Vsebina I. zvezka: .St:-. 1.X i Zvonu, pesen ............................t. 2. Jos. Jurčič: Rokovnjači. historičen roman . . . 2. 3. Toma Zupan: Iz P reši r novega življenja 1........13. 4. Dr. II. Dolenec: Spomini o cirkniškcm jezeru 1.....17. 5. Ivan Franko: Estetična načela pri obleki in stanovanji I. II. 22. C. Dr. V. Zamik: Nekoliko črtic iz polpreteklega časa I. . 27. 7. Fr. Levstik: Jezikoslovne razprave........30. 8. X.: Pastir, pesen................37. 0. Dr. Ivan Tavčar: Otok in Struga, novoleta......88. 10. Jos. Šumaii: Glasniške postave in njihove premembe značijo dobo v zgodovini jezika in naroda........4.'». 11. Fr. Erjavec: R-ik •...............47. 12. Dr. Klemenrič: O fotofonu...........52. 13. Fr. Levee: Pre Siren v Nemcih..........55. 14. A. Bezoošek: 0 novobolgarskej literaturi......57. 15. J—č.: Kraljevič Marko u narodnih pjesmah.....50. IG. J—k.: Ruski jezik na b.ilkanskem polotoku.....0». 17. V. Valenta: Glasbene vesti...........02. 18. — Slovenski glasnik.............02. f jublja-^Kis)^^ t—i—i—r Leposloven in znanstven list? Izdajatelji: Jos. Jurčič-, Janko Kersnik, Fr. Leveč, dr. Ivan Tavčar. Leto I. V Ljubljani, 1. januvarja 1881. Štev. 1. Z v o n u. relit, je zvon in prepeljan, S trakovi, venci ves obdan, Povsod lepö, srCnö vzprijet. Od mož, mladeničev, deklet; Z domače line ta gc dan Ho glasno pel čez hrib in plan. — O poj nam, zvon, le poj na gltfs, Cez mesto doni, trg in vas, Prijazno božaj nam nh<5, Ter v dušo sezaj nam krepko. Ti dull oživljaj, povzdiguj, Srce nam blaži, navdušuj, Na delo čvrsto budi nas, K svetisču vabi tudi nas, Preteči znani nam požar Odganjaj divji nam vihar! Življenje naše vse spremljaj, Izraz dogodbam raznim daj: Veselo srečnim doni ti, A tožnim tožno zvoni ti; Zdaj glas naj tvoj slovesen bo, Zdaj mil naj. zdaj naj resen bo; A vedno — kakorkoli poj, — Naj čist in polen glas bo tvoj! X. Cif. -V - M M Tg Prvo poglavje. Še pred desetimi leti je bilo veliko slišati od Rokovnjučcv. To so bili prava nadloga deželi, ki so i>0 niulvm bcračcvali, po malem kradli, in s silo jemali. „Novice" 1855, str. 83. leta 1810. početkom junija meseca je bil lep solnčen dan. V I Kamniku je bil semenj. Po cesti, ki drži od Mengša do i Kamnika, jezdil je dolg mož v polu kmetskej obleki iskrega konja, a štiri druge konje je poleg sebe in za soboj privezane gnal. Konji so bili, kakor se je na prvi hip videlo, različne starosti in vrednosti. Zato so trije hoteli bolj počasen korak vzdržavati, dva pak, in sicer tist, na katerem je bil jezdec in še drug Sirec, bila sta mlajša in brzonoga. Tako je bil gonjač vedno prisiljen na desno in levo vleči in z vrbovo šibo priganjati, da niso počasnejši konji zaostajali in za svoje priveze vlekli. To je tudi izredno dobro znal, in čeravno je imel namestu sedla le sivosukneno kamižolo pod soboj, vzpenjal se je vendar na hrbtu svojega konja zdaj na to zdaj na ono stran, s svojo šibo udarjajoč po grivah, ali nazaj ali naprej obračajoč se s tako brezskrbnostjo in gotovostjo, da se je takoj poznalo: ta suhi mož, z dolzimi nogami, in dolzimi z usnjeni obšitimi hlačami ter polhovo kapo na glavi, bil je vajen sedeža na konjskem hrbtu. „Hej, to je Obloški Tonček, kobilar in konjski mešetar," reče jeden izmej kmetov, katere je konjar prijezdil na potu. „Od tega se včasi po ceni kupi, čudno po ceni; včasi pa ne /da k sebi. Dolgo ga uže nisem videl." Rokovnjaci. Historičen roman. Spisal Josip Jurčič. '' •■< /• • • „Pravijo, da hodi noter k Mažjarom na Ogersko po konje in jih goni daleč noter v Lahe. Jezdi pa, kadar ima pravo žival, da pride v štirih dneh iz Karlovca tjakaj v laško deželo. Še spi na konji, kadar najbolj dirja." Tako je pripovedoval drug kmet, ki ga je poznal. Drugi, ki ga niso poznali, izpraševali so in zvedeli še o kobilarji Obloškem Tončku, da je zdaj zabogatel, ker uže s petimi repi dirja po cesti, a nekdaj je samo drugim kupcem mešetil. V tem in podobnem razgovoru pridejo kmetje v Kamnik na semenj, na veliki trg. Semenj je bil majhen, ljudij malo, čas ni bil ugoden za velike shode. Vendar na glavnem trgu je bilo še prilično polno ljudij, kmetov in Kamniških meščanov, starih in mladih. Kajti razven prodajalcev in kupčevalcev, bilo je tu še nekaj druzega videti, kar je zlasti mladino zanimalo. Pred mestno hišo je namreč na vzvišenem kamenu stal na tako imenovanem sramotnem odru obsojenec, berač, ki so ga nekateri le z imenom Tomaž poznali, drugi ga pa sploh niso poznali. Kamen, na katerem stati je bil obsojenec jedno uro vsemu ljudstvu izpostavljen, bil je le dva črevlja oil tal visok, tako, da seje na sramotnem odru izpostavljeni ravno lehko po celem trgu videl. Pred prsimi je imel tablico, na katerej je bilo zapisano „tat". Po tedanjem kazenskem zakonu je imel nepoboljšljiv zločinec tri dni za vrstjo po jedno uro tako na sramotni oder na javnem trgu izpostavljen biti, a berač Tomaž se je kazal denes prvi dan. Ker uže precej dolgo ni y Kamniku ta kazen rabila se, bilo je dovolj zijalov. Tudi kobilar je izpostavljenca ,uže od daleč zagledal tem lažje, ker je bil na konji, sam vzvišen nad drugo ljudstvo. Ko pa jezdec bliže prijaha, in zločinca na sramotnem odru natančneje pogleda, bil bi oster opazovalec videl, daje njegovo sicer usnjato in nagubano lice stemnilo se. llitro skoči s konja, vzame kamižolo pod pazuho, in vodi svojo živino za uzdo dalje. Na oglu pak prosi tam stoječega dečka, naj poprime za nekaj časa konje, da bode dobil groš. Sam pa pristopi bliže v tolpo mej ljudi, ki so stali gosto natlačeni okolo sramotnega odra in ki so neusmiljeno sodili in obirali izpostavljenega tatu, berača Tomaža. „To je Rokovnjač, kaj staviš V" de prvi gledalec. „Poglej ga v oči, ali ni tak kot levi razbojnik na Golgati?" vpraša drugi. „Ta bi svojega očeta obesil, ko bi ga za sodnika postavili," reče še drugi. „Kaj?" prigovarja tretji, krepek hribovec, „le dobro si ga oglejte; ali ni tak, da bi samemu hudiču palico posodil, s katero bi potlej hudič kakovega svetnika udaril, ko bi se samega Boga udariti ne upal?" In glasan smeh mej množico odgovarja tej robatej primeri. Ko so se vse oči obrnile tja, kjer je ta govornik stal, videl je naš konjar, da njega nihče ne opazuje. Z očmi je izpostavljencu namignil, a takoj obrnil se in gledal po ljudeh, kakor da bi jih štel ali da bi nekaj premišljal. Ko se nekoliko bliže prerije, ogrne svojo kamižolo, sname kučmo od polhovih kožic, skrivaj jo obrne, da je bila vsa druge barve, od črnega suknp, in jo zopet natakne. Precej je bil nekoliko drugačen človek. Kakor zanj nalašč, oglasi se na trgu boben. Mestni birič je bobnal, da ima ljudstvu nekaj imenitnega povedati. Sicer je svoje stvari drugekrati pripovedoval pred mestno hišo, od tam kjer je denes tat stal. A zdaj ni mogel, ker je sramotni oder tam bil. Torej se je ustopil na nasprotnej strani na usnjarjev voz, ki je na semnji stal. Ljudje so precej pustili izpostavljenega tatü in so se zbirali okolo mestnega biriča. Glasno in daleč razumljivo je ta naznanjal: „Gospod Štefan Poljak, kateri gospodari na gradu Kolovci v imenu visokorodnega gospoda grofa Hohemvarta, in kateri je v našem okraji poglavar narodne garde, kakor jo je francoska vlada naredila, ukazal je vsem ljudem v Kamniku in daleč okolo Kamnika, v Mekinah, na Brdu, in v družili krajih, posedati, da dobi tist, kdor pove ali pokaže, kako bi se na sled prišlo