Tam pa, vidiš? Oči, oči, da bi ne svetile! Da za mlada niste usehle, v solzah se zalile! Tam pokritka1 vzdolž za plotom s pankrtom se šeta . . . od očeta zapuščena, matere in sveta . . . Slepec se celo ogiba . . . a panič ne ume: z dvajseto že ta nečlovek duše zdaj zapiva! [Sanjc , Videč toli strašne krivice in lahkomiselnost pa-nov, se pesnik razvname v sveti jezi: Za koga so Te razpeli, Kriste, božji Sine? Za nas dobre? Za besedo istine? Li morda, da bi te zasmehovali? Žal, da je tako postalo! Vse, cerkve in podobe svete in svečniki in mire dim in pa pred obrazom Tvojim pokloni neutrudni vsi za krajo, vojsko so in kri: 1 Pokritka je zapeljana deklica. Taka deklica, ki je imela biti mati, si je morala glavo pokrivati, nositi robec, avbo, kakor poročene žene. DROBIŽ. Novoslovenščina. Slovenski bibliogral dr. Janko Šlebinger se je hudo pregrešil zoper slovensko literaturo, ker ni navedel v svoji »Slovenski bibliografiji« lista, ki hodi že sedmo leto med koroške Slovence, ki se odlikuje tudi po tem, da ima izmed slovensko pisanih listov najdaljši napis in je že vsled tega bibliografska zanimivost. Temu listu se pravi: »Slovenska priloga nemških gospodarskih poročil za Koroško«. Iz tega lista smo si zabeležili nekaj novoslovenskih izrazov iz štev. z dne 1, junija 1913, da bo dr. Breznik lahko izpopolnil svojo razpravo o razvoju novejše slovenske pisave: »Polni zbor deželnokulturnega sveta koroškega. Prva točka dnevnega reda, predlog letnega poročila in računskega sklepa za leto 1912 se reši s tem, da se letno poročilo, katero je navzočim itak že po »Gospodarskih poročilih« znano, na znanje vzame, računski sklep, kateri se strani računskega svetnika Marchart kot spre-gledovalca prebere, odobri. Za pocenjenje sadnih drevesc se bo predlagalo 4500 K, za potovalni pouk s stroškimi za potovanje vred 3000 K. — Pri podelitvi podpor za nakup bikov pridejo na vrsto najprej živinorejske zadruge, bikovske skupine etc. — Oddaja pocenjenih bikov ... — Sprejetnik bika se more zavezati, da ga bo dve in pol leti z a javno pleme rabil. Kdor dobi vzrejno premijo, se zaveže, da se bo bik v deželi javno rabil.« — Futuristično jezikoslovje že prihaja. Literarni historiki trdijo, da smo vso kulturo dobili s severa. Da se naši potomci ne bodo preveč trudili, da bi to še natančneje dokazali, smo registrirali te da bratsko kri bi lili, prosijo, potem pa svetce v dar ti nosijo, ki jih pokrali so v požari! . . . {Kavkaz.) Ljudstvo je kmalu od ust do ust izvedelo o »apostolu pravde in pouka«. Poznali so ga tudi iz tiskanih pesmi, a tudi osebno so ga ljudje kmalu spoznali, ker je kot slikar mnogo potoval ter najrajši zahajal med preprosto ljudstvo in se ž njim razgovarjal o vsem, česar mu je bilo polno srce. Mnogo izobražencev, zlasti dijakov, je s svojimi spisi vrnil na pravo pot ali jih navdušil s svojo odločnostjo in gorečnostjo za narodno delo; vsi ti so postali njegovi so-trudniki med ljudstvom. Povsod so govorili o ljubljenem »batku«, povsod so ga s srcem sprejemali. Užival je ugled celo pri nasprotnikih, pri sebičnih, trdovratnih patih, ljudskih pijavkah, in kaj radi so ga vabili v svoje hiše. No, on se jim ni nikdar laskal in vsako krivico, ki jo je videl, jim je v obraz očital ali jim pa kar hrbet obrnil in razžaljen, srdit odšel.1 Seveda, s tem si je nakopal mnogo sovražnikov in raznih neprilik, za kar se pa ni brigal. Govorili so o njem prezirljivo, ker je »ljudjam volju pisav« (pisal o svobodi ljudstva). 1 Glej o tem več v » K o b z a r j u «, življenjepis T. Ševčenka, stavke. Nam naj bodo v zabavo, slovenski javnosti pa smo hoteli pokazati vzorec koroške novosloven-ščine, ki jo fabricira nemški koroški deželni kulturni svet. iz Celovca. Pesniška slovenščina. Svoj čas je dr. Rožič opozoril na neverjetno predrzne plagiate pesnika V. Spindlerja. Naj še nekaj dostavim. Naletel sem na pesem Karla Busseja »Uber den Bergen«, ki se glasi: Uber den Bergen, weit zu wandern, sagen die Leute, wohnt das Gliick . . . Ach, ich ging im Schwarme der andern, kam mit verweinten Augen zuriick . . . Uber den Bergen, weit weit driiben, sagen die Leute, wohnt das Gliick. Na čelu Spindlerjeve pesniške zbirke »Zapihal je jug« pa berem pesem »Za gorami«: Dejali so mi nekoč: — glej, za gorami, za daljnimi, prava sreča tam je doma — In šel in preiskal sem pol sveta, a vrnil s spomini se žalnimi in vrnil se plakajoč . . . In vendar dejali so mi nekoč: glej, za gorami, za daljnimi, prava sreča je tam doma — Spindlerjeva zbirka je že precej pozabljena, toda njegovo dejanje naj živi, mladini v svarilo in prid, L T. <@> 243 «&p