FILM MESECA
ko jagenjki
obmolknio
Clarice (Jodie Foster)
Gospod Starling je bil navaden policaj. Ko so ga ustrelili, mati ni mogla več vzdrževati otrok, zato je poslala Clarice v rejo k sestrični. Tam so vzgajali klavne živali, ovce in konje. Clarice je slišala, kako vekajo jagenjčki pred zakolom, in pobegnila s svojo najljubšo kobilo. Nikoli pa si ni odpustila, da ni mogla rešiti jagenjčkov. Odtlej nenehno posluša to vekanje in kar počne, počne zato, da bi jagenjčki končno utihnili. Zdaj mora rešiti zadnjo in po vsem sodeč še živo žrtev množičnega morilca. Priložnost ji kot dobri študentki akademije FBI ponudi mentor Jack Crawford. All bodo tokrat jagenjčki za vedno utihnili?
Crawford (Scott Glenn)
Crawford je posebni agent FBI. Očetovski lik, v nasprotju s Claricinim očetom uspešen. Doma ima na smrt bolno ženo. Znan je po tem, da zna imenitno ravnati s svojimi agenti in z ljudmi sploh, tudi s psihopati. Trenutno se ukvarja s primerom »Buffalo Bill«.
Catherine (Brooke Smith)
Hči močne senatorke in nesrečna ujetnica blaznega krojača. Dekle močne postave, močne volje in močno omejenih možnosti. V marsičem nasprotje Clarice.
»Buffalo Bill« (Ted Levine)
Zunaj — na prostem — je človek, ki lovi dekleta močne postave, jih ima nekaj časa »na dieti«, nato pa jih ubije in vzame iz kože. Zaradi slednjega je dobil vzdevek »Buffalo Bili«. Njegovo pravo ime je Jame (se izgovarja kakor James brez s) Gumb. Ima kakšnih petintrideset let in ne ve, kaj je (prijatelj Raspail celo misli, da nič ni zares: »J ust a sort of total lack that he wants to fill, and so angry.«)1. Misli, da bi moral biti ženska.
Cilj tega, kar Jame Gumb počne z ženskami, nt neposredna spolna zadovoljitev. Ni sadist v tem smislu, da bi užival, ko jih muči. Potrebuje jih zgolj zato, da iz njh (iz njihove kože) sešije 4 svojo obleko, svoj pravi jaz. Poskuša biti nekaj, kakor pravi dr. Lecter. Biti ženska pa mu ne pustijo, ker testi, ki jih mora opraviti vsakdo, kdor se prijavi za operacijo spola, kažejo, da ni pravi transseksualec.
Lecter (Anthony Hopkins)
Dober, celo predober psihiater, sicer
' Cf. Thomas Harris, The Silence of the Lambs, Mandarin Paperback, London 1990, sir. 165.
KO JAGENJČKI OBMOLKNEJO
THE SILENCE OF THE LAMBS
režija:	Jonathan Demme
scenarij:	Ted Tally, po istoimenskem romanu Thomasa Harrisa
fotografija:	Tak Fujimoto
glasba:	Howard Shore
igrajo:	Jodie Foster, Anthony Hopkins, Scott Glenn, Anthony Heald, Ted Levine, Roger
Corman, Chris Isaak
produkcija:	Strong Heart/Demme za Orion Pictures ZDA, 1991
pa podoben primer kot »Buffalo Bili«. Oziroma, če bolje pogledamo, nasproten primer. Jaz dr. Hannibala Lecterja je gigantski in požrešen. Svoje žrtve je, vnaša vase, medtem ko se Jame Gumb z njimi pokriva. In v nasprotju z Jame-jem ob trpljenju žrtev uživa! Dr. Lecter je socialen tip. Nekoč je z drobovjeriv svojega pacienta, flavtista Raspaila, postregel Raspailovemu dirigentu in
direktorju (ki tega seveda nista vedela). Dr. Lecter je videti kot kakšen psihološki Sherlock Holmes. Njegove dedukcije na osnovi podatkov in statistike so briljantne (»Elementary, my dear Watson,« bi rekel Mr. Holmes. »Simplicity,« zagovarja dr. Lecter). Nihče pa ne ve, da dr. Lecter prek nesrečnega flavtista celo osebno pozna Jameja, a v svojo zabavo natančno odmerja in-
formacije, ki jih daje Clarice in drugim. Ponudi ravno dovolj, da je premalo.