tatinskej in razbojniškej družbi Rokovnjaškej, od njega na Kolovci ali v Kamniku precej petnajst kron ali trideset goldinarjev, ali v cesarskem avstrijskem srebru, ali v francoskih frankih, kakor kdo hoče. Kamniški mestni sodnik pak, gospod Janez Gavrič, prideva iz svojega še toliko, tudi petnajst kron ali trideset goldinarjev v francoskih frankih." Ker je bila to jako zanimiva novica, ponavljal jo je birič dvakrat, in na konci jo je osolil s svojimi šaljivimi opombami. Pa tudi meščanje in kmetje so začeli živ posvet. Naj prej so rešili vprašanje, kdo je ta gospod Poljak s Kolovca, da je gospoda Gavriča, Kamniškega mestnega sodnika zet, da njegovo hčer Reziko jemlje v zakon, skoro bode svatovanje. Lep denar obetata, zet in tast! Dobro bi ga bilo zaslužiti, to je bilo občno mnenje. Ali nevarno je. Toliko let je uže, kar se je ta človeška ljuljika zasejala, ti Rokovnjači. Ali nihče ne ve, koliko jih je? Pa kje so Rokovnjači, kje jih je mogoče prijeti? Enkrat so . pravijo, v Jelovici, enkrat v Udnem Borštu, enkrat v Črnem grabnu, enkrat v Jermanovih Vratih, enkrat v kamniških mestnih gozdih nad izvirom Bistrice. To so pa le taki kraji, kamor nihče ne more za njimi, kdor nema vseh tistili hudičevih pomočkov in urokov, katere imajo oni sami, ki znajo vedeževati in coprati. Gospoda lehko druge ljudi pošiljajo lovit in sledit jih. Gospoda naj gredo naprej nad Rokovnjače, bodo videli, kaj bodo opravili, dokler sami neinajo v žepu roke od tacega otroka, ki je iz materinega telesa izrezan, in ki posušena na brinjevem ognji Rokovnjače varuje, da se znajo nevidne narediti, kadar jim se najhuje godi. Zato se imenujejo Rokovnjači, ker imajo take otroške roke v mavhi soboj za veliko silo. In ko so kmetje in meščanje tako govorili, raznese se mej njimi naglo kakor blisk novica, ki jili je mogla v njihovej veri o straho-vitej Rokovnjaškej moči le potrditi. Mestni uječarski čuvaj, ki je imel str a žiti berača Tomaža, na sramotnem odru stoječega, pristopil je bil tudi dva koraka bliže k mestu, od noder je birič svoj razglas razkričaval. Saj je bil izpostavljeni tat, njegov čuvanec, na nogah in rokah z močnim motvozom zvezan, torej se ni mogel z mesta ganiti. Ali ko je čuvaj čez nekaj hipcev spet po svojem varovancu ozrl se, ni ga več bilo! Široki štirioglati kamen, ki je bil za sramotni oder, stal je tu, a prazen, nobenega berača Tomaža ni bilo na njem! Zginil je bil, kakor da bi se bil v zemljo udri. In nobeden človek ni videl, kedaj? Glej! Na tleh leži prerezana vrv, s katero je imel nogi zvezani. Tudi tablica, na katerej je bilo zapisano daje „tatu, ležala je odtrgana na tleh. Kam je bil zginil? Brzo se mej ljudstvom po vsem trgu raznese vest: Tačas, ko je vse poslušalo, koliko gospod Kolovški oskrbnik Poljak in mestni sodeč Gavrič obetata tistemu, ki Rokovnjače zasledi, rešili so ti isti Rokovnjači berača Tomaža, ki je gotovo jeden od njih! In tak velik strah je vse ljudi obšel, da so se bledi kar mej soboj pogledovali, in sumnjali drug druzega, ali ni morda sosed tudi skriven Ilokovnjač. Hitro je stvar poveličala se. Čuvaj, ki je prej sam rekel, da ni nekaj trenotkov nič pazil, trdil je zdaj, ker se je za svojo kožo bal, da sc ni niti za jedno ped od kamena premeknil, temuč pred njegovimi odprtimi očmi je berača Tomaža s kamena zmanjkalo nevidno kakor megle zmanjka na solnci, samo še bolj hitro. A ljudje so verjeli in od straha križali se. „Ilokovnjač je, opaljeno otroško roko ima pri sebi, nevidnega se zna narediti," dejali so in groza jih je bilo tako, da si nazadnje niso več upali glasno govoriti. Kajti kdo je vedel, da li ni Tomaž neviden v sredi mej njimi ? Ivobilar ()bloški Tonček pak je sedel uže davno zopet na svojem konji, kamižolo je imel zopet zganjeno kot prej pod sedalom, kučma njegova je bila zopet siva polhovka kakor prej, in ko je udaril po najbolj lenem konji, da bi odjaluil na zgornji konec mesta, kjer je bil konjski semenj, razgledal si je puestrašno množico z zaničljivim w posmehom. Pognavši svoje konje, vpil je: „Ogni se, ogni: da bi ti Ilokovnjač sedel za vrat!u Drugo poglavje. On rcconnait chaquo jour lo succes det mesures que Son Kxc. lo Gouvorneiir Ct'm'ral a prices pour purger lo rontosi «los liriymljc <|iii les infostoiout «ur quel-qiies points. Ljubljanski „TčUVrapliC officiel" leti 1810. St. 23. Tačas, leta 1810. so Francozje vladali v Iliriji, slovenskcj zemlji. Dali so jej bili, zjedinjenej z delom Hrvatske in z Dalmacijo, ime Ilirije, kakor beremo v spominih maršala Mannonta, „kot spomin velicega imena v starem veku". Napoleon I. je bil v tej deželi, katere strategično vrednost za strahovanje Avstrije je takoj izpoznal, postavil jednega svojih najtalentiranejših generalov za vladarja, ravno imenovanega maršala Marinonta, vojvodo Dubrovniškega. Ta je imel z naslovom generalnega guvernerja vse pravice podkraljeve. Organiziral je Ilirijo jako marljivo, ker je vedel, da je ta „pred dunajska vrata porinjena straža". Tako je namreč sam Napoleon I. našo domovino imenoval. Za to je hotel iz nje narediti od francoskega cesarstva in od Italije nekoliko neodvisno deželo, posebej upravljano, po izgledu nekdanjih francoskih mark srednjega veka. Pri uredbi dežele je imel Marmont pred očmi najbolj vojaške ozire. Jako državniško o tem piše sam j da pri vsej organizaciji ni delal po kakem tujem uzoru, temuč puščal je kolikor se je dalo domače uže utrjene zavode in šege. „kajti nič ni ljudem bolj neprijetno nego .svoje navade brez potrebe izpre-minjati," piše v svojih spominih. Tudi javne blagosti naroda ni izvida puščal in skrbel je zlasti za to, da bi se javna varnost zopet povrnila. To pa nikakor nij bilo lehko delo. Če se mora priznati, da se je za časa vladanja Francozov na Kranjskem v tem ozira mnogo storilo in dosti zboljšalo, zahvaliti se je bilo le čudovitej organiza-toričnej zmožnosti, katere je vojak genijalnega francoskega naroda v vseh rečeh pokazoval v krajih, katere je zasedel. Uže pod prejšnjo avstrijsko vlado je bila skrb za življenje in imenje podložnikov močno zanemarila se. To ni veljalo le o Kranjskem, nego sploh o Avstriji in srednjej Kvropi. Država je imela vedno vnanje vojske, bila je v vednih zadregah, morala je obračati vse sile na svoje obrambo pred vnanjimi sovražniki. Tako je malo mogla brigati se za brambo proti notra javnega reda. Vojakov je bilo, primerno z denašnjim časom, malo in teško jih je bilo dobivati iz ljudstva. In kar jih je bilo, rabili so se zunaj doma na mejah. Na Kranjskem so se tačas naredili pri prehodu javne oblasti iz roke jedne države v roke druge novi neredi. Avstriji zvesti ali morda le odlikovanja željni uradniki so bili po množili krajih kmetom orožje dali in jih naščuvali zoper Francoze, zmagonosno v deželo prihajajoče. Ubogi, v orožji neučeui kmetje, to se ve da niso nikjer ničesa opravili proti rednej zmago val nej vojski. Mnogokjc so videli, da je njih podpihovalec, uradnik, ob pravem času pete odnesel, in vprašali so se: kak razlog imamo mi streljati se dati V Videči, da pametnega uzroka ni, razšli so se večjidel. Kateri so pa sovražnika počakali, ti so se razbegnili vsaj potlej, ko so videli, da vojak vse drugače strelja nego neuki nerodneži. Ali orožje je bilo mej ljudi prišlo. Tisti, ki so se imeli zarad upora novih francoskih gospodarjev bati, bežali so v gozde in gore in od tam nemire delali. Kasneje, ko