GLASBENA MATICA V LJUBLJANI
V petek, dne 9. maja 1924 ob 8. uri zvečer v veliki dvorani hotela „UNION“
INSTRUMENTALNI IN VOKALNI
KONCERT
Spored izvajata:
Orkester orkestral. društva Glasb. Matice, pomnožen s člani orkestra Nar. gled. v Ljubljani pod vodstvom prof. J. MICHLA in pevski zbor Glasb. Matice, pod vodstvom zborovodje Srečka KUMARJA in sodelovanjem prof. J. RAVNIKA na klavirju.
SPORED:
Suita za godalni orkester (Preludij in Finale). Večerna zarja, suita v petih stavkih,
Nielsen . . Rebikov .
d’Indy . .
Adamič , Adamič Pavčič . Adamič .
Ravnik . Lajovic .
Kogoj . Kogoj . Premrl . Lajovic . Lajovic .
Kogoj . Adamič Lajovic .
Lento, Andante, Moderato.
Karadec op. 34,
Uvod,
Pesem,
Bretonska svatba.
ODMOR.
Molitev pastirčkov.
Narodna.
Ce rdeče rože zapade sneg. Igra na nebu.
Kam si šla mladost, ti moja. Breza in hrast.
Holadrijo.
Zvončki.
Rože za Marijo.
Dete jezdi na kolenu. Nagajivka.
Trpeča srca.
Vijola.
Zlato v Blatni vasi.
/
Mešani zbori.
Moška zbora.
Otroški zbori, poje ženski zbor.
Mešani zbori.
Molitev pastirčkov.	
(Gaspari)	
Sveta Rozalija, pastirčkov mati,	Sveta Rozalija, pastirčkov mati,
ti si pomagala ovčice pasti,	mirno zdaj spavaš, nič ne pomagaš;
ti si pomagala pesmice peti,	travice slana vse je požgala,
solncu velevala zemljico greti,	s solnca je lučca daleč zbežala,
travam zelenim visoko rasti.	pesmic pastirčki ne pojemo več!
Sveta Rozalija,	pastirčkov mati,
•kdaj se nam vrnejo zlati časi?	
Narodna.	
(C Golar)	
Peljemo devojko	vedro njeno čelo,
s kraljevega dvora,	zmeraj je veselo,
smeje se in jo pozdravlja	tanko grlo ti ima
zlata gora.	kakor golobica,
S kraljevega dvora,	sladko poje, žvrgoli
s pisanega grada,	kot lastavica.
smeje se in jo pozdravlja	Peljemo devojko
zarja mlada.	s kraljevega dvora,
Vitka je visoka,	smeje se in jo pozdravlja
kot konoplja v polju,	zlata gora.
belega obrazka,	S kraljevega dvora,
kot labodka snežna,	s pisanega grada,
ustna ji žare kot	smeje se in jo pozdravlja
jagoda rdeča,	zarja mlada.
Če rdeče rože zapade sneg.	
(Pugelj)	
Če rdeče rože zapade sneg,	In ko je pomlad,
pa rože barvo izgube,	spet rože cveto,
povesijo glave,	a druge so rože to.
ovenejo, se posuše.	
Če je prve kdaj ljubilo srce,	
ne bo drugih nikdar tako.	
Igra	na nebu.
(Fran Albreht)	
Kot jezdeci v divjem galopu	tuje armade 1 Ogenj! Sovražnik!
pode se po nebesnem stropu	Jezdeci vriskajo,
težki oblaki.	kopja, ostroge in meči se bliskajo
Temno vihrajo raztrgane halje . .	od kavalkade;
Zdaj so obstali:	vmes repetirke in bajoneti . . .
polkov izmučenih mračno bučanje,	V črnem požaru nebo se zasveti,
naraščajoče in pojemajoče	v črne prepade ruši se zemlja . . .
v brezdaljne in silne prepade.	Mi pa se križamo, oljko prižigamo,
To so koraki v somrak zakrite,	k Bogu se bližamo jadni in bedni.
v črni sovražni svoj prapor ovite	
Kam si šla?
(Golar)
Kam si šla, mladost ti moja,	Jaz pa pojdem na plesišče,
kakor solnce za goro ?	dekle	moje,	le z menoj!
Hladna je večerna zarja,	Polko	godci	zaigrajo,
in neskončna noč za njo.	oj, to	plesal	bi s teboj
vse do jutra, vse do solnca ljubil, rajal kot vihar in ugasnil v divji strasti, kot ugasne bliska žar.
