ANTHROPOS 1993/3-4
FILOZOFIJA
"Techne - poiesis - praxis - dynamis - phainomenon
- logos - hermenei'a"
HORUT PIHLER
POVZETEK
V pričujočem tekstu smo poskušali osmisliti prohlem'hermeneie", oziroma hermenevtičnega skozi oblikovanje njenih kategorialnili možnosti v zgodovini metafizike tako. da smo izpostavili tista mesta, ki so za njeno kategorialno strukturi ran je osrednjega pomena, po drugi strani pa smo poskušali nakazati tiste prelome, ki so vodili v smer njenega ontološkega razvijanja: dozdevna kategorialna tujost ontološkemu vodi dejansko tja, kjer stopi njena diskurzivnost na mejo, ki jo naznači Martin Heidegger s svojo mislijo ontološke diference. Derrida pa domisli skozi koncept sledi, skozi koncept, ki ni več koncept, in sicer tako. da s privzemanjem Heideggrovega premisleka o hkratnem vpisu in izbrisu sledi, kije še vedno zavezan jeziku in "logosu " metafizike, vpiše razliko ("differance "), ki se diferira in je misljiva kot vpis, kot pisava.
ABSTRACT
"TECHNE - POIESIS - PRAXIS - DYNAMIS - PHAINOMENON - LČGOS -HERMENEI'A "
In the present text we tried to give meaning to the problem of hermeneutics by shaping its categorical possibilities in the history of metaphysics in such a way that we exposed points which are of central importance for its categorical structuring, while on the other hand we tried to indicate those turning points which lead toward its ontological development: the apparent categorical strangeness leads the ontology to the point where its discursiveness reaches a limit, which Martin Heidegger marks with his idea on ontological differences, while Derrida completes the idea through the concept of a trace, through a concept which is no longer a concept, that by assuming Heidegger's consideration on the inscribing and obliterating of the traces which are still tied to the language and the "logos " of metaphysics, he thus registers the difference (la differance) which varies and is thought of as inscription, as writing.
"Creer, c'est toujours produirc dcs ligncs cl dcs figures dc differentiation".
Gilles Dclcu/.c
V študiji, ki je bila posvečena logosu kot kategorialni formi (KF), in ki je izhodiščno poskušala nakazati zgodovinsko rekonstrukcijo tistega, kar se je v zgodovini zahodnoevropskega mišljenja kot logos pojavljalo, smo oh koncu napisali naslednje: Derridajevo branje Heidcggra je v z vezi z našim problemom logosa še posebej simptomatično v njegovi študiji "souisa in gramme": Derrida precizira dvoje fundamentalnih motivov, ki ga vodita v teh razmišljanjih: (I) - da velja spraviti v jasno luč Hcideggrovo vprašanje po "Anwesenheit" kot onto-teološke opredelitve smisla biti; (2) - po drugi strani hoče Derrida naznačiti smer, ki je Heidegger ni razprl: to naj bi bil skrit prehod, ki povezuje problem "Anwesenheit" s problemom zapisane sledi. - Oba problema sta medsebojno povezana, pomembno pa je, da se znotraj n junega razreševanja dogaja hkrati nekaj, kar je vezano na usodo "logosa": česta"ousi'a" in "gramme" pojma, ki se ju da homologno interpretirati kot "bit" in "čas", je očitno, daje ujet heideggrovski premislek ontološke diference kot poskus sestopa v temelje metafizike in njenega preseganja v "logos" in ne njegovega "ukinjanja" ali celo preseganja. "Logos" je, vprašljiva je njegova ekskluzivna dominacija: v tem kontekstu dobi nov pomen sdma "logomahi ja". - Če je razumevan je fenomena možno zgolj v luči logosa, če se "phainomenon" razodeva "hermenei zgolj v osvetljavi "logosa", velja premisliti na tem mestu, če že vemo, kaj je fenomen in kaj je logos, naravo hermeneie.
Tudi na tem mestu bo za nas, kakor v ostalih študijah, izhodišče historično razvijanje in konceptualiziranje te kategorialne forme; pomeni, da nam na tem mestu ne gre za restavriranje zgodovine hermenevtike, pač pa za dojetje tistega, kar predstavlja kot "hcrmcnei'a" pogoje njenih možnosti. - Naj kljub temu nanizamo nekatere zgodovinske aspekte njenega nastajanja.
Če je pomen "hermeneie izhodiščno vezan na tisto, kar lahko imenujemo naznanjan jc, tolmačenje, prevajanje, pojasnjevanje, interpretiranje, (raz)umcvanjc in razlaganje, dojemanje in dokazovanje, je mitološko vezana hcrmcnei'a na zaposlitev grškega boga Hcrmesa, ki je bil pooblaščen, da je kot božji sel prinašal in delal razumljiva ljudem naznanila bogov. V najkrajši možni obliki je funkcijo hermeneie naznačil Hans-Georg Gadamcr v geslu Hermeneutik (Historischcs Wortcrbuch der Philosophic, Band 3, Basel 1974): prenesti nek smiselnostni sklop iz tujega sveta v svoj lastni - (HWdPh. 3, 1061). V trenutku, ko je stvar tako opredeljena, postane očitno, daje naloga hermeneie vezana ontološko na jezik, medtem ko jc njen izvorni pomen zavezan tistemu, čemur se nemško reče "Aussage von Gedanken". Pomenski obseg pa je širši, vezan na besede kot Ausserung -izjava, Erklarung - pojasnitev, Auslegung - razlaga in Ubersetzung - prevod. Če je funkcija hermeneie ontološko vezana na jezik, je njen proces skoz in skoz jezikovno ustrojen, tako da ni dovolj, če rečemo, daje tisto edino, kar hcrmcnvtika predpostavlja jezik, in daje jezik medij hermenevtičnega izkustva, pa ne samo medij, pač pa središče, jezik jc, enostavno povedano usoda hermeneie. Če jc to bil implicitc na začetku, in če jc to postalo eksplicitno v trenutku, ko jc dobila hcrmcnvtika, ali bolje hermeneia svojo ekskluzivno filozofsko podobo (H.-G. Gadamcr - "Wahrheit und Methodc"), predstavlja zgodovina njenega oblikovanja dejansko odmik od te njene izvorne zavezanosti in samorazvidnosti: zgodovina hermeneie je vezana na njeno mctododolo.ško podreditev ali celo sarnopodreditev, pri čemer seje sdma pojavljala tudi znotraj povezav, ki /njenim izvornim pomenom nisoimclc dosti skupnega. -Če nosi Aristotelov spis "Peri hermenefas" kot del "Organona" to besedo
v sebi, to nikakor nc pomeni, da gre v njem za hermencvtilo, pač pa je tu ta beseda uporabljana kot oznaka za zvrst logične gramatike, katere predmet je raziskava logične strukture apofantičnega logosa, se pravi sodbe, oziroma sodb, katerih predmet je problem resničnega. - (HWdPh, 3, 1062)
Če govorimo v tej študiji o "hermenef' kot kategorialni formi (hermenei'a - interpretacija, dojemanje, dokazovanje), jc lahko za nas zanimiva tista opredelitev, ki jo jc dal hermenei pred Aristotelom Platon ("Epinomis"), kjer je govora o "hermenei" kot veščini razlaganja, sicer razlaganja volje bogov (v tem smislu je sopostavljana ob mantiko), pri čemer sdma ta funkcija razlaganja nima kompetenedojetja resnice; dvojni ali večkratni smisel ji sopripada.
-	("Hermeneutische Philosophic", Hrsg. Otto Poggeler, Miinchcn 1972, str. 10). - V trenutku, ko postane veščina, se lahko njen pomen veže, kar seje tudi zgodilo, s pomenom kol "učeno pojasnjevanje", hermenevt pa postane pojasnjevalec ali prevajalec. Tovrstno pojasnjevanje je v grškem svetu vezano na sakralno področje, hkrati pa je zavezano, ker samo ni per definitionem v stanju izpostaviti resnice, reprezentiranju sporočila (božje) avtoritete tistemu, ki posluša. Če tovrstno hermenevtično pojasnjevanje ni vezano na predstavitev rcsnice, ostaja njegovo določujoče početje tisto, kar imenuje Gadamcr "alegorična interpretacija": gre za poskus predstavitve tistega, čemur se grško reče "hyp6noia"("Hintersinn"), se pravi za predstavitev skritega smisla. -Z aspektahermenevtike kot filozofske hermenevtike jc takšno dojetje hermeneie ravno tisto, za katero filozofski hermenevtik ne gre. Svojo filozofsko hermenevtiko postavlja Gadamcr znotraj tistega, kar i menuje "novoveška znanstvena tradicija" ("Wissenschaftstradition der Neuzeit"). - (HWdPh, 3, 1062) - Uporaba besede hermenevtika v modernem pomenu besede je vezana na nastanek novoveškega pojma znanosti in metode, v tej zvezi pa izstopa delo z naslovom "Hermenevtika" (1654) J. Dann hauserja ("Hcrmcneutica sacra si ve methodus exponendarum saerarum littererum"); Dcscartcsova "Discours de la mčthodc pour bien conduire la raison etchcrchcr la včritedans lesscicnccs"je izleta 1637. - Hkrati se dogodi v delu Dannhauserja za hermenevtiko pomembna razločitev: jasno sla razločeni teološko filološka in juristična hermenevtika. - Če jc cilj filozofske hermenevtike jasno razločevanje in celo distanciranje od teološko dojete hermenevtične metode kot veščine razumevanja in razlage svetih spisov, pa to nikakor nc pomeni, da jo lahko kot nekaj tujega odrine ob stran: nekateri trenutki v zgodovini teološke hermenevtike so zaznamovani s fundamcntalnimi teoretskimi premiki na tem področju. H.-G. Gadamcr izpostavi naslednje: Avguštin "De doctrina chrisitana" -pomembno jc tu naslednje: jasno razlikovanje med dobesednim pomenom, moralnim pomenom in duhovnim pomenom ali smislom teksta; vse to dojeto znotraj interesa aplikacije zgodoviskih tekstov za sakralno uporabo; Cassian sitematizira v srednjem veku patristično hermenevtiko Origcnesa in Avguština; Luthrova zahteva po novem branju Biblije: biblija jc sui ipsius interpres, v ospredje stopi "princip pisave" ("sola seriptura") -K. Holl: "Untersuchungcn zu Luthers Hcrmcncutik: Luthers Bedeutung fiirdcn Fortschritt der Auslcgungskunst" - (1920) Splošna oznaka teološke oziroma humanistične hermenevtike pa jc naslednja: oblikovanje jasne metodične zavesti, ki naj pripomore k razumevanju zabrisanega ali popačenega smisla; novo ali ustrezno razumevanje predpostavlja sestop do izvirov. - Druga smer razvoja hermenevtike jc dajala podarek formalnim aspektom, in sicer tako, daje splošen nauk o razlagi uvrščala na področje logike in jo obravnavala kot njen del
-	Christian Wolff: "Philosophia rationalis sive logica" - 21732 - (HWdPh, 3, 1063). Utemeljitev hermenevtike je bila tu postavljena v splošno semantiko; J. A. Chladenius: "Rinleitung zur richtigen Auslcgung vernunftigcr Reden und Schriften" - 1742; G. Fr.