so Francozje za svojo vojsko novincev nabirali, bežali so doticniki tudi radi v gozde in pomnožili število ljudij, ki so morali živeti od sile in ropa. Tako so bile ceste po Kranjskem nevarne. Zlasti mnogo francoskih uradnikov je bilo oropanih in ubitih, a tudi domačim druhal ni prizanašala. Vlada pa vsemu temu ni bila kos. Občine so poleg vseli teh novih klatežev imele svoje velike križe tudi s starimi> od nekdaj neiztrebljenimi četami zlih ljudij^ 07228289 ki so brez dela hoteli živeti na tuje stroške in ne ločili, kaj je moje in kaj je tvoje. Mej temi je bila slovita zlasti po Gorenjskem, pa tudi po vsem drugem Kranjskem in v Istri razširjena tatinsko-roparska skrivna zadruga lloko vnjače v, kateri so bili od nekdaj grozna šiba kmetu in gospodu. A v teh nemirnih časih tuje invazije je bila njih predrznost do neznosnega viška prikipela. Rokovnjači so imeli svojo staro dobro organizacijo, opirajočo se na strogo disciplino in vražno vero. Imeli so redne glavarje, znali so svoje mreže razpletati po celej deželi, in tisti, ki so bili v zadrugo popolnem sprejeti, imeli so celo svoj jezik, to je, mnogo besedij mej soboj ustanovljenih, kateri nihče drug v njih pomenu ni razumel. Ta jezik je pri lično mnogo še do denašujega dne ohranil se, in sicer nekoliko v spominu naroda, največ pa v zapiskih kriminalnih sodccv. Ime Rokovnjači — Valentin Vodnik je slišal in zapisal tudi menj navadno imenovanje Rokovniki, a pri rrešimu se bere tudi o llokomavhih — je staro in se opira na narodno vražo, ki smo jo uže v prvem poglavji omenili, in ki ni bila le mej našim narodom temuč po celej sred njej Evropi razširjena, namreč, da se z roko nerojenega deteta more čarati. Še dan denes prosti narodni ljudje ne puste radi noseče ženske same na kak samoten pot, boje se, da bi je Rokovnjači ne dobili. In temu razlaganju našega priprostega slovenskega naroda nahajamo znanostnega podpornika tudi v nemškej mythology i slavnega učenjaka Jakoba Grimma, ki na strani (JUG pripoveduje: „s prsti nerojenih otrok se morejo čarobnosti uganjati, če se zapalijo ali zažgo narejajo plamen, ki ljudi v hiši uzaspani, da se nobeden ne probudi." — Tudi na Francoskom je morala mej narodom nekdaj ista vražna vera biti, kajti l>eremo, da v „coutume de Bordeaux1* je v čl. 40 govor o copranji z rokami mrtvili otrok. Ivo so Francozje zasedli Ilirijo in je bil energični maršal Marmont imenovan — kakor Valentin Vodnik v prevodu neke vojne sodbe L 1810. pravi — za „general poglavarja slovenskih dežel", začeli so bili najprej lloko vnjače na Notranjskem in v Istri trebiti. Maršal v svojih, kasneje po njegovej smrti izdanih spominih to sam pripoveduje: „Razuzdanost teli tatov in razbojnikov je bila tako velika, da si prebivalci niso upali iz mest, ako se niso prej vsako leto z razbojniki pogodili, koliko jim bodo dali, več ali manj, kakor so bili premožni ali ne. Ako se je kak človek hotel te naklade osvoboditi, razdevali in pustošili so tatje njegovo imenje. Moja dolžnost je bila to zlo odpraviti. Ali imel sem, tako rekoč, še le protivje prebivalcev premagati, ki so se prestrašili, ko so slišali, da se imajo razbojnikom zameriti in ki so se bali za svoje stanovanje, za svoje življenje, ako javno oblastvo zoper razbojnike nič ne opravi, kakor so videli, da se je to prej večkrat zgodilo." Prav tako, kakor z isterskimi ltokovnjači, moralo se je postopati z gorenjskimi, ki so imeli svoje središče v kamniških hrib.h. A ta boj bode ravno pojasnjen iz naše pripovesti, zatorej se k i\jej vrnimo. Tretje poglavje. (iovorila sva moj s.iboj (J vuo toj at v a« llešctali »o moj saboj Kmetje svoje vboitvo. l\i mi /.lu*) tolarjev, kdor pove, kje imajo brlog, ali kdor ujame kakovega glavarja. Kdo jih bo zaslužil? Ko bi jih jaz mogel! Precej! Nič se jih ne bojim!" „Jaz grem," reče jeden kmetov druzemu, tiho in boječe. „Čakaj, da plačamo, jaz pojdem s toboj," reče oni in dregne druzega tovariša, rekoč: „Če je res onih ciganov kdo Rokovnjač — vedeti ne more nihče kot Bog, ki jih pozna, mogoče je vse — potlej ni dobro zraven biti, ko jim Blaž zabavlja. Pridejo lehko po noči in mi streho nad posteljo zažgo, kaj si moreni za to. Tak lehko usta razteza, ki nema ni hiše ni otrok, ki je vse zapravil, kakor Blaž. Za to bežimo, pijan je in preveč naravnost govori, kar misli." Phčavši svoje rakune so kmetje odhajali drug za družim. Blaž pak je dalje Rokovnjače obdelava!. Trije možje pri peči so bili ali zelo potrpežljivi ali pa so se bali krepkega kot pretepalnika poznanega Blaža Mozola, zlasti ker kaki štirje kmetje so bili še v sobi, ki bi mu bili morda pomagali. Zdajci je bila Blaževa pozornost za nekaj hipov odvrnena na drug predmet. Vrata se odprö in v izbo vstopi gost, s konjskim bičem v roci. Blaž Mozol ga takoj izpozna; zato vzdigne svojo čašo in ga kliče vesel, kakor da bi Bog zna kako ljubljenega pobratima po dolgej ločitvi zopet zagledal : „Hejo, hoj! Tone Obloški, Rajtguzen, na pij, Rajtguzen! Še zmirom si suh kakor drenov klin, ki je devet let v dimu visel, o ti ljubi moj Rajtguzen, Rajtguzen, ti konjski lišaj, na, pojdi pit, Rajtguzen! Suh si pa res kakor kajžarska koza sušca meseca, Rajtguzen! Hejo!* S tem imenom počeščeni došli novi gost, nam uže znani kobilar ali konjski mešetar Obloški Tonček, pride k mizi, spusti dolgi konjski bič ob sebi, da glasno na tla trkne, roko obriše ob grobosukuene hlače, ki so bile z usnjem obšite na sedalu in mej koleni, kakor jih imajo jezdeški gospodski hlapci, prime ponujano čašo, ovrti' jo dvakrat in reče Blažu za prijateljski odzdrav: „Suh? 2fu, ti se tudi ne moreš z mastjo bahati, Mozol. Ali te še ni nihče pretepel, kakor bi bil zaslužil, kosi lepo doto zapil in zabil? Ti si tudi suh, tla si lehko doma za pečjo ležiš po zimi, in kruh ješ, ki so ga drugi pridelali, po leti se pa v senco zavališ, klada ti pijanska! lvaj misliš, da ne vem? Dokler je tvoja dleta pela, pili smo ga, da je bilo vse mokro. Zdaj ti pa včasi uže bolj grčavo hodi, slišim. Pa vendar še tudi staremu prijatelju napiješ, in kapljo privoščiš. Zato dobro zdravje, Blaž!* Rekši popije konjar iz Blaž Mozolove polne čaše polovico. „Le stresni ga, da boš dno videl, to vse Nande plača, ne jaz. lie, Jošt, vina na mizo, ali te kislice vinske, ki ni vredna, da bi jo podganam nastavil, a piti jo pa moramo vendar. — Sedi sem, Rajtguzen!" (Dalje prihodnjič.) Iz Preširnovega življenja, i. Deček Preširen. Spisal Toma Zupan. S8§SP(*0 je deček, ki hodi po prikupnej stezici iz Vrbe do Studenčic in nadaljuje svoj pot iz Studenčic proti Begunjskemu gradu starih Lambergov? Kako je to, da ga stopati vidiš prav ob Stolovem podnožji proti Breznici gori in zopet ti krene na nasprotno stran čez živinske pašnike, raztezajoče se od Vrbe doli do Save? Glej, ko je dospel višini na rob in je zazrl pod seboj ponosito gorenjsko reko, pred seboj Babji Zob in ob desnej Blejski grad na sivej skali — obrne se tužen. Mal deček, in tužen! Tužen, vprašaš, sredi tega nebeško lepega ozemlja? Da! dragi mladi bralec, takoj neposrednje za vsakim najslajšim vžitjem v žalosti srce zakrvavi, prav kot se najrudečcjšega jabelka poprime najtrdovratneje črv. Tak nam je delež zemljanom. In ta deček, ki se mu danes tako godi, tudi ni vsakdanje dete; 011 globlje uineva naravo, nego z ulic otrok — to je naš bodoči pevec Preširen. Te jesenske dneve se poslavlja od milih domačih