Ob grobu prof. Sime M. M ilojeviča (1894-1969) 12. septembra 1969 nas je zapustil še eden od markantnih zastopnikov tiste generacije srbskih geografov, ki so bili še neposredni učenci in nasledniki Jo­ vana C vi ji ca. Pokojnik, redni profesor beograjske univerze dr. Sima M. Milo- jevič, je bil med temi nasledniki eden od najsamostojnejšiiih, iskal je v svojih raziskovanjih novih potov, a ker je bil med njimi tudi eden od osebno najskrom- nejših, je bilo njegovo delo na zunaj in na daleč morda manj zapaženo. Vrh tega njegovi delovni življenjski poti usoda ni bila vedno preveč naklonjena: ko je vojna vihra dne 19. oktobra 1944 sprožila požar v Geografskem inštitutu beograjske univerze, je bilo uničenih v rokopisu precej njegovih krasoslovnih razprav, rezultatov njegovega raziskovalnega dela v najzrelejših letih, na poti k življenjski sintezi. Tudi po vojni so ga razmere prisilile, da se je moral na geografski katedri beograjske univerze čezmerno obremeniti s predavanji iz najrazličnejših predmetov, celo takih, ki so bili daleč od njegovega ožjega raziskovalnega področja (kartografije, ekonomske geografije Jugoslavije itd.), kar mu je močno razdrobilo čas in energijo ter ga zavrlo v njegovem razisko­ valnem delu. Sima Milojevič je bil predvsem geomorfolog. S svojo doktorsko disertacijo pri J. Cvijiču »Leskovačka kotlina sa okolinom« (Glasnik Geografskog društva 1924) je sicer začel delo na normalnem reliefu, čemur se tudi pozneje ni docela odrekel, vendar pa se je pozneje v glavnem usmeril v geomorfološko prouče­ vanje krasa. Kot aktiven speleološki raziskovalec je pripravil vrsto krasoslovnih razprav, od katerih so najznačilnejše in v marsičem po svojih rezultatih najbolj samonikle tiste, ki se ukvarjajo s speleologijo in hidrologijo Popovega polja in okolice (v letih 1926-1929). Neke vrste sintezo njegovega dela in njegovih pogledov na tem področju pa je predstavljalo monografično delo »Pojave i pro­ blemi krša«, ki je izšlo v »Posebnih izdanjih« Srpske Akademije Nauka, knj. CXX1II, leta 1938, v katerem zaslužijo največ pozornosti pokojnikove ugoto­ vitve in teze o vlogi t. im. brahiklaz na hidrografske razmere in morfološke poteze na krasu- M ilojevič je s svojim delom želel tudi čim več koristiti zahtevam praktičnega življenja. Lahko bi ga torej po današnji navadi uvrstili med »apli­ cirane geografe«. To velja zlasti za njegovo hidrološko delo, kjer je imel stalno v mislih probleme vodne oskrbe na krasu. V tej smeri je značilno eno od nje­ govih zadnjih objavljenih del (»Problemi asanacije termalnih i radioaktivnih vrela Niške Banje«, Zbornik radova Instituta za proučavanje krša »Jovan Cvijič, knj. 2, Beograd 1958), v katerem se je lotil v naslovu navedenega vpra­ šanja na osnovi lastnih proučevanj kraških terenov okrog tega zdravilišča. Da je bil praktični problem Niške Banje uspešno rešen, je predvsem njegova zasluga, čeprav so v javnosti poželi več priznanj tisti, ki so svoje praktične ukrepe oprli na njegova prizadevanja. Tudi v tem se je pokazala nekakšna tragična logika njegove življenjske poti. Saj je tudi svoje edino vidnejše zunanje priznanje, podelitev medalje Jovana Cvijiča s strani Srbskega geografskega društva, prejel šele razmeroma pozno (1965 leta). Tudi mero spoštovanja in priznanja s strani svojih učencev, ki so se vse do zadnjega oplajali ob njegovih znanstveno-pedagoških prizadevanjih, smo spoznali na zunaj šele ob njegovi smrti, ko so mu med drugim posvetili 1. šte­ vilko »Glasnika Srbskog Geografskog društva« za leto 1969 s toplo in pravično napisanim nekrologom izpod peresa enega najtipičnejših med pokojnikovimi učenci, prof. Dušana Dukiča. Tudi pred nami, ki smo ga zadnjič srečali še ob otvoritvi novega muzeja Jovana Cvijiča v Beogradu oktobra 1968, ostaja njegov lik strömen in svetal, kakor je bil. Svetozar Ilešič Ob smrti Jeana Corbela 22. februarja 1970 je v Španiji, kamor se je podal na raziskovanje koro­ zijske intenzivnosti na krasu, ob avtomobilski nesreči izgubil življenje Jean Corbel. N jegova raziskovalna dejavnost je segala v različne veje fizične geo­ grafije in 'U veljavljal se je tudi kot organizator glacioloških ekspedicij. Vendar bo ostalo njegovo ime najtesneje povezano z razvojem moderne kraške geomor- fologije. Ko je v petdesetih letih našega stoletja stopila v ospredje geomorfološ- kega zanimanja klim atska geomorfologija, je vzbudil pokojnih pozornost s svo­ jo disertacijo, objavljeno 1. 