Meier: "Vcrsuch ciner allgemcincn Auslcgungskunst" - 1756. Samo oblikovanje hcrmcncvtičnc zavesti pa je bilo zavezano dvema področjema: po eni strani didaktičnim smotrom razumevanja, po drugi strani iskanju usreznega "ključa" /"clavis'7, danes bi rekli "koda", ki bi bil v stanju to zagotoviti; pri tem so ostajala določujoča metodična pravila, ki so bila obli kovala v antični retoriki. Vzorčni pri mer takšnega nizanja pravil predstavlja delo Matthiasa Flaciusa Illyricusa "Do Ratione Cognoscendi Sacras Litteras" - 1567; Flacius navaja v tem delu sedemindvajset osnovnih napotkov za branje tekstov - ("Seminar: Philosophische Hermeneutik", Hrsg. H.-G. Gadamer - Gottfried Boehm, Frankfurt/M, 1976). - Naravo "hermeneie" odločilno opredeli filozof Baruch de Spinoza v svojem "Teološko-političnem traktatu" - (1670). Sedmo poglavje tega dela ima naslov "De interpretatione seripturae", pri čemer se v tem kratkem razdelku pojavlja pojem pisave v dvojnostnem smislu: po eni strani meri na biblijo kot napisan tekst, o drugi strani se ukvarja s problemom pisave kot napisanega; tisto, kar Spinoza z vso odločnostjo naredi na začetku, je, da metodološko izenači proces pojasnjevanja pisave in proces pojasnjevanja narave. Pravi takole (SPhH, 53): prav tako kot predstavlja poglavitno nalogo pojasnjevanja narave razumevanje določenega naravnega dogajanja /"Naturgeschichtc'7, iz katerega lahko potegnemo zanesljiva dejstva in iz njih dcfinicijc, prav tako je nujno, da storimo pri pojasnjevanju pisave: poznavanje "zgodovine pisave" omogoči dostop do zanesljivih dejstev in principi v, vse to pa omogoča dojetje in ujetje smisla, ki gaje nameraval sporočiti pisec. Iz tega se da po Spinozi potegniti poglavitno pravilo /"Hauptrcgcl der Schriftinterpretation"/, da ne smemo pisavi oz.spisu(vSpinozinem primeru svetim spisom) pripisati ničesar, česar se ne da z vso razvidnostjo izpostaviti iz njihove zgodovine oz. njihovega nastajanja. -Takšnodelopojasnjevanjapredpostavlja: (l)-poznavanjespecifičnosti jezika in pisave, v katerih je delo napisano; (2)-sistematična razporedite v vseh napisanih izjav o določenem predmetu; jasna razločitev med smislom teksta in resnico tistega, o čemer tekst govori; (3) - proučevanje zgodovine in usod posameznih spisov in njihovih avtorjev. - Spinoza tudi jasno razločuje med pomenom posameznih besed in smislom napisanega teksta.
Struktura "hermeneie" (mi bi rekli struktura hermeneie kot kategorialnc forme) dobi novo razsežnost v delu Johanna Jacoba Rambacha "Institutiones Hermeneuticae Sacrae" - (1723): "subtili tasintelligendi" ("veščino razumevanja") in "subtilitas cxplicandi" ("veščino razlage") dopolni "subtilitas applicandi" ("veščina aplikacije"). ZaGadamerjaje pomembna uporaba besede "subtilitas" namesto "ars" kol veščina nekaj pri učljivega, je "subtilitas"/ "Feinhcit'7 kot veščina nekaj, kar zahteva tisto, česar se ne moremo naučiti - "subtilitas" kot "suhtilna veščina". (Mi smo "hermeneio" kot kategorialno formo tematizirali skozi troje aspektov: interpretacija/"ars intcrpretandi'7, dojemanje/"ars conprehendi'7, dokazovanje /"ars argumcntandi'7; zakaj dokazovanje, ali bolje: veščinadokazovanja? Vsaka interpretacija potrebuje dokazov za legitimnost smisla, ki ga proizvede.)
Če je kategorialno fiksiranje hermenevtičnega problema vezano še na niz avtorjev, kot so: Kari PhilippMoritz("Schriftcn zur Asthctik und Poetik"), Siegmund Jacob Baumgartcn ("AusfiihrlicherVortragderBiblischcn Hermeneutik"), Johann Gottfried Herder("Kritischc Walder"), Anton Friedrich Justus Thibaut ("Theorie der logisehen Auslegung des romisehen Rechts"), predstavlja Schleiermacherjev (1786-1834) poskus prvo univerzalno teoretsko in kategorialno oblikovanje "hermeneie" kot nauka o razumevanju in razlagi. Hcrmenevtika izstopi iz ožjih področij teologije in prava in pride skozi kantovsko vprašanje kako jc razumevanje mogoče do odgovora, ki opredeljuje razumevanje kot reprodukti vno ponovitev miselnega procesa produkcije intendiranega smisla. Ob vsej razsežnosti Schleicrmachcrjcvega
početja nas tu zanima zgolj tisto, kar "hermeneio" katcgorialno osmisli: po eni strani gre za tematiziranje njenih temeljev, po drugi strani je tu, kot bi danes rekli, sistemsko orientirana, hkrati pa postane osnova vseh duhoslovnih znanosti - (HWdPh, 3, 1064). Hkrati postane hermenevtika avtonomna v tem smislu, da se osvobodi podreditve v dvojnostnem smislu: teološke in juristične dogmatike; z vprašanjem po pogojih možnosti razumevanja in njihovim tematiziranjem je naredil Schleiermacher na področju hcrnienevtičnega uma tisto, kar je Kant storil za osmislitev delovanja "čistega uma. -Schleiermacherjevo mesto v zgodovini hermenevtike je bilo razumevano na več načinov, s formalnokategorialnega aspekta jc najdosledneje obdelan v študiji ManfredaFranka "Das ind i viduel lc Al lgcmcinc- Textslrukturierungund Text interpretation nach Schleiermacher" (Frankfurt/M, 1985). Vprašanje po "hermenei" je tu izpostavljeno na tak način, da si izhodiščno stoji nasproti dvoje možnosti: na eni strani eksistencialna hermenevtika. na drugi strani strukturalistični izziv hermenevtičnemu subjektu; tako formuliran problem, ki poskuša realizirati refleksijo nasprotij med hcrmenvtiko in strukturalizmom, pa ni naključje: v Schlcicrmachcrjcvi hermenevtiki najde Manfred Frank ustrezno homologijo: tisto, kar je Schleicrmachcr v tej zvezi fundamentalncga storil in s tem hkrati anticipiral, je tematizirnjc interakcije med individualnostjo smisla in univerzalnostjo signifikantnega reda; če jc individualnost smisla zavezana interpretaciji teksta ("Textinterpretation"), je univerzalnost sign i fikaktnega reda zavezana strukturiranosti teksta ("Textstrukturierung). Tisto, kar je za Manfreda Franka v prvi vrsti pomembno (IA-TuTnSch, 11), je, da jc Schleicrmachcr ta dva aspekta hermenevtične situacije nc zgolj tematiziral, pač pa teoretsko osmislil znotraj sistemsko organizirane teorije. Dvoje stvari je tu za nas pomembnih: aktualizacija Schieiermacherja se tu zgodi na takšen način, daje na trojnosten način iztrgan, in to dobesedno iztrgan, iz omejevalnih pogledov na njegovo delo: iz sklopa teološko orientiranih naziranj, iz sklopa zgodovine hermenevtike v ožjem pomenu besede, in iz sklopa hermenevtičnega impulza, ki gaje sprožil Heidegger. Kaj to pomeni?
