SCHWARZOVA PIVOVARNA NA POLJANAH DONESEK K ZGODOVINI LJUBLJANSKEGA PIVOVARSTVA V PRVI POLOVICI XIX. STOLETJA DR. RUDOLF ANDREJKA Pričujoči članek ni zgolj topografski opis, kakor bi kdo utegnil sklepati iz naslova. V njem se namreč tudi prikazuje dolgoletna borba podjetnega moža, ki jo je vodil pred 100 leti za pridobitev pivovarske pra vice v Ljubljani. V teh prizadevanjih in borbah posameznika pa se odgrinja tudi nastop in boj novih idej za razširjanje obrtne svobode in pospeševanje domačih produkcij skih obrtov, ki si jih je usvajala takratna avstrijska uprava. Pri tem je morala zadeti na odpor starega cehov skega duha, ki je še vedno prešinjal ljubljansko obrt ništvo, dasi so bili cehi na Kranjskem odpravljeni že izza francoskega medvladja (1809.—1813.) in jih tudi avstrijska vlada po restavraciji ni več priznala. V vlogah novih prosilcev, pritožbah nasprotujočih jim obrtnikov in v utemeljitvah uradnih odločb je nabrano obširno gradivo, ki razsvetljuje tedanje raz mere in odkriva prve sledove nove obrtne politike, nastopajoče že 20 let pred revolucijskim letom 1848. I. Pivovarska obrt je bila v Ljubljani že zgodaj raz vita. Njeni početki se javljajo, kakor je to lepo po kazal Vladislav Fabjančič, že na koncu 16. stoletja.1 Z rastočim prebivalstvom raste seveda tudi število pivovarn, precej počasi v 17., hitreje v 18. stoletju. 1 Prim: Vladislav Fabjančič, Ljubljanski pivovarji od 16. do 19. stoletja, »Kronika slov. mest« 1937., 137, 223.— Isti: Procvit pivovarstva v Ljubljani v 18. in 19. stoletju, »Kronika slov. mest« 1938., 37, 95, 133, 209. Cenjeni pisa telj nam je ostal dolžan za 18. stoletje še opise pivovarn Schmidt-Jamnik, Merk in Auer, da ne omenimo številnih manjših. 222 V 17. stoletju je bilo v Ljubljani le dvoje pivovarn. To število se drži do 1. 1730., ko naraste na 3, 1. 1756. na 4, 1. 1762. na 5, 1. 1796. na 6 pivovarn, potem pa ostane nespremenjeno do 1. 1840., dasi se je število ljubljanskega prebivalstva pomnožilo od 1. 1796. do 1. 1840. za 6000 na 18.000. Seveda si teh pivovarn ne smemo predstavljati takih, kakršne so današnje, ki imajo pretežno tvor- niški značaj. Bili so to skromni rokodelski obrati, nameščeni po navadi v stranskih stavbah na dvorišču ozko zazidanih mestnih hiš in delujoč največ z 2 do 3 pomočniki. Temu primerna je bila tudi njih kapa citeta, ki 1. 1834. ni presegala 10.000 vedrov. Tudi kakovost piva ni bila posebna. Zdravnik dr. Lipič poroča v svoji topografiji provincialnega glavnega mesta Ljubljane (1834.), da »ima ljubljansko pivo premalo hmelja in slada v sebi in je zato le malo redilno, grenčico in omamo pa da povzročajo sum ljivi dodatki.« Ker ni bilo konkurece, so ljubljanski pivovarnarji varili takšno pivo, kakršno je bilo njim po volji, ne pa meščanom. V te staroverske razmere pa je na koncu prve tre tjine 19. stoletja udaril nov duh gospodarske svo bode, ki je prihajal z-Dunaja in to predvsem iz dvor ne komore, predhodnice poznejšega finančnega mini strstva. Ker pritožbe o slabi kakovosti domačega piva niso hotele ponehati, je avstrijska vlada skušala povzdig niti domače pivovarstvo s pospeševanjem novih, mo dernejših pivovarn. V tem pogledu je že 1. 