Književna poročila. 177
Književna poročila.
Dr. Ludmg Alfmann: Die Fruchtabtreibung. Wien, 1926 Holdef PicMer=Tempsky A. G. Str. 39.
Poleti 1926 so pričeli trije docenti dunajske univerze (Herschmann, Kopler in Neureiter) izdajati razprave iz juristično^medicinskega mejnega okoliša; prva teh razprav je navedena brošura znanega odličnega sodbika A 11 m a n n a, predsednika kazenskega sodišča na Dunaju. Svoje misli razvija strogo logično, pričenši z razpravljanjem, kaj naj velja za zaščiteno pravno dobrino, ko je govor o kaznivosti prostovoljne odprave telesnega ploda. Odločno odklanja populacijski interes države kot pravno dobrino in izvaja, da ima zaplodek kot tak pravico na zaščito bodočega življenja. Socijalno indikacijo kot vzrok za d^ovolitev odprave ploda odklanja takisto in jo označuje tako, da bi bila v bistvu enaka zahtevi, naj »se ktatkomalo ubij«, kar ne prinese na svet s seboj sredstev, ki so potrebna za življenje«. Mediicinsko indikacijo prizna-va za upravičen vzrok odiprave telesnega ploda. V drugem poglavju se peča avtor z zakonitimi določili veljajooega in 'bodočega prava, v tretjem obravnava »sodobna določila«: indicirano prekinitev nosečnosti, povzročeno od osebe, ki ni zdravnik, hvalisanje abortivnih sredstev v oznanilih in dolžnost zdravnikov ter ostalega sani« tetnega osobja glede naznanitve sumljivih smrtnih slučajev, V končnih predlogih se izreka za teze: Človeški zarodek je od trenutka zaploditve živo bitje in se mora ščititi zoper prostovoljno usmrtitev. Materino' živ« Ijenje in zdravje je v primeri z življenjem zaplodka vedno višja pravna dobrina. Medicinska indikacija upravičuje odpravo telesn'ega ploda, evge« netična pa se sme priznati šele tedaj, kadar bodb »ustrezajoči naravni zakoni v toliko raziskani, člai bo možna določna prognoza«. Socijaltia indi« kaoija je zavrgljiva. Sterilizacija osob, od katerih je pričakovati zaroda manjše vredtaosti, se sme priporočati. Kazniva odprava telesnega ploda naj se uvrsti po pravilu med pregreške, le težji primeri naj bodo označeni zL hud^odelstva. Zabraniti je naznanjanje abortivnih sredstev, pa ponu» janj'e pomoči za odpravo telesnega ploda.
V splošnem so vsa izvajanja Altmannova po na'šem mnenju pravilna. Naš osnutek za edinstveni kazenski zakonik naj bi se v dva« naj'Sti uri revidiral v smislu njegovih tez; sedianja določila so' mu še pre« ohlapna. Medicinci samii bi se morali zanje lepo zahvaliti, kajti značijo se za nj« po našem prepričanju kot privilegium — odiosum.
Dr. Metod Dolenc.
Heinrich Felix Schmid: Die Burgbezirksverfassung bei den slavischev. Volkern in ihrer Bedeutung fiir die GeschicMe ihrer Siedlung und ihrer siaatHchen Organisation. Sonderahdruck aus «Jahrhiicher fiir Kultur und Geschichte der Stoven«r, N. F. Band II, Heft II; Prieba>tsch's Verlagss buchhandlung, Breslau. Str. 81—132.
12
178 Književna poročila.
Pisatelj naznanjene razprave je vseučiliščni profesor v Gradcu in kot tak naslednik Kreka, Murka, Nahtigala itd. Pri razmotrivanju o ustroju »grajskih okrajev« (Burgbezirk), izhaja iz novejših nemških raz« iskavanj o tem predlnetu, za Slovane pa ne misli samo na grajske okraje (Burgbezirke), ampak tudi še na druge slične organizacijske jedinice, ki sicer nimajo pravega stika z gradovi, pa vendar utegnejo imeti pomen za zgodovino naselbin in za nastanek državnih tvorb. Pri Slovanih pred« zgodovinske dbbe so našli arheologi mnogo grajskih okopov ali, kar bo pač bolje izraženo, taborišč. O pomenu teh se pisatelj pridružuje mnenju, da so služili edino le vojaški obrambi. Za početek in potek zgodovinski dobe pa loči pisatelj svoja razmotrivanja na tri dele, namreč na območje južnih, zapadnih in vzhodnih Slovanov. Naj samo čisto na kratko nave« demo v tem pogledu dve tri misli, ki jih navaja pisatelj med obilico drugih. Pri Jugoslovanih ni moči smatrati za dokazano, da so bil: »okraji« (»oblasti« = »gau«) in plemena istovetna ali da je župan jednak starešini pliemiena. Jugoslovanski »okraj« (oblast) je tvorilo izvestno število bratstev, s starešino bratstva na čelu; iz teh starešin je vzniknil župan kot okrajni oblastnik, bržčas že ob času, ko stopijo Jugoslovani v zgodo« vino. Glede nas Slovencev tega mnenja za srediiji vek po pravici sploh ni mogel izraziti, kajti ta naša zgodovina je še premalo obdtelana. Šele v novem veku pride pri Slovencih do organizacije po selih, večah, vino« gorskih okoliših, vendar le v ozkih sponah zavisnosti od fevdbih gosposk. Za Čehe pravi pisatelj, da je značilno nedostajamje neposrediie zveze med razdelbo dežele in zgodovino naselitve; manjše, prvotnim' naselbin« skim žairiSčemi ustvarjajoče teritorijalne zveze stopijo docela v ozadje. Poljaki so poznali malo upravno jeddnico »opole«, ki je imela dolžnost, porazdeljevati javne davščine in skrbeti za njih oddajo. Pri Rusih pa je bila značilna mafa samoupravna jedinica »volost«, pri Rdečih Rusih pa pade kmetiška samoupravna jedinica od vodje stotnije —-na vaškega uradnika, od vodje desetnije na vaškega slugo. Tudi »volost« dobi sčasoma ^avno funkcijo porazdelitve javnih davščin; kjer odpade še ta, izgine tudi njen ustavnopravni pomen. Vojaških funkcij sploh ni imela, za izvrševanje pravosodja so bili poklicani drugačni okraji. Ni pa jasno, ali so te »volosti« v organični zvezi z gradovi, ki sO' morali v pradavnih časih liki mreže objemati naselbine vzhodnih Slovanov.
