi v nastopajočem NOVEM LETU svojim cenjenim strankam z zagotovilom, da se bosta še bolj trudila za kakovost svojih izdelkov in storitev
GRADBENO OBRTNO PODJETJE
»ZIDAR«
Murska Sobota
sporoča cenjenim strankam, da se bo 1. januarja 1960 preimenovalo v
SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE!
» ZIDAR«
M u r s k a  Sobota
s sedežem v Kopališki ulici štev. 3
Vse terjatve in obveznosti dosedanjega OOP »Zidar« pridejo na SGP »Zidar« Murska Sobota.
Cenjenim strankam in poslovnim, prijateljem se tudi v bodoče priporoča in jim želi srečno novo leto 1960.
kolektiv
Tudi v nastopajočem 1960. letu priporočamo svojim cenjenim strankam kakovostne izdelke, ki jih proizvajamo, in želimo vsem delovnim ljudem o Pomurju
srečno in veselo
Novo leto
Delovni kolektiv
GORNJERADGONSKEGA
OPEKARNIŠKEGA
PODJETJA
GORNJA
RADGONA
Tudi v letu 1960 bodite stalni odjemalec naše kakovostne konfekcije in storitev po želji
OBRTNO
PODJETJE
Srečno in po uspehih bogato NOVO LETO vsem cenjenim strankam
TRGOVSKO PODJETJE
S SVOJIMI POSLOVALNICAMI
se priporoča z bogato izbiro pot rosnega blaga, solidno in točno postrežbo TUDI V LETU 1960 in želi svojim cenjenim strankam obilo sreče in zadovoljstva
L E N D A V A
PRESKRBA
SEPERACIJ KREMENČEVEGA PESKA
PUCONCI
Izkop in prodaja kremenčevega peska vseh vrst — filtrski pesek — cementninski izdelki, od propustnih cevi do nagrobnih spomenikov vseh velikosti
SREČNO IN  USPEŠNO 1960. LETO
želi svojim poslovnim prijateljem in odjemalcem
delovni kolektiv
 GR0SISTIČNOTRGOVSKO PODJETJE
POTROŠNIK
MURSKA SOBOTA s svojimi oddelki
se priporoča z bogato zalogo špecerije, manufakture, železnine, galanterije itd. tudi v letu 1960 in želi svojim poslovnim prijateljem in potrošnikom SREČNO IN VESELO
Novo leto
TRGOVSKO PODJETJE
>TEHN0PR0MET<
V MURSKI SOBOTI
sporoča odjemalcem, da bo letna inventura po novem letu. Ob tej priložnosti se hkrati prav lepo zahvaljuje svojim kupcem za dosedanje zaupanje. Podjetje se še v naprej priporoča z bogato izbiro industrijskega blaga vsem vrst, predvsem koles, radio aparatov in drugih strojev za gospodinjstvo.
SREČNO IN VESELO
NOVO LETO
MLINSKO PODJETJE MURSKA SOBOTA
Kolektiv želi vsem kupcem in dobaviteljem
SREČNO IN USPEHA POLNO NOVO LETO 1960
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
15
Cenjenim potrošnikom in odjemalcem  vljudno sporočamo, da so se z Novim letom združila trgovska podjetja: ŽELEZNINA G. Radgona, DOM G. Radgona in VRELEC Radenci v
TRGOVSKO PODJETJE
„DOM”
s poslovnim sedežem v GORNJI RADGONA
Kolektiv novega podjetja se priporoča še za večjo naklonjenost, zagotavljajoč vsem, ki bodo kupovali v njegovih bogato založenih lokalih, solidno in hitro postrežbo.
Naj bo leto 1960 veselo in uspešno!
PROIZVAJAMO TRAKTORSKE PRIKOLICE IN MONTAŽNE GARAŽE ZA AVTOMOBILE — POPRAVLJAMO KMETIJSKE STROJE IN OSTALA MOTORNA VOZILA - ZASTOPAMO RENOMIRANE TVRDKE — SERVISNA SLUŽBA NA TERENU Tudi v letu 1960 se priporoča svojim cenjenim strankam in odjemalcem
Zadružno obrtno podjetje
AGROTEHNIKA - SERVIS
LJUTOMER
želeč jim mnogo nadaljnjih uspehov na področju kmetijstva in socialistične izgradnje.
Naše osrednje prizadevanje v nastopajočem gospodarskem letu: ZAGOTAVLJANJE VSEH POGOJEV ZA VEČJO PROIZVODNJO KAKOVOSTNIH IN ISKANIH GALANTERIJSKIH IZDELKOV, GOSPODINJSKIH, KMETIJSKIH IN DRUGIH PRIPOMOČKOV, POHIŠTVA ITD.
Svojim poslovnim prijateljem, cenjenim odjemalcem, kakor tudi delovnim kolektivom v Pomurju želi srečno in uspešno 1960. leto
Delovni kolektiv Industrije kovinske galanterije
PANONIJE
MURSKA SOBOTA
Tudi v letu 1960 priporoča svoje izdelke, ki se uspešno uveljavljajo celo na inozemskem tržišču
Pletarstvo in lesna galanterija
VRBA
MURSKA SOBOTA
in želi osem delovnim ljudem Pomurja prijetno novoletno praznovanje.
