48. stev.
V Ljubljani, v soboto 25. aprila 1874.
Letnik If.
Inserati se sprejemajo in velj& tris topna vrsta:
8 kr., že se tiska lkrat, 12 „ „ n «i 2 „ 15 n n II n ^ i, Kolek (štempelj) znese vselej 80 kr.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija na Starem trgu b. št. 163.
Polititii lisi za slovenski narod.
Po pošti	prejeman velja:
Za celo leto	. . 10 gl. —
za pol leta	, . 5 ., —
za četrt leta	. . 2 „ 60
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 za pol leta . . 4 „ 20 za četrt leta . . 2 „ 10
V Ljubljani na dom pošilja velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je na stolnem trgu hiš. št. 284.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in saboto.
Verske postave v gosposki zbornici.
IV.
Vse predgovornike pa je prekosil grof Leo Thun, kteri je govoril zadnji v splošni debati. Govor njegov je bil zgodovinskega pomena, poln državno-političnih misel, natančne logike, in popolen tudi glede govorne oblike. Škofje, ki so govorili pred njim, so se bili vstopili bolj na cerkveno, on pa na politično stališče. „Tak govor," pravijo dunajski listi, ki niso v službi strasti slepih in gluhih liberalcev, ,je parlamentarično dejanje in če bi mi, kakor na Angleškem, imeli prave konštitu-cijske šege, bi ne bile le predloge v gosposki zbornici zavržene, ampak tudi zistema bi se prevrgla."
Pa tudi listom nasprotne barve je impo-niral ta govor in ker mu z logiko ne morejo do kože, niti njegovih trditev ovreči z dokazi, se spravijo, kakor neolikana druhal nad njega in ga prav po judovski predrzni in nesramni razvadi napadajo s psovkami, kakor: „stari zarjoveni vitez konkordata" itd.
Svoj govor, iz kterega podamo svojim bralcem najvažnejše stavke, je pričel grof Leo Thun tako-le:
„Vsi smo odrastli v veri, da enako svojim starišem in prednikom živimo v krščanski državi. Krščanske države pa niso postale tako, da bi bila katoliška cerkev enako kakemu društvu ali delniški družbi svoja pravila pred-
ložila državni oblasti, da jih potrdi, timveč, kakor znano, je katoliška cerkev, starejša od sedanjih evropejskih držav, po ukazu svojega Gospoda in mojstra aposteljne poslala po svetu in ti so vladarje in narode spreobrnili h krščanstvu, pridobili si njegova srca in jih krstili. Na ta način se je katoliška vera vtr-dila do prepričanja in njen duh se preselil tudi v postave in naredbe, po kterih se je človeška družba, življenje vseh stanov uredilo, po kterih so se opravljale notranje in vnanje zadeve držav in tako tudi uravnale razmere med narodi, vladarji in papežem, h kteremu so vsi z odkritim srcem kot k glavarju v duhovskih in pravnih zadevah svoje oči po-vzdigali".
Potem razlaga in dokazuje govornik, kako so države se vkoreninile v krščanstvu, kako je krščanstvo razširjalo omiko in pregnalo surovost, divjost, vraže in nevednost, in nadaljuje:
„Tako seje misel krščanske države vstano-vila in razvila. Zdaj pa se predlaga, da bi se krščanske države ideja opustila in po poti po-stavodajalstva vpeljala druga, tako imenovana, moderna državna ideja.' Krivična bi bila misel, da vse to izhaja iz sedanjega ministerstva, dasiravno od nekodi mora izhajati. Meni se zdi, da je kriva temu že nekaj časa opazovana prikazen, da tudi pri nas krščansko prepričanje ni več splošno in edino vladajoče, kakor je bilo v prejšnjih časih, da se je velika množica prebivalstva odpovedala krščan-
skemu prepričanju in celo sovražiti začela vero. Ta bolezen je zelo razširjena, in tisti, kterim se zdi nravno opravičena, morda celo znamenje napredka, res ne morejo drugače, kakor zahtevati, da se tudi v postavodajalstvu na to stanje ozir jemlje. Uganjka, ktero bi morala vlada v tem slučaji rešiti, je pri tem ta: kako naj se vravnajo politične pravne razmere nevere, — ne pa da se iz tega vzroka stavi vprašanje, kako naj se pravice katoliške cerkve na novo vredijo in določijo.
Ta misel bi pripeljala do spoznanja, da res ni pravih vzrokov, po kterih bi moral konkordat brez vsega pomislika biti odpravljen. Če že dandanašnje razmere zahtevajo, da se konkordat premeni, saj se v njem samim nahaja pot, na kterem naj se premembe njegove vrše. Jaz saj bi rad ne videl, da bi prišel izrek: ,,mož beseda," na kterem sloni vera in zvestoba na svetu, pri političnih obravnavah ob veljavo."
Zatem se obrne proti IIye-tu, kteri se je skril za hlinjeno vdanost do cesarja s svojim dokazovanjem, da je cesar sam iz lastne moči sklenil in odpravil konkordat, da toraj opozicija zoper verske postave velja prav za prav naravvost cesarju. Grof Leo Thun je samo prašal, kaj bi li gospod IIye rekel, če bi cesar iz svoje lastne vladarske moči sklenil nov konkordat in na pogodbi bi bil le minister vnanjih zadev podpisan? — Svoj govor konča stem, da svetuje zbornici, naj bi se država obrnila do papeža in se na poti porazumljenja

Statistični listek.
Železnice celega sveto in Jesenkov „Občni zemljopis"
„Indoctus discat, doctum ineminisse juvabit.'"
Hor.
