423
Književnost    PAVLE ZIDAR, UČITELJICE
Za Zidarja kot pisatelja je značilno, da si prizadeva napisati daljše pripovedno besedilo, ki bi se zasluženo imenovalo roman, vendar se mu pri ure-
Pavle Zidar, Učiteljice; opremil Miloš Volarič, Založba Obzorja 1971.
sničevanju zamisel največkrat razdrobi v manjše dele z značilnostmi novele. Poleg tega je izdal tudi nekaj knjig kratke proze, ki je bila od vsega začetka tako zasnovana; mednje sodita predvsem knjigi Stanja in Nova stanja, zdaj pa se jima pridružuje še ena z naslovom Učiteljice, v kateri je zbrana
424
Marjan Dolgan
večina takšnih  besedil,  ki  so  bila že objavljena v revialnem tisku.
V njih spremlja Zidar različne faze v življenju sodobnega slovenskega uči-teljstva, pravzaprav njegovega pretežnega dela, ki ga predstavljajo učiteljice: od tedaj, ko zapustijo učiteljišče in začnejo z učiteljevanjem, ali kot to imenuje Zidar: »pedagoško misijonar-jenje«, polne zaverovanosti v pomembnost svojega poklica, do upokojitve. Prvo delovno mesto je po navadi kaka vaška šola —¦ Zidar opisuje predvsem tiste na Dolenjskem, kjer ni zanje nobenih primernih oblik kulturnega življenja niti intelektualne družbe, zato si jo učiteljica poišče razen med svojimi poklicnimi kolegi, ki pa jih največkrat ni, saj gre za manjše šole, ki niso popolne osemletke, pri vaškem župniku ali kaplanu, kar postane vzrok za različne pritiske in premestitve, ki jih izvajajo posvetne oblasti s pomočjo vaškega javnega mnenja kot obveščevalne službe.
Zidar prikazuje ta sloj intelektual-stva — če ga sploh smemo tako imenovati — kot posameznice, ki so ujete med norme javnega mnenja in svojo lastno nagonskostjo. Vaško okolje, v katerem večinoma živijo učiteljice, ovira uresničevanje njihovih zasebnih želja, kar povzroča v njih različne psihične travme in frustracije, ki se stopnjujejo tudi zaradi neskladja med pedagoškimi »prijemi« kot idealnimi vzorci, ki so jih priporočali profesorji učiteljišča — nekateri med njimi so »mazohisti slovenske joge (pedagogike)«, in njihovo uporabnostjo, zaradi česar se sprevrže poučevanje otrok v psihično nasilje, v katerem se kompenzirajo različna čustva učiteljic. Zidarjeva besedila predstavljajo nekakšne portrete posameznih učiteljic, ki se morajo ravnati po zahtevi, naj se vsakdo obnaša »kakor sta mu naložili pedagogika in zgodovina pedagogike, natančneje: biti mora jetnik svojih stotih ogleduhov (...) Vsak glas in gib, misel in čustvo se mora
skladati s povprečnostjo naše duhovno zaostale ceste« (str. 60).
V središču avtorjevega zanimanja je erotika junakinj. Te se ji zaradi doživetij v svojem otroštvu ne morejo prepustiti, zato tudi ne morejo razviti materinskega čuta in postajajo zaradi osamljenosti po končani učiteljski karieri neuravnovešene ali pa se že med njo nagibajo k alkoholizmu in propagiranju religije, tako da jih končno odpustijo iz učiteljske službe.
Neka druga »pedagoška teologinja« — tako Zidar ironično karakterizira učiteljico — postane nekakšna policijska vohunka na šoli, dokler je zaradi njene pretirane vneme in doslednega upoštevanja ukazov predstojnikov ne degradirajo spet v navadno učiteljico.
Zaradi mentalitete okolja tudi ne more nastati nobena trdna ljubezenska zveza, ker je takoj onemogočena s spletkarjenjem, ki mu sledi kot posledica poseg prosvetnih oblasti v obliki premestitvenega dekreta in še česa.
Posebna značilnost Zidarjevih del, ki se je pojavljala že v njegovih dosedanjih delih in je očitna tudi v tej knjigi, je ideja, ki spada v območje pojmovanja erotike, po kateri je moški v primeri z žensko psihično manj trden pred zunanjimi pritiski, ki hočejo onemogočiti erotično zvezo, pa tudi v sami zvezi kot taki. Zato je reakcija moškega ob neuspehih v ljubezenski in zakonski zvezi večja, saj se konča v pričujočem Zidarjevem delu celo dvakrat s samomorom, medtem ko se obe ženski sorazmerno hitro spet vključita v ustaljeni način življenja.
Možnost, da moški vzdrži, je samo v tem, da se popolnoma podredi okolju in partnerki, s tem pa se po Zidarjevem mnenju »feminizira«, kar je tema enega izmed besedil, kjer je tak učitelj prikazan kot nasprotje Jermanu iz Cankarjevih Hlapcev, katerega je mogoče raztegniti na celotno Zidarjevo učiteljstvo, ki sploh ne goji kakih revolucionarnih načrtov ali idej o tem,
425
Pavle Zidar, Učiteljice
kako bi spremenili svet okoli sebe. Pa tudi njegov čut za pros veti je vanje ljudi ni razvit tako kot pri Cankarjevem učiteljstvu, ki je ustanavljalo izobraževalna društva in se ni moglo sprijazniti z obstoječim stanjem. Prav zaradi idejnih in ideoloških vzrokov je prihajalo v spore z oblastjo. Za Zidarjevo učiteljstvo se zdi, kot da bi bilo naslednik tistega dela Cankarjevega učitelj-stva, ki se je pustilo vselej voditi in je vedno izpolnjevalo ukaze predstojnikov samo s tem razločkom, da je pri njem še bolj poudarjena biološka narava in predvsem ta vodi pri Zidarju v kršitve etičnih norm še vedno patriarhalnega okolja. Od sposobnosti premagovanja tega spora je odvisna njegova nadaljna pot, zelo malo pa od nazorov, ki so večinoma na nižji stopnji kot v bolj civiliziranem okolju.
Zidarjev odnos do učiteljstva je bipolaren, saj prikrito sočustvuje z njim, hkrati pa čuti do njegove neizobraže-nosti in pasivnosti odpor, ki se kaže predvsem v ironiji in satiri, kjer je včasih mojstrski. Knjiga Učiteljice ne pomeni kake večje novosti v Zidarjevem opusu, ker se je večina sorodnih tem in motivov pojavljala že v njegovih dosedanjih delih, tokrat je samo zbrana v celoto, ki tudi na zunaj poudarja pomembnost Zidarja pri obravnavanju te tematike v novejši slovenski prozi, čeprav je precejšen del kratke proze v tej knjigi bliže osnutkom kot dovršenim besedilom.
P. S.: Upam, da ne bomo spet doživeli reprize šentflorijanske farse v obliki kakega protesta proti Zidarjevemu »blatenju« učiteljstva.
Marjan Dolgan