Leto 111
V Ljubliani. dne 15, septembra 1M27
Ste v, 37
Pometi železnic za naše gospodarstvo
Kakor vsaka druga stvar, prav tako se tudi človek kakor družba bojita premakniti in pričeti kaj novega. Najtežji je gotovo prvi korak, ko pa se začne gibati, potem gre že samo in navadno napreduje brzo. To se je izkazalo pri otvoritvah železnic, pa ne samo pri nas, nego tudi pri modernih Angležih in tehnično zelo visoko stoječih Nemcih. Angleži so se borili proti-železnici, češ, da bodo stroji z dimom in plinom zastrupili cele pokrajine, Nemci pa so trdili, da bodo drveči vlaki zmešali ljudi in živali. Točno po istih smešnih, danes v
času iznajdb nam nepojmljivih nazadnjaških stopinjah, smo jim sledili tudi mi.
Kakor črnega vraga so se je bali naši predniki, posebno podeželani in celo po priž-nicah so železnico označevali kot nekaj pregrešnega, za človeški rod pogubljivega. Letos, ko je preteklo že 70 let, odkar je prvič hropel vlak po slovenskih pokrajinah, se čudimo, kako je bilo takrat mogoče tako mnenje. Med največje nasprotnike železnic so spadali veseli vozniki, v čijih rokah je bil celokupni promet in pa gostilničarji, kjer so vozniki krmili svoje konjiče, med tem pa pili,
peli, jedli in se zabavali z rdečeličimi, belo opasanimi natakaricami. Na naši sliki vidimo, kako strašno mnenje so imeli o železnici tudi gosposki možje v Ljubljani, ki so pisali in tiskali v tisti dobi Bleiweisove Novice in prinesli našo današnjo slko kot svarilo pred novo nevarno napravo. Pa vse skupaj ni pomagalo nič, železnica je stekla, najprej preko Notranjske proti Trstu in proti Štajerski in Dunaju. Nejak let na to pa so tudi po Gorenjski drdrali črni železni konji.
Železnica pa ni prinesla za deželo nesreč, marveč nas zvezala s širnim svetom, odprla
novo obzorje, izobrazbo in pa znatno dvignila naše gospodarstvo.
Kar so izgubili posamezniki, to je prejela skupnost plačano po stotemo. Največji hasek od železnice je imela lesna trgovina, ki je pričela cveteti baš v tisti dobi. Notranjci so bili v tistih letih že v posesti lepih gozdov, katere so prejeli z oddajo in delitvijo veleposestev, deloma pa so les kupovali od grajščakov ter ga obdelovali in razpošiljali po svetu.
Kako zelo je bila poprej otežkočena lesna trgovina in ž njo vezana lesna industrija. Koliko časa je trajalo preden so les splavili po Ljubljanici v Savo in po Savi doli na Hrvaško. Prav tako težko je bilo za lesne prodajalce iz Dolenjske in Notranjske, ki so les oddajali v Trst, kjer je bilo prav za prav glavno lesno tržišče. Ribničanj in njih okoli-
čani so vozili les preko Blok, mimo Cirknice v Rakek, kjer so se srečali z lesotržci iz vrhniške okolice in Planine. V Rakeku so navadno prepregli in na to peljali preko Postojne Št. Petra in Divače. Prav tako, kakor si težko predstavljamo bojazen pred železnico, se težko zamislimo v vstrajnost naših dedov, vozečih težko obložene vozove po neskončnih cestah. Gorenjci pa svojega lesa, ki po otvoritvi gorenjske železnice tvori glavni promet in donaša še dandanes največje dohodke, sploh niso mogli izvažati in prodajati.
Z otvoritvijo železnic se je pričelo povsod novo življenje. Lepe cestne idile, to je tisto domače življenje je-izginilo, na njegovo mesto pa se je pričelo naseljevati blagostanje in izobrazba.
Dandanes so ljudje po vsem svetu druze-ga mnenja kakor so bili v tistih starih dobah, ko so imeli sicer tudi mnogo mnogo lepega, ali ne posebno koristnega za splošno človeštvo. V današnji dobi se ljudje bore, da bi do-bili čem več železnic, ki znatno olajšujejo življenje. Tudi podeželani, ki so takrat odklanjali »železno kačo«, žele in zahtevajo, da se železnica izpelje do slehernega kraja, do naj-odaljenejših kmečkih krajev, ki so polni naravnega bogastva. Vse naravno bogastvo je mrtvo, če ni železnice, ki napravlja kraj dostopen in omogoča izkoriščanje naravnih zakladov.
Upajmo, da v doglednem času tudi pri nas izpopolnijo železniške mreže in nas najkrajšim potem zvežejo s svetovno prometno cesto — z mor|em.
Naši napredni slovenski poslanci
Na levi: Spomenik pripravniku iinančne kontrole Alojziju Brinšku, ki ga je umoril tihotapec Lederer. Spomenik so postavili njegovi tovariši na vrhu Golice. Na desni: Oodbor za postavitev Brinškovega spomenika. — leve na desno: K. Kos, komisar fin. kontr., L. Jalenkovec, podpregl. f. k., I7. Pintar, pripr. f. k., M. Robar, pripr. f. k., F. Mozetič, podpr. f. k. J. Perine, podpr. f. k. in St. šuput, pregl.
Ernest Vargazon	Josip Omladič	ivan Urek
namestnik poslanca dr. Kramerja	namestnik poslanca Iv. Ureka	poslanec (sreza Brežice in Celje)
Dr. Ljudevit Pivko
(okrožje Maribor—Celje)
Dr. Gregor Žerjav
okrožje Ljubljana—Novo mesto)
Dr. Albert Kramer
(mesto Ljubljana)
Tehtnica in mera pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani med poslovanjem
Prvi učiteljski zbor celjske osnovne šole. V prvi vrsti sedita Kregar in Lever,
zadaj z brado pa Lopan.
Desno:
Janko Švajger, pisarniški ravnatelj v p., večkratni župan, nad 50 let član in mnogoletni predsednik Narodne čitalnice in drugih naprednih društev v Črnomlju ter zvest pristaš naše stranke je praznoval 70 letnico rojstva
Levo:
Sedanji učiteljiski zbor osnovne šole v Celju.
V	prvi vrsti: Poglajen M., Kramer J., Sadar A., Voglar F. Kovač A., p. E. Majcen. V 2. vrsti Blaznik Ela, Jerše J., Stante M., Gobec V., Zdolšek A., Flego A., Petrak Ivo, Kovač V.
V	3. vrsti: Lah Blaž, Zemljič Branko, Pogačnik Janko
Domicijan Serajnik, nadučitelj v p.
in zaslužen prvoboritelj koroških Slovencev je v Konjicah praznoval svojo 80 letnico
Noša starejših žen v Omišlju. Vedno so v črnini, češ da že 250 let žalujejo za svojim knezom Frankopanom, ki ga je avstrijski cesar dal obglaviti
ki so jo znajvečjo svečanostjo otvorili na Mali šmaren
Parada vojske v proslavo rojstnega dne prestolonaslednika Petra, dne 6. septembra. Naše vrlo vojaštvo je občudovalo številno občinstvo, ki je videlo v njem izraz svoie zaščite. Slika prikazuje sprevod vojaštva na Vodnikovem trgu
Svilena narodna noša v Omišlju na otoku Krku
Velika parna žaga lesnega trgovca Ivana Petriča v Borovnici, ki jo je minuli
teden upepelil požar