Ali to pomeni, da projicira Frank v Schieiermacherja metodološki konflikt med strukturalizmom in hermenevtiko, ali celo model konflikta interpretacij, kot gaje osmislil Paul Ricocur, ki je sicer izza tega konflikta iskal možnost možnost "posredujoče" ontologi je kot "prelomljene", pa še vedno ontologije? Niti eno, niti drugo, niti tretje. Schleiermacher jcpoManfrcdu Franku vnaprej formuliral tisto, čemur se po nemško reče "Aufhebung" teh konfliktov: in še: Schlcicrmachcrjcva hermenevtika da velja še vedno za "posredovalni model" /"VermittlungsmodeirV z univerzalnim dometom. Če velja sicer Schlcicrmacher znotraj zgodovine hermenevtike za prvega sistematika in za prvega, ki se jc vprašal po pogojih možnostih razumevanja, je tu postavljen na tisto mesto, ki mu omogoča preseganje /"Ubcrwindung'7 konflikta med strukturalno analizo teksta in intrpretacijo smisla. -(IATuTnSch, 247). Problem je po svoji strukturi univerzalen (homologen razliki med jezikom kot sistemom in jezikom kot govornim aktom): na kakšen postopek obravnave tekstov se naj opre hermenevtika, ki hoče vzeti na znanje po eni strani veljavnost analitičnega aspekta strukture, po drugi strani legitimnost procesa sinteze dialektičnega posredovanja, in po tretji strani predpostavko, da nc more obstajati nikakršen smisel kot smisel, ki ni vpisan znotraj rigoroznega reda nekega teksta. - Frankov dostop do Schleiermachcrja je regresiven: v svoje motrenje povzame niz sodobnih razumevanj problema, ki ga izpostavi (analitično filozofijo, Sartrea, Lacana, Heidcggerja, Gadamerja, Ricocurja idr.); z drugimi besedami: Schlcicrmachcrjcva razdelitev hermenevtične naloge nadvoje fundamcntalnih postopkov, in sicer gramatično in psihološko interpretacijo, ki sta
avtonomni, pa kljub temu lahko ena stopa na mesto druge, uveljavlja možnost dveh momentov raziskovanja, pri čemer sta oba zavezana tistemu, kar imenuje "die Totalitiit der Sprache". - Tisto, kar lahko zgleda na začetku kot teoretsko preforsirana teoretska oznaka, daje namreč Schleiermachcr "genetični strukturalist avant la Ictlrc" - (lA-TuTnSch, 249), poskuša Frank pozneje utemeljiti. - Čc je naslov poglavja, kjer to razvija, "Abstraktnosti brezsubjektnega jezika in objektivne interpretacije", se pot izvajanj zaostri ob ugotovitvi, da je jezikovna igra subjekt, ker jc svoj lastni intcrprctanl. Do tega ga privede branje E. D. Hirscha /"Validity in Interpretation", 1967/, kjer najde trditev, da teorija interpretacije nikakor ne more dospeti do fiksiranja "pravilnih intcrprctacijskih metod"; hkrati s tem pa gre tematiziranje "definitoričnega obvladovanja pravil", ki ima status "splošnega-brez-subjekta" /"Allgemeines- ohnc-das-Subjekt'7. - (IA- TuTnSch, 260). V tem kontekstu postane subjekt "jezikovna igra". Sama individualna uporaba jezika pa se tako zrcducira na golo aplikacijo relativno splošnih konvencij, ki so same inherentne gramatiki jezikovne igre in psihologizmutakoimenovane tehnične interpretacije: tisto, kar je odvzeto govorečemu subjektu, je dano jezikovni igri, ki jo prakticira. V zadnji instanci bi to pomenilo, da so razlike med različnimi načini pisanja ali jezikovne rabe kot take v razlikah propozicij, ki jih vzpostavljajo, pri čemer se te razlike dogajajo na osnovi diskurzivne formacije časa.
Po drugi strani so različnosti individualnih diskurzov v enotnosti gramatike, ki jim sploh omogočam da se dajejo kot propozici je /"messages", "sporočila"/. Čc je znal po Franku Schlcicrmachcr najti ustrezno posredovanje med pogoji možnosti in samim individualnim sporočanjem, je Emi I io Bctti tu pozneje naredil zasuk, ki je odločilno blokiral sodelovanje individuuma v procesu razumevanja, čeprav ga s "kanonom aktualnosti razumevanja" dejansko jemlje na znanje. To bi še drugače pomenilo naslednje: razumevanje takonc bi bilo razumevanje individualnega "vouloir-dire", pač ujeto v modele "objektivnih pravil" in tradicij. - (IA-TuTnSch, 261) - Frankova naznaka Schlciermachcrjevc hermenevtikc v tem kontekstu jc tako naslednja: redukcija razumevanja, ki pomeni zgolj prilagajanje tistega, ki interpretira, na"propozicionalno vsebino", ni po meri tistega, kar zanj predstavlja zahtevo aktualiziranja konstitutivnih dosežkov zgodovinske, diskurzivne in individualne subjektivitete.
Psihološke aspekte procesa razumevanja, ki jih je tematiziral Schlcicrmachcr, je razvijal naprej H. Steinthal: "Einlcitung in die Psychologic und Sprachwissenschaft" -(1881); za Gadamerja je ključnega pomen linija: Schlcicrmachcr - Steinthal - Dilthcy: sistematična utemeljitev ideja "duhoslovnih znanosti".
Če smo v pričujoči študiji postavili kot problem "hermeneio" kot kategorialno formo, je lahko v tem kontekstu za nas zanimiv A. Boeckh ("Enzyklopadie und Mcthodologie der philologisehen Wissenschaftcn" - 1877); nalogo modela interpretacije razvije naprej tu v tem smislu, da stvari diferencira naprej: štirje načini intcrpretacijc izskočijo iz njegovih razmišljanj: (I) - gramatični model; (2) - model interpretacije, ki ga Bocckh označuje kot "litcrarisch-gattungharte; (3)-historično-realna interpretacija; (4) -psihološko-individualna interpretacija. - Dilhteyev korak naprej pri tematiziranju funkcije "hermeneie" jc utemeljen v pojmu doživljanja /"ErlcbnisbegriTV, ki zavzema znotraj "filozofije življenja" osrednje mesto, oboje pa je ujeto v tisto, kar imenuje Dilthcy "vcrstchcndc Psychologic". - Filozofsko kategorialno profiliranje v pravem pomenu besede doživi hermenevtika pri Kilthcyu, pri čemer jc tisto, kar izhodiščno omogoči to strukturiranje, razlikovanje med kategorijami naravoslovja in kategorijami duhoslovnih znanosti; če poskuša Kilthey utemeljiti hermenevtiko v "življenju, postanejo osrednjekategorijehermenevtike "kategorije življenja",
pri čemer je za nas lu osrednjega pomena, da gre ravno za kategori je: življenje, doživljaj, doživijeno, razumevanje, pomen, izraz, lekst, razlaga, individualnost idr. Odprtost sistema kategorij sledi iz Diltheyevega fundamental nega spoznanja, da se življenje samo razlaga kot niz pomenskih enot /"Bedculungseinhciten'7, da je samo "hermeneia", da je lako "hermenevtika življenja" utmeljena v dejstvu in spoznanju tega dejstva, da jc listi, ki razumeva in razlaga, sam del tega proccsa. Če jc Dilthey svojo hermenevlično nalogo razumel kot "kritiko historičnega uma", je našel zadostni razlog za njeno utemeljitev prav v tem spoznanju. Dvoje Diltheyevih del v tej zvezi velja omeniti: "Das hermeneutisehe System Schlcicrmachers in der Auscinandcrsctzung mil der altercn protestantise h cr Hcrmencutik" - (1861) in "Einlcitung in die Gcistcswisscnschaftcn" - (1883).Sama hermenevtika kot analiza razumevanja pa ima tako za svoje izhodišče in cilj hkrati tematiziranje sklopa in povezave med doživljanjem (kol intenziviranim ponolranjcnim življenjem), izrazom (kol objektivnega smislajin razumevanjem (kot razčlenitvijo tistega, kar jc potrebno razumeti).-("Hermeneutisehe Philosophic", Hrsg.Otto Piiggclcr, Munchcn 1972, str. 15). V svojem zasnutku k "Nastanku hermenevtike" sistematizira Dilthey problem razumevanja na naslednji način: razumevanje je postavljeno pod splošni pojem spoznavanja, hkrati pa jc to spoznavanje razdeljeno na šest fundamentalnih principov, stavkov ali pravil; samo razumevanje pa jc lu dojeto tako, da je kot njegov cilj postavljeno tisto, kar imenuje Dilthey "allgemeingultiges Wissen". Kar zadeva sam cilj se tu lako proccs razumevanja nc razlikuje od proccsa pojasnjevanja v naravoslovju. Se nekaj je v tej zvezi pomembno: v sklopu teh šestih pravil najdemo ludi poudarjen aspekt tistega, kar se imenuje refleksija spoznavno-teoretske legitimnosti kol element dokazovanja:
-	(1) - razumevanje je opredeljeno kol proccs, ki jc vezano na spoznanje tistega, kar jc ustvarilo duševno življenje /"das secclischc Lcben'7;
-	(2) - kljub različnosti stvaritev duševnega življenja morajo obstajali ugotovljive skupne značilnosti njihovega spoznanja;
-	(3) - razumevanje kot veščino /"kunstmassige Vcrstehcn'7 lislega, kar jc dano v formi pisave imenuje Dilthey razlago /"Auslcgung'7, oziroma "interpretacijo" /"Interpretation"/;
-	(4) - veščina interprela mora biti fiksirana v pravilih, ki tvorijo kot celota metodo; Dilthey govori tu o interpretu, ki jc na nivoju genialnega ustvarjalca kot o "genialnem interpretu"; in dcfinicija hermenevtike: "Dicsc Kunstlchre dcs Vcrstchcns schriftlich fixicrter Lcbcnsiiusscrungcn ncnncn wir Hcrmcncutik" - (HPh, 75).
-	(5) - lako opredeljeno razumevanje predstavlja po Diltheyu temeljni postopek duhoslovnih znanosti;
-	(6) - poglavitna naloga v tej zvezi jc spoznavno-teorclska, logična in metodična analiza;
V tej zvezi naniza Dilthey troje aporij: 1 - kako individualnost spravi tujo individualno stvaritev v okvir splošno veljavnega objektivnega spoznanja? 2 - kako priti iz cclotc do razumetja /"Vcrstandnis'7, kako skozi ccloto do posameznega? 3 - razumevanje se dogaja znotraj tistega, kar Dilthey imenuje aktiviranje afektov /"Lcidcnschaftcn'7, znotraj danih okoliščin; razumevanje lahko spremlja intenzi ven rtegati ven čustven odnos do sodoživljenega; če jc v tem kontekstu ob razumevanju nujno tudi pojasnjevanje, ki ju Dithcy načelno ločuje, postaneta tu nerazlikovana: "Aufs hochstc getricbcn, ist Vcrstehcn so nicht vom Erklaren unterschieden, ..." - (HPh, 76). Konsekvencc so naslednje: če jc spoznavno-teorclski problem hermenevtike v tem, da poda in definira razloge veljavnosti za konstitucijo duhoslovnih znanosti, in če v tem kontekstu nastopi tudi pojasnjevanje, vodi razrešitev tega spoznavno-teoretskega vprašanja po Diltheyu do hermenevtike kot logičnega problema.
Takšen dovolj širok zasnutek Diltheycvc hermenevtike, nas zanima tu tisto, kar jc stori I za kategorialno strukturiranost hermenevtičnega izkustva, je vodil v različne smeri: psihologija (Spranger), sociologija (Weber), logika in sistematika dugoslovnih znanosti, problemi teorije objektivnega duha (Rothackcr, Litt, Freyer).