krajev. Povsod, kjer je otročje igre s tovariši igral; povsod, kjer je bral pomladnih cvetic, tu povsod hoče še jedenkrat biti. Saj so te dni oče izrekli besede nepremakljivega sklepa: „Sedaj imam tri fante; vseh treh ne moreni iiueti doma; Francka k staremu strijcu Jožefu na Kopanj popeljem." Najstarejši deček, France, torej mora od doma. Le še jedna pot mu je ostala za večer pred odhodom; tu se hoče posloviti najzadiije. Predno se namreč oglasi Mariji v pozdrav večerni Vrbenjski zvon, stopi v hrani bližnjega soseda, sv. Marka. Ko bi ga bila, dragi moj, gledala tu pred varuhom te cerkve in srenje, utrnila bi se nama bila z njim vred morda nekatera solza. Zatrjujem pa ti: y resnici težko — slednjemu, kdor je od mladih dnij gledal na-njo, je teško ločiti se od te priprosto ljube cerkvice v Vrbi — drage ne samo jednemu velikemu možu našega ljudstva..... Uže se vozi nekaj časa gorenjski voz danes v jutro |>o velikej cesti Mrežnico, Dosloviče, Sniokuč pustivši na levej za seboj. Pod Lazarjevim znamenjem doli prav mej Kodinami na levej in Studenčicami na desnej se še vidi Vrba, a v zadnje ugledaš od tod iz ravnega polja moleč stolp sv. Marka. Tam za stolpom mej drevjem je opaziti le še malo Kibičeve hišne strehe; nič več pa ne najdražjega blaga, ki ga hiša zaklepa: dečkove matere ni več videti s hišnega praga. Zato se deček poslednjič obrne proti domu z mokrim očesom; v duhu pa mu zazveni nekaj ob tem pogledu. Kdor bi bil preroške čudi, zdelo bi se mu bilo kot šum besedij: -Oj mati. mati! — preß je preč.* Pretresala se je dečkova duša, ko je zapuščal najmilejše posestvo na svetu: v domačej vasi ljubo mater; če tudi jo zameniti hoteč z možem sivim, modrim možem, starim strijcem Jožefom, drugim mu očetom. Najlepša doba njegovega življenja se je še ne sedem letnemu dečku vendar le nagnila v zaton; ker od tega jutra za stalno ne bo več bival v srečnej, dragej vasi domačej, pri materi v Vrbi. Vprašaš me mladi či ta tel j, ko ti opisujem ločitev dečka Preširna «hI doma, radovedno: kakšen pa jc bil Preširen; kakovega vtisa do ljudij kot otrok? Naj te, ko odgovarjam temu vprašanju, popeljem čez mejo kranjske dežele v župnijo Sent Ropert za Beljakom, kjer je v letu 1S44. skrbno pasel svoje ovčice Jurij Preširen, pesniku brat. Draga pesnikova mati je tu ležala tedaj na smrtnej postelji in zbrani so bili krog nje trije njeni otroci: župnik Jurij, kateremu je božja dobrota naklonila ta zavidljiv dar, da je v svojej hiši mater videl umirati in jim zatisniti mogel oči, in Uršula ter Alenka, ki sta mnogo let prebili v Jurijevvem domu na Koroškem. Pesnika ni bilo sedaj pričo. Čuteč, kako bo zaželelo mehko njegovo srce zadnjih materinih poročil, zapraša mater jedna sestra: „Kaj pa naj, mati, Fronen v Ljubljani sporočimo o Vas V" Na to je znamenita slovenska mati. umirajoč na nemškej zemlji, v postelji se sklonila: kot prerokinji jej je postal obraz in s povzdigneno glavo je jela govoriti: „Govorila bom pismo sama. Pišite Froncu, da bom umrla; ozdravila se ne bom več. Kranjskega več videla ne bom. Na mojo pot boste vsi prišli in morebiti 011 prvi. Tako tleten otrok je bil France; le sedaj naj tudi prav obrne svojo reč. Tako pišete Froncu. Ti, Jurij, piši!" Prikupen torej je bil pesnik PreŠiren kot otrok; prikupen materi, prikupen ljudem. Tako nam ga opisuje na zadnjo uro srce, ki ga je na zemlji najbolje umelo in izmej vseh svojih osmerih otrok, kakor se sploh poroča, ljubilo najbolj. Zato so pa tudi pesniku beročemu to materino zadnje poročilo „šle doli solze, debele kot grah". Tako pripoveduje sestra mu Katra, bivajoča ta čas pri strijci Jožefu, stare dni počivajočem^ v Ljubljani. In nadaljuje: „Ko sem ga videla takega in vprašala: kaj pišejo mati, ni hotel reči ničesa. Pismo pa je pustil na mizi in, ker je bilo slovensko, sem je prebrala." Kdo ve, kakšne sanje prvih deških dnij, kakšni spomini zlatih trenutkov pri materi doma in morda kake britkobe sedanjosti so prehajale mimo pesnikove duše ta čas, ko 11111 mati umirajoč to spričevanje daje: kako prikupno dete da je bil in ko mu ob jednem resen pridigar biti hoče govoreč: „Na mojo pot boste vsi prišli in morebiti on prvi." I)a, škoda slovenskemu svetu in človeštvu — bil je pesnik res za materjo prvi! . . . . Vrnimo se k vozu, ki se pelje iz Rodinske, sedaj Brezniške župnije, doli dalje proti jugu. Pustimo, da naj udarijo oče po šare i in hajdi! proti Kranju in dalje proti Ljubljani na Kopanj. Kranj! Kako da od mraza zadrhti vročekrvni deček, ko ogleda črni stolp tega idilično milega mesteca naše dežele? Naravnost pred-se in rajši na desno pogleduj, deček; le ne na levo! Ali ne čuješ, da se ti od leve. tam od tihe kapelice v polji, glasi nekaj podobnega kot zvuk besedi j: -Ena se tebi je želja spolnila: V zemlji domači da truplo leži?14 O j! resnobno življenje na svetu! Ubožčck, komur je zemskih lastij v dar bila le ta. da so ga v se vzele domače zemlje moči. Oj revež, pesnik, tako malo za tako veliko srce! Naj bosta naša dva potnika mimo bele Ljubljane: mimo Smarije, prikupne vasi'. Ko prideta po Kopanjskem hribu gori, glejmo, kako prišleca pred svojim domom pozdravlja čestiti strijc župnik. I)o sedaj je ta stari pesnikov strijc, Boštjanov gospod iz Vrbe, le slišal o Ribičevem dečku Francetu. Le nekaj dnij je trpelo in jasno je bilo možu, kaj da bi ta deček v šolah premogel. V jeseni 1807. leta došel na Kopanj je tukaj 3. decembra svoje sedmo leto izpolnil. Le jedno leto je bival menda tu; za veselega dečka veliko premalo. Ni ti namreč brez poezije brezskrbnemu otroku ta Kopanj. Ker zgodi se, časih na leto po dvakrat, sosebno jeseni in pomladi, da krog in krog hriba Kopanja voda nastopi in je kot jezero vsa dolina; le samo hrib s cerkvijo in duhovnim stanovanjem moli kot otok sredi izmej valov. Kako drzno je ob takej priliki živahnemu dečku duh vspeval po teh mokrinah pod seboj; saj se je čutil vzvišenega nad umišljenim morjem. Kako se ob splošnejjsem veselji odtekajočih se voda le naš deček ni veselil začasno vodovje izgubivši izpred očij. Tu na Kopanji tisto dobo ni bilo šole; zato brihtnemu dečku nikakor ni bilo usojeno tukaj na dalje bivati. Koliko mu je pri prvem uku na roko šel blagi strijc Jožef ali celo poprej uže vešča mati doma. zvedelo se bode težko. To pa ve jedina še živeča pesnikova sestra Alenka pripovedovati, da je stari strijc Jožef zaprosil svojega prijatelja Bonaventura Ilumelja, tisti čas ribniškega dekana, naj bi pod njegovim oskrb-ništvom France hodil v Ribnici v šolo. Zato mora deček, komaj da se mu priljubi gospod Jožefova hiša, uže zopet po svetu dalje. Dekan Ilumelj odda malega Franceta tamošnjemu, sedaj po imenu neznanemu učitelju v rejo in stanovanje. Ni se rad pesnik Ribnice spomina! v poznejšem življenji in ne dolgo pred smrtjo sc je o ribniškem učitelji, tem svojem sedanjem krušnem očetu, iu o bivanji pri njem, izrazil: „Za-me bi bilo bolje, da nisem nikdar v Ribnici bil." Jedilo leto je, če se natančnejega pozvedelo ne bo, ostal deček v ribniškej šoli ter vstopil od tod v 2. normalni razred v Ljubljano. Odkar je odšel z očetom na Kopanj, njega, dokler ni postili ljubljanski učenec, ni bilo več pri materi v Vrbi. Ko smo ljubo dečkovo osebo pospremili iz Vrbe na Kopanj in v Ribnico od tod, spominajmo se skromnega moža, starega mu strijca Jožefa Preširna, pravega Arona Ribičevej sorodovini. Ne kaže mu