Novi čehoslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.
Univ. prof. Aleksander Maklecov.
§ 1. Uvodne pripombe.
Pripravljalna dela za zenačenje in preosnovo materialnega kazenskega prava v Čehoslovaški republiki so stopila v nov stadij: čehoslovaško justično ministrstvo je objavilo novo redakcijo načrta kazenskega zakonika z obširno obrazložitvijo (oduvodneni, str. 161—428).
Novi čehoslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.    253
Novi načrt čsl. kz. je izšel v tisku v začetku  aprila
I. 1937. Na to je bil predložen posameznim ministrstvom v morebitne pripombe in spreminjevalne predloge. Istočasno je bil razposlan ])oedinim strokovnjaikom in strokovnim organizacijam republike. Jeseni 1. 1937. bo sklicana posebna anketa in bodo določeni poročevalci za zakonodajne odbore in za plenum parlamenta.
Kot izhodišče pri izdelavi novega načrta je služil predhodni načrt kz. iz 1. 1926. Glavni smoter, ki ga je zasledovala justična uprava, je bilo zenačenje materialnega kazenskega prava, vštevši novele in stranske zakone. Kakor je razvidno iz uradnih poročil, ministrstvo ni dajalo prednosti niti b. avstrijskemu kz. iz 1. 1852., ki velja na ozemlju Češke in Moravsko-Šlezije, niti b. ogrskemu kz., ki velja na Slovaškem in v Podkarpatski Rusiji. Odločilen je bil edino kriterij smotrnosti in pravičnosti.'
Posebnega zakona o prekrških, v razliko od predhodnega načrta iz 1. 1926., ne bo. V občem delu nkz. iz 1. 1937. so zapopadene vse splošne določbe o zločinstvih, prestopkih in prekrških, kolikor so le-ti sodno kaznivi. V posebnem delu so prekrški razvrščeni po poglavjih, kamor pač spadajo po svoji pravni naravi z ozirom na prizadete ali ogrožene pravne dobrine. Zakon o mladinskem sodstvu z dne
II. marca 1931., ki vsebuje tudi materialnopravne določbe o odgovornosti maloletnikov, ostane še nadalje v veljavi kot poseben zakon.
Prvotno je čsl. vlada nameravala izdati najprej zakonik o sodnem kazenskem postopanju, čigar osnutek je bil objavljen že 1. 1929. Sedaj pa smatra istočasno zenačenje in ko-difikacijo celotne kazenske zakonodaje za primernejši. Razen kz. in kp. se pripravlja tudi zakon o izvrševanju kazni in očuvalnih odredb (Trestni vykonavaci rad). Obsegal bo odredbe materialnega in formalnega prava, kolikor so v zvezi z izvrševanjem sankcij kazenskega prava. Istočasno s kz. dobita veljavo vojaški kz. in uvodni zakon h kz., kp. in zakonu o izv. kazni in očuvalnih odredb. Uvodni zakon bo vseboval prehodne odredbe. S tem zakonom se tudi določbe stranskih kazenskih zakonov, kolikor ostanejo še v naprej v veljavi, morajo prilagoditi osnovnim načelom bodočega kz. Celotno kodificirano kazensko pravo dobi obvezno moč istočasno in sicer dne 1. januarja  drugega koledarskega
^ „Rozhodovalo tu jedine, ktera uprava byla učelnejši a spra-vedlivejši." Gl. notico: Nova osnova čsl. trestniho zakona. »Pravnik." Praha. 1937. 76. ročnik. Sešit 4. Str. 258.