Chilton (Anthony Heald)
Ta šef bolnice za zločinsko blazne bi bil čisto nepomemben, če ne bi bi! pri njem zaprt dr. Lecter. Z njim je v stalnem boju, tudi strokovno. Seveda ga Lecter mimogrede osmeši, tudi strokovno, sicer pa ga kratko malo ignorira. Nazadnje prav dr. Chilton zakrivi Lecterjev pobeg. Zavistno, ker gre Clarice komunikacija z Lecterjem od rok, se vmeša in ponudi Lecterju priložnost. Lecter ga zvabi v oskrbo policiji, ki sicer zna ravnati z zločinci, ne zna pa s preračunljivimi blazneži — zvabi ga z napačnimi podatki o »Buffalo Bil-lu«, ki se jih v upanju oprime Catherinina mati senatorka. Tako ga je navlekel že nekoč prej v strokovni diskusiji, česar mu Chilton ne more pozabiti, a se kot pravi bedak vseeno pusti znova nategniti.
Motiv (Thomas Harris)
Dr. Lecter je Claricin svetovalec v zadevi »Buffalo Bili«. Precej vznemirljiv svetovalec, če vemo, da je bil to tudi v prejšnjem delu te zgodbe, v romanu Thomasa Harrisa The Red Dragon in filmu Michaela Manna Manhunter2 (kjer je, kdo ve zakaj, preimenovan v Lektorja) in da je tam najprej poskrbel za maščevanje policaju Willu Graha-mu, ki je imel podobno vlogo, kakor tukaj Clarice Starling. (Maščevanje se v romanu deloma posreči, v filmu pa se ponesreči.)
Seveda morajo Lecterja k sodelovanju nekako pridobiti. Če je motiv v prvem delu zgolj njegov napuh (Lecter nastavi Grahamu narcisoidno past: »Boljši ste od mene, saj ste me ujeli.« »Nisem boljši od vas,« odgovori Graham, »samo majhno prednost imam.« »Kakšno prednost?« »Vi ste blazni.«), je tu v igri še nekaj drugega. Transfer, kontratransfer, ljubezen. Lecter je psihiater in ničesar ne ljubi bolj, kakor to, da mu Pacientka govori po resnici. V zameno ji tudi sam govori resnico. Toda »v resnici« je njegov užitek sadističen, kar je značilno za vulgarno psihoanalizo: Uživa v rušenju njenih °bramb, v bolečem razkrivanju majhnosti in ranljivosti, ki sestavljajo to bitje, Clarice. »Dr. Lecter likes his fun.«3
Se, še uživati (The Hollywood Reporter)
Morda je skrivnost uspeha tega filma v
' Na to zgodnejše delo me je opozoril Marcel Štefančič, jr.
Thomas Harris, The Silence of the Lambs, str. 244.
posrečeni kombinaciji populizma in ln-telektualizma? V tem, da omogoča večplastno branje, pri čemer se plasti odpirajo v skladu z intelektualnim vložkom? Ali pa — ta razlaga se mi zdi zanimivejša — v tem, da je mogoče uživati hkrati v agiranju afektov (acting out) in interpretaciji (subtilnih referenc, polivalentnih zvez med posameznimi elementi Ipd.)?
