pripravijo klobase ali kakšno drugo meso. Za opoldanski obrok je v navadi kislo zelje, v katerem se je kuhala kaša ali pa ješprenj, v katerega je tudi stopil pacek. Popoldanska malica je podobna dopoldanski; ves dan pa morajo imeti kosci in grabljice dovolj vina. Večeri med gorjanskimi kosci so lepi in sproščeni. Z mrakom izgine vsa utrujenost. Z bližnjih košenic se zberejo in posedejo okoli ognjev po dišečem senu. Pečejo krompir, nekateri so se v dolini spomnili tudi na koruzo. Šalijo se, prepevajo in pripovedujejo. kakšno je bilo včasih življenje v Gorjancih. Na košenici Pri jezeru je bila nekoč vas. še danes se pozna zidovje in robovi na košenicah so sledovi nekdanjih brazd. Nekateri menijo, da so odšli ti prebivalci z Gorjancev zaradi turške nevarnosti, drugi pa trde, da so morali bežati pred mravljami, ki so jih hotele uničiti. Mravelj je na tem mestu še danes toliko, da je košenica polna kupčkov, čeprav jih večkrat razkopljejo. Največ teh gorjanskih pi·ebivalcev se je preselilo v Gornji Suhadol. Majhne lesene hiše in stare skednje so prinesli s seboj in jih postavili v vasi. Več hiš ima še priimek ali hišno ime Gorjanc. Pred kakšnimi sedemdesetimi leti so prenehali Podgorci pasti prašiče v Gorjancih. Novi lastnik ni dovolil, da bi prašiči delali škodo po gozdovih. Erjavec Janez iz Gornjega Suhadola, ki je danes star 87 let, je še pasel prašiče v Gorjancih. Jeseni, ko je začel zoreti želod in je začela odpadati bukovca (žir), so iz vasi Loka, Stara vas, Cerovi log, Leskovec in Suhadol zagnali prašiče v gorjanske gozdove. V bližnje vasi so jih zvečer prignali domov. Nekateri so imeli prašiče ves teden v gori, v nedeljo so jih prignali domov, da so kaj toplega pojedli. Vas Cerovi log pa je imela na Kobili velike skupne svinjake. Tu so držali prašiče, dokler ni zapadel sneg. Prašičem so na paši nagajali volkovi. Pastir ni bil nikoli brez »ostrega« v gori. Nekateri so zaganjali prašiče v hoste tudi pozimi. Rili so po snegu in si za silo nabrali želoda in žira. Stari Suhadolčan se spominja, da so lastniku gozda plačevali po eno krono od vsakega svinčeta, ki se je paslo v Gorjancih. Zvrste se še druge pripovedi o Kukovi gori, ki je polna vode, o dekletu, ki je z voli vred utonilo v Jezeru ... Ognji dogorevajo, žerjavica se spreminja v pepel, pri Miklavžu odbije polnoč. Kosci se bodo za dobre tri ure ulegli v kopice, potem pa bodo spet zamahnili po rosni travi. Na čudnem robu STANKO KLINAR Z otroki sem se žogal na ozkem prostorčku pred hišo, na trdih peščenih tleh v senci stare jablane, nesrečno ograjene krog in krog s sovražnim plotom, ki je vsakih nekaj minut požiral žogo v našo veliko nejevoljo. Preskušal sem pač vse tiste nespametne akrobacije, ki jim nikoli nisem bil kos, tako da se je še otrokom čez čas začenjalo zdeti, da morajo biti zares težke, če ne celo vir­ tuozne. Nekam sem seveda moral s svojimi razposajenimi močmi, ki mi jih je lenobno jutro tiste nedelje obsodilo na hišni arest. Medtem, ne da bi najmanj mogel slutiti pekočo ironijo lepega dne, se je zgodilo nekaj strašnega. Takrat namreč, ko je stregla oskrbnica v Aljaževem domu kosilo svojim gostom, jo je sredi slovesnega opravila prestrašil Lojze, ki 171 je od nekod zrasel na terasi in se hkrati bled in tresočih kolen zgrudil na klop. Iz ran na vratu mu je nicala kri in močila srajco na prsih - vpijoč znanilec krvave novice, ki jo bo izjecljal, brž ko pride do moči. In ko jo je izpovedal, je bila ena sama, a ta dovolj strašna: Franci je padel v Stenarjevem razu! Brojan je prejel alarm in mobiliziral mojstransko četico. Hudo zagnan je tekel mimo hiše, kjer sem z otroki preganjal čas, meni pa se je hotelo govoriti o vremenu in sem mu zaklical: »Zdaj pa kar čedno kaže, kaj! Zjutraj je bilo pa leno, da se mi je komaj ljubilo živeti.« »Ni preslabo«, je uradno odgovoril, očitno ne preveč navdušen nad takim predmetom pogovora in, najbrž v strahu, da ga nasilno spreminja, plaho pristavil: »V razu se je nekaj zgodilo ... « ►►A tako?