I
Preberaje Jesenkov ,,Občni zemljopis' sklenil sem sestaviti občni pregled železnic vesoljnega sveta. Razna števila, zlasti za dolgost železničnih cest v zadnjem letu povzeta so po večem iz rečene knjige, uže zarad tega< ker je profesor Jesenko v njej povsodi zastavljal najvejša statistična data. Ta kratki pregled naj tudi priča čitatelju tega listka, ko-
*) Jesenkov „Občni zemljopis" je jako obširna knjiga, ki obsega 30 drobno tiskanih pol v veliki oktavi. Čitatelju ponuja to delo premnogo raznovrstnega gradiva iz zvezdoznanskega, prirodoznanskega in državoznanskega zemljepisja, zlasti so pa kulturostatistični oddelki tako obširni, da zadostujejo vsakemu, ki potrebuje poduka v takih stvarčh. Primeroma jako cena knjiga se dobiva pri Klerru, Giontiniju. Lercherji in Tillu v Ljubljani, pri Siegelnu v Celovci, pri Sobarji in Paternoliu v Gorici, pri Tandlerji v Novem Mestu, pri Geigerju v Celji, pri Ferlinci v Mariboru, pri Blankeu v Ptuji — pa pri spisatelji in založniku samem v Trstu. —	Vrdn.
liko raznovrstnega gradiva bode v obširne, tej slovenski geografiji našel.
Sedanje, devetnajsto stoletje se v primeri s preteklimi posebno odlikuje z jako koristnimi iznajdbami. Med temi pa gotovo nobena ni tako zelo pospeševala gmotnega blagostanja narodov — evropskih in neevropskih — kakor iznajdba železnic. Odveč bi bilo, obširno tu popisovati vse koristi, ki jih železnice narodom — in dotičnim državam dajo glede na njih narodno gospodarstvo, na njih politični razvitek, na njih državno varnost v strategič-nem in raznovrstnem obziru. Kako naglo in lehko prevaža parovoz ljudi in najtežje blago od mesta do mesta; v kratkem spodrine vse drugo prevažanje in prenašanje v dotični pokrajini; kajti niti konj niti vol, niti človek niti žival ne morejo tako ceno prenašati ali prevažati blaga, kakor parovoz po železni cesti Znano je, da konj pri navadni hitrosti pelje po ravni, a ne lepi — ne gladki cesti, okoli 18 centov, po dobri — gladki cesti pa 45 centov, po navadnem tlaku 50, po zelo gladkem tlaku celo CO centov, na železnem kolovozu, po šinah pa se drgnjenje voza tako zmanjša, da po njem en sam konj vleče lehko 240 centov, t. j. 4 krat toliko, kakor po najboljši cesti. Parovoz pa tudi v tem obziru prekosi konja, ne glede na čas, ki se prihrani, da parovoz neizmerno hitro svoje delo opravlja. Vsled tega so se stroški za prevažanje
silno zmanjšali. Preden je bila železnica iz Trsta v Ljubljano narejena, plačal je trgovec od centa rajža več voznine, kakor za isto blago od Kalkute (v Indiji) krog Afrike v Trst. Voznina je neprimerno podražila blago na krajih, kjer se je vživalo — in sicer isto blago, ktero se je v Prednji Indiji skoro zastonj dobivalo. Koder koli železnice vežejo zelo oddaljene dežele, povsodi se kažejo isti koristni nasledki. Poprej zelo nasprotne cene istega blaga se zravnajo. Blago, kterega se v kakej deželi preobilo nahaja, ima, preden so železnice narejene, navadno tako nizko ceno, da se pridelovalcu komaj stroškovi splačajo; v deželi, kamor se po dolgih in slabih potih počasi prevaža ali prenaša, pa je navadno silno drago, tako, da je po večem le bogatini morejo uživati. Ko hitro pa železnice vežejo deželi, v kterih eni se blago prideluje, v drugej pa povživa, zmanjšajo se troškovi prenašanja, vživatelji se pomnože in prejšnji vžitniki ga za isti denar lehko več kupijo, cena blaga se v tej deželi primeroma zniža; v prvotni deželi pa blagu cena poskoči vistej razmeri, v kterej se troškovi za njegovo prevažanje znižajo in kolikor več ga v drugej potrebujejo. To zopet pospešuje gmotno blagostanje v pervotnej deželi ter posredno ali neposredno podpira razvitek njenega kmetijstva in rudarstva in pa njene obrtnosti.	(Dalje prih.)
rešilo vprašanje o premembah nekterih toček konkordata; govorniku se ne zdi nemogoče, da bi se na tem potu doseglo več kakor s predloženo postavo. Se vd, če se bo papežu kar naznanilo, da se morajo pripoznati na čela liberalstva, kakoršno je zdaj, potem ne bo iz Rima druzega odgovora, kakor „Non possumu". „Cerkev ni zato, da bi začasnim ali krajnim vetrovom časa sledila in se po njih ravnala; ona ima nepremenljiva načela in da ta načela ohrani, to je njen od Boga ji dani namen."
Predsednik zbornice, knez Karlos Auersperg ni mogel se zdržati, daje govorniku segel v besedo in ga opominjal, da naj ostane pri stvari, dasiravno ni imel — kar pripoznavajo tudi liberalni listi — nikakega vzroka za to
Generalni govornik nasprotne stranke, baron Lichtenfels, se je pokazal po svojem govoru velikega nasprotnika katoliške vere; iz Kristusovega izreka. „moje kraljestvo ni tega sveta," izpeljuje, da se cerkev nima pečati s posvetnimi rečmi, aposteljni so imeli le učiti, vse narode, ne pa jim dajati postave itd. Zoper papeže se mora ostro postopati. Prazniki mu niso po volji, češ, zadržujejo ljudstvo pri delu, procesije škodljive v marsikte rih stvarih, po njih se podpera lenoba, širijo bolezni in trati čas, zato ima državna oblast pravico, tu se vmes vtikati. — Morda bi bil govornik še marsikaj razžaljivega navalil na katoliško cerkev, a ustavil ga je — ne predsednik, kakor grofa Thuna — marveč Bog sam, ker mu je poslal omedlevico, dajeomolk-nil in se na tla zgrudil: nezavednega so ga nesli iz zbornice in s tem je bila seja končana
Drugi dan sta govorila le še ministra Stremaver in Auersperg in priporočala zbornici postavo. Prvi je med drugim trdil, da ima zaupanje, da bode ravnal se po verskih postavah vsak, tudi škofje, ker bi sicer dr žava in cerkev prišli ob veljavo in spoštovanje; če bi se pa vkljub temu utegnil pokazati kje kak upor zoper postave, je državi dolžnost, da ga ne trpi.