Če je Schlcicrmachcr postavil odločilno filozofsko vprašanje po pogojih možnosti hermenevtike, če jc Dilthey dojel hermenevtika tako, daje postala osnova vseh duhoslovnih znanosti in s tem hkrati izgubila svojo filozofsko profiliranost v ožjem pomenu besede, dobi "hermeneia", ali bolje problem "hermeneie", s filozofskim poskusom Martina Hcidcggra svojo dokončno osmislitev, po drugi strani pa postane tako razumljena vpeta v samo dogajanje zahodnoevropske metafizike. Do problema "hermeneie" pa nc pride Heidegger niti naključno niti zaradi principiclncga interesa za to področje: v trenutku, ko pride do ugotovitve,daima"logos"fcnomenologijetubiti karakter"hermcncycin", in daje metodični smisel fenomcntalni posel /"das Geschiift"/ hcrmcncvtikejc razlaga/"Auslcgung"/; kolikor pa je sama analitika tubiti zgolj pogoj možnosti za postavitev vprašanja po "smislu biti", postane hermenevtika hkrati hermenevtika v "smislu izdelave pogojev možnosti vsakega ontološkega raziskovanja". - (SuZ,101963, str. 37). V razdelku "Biti in časa", ki ima naslov "Razumevanje in razlaga", in kjer je posredno govora o eksistencialni konstituciji tistega "tu", umesti Heidegger razumevanje in razlago med eksistencialne možnosti tubiti; tako imamo tu problem "hermeneie" vpet v konstelacijocksistcncialncontologije, hermenevtike, fenomenologijc, razvitja možnosti tubiti, razumevanja i n razlage, ki predstavlja za Hcidcggra temeljni posel hermenevtike. - "Das Dascin cntvvirft als Verstchcn scin Scin auf Moglichkeiten." - (SuZ, 148). Čc sc tubit tako zasnuje, počivajo v tem hkrati možnosti razvitja razumevanja; razvitje in oblikovanje razumevanja pa imenuje Heidegger "razlaga": skozi proces razumevanja in razlage se razumevanja polašča tistega, kar je razumeti. Tisto, kar hoče Heidegger poudariti, jc, da je razlaga utemeljena eksistencialno v razumevanju, da ni razumevanja utemeljeno v razlagi. Dalje: razlaga ni zgolj jemanje na znanje tistega, kar razumevamo ali hočemo razumeti, pač pa izdelava in razvitje možnosti, ki so zasnutc v razumevanju; tisto, kar še velja na tem mestu omeniti, jc, daje razumevanje kot cksistcncial tu postavljeno znotraj širšega okvira treh fundamentalnih možnosti načina eksistiranja: nepristno eksistiranje, nepristno eksistiranje, vsakodnevna poprečnost. - Če gre tu ta tematiziranje razumevanja in razlage, pa je za Hcidcggra pomembno to, da vedno žc razumemo stvari na določen način vnaprej, pa ne samo razumemo, že predpredikativno motrenje prisotnega je razumevajoče in razlagajoče /"verstehend- auslegcnd'7 in to na nedefiniran način razumevajoče in razlagajoče. To ima nadaljnje konsckvcncc: žc vsako zaznavanje /"Wahrnehmcn'7 se obnaša "razumevanjoče-razlagajoče" /"verstehend-auslegend'7. Če stvari nanizamo na naslednji način: zaznavanje kot razumevajoče in razlagajoče že operira s tistim, kar imenujemo "pomen" /"Bedcutung'7 kol pravi Heidegger: preko prisotnega /"Vorhandcne'7 meče mrežo pomena, pa nc samo to: s tistim, kar znotrajsvetno srečuje, poseduje vedno žc vnaprej razprt položaj /"Bcwandtnis'7, ki ga proces razlage razloži. -To pomeni za Hcidcggra: tisto "priročno"/"Zuhandencs'7je vedno že razumljeno iz "Bewandtnisganzhcit", iz "refcrcncialne celote", čc zadevo tu nekoliko neustrezno prevedemo. Pomeni, da je lahko razumljeno, nc da bi bilo dojeto skozi tematizirano razlago; to možnost in dejanskost vnaprejšnjega razumetja naznačuje Heidegger z naznakami "Vorhabe", "Vorsicht", "Vorgriff": "Die Auslegung von Etwas als Etwas wird wesenhaft durch Vorhabe, Vorsicht und Vorgriff fundiert." - (SuZ, 150). Pomeni nadalje: razlaga kot razlaga nikoli ne predstavlja dojetja danega brez predpostavk; vse to poskuša
Heidegger postavili nasproti interpretacijski iluziji, interpretacijski iluziji, ki meni, daje moči z eksaktnim metodološkim aparatom postaviti v oklepaj vse tisto, kar kot vnaprejšnje prinaša interpret s seboj. - Heidegger stvar obrne na naslednji način: edino, kar se samo po sebi kot nediskutabilno daje vnaprej je tisto, kar lahko označimo kot nereflektiranc predpostavke interpreta. - Sledijo naslednja vprašanja: ali jc moči to vnaprejšnost pojasniti, če rečemo, da gre za formalni "apriori"? Zakaj je lastna la struktura razumevanju, ki smo ga označili kot funkamcntalni cksistcncial "tubiti"?
Ali velja povezati "vnaprejšno strukturo" razumevanja/" Vor- Struktur dcs Vcrslchcns"/ cksistencialno-ontološko s fenomenom zasnutka /"Entvvurf'/?
Če so to pri Heideggru vprašanja, pa dejansko vsebujejo v sebi žc listo, kar zahtevajo odgovori. Kaj to pomeni?
Heidegger stvari pojasnjuje na naslednji način: v samem zasnutku razumevanja je bivajoče žc razprto v svoji možnosti; sam karakter možnosti ustreza vedno načinu biti razumljenega bivajočega; znotrajsveto-bivajoče se vedno zasnuje nasproti svetu kot celoti pomenskoti /"auf ein Ganzcs von Bedeutsamkeit'7; vzpostavljanje smisla je vezano na razumetje, razumetje na vzpostavljanje odnosa med bitjo tubiti in znotrajsvetno bivajočim; in še: tisto razumljeno pa v strogem pomenu besede ni smisel, pač pa bivajoče oz. bit; tako jc smisel tisto, znotraj česa se razumljivost kot razumljivost/"Verstandlichkeit'7 vzdržuje in zadržuje. Opredelitev smisla je tako naslednja: smisel jc tisto, kar se da artikulirati v razumevajočem razpiranju - (SuZ, 151). - Pojem smisla zaobsega formalno strukturo / "das formalc Gcrust'7 tistega, kar nujno pripada tistemu, kar artikulira razumevajoča razlaga: "Sinn ist das durch Vorhabc, Vorsicht und Vorgriff strukturierte Woraufhin des Entwurfs, aus dem her ctwas als etwas vcrstandlich wird." - (SuZ, 151)
Pomeni nadalje za Hcidcggra: smisel jc cksistcncial tubiti, samo tubit jc lahko smisclnostna ali brez smisla; ker misli Heidegger radikalno, so radikalne ludi konsckvcncc:konsckvenlno vztrajanje pri ontološko-cksistcncialni interpretaciji pojma "smisla" obsoja vse netubilno bivajoče bivajoče na smisla oropano dejanstvo. - Na tem mestu se obrne Heidegger nazaj in si prikliče v spomin tisto, po čemer dejansko sprašuje: čc jc zanj vprašanje vseli vprašanj vprašanje po "smislu biti", potem to pomeni, da se poslavlja in razrešuje zgolj, kolikor se dogaja znotraj cksistcnciala razumevanja; če vodi lo v domneven krog, predvsem na osnovi tistega, kar jc Heidegger že domislil v zvezi z odnosom med razumevanjem in vnaprejšnjim razumetjem, potem za Hcidcggra to ni "domneven krog", ampak enostavno krog, ki je: razlaga se vedno giblje žc znotraj razumljenega in se iz njega hrani. - Zadrega kroga pa ni zadrega za Hcidcggra: če jc za običajno zavesten krog v procesu razumevanja "circulus vitiosus", potem je krog v procesu razumevanja kot fundamentalncga cksistcnciala tubiti, kot pravi Hicdegger, izraz eksistencialne "vnaprejšnje-strukture" /"Vor-Struktur'7 tubiti same.
Dvoje stvari jc tu na delu, ko se v Heideggrovem premisleku uveljavlja model kroga v pozitivnem smislu: po eni strani tisto, kar jc bilo na hermenevtičnem področju že domišljeno v zvezi s problemom hermenevtičnega kroga, po drugi strani jc tu odločilnega pomena sdma radikalnost njegovega spraševanja: vsaka radikalnost se ujame v krog, Hcidcggrova zasluga pa jc, daje z vso jasnostjo pokazal, da spada krog v razumevanju k strukturi samega smisla, in še odločilnejša ugotovitev: samo bivajoče, ki mu gre za njegovo lastno bit, poseduje ontološko krožno strukturo /"ontologischc Zirkclstruktur'7.
Tako se znajdemo pred naslednjim nizom: razumevanje, razlaga, smisel, krog, izjava /"Aussage'7, sodba /"Urteil'7. - Razlaga kot razlaga je sestavljena iz izjav in sodb: kaj
pomeni, daje za Heideggra izjava izpeljani modus razlage? - Kolikor jc izjava utemeljena v razumevanju in predstavlja izpeljano formo razlage, poseduje "smisel", ali kol pravi Heidegger dobesedno: " 'hat' auch sic cincn Sinn." - (SuZ, 154) Čc ima smisel, pa da to nikakor ni tisto, kar bi prebivalo ob sami izpeljavi sodbe /"Urtcilsfallung'7.
Čc se tu vrnemo nekaj korakov nazaj: čejc proces razumevanja v svoji strukturiranosti vezan na karakter tistega "Vor-", jc tistemu razloženemu /"Ausgelcgtcn'7 in razlagi lasten karakter tistega "Als-". Analiza izjave kot izjave lahko pripelje po Hcideggru do večje razjasnitve tistega, na kakšen način jc za razumevanje in razlago konstitutivna struktura tega "Als-". - Pojasnilo jc naslednje (SuZ, 154): zaradi tega poseduje analiza izjave znotraj fundamcntalno-ontološkc problematike odlikovano mesto: odločilno začetki antične ontologije so po Hcideggru vezani na "logos" kot tisto, kar je edino omogočalo dostop do pristno bivajočega /"zum cigcntlich Seienden'7 in hkrati opredelitev biti tega bivajočega
-	In še: izjava kot izjava jc hkrati veljala in velja za mesto /"Ort'7, kjer sc dogaja resnica.