Breza in hrast.
(Oton Zupančič)
Breza, breza tenkolaska, kdo lase ti razčesava, da stoje ti tak lepo, ali mati, ali sestra, ali vila iz goščav?
Niti mati, niti sestra, niti vila iz goščav. Tihi dežek opoldanji, lahni veter iz daljav.
Hrast, hrast kodrogrivec! kdo lase ti goste mrši, da so kuštravi tako ?
Ali mačeha hudobna, ali sto sovražnikov?
Niti mačeha hudobna, niti sto sovražnikov. Mršijo mi jih viharji sred noči, o polnoči.
Holadrijo.
(Borisov)
Holadrijo, holadra 1 Pomlad je spet prišla pojmo veseli vsi, da čez polje se glasi, holadrijo, holadra !
Zimski je zbežal čas, vse v veselju plava spet, s cvetjem ves je svet odet. Holadrijo, holadra!
Ptički k nam prispeli so, radostno zapeli so, z njimi pojmo tudi mi, da čez polje se glasi, holadrijo, holadra!
Rože za Marijo.
(Širok)
Po raju Jezus hodi in ovčke bele pase, in kamor stopi z nožico svojo, tam roža rdeča zrase.
In angeli za njim gredo, vse rdeče rože pobero in Materi Mariji jih neso: „Poglej, Marija!
Jezušček, Tvoj sin,
pošilja Ti te rože za spomin.“
Zvončki.
(Dolenc1!
Zvončki beli po dolinah zazvončkljali so, v zlatem vozu zopet pomlad pripeljali so.
Zveselili so se malčki lepih zvončkov teh, ter domov so jih prinesli v ročicah obeh.
Zvončki beli pa zvonili dalje so, dokler niso privabili drugih cvetk nam na zemljo.
Dete jezdi na kolenu.
(Levstik)
Skoka, skoka konjič na polenci, na kolenci dete naše daleč jezdi — pod nebesa k svetli zvezdi. Zvezde božje se igrajo in igraje lesketajo, a pred njimi je danica, kolovodna prehodnica.
Druge naglo vse za njo, sukajo se in teko.
Mesec kislo se drži
in zabuhel govori: Bolno glavo imam, ves obvezan kimam, kdo po nebu ropota, da zaspati mi ne da?
Pesem nagfajivka.
(Zupančič)
Zima, zima bela, vrh gore sedela pa tako je pela, da bo Mirka vzela, ker on nič ne dela, ker on nič se ne uči, čaki, čaki Mirko ti!
Trpeča srca.
(Narodne)
Mene moje srce boli,
bolelo bo za moje staro matere
za mojega starega oče.
Srce je žalostno, močno je ranjeno, moglo bo umret.
Bog pa je stvarnik moj, vstvaril me je na svet,
Bog pa mi daj še to noč preživet. Angelček varuh moj varuj me še nocoj!
Zagorski zvonovi prav milo pojo,
pa nemara preljubo k pogrebu neso.
Pa le naj jo neso kmalu pojdem za njo.
Vijola, modra in rumena, Marija, z rožami češčena! Vsa v glorijoli solne stoji, bleščijo milost ji oči.
V naročju njenem božji sin igra se z žarom dragotin.
Iz demantnih je solz nakit okoli vrata mu ovit, in jabolko je iz zlata, ki v desni roki ga ima.
Vijola.
(Golar)
Stopinja plaha zadrhti, zablodijo kalne oči.
In večna luč in tih somrak -k Mariji plava klic grenak: „Kraljica, Jezus mali ti kdo v prsih ogenj pogasi spomina, greha temnih dni, obupa, ki srce mori?
Le v črni grob se mi mudi, Kraljica, Jezus mali ti!“
In božji sin se nasmehlja in zlato jabolko ji da s prestola svoje milosti, ki v prahu k njemu hrepeni. Vijola, modra in rumena, Marija, z rožami češčena!
Zlato v Blatni vasi.
(Zupančič)
Prišli trgovci z novci	Prišla je putka tutka,
za šalo v Blatno vas	zares.	za šalo v Blatno vas zares
Na trgu sredi blata	Vse blato potacala,
pustili pisker zlata . .	.	zlato je pozobala.
Potem naprej, ha, ha	zares	Potem naprej, ha, ha	zares,
trgovci z novci.	da putka tutka.
In Blatničani zbrani sklenili so v en glas zares '.
„Ta puta kokodajca bo nesla zlata jajca!“
Potem pa pit ha, ha zares vsi Blatničani zbrani.