Ministerki predsednik je zavračal, a ne zavrnil, kar se je trdilo, da je namreč pred loga postave nevarna cesarstvu in cesarski hiši, rekoč, da je vez zvestobe in ljuvezni, ki veže narode avstrijske s cesarjem, najbolje poroštvo za obstanek. (Kaj pa, če se ta vez „zvestobe in ljubezni" strga — po drugih?)
S tem je bila splošna debata končana. Izid glasovanja je našim bralcem že znan.
Mi smo zarad tega posneli iz vseh govorov najvažnejše stvari, da podamo svojim bralcem - kolikor nam je na pičlo odmerjenem prostoru mogoče — pravo podobo, ktero je imela gosposka zbornica pri obravnavi verskih postav. „Narod" je le njemu ljube govornike, centraliste in liberalce, obdajal s svitom pomenljivosti in njihove govore lišpal z lastnimi pristavki; tiste govore pa, ki so doneli iz ust mnogo bolj veljavnih, iz prepričanja govorečih mož, je krčil, pačil in sukal po svo jem, tako da so zadobili deloma ves drug zapopadek. Ni nam treba še posebno opomniti, da je s tem stopil „Narod" v vrsto najbolj strupenih judovskih, liberalnih, nemčurskih, naši veri kakor narodnosti sovražnih listov, od kterih se razločuje le še po tem, da je — v slovenskem jeziku pisan.
Avstrijsko cesarstvo.
Iz Kamnika, 22. aprila. (Izv.dop.) Kadar se na kmetih kje kaka neumnost zgodi, če se kmečki fantje ob somenji malo opraskajo,
ali celo če ob nabiri vojaških novincev kdo malo glasneje zauka, kričč nemčurji in libe ralci pa njih listi: „01ike manjka, duhovni svoje dolžnosti ne storč, premalo podučujejo ljudstvo!" Po tem takem bi človek mislil, da med „inteligencijo" in med nemčurji (ki se, se \6 da, vsi štejejo med inteligencijo) gre pa vse natanko po pravilih olike. Ali, dragi Slovenec", povedal ti bodem zdaj-le istorico iz našega mesta, in prav resnično istorico iz krogov naše nemčurske inteligencije, ktero prebravši boš znabiti mislil, da se je zgodila med hotentoti! Čuj! Nek davkarski vradnik, pri zadnjih volitvah eden najhujših agitatorjev za liberalnega kandidata, bil je višje postav ljen v službi, ali zavolj ravno omenjene za sluge ali zavolj drugih, ne vem. To priložnost porabi naš nemčurski župan in danes teden zvečer, menda na svoje stroške, napravi v neki krčmi večerno veselico, k kteri so se sošli večjidel vradniki, pa nekaj meščanov. Ko je zbrana gospoda že vsega dobrega odveč imela, zmislijo si še igrati „den Fiirsten von Thorn"-Odbero si že bolj postaranega meščana Fr. C In ta mora, hočeš, nočeš, piti in piti, dokler so mu dopuščale moči. In ko več ne more, začno gospodje v biksanih škornjicih uganjati, kakor se med neolikanimi kmečkimi fanti menda nikoli ne zgodi. Začno mu neki šiloma vlivati pijačo v u<ta, in govori se celo, da so mu ruma vlili med njo. Ko siromak že več poži rati ne more, pade v nezavednost, in visoka inteligencija ga neki naloži v šajtrgo in tira v vežo njegove hiše. Tam reveža popusti nem ška kultura in ubožec se nič več ne zave na tem svetu — v petek umrje, zadnjo nedeljo je bil pokopan!
Glej, dragi Slovenec, tako se godi med bahači z oliko, ko bi vendar človek mislil, da kaj tacega še med divjaki ni mogoče. Oe bo pa kmečki fant na poti malo zaukal — o, omike manjka! Ali se ne pravi to, bližnejemu pre mišljeno življenje pokončati? Ali zoper tako surovost ni nobenih paragrafov? Saj se še celo najdejo zoper nabiranje podpisov na poštene peticije! In da ne boš mislil, da je nerodnost med kulturonosci tako redka prikazen, kakor zelena vrana, naj še pristavim, da smo ravno tisti teden imeli tudi v neki hiši prav navaden fakinsk pretep med — hlapci? O kaj še! med našo inteligencijo! Lahko bi postregel z imeni. Pojdite se tedaj solit, vi omikanci in olikanci, nemčurji! Naj mi le še eden vpije zoper surovo kmečko ljudstvo, brž mu rečem: pometaj pred svojimi vratami! Živila naša nemčurska kultura!