-	Pomeni za Hcidcggra: čc je očitno, da sta problema biti bivajočega in resnice tesno povezana med seboj, lahko analiza izjave to problematiko ustrezno razgrne. - Kaj jc izjava, kaj jc s pomensko razsežnostjo te besede, kako zamejiti in razmejiti, pa hkrati v enotnost postaviti, polno strukturo izjave /"die voile Struktur der Aussagc'7? Da bi odgovoril na ta vprašanja, razloči Heidegger najpoprej troje pomenov tc besede:
(1)-	izjava/"Aussagc'7 jc vezana najpoprej na funkcijo nakazovanja/"Aufzeigung", /"Aussage bedcutct primar Aufzeigung'7 - (SuZ, 154); s tem sc po Hcideggru ohranja izvorni smisel "logosa" kot "apophansis": pustili videti bivajoče iz njega samega / "Seiendes von ihm sclbst her sehen lassen'7. - Ta prvi pomen izjave je vezan v prvi vrsti na to, da sc skozi nakazovan je razkriva bivajoče samo, nikakor pa nc predstava o n jem, ali pa nekaj, kar jc zgolj predstavljeno, nikakor ne kakšno psihično stanje;
(2)	- druga razsežnost izjave: izjava pomeni toliko kot "predikacija" /"Pradikation"/
-	skozi predikat se izreka subjekt, ali drugače: skozi predikat sc opredeljuje subjekt. Tisto izrečeno v tem pomenu izjave ni predikat, pač pa tisto, o čemer se izjava izreka - stvar, o kateri jc nekaj izrečeno. Glede na izjavo kot nakazovanje, pridedo zoženega opredeljevanja tistega, o čemer je beseda. Še nekaj jc za Hcidcggra pomembno: "Jede Pradikation ist, was sic ist, nur als Aufzeigung." - (SuZ, 155) - Se pomeni: člena povedne artikulacije subjekt -predikat izraščata iz izjave kot nakazovanja; opredeljevanje, povedno opredeljevanje tako nc razkriva stanja stvari, pač pa ga omejuje in precizira; preidkacija je vezana na tisto, kar imenuje Heidegger "Subjektsetzung";
(3)	- izjava pomeni tudi sporočilo - "Mittcilung"; kot precizira dobesedno Heidegger: "Sic ist Mitschcnlassen des in der Wcise des Bcstimmtcs Aufgezcigtcn." - (SuZ, 155) -Izjava kot tretja možnost pomeni delitev opredeljenega nakazanega bivajočega z drugim -"mit dem Andcrcn". Pomeni nadalje: k izjavi kot eksistencialno razumljenemu sporočilu spada "izgovorjenost" - "Ausgesprochenheit"; temeljna funkcija sporočilnosti izjave jc v tem, da tistemu, ki sporočilnost sprejema, ni potrebno biti soudeležen pri samam nakazovanju stvari; in še: "Das Ausgesagte kann 'weiter-gesagt' vverden." - (SuZ, 155) Sporočilnost predpostavlja poslušanje, in nadalje tisto, kar imenuje Heidegger "das Horcnsagen"; to poslušajoče izrekanje pa meni v svojem izrekanju še vedno tisto bivajoče, o čemer je nekaj izrečeno, in nc domnevnega "veljavnega smisla"; v tem smislu je "poslušajoče izrekanje" "bit-v-svetu" - "In-dcr-Welt-Scin".
To pomeni za Hcidcggra: izjava, ki sovključuje vse tri nivoje pomenjenja, ni vezana na fenomen veljavnosti /"Gcltung'7, pač pa je ontološko zavezana stvari, ki jo nakazuje,
predicira in sporoča. - Zakaj sc na teh mestih Heidegger deeidirano razmejuje od tematiziranja veljavnosti kot tistega, kar sodbo kot sodbo v zadnji instanci vzpostavlja, oziroma tistega, ob čemer se orientira?-Ali še drugače: zakaj ni za Hcidcggra "veljava" listo poslednje, kar sodbo omogoča? - Hcidcggrov odgovor jc decidiran: fenomen veljave (domnevna novokantovska razrešitev) da pogreša ustrezne ontološke pojasnitvc, da gre celo za tisto, kar označuje Heidegger kot "besedni idol" /"Wortgotzcn"/, sc pravi za nekaj, kar ni niti dovolj precizirano niti dovolj pomensko enoznačno; troje pomenov veljave ali veljavnosti /"Geltung"/ izpostavi Heidegger v "Biti in času":
(1)	- "veljavnost" da pomeni najpoprej "formo dejanskosti" /"Form der VVirklichkeit"/, ki pripada vsebini sodbe/"Urtcilsgchalt'7, pri čemer jc ta vsebina sodbe listo nespremenljivo nasproti spremenljivosti psihičnega procesa razsojanja;
(2)	- "veljavnost" pomeni nadalje veljavnost veljavnega smisla sodbe/"Urteilssinn'7 objekta, o katerem je govora, tako da pomeni tudi toliko kot "objektivna veljavnost" / "objektive Gultigkeit'7 ali celo objektiviteta /"Objektivitat iiberhapt"/;
(3)	- "veljavnost" da pomeni tudi "zavezujočnost" /"Verbindlichkeit"/ v smislu "splošne veljavnosti" /"Allhemeingiiltigkcit"/; - (SuZ, 156)
Troje pomenov veljavnosti je po Hcidcggru zavezano naslednjim nezadostnostim: pomeni nepredvidljivo prehajajo eden v drugega; nc da sc jih uporabiti za vodilno intcrprctacijc; Heideggra moti domnevna "objektivna veljavnost" "veljavnosti"; in poslednji razlog distanciran ja: pojem smisla jc za Hcidcggra v prvi vrsli "eksistencialni fenomen", ki jc pred novokantovskim dojetjem, in ki šele omogoča izpeljana tematiziranja smisla.
Heidegger poskuša priti po opravljenih analizah in postavitvi "izjave" kot konstitutuivne strukture razumevanja in razlagedo ključne opredelitve ali definicije: "Izjava jesporoču joče opredeljujoče nakazovanje" - "Aussagc isl mcttcilend bestimmende Aufzeigung" - (SuZ, 156) - In vprašanje: zakaj imamo izjavo za modus razlage, in ali je lo upravičeno? Če lahko pritrdilno odgovorimo na vprašanje, velja po Hcidcggru v njej najti ponovno bistvenostne strukture razlage. Stopnje razvijanj so naslednje: nakazovanje izjave sc dogaja žc na osnovi tistega, kar se razkriva in razodeva v razumevanju; da izjava ni obnašanje, ki bi lebdelo v praznem, pač pa se zadržuje vedno žc znotraj tistega, kar imenujemo "ln-dcr-Welt-Scin".
K izjavi kot oprcdcljujočcinu sporočilu pri pada vedno pomenska art ikulacija nakazanega; pomeni, da je zavezana formi pojmovnosti.Tisto, kar leži med izjavo in razlago, je vezano na cksistcncialno-ontološke modifikacije; vprašanje: "Durch welche existenzial-ontologischen Modifikationcn cntspringt die Aussagc aus der umsichtigcn Auslegung?" -(SuZ. 157) - Heidegger opisuje zadevo na naslednji način: "die Als-Struktur" razlagedoživi modifikacijo v tem smislu, da postane "die Was-Struktur" izjave: izjava opredeljuje prisotno; kot to pove Heidegger na bolj kompliciran način: vezana jc na možnosti artikulacije napotevanjskih odnosov pomenskoti /"Vcrwcisungshczugen von der Bedcutsamkeit"; ta odmik od izvornega "kol" /"Als'7 razlage k tistemu "kot" opredelitve prisotnosti /"Vorhandcnhcilsbcslimmung'7 jc prednost izjave. Dvoje je tu pomembno: po eni strani dobi tu izjava možnost čistega nakazovanja, po drugi strani pa utemeljuje svojo zavezanost ontološkemu izvoru v razumevajoči razlagi: "Das ursprungliche 'Als' der umsichlig verstehenden Auslegung (hcrmcnei'a) ncnncn wirdasexistenzial-hermeneutische 'Als' im Unterschicd vom apophantischcn 'Als' der Aussagc." - (SuZ, 158) - "Hcrmcnei'a" je tu tako postavljena na nivo tistega, kar imenuje Heidegger "ontologisehe Herkunft", hkrati pa jc to tisto bistveno, kar Heidegger stori za sam hermenevtični problem; pozicija izjave pa je hkrati pozicija meje: po eni strani meri v smer tistega, kar imenuje Heidegger
vmesne stopnje med izjavo in razlago (opisovanje dejanstev, situacij, dogodkov, stanj stvari ...), po drugi strani v smer tistega, kar je Otto Fricdrich Bollnow imenoval, ali bolje: poimenoval kot "hermenevtično logiko/"Zum Begriff der hcrmcncutischcn Logik", Hph, 100-122/, pri čemer je razvijal naprej idejo tistega, kar jc poskušal G. Misch v delu "Lebensphilosophie und Phanomcnologic"- (1931), in tisto, kar jeza hermenevtično logiko naredil H. Lipps v delu "Untersuchungen zu cincr hcrmcncutischcn Logik" - (1938). Utemeljevanje možnosti hermenevtične logike jc vezano na Dithcya in njegovo filozofijo življanja: elementarno forma, v kateri jc tisto logično lahko utemeljeno, je izraz (Misch), kajti svet, v katerem živimo, jc najpoprej "svet izraza" /"Ausdruckswclt'7; izraz poseduje svoj pomen in je skozi ta svoj pomen razumljiv drugim; čcjc govorica vezana na sporočanje pomenov, zahteva njena strukturiranost formo, ki ima logični karakter. Razumevanje kot razumevanje je tako vezano na dvoje izhodiščnih elementov: na pomene in njihovo logično strukturiranost, ki omogoča sporočilnost smisla večjih pomenskih enot: hermenevtika lahko postane filozofska metoda v strogem pomenu besede zgol j, čc zaobseže v proces svojega delovanja in učinkovanja tudi logiko. - Izhodiščna razlika med formalno in hermenevtično logiko bi bila v naslednjem: če se prva vzpostavlja skozi forme pravilnega sklepanja in izpeljevanja, in čeje njen interes v prvi vrsti posvečen morfologiji sodbe, jc hermenevtična logika zavezana izrazom (življenja), njihovi pomenom in organizaciji njihovega smisla v proccsu govorjenja in sporazumevanja in razumevanja. Odločilnega pomena za razvitje ideje hermenevtične logike je bil filozofski razvoj Hansa Lippsa: čcjc našel pri I leideggru razvito idejo hermeneie, ga je v smer strogosti