1957 pod naslovom Les Karsts du Nord-Ouest de VEurope et quelques regions de comparaisont. O njej je poročala tudi naša revija v letniku XXXI (1959). V tej knjigi je umrli francoski geograf zagovarjal tezo, da sta korozija karbonatov in razvoj kraških oblik najhitrejša v hladni subarktočni klimi, kar je bilo v nasprotju z dotlej razširjenim mnenjem o najin- tenzivnejši koroziji v tropih. S tem je Corbel izzval posebno zvrst kraške geo- morfologije, meritve trdot kraških voda in izračunavanje korozijske intenziv­ nosti na osnovi vodnih trdot ter vodnega toka. Gnan od siile raziskovalca in v polemiki z drugimi je sam ali skupno s kemiki in drugimi strokovnjaki prekri­ žani! na avtomobilskih ekspedicijah kraške predele od Spitzbergov in Kanade do Sahare in tropske Amerike. Dvakrat je prepotoval tudi Dinarski kras. Sle­ dila je dolga vrsta morfoloških člankov, ki jih je objavil v francoskih in drugih revijah in ki so naletele na živahen odmev v svetu. Kdor bo hotel presojati Corbelov prispevek k zgradbi moderne kraške geomorfologije, bo moral upo­ števati razvoj njegovega mišljenja od prvih trenutkov do referata, ki ga je imel septembra 1969 na V. mednarodnem spelološkem kongres uv Stuttgartu. Tam je proglasil namesto temperature vodni odtok za poglavitni dejavnik koro­ zijske intenzivnosti. Ne glede na to, koliko Corbelovih ugotovitev bo vzdržalo bolj izpopolnjene metode v tej zvrstvi morfologije, mu že zdaj priznavamo, da je pri določevanju korozijske intenzivnosti prvi uporabil kvantitativne me­ tode ter s tem odprl že zelo stari diskusiji o vplivu klime na korozijo upanje za dokončno rešitev. Ob Corbelovem preranem grobu sočustvujemo s kolegi v Lyonu, kjer je ustvaril z revijo Spelaion carso ter z laboratoriji v okviru Državnega centra za raziskovanje pomembno evropsko središče za raziskovanje krasa. Vanj je z velikim zadovoljstvom vabil tudi raziskovalce iz socialističnih držav. Ivan Gams Nove oblike in organi zvezne organizacije geografov SFRJ Kakor smo svoj čas v poročilu o osmem kongresu geografov SFRJ v SR Makedoniji (Geografski vestnik XL, 1968, str. 181) že poročali, je Plenum Zveze geografskih društev SFRJ ob tem kongresu sklenil bistveno reorganizacijo naše zveze v tem smislu, da se vanjo vključijo poleg društev tudi druge geografske institucije in da se v interesu kontinuiranega poslovanja osnuje v Beogradu stalni sekretariat Zveze kot administrativni organ Predsedništva zveze, ki v načelu rotira od republike do republike. Po postopku, ki se je zaradi teh bistvenih novosti nekoliko zavlekel, je bil novi statut Zveze geografskih institucij SFRJ ob koncu leta 1969 odobren in so se dokončno oblikovali ti-le organi Zveze: P l e n u m Zveze sestavljajo poleg Predsedništva po trije zastopniki re­ publiških geografskih institucij, ki so včlanjene v Zvezo. P r e d s e d n i š t v o Zveze ima v tekoči mandatni dobi do IX. kongresa (1972) svoj sedež v Sarajevu. Predsednik je doc. dr. M. Bjelovitic (Sarajevo), podpredsedniki pa doc. dr. Sulejman Bakaršič (Sarajevo), dr. Ivan Crkvenčič (Zagreb) in dr. Dušan Dukič (Beograd). Posle s e k r e t a r i a t a v Beogradu vodi v imenu Predsedstva podpred­ sednik dr. Dušan Dukič, sekretar pa je asist. Milorad B. S u š i č. Organ Zveze za mednarodne stike je N a c i o n a l n i k o m i t e za geo­ grafijo SFRJ, ki ga sestavlja 6 članov. Za njegovega predsednika je Plenum izvolil akademika prof. dr. S. Ilešiča (Ljubljana), za člane pa doc. dr. Miloša Bjelovitiča (Sarajevo), prof. dr. Ivana Crkvenčiča (Zagreb), prof. dr. Dušana Dukiča (Beograd), prof. dr. Mitka Panova (Skopje) in doc. dr. Miljana Radoviča (Titograd). Sekretarske posle Nacionalnega komiteja opravlja sekretariat Zveze.