Iz Gorenjskega, 23. aprila. (Izv. dop.) „So weit ist es mit uns gekommen, dass wirdieses haben erleben miissen. Der Mensch schamt sich, die Sachlage offentlich auszu sprechen." Te besede mi je rekel nek učitelj, o kterem se ne sme ravno reči, da je „mit Leib und Seele ultramontan". Gotovo vem, da se omenjeni gospod prejšnje mežnarške službe ni sramoval, sramuje se pa okoliščin sedanjih. Gorenjski učitelji so dobili namreč od okrajnega glavarstva radolškega nakaz, da jim ima davkarija pripoznano plačilo izplačevati. Da so bili učitelji tega veseli, si pač vsak lahko misli; saj vemo, da od zraka nihče ne more živeti. Kdo bi tedaj za zlo ne vzel vradom, če učitelji na to pridejo, nekteri še od daleč, pa namesto krvavo zasluženih krajcarjev morajo vtakniti besede: „Ich gib Ihnen kein Geld, ich darf Ihnen kein Geld geben". Ali se to ne pravi, norčevati se z učitelji? Ali se imajo morebiti učitelji na ta način za novo šolo navduševati?'. Sploh se nam pa zmiraj bolj
kaže, da vnema za sedanje šolsko stanje vedno bolj peša in hira. Da duhovščina do sedanje po svojem načelu „konfesijonslozne" šole ne more imeti veselja, se samo o sebi razumi; da učitelji veselja nimajo, je menda po skušnji zadnjih let dovolj spričano, saj bodo naposled samih nepotrebnih pisarij toliko imeli, da bodo veliko bolj „Schreibdiurnisten" brezštevilnih glavarjev, kakor, da bi mogli opravljati svoj pravi posel in podučevati otroke.
Da pa tudi vradniki sami z novimi šolskimi postavami niso zadovoljni, mi je priča to, da je nek davkarsk vradnik tem postavam dal ime, kterega očitno izreči ne smem. Finančni direktor ljubljanski ga je zarad tega posvaril in pri ti priliki neki blizo tako-le rekel: „Sie haben zvar reeht, aber sagen darf man es nicht".
Ker sem že tega moža v misel vzel, naj omenim še to, kar sem o njem slišal in sicer zavoljo tega, ker vem, da vradniki pri svojih potih v kake oddaljene kraje večkrat kaj dobička iščejo. Potrebno bo davka plačujočim na korist milje malo bolj na tanko meriti. Ni davno, kar je ta gospod obhodil nekoliko okrajev po Gorenjskem, da je dotične vradnike priganjal, naj bi zastale davke od kmetov iztirjali; koliko je to državni kasi pomagalo, ne vem, veliko gotovo ne, škodovalo pa ji je gotovih 670 gl., ktere si je omenjeni kot „Reisediaten" vračunil. Tako se tukaj sploh govori; če to ni res, naj se nam naznani in pripravljeni smo preklicati.
Iz Konjic 13. aprila (Izv. dop.) — Tretja obletnica kat. pol. društva v Konjicah.
—	(Konec.) Društveni denarničar da račun o društvenem premoženju. Nihče ni zavezan za društvo kaj plačevati. Stroški se plačujejo s prostovoljnimi darovi. Kakor poprejšnja leta, so tudi letos za društvo največ darovali č. gospodi duhovniki domače dekanije. Ob času lanskih volitev v državni zbor je društvo vsaj več denarjev potrosilo, ker je oskrbovalo v Konjiškem okraju posel posebnega volilnega odbora. Za stanovanje je šlo letos manj denarja, kakor poprejšnja leta. Zimski čas nam je bil svitli knez \Vindischgratz brezplačno vse nekdanje pisarne za zborovanje prepustil. Sedaj pa društvo v hiši v. č. g. prvomestnika zastonj dobiva saj za manjše zbore tako pripravno stanovanje, da res v celem trgu
—	za dober denar boljšega ni. Vsem tedaj, ki so pretečeno leto ali z denarjem ali z drugimi darovi podpirali društvo, izreče se — naj-iskrejnejša zahvala.
Društveni denarničar potem spregovori nekoliko besed za poduk: „o denarju." Med drugim pojasnuje, da denar je le sredstvo, ali orodje, po kterem pride človek do bogastva
—	ali blagostanja. Zato se denar ne sme kopičiti, temveč je treba z denarjem pametno in pošteno barantati. k temu nam je potreba denarnih trgov n. pr. posojilnic — ne le po mestih, ampak tudi na kmetih. —
Že pri poslednjem zboru se je društveni-kom poročalo, kako so se poslanci v Gradcu zavoljo srenjske postave pričkali. Veliko jih je bilo za to, da se po sili napravijo nove večje občine. Drugi so temu ugovarjali; vsi smo pritrdili, da g. Herman pozna želje slovenskega ljudstva, da on je kmetu najbolj iz srca govoril. Ker je štajarski deželni zbor stvar za zdaj preložil ter se do konca junija želi zvedeti, kaj ljudstvo o tej stvari misli, — se je tudi naše društvo v tej zadevi s posebno prošnjo obrnilo do si. dežel, odbora v Gradcu. Prošnja to-le obsega:
1.	Društvo ponavlja svoje prošnje o okrajnih zastopih, ki naj se ali odstranijo, ali pa naj se za njihov volilni red tako predru-gačijo, da bodo kmetom pravičnejši;
2.	prosi, da se napravijo manjši okraji
od sedanjih;
3.	naj se srenjam odvzame krajna poli cija, ktero naj gosposka oskrbuje. Ona ima meč, ona zamore strah dajati ;
4.	naj se srenje po sili skupaj ne tlačijo — Naj se dalje ne brani srenjama „Konjiška. vas" in „Preloge", da se razdružite od Konjiškega trga, s kterim ste se bili pred 10 leti
prostovoljno združili;
naj se tudi drugim srenjam, ki to želč, po postavi dovoli, da se iz njih zopet napravijo katastralne srenje. Takšne srenje, ko so še samostalne bile, so se prav dobro počutile.
Zbor je tej prošnji soglasno pritrdil.
Po društvenih pravilih bi bilo treba za četrto društveno leto voliti nov odbor. Po predlogu nekega starega g. društvenika pa se je dosedanji odbor soglasno potrdil še za prihodnje društveno leto.