logičnih razmišljanj vodila Husscrlova zahteva iz "Logičnih raziskav"; husscrlijanska sta tudi naslova njegovih del s tega področja: "Untersuchungen zu cincr hcrmcncutischcn Logik" in "Die Vcrbindlichkcit der Sprachc. Arbcitcn zur Sprachphilosophie und Logik". Če scjeHusscrl ukvarjal s problemom "izraza" in "pojma" v tistem smislu, ki naj bi ušel možni psihologizaciji tega fenomena, ali bolje teh fenomenov, ju veže Lipps na eksistenco in njeno obnašanje v svetu življenja; to naj bi pomenilo naslednje: ne vrnitev k psihologizmu, ampak k razgrnitvi tistih obnašanjskih modelov eksistence, ki so konstitutivni za človekovo logično obnašanje; logično samorazumevanje eksistenci se dogaja v človekom obnašanju do sveta, obnašanju, ki je jezikovno ustrojeno; tovrstno obnašanje ima karakter spoznanja, prvo stopnjo tega proccsa pa postavi Lipps že v samo "videnje" /"Schcn'7. Čcjc dogajanje cksistcncc v tem smislu vezano na postopnost /"Existenz vollzicht sich in Schrittcn'7, mora isto veljati to za abstraktne logične forme; prav ta povezava med eksistencialnim samorazumevanjem cksistcncc in logičnimi formami je tisto, kar bi naj bilo po Lippsu zadostni razlog za obstoj hermenevtične logike: na ta način da prihaja Ic-ta do svojega dejanskega izvora, da s tem razgrinja svoj izvor, da prihaja tako do svojih vnaprejšnjih izhodišč in fiksnih mest / "Vorgriffcn'7; vse to pa je najdljivo po Lippsu zgolj znotraj hermenevtične optike. Če so ta mesta in izhodišča hermenevtično najdljiva vnaprej, pa predstavlja posel hermenevtične logike njihovo tematiziranje in osmislitev /"Besinnung'7. Lipps uporablja Hicdcggrov termin, oziroma bolje eksistencial "tubit": vnaprejšnja nahajljivost /"Befindlichkcit'7 tubiti v svetu, ki jc vezana na vnaprejšnje razumevanja, potrebuje eksplicitno hermenevtično-logične osmislitve in samopotrditve. Tako definirano izhodišče vodi pozneje Lippsa skozi razična tematiziranja problema logičnega v zgodovini filozofi je; tisto logično vnaprej dano, pa je stvar "nezavednih izvorov" /"der unbewussten Urspriinge"/-(HPh, I 11). Ta situacija pa ima po Lippsu naslednje konsekvence: problem "morfologije sodb" /"Morphologic des Urtcils'7 je homologen dogajanju izpolnitve cksistcncc. - Tako sc da po Bollnowu nakazati
pristno eksistencialno osnovo Lippsove logike: "Existcnz ist grundsaztlich nicht als ein Testes Scin zu gcvvinncn, sondern nur in dem Vorgang, in dem sic sich immer ncu vollzieht."
-	(HPh, 116) - Nujnostna povezava, ki upravičuje idejo hermenevtične logike, hi bila takd naslednja: čeje fundamental™ eksistencial tubiti v svetu, razumevanje, in čeje razumevanje jezikovno ustrojeno, velja iskati tisto logično v jezikovno ustrojenih načinih obnašanja: te načine obnašanja pa predpostavlja tisto, kar imenuje Hans Gcorg Gadamcr teorija hermenevtičnega izkustva. Kontinuiran korak v tej smeri je možen zaradi naslednjih razlogov: Gadamcr gradi svojo filozofsko hermenevtiko znotraj trojnostne tradicije: Dilthcyevcga poskusa, Husserlove zahteve po strogosti fenomenološke deskripcije in Hcideggrovc analitike tubiti. Ker nas v pričujoči študiji zanima problem "hermeneie" kot kategorialne forme, bom na teh mestih izpostavili tisto, kar predstavlja s kategorialnega aspekta osnovo Gadamcrjeve filozofske hermenevtike, pri čemer bomo pri tem postavljeni pred naslednjo težavo: če je po eni strani našla Gadamerjcva hermenevtika svojo poslednjo ontološko osmislitev v Hcideggrovih eksistencialih, jc njena dejanska zgodovinska in strukturna razgrnitev vezana na tradicijo oblikovanja in izoblikovanja hermenevtičnih kategorij. Nas zanima v tem kontekstu kategorialni aspekt hermenevtičnega izkustva.
Če jc razumevanje kot razumevanje izhodišče hermenevtičnega izkušanja in dojemanja sveta, jc izhodiščno ujeto pri Gadamerju v trojnostno vnaprejšnost: zgodovinskost, vnaprejšnjo strukturo razumevanja in v hermenevtični krog: ta vnaprejšnjost pa je ontološko zavezana jeziku, in to zopet na trojni način: jezik predstavlja po eni strani medij hermenevtičnega izkustva, jc hkrati tisto dejansko zgodovinsko v njem, naznačuje pa tudi horizont hermenvtičnega izkušanja sveta.
Če zveni naznačitev zgodovinskoti razumevanja kol nekaj samo po sebi razumljivega pa je njen hermenevtično produktivni karakter pri Gadamerju razvit v smer, ki mejo samorazumljivosti prestopa: princip učinkujoče zgodovine /"Wirkungsgcschichte'7 in zgodovinsko-učinkujoča zavest/"wirkungsgcschichtliches Bewusstsein'7 to nakazujeta.
-	Težave pri razumevanju tistega, kar označuje Gadamcr kot "Wirkungsgeschichte", sc začenjajo pri običajnem pomenu te skovanke: zgodovina učinkovanja (smisla) določenega teksta. - Če poskušamo tu izhodiščno nakazati tisto, kar hoče Gadamcr s to kategorijo uveljavili: dvoje stvari jc postavljeno pod vprašaj: počni strani zgodovinski objektivi/cm, po drugi strani linearnost zgodovinskega učinkovanja smisla; kategorija "učinkujoče zgodovine" bi tako pomenila naslednje: pri vsaki postavitvi vprašanja tradiciji součinkuje nekaj, kar uhaja neposrednosti spraševanja; tisto, kar uhaja neposrednosti spraševanja je ujeto v "hermenevtično situacijo"; čeje učinkujoča zgodovina tisto, kar v hermenevtični situaciji soigra, pa ni tematizirano, jc zgodovinsko-učinkujoča zavest tisto, kar tisto netematizirano spravlja v jasno luč: zgodovinsko-učinkujoča zavest je najpoprej zavest hermenevtične situacije. - (WuM, 285) Hermcncvtična situacija implicira ujetost v hermenevtični horizont, ta horizont pa sc skozi dogajanje razumevanje tradicije staplja s horizontom razumevanega teksta. Princip učinkujoče zgodovine jemlje na znanje, daje dogajanja zgodovinsko- učinkujoče zgodovine vezano na stapljanje domnevno med seboj ločinih horizontov. Zato naslednja opredelitev razumevanja: razumevanje jc proces stapljanja domnevno med seboj ločenih horizontov. - (WuM, 289) - Če jc zgodovinskost razumevanja vezana tako na hermenevtično situacijo, in če implicira hermcncvtična situacijo določeno vnaprejšnost razumevanja, jc ta vnaprejšnjost konkretno vezana na vnaprejšnje sodbe / "Vorurtcilc'7 kot produktivne vnaprejšnje sodbe, ki jih Gadamer jasno razločuje od predsodkov, ki blokirajo prces produktivnega razumevanja. Vezanost na določene vnaprejšnje
sodbe razgrinja nadalje vezanost na določene vedenjske avtoritete, ki kot take sokonstituirajo hermenevtično situacijo. - Hermenevtično situacijo tako obvladuje model hermenevtičnega kroga: krog v proccsu razumevanja dobi tako pozitivni karakter: ni več "circulus vitosus", ampak tisto, kar sam proces razlage sploh šele omogoča in kar spravi ja do jasne zavesti listo, znotraj česa sije sploh šele moči zagotoviti možnost ra/.iranja hermenevtičnega smisla. -Tako postavljena in razumljena hermenevtična situaci ja spravlja na dan, da razumevanje kot razumevanje ni toliko dejanje subjektivitete kot sestop v dogajanje tradicije. - Čc jc zavezujoč v proccsu razumevanja hermenevtični krog kot pogoj možnosti posredovanja razumevnega razumevajočemu, čc pomeni to hkrati soprisotnost součinkovanja najmanj dveh součinkujočih horizontov, sc kot neposredna relacija med tema dvema entitetama vzpostavlja tisto, kar označuje Gadamcr kot "časovni razmak" /"Zeitenabstand'7, za naslednjim poudarkom: časovni razmak med tekstom in interpretom ni postavljen v negativnem smislu kot ovira za ustrezno razumevanje, pač pa je tematizirana njegova pozitivna stran: ni ovira za razumevanje, pač pa šele vzpostavlja odnos, znotraj katerega lahko prihaja do dejanskega razločevanja med vnaprejšnjimi sodbami kot pogoji možnosti razumevanja in predsodki, ki to razumevanje onemogočajo. - Če je to en aspekt tistega, kar sc hermenevtično imenuje časovni razmak, sc znotraj njega dogaja tudi tisto, kar bi lahko imenovali soprircjcnost razmerja med deli in celoto: ccloto razumevamo skozi dele in dele skozi celoto, pri čemer se sam ta proces začne s tistim, kar imenuje Gadamcr "anticipacija smisla" /"Antizipation des Sinncs'7 - (WuM, 275) - Anticipacija smisla predpostavlja vnaprej menjeni smisel celotc, katerega korekcija predpostavlja analizo delov. Naslednje: anticipacija smisla, ki vodi naše razumevanje, ni tako dejanje subjektivitete, pač pa je soprirejena dejanstvu naše povezanosti s tradicijo. Se pomeni: nc stopamo sami v odnos s tradicijo izročila, pač pa smo vedno že vnaprej postavljeni v listo, kar imenuje Gadamcr "Uberlieferungsgeschehcn" - "dogajanje izročila"; krog v proccsu razumevanja med ccloto in deli tako ni metodični krog, pač pa opisuje, nakazuje in nas postavlja znotraj "ontološkega strukturnega momenta razumevanja".