Po obširnem, na ogromni literarni kritični aparat oprtem podrobnem razpravljanju o grajskih okrajih in nj'ih pomienu za ustavno organizacijo pride pisatelj do zelo zanimivih skupnih zaključkov. Naj tu le naznačimo' smeri, v katerih se gibljejo. Glede županij, opola in volosti ni, da bi moraile imeti svoje središče v gradovih, odnosoo, kakor bi mi rekli, tabo« riščih. In vendar so bili gradovi (taborišča) na izvestni stopnji prosvet« nega razvoja naravno središče teritorijalne zveze: Gosta mreža gradov (taborišč), je morala pokrivati celokupno naselniško okrožje Slovanov, pa najsi so služili poj edinim zvezam rodov (Sippenverbande) ali pa terito« rijalno določenim jednotam. Kjer so postale naselniške zveze (Siedlungs«
Književna poiročila. 179
verbiinde) na tej razvojni stopnji nositeljiee državnih tvorb kot pri Srbih in Hrvatih, nastali so v njih župni ustroji. Ker pa je država premagala stremljenja teh malih zvez po samostojnosti, izbirala je med gradovi (taborišči) in napravila nekaj izmed njih za oporišča svoje uprave. Na ta način je nastal tip zapadnoslovanske kastelanske organizacije. Na slovanskem vzhodu se država ni posluževala teh gradtov, težišče za živ« Ijenje celih skupin malih zvez je prišlo v mesta, nastali so — ne grajski — ampak mestni okraji. Pri nadaljnem razvoju izgubi grad sploh sposob^ nost biti zvezi središče ali upravni sedež, — nadomeste ga tržišča, mesta.
Schmid poudarja, da treba celokupni evropski vzhod in njegovo prosvetno obiležje premotriti kot jediioto, ako se hoče silno težavno delo opraviti: smiselno rekonstuirati nekdanjo slovansko kulturo in ustanoviti primerjalno slovansko pravno in ustavno zgodovino, ki nam bo šele omogočila, da uvrstimo bistorijsko utemeljene slovanske države in narode v evropski svet. Zaključuje pa s pozivam na nemško vedb, dla naj sode« luje pri tem delu, za kar da govori predvsem naloga, ki ji pripada kot čuvarici ostankov kulture onih slovanskih plemen in narodnih drobcev, katerih dedščino je nastopil nemški narodSni živelj na danes vzhodno« nemški zemlji.
Iz ogromnega materij ala, ki ga v visoko znanstveni predblavi nudi naznanjena monografija, smo izluščili mirvico problemov, iz katerih naj se razvidi zanimivost in pomembnost S c h m i d o v i h izvajanj za — nas. Sotrudništvo nemških učenjakov pri odkrivanju slovanske pravne in socijalne prazgodovine ter stare zgodovine je pač sad preorijentacije, nastale po <fejstvu, da so po svetovni vojni vznikle nove sam^ostojne slb* vanske države. Še prav posebno razveseljiv moment pa je za nas, da ima pisatelj Schmid svoj sedanji delokrog tako blizu Jugoslovanov. Zatorej pač ne bo neopravičena nada, da bo posvečal svoja znanstvena razisko« vanja tudi nadalje še Jugoslovanom in nam podal še obilo novih razkritij.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Adolf Lenz: Grundtiji der Kriminalbiologie. Werden und Wesen der Personlichkeit des Tafers nach Untersuchun^n an Straflingen. Mil 51 Texfabbildungen. Wien, Verlag von Julius Sptinger 1927; str. X + 252.
Naslednik velikega kriminalnega psihologa Hansa Grossa, ki Je kot prvi zasnoval poseben kriminalistični institut na vseučilišču v Gradcu, je bil Adolf Lenz, ki je pričeto delo nad^jeval v smeri izpo« polnitve kriminalnih pomožnih ved. V prikazanem delu zazremo plodove njegovega dela: Napisal nami je temeljni načrt kriminalne biolo« g i j e. Ta najmlajša izmed kriminabiopravnih pomožnih ved se ne bavi več samo s psihologičnimi pojavi, ampak poleg tega tudi še s telbsnimi vplivi na delovanje zločinov. Adolf Lenz proučuje živ material po kaznilnicah in postavlja svoje kriminalnobiologične »diagnoze«. Preden pride do teh, razgledi se po vidikih, ki naj prihajajo od vsega početka T poštev. On podaja predvsem nauke o osebnosti, kakor jih vsebujejo filozofija, medicina in jurisprudenca ter jih skuša sistematično zgraditi