1813. izšlo navodilo, naj oblastva novim pivovarnam ne delajo ovir. V mislih je imela vlada obrate, ki bi izdelovali pivo v večjih množinah in se tako približali tvorni- škim obratom. S svobodne konkurence teh podjetij bi se povzdignila kakovost piva, ki bi se potem lahko izvažalo tudi na večje daljave.2 Za take pivovarne se ni več zahteval dokaz usposobljenosti, pridobljen v cehovskih pivovarnah. Za Kranjsko je bilo to še posebno potrjeno z od lokom dvorne pisarne z dne 3. novembra 1826., št. 30.443, s katerim je ta, pritrdivši predlogu ilirskega gubernija, izrekla »da naj se v bodoče od prosilcev za pivovarniško obrt ne zahteva več dokaz, da so se tega obrta priučili v cehu (zunftmassige Erlernung), prav tako, kakor se tak dokaz ne zahteva od tvorni- ških podjetnikov. Med izučenimi pivovarji bo namreč — tako veli odlok — redko najti oseb, ki bi imele razpoložljivih denarnih sredstev za ustanovitev večjih pivovarn, zato zadostuje, da se prosilci za takšne obrti pri podelitvi obrta zavežejo, da bodo v svoji pi vovarni imeli izučenega delovodjo.« Ta navodila je dvorna pisarna ponovila dne 26. ju nija 1829., pti tem pa še dodala, naj se pri prošnjah za pivovarne ne postopa preveč strogo, kakor pri (ostalih) policijskih obrtih, ker se razpečava pivo tudi od zunaj kraja obratovališča. V tem napotilu dvorne pisarne je pa tudi izdana zadnja koncesija pivovarski obrti, ki pa ni šla tako daleč, da bi te obrti popolnoma izločila iz vrste poli cijskih (po današnjem: koncesioniranih) obrtov na ta način, da bi se oblastvom ne bilo treba več ozirati na krajevno potrebo. Napori dvorne komore, uvrstiti 2 Prim.: Slokar, Geschichte der osterreichischen Indu strie, 1914., str. 140., 634. Nekdanja Schivarzova pivovarna s sv. Petra nasipa. Spodaj desno pivovarna, v ozadju gostilniška hiša 18 obratov, med njimi tudi pivovarstvo, med mer- kantilne obrti, to je med one, pri katerih se ni gle dalo niti na dokaz usposobljenosti, niti na krajevno potrebo, ampak so se smele izvrševati brez oblastnega dovolila proti prosti prijavi in vplačevanju dohod nine, so zadela 1. 1846. na tako hud odpor cehov in obrtništva, da je moral cesar dne 14. julija 1846. dotično okrožnico dvorne komore z dne 20. aprila 1846. razveljaviti in je dvornim oblastvom še ponovno (1848.) naročil, naj na predpisih o obrtnih koncesi jah brez njegovega pritrdila ničesar ne spreminjajo.3 Tako je ostalo pivovarstvo tudi na Kranjskem in v Ljubljani koncesionirana (policijska) obrt do no vega obrtnega reda iz 1. 1859., dasi se je že od 1. 1840. dalje kriterij krajevne potrebe čedalje mileje tolma čil, češ da se morajo pri pivovarstvu upoštevati ne samo potrebe krajevne potrošnje, ampak tudi med krajevnega izvoza. II. Na levi strani Poljanske ceste (v smeri proti Am broževemu trgu), tam, kjer se cepi od nje Bergantova uličica, stoji enonadstropna Ahčinova hiša št. 31 z 8 okni na Poljansko cesto in 3 okni na Bergantovo ulico. Po načinu zidave se poslopju pozna, da je moralo biti že v minulem stoletju v lasti premožnej ših ljudi. To potrjujejo tudi stavbe na vseskoz zazi danem dvorišču, ki segajo do Poljanskega nasipa in napravljajo vtis, da so nekoč služile drugim name nom in ne samo stanovanjskim, kakor danes. V tej hiši in njenih stranskih stavbah je delovala med 1840.