uialu nato so odvedli najprej Zrinskega, potem Fran-kopana na dvorišče in jima prečitali obsodbo. Zadnji stavek slove: »Disem nach solle er aller Ehren entsetzt, seine Giither confiscirt, dessen GedachtnuB vor der Welt aufigetilgt, vnd endlich seine Person dem Frey-mann oder Scharff-Richter iiberantwortet werden, wel-clier ihne an End vnd Orth, da es sich gebiihrt, seyn rechte Hand sambt dem Kopff zugleich abschlagen, vnd jhne also vom Leben zum Todt hinrichten solle ,, ,«lli Na vprašanje Zrinskega, da li ni upati nikakega po-miloščenja, je šele poslal Abele po občinskem pisarju odlok, da mu ne odsekajo desnice, — Bivši hrvatski ban je stopil na morišče, šest sežnjev dolg in štiri sežnje širok oder, pogrnjen s črnim suknom; njegov sluga mu je zavezal oči. Pokleknil je in rekel samo: »V tvoje roke izročam svojo dušo!« — in krvnik je zamahnil —
'&±ZL___:_____,________—_____:___:___________________________
Cesarski grad v Dun. Novem mestu,
kjer sia bila zaprta Zrinski in Frankopan.
pa ne spretno; glavo je odločil od trupla šele z drugim udarcem, — Truplo so' zavili v črno sukno in je položili na stran; gvardijan pa je molil z navzočo množico za rajnikovo dušo,
Frankopan je pa nagovoril ljudstvo raz morišče v latinščini: »O vi, ki ste prisotni in vidite mojo bedo, glejte in imejte me za zgled; ljubite Boga in Nj, cesarsko Veličanstvo, ostanite jima zvesti in pokorni, varujte in zdržujte se brezbožne in preklicane častihlepnosti, ki je mene pripravila v to skrajno stisko, Z Bogom! Molite zame pobožen rekvijem; jaz grem v smrt in bom pri Bogu vaš priprošnik, Z Bogom, z Bogom!« Tedaj so mu zavezali oči; pokleknil je in klical na glas: »Jezus, Marija!« Meč je zažvižgal po zraku — a nespretni krvnik je zamahnil tako nesrečno, da mu je zasekal v pleče, Frankopan je padel z glavo naprej, se obrnil in hotel vstati; šele po drugem zamahu je padla glava. Ljudstvo je bilo sila ogorčeno; rabeljna so zaprli takoj po eksekuciji in ga postavili pred sodišče,115
114  Ibid, list 25,
115  Ibid, list 26—28, Frankopan se je torej poslužil dovoljenja, govoriti javno na morišču in ni prekoračil meje. Vrednosti torej te besede nimajo nobene, ker nam ne razkrivajo duše in misli govornikovih, ki jih poznamo bolje iz pisem, spomenic in zagovorov.
270
Trupli so položili takoj v krsti in ji pokopali v skupni jami pri cerkvici sv, Mihaela; ta je stala poleg stolnice, to je ob sedanji mestni župni in proštijski cerkvi, Do 1. 1802, je ostal grob nedotaknjen. Takrat pa so preustrojili razpadajočo cerkvico sv, Mihaela v žit-nico, Izgrebli so vse mrliče naokoli in jih prenesli na pokopališče ob Ferdinandovih vratih. Kosti Zrinskega in Frankopana so našli in jih določili z vso gotovostjo: kajti dobili so pri njih srebrne gumbe od oblačil in banov robec z znakom P- C, Z. v zlatu vezenim,11" Hrvatje so prosili cesarja Franca L, naj jim prepusti te predmete v spomin; dobili so jih, Gumbe so razdelili nekaterim hrvaškim rodbinam, budimpeštanskemu narodnemu muzeju in mestnemu muzeju v Dunajskem Novem mestu, kjer hranijo tudi meč, s katerim se je izvršilo obglavljenje; tudi robec je dobil ta muzej, a ga je nekdo izmaknil, — Od 1, 1802. do 1885. so počivale kosti v posebnem grobu ob prejšnjem južnem zvoniku. L. 1885, so pa podrli oba zvonika proštijske cerkve. Takrat so izkopali tudi kosti hrvaških mučeni kov. Nekaj časa so jih hranili v mrtvašnici; na »višji ukaz« pa so jih morali zagrebsti v skupen grob; naročeno je bilo celo, da naj jih raztresejo v grobu. A Hrvatom se je posrečilo pregovoriti grobokopa, da jih je položil vkupe na določeno točko neposredno pod vrhovno plastjo. L, 1907. so jih izkopali iznova, jih položili v dve krsti ter djali v nov grob; odtod so jih letos prenesli, združene v eni krsti, po 248 letih v domovino', kjer počivajo v grobnici zagrebške stolnice za velikim   oltarje m,117
Bila sta med živimi nenavadna moža, ki sta imela za svoje ravnanje razloge; bila sta oba omikana in versko vzgojena, pa tudi dobro poučena; stala sta vsak za svojo osebo na trdnem stalu,
Zrinski je bil pravnuk slovitega Nikolaja Zrinskega, ki je branil 1. 1566. Siget pred Turki, Izobraževal se je doma v osnovnih vedah, kakor je bilo to navadno pri plemičih one dobe; 1. 1630. je prišel v Gradec v jezuitsko odgojevališče, a štiri leta pozneje v Trnovo (Nagv-Szombat) na višje izobraževališče, ki je stalo istotako pod vodstvom oo. jezuitov. L. 1636, se je vrnil domov in se tudi vadil v borbi in vojni umetnosti, v zimskem času se je pa posvečal slovstveni naobrazbi in pisateljevanju. Njegovo največje delo je »Adrianszkoga mora Siren a«, iz madjarščine v hrvaščino prevedena epična pesnitev njegovega brata Nikolaja.118 To delo je Peter prevel dvakrat; vprvo točno po izvirniku, vdrugo je je prosto prepesnil; in ta drugi prevod
118 Ibid. list 26 omenja poročilo izrecno, da je bil robec, s katerim so zavezali Zrinskemu oči, z zlatom vezen; P. C, Z. znači P(etrus) C(omes) Z(rini).
117  Uspomena, str, 241—255; tam podaja V. Deželic zgodovino teh grobov v vseh podrobnostih do 1, 1907.
118  Niko Zrinski je spesnil v madjarščini še druge stvari; vse je dal na svetlo G. Kazinczv: Zriny nek minden mun-kaji, V Pesti 1817 v dveh zvezkih. Izvirni epos je prišel na svetlo pod naslovom: Adriai Tengernek Svrenaia; tiskan na Dunaju pri Kosmeroviju 1. 1651, Petrov hrvaški prevod je bil tiskan v Benetkah pri Zamariji Turrinu, 1, 1660, — Uspomena, 171—204 in 332, Nova izdaja: Književnik. Časopis za jezik i poviest hrvatsku ..., III. (1866),