12*
180 Književna poročilk.
in upoticbiti na hudodelce. Če sledimo izvajanjem' pisatelj.a pri razlagi osebnosti glede postanka, bistva, okoline, dalje nj'egovim' opazovanjem glede zločina z vsemi podrobnostmi o razmerju med zločincem kot osebo in med kaznivim dejanjem pred storitvijo, med njo in po nji, potem porcčemo, da je pisateljeva metoda pravilna ter zela poučna. Ko pa čitamo poglavja o tipih (biološko5di9po'zitvvnih in strukturnih), dalje o tipičnih strukturah, nam marsikrat roka nekako uide, da napravimo ob strani — velik vprašaj. Mnogo je resničnega, znanstvenosprecizno pove« danega v teh izvajanjih, ali prilično več pa je opazovanj) in tipiziranj, kjer se nam spričo zabrisanosti mej glede pom.ena izvestnih osebnih laistnosti porajajo dvomi o absolutni pravilnosti izvajanj.
Adolf Lenz opira sicer svoje trditve nia primere iz praktičnega živ« Ijenja. Ali, žal, baš izbrani primeri niso vselej za dotične teze nujno sklepčni. Pisatelj je menda to sam čutil, ker je zapisal v uvodii knjige, da se razčlenitev in zgradba osebnosti v knjigi ne da tako nazorno pred« očiti nego na živem zločincu samem. Kakor vemo iz spisov, ki jih Adolf Lenz citira, daje on v svojem kriminalnobiotoškem seminarju tudi priliko, da člani tega seminarja vidijo zločinca osebno in na njem študirajo krimi« nalnobiološke pojave. Da, celo to priliko naj imajo, da sami eksplorirajo zločince. Mi smo se že v »Slovenskem Pravniku« 1. 1926, str. 202 izrekli zoper to metodo pouka. Glede zunanjih razlogov se sklicujemo na tam povedano. Poleg tega pa je uvaževati nevarnost, da zaidejo mladi juristi na kriva pota. Njihove presoje bodo skoro vedno čisto do'IO'čn'e, sklicevale se bodo prav lahko na avtoriteto' knjige Adolf a Len za. Ali v resnici bo miairsikatera ugotovitev — šepala na obeh nogah. Vsako tipiziranje je gledano iz subjektivnega stališča. Spomnimo se le mnenj prvovrstnih psi« hiatrov. Kako diametralno gredo vsaksebi v ocenjevanju bolne duše, dasi je v p'sihiatriji že mnogokaj ustaljenega. Koliko težja bi bila razlaga delo« vanja nepatologičncga individua. ki se kreče v mejah banalne vsakdanjosti.
S temi ipripomibami pa nikakor nočemo odklanjati pom'emibnost kri« minalnobiologičnega učbenika vobče. Čvrsto smo prepričani, da je Len z O'v, a knjiga potre'bna in kot ijzbomo dieilo' mejnik za bodoiča raziskavanja. 2 njo je ustvarjen znanstven tcmiclj za nadaljnji razvoj kriminalne biologije. Toda ob nepreračunljivosti človeške narave, poosebljene v večmilijonskih individujih, bi bilb treba vedno podčrta, vati, da ostro zaičrtanih diagnoz še ne smiemo staviti. Radi tega delo kriminalne biologije, sociologije in penologije seveda nikakor nc bo- ne« plodno. Kot znanstvena podlaga kriminalne politike je za bodbčo zakono-davstvo gledte borbe zoper zločinca nepirecenljive važno'Sti.
Dr. Metod Dolenr.
Dr. Hugo Sperber: Die LMgc im Strsfrecht. Wien, Leipzig 1927 Verlagsanstalt Dr. Zahn und Dr. Diamant. Str. 63. Cena 2 S 56 gr.
Pod navedenim' enotnim naslovom je nanizanih šestero člankov. Prvi je naslovljen tako kot knjižica sama. Laž je, da zaprtega obdolženca preiskovalni sodnik že prvič »zaslišuje«. Laž, da je preiskovalni sodnik
Književna poročila. 181
res sodnik, on je le voditelj preiskave, kakor jo hoče imeti državni pravdnik. Laž je, da ima obdblženec pravico posluževati se zagovornika v svojo obrambo med preiskavo. Laž je (to velja seveda za razmere v Nemški Avstriji), da lajiškj sodniki na glavni razpravi »sodijo« kot večniki; v resnici so le pokorni sluge poklicnih sod)nikov4ovarišev. Laž je, da more predsednik porotnega sodišča dati objektivni resume. Goro« stasna laž je slednjič, da odloča kasacijska instanca o krivdi; O' tem vpra« šanju se sme govoriti na kasacijski razpravi le tako, »kot v višji dekliški šoli o seksualnih vprašanjih, namreč samo z namigavanjem« (str. 18). Froč z lažjo! Takšne so avtorjeve misli, — .seveda ne povedo scienti nil. novi. Pretirava se lahko vse, predlogov za zboljšanje pa avtor ni navedel. Mi vemo, kaj je potrebno: Dobrega praktičnega zakona, pa dbbrih, iieod^visnih sodnikov.