—1871. pivovarna Jožefa Schwarza, ki se je povzpel od navadnega prostaka 17. pešpolka do premožnega trgovca s hmeljem, gostilničarja in pivo- varja. Sedem let se je boril z nenavadno žilavostjo, da je dobil pravico za pivovarno. Ta borba podjetnega člo veka zoper okostenele in času neprimerne predpra- vice je tudi tipična za dobo, ki je že sama pripravljala pot novim naprednejšim načelom v obrtni in indu strijski politiki. 3 Prim.: Slokar, o. c. str. 141. 223 Jožef Schvvarz se je rodil 16. septembra 1793. v Vojtechovu (Albertsthal) pri Mladi Boleslavi na Če škem kot podložnik gospostva Stranka. Z devetnaj stimi leti (1812.) je bil potrjen k 17. pešpolku Reuss- Plauen, ki se je takrat dopolnjeval v Mladi Boleslavi. V tem polku je služil odslej celih 11 let in se udeležil z njim mnogo bojev v Napoleonovih vojskah. Ko se je 17. pešpolk 1. 1816. preložil v Ljubljano, je tudi Schvvarz prišel v naše mesto, ter še nekaj let služil (morda kot kantiner) vojaška leta. še kot vojak se je 1. 1823. poročil v šentpetrski vojašnici s Korošico Marijo Jožef o Stockel (tudi Stockl), ki mu je rodila sinova Ferdinanda (1820.) in Jožefa (1823.) in 3 hčerke (Ano, Karolino in Amalijo). Okoli 1. 1825. je dobil Schwarz svoj dopust (Ab- schied) in je začel po malem trgovati s hmeljem, ki ga je dobival iz češke. V ta namen je kupil od vrhni škega pivovarja Jožefa Klemenčiča tako zvano mitni- ško hišo4 (Mauthaus) na Celovški cesti 76. Ker so šli posli dobro izpod rok, je februarja 1. 1828. prosil magistrat za podelitev obrtne pravice za trgovino s hmeljem v Avšičevi hiši na Poljanah 20, ter jo dne 12. marca 1828. tudi prejel (fasc. 20, akt 4951 iz 1. 1828.). S časom si je prislužil toliko, da je marca 1. 1833. od takratnega lastnika Jožefa Avšiča, sina bivšega izdelovalca kocev, Antona Avšiča, kupil hišo na Po ljanah 20, kjer je imel že izza 1829. gostilno. Ker je dobival po svojih zvezah na češkem hmelj bolje in ceneje ko drugi, je začel misliti na ustanovitev lastne pivovarne, čeprav se ni nikdar učil pivovarstva, saj je vedel, da se za ta obrt izza 1. 1826. ni več zahteval dokaz usposobljenosti. Ni pa pričakoval, da se bo moral celih sedem let boriti za dosego svojega cilja. Preden preidemo na podroben opis njegove borbe, bo potrebno, da pojasnimo stanje pivovarstva v Ljub ljani in po ostalem Kranjskem v dobi od l. 1833. do L 1840. V Ljubljani je bilo v začetku 1. 1833. šest pivovarn in sicer: 1. Stara pivovarna »pri Kleplatu«, oficielno napis »pri sv. Florjanu« (od 1711., odnosno 1727.), Flor- janska ulica 96 (danes 24), lastnik Janez Feichter; 2. stara, nekoč Obrezova pivovarna »pri Zvonu« (od 1728.), Gradišče, »Babna dolina« 6 (danes Vego va ulica 8), lastnik Matevž Klobovs; 3. stara Nikolaj Merkova pivovarna »pri belcu« (od 1752.), Gledališka ulica 3 (danes Wolfova ulica 12), lastnica Marija vdova Merk; 4. stara Schmidt-Jamnikova pivovarna (od 1756.), Slonova ulica 52 (danes Prešernova ulica 7), ki jo je bil od Ane Jamnik 1. 1831. kupil jerhar Jožef Perles; 5. pivovarna »pri črnem medvedu« (od 1782.), Tržaška, pozneje Rimska cesta 52 (danes Cesta 29. oktobra 17), lastnica Terezija Auer, roj. Prunner, vdova po Tomažu Auerju; 6. pivovarna »pri pramcu« (od 1796.), Sv. Petra cesta 9 (danes 16), lastnik Tomaž Homber. Od teh šest pivovarn so redno delovale samo Feich- terjeva, Klobovsova, Perlesova in Auerjeva, dočim sta 4 Ta pritlična hišica stoji še danes, prva od železni- čarske ambulante v smeri proti pivovarni Union. Homber jeva in Merkova komaj životarili; zadnja je bila še vrh tega v hudih denarnih stiskah. Na deželi je bilo pivovarstvo razvito posebno na Gorenjskem. V Kranju je delovalo že izza 1. 