pokopanemu sredi starega svetokrištofskega pokopališča v Ljubljani groba nobeden spomenik; mi pa mu bomo v duhu ohranili spomenik, ponmer — da prav Jožef Preširnov dar slovenstvu in človeštvu je naš veliki Fran Prcširen. Spomini o cirkniškem jezeru. »Spisal sno, kehnoti mesto k t» lino ti in je ta pomlajeni e brez dvoma različen od vseh drugih in se izgovarja zadi blizo golta, mehki e pa predj blizo zobi. Tako v korenskih in besedotvornih slogih. Inače je v sklonskih končnicah. Tu se omenjeno pravilo zgubiva, ker govorimo pravilno otroci, pa tudi nepravilno z otroci mesto pravilnega z otroki iz otroky; enako veliki mož, velikih, velikim, velikima, velikimi iz veliky, vclikyh, veliky m, veliky ma, vel iky mi; toda nepravilno pri velikem mesto vel ice 111 iz veli ceni primeri stsl. velice-jemi», veliki možje mesto ve lici možje primeri stsl. ve lici i, velike j ženi mesto velicej ženi. Pravilo mehčanju je namreč, da se goltniki mehčajo pred e i in u v nebnike, pred e pak in pred takim i, ki je postal iz e, mehčajo se goltniki v sičnike, n. p. cel primeri nemški h c i 1, gotiški hail-s, sanskrtski kaljas; recite, stsl. rečete (ri.cete), primeri grški X s y o 1 t £; volci, stsl. v li» c i iz vli»ce, primeri grški Xvjtot. Grškemu 01 odgovarja slovanski e, ki pa se rad slabi v i; zato stsl. še rečete, nsl. pa že recite, stsl. 11a potoce nsl. na potoci, stsl. 11 a p o t o c e h i» nsl. 11 a p o t o c i h; toda stsl. in nsl. v 11» c i in volci iz vli.ee, kakor grški a v/, o t svedoči; enako tudi nesem in na zahodu nisem, nesi na zahodu nisi, ne iz stsl. nestb na zahodu ni, hrvatski ni je, ker dolgi e pišejo ije, zato nedosledno iu krivo ni j ; n e m a m na zahodu n i m a m itd. Ta samoglasnik i postavši iz e kaže svoj značaj po goltnikih, katere omehčuje v sičnikc. Pa tudi tu se omehčanje opušča in naučili smo se od sosedov goltnike izgovarjati tudi pred samoglasnikom e in onim i, ki e nadomestuje. Tako govorimo tudi otroki mesto otroci, ob potokih mesto ob potocih stsl. potoceht, na nogi, pri muhi, Vlahi stsl. Vlasi; velikega, drugega, suhega, na zahodu tudi velicega, druzega. Oblika velikega češki veli keho je postala iz velikajega; toda krčenje spada v ono dobo, kder je omenjeno pravilo uže umrlo, kajti sicer bi govorili sploh velicega, kakor se govori na zahodu slovenskega jezikokroga. Obe obliki velikega in velicega sta vsaka za se dokaz, da se imamo pri njuni razlagi opirati na sestavljeno sklanjatev velika-jega, kajti oblika velikega s svojim ohranjenim goltnikom kaže, da je v podstavni izvirni obliki stal po goltniku trdi samoglasnik, ki je ostal tudi po krčenju proti glasniškemu pravilu; oblika velicega pa kaže, da je skrčeni e po izviru e, ker le ta omehčuje predhodne goltnike v sičnike; da bi bila oblika velicega po zaimenski sklanjatvi napravljena, tedaj po obliki vsega, kder je prosti odprti e (jesti.), onda bi se goltnik mehčal v nebnik, kar pa se ne godi. Pač pa so se besede tace ga kacega vsacega, ki se glasijo na vzhodu in v stsl. t ako g a itd. prevrgle iz zaimenske sklanjatve v sestavljeno. Ob besednem koncu se po tem takem znebivamo glasniških pravil; oblike se olehčavajo, jezik postaja prostejši, jednoličnejši, obilnost oblik se zgubiva, in pri tem ravnanju se celo stare glasniške postave v nemar puščajo. Če so stari sklanjali duša duše terry by, ugaja nam mlajšim enako sklanjati duša duše in riba ribe. Če ima duša v rodilniku itd. duše, zakaj bi ne imela tudi riba in roka tako. In ker smo pozabili vzrok, zakaj ima duša duše, pozabili smo tudi posledek sklonske končnice e, ki bi ga imela učiniti na predhodni goltnik in govorimo zato: ima bele roke, kakor pravimo duše, dasi bi se imel k pred e omehčati. Ker se k ne omehčal, zato je ta oblika neorganična, t j. ona ne stoji na tleh slovanskih glasniških postav. Na dalje, ker so se te postave pred razvile in poznej v nemar puščale, a ne na opak, zato smemo sklepati, da je ta oblika mlajša, da spada v dobo po staroslovenščini. Če se te oblike nahajajo že v Brižinskih spomenikih pomešane z onimi na v, iz tega sledi, da se je. že takrat začel kazati nemški vpliv na naš jezik. Ker so pa v Brižinskih spomenikih oboje oblike na y in e rabljene, iz tega sledi, da smo Slovenci nekdaj oboje oblike imeli, ravno tako kakor staroslovenščina in ostali slovanski jeziki. Še dendenes imamo ostankov. Miklošič ima primere v slovnici III2 stran 138. za ženske, 134. za možke samostalnike, 1(11. za sedanjikove deležnike. Nekteri slučaji, ki so še med narodom shranjeni v frazeologičnih izrazih, še neso pobrani. Letos 11. p. v šolskih praznikih sem cul v Slovenskih goricah izraz: v z ved i priti t. j. v izvedy priti, kakor pravijo v ogledi iti, t. j. v ogled v iti. Iz te prikazni, da mi Slovenci in Hrvati in Srbi ta staroslo-venski y nadomesttyemo s samoglasnikom e, sklepa Šafafik v svojih starožitnostih slovanskih, da mi Slovenci nesmo potomci in najbližnji sorodniki starih Slovencev, za ktere sta sv. Ciril in Metod sv. pismo prestavila in liturgijske knjige spisala, ampak da so ti potomci Bulgari in mi Slovenci smo prišli iz zakarpatskih dežel, kakor Hrvati in Srbi, ker smo si v jeziku s Hrvati in Srbi jako blizo, posebno pak, ker imamo ž njimi vred te oblike na e mesto v. Ima še Safafik za svojo trditev tudi drugih dokazov: nektera krajna imena, osebna imena na -ic in ime D ud le i pa. Ta vsi ti dokazi so menj važni in se dajo inače presoditi. Krajna imena n. p. se povsodi ponavljajo, kder Slovani bivajo; imena na -ic, ki so vzeta iz Ano-nyma Solnograškega, piše^Majciger, ki je ta imena in cel Anonv-mov spis zgodovini sv. Cirila in Metoda pridjal, v našem jeziku na - e c; ime I) u d 1 e i p a, ki shranjuje skupek dl, ničesar ne dokazuje, ker se dl nahaja tudi na Slovenskem in sta obliki predla in prela obe v navadi. Ostal je tedaj najvažniši dokaz za Safafikovo mnenje, da smo mi Slovenci prišli kakor Hrvati in Srbi iz zakarpatskih dežel, dokaz skupnega glasnika e na onem mestu, kder imajo drugi Slovani y. Ta dokaz po tem takem tudi pade, če je, kakor se meni zdi, dokazano, da so oblike roke ribe vode itd. mlajše in so postale po staroslovenski dobi in po sliki duše iz rake mesto rak v. * i • « Ker sem že omenil šafafikovo mnenje o naseljevanju slovenskega naroda, naj še ob koncu pristavim Miklošičevo mnenje o tem prašanju. Miklošič sodi o tem prašanju tako. Slovenski narod je ono slovansko pleme, ki je bivalo v šestem stoletju na levem pobrežju spodnje Donave in je Prokop imenuje EsO-aJtov o«, Jornandes S clave ni i Fr. F.rjaveč: Rale. 47 en del tega plemena je ostal na svojih sedežih v/Dacii, ti so dakovski Sloveni, njih ostanki so bivali tam še do začetka sedanjega stoletja, sedaj so porumunjeni; drugi del se je selil na jug in je dobil pri inorodnikih svoje novo ime po Bulgarih, ki so bili se pozneje priselili in se s časom v Slovenih zgubili, bili pa so Bulgari s Huni in Turki soroden narod, med seboj se bulgarski Sloveni še dendenes imenujo Slovene, tujci jim pa pravijo, da so Bulgari; tretji del se je naselil v^Panonii in tje do Ivarpatskega podnožja, ti so panonski Sloveni in v njihovem jeziku sta pisala sv. Ciril in Metod, sedaj ie ta slovenski del razun ogerskih vzhodno -štirskih in hrvatskih '.'S'* l*'*"* • » »« » M fr r NI . - - Slovencev ter Slovakov pomadjaijen; šterti del je prišel proti zahodu do planin in se naselil na ,noriških planinah in dolinah čez celo sedanje Štirsko, celo Koroško, gornje in spodnje Avstrijsko, vzhodno Tirolsko, Kranjsko, Istrijo in staro Libumijo; ta oddelek smel bi se imenovati noriško-slovenski, navadno pa se imenuje dendenes prosto slovenski narod in jegov jezik slovenski ali novo-slovenski v razliko staroslovenskega. Slovenci smo tedaj po tem mnenju, ki je zagovarjajo najimenitnejši učenjaki, potomci ^noriškili in panonskih Slovenov, naj bližnji sorodniki. Slovakov, ki se sami še tudi imenujejo si oven sky narod in svoj jezik si o ven s k^ kakor mi, nadalje sorodniki- bulgarskih Slovenov iii izumrlih /dakovskih. V Trubarjevih in Dalmatinovih knjigah se ime Sloveni in Slovenci pomešano rabi. Rak. Spisal Fr. K rjaveč. Vsi i Kij te rakom žvižgat, Lažnjivi pritikArjl, Lažnjivi zvC-ziloglOili, VrennSna vi prorökil Presiren. se nižje živalstvo, ki v brezmejnem številu in v iieizcrpnej !