V drugem' članku »Richter und Strafkarte« premleva avtor .itare misli, pravi pa med drugim, dla je napak diati za rehabilitacijo daljše loke kot za zastaranje, češ, če »se zna ovajenec preganjanju odtegovati, pa mu pridejo v dobro- krajše zastaralne dobe« (str. 25). To pa je nesmisel. Kajti, če je storilec poznan, mu norme in roki o zastaranju ne pomagajo ničesar, kakor hitro preiskovalni sodnik postopa po zakonu; če pa ni znan, pa tudi rehabilitiranja ni treba. Naslednje razpraviee (»Das Ver« brechensproblem im Licbte der Individualpsvchologie«, »Die Vergcltung«, »Grenzen des Strafrechtes«) se bavijo z nekakšno novo orientacijo kazen« skega prava na podlagi individualne psiholbgije: morda so najznačilnejše teze tega pisatelja, a) da je vsako osvetovalno kazensko' pravo prestrogo, da pa s tem vendar ne bi hotel pojma povračila (osvete) iz kazenskega prava izbacniti; b) d'a so očuvalna sredfetva' v resnici samo — neprimeirne poostritve kazni. V članku »Klcine Siinder, groiBc Dulder« se bori zope.-to, da pridbjo večkrat predkaznovani zločinci pred večniško sodišče, neoporečeni pa pred sodn'ika«pocdinca. Izguba ncoporcčenosti d^ je veliko težje vprašanje, baš pri rešitvi tega vprašanja pa kolegialnega posvcto« vanja sodnikov ni. (»Mit einem Wort, unsere GeseMfechaft setzt eine Priimie moralischer Natur aufs Nichtcrwiischtwerdlen«. (Str. 50).
Sperber hoče biti za vsako ceno originalen, duhovit, pa je pri tem precej površen. Dobil bo temu primemo čitateljstvo. Če se pa sklicuje slednjič tudi na Tolstega tezo, »Ne sodite, d'a ne boste sojeni«, prehaja i« realnih tal življenja in njegovih praktičnih potreb v meglene sfere »nadljudi«, ki jih na tem svetu še ni. Dr. Metod Dolenr.
Dr. Frant: ČMu: Pečefidla českych mest a obči v archivu narodniho musea v Praze. Se 4 tabutkami. Praha, Nakladem vlastnim. 1927. Str. 44    i.
O 'pomenu pečatil za 0'bčo zgodovino ni da bi razpravljali. Pa tudi za pravno zgodovino nudijo nepO'bitne opore za razlago marsikakšnega pro'blema. Sigrafistika je in UTora ostati pomožna veda pravne zgodbvine. Prikazana razprava priča o globokem razumevanju te moderne panoge pravne zgodovine med Čehi. Prof. Čada (Brno) je opisal od vseh pečatil, ki tvorijo lepo in o'bsežno zbirko v praškem narodinem muzeju, za enkrat
182 Književna poročila.
le ona, ki so Služila v porabo mestom in občinam. Vseh je 101. Opisi so vseskozi strogo na znanstveni višini. Slike (31) pečatnih odtiskov in pečatil naravnost krasne. Ce bo pisatelj svoje delo nadaljeval glede pleme» nitnikov, ustanov itd. dobe Čehi sgrafi®tično remiek«delo. Te vrstice naj bi dale pobudo, da bi se našimi zbirkam pečatil in pečatov posvetilo tudi več znanstvene pažnje. Bil bi že čas, da bi se izdal vsaj seznam vseh pečatil in pečatov, ki se nahajajo raztreseni v javnih zbirkah in privatni posesti. Društvo za zg^odovino in nairodopisje (Maribor) bi gotovo rado dalo takemiu seznamu prostora v svojiem časopisu.    Dr. Metod Dolenc.
Prof. dr. Mitorsd Stražnicky: PredavBnja iz trgovačkega prava. Drugo preradjeno i popunjeno izdan je, štampano kao rukopis. Zagreb 1926. 319 str.
Že samo dejstvo, da je knjiga v kratkem času dosegla drugo izdajo, dokazuje njeno vrednost. Obdelana ni v nji samo snov hrv.sogr. trg. zakonika s postranskimi zakoni, nego tudi snov dbmačih poprevratnih zakonov in na vseh količkaj važnejših mestih opozarja avtor tudi na bivše avstrijske, v Sloveniji in Dalmaciji veljavne zakone, navajajoč njihovo najbistvenejšo vsebino, in na bosanski trg. zak.
Razdelitev snovi je taka: Uvod vseibuje pojem, zgodbviino, kbdifi« kacijo, vire in literaturo trg. prava, pojem trg. stvari. Prvi del se bavi z osebami trg. prava: trgovec, firmia (žig, vzorec, nečedha tekma), trg. registri, trg. naselbina, trg. knjige, pooblastila, pomočniki (tudi naš zak. iz I. 1910), trg. društva (vsaka oblika posebej, ne sinoptično, kakor bi st meni za pouk videlo bolje, ker se tako dijaku jasnejše pokažejo osnovne razlike); deln. regulativ je uporabljen, tudi družba z om. zav, m tajna družba sta kratko obdelani. V drugem delu se razpravlja o pred« nietih trg. prometa in njihovem pravu: blago sploh (stvarno pravo) in vrednotnioe. Tretji del obravnava trg. obligacijsko pravo, vštevši, po hrv.sogr. trg. zakonu, mešetarske, skladiščne, založniške in zavarovalne posle; da se pisatelij pri poslednjih ni bavil tudi z našim zakonom o zava* rovalni pogodbi, je sicer škoda, toda spričo velikih razlik in obsežnosti rašega zakona razumljivo.