1653. V predmetni dobi (1830.) sta Kraljeva in Maverjeva pivovarna oskrbovali poleg Kranja velik del Gorenj ske. V Škof j i Loki sta imela pivovarni Gregor Maček (»stara prajarca« ob Sori, prenehala 1840.) in Jožef Jamnik (od 1840. Jurij Deisinger), v Radovljici Stragenegg. V bližji okolici Ljubljane so delovale Svetlinova pivovarna v Kamniku, Miha Staretova (od 1818.) v Mengšu, Pavličeva v Lukovici in Valentin (od 1817.), potem (od 1831.) Jožef Klemenčičeva na Vrhniki. Od teh sta že v začetku 20. let zlasti Staretova in Klemenčičeva mnogo piva izvažali v Ljubljano. Njih pivo je bilo zaradi nižjih užitnin cenejše, zaradi mo dernejših naprav pa tudi dosti boljše od ljubljan skega. Pivovarne na Dolenjskem (Novo mesto, So teska, Kočevje) in Notranjskem (Postojna, Idrija, Senožeče) za izvoz v Ljubljano niso prihajale v poštev. Jožef Schvvarz je vložil sredi 1. 1833. svojo prvo prošnjo za pivovarno na Poljanah. Mestni magistrat pa mu jo je na protest pivovarnarjev dne 18. oktobra 1833. gladko odbil (fasc. 20, akt 1852 iz 1. 1833.). L. 1836. je Schvvarz v drugič prosil za podelitev pivovarne na Poljanski cesti 29. Med tem časom je bila Merkova pivovarna po smrti Marije vdove Merk (27. aprila 1833.) na licitaciji dne 30. junija 1834. prodana odvetniku dr. Blažu Ovijaču ter je njena hčerka Ivana Nepomucena Merk dne 21. maja 1835. le z veliko težavo prišla do pivovarniške pravice, ki jo pa zaradi velikih dolgov skoraj ni izvrševala. Tudi Homberjeva pivovarna na Sv. Petra cesti je komaj še delovala, tako je ravno v vzhodnem delu mesta primanjkovalo dobrih pivovarn. Vseeno je magistrat Sclrvvarzovo prošnjo zavrnil (mag. akt št. 2429 z dne 6. avgusta 1836.); Ilirski gubernij je na Schvvarzovo pritožbo sicer priznal, da se ljudje pritožujejo zoper kakovost in ceno ljubljanskega piva in da se zato v Ljubljano uvaža pivo boljše kakovosti iz drugih so sednih krajev, vendar je bil mnenja, da je zaenkrat 6 pivovarn za Ljubljano dovolj in je Schvvarzovo pritožbo odbil (odlok z dne 13. oktobra 1836., štev. 23.700). Schvvarz pa se ni dal ugnati. Aprila 1840. je vložil v tretjič prošnjo za pivovarniško pravico na Poljanah. Razmere v ljubljanskih pivovarnah so se medtem močneje spremenile. Pivovarno pri Kleplatu v Flor- janski ulici je stari, bolehni Janez Feichter vodil v dosti zmanjšanem obsegu, Ivana Nepomucena Merk se je pa pogajala s Tomažem Auerjem, pivovarnar- jem na Rimski cesti, za odkup njene prezadolžene pivovarne (ki se je res izvršil 1. septembra 1841.). Tomaž Homber je bil dne 3. aprila 1840. umrl in za pustil svojo pivovarno na Sv. Petra cesti zetu Feliksu Pragerju, sinu stavbenika Ignaca Pragerja. Dne 21. januarja 1840. je umrl tudi lastnik pivovarne »pri zvonu« v Gradišču 6, Matevž Klobovs, ki jo je podedoval njegov zet Jožef Eržen, mestni ranocelnik. Prager in Eržen sta skoraj ob istem času ko Schvvarz prosila za podelitev pivovarske pravice. 