« sem rekel prozaično, kot da sem zvedel to iz radia, in mislil bolj na žogo in nove poskuse kot na Brojanove besede. Ko je videl, da njegova novica nima nobene teže, je pospešil korak, kajti čas je bil zlato ... Tako se je zgodilo, da se je ekipa že spustila z vrha k ponesrečencu in začela z reševanjem, ko sem sam stal šele pod razom, ne da bi prav vedel, kaj naj storim. Toda tistih par minut, ko sem prisluškoval težaškemu delu v steni, poveljem in klicem, zabijanju klinov in padajočemu kamenju, sem se zelo pomiril. V Aljaževem domu so mi namreč dali na pot tako nevsakdanje novice, tako nasprotujoče običajnim skušnjam in tako nerazumljive in nerazložljive navadni pameti, da sem vso pot do pod raza pretekel v globokem dvomu nad tem, kar sem čul, in v veliki skrbi za Francijevo življenje. Menda je padel cel raztežaj, trideset metrov, a si ni ničesar zlomil, ni dobil pretresa možganov, ni padel v omedlevico, ni padel v šok, temveč se je lepo pobral na polici, se potipal, zavezal pretrgano vrv in plezal še dva raztežaja naprej kot prvi, dokler ni zaradi bolečin opešal. Lojze je bil srednji plezalec, vrv padajočga ga je ujela v zanko, mu ožgala vrat in ga potegnila nekaj metrov niže, a zadnji, Stanko, je dobro varoval, tako dobro, da se je vrv pretrgala ... In vendar je Franci obtičal nekje na nekem čudežnem robu, nad zevajočo krajno počjo, ki je režala s pošastnim žrelom sto metrov globlje v prepadni črni grapi ... Potem je bilo ti·eba hitre akcije. Lojze se je kljub lastni nezgodi čutil najsposobnejšega, da jo izvede. Kot da živi še v tistih zlatih časih, ko nihče ni mogel pomniti, kdaj je sreča v skalah kakemu Mojstrančanu zadnjič pokazala zobe, se je odločil, da izpleza sam, kljub ožganemu vratu in kljub temu, da je bil formalno začetnik in prvič v Stenarju. Gotovo celo zgornjo polovico raza je tako pre­ plezal brez vsake tuje pomoči in v rekordnem času preko vrha sestopil v Vrata, kjer se je izčrpan od prevelikih dogodkov sesedel. Pri takih podatkih, ki so si kljuvali v oči, nisem mogel biti miren. Da bi bil rezultat tridesetmetrskega padca v terenu tretje stopnje tako mil, se mi je zdelo nerealno. Zla slutnja mi je zalezovala srce in sikala o skritih, zahrbtnih poškodbah, ki ubijejo človeka šele čez čas, a zagotovo ... Toda delo v steni je bilo enakomerno, klici in povelja mirni in stvarni. Prvič se je zgodilo, da mojstranška ekipa rešuje tovariša iz svoje srede, prvič, da se je reševanja v steni lotila sama in celo občutno okrnjena, kajti eden njenih najvrednejših članov je ta hip potreboval pomoči. Vznemirjenost bi torej bila razumljiva. a dejstvo, da je prevladovalo prav njeno nasprotje, je tudi meni na snežišču spodaj vlivalo zaupanje in popolnoma logično se mi je zdelo Brojanovo povelje, ki mi ga je zavpil iz raza štiri slo metrov nad menoj, naj odidem čez Stenarjeva vratca na vrh. Ce torej dodatna pomoč z drugih reševalnih postaj ni potrebna, mora že biti vsa stvar zelo v redu. Ubogal sem torej in skušal razumeti nerazumljivo, čemur pa moj razum ni bil kos in se je zatekel v nevero in dvom nad tem, kar je čul. 172 Zdaj nisem več hitel. Od devetih sem stopil na Stenarjevo teme, v hipu ko je zvezdna kupola noči pokrila široko gorsko prostranstvo in ugasnila sle­ herno pot. Tako nisem mogel več sestopiti nad raz k tovarišem. Predvrh nas je ločil, sploh jih nisem čul, saj so bili vsaj tri sto metrov globlje in daleč stran. Tih vetrc je lizal skale, in da bi mu kljuboval, sem vseeno začel lezti po grebenu dol, previdno tipaje v noč, toda brez pravega občutka za trdnost kamenja, ker sem sam ves drgetal od mraza. Prišel sem do kočljivega mesta in obrnil, ker se ga tik nad zevajočo črnino nisem drznil lotiti. Za skalo blizu vrha, v pri­ vet1iu, sem legel na kamenje in prižgal svečo. Gledal sem vanjo in mislil o življenju in spet sem zapadel malodušnosti. Ali plapola tako kot moja sveča, ki jo moram sicer ščititi pred vetrom, ali samo tli kot zgubljajoče se zvezde v megli? Najbrž samo tli ... Kaj naj bi sicer v tem mrazu! Veter je stegnil jezik okrog skal in upihnil luč, preden sem utegnil skleniti dlani okrog plamena. Nisem je drugič prižgal. Trl sem si kolena, dokler se nisem ogrel in za hip utonil v sladki utrujenosti. Bela tančica je oblivala goro in silila k vrhu, a čutil sem, da meri predvsem k črnemu stolpu v predvrhu, čigar obrise sem lahko razločil. Vzdigovala se je v odločnih zlikanih gubah, kot da je trdo naškrobljena, in