Društveniki so se prav zadovoljni razšli. Kvatrno nedelje po Binkoštih je prihodnji zbor. Da ste mi zdravi!	—
Iz Dunaju. 23. aprila. Rudeče bukve, v kterih ministerstvo vnanjih zadev objavlja vladine naredbe in določbe, še niso dodelane in bodo jako suhe. Obsegale bodo le pisma gospodarskega ali kupčijskega zapopadka. Splol je objavljenje „rudečih", „rumenih", zelenih' in „modrih" bukev zgolj komedija, ker je to, kar se v njih nahaja že znano in večjidel brez vse vrednosti. Tajnih pisem pa vlada nikdar razglašala ne bo. — Proračun za skupne potrebe znaša 116,943.054 gld. Po odbitih rednih dohodkih pri colnini bode trebalo še 94,047.309 gld., od kterih spada 65,833.116 na takraj-litavske, 28,214.192 gld. pa na oger-ske dežele. Naše dežele bodo tedaj leta 1875 za skupne potrebe plačale 2,001.243 gld ogerske pa 857.675 gld. več, kakor leta 1874 Za dispozicijonsfond zahteva se 100.000 gld manj, kakor doslej, ker slabo denarno stanje tirja varčnost. Ti denarji so se vselej najbolj slabo obračali, ker požrlo jih je po večjem liberalno časnikarstvo, da je raji hvalilo vla dine naredbe, zato je prav, da so se zmanjšali, potrebna bi pa bila varčnost tudi pri drugih izdatkih. — Zbornica poslancev je 23. t. m. v drugem branju potrdila postavo o zemljišči-nih knjigah za Spodnje-Avstrijsko. Predsednik je naznanil, da bodo odslej seje dolgo trajale, ker je še veliko reči rešiti. V gosposki zbornici pa so obravnavali drugo versko postavo. Zoper njo so govorili Lobkovic, Rauscher in Schwarzenberg, za njo pa baron Hein. Mini sten Stremajer je škofom rekel, da je vlada skušala porazumeti se s škofi, pa zastonj. Odgovor na predloge škofov je pričujoča postava, ktera ni nobena konfiskacija, ampak namerava le zboljšanje plače nižjih duhovni kov. Zbornica je sklenila s 66 glasovi proti 20, spustiti se v posebno posvetovanje.
Ogrrska, 24. aprila. Kakor skušajo takraj litavski nemški liberalci vse ponemčiti, tako hočejo unkraj Lttave raadjari vse poma-djariti. Pri posvetovanji notarske postave v državnem zboru ogerskem so namreč madjari zahtevali, da bi bil povsod vradni jezik ma-djarski. Sedmograški Saksonci pa so zahtevali, da se jim dovoli nemški jezik, kakor se je dovolil Hrvatom hrvaški. Zsedenyi je stavil posredovalen predlog, da notarji morajo biti zmožni jezikov, ki se v deželi govore. Pri glasovanji se je naročilo odboru, da naj dotična
paragrafa 2. in 7. nekoliko prenaredi in jih zbornici še enkrat predloži v posvetovanje. Dozdaj so bili le Rusini z madjari nezadovo ljni, zdaj so se jim pridružili še Saksonci, in kmalo bodo ž njimi potegnili tudi sedmograški madjari sami. Ker ljudstvo dan za dnem bolj peša in obožuje. Nezdavno je celo nek baron Jozsika v očitnem madjarskem govoru izrekel, da bi ljudje raji imeli dobo absolutistično ali Šmerlingovo, kakor sedanjo, in stavil predlog, da bi se zopet vpeljale občinske naredbe, ka-koršne so bile do 1. 1848, ki so bile podlaga tisučletnemu ogerskemu kraljestvu; ker sedanje so le ugodne za madjare. Nasledki liberalizma so tedaj povsod enaki; povsod se množi revščina in nezadovoljnost, in vendar liberalci povsod le svojo tišče!
Vnanje države.
»ruska, 24. aprila. Državni zbor je 21. t. m. razpravljal cerkvene postave; predlog priporoča dvojno kazen za duhovnike, ki bi se pregrešili zoper državne postave; manjša bi bila, da se omeji njihovo stanova-lišče, večja pa, da se jim vzamejo državljanske pravice. Zoper to postavo je navdušeno govo ril poslanec Reichensperger, ki je med drugimi rekel: Ta postava bi bila pred nekaj let še nemogoča, in tudi zdaj se je mora vsak resnično liberalen mož sramovati. Ta postava izganja iz domače dežele tiste duhovne, ki glede neke postave ravno tako govore, kakor je govoril Luter na Vormskem državnem zboru, ko je rekel: „Tukaj stojim, pomagaj Bog, ne morem drugači." Načelo te postave nahaja se že v postavi zoper jezuite, in mar res mislite, da boste ž njo rešili državo? Mar mislite, da bode v 19. stoletju mogoče, kar so v Jeruzalemu in v Rimu ob času cesarjev, kar so v Vormsu zastonj poskušali? Mar mislite, da boste s pregnanstvom zadušili glas vesti? Ali je morda kak drug glas, kakor glas vesti tem možem dal pogumno prepričanje in moč, častno življenje zamenjati z jetniščino celico? Očitanje upornega zadržanja, ktero je izustil ministerski predsednik, velja vsled naših pruskih deželnih postav govorniku samemu, ker naše deželno pravo zaznamova take postave za krivične." „Če hočete biti dosledni", rekel je govornik dalje, „morate po tem načelu ravnati z vsemi ki teh postav ne priznavajo; koliko ljudi je zoper dvoboj, in liberalci sami nasprotujejo 9 členu pruske ustave. Vse drugače ravnajo škofi; oni trpe in vse katoliško ljudstvo z njimi. Le odstavite jih ali izženite jih iz dežele, katoliško ljudstvo bo le nje spoznalo za prave škofe in nobenih drugih ne." Reichens-pergerju nasproti je minister prava, Leonhardt, zagovarjal postave, ktere pridejo kmalo v dru gem branju na vrsto. Zoper to so glasovali sredičarji in socijalni demokrati.
l*ruska. Nadškof Ledohovski sme v v svojem jetništvu obiskanja tujih oseb sprejemati le v pisarnici jetniškega nadzornika in v njegovi pričujočnosti. Državnega poslanca kneza Radzivila je bil sprejel v kapeli vpričo nadzornika.