224 Vsi navedeni obrati so delali po starem, patriar halnem načinu, kakor pred 50 leti. Svojih majhnih in nehigieničnih izdelovalnic niso niti razširili, niti uvedli v obrat modernejših metod. Konkurenca vrhni ške in mengeške pivovarne se je čedalje bolj občutila, saj je bilo postalo ljubljansko pivo naravnost neužitno. V takih razmerah se je ljubljanski občinski zastop, ki je doslej za vsako ceno varoval stare ljubljanske pivovarne, odločil za korenito revizijo svojega sta lišča. Zakaj bi se ne odprla vrata zdravi konkurenci v mestu samem, če pa je zaradi zakrknjenosti doma čih pivovarjev udarjala ta konkurenca že od zunaj v Ljubljano in odvzemala mestu znaten del dohod kov?! To spremenjeno stališče se je bilo pokazalo že dne 6. marca 1840., ko je mestni magistrat Andreju Nennigu izdal dovoljenje za novo pivovarno na Ze lenem hribu (Kurja vas 20), pomnoživši s tem šte vilo ljubljanskih pivovarn od 6 na 7. Pragerjeva in Erženova prošnja za prenos pivovarn na Sv. Petra cesti odnosno v Babni dolini, pa tudi Schvvarzova tretja prošnja za podelitev nove pivo varne na Poljanah so se obravnavale na občinski seji dne 13. aprila 1840. Prošnjama prvih dveh se je brez ugovora ugodilo, ker je šlo v bistvu le za prenos že obstoječih pivovarn. O Schvvarzovi prošnji pa se je razvila debata, v kateri se je poudarjalo, da se uvaža še vedno mnogo piva iz dežele v Ljubljano; občinski svet je z večino glasov sklenil, da se ima Schwarzu dovoliti pivovarna.5 Na osnovi tega sklepa je mestni magistrat Schwarzu dne 8. maja 1840. končno ven darle podelil pivovarniško pravico na njegovi hiši Poljanska cesta 29 (fasc. 20, akt št. 2147 iz 1. 1840.). Sedaj pa so se zoper to podelitev vzdignili štirje izmed šestih ljubljanskih pivovarjev (Janez Feichter, Terezija Auer, Nepomucena Merk in Jožef Perles) ter vložili dne 22. maja 1840. pritožbo na gubernij, ki je v mnogočem zelo poučna. Pritožitelji so predvsem poudarjali, da »so ljub ljanski pivovarnarji doslej zalagali mesto Ljubljano, razen tega pa še Dolenjsko in Notranjsko, že nekaj let sem pa stalno pada prodaja piva zaradi ustano vitve novih pivovarn na Dolenjskem (mišljeni sta Franc Ser. Skabernetova pivovarna v Novem mestu in Auerspergova v Soteski), še bolj pa s tem, da so nastale v Ljubljani prej neznane, tako zvane poljske kavarne (polnische Caffeehauser), v katerih se točijo žganje in druge oslajene opojne pijače v fizično in moralno propast ljudstva, ki jih na žalost zelo rado obiskuje. Ljudje iz nižjih slojev, ki so prej popili eno ali pol merice piva, se zdaj za 6 ali 8 krajcarjev opijanijo z žganjem ali tako zvanim rozoljem, da v tem stanju pozabijo na svoje namišljeno trpljenje.« »Mestni magistrat je dovolil pred kratkim dve novi pivovarni, namreč Andreju Nennigu, dosedanjemu 5 Na tej seji so bili navzoči naslednji občinski svetniki: Miha Ambrož, Jožef Gestrin, Franc Gromadzki, Matija Klemene, Andrej Malic, Ivan Pauer, Janez Prasnik, Anton Samassa in Alojzij Traven. 6 Tak rosoglio (oslajeno in pobarvano žganje) se je iz deloval takrat po italijanskem vzoru tudi v Ljubljani. Eden glavnih izdelovalcev je bila tvrdka C. C. Holzer na Dunajski cesti 8 (danes 10). Nekdanja Schivarzova pivovarna na Poljanski cesti št. 29, danes št. 11 na oglu Berganlove ulice zakupniku Klobovsove pivovarne, ki jo bo odslej gosp. Jožef Eržen izvrševal na svoj račun, razen tega pa še Jožefu Schvvarzu, tako da se je število ljubljanskih pivovarn zvišalo od 6 na 8, kakor da bi bilo ljubljan sko prebivalstvo poskočilo za četrtino, kar pa ni, na sprotno, prodaja piva se je za polovico zmanjšala.