Razume se, da se pisatelj na tako omejenemi prostoru ni mogel lotiti vseh podrobnosti in tudi ne svojih trditev na širokt) utemeljevati, spo'mih vprašanj ne izčrpno Tazmotrivati, toda vse bistveno je povedano, dikcija je jasna, mesta zakonov so navedena, najvažnejša literatura — za nas zlasti Staub^Pisko, Randa, Canstein, tudi Pisko — so citirani, sporna vprašanja so vsaj kbt taika na^iašena. Tako je knjiga uporabna nc samo za diijake zagrebške in naše univerze, nego tudi za naše, hrvatske (vojvo* dmske) in bosanske praktike, ki cesto potrebujejo brze infoiTnacije zlasti o razlikah med našimi in hrv.ogr. in bos. trg. pravom.
Seveda treba pomniti: knjiga je zgoščen izvleček iz predavanj, izvrsten repetitorij za dijaka, ki je predavanja res poslušal, nima pa namena, nadomestiti predavanja. Jasno je tudi, da sodniku in odvetniku ne nadomesti obširnih, zlasti z judikaturo podrobno bavečih se komeno
Književna poročila. 183
tarjev. Naš dijak in praktik tudi ne bosta smela prezreti, da je zlasti III. novela k o. d. z. prej s hrvatskim skupno obče državljansko pravo v nekaterih za trg. pravo važnih poglavij znatno izpiremenila.
Neizogibno je, da se v nekaterih spornih vprašanjih ne strinjam povsem s pisateljem. Omenil bi le par točk: Str. 7: v Prekmurjn velja danes naš, t. j. bivši avstr. trg. zak. — Str. 8: ne upal bi se trditi, da so norme srb. trg. zak. v glavnem prevzete po nemškem meničnem redu, obratno, to velja samo za poedine norme, sistem' je francoski. — Str. 23: trditev, da je treba moževo pritrdilo, da je njegova soproga trgovka, v dvomu smatrati za nepreklicno, nasprotuje duhu zakona, de lege ferendla bi kazalo urediti drugače. — Str. 24. Izrek, da more pri nas delb. družba postati trgovec samo s privolitvijo države, je resničen, toda zavaja v — nepravilno — misel, da pri nas more d. d. pravno nastati brez koncesije, če ji predmet poslovanja niso trg. posli. — Str. 25: fijaker kot tak pri nas ni niti mali trgovec, ker se bavi s prevozom oseb na drobno, glej str. 288. — Str. 27. Za naše pravno področje ni moči trditi, »da je samo onaj trgovac, koji je registrirao s\oju tvrtku, dionikom onih prava, sto ih u korist trgovca daje zakon.« Mislim, da je to preveč rečeno tudi za hrv.sogr. trg. zak. — Str. 32: Za važno vprašanje o zavezi prevzemnik'* trg. podjetja za stare dblgove bi, ko se je posebej omenilo avstrijsko (dalm. slov.) pravo, vsekako trebalo navesti novelirami § 1409 od'z. — Str. 38: »Svaka povreda žiga daje povredjenom zahtjev na naknadu štete (prouzročenu štetu i izmakli dbbitak), napačno, gl. § 147. zak. za zaščito ind. svojine. — Str. 58: Po mO'jem mnenju je mogoče prokuro podeliti tiho, s tem da principal dopusti podpisovanje per procura; to baš zato, ker zakon po prvem in drugem načinu postavitve prokurista naravnost zahteva izrečnost, po tretjem pa ne. — Str. 181, 246: veljalo bi bilo nagla« siti, da ima po avstr. (dalm.sslov.) trg. zaik. komisijonar zakonito zastavno pravico tudi za terjatve iz tekočega računa o komisijskih poslih. — Str. 183. Res je, da zastavni upnik fpiri prodaji zastave po čl. 311 (§ 306 hrv.«ogr.) trg. zak. določa čas prodaje, todla veljalk) bi naglasiti, da mora pri tem ravnati bona fide, kot reden trgovec. — Str. 184: Glede prava pridržanja po odz. bi trebalo omeniti novelirani § 471. — Str. 185. Res da po § 309 brv.sogr. trg. zak. za pravico pridržanja na'vz'lic nedospelosti tejatve zadostuje, da »bez uspjeha ostane sodbena 0'vrha proti njemu (t. j. dužniku) poveden'a.« Ali jasno je, da mora to biti izvršba v imovino, ne, n. pr. izvršba zaradi storitve ali opustitve izvestnega dej'anja. — Str. 203: Kot primer za solidarno zavezo ex lege navaja pisatelj, da so solidarno zavezani komplementarji komanditne družbe. To je seveda tss, toda na str. 104 in 105 trdi pisatelj pravilno, da je tudi zaveza komandi« tistov solidarna. — Na str. 209 bi trebalo pri vprašanju, ali se telefonska ponudba smatra za ponudbo med prisotnimi, omeniti tretjo novelo (§ 862X — Ravno tako na str. 216. ko je govor o § 887. — Str. 221: ne upal bi se trditi, da se ček redno daje kot datio in solutum, baiš obratno bo res. — Str. 261: Po našem' (avstr.) zak. o javnih skladiščih se skladiščnica
184 Književna poročila.
mora glasiti na ukaz. — Dasi po glavnem namenu knjige razumlji\ o, je škoda, da ni dodano stvarno kazalo. Dr. M. Š.
Zbirka zakona Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca. Uredjuje univ. prof. dr. Milorad Stražnikcy. Drugi svezak. Tr§ovački zakon, valjan za Hrvatsku i Stavoniju. Zagreb 1926.