|! raznolikosti životari po suhem in po mokrem, menda nema ^frTjfe živalice, ki bi bila populamejša od raka. Pri nas vsaj pozna ga vsak samosrajčnik, izvzemši morebiti kacega bosopetega Kraševčka, • •»1» , « > U /it-' ki še ni videl druge vode, nego domače vasi umazani kal. Temu bi mogel kdo ugovarjati, da brezsrajeniki in bosopetci nikoli in nikjer nemajo besede, vsaj veljavne besede ne. To je živa resnica, katere nobeden pameten človek, ne bode pobijal, toda raku so do imenftnosti pomogli možje, učeni in modri možje. Kdo bi htel tajiti, da pokojni profesor Metelko ni bil učen in moder mož? In ta učenjak, ki je Slovencem v nemškem jeziku spisal slovnico slovenskega jezika, ta učenjak postavil je za uzor „raka", da bi pokazal, kako gre sklanjati moška imena. Kaj menite, to ni kar si bodi! Toliko in toliko imen je bilo možu na izbor. a nobedno mu ni bilo po volji. Raka si je izbral, gotovo ne brez dobrega premisleka. Sicer nemarno vse gotovosti, da li je bil „Wik" Metelkova izvirna misel. Vsacemu naobraženemu Slovencu je znano, da so se uže pred Metelkom slovenski slovnica rji ukvarjali z delom, o katerem je težko reči. ali je manj koristno ali bolj nehvaležno. A kraj vse nehvaležnosti število teh mož vendar ni tako neznatno, kakor bi se morebiti komu zdelo. Prav zato je tudi mogoče, da je uže kdo drug pred Metelkom imel to srečno misel, posaditi raka na to častno mesto. Pravimo: mogoče je, a poroštva za to nikakor dati ne moremo, ker odkrito izpovemo, da so nam vse te slovnice, naj si jih je rodil Bohorič, oče Marko ali Kopitar, znane zgolj po pisateljevem imenu. Pa če bi se tudi dalo prerekati Metelko vej izvirnosti glede raka, to vendar njemu samemu — raku namreč — slave zmanjšati ne more, donavljalo tudi v drugem. Ako prouzročajo gibanje ploščice zvočni valovi človeškega glasa, potem mora tudi ploščica v drugem telefonu i>osncmati to gibanje ter v svojem ohližji vzbujati zvočne valove, ki jih uho poslu-šajočega spozna kot glas govorečega v prvi telefon. *) S tem aparatom mogoče je govoriti na veliko daljavo samo da se ta prepreže z vodilnim dratom, s katerim sc sklepata telefona v skupni vodilni krog. Zapomnimo si tedaj, da vsak električen tok, ki nastane v dratu okoli valjarja ovitem, prouzročuje gibanje železne ploščice. Jednaki učinek ima tudi vsako oslabljenje ali ojačenje tokove moči. Vzemimo si sedaj samo en telefon in sklenimo ga s kako stanovitno galvanično baterijo v vodilen krog, v kterem naj se nahajata tudi dva kosa posebnega z živim srebrom napojenega oglja, ki ležita jeden vrhu druzega in se rahlo dotikata. Potem kroži tok na pr. iz baterije skozi ogelj in telefon zopet v baterijo nazaj. Tokova moč ostane si jednaka, dokler ne spremenimo baterije (elektromotorične sile) in vodilnega upora v krogu. Ogelj spada mej dobre prevodnike in ima čudno svojstvo, da menjuje svojo prevodljivost, ako se stiska. Stisnimo ogeljna kosa v gori omenjenem krogu, s tem predrugačimo ogljevo prevodljivost, vrhu tega bolj ali manj rahlo dotikanje ogljevih kosov, ki tudi vpliva na krožni upor. predrugačimo tedaj tudi krožni upor, *) Tako razlagal si jo Graham Boll sam vršenje v telefonu in z njim strinjala so je prvi čas velika množica veščakov. A pozneje pokazalo jo nekaj poskusov. o 1840. leta izhajale so samo verske in Šolske knjige. Od te dobe počenši pa vidimo, da stopajo na kegiževno polje pisate\ji» ki so si v tujih, naprednih deželah pridobili omiko. Ti pisatelji bavili so se osobito s prevajanjem iz zapadnih jezikov in časopisov. V tem času začele so se odpirati tiskarne tudi v Turčiji samej, a prejšnja dela so se tiskala v neturških deželah. Prvo slavjansko tiskamico na bolgarskem zemljišči odprl je 1839. leta v Soloniku Teodozij, arhimandrit Sinajskega samostana, a žal. da je kmalu potem pogorela. 1840. leta osnoval je A. Damian o v s pomočjo angleških misijonarjev bolgarsko tiskamico v Smirni, kjer je živela kolonija bolgarskih trgovcev. Tam je od 1844. leta profesor Konst. Fotinov dajal na svitlo prvi bolgarski mesečnik s podobami „Ljuboslovie". V Carigradu začeli so bolgarski tiskati v treh tiskarnicah 1843. leta. Konst. Ognjanovič izdal je 1845. leta v Parizu prvi bolgarski almanah. Za njim so prišle na vrsto tudi gledališčne igre. Velik napredek storila je književnost, odkar se je pojavil cerkveni prepir. V Carigradu ustrojili so bolgarski trgovci in pisatelji 1856. leta literarno društvo pod naslovom „Bblgarska narodna knjižnica14. V njihovem časopisu „Bhlgarska knjižica" dobila je literatura prvikrat svoje središče. Na veliko škodo je to društvo kmalu prenehalo. Šc-le 1869. leta posrečilo se je nckojim mladim možem ustrojiti novo jednako društvo v Brail i z imenom „Bi.lgarsko književno družestvo". Rodoljubni bolgarski trgovci podpisali so za to društvo kapital 200.000 frankov. Za predsednika se je izbral prof. Dri no v; za tajnika Vasil D. Stoj an o v iz Žerovna. Od 1870. leta izdava društvo svoje „Periodičesko spisanje". „Kraljevič Marko u narodnih pjesmah." Pod tem naslovom je prišla v Zagrebu, v knjigarni Lavoslava llart-mana knjiga na svitlo, ki obseza 62 narodnih srbskih in hrvatskih pripovednih pesnij o kraljeviči Marku. Izdajatelj Ivan Filipovič dodaje 470 stranij obsežnej knjižici predgovor, a na konci tolmači menj znane besede, zlasti iz turškega v srbski jezik sprejete. Knjižica velja samo 90 kr. in mi jo priporočamo mladim slovenskim prijateljem posebno živo. Tožbe so pri nas več kot navadne, kako zelo smo Slovenci vsled tisočletne zgodovinske odvisnosti od Germanov duševno raznarodeni. Mi teh tožb, dasi so opravičene, nečemo pomnoževati, ker menimo, da je koristneje delati na to, kako bi za bodoče popravilo se, kar je zlega iz preteklosti, nego li z golimi tožbami pesimizem buditi in njega sprem- Ijevalko nedelavnost podpirati. Mi glejmo, da slovanski značaj, kolikor smo ga obranili, v literaturi razvijemo, a poleg tega se učimo slovenskega duha zlasti od najbližnejših svojih sorodnikov druzih Slovanov, stare in nove dobe. In v tem oziru kaj je večjega, kaj divnejšega nego so srbske ali hrvatske narodne pesni! Pa kako žalostno sramotno malo so pri nas v originalu znane! Mnogo je omikanih Slovencev, ki vedo o krasnih srbskih narodnih pesnih le po kacem posameznem prevodu ali morda le iz „Talvija". Mnogo je narodnjakov, ki so navdušeni za literarno zvezo s Hrvati, ali da bi se bili kedaj potrudili dobiti in čitati to kar je največje, kar je