Nadaljnji aspekti smisla hermenevtičnega kroga: sam krog anticipira tisto, kar jc kot hermenevtična konsckvcnca kot "Vorgriff def Vollkommenheit", ki vodi kot formalna predpostavka razumevanje: "Naznačuje to, da je razumljivo samo tisto, kar predstavlja dejansko popolno enotnost smisla." - (WuM, 278) Ta (po)polna enotnost smisla je tu vsebinsko opredeljena /"inhaltich bestimmt'7: predpostavlja po eni strani emanentno enotnost smisla, ki vodi branje, po drugi strani jc razumevanje tistega, ki bere, skoz in skoz orientirano ob, kot pravi Gadamcr, transcendentnem smislu, ki je vezan na vnaprejšnje razumevanje stvari. - Takšen odnos potegne za seboj naslednjo hermenevtično kategorijo (Gadamcr veže hermenevtične kategorije na Heidcggrovc filozofske cksistcncialc), ki eksemplificira pripadnost /"ZugehSrigkeit'7 razumevajočega tradiciji. - Vnaprejšnjost intendiranega smisla in sam proces realizacije razumevanje kot sopripadnosti tradiciji implicirata tisto, kar označuje Gadamcr kot problem aplikacije; tisto, kar poskuša v tej zvezi razviti, jc, da ni aplikacija nekaj, kar bi vodil kak zunanji aspekt razumevanja, pač pa daje sestavni del hermenevtične situacije: hermenevtično razumevanje kot razumevanje jemlje na znanje, da govori izročilo vedno žc v našo sedanjost; aplikacija tu tako nc pomeni vnaprejšnjega objektiviranja smisla in njegove poznejše uporabe, pač pa zadeva pristnost našega predajanja igri, ki sc sproža med izročilom in živo sedanjostjo. Aplikaci ja bi naj bila tako opredeljena takole: ni nekaj, kar naj bi kot poznejše pomenilo uporabo razumljenega smisla, pač pa predstavlja sama kot taka šele dejansko razumetje tistega, kar bi naj bil nek
tekst za nas. V tem smislu je (raz)umcvanjc po Gadaerju način učinkovanja /"Wirkung"/ in tudi samo sebe razume kot učinkovanje.
Samo dogajanje razumevanje in proces konstitucijc smisla kot delovanja zgodovinsko-učinkujoče zavesti jc vpeto v tisto, kar imenuje Gadamcr struktura hermenevtičnega izkustva; ustrezna pojasnitev tc strukture zahteva razločitev med izkustvom kot izkustvom in bistvom hermenevtičnega izkustva. Dvoje razlik hoče Gadamcr v tej zvezi v prvi vrsti naznačiti: razliko, ki jo vzpostavlja hermenevtično izkustvo nasproti tistemu, kar jc Hegel razumel kot znanost izkustva zavesti, in razliko, ki vzpostavlja hermenevtiko nasproti naravoslovnemu pojmu izkustva. Če govori o bistvu hermenevtičnega izkustva, se mu tisto bistveno izhodiščno razodeva v notranji zgodovinskosti /"inncre Geschichtlichkeit'7 izkustva, ta notranja zgodovinskost izkustva pa jc vezana na zgodovinskost tubiti /"dcs Dascins'7. Tako opredeljuje naravo hermenevtičnega izkustva tisti model zgodovinskosti, ki ga je Heidegger v "Bili in času" pripisal sami "bili tubiti", samo razumevanje pa pomeni nadalje zasnutek tubiti nasproti vsakokratni možnosti "biti-v-svetu". - (SuZ, 387)
Tako orientirana in utemeljena zgodovinskost razumevanja bi naj po Gadamerju omogočila, da ne bi hermenevtično izkustvo kol hermenevtično izkustvo doživelo objektivistične metodološke skrajšavc. Če je hermenevtično izkustvo kol pristno izkustvo izkustvo svoje laslnc zgodovinskosti in kot tako napoteno na izročilo, pri čemer je samo izročilo hermenevtično opredeljeno kot dogajanje /"Gcschchcn'7, ni to izročilo zgolj dogajanje, pač pa, kot pravi Gadamcr, jezik /"dieSprache'7, ki nas nagovarja kot konkretni drugi. - Šc nekaj pomeni zgodovinskost hermenevtičnega izkustva: ni sc mogoče distancirati od tradicije ali cclo postaviti nad njo: resnični smisel tradicije jc usvojljiv zgolj skozi spoznanje, da smo sami del tc tradicijc, ki nam spregovori, če ji postavimo ustrezno vprašanje. - Zastvavitev takšnega vprašanja predpostavlja tisto, kar imenuje Gadamcr odprtost hermenevtičnega izkustva, vprašanje odprtosti pa je povezano z vprašanjem po logični odprtosti strukturi odprtosti. - (WuM, 344) - Vprašanje kot vprašanje dobi tako znotraj analize hermenevtične situaci jo opredelitev pojma; čc ima takšno opredelitev, je z njegovim bistvom povezano, da poseduje smisel; smisel pa jc tu usmerjevalni smisel. Kot pravi Gadamcr: smisel vprašanja jc tako smer, znotraj katere jc možno dogajanje odgovora /"Antwort'7 kot smislu primernega odgovora. Še nekaj jc tu za Gadamcrja bistveno: sprožanje vprašanja ni konstitutivno zgolj za razpiranje smisla odgovora, pač pa hkrati za razpiranje biti povprašanega; čeje dogajanje odgovora vezano na logos sporočenega, sc tu hermenevtično izkustvo znajde pred svojo poslednjo resnico: nc samo, da je bit, ki jo lahko (raz)umevamojezik, pač pajc zavezana logos-u, hermenevtično izkustvo pa usodi metafizike: čc bi naj vpel ja va hcidcggrovskc tubiti to preprečila, jo sama resnica medija hermenevtičnega izkustva postavlja ponovno vanjo; ponovno vanjo tudi zaradi tega, ker jezik razodene kot horizont hermenevtične ontologije.
Čcdobi tako "hermeneia" svoj poslednji ontološki fundament, nakazuje Gadamerjevo delo s svojim naslovom ("Resnica in metoda") v smer, ki ostane dejansko zastrta: struktura "hermeneie" ni z metodološkega aspekta niti tematizirana niti konceptualizirana; pogled v to smer jc odstrl Emilio Bctti.
Na tistih mestih, kjer govori Emilio Bctti v svojem delu "Tcoria generale della interpretazione" o hermenevtični metodologiji, lahko najdemo tisto, kar nas zanima v zvezi z našim problemom "hermeneie" kot kategorialne forme: čc predstavlja odlikovano področje hermenevtičnega metodološkega motrenja proccs razlage, jc lu najdljivo tisto, kar jo strukturira. Bctti najpoprej razloči med seboj tisto, kar poimenuje in označi kot teoretske
momente, ki procesu razlage sinhrono součinkujejo. To so: Filološki, kritični, psihološki in tehnični. Filološki moment meri na to, da imamo opraviti z jezikovno struktui uranimi tekstom ali smiselnostnim formami in načini obnašanja, katerih razumevanje jc vezano na filološke danosti; vpeljava kritičnega momenta predpostavlja, da tisto, kar lahko tu označimo kot tekst, ni samoposebi razumljiva danost, pač pa zahteva poprejšnje obdelave, da bi se lahko začel sam proces razumevanja; psihološki moment predpostavlja, da ni potrebna zgolj filološka in kritična rekonstrukcija teksta, pač pa da velja vzeti na znanje tudi, daje tekst strukturiran skozi psihološki model, ki operira skozi zavest avtorja; s strukturalnega aspekta jc ključnega pomena tehnični moment, ki jc na delu, ko gre za analizo smiselnostne forme kot konstruktivno morfološkega problema, ko gre zadojetje teksta z aspekta njegove specifične logike in oblikovnih zakonitosti. Tem štirim momentom jc dodan aksiološki moment, katerega učinkovanje je vezano na dejstvo, da vrednote niso metafizične entitete, pač pa so soudeležene pri strukturiran.ju smiselnostne forme. - Situacija postavljanja vrednot strukturira sam tekst, in to mora tisti, ki tekst razumeva, vzeti na znanje: situaciji razgrajevanja vrednot ustreza struktura teksta, ki jc homologna tej razgraditvi.
Kategorialno.soprirejenost teksta in tistega, ki tekst razumeva zaobseže Bctli v kanonih hermenevtičnega razumevanja, ki uravnovešajo danost tistega, kar je razumeti, in subjektov poseg v to danost: dvoje kanonov zadeva objekt razumevanja (1. samostojnost objekta in imancnca hermenevtičnega merila, 2. celota in skladnost hermenevtične vrednostne sodbe), dvoje subjekt razumevanja (3. aktualnost razumevanja, 4. prirejenost razumevanja: hermenevtična ustreznost in skladnost). - Kategorialno razvije Bctti naprej svojo hermenevtično metodologijo v skladu s funkcijsko osmislitvijo razlage:
1.	razlaga v funkciji čistega spoznanja (a - filološka, b - historična),
2.	poustvarjalna razlaga (a - prevod, b - dramska interpretacija, c - glasbena interpretacija),
3.	normativna razlaga (a - juristična, b - teološka).
Utemeljitev metodologije zahteva ustrezno spoznavno teorijo; Bctti postavi epistemološki problem razumevanja znotraj splošnega problema spoznanja. Tisto, kar jc za hermenevtično teorijo spoznanja značilno in hkrati konstitutivno, je, daje objekt razumevanja tu postavljen med dvoje form subjektnosti: če jc tisto, kar razumevamo, vedno v principu tekst (tudi ko gre za smiselnostne forme, ki senam dajejo na drugačen način), jecnaod form subjektnosti tista, kije tekst stkala, druga tista, ki je na sledi intendiranega smisla; temu mora biti prirejena zahteva hermenevtične teorije spoznanja. Še četrti element nastopa v tem kontekstu: jezik kot sistem, jezik kot sistem, ki zaobsega prejšnje tri forme; te štiri formalne entitete narekujejo nadaljnjo kategorialno strukturiranje in sistematiziranje: formalno-kategorialni karakter "hermeneie" sega tako na štiri področja, ki se diferencirajo naprej v skladu s petimi momenti, ki jih jc Bctti def iniral in v skladu s tremi fundamentalnimi tipi razlage, ki jih jc razvil, kanoni razumevanja pa imajo v tej zvezi dclirnitacijski in konstitutivni karakter. - Čcjc pri Bcttiju pojem "hermeneie" univerzalno metodološko fiksiran in orientiran znotraj tistega sklopa, ki ga naznačuje oznaka "splošna teorija interpretacije", pa je vsebinski naziv, ki ga daje Betti svojim naziranjem zaobsežen v sintagmi "hermenevtična fenomenologija".