Drugi zvezek imenovane zbirke, ki utegne — upajmo — postati naš »Manz«, je pravzaprav druga izdaja »Trgovačkega zakona« urednika zbirke; prva je izšla 1. 1918 in je bila že nekaj let razprodana, kar s\edoči, kako je bik potrebna in dobra. Knjiga obsega poleg trg. zakonika samega, čegar besedilo — slab prevod madj. trg. zak. — nam je pisatelj pr\i kritično obdelal, tudi postranske zakone in naredbe, navaja povsod vzporedna mesta dalm.^slov. (avstr.) bosanskih in srbskih trg. zakonov, opKJzarja ma norme hrv. trg. zak., ki so med seboj v zvezi, in obilno citira kratke reke iz judikature stola sedmorice, madlj. kurije in dunajskega vrhovnega sodišča.
Ker so naši poslovni stiki s Hrvatsko in Vojvodino vsak dan ožji, tudi naš pravnikspraktik ne bo smeil in mogel mimo te knjige, ki mu bo obenem jako olajšala porabo gori ocenjenih »Predavanj iz trg. prava«. Želel bi za tretjo izdajo, če je ne prehiti novi skupini trg. zakonik, tabelo s paralelnimi paragrafi vseh v naši kraljevini veljavnih trg. zakonov, po §§ hrv. trg. zakonika, ki je njajpopolmejši. Dr. M. S.
Dr. Dušan M. Subotič: aSeljak i njegova p<asivna menična sposobnost s obzirom na ^^adjansko^ i krivičnapravnu odgiovornost.» Beograd 1927, 44 str., cena 10 Din. Ponatis iz »Policije« po predavanju v »Udruženju pravnika«.
Razprava je v prvi vrsti dogmatična po sedanjem stanju zako« nodaje v bivši kraljevini Srbiji in skuša z veliko temeljitostjo dokazati, da jc kmet, kair se tiče zadolževanja po menicah, zadostno zaščiten, ako se zakoni pravilno tolmačijo in uporabljajo. Za nas s te strani ni baš važna, kajti ne bo se cesto pripetilo, da bi se meničnemu upniku iz področjia sliov.sdlalm. zakonodaje prigovarjala menična nesposobnost iz naslova, da je m^enični zavezanec kmet iz območja zakonodaje bivše kra> Ijevine Srbije. Je pa razprava jako zainimiva in važna za nas raz druge vidike. Kaže namreč, kako ogrožen mora biti srbski kmet po oderuških menicah in kako brezuspešen je boj zoper oderuštvo v bivši kraljevini Srbiji na podstavi sedianjih tamošnjih zakonov, dallje pa tudi, kako težko jc z zakonom primerno opredeliti pojem' kmeta za vprašanje pasivne menične sposobnosti, ne da bi se obenemi oškodovala kreditna sposobnost kmetova in cirkulacijska sposobnost menice. Ros da. se razprava po svojem cilju •— zaščita kmeta de lege lata — s temi vprašanji ni morala baviti, toda celo vprašanje je v istini mnogo globlje in bi se moralo obdelati tudi z rajvno omenjenih gledišč. Tudi če piriznamo — in lahko priznamo — da menični kredit vobče ni primeren za kmeta, treba se vendar vprašati, ali je za zaščito kmeta kot glavnega gospodarskega stebra raše po večini agrarne države res potrebno, da se mu odvzame pasivna
Književna poiročila. 185
menična sposobnost. Vprašati se celo treba, ali je to, spričo silno široke opredelitve pojma kmeta, tudi le koristno. Dr. V. Bajkič postavim, katc. nmu nioramo priznati, da je pristojen za sodbo v teh vprašanjih, je n* predavanju v Pravniškemi LJdruženju v Beogradu pred manj nego enim letom — mimogrede — odločno pobijal nazor, da naj kmet nima pasivne menične sposobnosti, in normo srb. cpr. (§ 471), da je kmetu prostih po« pet oral zemlje za vsako davčno glavo; njegovi kratki in jedrnati razlogi se zde povsem prepričevalni. Ravno sedanje stanje v Srbiji kaže jasno, da je tam kmetu menični kredit vendarle potreben, kajti išče ga na vse načine, dasi mu je odvzeta pasivna menična sposobnost — in dobiva ga, z z\ijačami, z izigravanjem zakona, celo naravnost s prevarami, pa najsi re bodo kaznive, kakor poskuša dokazati dr. Subotič. Ali ne bi kazalo vprašati se, kaj' bi se dalo še sicer storiti zoper oderuStvo, razen ali namesto odvzemanja pasivno menične sposobnosti, dbloma prohibitivno — zoper oderuhe, deloma, in brez dVoma uspešneje, z omogočenjem drugačnega, kmetu primernejšega kredita? Trebalo bi se vprašati, ali ni morda izvestne zaščito potreben tudi upnik, ali ne sili obče civilno fiodstvo in zlasti iiačm izvršbe upniki naravnost v to, da posoja samo iili vsaj najrajše na menico. Slednjič bi kazalo vprašati se, zakaj ni onih škodljivih pojavov z menicami v drugih krajih naše države, dasi tam kmet im;i pasivno menično sposobnost in dasi bi se tudi tam gotovtj dobilo dovolj brezvestnih ljudi, ki bi radi »drli«. Danes se mi zdi, sit venia verbo, postopanje v prilog kmetu in zoper oderuha tako, kakor da bi oblastvo, ki ve, da po izvestni prometni cesti plenijo razbojniki, pot« nikom prepovedalo cesto, mesto da bi polovilo razbojnike in povzdignilo ;avno varnost
2olel bi iskreno, da bi se g. pisatelj, ki tako toplo čuti s kmetom in ki je eno stran vprašanja obdelal tako temeljito, pobavil' tudi še % omenjenimi vprašanji de lege leta in de lege ferenda. Stvar ni važna samo za srbijanskega kmeta, nego danes, ko je na vidiku enotni menični zakon, za celo državo, kajti tudi prečanskemu kmetu preti, če prodre enostranska prohibitivna zaščita kmeta, povsem nezaslužena in nepotrebna capitis deminutio. Dr. M. S.