254    Novi čehoslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.
^ Primer].: M. Dolenc: a) Čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v primeri z našim. SI. Pr. 1922; b) Priprave za novi k. z. v Čehoslovaški republiki. SI. Pr. 1926; c) Primerjalni prikaz splošnih načel jugoslovanskega načrta in čehoslovaškega predna-črta za bodoči k. z. Pravni vestnik. 1927. — J. S i 1 o v i d : Prikaz naj-glavnijih pitanja opčega dijela naše i čehoslovaške osnove kaznenog zakona. Mjesečnik. 1926—1927. Razprava Siloviča je izšla tudi v če-ščini v prevodu dr. Th. Saturnika. Vestnik čsl. společnosti pro pravo trestni. 1927. — Gl. tudi: A. Maklecov: Idejnyja osnovy re-formy ugolovnago prava v Čehoslovakiji (ruski). Naučnyje trudy russkago narodnago universiteta v Prage. T. II. Praha. 1929. — V čehoslovaški književnosti najdemo splošni pregled osnovnih načel pred-načrta iz 1. 1926 v spisih: Dr. A. Milo ta: Zakladni hlediska čsl. pripravnvch osnov trestniho zakona. Vestnik čsl. společnosti pro pravo trestni. 1926, 1927, 1928. — Dr. V. Solnaf: Osnova trestniho zakona. Pravnik. Praha. 1926.
leta, ki bo sledilo letu, v katerem bo nova kazenska zakonodaja promulgirana.
Tradicije jugoslovansko-čehoslovaškega prijateljstva, kakor tudi praktični interesi izboljšanja jugoslovanskega kazenskega prava, opravičujejo posebno zanimanje, s katerim zasledujejo naši kriminalisti poedine etape preosnove kazenskega prava na Čehoslovaškem.^
Čsl. nkz. iz 1937. predstavlja že tretjo redakcijo osnutka kz. Njegova predhodnika sta: osnutek občnega dela kz. iz 1. 1921. (Zatimny navrh obecne časti trestniho zakona) in iredhodni načrt iz 1. 1926. (Pripravne osnovy trestniho za-cona o zločinech a pfečinech a zakona pfestupkoveho).
Z ozirom na obseg se čsl. nkz. iz 1. 1937. približuje našemu kz.: vsebuje namreč 426 paragrafov, od katerih jih odpade na obči del 114. Pri tem je treba imeti v vidu, da ima čsl. nkz. posebno poglavje o izjemah, ki veljajo za kazniva dejanja, storjena s tiskom (§§ 108—114). Čsl. nkz. normira nadalje v občem delu nekatera vprašanja, ki jih naš kz. izrecno ne urejuje (n. pr. vprašanje o actiones liberae in causa (§23, odst. 2), o odgovornosti agent provocateur (§35, odst. 3. in dr.) Določbe o očuvalnih odredbah, ki imajo obči značaj so v čsl. nkz. mnogo bolj podrobne nego v našem kz. Na drugi strani čsl. nkz. nima odredb o odgovornosti maloletnikov, ki so predmet posebnega zakona. (Gl. gori.) Prav tako so v njem izpuščene splošne določbe o odobritvi, predlogu in zasebni tožbi, ki pridejo v bodoči enotni kp.
Z zakonodajno-tehničnega stališča se čsl. nkz. označuje z nekaterimi posebnostmi. Poleg tudi našemu kz. znanih zakonitih definicij nekaterih pojmov (§ 14 jugosl. kz., § 14 čsl.  nkz.)  uvaja čsl.  nkz.  tudi  zakonito razlago moda-
Novi čehoslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.    255
' Gl. Pripravne osnovy (iz 1. 1926). Str. 17, in Dr. Albert M i 1 o t a : Reforma trestniho zakona v Čehoslovensku. Bratislava. 1934. Str. 47.
litet kaznivega dejanja (§ 19: Vyklad nekterych zpu-sobu spachani činu) kot n. pr. pretnja, nasilje, zvijača, javna storitev dejanja, storitev dejanja obrtoma in pod. Nedvomno tehnično prednost čsl. nkz. tvorijo marginalne rubrike, ki so navedene ne samo pri poedinih poglavjih in oddelkih, temveč tudi pri p>osameznih paragrafih. Odstavki paragrafov so točno numerirani. Obrazložitev je podrobno in zelo skrbno izdelana.
§ 2. H karakteristiki občnega dela novega čsl. nkz.
V tem članku se hočemo omejiti na kratko karakteristiko in oceno le onih določb občega dela čsl. nkz., ki predstavljajo bistveno novost v primeri s prejšnjima dvema načrtoma, ali so posebno važne in poučne za nas, ker dajejo pobudo za izpopolnitev naše kazenske zakonodaje in odstranitev eventualnih pomanjkljivosti.