Naslednji poskus konceptualiziranja "hermeneie", ki nas bo zanimal, gre v smer dvojnostnega tveganja: počni strani poskuša kategorialno osmisliti hermenevtični problem tako, da ga univerzalizira z upoštevanjem metodoloških modelov, ki so principiclno vezani na različne filozofske orientacije, tako dojeti postanejo hermenevtično modeli, po drugi
strani sc napoti v smer oblikovanje univerzalnega filozofema, in to v tolikršni meri, v kolikršni predpostavi možnost ontologije, ki bi metodi dajala fundament: z neznako naslednjega paradoksa: ta fundament ju tu tisto, kar prihaja na koncu, njene možnost pa jc ujeta v mrežo tistega, kar imenuje Ricocur "prelomljena ontologija": čc nam je bit dostopna skozi različne intcrprctacijskc modele v svojo razlomljcnosti, nikoli kot ccla bit, ali kot hit sama, potem je lahkoustrezen pendant tej ontlološki situaciji zgolj implicitna ali prelomljena ontologija. (Paul Ricocur: "Lc Conllit des Interpretations", Paris 1969, Cdi, 23). Zato je rezultat konflikta interpretacij sproščujoč: nobena ontologija ne poseduje več legitimne pravice, da bi položila svojo roko na ccloto. Čc jc kaj paradoks pri tem Ricoeurjevem poskusu, jc to poskus zasnutka ontologije kot možnosti v trenutku padca metafizike; če je to "Solidaritet im Augcnblick ihres Sturzcs" (Adorno), vodi njena dejanskost v tisto smer, kjer opravi delo diseminacija nasproti polisemiji; lahko bi rekli takolc:razlomljcni logos, razlomljcna ontologija, razlomljena metafizika; lahko bi rekli šc: razlomljeni subjekt, razlomljcni smisel. Početje discminacijc predstavlja korak naprej proti robu ali dovršitvi metafizike: če živi hermenevtika a la Ricocur še vedno iz subjekta interpretacije, proklamira gramatologi ja ncvrnlji vi zaton subjekta, ki najde, kot bomo videli pozneje, kot diseminirana subjektiteta zatočišče v sistemih ali sistemu, ki poskušajo biti transmetafizični, če je vztrajanje pri fiksiranem metodološkem modelu še vedno znotraj metafizično vztrajanje.
S kategorialnega aspekta lahko tako najdemo pri Ricoeurju modelne kategorialne konceptualizacije, ki predstavljajo različne kategorialne sklope, ki so vezani na različne filozofske modele; kot kategorialni sklopi so drug drugemu tuji, tisto, kar jih medsebojno povezuje, jc hermenevtični interes; osmislitev "hermeneie" se dogaja tu po različnih poteh; in vprašanje: kako oblikovati organon, orodje, metodološki aparat, ki bo omogočal njeno funkcioniranje? Izhodiščno združuje različne modele dvoje pojmov: interpretacija in smisel, pri čemer je semantična konccptualizacija intcrprctaci jc tako postavljena, da stoji nasproti svetu znakov, ki posedujejo po definiciji dvojni ali večkratni smisel; subjekt razumevanja jc eksistenca. Nadalje: za samo tematiziranje hermenevtičnega polja pa je odločilnega pomena semantični nivo: vsako ontično razumevanje in ontološko umevanje je vezano na jezik, tako da velja iskati v semantiki centralno os, okoli katere jc strukturirano celotno hermenevtično polje. Če jesemant i ka tako odločil nega pomena, potem velja izdelati tisto, kar imenuje Ricocur "semantični vozel hermenevtike". Nadaljnji moment, ki ga tematizira Ricocur izhodiščno, in ki operira v različnih hermenevtičnih modelih jc čisto določena "arhitektura smisla", določena "struktura smisla", katere strukturiranost je funkcionalno ujeta v semantiko razkrivanja in prikrivanja, ali boljevsemantikovečznačnih ali večpomenskih izraznih form. Te vcčznačnc izrazne forme poimenuje Ricocur s skupnim izrazom ("simbolika la symboliquc"). Vsak od hermenevtičnih modelov ugrabi zgolj del pomena, oziroma smisla.
Naslednjo možnost usvojitve pozicije, ki bi posredovala različne filozofske modele razumevanja, konccptualiziraKarl-Otto Apel tako,dareaktualizira idejo transccndcntalizma skozi sintagmo "transzendentalhermeneutische Ansatz": čc predstavljajo posamezni modeli kategorialno strukturirane "jezikovne igre", posreduje možnost njihove komunikativno interakcije koncept "komunikacijske forme" (Apel uporablja sintagmo "Kommunikationsgcmcinschaft"): na mesto metafizično predpostavljene zavesti nasploh, ki potrebuje metafizično zagotovljeno subjektiviteto subjekta, lahkostopi transcendentalna sinteza jezikovno posredovane interpretacije (Karl-Ott Apel: "Der trans-zcndcntalhermcncutischc Bcgriff der Sprachc", izšlo v "Transformation der Philosophic"
II - Das Apriori der Kommunikationsgemcinschaft, Frankfurt 1973, str. 354); v tem kontekstu dobi tudi sama kategorialna struktura "hermeneie" nove razsežnosti; lahko bi rekli takole: ni več izvorno opredeljena skozi dozdevno samoumevno izhodiščno hermenevtično situacijo, v kateri nastopajo tri entitete: tisti, ki razumeva, proces razumevanja in tisto, kar jc razumljeno, pač pa dobi novo razsežnost: konstitutiven ni več subjekt razumevanja, pač pa transcendentalna mreža jezika. Dvoje nadaljnjih razlikovanj je tu za Apia bistvenih: ta mreža ni dana niti kot znotrajsvetni fenomen niti jc ni možno konstruirati kot "semantical framework". Rc/.ultal transccndcntalncrclleksijcpri Aplu tisto, kar imenuje "das Apriori der Kommunikationsgemcinschaft" - "apriori komunikacijske forme", resnica hermenevtičnega izkustva pa jc zavezana tistemu, kar imenuje intersubjektivno oblikovanje konsenza na osnovi jezikovnega argumentativnega sporazumetja. - (TdPh, 3 12) Čc hoče tako hermenevtično situacijo razumeti skozi formo komunikacije, je lahko tisto, kar imenujemo smisel zgolj rezultat vzajemnega učinkovanja - "Wechselwirkung". Kaj je s tem doseženo? - Pozicija, katere razvitje nc potrebuje vnaprejšnjih ontoloških postavitev, nc potrebuje reproduktivnega privzemanja ideje kantovske transcendentalne subjektivilete, lahko pogreša jezikovno- analitična in strukturalna dojetja jezikovnega fenomena, lahko pa v nadaljnjem produktivno uporabi nekatere Wittgcnstcinovc ideje, kot so to: "Sprachspielc", "Lebcnsformcn", "Wcltintcrprctationcn". Vse tc ideje živijo znotraj tistega, kar imenuje Apel "transcendentalno-hermenevtični pojem jezika"; šeenostavneje bi lahko zadevo formulirali takole: ostanejo igre, forme, interpretacije in vzajemna učinkovanja; tisto najbolj hermenevtično "hermeneie", razumevanje in razlaga, paje ujeto v pojem "komunikcijske forme", ki zagotavlja intersubjektivno veljavnost /"Gcltung"/ smisla. Z aspekta kategorialne ustrojenosti Aplovcga modela jc pri njem ujet smisel na dvojnosten način v horizont metafizike: komunikacijska forma predpostavlja dialog, ki je hkrati zgodovinsko in metafizično izhodišče "hermeneie", in idejo transcendentalnosti kot pogoja možnosti oblikovanja regulativnega principa razumevanja, sporazumetja in razlage. Važnejše paje naslednje: ideja komunikacijsko forme nc omogoča zgolj legitimnega bivanja različnih hermenevtičnih modelov, pač pa izza igre moči igro smislov in pomenov, in s tem hkrati tisto, kar bi lahko poimenovali z oznako paralelni sistemi smisla; čc jc s tem nakazana nestabilnost univerzalnega, ali bolje, domnevnega univerzalnega Smisla, jc kljub temu načeta metafizika na pravem mestu.Če se na tem mestu spomnimo verige "kategorialnih form": "technc-poicsis-praxis-dynamis-phainomenon-logos-hermcncia-diaphora-i'chnos-noesis noescos", in mesta, kjer sc začne njen vpis, ali bolje tekst, sc velja vrniti k nekaterim mestom i/. Derridajcvcga teksta "Ousi'a in gramme": če je pri Hcidcggru lundamentalno ontološko vprašanje zaobseženo v "hermenei" kot "hermenei": razkril jc ontološke difcrcncc je vezano na razumevanje pozabe biti kot pozabe razlike med bitjo in hivajočim in razumevanje izbrisa sledi te razlike, pomeni, da velja misliti hkrati tisto izbrisano in tisto utrto sledi. V tekstu "Anaksimandrov izrek" pomeni to za Hcidcggra, da prihaja razlika do besede skozi utrtje sledi v logosu. Če jc to "logos" metafizike, potem pomeni to za Dcrridaja, da pripadajo vse možne opredelitve in naznake tc sledi k metafizičnemu tekstu, ki to sled varuje, in nc k sledi sami. Kot pravi Derrida: sled kot sama in pristna nc obstaja. Čc jc sama opredelitev razlike bili do bivajočega metafizična, je lahko, kot pravi Derrida, razlika starejša kot bit sama. - Čc so kategorialne forme "rezultat" igre razlik in razlike / "differancc'7, lahko rečemo zDcrridajcm: onstran biti in bivajočega se diferira tadilcrenca, in ta diferenca bi bila tako lista prva ali poslednja sled, misljiva kol vpis, kot pisava.