Dr. fAax Alsberg: Der Procefi des Sokrates im Lichte moderner Jurisprudenz und Psyhologie. 1926. J. Bensheim.er (Mannheim s Berlina Leipzig). Str. V + 29.
Znamenite procese iz preteklih stoletij so izdajali Fiiincozi (sodnik Pierre Bouchardon, odvetnik Henri Robert), nemškega Pita« vala z enako vsebino pa je izšlo že nebroj zvezkov. Vse te publikacije pa niso usmerjene na notranjo p s i h o 1 o g i č n o- razlago poteka in izteka kazenskih pravd. Sedaj nam obeta poznati pisatelj na polju kazensko«pravdnega reda, berlinski odvetnik dr. Maks Alsberg zbirko, namenjeno razpravam, ki naj osvetljujejo psihologijo kazenskega pravosodja. Pričel jo je Alsberg :,am s proce« som Sokratovim'. V resnici mu je uspelo predočiti čitatelju vsa tista psihois
186 Književna poročila.
logična gibala, ki so vedla dO obsodbe Sokrata. Tu se bavi pisatelj v z\-ezi s popularno obtožbo zoper Sokrata, ki so jo vložili trije meščani, literat Meletos, retor Lykon in rokodelec Anytos radi asebije, z verskimi nazori Sokrata, pokaže pa precejšno soglašanje Soikrata s Kristom, opiše ustroj sodišča (heliastična porota, sestavljena iz 501 porotnika), prinaša Sokratov zagovor in njegov vdleumerjeni nastop, razmišlja o njegovih poslednjih besedah pred obsodbo: «Ce Obsodite takega moža kot sem jaz, škodujete več sebi nego meni«, primerja te zaključne besede z onimi Giordana Bruna. Alsberg pojasnjuje sledbjič dbmmevane psihologične vzroke, kako je moglo priti db Soklratove obsodbe z 381 proti 230 glasovom. Zelo zanimivo je dalje razlaganje, zakaj je šel Sokrat rajši v smrt in izpil čašo strupa, nego da bi bil saim stavil predlog, da se mu prisodi izgon, ali pa da bi bil sam ubežal. Rajši je za vedno postal žrtev justične zmote, nego da bi klonil duhomi
Te kratke črtice vsebine naj zadostujejo, da se pojasni pomen brošure. Vsekakor bodo pravniki, psihologi, da, vsa inteligenca z veliko pozornostjo zasledoval: nadaljevanji- zbiirke.
V svojem uvodu vabi avtorje, ki delujejo na tem polju, da naj tudi oni prispevajo k tej zbirki. Nemara pride še kakšen znamenit proces iz naših krajev na vrsto... Dr. Metod Dolenc.
Dr. M. Čubinski: Etika i krivično pravosudje. Novi Sad. Zaseban oiisak iz Letopisa Matice Srpske, knj. 310, sv. 2—3, /. 7927. Str. 1 do 16.
Pisatelj odklanja, popolnoma pravilino, istovetovanje prava z etiko. Sledbja stremi za ciljem absolutnega ideala, pravo za ciljem relativnega, da se vzdrži mir in red v društvu. (Mi bi rekli, da je pravo praktično sredstvo, potrebno za izvestni čas in kraj, da se obrani društveni mir in red. S tem pa bi bilo že rečeno, da pravo ne more biti vedbo jedtoako, še manj isto, kar pa etika je.) Ali Čubinski se bori, jednako pravilno, zoper pretirano abstrahiramje pravnih normi od naukov etike. V tem pogledu se približava onim Kelsenovim nasprotnikom:, ki trdte, da pravna norma ne more biti edini fs^fetor prava, ampak le njegova sočini« teljica, če ne celo le izvrševalka. Vr^lo zanimiva so nadaljna preiskovanja Čubinskega o zločinih, pri katerih so glede njihove zveze z etiko mnenja tako učenjakov (teoretikov), kakor tudi zakonodajaltev (praktičs nih pravnih ipolitikov) različna in zakaj. O vsem tem' se po njegovem mnenju, ki se mu docela pridružujemo, premiailo razmišlja. Ta del njegov« razprave je najobšimejši in najlepši. Skoda le, da ga ni raztegnil' tudi še na vrsto imovinskih in deliktov zoper čast in slobodb. Pa že vse to, kar navaja, daje mnogo znamenitih misli, ki bi jih zakonodaja morala upošte-s vati, n, pr. osobito glede opijanjenjia nedoletnikov ali zapeljevanja polno= letnih žensk k spolni združitvi, kar smatra oboje za kaznivo. Prihaja db zaključka: Minimum altruizm'a mora biti vedno obvezno predpostavljan, osobito dandanes po svetovni vojski, ko morala pada, pa se čuti potreba I>o večji društveni solidarnosti. Tak minimum' mora biti postavljen z obzirom- na zahteve etičnosocijaliie narave. Čubinski je že pred 18 leti
Književna poročila. '87
v ruskem jeziku napisal knjigo »Kurs ugolovnoj politiki«, ki je vzbudila v znanstvenem svetu veliko zanimanje. Izkazal se je tudi v tej razpravi za mojstra kazenskopravne politike Pri našem praktičnemi kazen* skem za kono d a vs tv u njegovega talenta ne bi smeli pogrešati. Dr. Metod Dolenc.    ¦
Dr. Mih. P. Čubinski: Izjednačenje i reforma zakona u kraljevini SHS. Zasebni odfisak iz »Letopisa Matice Srpske«, Knjiga 307, sv. UL (str. 16).
