SeTerin šali I Iz zbirke Slap tišine
Molitvenik
Izdan že davno v starem pravopisi, prebiran bil je že od treh rodov. Na listih nosi masni blagoslov, držijo se ga mnogih rok odtisi.

Da bi spolnile se želje o sreči, so ustnice iz črk Boga prosile, večkrat oči so se po njem solzile, beroč molitve ob mrtvaški sveči.
Rad vedno znova jemljem ga s police, zbledel je že v vezavi in obrezi. V njem je podobica, spomincek z Brezi j, kjer Sin je v varstvu Milostne Kraljice.
Pod njo okorno pisana obljuba, podkrižana za večnost ko s pečati. Na njej pustila mi je rajnca mati zaupno vdanost svojega poljuba.
25
385

Pojdiva
Pojdiva, draga, v zlate čolne, ljubezen v večnost jih vesla, daljave raja, žari j polne, budijo v mraku blesk morja.
Otožna zemlja se obrača, z vetrovi greva na tečaj, prše utrinki v sled orača, ki plug objema za ročaj.
Po brazdah z rožami oviti sejalci dob in dni gredo. Na statvah časa srčne niti želje ljubeče tko v nebo.
V  prividenjih čeri koralne začrtale so se v temi, vihar bučeči vzdihe žalne prepeva mrtvim, ki so šli.
Hite ozvezdja v svetem krogu, val čolne ziblje sem in tja, z obrežja v posvečenem logu Vestalkin ogenj plapola.
Strasti gorijo, dogorijo v telesu kakor dim kadil, iz vonjev, ki v pepelu tlijo, večerni cvet bo nama vzklil.
V  somraku bova — sanjajoča — poslala svetu še smehljaj
in sončna obla bo — gasnoča — pokrila zemljo čez tečaj.
Ljubezen, brušena v kristale, na tvojem čelu zažari. Tkanine mavric bodo pale na postelj tvojo sred noči.
386