95
Baba ima zlodjevo glavo.
Smešnica popisana kakor govorijo Sloveni na Beneškem.
Renjik Pećian je biu an človek dobrfe uoje ino smiešan. Kadar mu je šluo pru, jih je take pravu, de je bluo za popokat za smiehan. Nieku nedjeju po pu-dan, Buoh mu di luč božo, srna sediela pod oriehan, inu me je uprašu: niet ti Jurca, al vieš ti zaki tle par nas praviju, de baba ima zluodjovu glavo? Jest mu niesan viedeu ki reć, se vie; inu on tenčas je za-stopu, de san an Jur, ino zatuo mi je začea arskladat tako-le: Niekada, mi je on reku, Križtuš an sv. Petar sta hodila po sviete, inu an dan sta šla po nieki duji pot. Tan na majnin sta zagledala, de baba an zluodi sta se hrestala, de je bluo strah jih videt'. Križtuš an Petar sta an cait gledala kakuo baba an zluodi sta se opaliehala, inu se jih nasajala brez obedne smilnosti, kir baba je tiela preomahat zluodja, inu zluodi se nie daržu plaćan de bi ga bila baba preomkhala. Kir pa je videu Križtuš de nećieta uhenjat se butat, je reku Petru: bieš Petar ćie, inu pomeri jih. Petar je biu ohnjen za bugat ja, pa nie biu še arsvietjen, zatuo kar je stuoru, brez tiet, mu se je vse harduo zgodilu: gre naglu ćie med nje, inu brez nič reć ne bab ne zluodju, vetegne meč, mahne zluodja po glav, ino flask, glava ćie na tla; posliet mahne pa babu, inu tud nji odsieče glavo. Kadar baba an zluodi sta ležala na tleh, sta še numarcu pocabala, ino na zadnju sta se pomerila. Petru
96
mu se je zdielu de je biu lepuo stuoru, inu bardak, de jih je biu pomeriu, se je nazaj uornu h Križtušu. Kri-žtuš ga popraša: al si jih pomeriu, Petar? Petar: ja gaspuot! — Križtuš: kakuo si stuoru? Petar: san jim odsieku glave. — Križtušu mu se nie lepuo tuo zdielu, inu reče Petru: ti niesan takuo kuazu jest. Bieš nazaj, ino loži jim spek hor glave. Petar se je kiselu daržu, kir je biu takuo zažmagan inu pokregan od svojega muoistra. Se pobere nazaj, kukar oprana kakuoš, vas zamišjen na kreganje Gaspuodove: inu kadar pride tah bab inu zluodju, vas zmotjen, brez nič pomislit, uzame tas tle babinu glav6, inu ju nasadi gor na zluodja; inu potadk prime pa zluodjovu glavo, inu ju lož gor na babu. Glave su se spek sparjele trupli, inu baba an zluodi sta spek oživiela, samuo glavo sta bik zmenila. — Inu od tistega časa, vis Jurca, pravijo tle par nas, de baba ima zluodjovu glavo.
Kadar renjik  Pećian   mi je tuole   poviedu,   se je takuo zasmejou, de san mu cieu harlu videu.
Jurca na Beneškem.