nepresežno v jugoslovanskej literaturi, srbske (hrvatske) narodue pesni, — ne, tega ne! In vendar je uže pred osemnajstimi leti pisal znan slovensk pisatelj, üa ne bi nobeden Slovenec smel prej peresa v roke jemati, predno ni poleg druzega potrebnega tudi srbsko narodno poezijo proučil. Ni častno za nas Slovence, a res je pa, da je mnozega zaviralo v čitanji srbskih narodnih pesnij to, ker so bile v cirilici tiskane. Naše iz šol in vsakdanjega življenja le na latinico in gjtico navajeno oko se teško oprijemljc cirilice, ki se je v mladosti ne učimo. Zagrebško gori omenjeno izdanje onih krasnih srbskih narodnih pesnij, ki pojo o narodnem juuaku kraljeviči Marku, tiskano je z našimi latinskimi črkami, torej se leliko čita vsaccmu Slovencu, če tudi cirilici ni prijatelj. Narodne pesni o kraljeviči Marku, poleg Kosovskih najlepše pripovedne, razvrstene so v tej zbirki tako, da sc dobi slika celega življenja Markovega in cela podoba narodnega junaka, podoba jugoslovanskega junaka, simpatičnega moža silne telesne kreposti in izbornc hrabrosti, a nežne čudi, kakor dete glede dobrega srca, poleg tega pa veseljaka, ki poleg teške topuznice nosi tuluminu vina, ki ga rad in obilo pije „te pri svakom veselju niza krasne zdravice uz času vina." J—č. Ruski jazik na balkanskem polotoku. Od nekdaj študiralo je mnogo mladih Srbov in Bolgarov v Rusiji, ki so ondu svoje nauke završivši vračali se v svojo domovino. Na velikih šolah v Kijevu, St. Peterburgu, Moskvi in Odesi nahajal si vsako leto mnogo mladih mož iz jugoslovanskih dežel, osobito mnogo svečenikov srbskih na duhovnej akademiji kijevskej. Od posledpje rusko-turške vojne söm postala je ta zveza mej Rusijo in južnim slovanstvom še tesnejša. Tisoč in tisoč ruskih prostovoljcev drlo je za zadnje vojne na bojišče bolgarsko, srbsko in črnogorsko, članovi najodličnejših rodbin ruskih, velikaši in plemenite gospč hiteli so na balkanski polotok na pomoč ranjenikom po bolnicah in borilcem na bojiščih. Ruski jezik razlegal se je poleg bolgarskega in srbskega v krvavem boji: prejšnjej duševnej zvezi mej Rusijo in balkanskimi kneževinami pridružila se je sedaj še krvna. Poleg tega bila je Bolgarija preko dve leti pod vojno in civilno upravo rusko, in še dandenes nahaja se v bolgarskej kneževini in v vzhodnjej Rumeliji mnogo Rusov v visokih vojaških in državljanskih službah. — Vse to je pripomoglo, da se je ruski jezik na slovanskem jugu jako razširil. V Crnej gori vzdržava Rusija višjo dekliško šolo z obrazevališčem, kateremu je predstojnica Ruskinja. V tem zavodu je ruski jezik obvezni predmet. Znano je, da črnogorski knez svoje hčere odgaja v St. Peter-burgu. V bolgarskej kneževini uveden jc srbski jezik v vse šole in učiti se ga mora vsak dijak ravno tako, kakor bolgarskega. Srbija osnovala je na velikej šoli v Belem gradu stolico ruskega jezika, kjer je obvezni predmet vsem dijakom na tej šoli, uvedla je dalje srbska vlada ruščino v vse gimnazije, vsa učiteljišča in vse višje dekliške šole kakor obligaten predmet. V dotičnej osnovi za učiteljišča pravi srbska vlada, da ima učenje ruskega jezika ta namen, da bodoči srbski učitelj more v ogromnej ruskej literaturi najti vir svojemu nadaljnemu izobraževanju. K učiteljiščnim izpitom konec šolskega leta poslala je vlada posebnega komisarja P. Kulakovskega, profesorja ruskemu jeziku na velikej šoli v Belem gradu, da jej je poročal o šolskem napredku v tem predmetu. In kako se po Srbiji širi ruščina, vidimo iz velikega števila ruskih novin, ki dohajajo v Beligrad. Na ondotnjo pošto hodi 240 ruskih novin in sicer 117 dnevnikov in 70 mesečnikov. Na Srbskem, Bolgarskem in Črncj gori tedaj bode ves drugi rod, ki je sedaj v šolah, umel in govoril ruski in čez dvajset let ne bode se mogel imenovati omikanega človeka, kdor ne bode čital ruskih novin in knjig. Znano je, da tudi v Zagrebu imajo na ondotnjem vseučilišči osnovano stolico ruskega jezika, kateremu je učitelj naš rojak prof. dr. Celestin. Da, celo Madjarji začeli so se učiti ruski. Nedavno je odličen Hrvat vprašal znanega profesorja in turkoljuba Vambervja, ki v Pesti na vseučilišči predava orijentalske jezike, in ki je imel še pred tremi leti za arabščino preko 50 poslušalcev, koliko dijakov obiskuje letos njegova predavanja. Vambery mu odgovori, da samo trije. Ilrvat se čudi ter vpraša, kam so se poizgubili drugi dijaki. Vamberv lakonično odgovori: „Uče se ruskega jezika!" — Da. ruski topovi delajo čuda in stvarijo vseslovanski jezik! J—k. Glasbene vesti. Piše Vojteh Valenta. Slovenska Glasbena Matica v Ljubljani kupila je v last Ilajdrihove napeve 1. zvezek za 100 gld., katere hoče v posameznih glasovih na svitlo dati v zbirki „Lavoriki", V kratkem času bode to društvo razposlalo svojim udom muzikalije, mej katerimi bode 22 napevov v „Lavoriki". Za tisk se pripravlja Danilo Fajgeljeva transkripcija za klavir, katerej služi za motiv znana Fleišmanova „Luna sije." Kje dom je moj? Kdo ne pozna tc krasne pesni? Ali malo jih je, ki vedo, kako se je rodila. Dne 21. decembra 1834. se je prvikrat predstavljala v Pragi Tvlova igra „Fidlovačka", za katero je glasbo zložil F ran j o Skraup in takrat je prvič zadonela narodu češkemu pesen „Kde domov müj" in hitro kot blisk se je razširila mej celi slovanski svet in poje se dandenes v vseh slovanskih deželah in vseh narečjih. Češka opera. llazpisano darilo 1000 gld. za najboljšo eeško spevoigro priznano je bilo g. Smetani za opero „Ljibuša". Za to sta dobili priznanje operi „Črnogorci" od Bendla in „Blanik" od Fibicha. Za darilo 1000 gld. za komično opero konkuriral je samo jeden skladatelj, toda delo se ni sprejelo kot vredno darila. Zato se je to darilo razdelilo mej skladatelja liendl in Fibich. Slovenski glasnik. Slovensko slovstvo. Jurčičeve .Slovenske knjižnico* prišel je nedavno na svitlo 8. zvezek, ki nam prinaša zbirko novelic pod skupnim imenom „Zimski večeri". Spisal jih jo dr. Ivan Tavčar. Na 152. straneh obseza ta zvezek podobo iz življenja -Tat*; podobe iz 1-ga pogorja -Moj sin* in .Miha Kovarjev"; historično povest .Antonio Gledjevič* in noveleto -Gospod Ciril*. Razven Antonija Gledjeviča, katero je pisatelj objavil uže 1873. leta v mariborskej .Zori", natis-nenc so vse ostale štiri povesti zdaj prvi pot. Cena s. zvezku .Slov. knjižnice"' je 50 kr. in knjiga se dobiva v r Na rod noj tiskarni* ali pa pri izdajatelju samem. — Znani pisatelj .krščansko-katoliškega nravoslovja* g. Fr. Kosec, župnik v Truškah pri Kopni (Capodistria) vabi na naroČijo svoje nove bogoslovske knjige „Spovednik in njegova služba", ki bode 300 stranij obsegajoča s koncem jaimvarja 1881. leta dotiskana. G. pisatelj pravi, da je ta knjiga po svojem obsegu namenjena samo duhovnikom in da se za to posvetnih naročnikov ne more niidejati. Cena 1 gld. 20 kr. — -Peter rokodelcih. Poučna povest odrastlej slovenskej mladini. Prosto na slovenski jezik preložil Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. Tako se imenuje 2. zvezek knjižnice za slovensko mladino, katero je pod imenom .Dragoljubci- g. Tomšič začel dajati na svitlo; knjižica trdo vezana stane 45 kr. in dobiva se pri .Vrtčevem- uredništvu in pri J. Giontiniju v Ljubljani.— „Nauk o gospodinjstvu". Bodočim gospodinjam, ženskim učiteljiščem, učiteljem in učiteljicam na višjih dekliških razredih ljudskih in meščanskih šol. Poleg nemškega izvirnika J. vit. Hermanna. prosto poslovenila J. N. in J. L. Založil Ivan Lapajne v Krškem. Str. 54, 8°. 