Hujše ko je preganjanje na Nemškem, bolj tesno se zedinjajo duhovni in verniki s svojimi škofi. V Koloniji n. pr. so bili v za četku sušca prišli vsi mestni fajmoštri vsak z enim kaplanom k nadškofu mu zagotovit svojo zvestobo in podložnost. Naznanil je mestni dekan Šnepper z globoko ginljivimi in najpri srčnišimi besedami v imenu vsega duhovstva, da z božjo pomočjo bodo z besedo in z dja-njem kazali, da so zvesti večnim postavam
svoje sv. vere, kakor so tudi pokorni svetnim postavam, ako so pravične; stanovitni hočejo biti v molitvi, dokler se ne poverne mir, kterega Bog podeli katoliški Cerkvi na Nemškem. Nadškof je odgovoril, kako ginljivo je bilo takrat za-nj, ko se je o njegovem nastopu ravno bral evangelij o dobrem Pastirji, ki da življenje za svoje ovčice. V sedanjih okolišinah se s tolažbo ozira nazaj na tolike zveste više pastirje, ki jih je imela kolonijska cerkev do najposlednjiših časov, in z božjo pomočjo, upa, da bode ravno tako stanovitno, kakor uni, branil sveto vero. - Taki duh pa je povsod po Nemškem, zato bo mavtarstvo s svojo sovraž-ljivostjo do sv. Cerkve osramoteno, kakor je bilo še vselej, kadar se je vzdignilo zoper Kristusovo nevesto.
Španjska, 24. aprila. Don Karlos je 16. t. m. imenoval svojo vlado. General Eli o je vojni minister, admiral Vinalet minister vnanjih zadev, grof P in al pa minister notranjih zadev in denarstva. To je znamenje, da Bilbao bo moralo kmalo podati se. Mestni poveljnik je rekel, da bode mesto z živežem shajalo do 20. aprila. Te dni pričakujejo odločilno bitvo med republikanci in Karlisti. — V deželah, ktere imajo Karlisti v rokah, republikanske marke več ne veljajo, ampak le marke s podobo Karola VIII.
Turška« 23. aprila. Sueški kanal še ni dodelan in že ga hočejo zapreti. Stroški se namreč ne splačujejo, akcijonarji ne dobd skoro nič, da si je colnina jako visoka. Ker so hoteli colnino znižati, je Lesseps žugal, da bode kanal zaprl. Brž ko ne, se bo vdal, in turška, egiptovska in druge vlade bodo delo končale, pa splačeval se kanal nikdar ne bo, kakor so si podvzetniki domišljevali. — Srbski knez dojde 30. t. m. v Carigrad. Vladina ladija mu pride do Varne naproti.
Ainerikausko. Ne le daamerikan-ski katoličanje neprenehoma neštevilne nove cerkve zidajo, ampak tudi ondotni škofje že zmiraj bolj pogosto duhovne posvečujejo. Če bo šlo tako naprej, utegnejo v ne predolgem času iz Amerike k nam duhovni v misijon hoditi; pa tudi, če tako „napredvamo", od naših „svobodoljubov" in „omikancev" smejo priložnosti pričakovati, da za sv. vero kri pri-livajo.
V Vašingtonu je nedavno umrl sodnik Deut, svak prezidenta Graut-a, ki je bil nekaj tednov poprej prestopil v katoliško cerkev, in je bil tudi o smrti previden s ss. zakramenti.
Domače stvari.
(Slovensko gledišče.) Jutri v nedeljo 26. t. m. se bo igrala na korist pridne in vrle igralke gospe Jamnik-Tomanove in neprecenljivega našega komikarja g. Kajzelja znana, po g. Alešovcu za naše razmere prestrojena in poslovenjena burka „Čevljar-baron", polna zanimivih zapletek in komičnih prizorov, ki je še vselej gledišče po vsih prostorih napolnila. Gospod Kajzelj ima glavno, jako hvaležno nalogo v nji, gospod Nolli bo pel nove kuplete. Zavoljo tega, in ker sta beneficijanta občinstvu jako priljubljena, je pričakovati polne hiše. — Pred burko se bo igralo „V čakalnici I. razreda", ktere nemški origiual je jako mikaven.
Razne novice.
— Cesta iz Trnovega poleg 11. Bistrice do Velikih Mun v Čičariji. Kdor j se je kdaj vozil iz Trnovega poleg II. Bistrice
čez Podgrad v Vel. Mune, skušal je, da se cesta spreminja, kakor — kak liberaluh.
Od Trnovega do Zaliča polna jam in kotanj, od Zaliča do Podznada dobra, od Podznada do sv. Pavla izvrstna (velika cesta iz Trsta v Reko od sv. Pavla do Vel. Mun pa polna skal in robov, da s pošteno kareto ni bilo mogoče po nji iti.