« (Pritožniki so pozabili povedati, da je Ljubljana 1. 1796. s 6 pivovarnami štela 12.000 prebivalcev, 1. 1840. pa 18.000.) »Napačno je tudi mnenje mestnega magistrata, da je dokazana potreba po novih pivovarnah, ker zalaga gospod Klemenčič z Vrhnike nekatere ljubljanske go stilne s svojim pivom. Vzrok pa ni v tem, da je nje govo pivo morda boljše, ampak v tem, da je cenejše. V Ljubljani znaša užitnina za vedro piva 1 fl. 08 kr., na deželi pa le 45 kr. K temu pridejo še višje občin ske doklade. Ljubljanski pivovarnarji zaradi teh davščin ne morejo piva prodajati ceneje.« Pritožniki prosijo naposled, naj gubernij navedene razloge upošteva in podelitev nove pivovarne Jožefa Schwarza razveljavi. Gubernij pa ni bil tega mnenja. Na predlog kresije je pritožbo pivovarnarjev z odlokom z dne 14. avgusta 1840., št. 20.415, kot neutemeljeno zavrnil. S tem je bila Schivarzova pivovarna na Poljanah dokončno odobrena in Schwarz se je takoj lotil po trebnih zidarskih del za ureditev pivovarne. V ta na men je dal s stroški 35.000 fl. prezidati na dvorišču 225 svoje hiše nekdanjo izdelovalnico kocev, ki jo je imel med 1780.—1800. Anton Avšič, dvignil poslopje za eno nadstropje in ga sploh močno razširil za potrebe nove pivovarne. Ta pivovarna je odslej prav dobro uspevala skozi 30 let ter donašala Schwarzu lepe dobičke, tako da je mogel hčerkama Karolini in Amaliji7 ob njihovih po rokah izplačati lepe dote. Njegova sinova Ferdinand in 7 Karolina Schivarz, roj. 1. 1829., se je poročila dne 26. maja 1850. s Pavlom Karnerjem, asistentom anatomične klinike v Gradcu, s katerim je imela edino hčerko Karo- lino (r. 1853.). Po njegovi smrti (1860.) se je vrnila v Ljubljano ter se tu v drugič (1862.) omožila s Klementom Ekertom, stotnikom 17. pešpolka. Ekert, rojen Ljubljančan (1825.), je bil vojščak starega kova. Že leta 1848. je na laškem bojišču v bitki pri Margheri prejel srebrno sve tinjo za hrabrost in bil od narednika povišan v poročnika. L. 1866. se je s 17. polkom udeležil kot poveljnik 21. kom- panije bitke pri Kustoci. L. 1879. je šel kot major v pokoj in umrl v Ljubljani 3. januarja 1894. Jožef sta oba, preden sta dovršila 30. leto, umrla 1. 1850. , , Jožef Schvvarz je umrl dne 11. maja 1871., star 78 let. Hišo na Poljanski cesti 29 je podedovala8 nje gova hčerka Karolina, por. Ekert, ki je pivovarno opustila. Po njeni smrti (1910.) je prešla hiša na njeni hčerki Karolino Karner in Marijo, por. Achtschin. Slednja je postala 1. 1925. edina lastnica hiše. Iz zakona s Karolino Schwarz so se mu rodili sin Kle- ment (1863.) in hčerki Friderika (1864.) in Avgusta Ma rija (1866.). Slednja se je dne 17. januarja 1890. poročila s tedanjim pisarniškim uradnikom in poznejšim blagajni kom Kranjske hranilnice, Karlom Achtschinom. Amalijo Schivarz, roj. 1. 1830., je vzel dne 19. novem bra 1852. tedanji pisarniški oficial ilirskega finančnega ravnateljstva in poznejši (1880.) upravitelj ljubljanske tobačne tovarne, Ignac Elsner. Izmed petero otrok je po stal njegov sin Adolf Elsner (roj. 1856.) pozneje (1911.) predsednik deželnega sodišča v Ljubljani, Jožef (r. 1861.) pa trgovec v Sofiji. 8 Prisojilna listina z dne 2. marca 1872. 