Razvrstitev kaznivih dejanj.
Čsl. predhodni načrt iz 1. 1926. je med drugim nameraval korenito reformirati tradicionalno delitev kaznivih dejanj. Čisto objektivni kriterij razvrstitve kaznivih dejanj, odvisne od vrste zagrožene kazni, je hotel namreč nadomestiti s subjektivnim merilom storilčevega mišljenja;. V tem smislu je razlikoval: a) dejanja, ki izvirajo iz nizkotnega mišljenja in b) dejanja, ki nimajo takega obeležja. Tudi vrsta kazni in način njene izvršitve bi se morala prilagoditi tej delitvi. Redaktorji predhodnega načrta iz 1. 1926. so bili mnenja, da ustreza taka razvrstitev ljudski pravni zavesti.
Kazniva dejanja, ki izvirajo iz nizkotnega mišljenja, je iredhodni načrt imenoval zločinstva v razliko od prestop-cov kot kaznivih dejanj, ki ne razodevajo takega zavržnega storilčevega mišljenja (§ 14 čsl. nkz. iz 1. 1926.) Pri tem nkz. iz 1. 1926. praviloma ni določal vnaprej, ali je treba kvalificirati to ali ono dejanje kot zlooinstvo ali kot prestopek in je prepuščal uvrstitev dejanja v določeno kvalifikativno skupino v konkretnem primeru sodišču.' Le izjemoma je označeval nekatera kazniva dejanja kot absolutna zločinstva, oziroma kot absolutne prestopke, ker pravna narava nekaterih dejanj že sama ob sebi priča o značaju storilčevega mišljenja.
256    Novi čehoslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.
Uvajanje subjektivnega kriterija pri razvrstitvi kaznivih dejanj v kvalifikativne skupine zločinstev in prestopkov je izzvalo nemalo ugovorov v čehoslovaški strokovni književnosti. Doc. dr. Jarmila Vesela je v svojem referatu na II. kongresu čsl. pravnikov v Brnu in pozneje v x)sebni razpravi naglašala, da gre v tem primeru za uve-javljanje čisto-etičnega kriterija, ki temelji na subjektivnem vrednotenju in vprav zaradi tega utegne povzročiti razcepljenost v judikaturi.* Nekateri sodniki pa so opozarjali na težave, s katerimi je zvezana ugotovitev značaja storilčevega mišljenja, zlasti če upoštevamo, da so sodišča skrajno preobložena z delom in ne utegnejo vedno poleg kvalifikacije dejanskega stanu baviti se tudi s karaktero-loško diagnozo storilca.
Kritika je vsaj deloma vplivala na spremembo stališča redaktorjev čsl. nkz. iz 1. 1957. Ta načrt se je v svoji osnovni določbi o razvrstitvi kaznivih dejanj zopet oprijel tradicionalnega objektivnega kriterija. § 15 nkz. iz 1. 1957. se glasi: Kaznivo dejanje, za katero predpisuje zakon smrtno kazen ali vozo (žalaf), je zločinstvo. Ostala kazniva dejanja, kolikor niso proglašena za prekrške, so prestopki. Vendar se tudi novi čsl. nkz. še ni povsem odrekel subjektivnemu kriteriju. To sledi iz določb V. poglavja o odmeri kazni (§§ 65 in 67). Novi nkz. 1.) dopušča zameno voze, strogega zapora in zapora s kaznijo, ki ima značaj c u s t o -diae honestae (tzv. „trest statniho vezeni", ki ustreza od prilike našemu zatočenju), če je dejanje izviralo iz so-cialno-političnih nagibov (§ 65, odst. 1); 2.) predvideva možnost tzv. korekcionalizacije, t. j. spremembe kvalifikacije dejanja iz zločinstva v prestopek, če gre za dejanja, ki ne razodevajo nečastnih nagibov (§ 65, odst. 4) in končno 3.) dopušča v nekaterih primerih prekvalifikacijo prestopka v zlooinstvo (!) (§ 67).