Tako nekdaj; a zdaj je drugače. Cesta iz Trnovega je nekoliko boljša, samo ta napaka je, da jo menda samovoljno nasipljejo, kadar se komu poljubi, kajti neprenehoma nahajaš kupe nasipa sredi ceste. Podgrajska je nekoliko oslabela, vendar je še zmerom boljša nego trnovska. Munci so si pa svojo dobro popravili. Čast in hvala cestnemu odboru in menda tudi gosp. županu Šabecu. —
—	Kamniška čitalnica napravi prihodnjo nedeljo, 26. aprila ob pol osmih zvečer „besedo" s predstavo igre: „To sem bil jaz", k kteri vse častite g. društvenike vljudno vabi
Odbor.
—	Goriška čitalnica napravi dne 25. aprila 1874 na korist „Narodnega doma" v Rudolfovem besedo s prav zanimivim programom.
— Iz Noršinec, 18. aprila: Dragi „Slovenec"! Ti si nam večkrat kaj lepega in podučljivega objavil, da pri nas na kmetih malokdaj kaj tacega slišimo; zato te prosim, objavi neko željo, ki nam je zelo pri srcu.
Že večkrat sem premišljeval in sodil, kako bi se pri nas v ljutomerski dolini in drugod tudi sadjereja na višjo stopinjo povzdignila, ker je sedaj žalibože jako zanemarjena. Tudi ljutomerski kmetijski učitelj g. Pernišek je že govoril, kako naj bi ravnali s sadnim drevjem, oskrbljevali in spravljali sad za domačo rabo in kupčijo; pa en sam človek ne more vsega storiti; po večkratnem govorjenju bi pa šlo.
Naše kmečko ljudstvo bi kmalo spoznalo, kakšen dobiček bi imelo od praznega in golega pašnika, če bi ga obsadilo z drevesi in napravilo občinski drevesen vrt. Moje mnenje tedaj je, da bi se tudi v tej zadevi zbrali zvedeni možje in z združenimi močmi napravili društvo za umno sadjerejo, enako čebelarskemu društvu, da bi se tudi sadjereja nekoliko bolj povzdignila, in v ta namen izdajali društven časnik, (kakor je za čebelarstvo „Slovenska Čebela").
Kakor nam „Slovenec" v politiki kaže pravo pot, tako bi tudi za sadjerejo potrebovali časnika, ki bi nam kazal pravo pot, in vsi, kterim je za zboljšanje kmečkega stanu mar, bi ga srčno radi podpirali.
—	Veliki škof grof Ledohovski in njegov namestnik korar Vojciekovski sta bila 31. sušca zavolj državni postavi nasprotnega postavljenja duhovnega pastirja zopet obsojena, in sicer včliki škof mora plačati 1000 tolarjev, njegov namestnik pa 200 tolarjev, ali pa 6 tednov vjetem biti.
Listnica vredništva.
Slovenca'1 g.
G. D. v. T.: Vredničtvo „ IIi še nikdar pisalo ne črkice ne.
Umrli so:
17.	aprila. Lenka Šubic, žena vžitn. nadzornika, 49 1., za pljučnim oslabljenjem. — G. Ernestu Matthes-u, krojaču, otrok žensk, spola, 3/t ure, v sili krščen.
18.	aprila. Eduard Kupnik, delavec, 36 1., za pljučno boleznijo. — Janez Zrunšek, gostač, 77 1., umirajoč v bolnišnico prenesen. — Antonija Kerstein, hči odejske delavke, 17 1., za kozami.
19.	aprila. France Mali, jetnik, 26 1., za pljučno sušico. — Jože Frančič, tkavsk pomagač,
19 1., za kozami. — Jakob Cvajnar, gostač, 73 1., za drisko.
20. aprila. Antonija Agrikola, krojaška vdova, 63 1., za pljučnim oslabljenjem.
22.	aprlila. Antonija Juvan, posestniška hči, 22 1., za pljučno sušico.
23.	aprila. Janez Šimec, gostač, 75 1., za omehčanjem možgan.
Eksekutivne dražbe.
29.	aprila. 3. Lud. Polak-ovo (2760 in 200 gl.) v Tržiču. — 2. Jak. Pavlešie-evo iz Brezja (350 gl.), — 2. Št. Adlešič-evo is Knežine (437 gl.), obe v Črnomlji. — 2. Jož. Lužar jeva zapuščina iz Šmarcne v Kamniku. — 2. Jan. Hrastova posestva (850, 880, 716, in 20 gl.) v Za tičini. — 2. Jož. Lubič evo iz Beršlina (8250 gl.) v Novomestu. — 3. Jan. Kogovšek-ovo posestvo (3285 gl.) in blago (560 gl.) iz Rovt v Planini.
—	1. Jan. Corn-ovo iz Razorja (1980 gl.) na Vrhniki. — 2. Ane Krašovic-eve hišno orodje (107 gl.) v Ljubljani. — 3. Jan. Stopar-jevo iz Zapog v Kranji. — 3. Ane Pucihar-jeve iz Velikega vrha v Ljubljani.
30.	aprila. Mih. Mlinc-evo iz Matev (568 gl.), — 2. And. Rom-ovo (580 gl.), — 2. Jož. Čop-ovo iz Grintovec (90 gl.), vse v Kočevji. — 3. Jan. Ulčar jevo iz Malega vrha (2416 gl.) v Litiji. — 1. Jak. Obulnar-jevo (359 gl.) v Litiji.
—	3. Reze Piškur jeve v Zatičini.
Trlt-grafičn«- denarne cene
24. aprila.
Papirna renta 69.10. — Srebrna renta 73'90. — 18601etno državno posojilo 104 50. — Bankine akcije 975 — Kreditne akcije 215.75. —London 111,90. — Srebro 106.—.— Ces. kr. cekini —.—. — Napoleon8.99.
Denarstveiie cene.
20. aprila.
Državni fondi.		Denar.	Blago.