Pisatelj je iskren borec za pravilno izenačenje in reformo zakonov v naši kraljevini, to je za tak postopek, ki je v pravnih državah samo po sebi umeven: odločujejo naj strokovnjaki po zaslišanju interesiranih korpo» racij in uradov; nikar pa naj se ne ustvarjajo načrti na brzo roko, da se vržejo v odbor narodne skupščine, ki naj jih kar preko noči predela. Čubinski je mišljenja, da utegne tako velikansko delo, kot je izedna« čenje zakonodaje (— on se ozira na civilno in kriminalno pravo —) trajati ne leta, ampak še decenije. Njegov nasvet je, da naj se rok za skrajšani postopek v narodni skupščini (čl. 130) za dVe leti podaljša, dalje da naj dobi narodna skupščina svoj posebni, torej še drugi z a k o n o d a v n i odbor, ki naj se peča le z novimi zakonskimi osnutki, izdelanimi v ministrstvu pravde, slednjič, ker niso osnutki opremljeni s podrobnimi motivi in zapisi o diskusijah v komisijah povodom reforme, naj ministrstvo pravde odredi izvestitelje, ki bi v zakonodavnem odboru branili načrte. Ostala ministrstva naj s svojimi zakonskimi osnutki nada« ljujejo deto, a vzpostavi naj se tudi javnopravni odsek stalnega zakonow dajnega sveta.
Ideje Čubinskega toplo pozdravljamo, a bojimo se, da tudi ta njegov klic ne bo zalegel ničesar. Ves način zakonodavstva (sp>ominjamo samo na tiskovni zakon) se izipremeni šele takrat, kadar bodb »dobri elementi« v velikih strankah dobili premoč in se doslejšnji praksi postavili po robu. Upajmo, da to doživimo kmalu. Dr. Metod Dolenc.
Hafiz Abdulah Bušatlič: Porodično i nasljedno prpvo muslimana. Izdanfe piščevo. Islamska dionička štamparija u Sarajevu. 1926. Str. 189.
šeriat se imenuje vse, kar je učil Mohamed, bodisi o verskem, bodisi o društvenem življenju. Šeriatsko pravo je zato del Mohamedovega nauka in temelji na teh^le virih: 1. na Koranu, 2. na Hadisu, t. j. v poznejših stoletjih zbranih in kritično urejenih izrekih, ki vse pripisujejo Moha= medu, 3. na Idžmai u m e t, t. j. soglasnih zaključkih, stvorjenih na osnovi korana in hadisa po islamskih teologih^pravnikih in 4. na Kija s i fukaha, t. j. pravni analogiji. Obsega pa šeriatsko pravo privatno in državno. V rodbinskih in dedinskih stvareh, dveh panogah civilnega šeriats skega prava, pa sodijo muslimianom tudi v naši državi šeriatski sodniki, kakor je to izrecno zajamčeno v čl. 109 ustave.
Šeriatski sodnik in nastavnik na šeriatski sodbiški šoli v Sarajevu, Hafiz Bušatlič, je izdal naznanjeno knjigo, češ d^ raztohnači šeriatsko rodbinsko in dbdno pravo, ki mora ostati sicer vsemi, ki ne obvladajo arabskega, oziroma turškega jezika, na katerih so spisane zbirke šeriat«
188 Razne vesti.
skega prava, ali kakega zapadtaosevropskega jezika, na katere so nekatere zbirke prevedene. Obravnavano je v knjigi ženitno, roditeljsko, rodbinsko, varuško in skrbstveno pravo, dalje testatnentarno in intestatno pravo, se« veda zaključeno strogo samo z ozirom na muslimane in ne oziraje se na kolizije, ki se utegnejo pripetiti iz sožitja muslimanov z drugovemiki na istem pravnem ozemlju. Snov podaja pisatelj v poljudni, lahko umljivi obMiki, opirajoč se pri tem na svoj glavni vir: zakonsko zbirko za Egipet, kjer piripadfajo muslimani isti pravniški šoli kakor naši in turški muslimani, namreč hanefitski. (Zbirke »Das Ehe=, Familiens und Erbrecht der Mohamedaner nach hanefitischem Ritus«, ki jo je izdala svoj čas avstrijs ska uprava v Bosni in Hercegovini, med viri ne omenja.) Knjiga nudi vpogled in informacijo v zanimive panoge šeriatskega prava, ki se zdijo pravnikcm, šolanim v rimskopravni šoli, precej tuje in dokaj zamotane. Zlasti velja to o intestatnem pravu, katero je smatrati za pravilo med muslimani, ker je oporočno pravo dokaj omejeno. Zato naj seže po tej knjigi, kdor se hoče na kratko in zanesljivo podučiti o teh stvareh.
Dr. R. S.
Dr. Josip Vesel: Naknada za nepravedno odredjeni pritvor i istražni zatvor. Ljubljana 1927. Prešianipano iz »Spomenice na II. Kongres Pravi vika«. Cijena 5 Din.
Čisti dohodek brošure je namenjen sirotam čBanov 4Udruženja sudija za Bosnu i Heroegovinu« v Sarajevu.
Uradno izvestje velikeg/a župana mariborske oblasti za leta 1923 do 1926. V Mariboru 1927. Izdal in založil veliki župan mariborske oblasti.