Tudi po novem čsl. nkz. se torej uvrstitev dejanja v to ali ono kvalifikativno skupino in določitev vrste kazni v konkretnem primeru morata temeljiti ne samo na pravni kvalifikaciji dejanja kot takega, temveč tudi na socialno-
* Dr. Jarmila Vesela : Vyznam pohnutky a smyšleni pri trideni trestnych čini°i a trestu. Praha. 1928. Gl. tudi: Dr. J. Kallab: Poh-nutky nizke a nečestne. Vedecka ročenka Masarykovy university v Brne. II. — Do stal: Cim nejučelneji rozlišti trestne činy? — A. M i 1 o t a : Ke kritice ustanoveni pripravne osnovy čsl. trestniho zakona o tfideni trestnych činii. Pravnv Obzor. 1955.
„Osnova hledi nedostatku, ktery vyplynul ze strnule hranice mezi zločiny a prečiny celiti t. zv. korekcionalizac i". Oduvodneni, str. 180.
Novi čelioslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.    257
etični oceni storilčeve osebnosti. Naš kz. upošteva to zaJitevo zlasti v § 7i, vendar ne gre tako daleč kakor čsl. nkz. Le izkušnja bo pokazaila, ali bo ureditev, ki jo predvideva novi čsl. nkz., razpršila resne pomisleke glede praktične uporabljivosti precej kompliciranega sistema korekcionalizacije.
V zvezi z vprašanjem o razvrstitvi kaznivih dejanj je omeniti še to, da uvršča čsl. nkz. med zločinstva le naklepna dejanja, dočim je našemu kz. znan tudi primer zločinstva iz malomarnosti (§ 208). Ni treba posebno nagla-šati, da ta sicer izjemni primer ni v skladu s celotno siste-matiko našega kz.
Krivdne oblike.
Eno izmed najbolj važnih sprememb so pretrpele v nkz. iz 1. 1957. določbe o krivdinih oblikah. Kakor je znano, so redaktorji prvih dveh osnutkov čsl. kz. s prof. Mifičko na čelu zavrgli tradicionalno bijjarticijo krivdnih oblik. Kot izhodišče so prevzeli ono varianto teorije predstave (Vor-stellungstheorie), ki jo je poleg Lofflerja branil tudi Mi-fička v svoji monografiji: O formach trestne viny a jich uprave zakonne (Praha 1902).^ Namesto biparticije krivdnih oblik (naklep in malomarnost) sta prva dva načrta uvedla triparticijo (namera, zavestna krivda, malomarnost). Kriterij za razlikovanje oblik krivde vidi teorija predstave ne v voluntarističnem momentu hotenja, odnosno nehotenja protipravne posledice, temveč v intelektualnem momentu, — v predstavi o protipravni posledici in v stopnji določenosti te 3redstave. Od j>revladujoče dvojne delitve krivdnih oblik, ci je zasidrana v tzv. teoriji volje (Willenstheorie), se teorija predstave razlikuje zlasti v tem, da združuje zavestno malomarnost in eventualni naklep v enoten pojem zavestne krivde (Wissentlichkeit, vina vedoma) (gl. § 15 odst. 4 čsl. prednačrta iz 1. 1926).
V svoji konstrukciji krivdinih oblik je ostala čsl. zakonodaja osamljena. Vsi novejši kazenski zakoniki in načrti so prevzeli dvojno delitev krivdnih oblik v smislu teorije volje. To velja tudi za jugosl. kz. (§ 16). Mifičkova in Lof-flerjeva trojna delitev je naletela na številne ugovore tudi v literaturi kazenskega prava. V Nemčiji sta zoper njo posebno ostro nastopila K. Binding' in R. von Hippel. Hippel je poleg obče znanih teoretskih razlogov v prid teoriji volje navajal tudi to, da nasprotuje triparticija krivdnih oblik v
' Leto pozneje je isto delo izšlo tudi v nemščini p. n.: Die Formen der Strafschuld und ihre gesetzliche Regelung. 1903. ' B i n d i n g: Normen, II, str. 453 in nasl.