226 DODATEK K ČLANKU O SCHWARZOVI PIVOVARNI NA POLJANAH1 RUDOLF ANDREJKA TJiscu tega članka je došlo iz krogov starih Ljufoljan- •*• čanov vprašanje, zakaj ni bilo v zgornjem članku omenjeno, da je bil pivovarnar Schvvarz na Poljanah tudi lastnik gradu Rakovnika pri Ljubljani, ki ga je po njegovi smrti podedovala njegova najmlajša hči Lucija, poročena v prvem zakonu z inženirjem To- mekom, v drugem pa z mestnim stavbenim svetnikom Duffejem. Pojasnilo ni težko. Gre za zamenjavo, povzročeno z enakostjo priimkov. Dopisnik ima prav le v toliko, da je bil res neki Schvvarz lastnik Rakovnika, moti pa se, ko istoveti tega Schvvarza s pivovarnarjem Schwarzom na Poljanah. Gradič Rakovnik pri Ljubljani, ki ga je bil sezidal med 1639.—1641. odvetnik deželnih stanov Janez Pu- čar, je prešel 1. 1770. od Janeza Zlatousta Pollinija na grofe Rlagaje ter ostal v njih lasti do 1. 1825. Od njih ga je kupil ljubljanski lekarnar Franc pl. Gro- madzki, od tega pa ljubljanski trgovec s papirjem Eduard Hohn, ki ga je dne 20. novembra 1859. prodal gradbenemu podjetniku Ivanu Pavlu Schivarzu za 22.000 fl. Ta Schvvarz je bil rojen dne 25. januarja 1819. v Kainradsdorfu, župnije Hofice v budjeviškem okrožju na češkem. Bil je za celih 26 let mlajši od pivovarnar j a Jožefa Schvvarza in ni bil z njim v no benem sorodu. Ivan Pavel Schvvarz je prišel na Kranjsko za časa, ko se je zidala železniška proga Celje — Ljubljana, torej med 1846.—1848., in bil delovodja (Partiefuhrer) v odseku Litija—Trbovlje. V Litiji se je seznanil s Frančiško Jug, hčerko posestnika Antona Juga in jo dne 8. novembra 1847. vzel za ženo. Iz lega zakona se 1 Glej Kronika 1939., IV., str. 222. 226. mu je rodila v Litiji dne 12. decembra 1849. hčerka Lucija. Ko je bila proga Celje—Ljubljana končana, je Schvvarz odšel za drugimi železniškimi gradnjami na Ogrsko, kjer ga najdemo 1. 1855. v Velikem Vara- dinu že kot železniškega gradbenega podjetnika. Ko se je začela 1. 1856. zidati železnica Ljubljana— Trst, se je povrnil na Kranjsko in se udeležil gradnje odseka Ljubljana—Borovnica. Ker mu je bila prva žena umrla na Ogrskem, se je dne 18. avgusta 1856. vdrugič poročil z Marijo šega, roj. Jemic, vdovo po litijskem županu Martinu šegi. Po končani gradnji železniške proge Ljubljana—Trst je kupil Janez Pavel Schvvarz, kakor zgoraj omenjeno, gradič Rakovnik in tam z rodbino živel do smrti (1873.). Gradič je podedovala za njim (1874.) njegova hčer ka Lucija, ki jo je poročil 1. 1871. inženir Jožef To- mek, po njegovi nenadni smrti na lovu pod Golovcem (21. decembra 1890.) pa mestni stavbni inženir in po znejši stavbni svetnik Jan Duffe. Rakovnik je Lucija Schvvarz-Duffe prodala dne 4. aprila 1896. ljubljan skemu trgovcu Ferdinandu Schmittu za 23.000 fl., ta pa 1. 1899. veletrgovcu Francu Hrenu. Od 20. oktobra 1900. je gradič v lasti oo. Salezijancev. Iz tega pojasnila je razvidno, da so bili Schvvarzi na Poljanah in Schvvarzi na Rakovniku dve različni rod bini, ki nista bili med seboj v nobenem sorodstvu. Po rabim to priliko, da priobčim naknadno še fotografiji pivovarnarja Jožefa Schvvarza in njegove žene Jožefe, roj. Strekel (ne: Stockl), ki mi jih je ljubeznivo po slala njih vnukinja, gospa Marija Ahčin, ko je bil čla nek o Schvvarzovi pivovarni (Kronika 1939., št. 4) že natisnjen. Sliki sta tudi sicer zanimivi, ker kažeta značilno meščansko nošo sredi 60. let prejšnjega sto letja. 54