Srečno in veselo novo leto 1960 želi in se tudi v bodoče priporoča cenjenim kadilcem in ostalim odjemalcem za oso naklonjenost
TRGOVSKO PODJETJE
TOBAK
MURSKA SOBOTA
KDOR VARČUJE. TA DVAKRAT DOBRO GOSPODARI!
O tem so se prepričali že številni delovni ljudje po Pomurju — tudi na našem podeželju —, ki pridno vlagajo svoje prihranke na hranilne knjižice pri svojih zadrugah ali pa neposredno o
ZADRUŽNI HRANILNICI IN POSOJILNICI
MURSKA SOBOTA
ZADRUŽNA HRANILNICA M. Sobota
obresti
5 •/*
VESELO
NOVOLETNO
PRAZNOVANJE.
v letu 1960 pa mnogo gospodarskih uspehov želi vsem delovnim kolektivom in prebivalstvu Pomurja
DELOVNI KOLEKTIV
PROIZVODNJE
NAFTE
LENDAVA
BUTA N — v vsako naše gospodinjstvo!
V novo leto 1960 stopamo z najlepšo željo, da bi bilo srečno za vse delovne ljudi Pomurja, da bi bilo to leto še očitnejših dosežkov v gospodarstvu in na drugih področjih socialistične izgradnje, ki je največje jamstvo za naše skupno blagostanje
Kolektiv
Splošne
bolnišnice
Murska
Sobota
KAKOVOSTNI IN NAJSODOBNEJŠI IZDELKI V ŠE VEČJE ZADOVOLJSTVO CENJENIH ODJEMALCEV OBUTVE
Vsem delovnim ljudem, kolektivom podjetij in dobaviteljem, predvsem pa kupcem naših izdelkov, želimo srečno in uspehov polno NOVO LETO 1960
Kolektiv industrije obutve
Vsem občanom, posebno še delovnim kolektivom gospodarskih organizacij in ustanov, kolektivom in članom kmetijskih zadrug, mladim proizvajalcem in delovnim ženam želijo srečno in veselo novo leto 1960, v njem pa obilo bogatih delovnih uspehov na področju socialistične izgradnje
NA DOSEŽKIH DOSLEJ USPEŠNEGA POSLOVANJA V NOVO LETO 1960!
Solidno in točno postrežbo, bogato izbiro blaga v naših specializiranih in podeželskih poslovalnicah zagotavlja tudi v prihodnosti
TRGOVSKO PODJETJE
ZARJA
LJUTOMER
in želi svojim cenjenim odjemalcem srečno in veselo NOVO LETO!
Še je čas, da se v teh dneh z nakupom blaga v naših poslovalnicah uvrstite med srečne prevzemalce dobitkov, ki jih bomo izžrebali 4. januarja 1959. Pohitite k nam!
Z redno oddajo mleka v naših zbiralnicah — v zadnjem času ga plačujemo po 4 din dražje za liter — ne boste zagotovili sebi in svoji družini zgolj ugodnega dohodka, marveč boste pomagali tudi materam in otrokom, ki jim je mleko kot glavna hrana nujno potrebno.
Tudi d nastopajočem 1960. letu se priporoča s svojimi kakovostnimi izdelki in želi obilo uspehov in sreče vsem svojim odjemalcem, živinorejcem in delovnim kolektivom o Pomurju
Tovarna mlečnega prahu
MURSKA SOBOTA
Izdelujemo in popravljamo radijske sprejemnike — V navadne aparate vgrajujemo naprave za sprejem UKV — Opravljamo druga v finomehanično stroko spadajoča dela
RAFIMUS
MURSKA SOBOTA
se priporoča tudi v letu 1960 in želi svojim strankam mnogo sreče in delovnih uspehov.
V znamenja pospešene gospodarske izgradnje, ki sc bo nadaljeval tudi v letu 1960, želi so rod n ni kolektivom in vsem delovnim ljudem Pomurja SREČNO IN VESELO NOVO LETO
KMETIJSKO-GOZDNO GOSPODARSTVO
LENDAVA
V znamenju širjenja proizvodnje in osvajanja novih izdelkov, ki pomenijo večje izkoriščanje notranjih rezerv, se s svojimi kakovostnimi izdelki — usnjem vseh vrst — tudi v bodoče priporoča
TOVARNA
USNJA
LJUTOMER
katere kolektiv želi SREČNO IN VESELO NOVO LETO vsem delovnim ljudem naše socialistične Jugoslavije.
Zavedajoč se pomembnosti velikih nalog, ki jih v nastopa jočem 1960. letu prevzema nase z uveljavljanjem splošnega zavarovanja kmečkega prebivalstva, želi kolektiv
OKRAJNEGA ZAVODA ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE
MURSKA SOBOTA
s podružnicami:
Ljutomer — Radgona — Lendava
srečno in še vzpodbudnejših delovnih uspehov polno NOVO LETO vsem zavarovancem in delovnim ljudem pokrajine ob Muri.
obrat
 TURNIŠČE
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR OBČINSKI KOMITE ZKS OBČINSKI ODBOR SZDL OBČINSKI KOMITE LMS OBČINSKI SIND. SVET
GORNJA RADGONA
ki želi v letu 1960 še več uspehov na področju varčevanja, predvsem med zadružniki in šolsko mladino. Naj postane varčevanje sestavni del naših življenjskih prizadevanj!
Veselo novoletno praznovanje!
POMURSKI VESTNIK, 31. DEC. 1959
16