5'/o avstrijska papirna renta .	*	6 9'30	69^40
		73.90	74.10
Srečke (loži) 1854. 1. . . .		98—	98 50
„ „ 1860 1.. celi.	• • •	104.75	105—
„ „ 1860. 1., petinke	• • •	109.50	110—
Premijski listi 1864. 1., . . .		131 —	133—
Zemljiščine odveznice.			
Štajarske po 5%.....	• • •	93—	—.—
Kranjske, koroške in primorske po 5°,		86.50	—.—
		74. -	74.50
Hrvaške in slavonske po 5% .	• • •	75.50	76—
		72—	72.60
Delnice (akcije).			
		973	975
		103—	103.50
Kreditne akcije.....	• • •	215.25	215.75
Nižoavstr. eskomptno družbe .	• • •	860—	880—
		135 50	136—
Srečke (loži).			
Kreditne po 100 gld.	a. v. .	157.50	159.50
Tržaške ,. 100 .,	k. d. .	——	— .—
60 „	„ .i .	53.50	24.76
Budenske „ 40 gld.	a. v. .	24.25	32.75
Salmove „ 40 „	ii »» •	32.25	24.25
Palffi-jeve „ 40 „	»i it •	23.75	30—
Clary-jeve „ 40 „	n i' •	28—	24.50
St. Genois „ 40 „	»i »i •	23.50	21 —
Windischgratz-ove „ 20 ,,	»i it •	20—	24.60
Waldstein-ove „ 40 „	ii ii •	24,—	23.25
Srebro in zlato.			
		5.30	6.31
Napoleonsd'or......	...	8.97	8.97'/,
		105.85	106—
Tržna cena preteklega tedna:
Reči	v Ljubljani i	S ♦J m Qt S O > O z ►	v Kranji	v Loki _ . 1	v Sodražici |	v Mariboru	v Celju	s 'S £ >
Masla funt	0.54	0.48	0.52	0.50	0.48	—	—	—
Špeha „	0.38	0.38	—	—	0.44	0.40	0.40	0.38
Leče mernik	3.00	3.00	—	—	—	—	—	—
Krompirja „	1.20	1.20	2.75	—	0.95	1.26	1.00	1.00
Fižola „	3.10	3.50	—	—	2.80	—	—	—
Sena cent	1.10	1.40	1.40	1.00	—	1.60	1.10	2 20
Sem. detelja,,						—	—	—
Prešiči cent								
Govedine funt	0.30	0.30	—	—	—	0.30	0.30	0.30
Teletine „	0.31	0.30	—	—	—	0 34	0.32	0.32
Jajc za 10 kr.	6	8	6	—	8	—	—	—
Tržna črna:
Mesta:
Mernik
•a
I
>03
O.
ss
4 a
o
5
KJ
= H
•o <
*
00 c
£
o
m
v Ljubljani v Kranji v Loki v Novomestu v Sodražici v Mariboru v Ptuju v Celji v Celovcu v Trstu v Zagrebu v Siseku v Varaždinu na Dunaju v Peštu
3.55
4.16 4 30
3.75 3.50 3.90 3.68 3.80
2.40
2.10
3.00 2.35
2.65 2.60 2.75
2.50 2.25
2.25
1.30
2.72 2.94 2.60
3.65 2.55 4 00 2.90
3.85
2.66
1.30 1.30
1.35
1.36 1.50 1.60
2.05 1.43 2.651 1.55 2.15 1.26
2.50
2.50 2.60 2.60 2.55 2.60 2.70 2.50
2.40
2.30
2.50
2.30
2.15 2.40 2 05 2.40 2.60 2.40 2.40
2 55 2.20 2.60 — 2.40 —
2.60
3.20
Iskreno zahvalo
izrekam očitno prečastitemu gospodu dekanu Janezu Kovačiču, kakor tudi vsem visoko čč. gg. duhovnikom, kteri so v tako obilnem številu skazali zadnjo čast nepozabljenemu gospodu, mojemu stricu, tukajšnjemu župnikn
Josipa Suhadolniku.
pri pogrebu 18. t. m. (2i—i) Antonija Snhadolnikova. Sv. Trojica, 23. aprila 1874.
Jurij Dornik-ova
zaloga olja
r Trstu.
Pošilja se s poštnim povzetjem (Postnach-uahme), s plačano colnino, vožnino (poštnino), posodo in vsemi drugimi stroški, do vsake postaje avstrijsko-ogrske monarhije, od 25 funtov dalje. _ Zapisniki cene se dobe zastonj in franko.	(4-12)
Ut-ri-iiji i*»i-n-i-ir*-
Najlepši, najcenejši iz železa vliti
s \) o in i ii j k i
(monumenti), križi za altarje in veliki križi za pokopališča,
izgotovljeni z najstanovitnejšimi, najbolj finimi barvami, s pravim, najbolj finim zlatom krasno pozlačeni (kakor jih sicer nikjer ne znajo delati), so — kakor žo čez 20 let — še vedno na zbir v velikanski množini in različnosti ter po najnižji že trdno določeni ceni, ravno tako tudi c. k. priv. » železa vlite podlage (stala — mesto kamenitih) edino le pri
C. M. 1'obisch-n,
mešč. trgovcu z železjem in lastniku privilegije
nn Dunaji <Wien, WahriiiKstraN«e Nr. 7 in njegovi zalogi križev tauf der Schinelz) nasproti vhodu pokopališča
in se pošiljajo na vse kraje. Orobni napisi se izvršujejo čisto po želji p. n. naroče-valcev ali z zlato pisavo ali pa z izbuknjeno vlitimi in potlačenimi črkami, kar najhitreje mogoče. Obrisi in zapisi cene se, ako jih kdo zahteva, brez odloga pošljejo.
(9-8)

Izdajatelj in za vredništvo odgovoren: F. Pevec.
Natisnili Blaznikovi dediči v Ljubljani.