Kakorkoli, film je v prvih štirih tednih prinesel skoraj 70 milijonov dolarjev izkupička.4 in to zbuja spoštovanje. FIlm se je očitno posrečil. Drugače pa je to — če še nekoliko vztrajamo pri ključu do uspeha — seveda film v nepregledni vrsti filmov. V taki situaciji je zelo težko razviti di-stinktivne poteze, čeprav gre ravno za to: razlikovati se od TV in drugih (kinematografskih) filmov. Napraviti nekaj radikalno novega, različnega, vendar zgolj kot povzetek prejšnjega, že obstoječega, kajti čista novost (če kaj takega obstaja) ne more imeti takojšnjega tržnega učinka. Potreben je čas za doumetje... Tako lahko razumemo, kako da so »sequels« v osemdesetih iz skoraj izključno B—produkcije prestopili v izrazito A—produkcijo. Gledalca namreč razbremenijo težav z ekspo-zicijo, tako da se lahko preda čisto cinefiiskemu uživanju (prim. Gremlins 2).5
Trend, drugič (Bogdan Lešnik)
Seveda pri filmu Ko jagenjčki obmolknejo ne gre zgolj za »sequel«, ker je predhodnik (Manhunter) precej obskuren, čeprav ne slab film. Gre zlasti za dovršitev in radikalizacijo po mnenju avtorja teh vrstic precej tveganega trenda. O njem in nekaterih njegovih predstavnikih sem nekaj napisal že v prispevku z berlinskega filmskega festivala v prejšnji številki Ekrana, zato tukaj zgolj kratek povzetek. Kurentni trend zanimanja za množične morilce (serial killers) je radikaliziran s tem, da zločinec, kakršen je dr. Lecter (blaznost gor ali dol), s svojim zverinskim dejanjem »pride skoz«. Ne le, da se mu dejanje posreči brez kazni, celo upodobljen je tako, da ga podpremo in zanj navijamo. We like his fun, too. Včasih niti simpatični filmski zločinci, kakor so bili nori Pierrot, Bonnie in Clyde, Butch Cassidy in Kid, niso končali dobro. Če niti ne omenjamo nega-tivcev v podobi Jamesa Cagneya, do katerih smo bili prijetno ambivalentni.
a Več kakor je prinesel Godfather (H v štirinajstih tednih. s Dovolil si bom nereflektirano rabo pojma »cinefilsko uživanje«.
Kasneje so lahko na filmu kruta dejanja postala herojska, a le z alibijem, da so storilci »na pravi strani«, Tipična zgleda sta Straw Dogs (Peckinpah) in The Taxi Driver (Scorsese). Mejni primer predstavlja šele Clive Barker, čeprav manj s filmom Hellraiser kakor z novelami in romani, ki so polni sočutja do njegovih monstrumov.
Igra svetlobe in teme (Jonathan Demme)
Prvemu delu filma vlada pogled očarane Clarice na Lecterja. Scena je svetla, še preveč — Lecter je obsijan z močnimi reflektorji. Drugemu delu filma vlada pogled Jameja Gumba na Clarice. Vlada pravzaprav trda tema, a ne za Jameja, čigar pogled v temi je naš pogled. Njegovo prežanje, njegova posebna inačica nevidnega opazovalca je eden opaznejših dosežkov filma.
Prehod iz svetlobe v temo (prelomna točka, začetek razpleta) je oblikovan kot križ. Križajo se ugotovitve, kdo da je »Buffalo Bili«. Križata se prizora ključnega srečanja: v dveh primerih pozvonijo pri vratih in v obeh primerih pridejo odpret, a v obeh primerih napačni — in nepričakovani — stanovalci.
Imago (Roger Corman)
Vešča Acherontia styx je tu zaradi simbolike in za povezavo med prvo žrtvijo Jameja Gumba, norveškim mornarjem Klausom, in ostalimi žrtvami, ki so vse po vrsti ženske. Prvi pravzaprav sodi napol še v predzgodbo Jameje-vega iskanja svoje identitete — in hkrati na začetek Claricinega iskanja te iste stvari, Jamejeve identitete, čeprav na bolj prozaični ravni. Simbolika je seveda v spremembi, ki si jo želi Jame Gumb. Da bi kakor gosenica, ki se razvije v svojo imago, tudi sam postal nekaj. Zato svoji žrtvi zatlači v grlo zapredek. Le kdo si ne želi postati nekaj? Najbrž ni treba dvomiti, da je tej želji (ali morda prisili) zavezan sam avtor — če sploh kdo, potem avtor. Tak zanimiv prevod gornjih razmerij v avtorjeva 5 razmerja dobimo, če vzamemo nek določeni detajl v filmu kot ključ (kar je vedno legitimno za določene namene). Ta detajl je carneo nastop Rogerja Cormana, nekdanjega Demmejevega mentorja, v vlogi šefa FBI. Je pa z imago tako, da ni nič, dokler ni dosežena, ko pa je dosežena, je blizu konec.
BOGDAN LEŠNIK