40 kr. V Trstu 1880. — .Kres-. Leposloven iu znanstven list. Sodelovanjem profesorja dr. Kreka in župnika Pav. Trstenjaka urednje dr. Jakob Skct. V Celovci 1881. 1. snopič str. 68. 8°, cena za vse leto 4 gld. List- prinaša mnogovrstno leposlovno in znanstveno berilo od Lujize Pesjakove, dr. Križana, prof. dr. Kreka, Dav. Trstenjaka in še od nekaterih drugih neimenovanih pisateljev. Pesni Janeza Jenka, brata pokojnemu Simonu Jenku, bode v kratkem dal na svitlo pridni, založnik slovenskih knjig, tiskar Krajec v Novem mestu. Praška „Politiku objavila je letošnje poletje v svojem feuilletonu Stritarjevega -Zorina*. katerega je prav dobro na nemški jezik preložil g. Fr. So lak v Zagrebu. Uredništvo .Politike- naročilo je g. Selaku še več slovenskih spisov ponemčiti, da jih potem objavi v svojem listku. Kakor se nam poroča iz Zagreba, dovršil jc g. Selak prevod Erjavčeve .Mravlje" injednega izmej Jurčičevih romanov, ki bosta v kratkem v .Politiki* prišla na svitlo. „Narodne biblijoteke", katero izdajata brata Jovanoviča v Pančevu. izšel je drugi zvezek. Vsebina njegova je prevod prelepe Erjavčeve povesti „Ilusar j i na Polici,* katera je prišla na svitlo v „Slov. Glasniku1' 1. 1863. Cena knjižici je 16 kr. Star slovenslc rokopis našel so je v Celovci. Lopo pisan obseza Oče naš, Češčeno si Marijo in Vero. (i. dr. L. Geitler, profesor slovanskih jezikov in primerjajočega jezikoslovja na vseučilišči v Zagrebu, bil jo letošnje poletje na gori Si naj i v Arabiji, kjer je iskal v ondotnej samostanskej biblijoteki starih slovanskih rokopisov. Od Succa dalje skozi puščava spremljal gaje sirski dragoman in ž njim pet beduinov. Priporočilni list., katerega jo s pomočjo avstrijsko-ogerskega konzulata dobil od aleksandrijskoga patrijarha, odprl mu jo vrata samostanskej knjižnici, kjer jo nakopičenih več stotin malo ne tisoč let starih grških, koptiških in sirskih rokopisov. Prof. Geitler našel jo ondu dva rokopisa glagol ska. katera so prištevata k najstarejšim spomenikom slovanskim. Prvi je liturgična knjižica, tako zvani Trobnik, drugi rokopis je dobro ohranjen, in posebno zanimiv Psaltir. Po znamenjih paleografiških in po čistem jeziku sme se trditi, da sta rokopisa iz 10. stoletja. Oba štejeta 300 pergamentnih listov, a vsi do sedaj znani in neizdani starejši rokopisi glagolski imajo do 800 listov. V samostanu imel je prof. Geitler toliko časa, da je opisal in prepisal oba rokopisa ter zaznamoval vse značaj ke paleografiške in jezikoslovne. Pod vročimi žarki arabskega solnca povrnil se je prof. Geitler čez 4G d ni j srečno v Suec in Aleksandrijo in od ondot v Trst. Prof. dr. Fr. J. Cel est in, učitelj ruskega jezika 11a vseučilišči zagrebškem, imenovan je za profesorja slovanskih jezikov v obče in čital bode, kakor smo zvedeli iz privatnega vira, v poletnem šolskem tečaji tudi o novoslovenskem slovstvu, osobito o našem Preširnu. Komparativni slovar slovanskih jezikov namerava izdajat i na st roške cesarske st. poterburške akademije nauk prof. V. Jagič v St. Peterburgu. Za sodelavca pri slovenskem jeziku in njegovih narečjih povabil je g. J. Baudouina de Courtenay, profesorja na vseučilišči v Kazanu. Znano je. da tudi profesor Miklošič, izdeluje jcdnako delo. ki bode ogromnega pomena za vse slovanstvo. Jiuski romani norih -pisateljev. Zadnje tri mesece se je v različnih ruskih časnikih pojavilo mnogo obširnih romanov, pisanih iz zdanjega časa in iz historije, podpisanih ali od dozdaj neznanih ali uže znanih pisateljev. Tako se je v .Ruskej reči" tiskal daljši historični roman g. Sardina -Rod knjazej Zacf-ninih" ; v .Ruskej Misli- je bil roman g. Jogelja .Meždu večnostjn i miiuitoj": v .Vestniku Evropi" je izšel roman g. Zaviseckega „Po principu": v .Delu'- je izšel roman g. Stanjukoviča rDva brata2; v .Pcterbnrških Vedomostili" roman .Zolotoj telec* od Rostislava. — Dalje je izšel te dni v St. Pcterburgu roman Krestovskega „Vstreča". V. J. Nemirovič-Dančenko je izdal v St. Peterburgu roman .Plevna i Sipka", v katerem slika življenje rusko vojsko ob tnrško-ruskej vojni. Kritika to delo hvali. — I). Minajev pak je izdal v St. Peterburgu ilnstrovan humorističen roman rEvgenij Onjegin našego vremeni." Dalje so imenovati izdanja zadnjih dveh mesecev: G. Karnoviča „Mal'tijskie rvcari v Rosii", historična povest. Spb.; Vs. Solovjeva _Car-Dcvica". roman. Spb.: P. A. Salmanova .Knjaz Boris Sčegljatev", historični roman ltf. veka. Spb.; N. Karazina .Dvunogij volk", roman s *20 podobami. Spb. Ta poslednji roman, ki seznanja čitatelja z afgani-nistanskim krajem, je uže preveden na nemščino in angleščino. Urednikova listnica. G. J. S. v Z. Vaš članek .Matica hrvatska" je uže stavljen, a ker nam je prostor pošel, morali smo ga odložiti. Oprostite! — G. S. H. v K. Hvala! Kritika o Franeeschijcvej knjigi .Zgodovina Istre" najbrž v 2. št. Obljubljene .Razmere mej goriškimi in celjskimi grofi" bodo dobro došle. — G. J. Ž. v Tj. Ker bode Vaša literarno-zgodovinska študija o Ivanu Popoviči. kakor pravite, obsezala poldrugo tiskano polo, prosimo, pošljite še. nekoliko rokopisa, da članka ne bodemo preveč trgali. Jezika znanstvenim spisom, osobito onim jezikoslovne vsebine, ne bodemo popravljali. — G. F. M. v K. Pesniškim poskušnjam v našem listu ni prostora. — G. J. A. v N. Jičinu: Tudi zemljepisni in narodopisni članki so nam dobro došli! „LJUBLJANSKI ZVON- stane vse leto 4 gld., pol leta 2 gld., četvrt leta 1 gld. Naročnina pošilja se upravništvu v .Narodnej tiskarni" v Ljubljani. Založniki: J. Jurčič, in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: dr. I. Tavčar. Tiska .Narodna tiskarna" v Ljubljani. Ljubljanski Zvon" •gojil bode v prvej vrsti leposlovje v najširjem pomenu te besede (romane, povesti, novele, pesni, potopise itd.); priobčeval bode sestavke in spise znanstvenega obsega iz različnih oddelkov človeškega znanja; zbiral bode raznovrstno narodno blago; skrbel bode za obširen p r e g 1 e d sodobnega slovenskega slovstva in imenit-nejših proizvodov drugih slovanskih literatur ter naposled poročal bode o napredovanji in delovanji domačih in občeslovanskih literarnih društev in u me tel j nos t ni h zavodov. Nädejemo se, da nam bode možno ta mnogo obsežni program dovoljno izvrševati, ker se je okolo našega lista zbralo uže nad petdeset znanih pisateljev in učenjakov slovenskih. Slovenski omikani svet pa pozivljemo s tem vabilom, da nam z obilim naročevanjem pomore točno izvrševati našo nalogo. „Ljubljanski Zvon", izhaja 4 pole obsežen po jeden pot na mesec, ter stane: za vse leto.....4 gld. za pol leta.....2 „ za četvrt leta .... 1 „ Naročnina pošiljaj se samo upravništvu „Ljubljanskega Zvona" v „Narodnej tiskarni" v Ljubljani. Domoljube slovenske prosimo, da bi se z naročili oglasili o pravem času, ker se lista ne bode tiskalo dosti več nego toliko iztisov. kolikor bode naročnikov. Ljubljanskim naročnikom nosil se bode list na dom. Vsa pisma in vse pošiljatve, ki se tičejo uredniškega dela, prejema uredništvo „Ljubljanskega Zvona" v Ljubljani, ali kateri koli izmej njegovih izdajateljev in založnikov. Oznanilo: Prvo številko našega lista poslali smo nekaterim gospodom na ogled; drugo številko prejeli bodo samo naročniki, t. j. tisti, ki nam vsaj do 25. januvarja 1881. pošljejo naročnino. cyo