258    Novi čehoslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.
smislu nauka Lbfflerja in Mifičke ukoreninjeni tradiciji kazenskega prava.''
Čehoslovaški kriminalist Max Lorenz je posvetil kritiki čsl. prednačrta iz 1. 1926 obširno delo v nemškem jeziku, v katerem pobija na podlagi podrobne analize Mifičkovo triparticijo krivdnih oblik.*
Tudi čsl. nkz. iz 1. 1937. ni sprejel Mifičkove konstrukcije. Motivi nkz. utemeljujejo to važno spremembo v glavnem z naslednjimi razlogi: „Res je sicer, da je mogoč tudi sistem, ki razlikuje več kot dve stopnji krivde .... Vprašanje je samo, je-li to nujno in smotrno. Čim več bo stopenj krivde, temveč bo tudi spornih primerov in tem več težav pri odločanju o tem ali spada notranji odnos storilca do svojega dejanja v konkretnem primeru v področje te ali druge krivdne oblike." (Motivi, str. 185.)°
Povratek čsl. nkz. iz 1. 1957. k dvojni delitvi krivdnih oblik moramo le pozdraviti. Že v svoji ruski razpravi o čsl. prednačrtu iz 1. 1926.'° smo skušali dokazati, da temelji ta
^„De lege ferenda halte ich fiir ausgeschlossen, dass die Dreiteilung ernsthaft in Betracht kommen konne. Kein Gesetzgeber wird sich entschliessen, eine in langer historiseher Entvvickelung im Inlande und Auslande eingewurzelte, in der Gegenwart durchaus herr-schende Auffassung von grosster praktischer Tragweite deshalb preis-zugeben, weil zwei tiichtige Autoren zwei vieleicht sehr hiibsche, aber auch sehr verschiedene Skizzen eines denkbaren Neubaues vorgelegt haben." R. v. Hippel: Vorzatz, Fahrlassigkeit, Irrtum. V. D. des deutschen und ausl. Strafrechts. A. T. III. Str. 539.
* Lorenz prihaja do zaključka, da „der Versuch einer gesetzgebe-rischen Verwertung der Dreiteilungslehre im tschechoslovvakischen Strafgesetzvorentwurfe (1926) zu keinem befriedigenden Ergebnis fiihrte." (Str. 88). Povsem v smislu v. Hippela pravi pisatelj nadalje, da čehosiovaška zakonodaja „sich eben durch eine solche Regelung ausserhalb aller bestehenden und im Werden begriffenen Strafgesetze der Kulturwelt stellen wiirde, was bei der Tendenz nach Vereinheit-lichung der Strafgesetze der verschiedenen Staaten von nicht zu unter-schatzender Bedeutung erscheint." Dr. Max Lorenz: Die Dreiteilung der Schuldformen und ihre Auswertung in den tschechoslowa-kischen Strafgesetzvorentvviirfen von 1926. Prag. 1930. — Do istega zaključka prihaja tudi Helmuth v. Weber: Grundriss des tsche-choslovvakischen Strafrechts. Reichenberg. 1929, str. 24. K temu vprašanju gl. tudi: Drbohlav: Jake jsou formy trestne viny die osnovy noveho zakona trestniho? Pravnik. 1922. — Ha v liček: Vedome jed-nani... a vedoma vina podle pripravnvch osnov trestniho zakona. Pravnik. 1930. — Mir ička : Formy trestne viny v osnovah. Cas. 1921.
^ "Již z § 20 je žrejme, že osnova setrvala na dosavadni b i p a r -tiči forem trestne viny, rozeznavajic toliko umysl a n e d b a 1 o s t." Odiivodneni, str. 185.
1» A. Maklecov: Op. cit. Str. 340—345. Prof. M i f i č k a brani svoje stališče v najnovejšem kritičnem članku: Poskus nezpusobilj a formy viny v osnove trestniho zakona z r. 1937. „Pravnik". 1937, sešit 7.
Novi čehoslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.    259
delitev na bolj zanesljivem merilu kot sicer duhovita, toda hkrati zelo sporna trodelna konstrukcija teorije predstave. Novi čsl. nkz. se v tem pogledu približuje določbam našega kz. (§ 16), ki so se v splošnem obnesle tudi v praksi.
Silobran.
Novi čsl. nkz., sledeč v tem pogledu b. avstrijskemu kz. iz 1. 1852, dopušča silobran le pri napadih na življenje, telo, prostost in imovino, ne pa zoper čast (§ 29, odst. 1.). Iz tega še ne sledi, da smatrajo redaktorji nkz. čast kot manj vredno pravno dobrino v primeri z drugimi (Gl. motive, str. 199.). Odločilna je bila zanje bojazen, da utegne vesti dopustitev silobrana pri napadih na čast, zlasti če so storjeni s tiskom, do nezaželenih posledic (Motivi, str. 199).
Ta omejitev silobrana, ki je ne pozna niti jugoslov. kz. (§ 24), niti čsl. predhodni načrt iz 1. 1926. (§ 24), se nam zdi sporna. Že motivi I. načrta kz. za Kraljevino Srbijo iz 1. 1910. so naglašali, da „nema nikakvog opravdanog razloga isključivati ma koje dobro ... Nabrajanje pojedinih dobara nezgodno je i po tome, što je uvek nepotpuno i što se tada ne obuhvataju nova dobra koje vreme stvara." (Str. 180.) V tem pogledu je treba torej dati prednost jugoslovanskemu kz. pred čsl. nkz. iz 1. 1937.
Nasprotno pa oblikuje novi čsl. nkz. bolj jasno kot naš kz. zahtevo po proporcionaliteti med intenzivnostjo napada in obrambe pri silobranu. Kaznivost namreč ni izključena, ako je bila obramba grobo neprimerna napadu („byla-li obrana hrube neumerna utoku") (§ 29, odst. 2). To je vsekakor bolj točna formulacija v primeri z dikcijo našega kz. (§ 24, odst. 2).
Pogojna obsodba (podminečne odsouzeni).
Podrobna analiza določb čsl. nkz. o pogojni obsodbi presega okvir našega kratkega pregleda. V tej zvezi nas zanimajo le osnovne smernice v razvoju te institucije v Čsl. republiki, ki so poučne tudi za naše razmere.
Že od 1. 1919. ima Čehosiovaška enotni zakon o pogojni obsodbi, ki je bil noveliran z zakonom iz 1. 1924. Nekatera sodišča so se posluževala pogojne obsodbe v zelo širokem obsegu. Motivi čsl. nkz. pravilno naglašajo, da neprevidna uporaba pogojne obsodbe izpodkopava zaupanje ljudstva
Kompromisno stališče zavzema prof. M i 1 o t a v svojem ..referatu unifikačnimu kongresu prravnikfl z oboru trestniho prava". „Pravnv obzor". 1937, št. 12, str. 499.
260    Novi čehoslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.
do kazenskega pravosodstva, omajuje odpornost napram kaznivim dejanjem in povzroča celo porast kriminalitete."
Upoštevaje neugodne posledice te prakse, uvaja novi čsl. nkz. poleg omejitev, ki so znane tudi jugosl. kz., še posebno značilni pogoj. Pogojna obsodba se namreč ne sme izreči, ako nasprotuje njena uporaba važnemu javnemu interesu („priči-li se podminečne odsouzeni duležitemu vcfejnemu zajmu," § 72, t. d.), čeprav so podani drugi pogoji za njeno uporabo.
Na drugi strani novi čsl. nkz. (§ 80, odst. 2) v razliko od predhodnega načrta iz 1. 1926. (§ 88 v zvezi s § 37) ne združuje več z brezprikornim prestankom preskusne dobe pri pogojni obsodbi učinka rehabilitacije e x lege (izbris obsodbe, vymaz odsouzeni), temveč mu pripisuje isti pomen kot resnični izvršitvi kazni.'^ Na ta način je č-sl. nkz. ne-dvosmiselno in pravilno rešil s pozitivno normo vprašanje o pravnem pomenu brezprikornega prestanka preskusne dobe pri pogojni obsodbi, t. j. tisto vprašanje, ki se pri nas žal še doslej neenotno tolmači.
Smrtna kazen.
V tem članku ne moremo obravnavati celotnega sistema kazenskih sredstev v novem čsl. nkz. Zabeležili bomo le najbistvenejše spremembe in novote, s katerimi se novi nkz. razlikuje od prejšnjih osnutkov.
Zanimiva je predvsem evolucija vprašanja o smrtni kazni na Čehoslovaškem. Nkz. iz 1. 1921. je načelno odklanjal smrtno kazen. Dopuščal jo je le v enem samem primeru, če namreč oseba, obsojena na dosmrtno kazen na prostosti, ponovno zagreši ob izvrševanju kazni ali na pogojnem odpustu zločinstvo, ki je prav tako zagroženo z dosmrtno kaznijo na prostosti. (Motivi nkz. iz 1. 1921, str. 32.)
Nkz. iz 1. 1926. je vobče izključil smrtno kazen iz civilnega k. z. Motivi tega načrta so se v podkrepitev svojega stališča sklicevali na to, da se isti represivni učinek kot s smrtno kaznijo doseže lahko tudi z dolgotrajno, zlasti z dosmrtno kaznijo na prostosti, ki pa ni združena s tistimi negativnimi čuvstvenimi momenti, vsled katerih je smrtna kazen kot redno kazensko sredstvo vobče nezaželjena. (Motivi nkz. iz 1. 1926, str. 57). S tem pa ni bilo prejudicirano
^1 Motivi, str. 248. Gl. tudi: A. Milota : Odsouzeni podminečne. Slovnik vefejneho prava československeho, Svaz II. 1932.
^2 „Jestliže se odsouzeni osvedčil, nedojde toliko k vykonu podminečne odloženeho trestu, nikoliv k pravni fikci že vinnik nebyl vubec odsouzen ..." Motivi, str. 253.
Novi čelioslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.    261
18
vprašanje o dopustnosti smrtne kazni v primerih proglasitve obsednega stanja in vojne." Nkz. iz 1. 19"57. je zopet uvrstil smrtno kazen v sistem rednih kazenskih sredstev. To spremembo utemeljujejo redaktorji novega načrta z naslednjimi razlogi: „Vzlic vsem ugovorom smrtne kazni zaenkrat ne moremo pogrešati. Nekateri se sklicujejo na dejstvo, da se niti s pretnjo smrtne kazni ni dalo odvrniti mnoge storilce od izvršitve najhujših zločinstev. Toda ostane še vedno neznano, koliko oseb je strah pred smrtno kaznijo vendarle odvrnil od namena, izvršiti zločinstvo". Prav tako ne smemo pretiravati pomena znanega ugovora, da države, ki so odpravile smrtno kazen, ne beležijo občutnega naraščanja težje kriminalitete." (Motivi, str. 214).
Od smrtne kazni so v novem čsl. nkz. izvzeti maloletniki izpod 20 let in osebe, ki so dovršile 70 leto (§ 52). Smrtna kazen, ki ni nikoli absolutno zagrožena (§ 62), je predvidena v kvalificiranih primerih veleizdaje (§ 115), vojne izdaje (§§ 125 in 126), vohunstva (§ 127), požiga in dr. obče-nevarnih zločinstev (§§ 267 in 268) in naklepne usmrtitve (§§ 282, 283). Način izvršitve smrtne kazni bo urejen z zakonom o izvrševanju kazni in očuvalnih odredb."
Predsednik komisije za izdelavo nkz. iz 1. 1926 prof. Mifička je zagovarjal stališče, da „v dobach normalnich neni potrebi zaraditi trest smrti do arsenalu zbrani proti zločinnosti". — Dr. A. Mifička: O likolech trestniho zakonodarce. Pravnik. 1931. str. 12. — V istem smislu tudi prof. Milota, op. cit., str. 117, in Kallab: Trestni pravo hmotne. V Praze. 1935. Str. 97. Gl. tudi S t o r c h : Trest smrti v osnove čsl. zakona trestniho. Pravnik. 1922. — Dr. Ed. Chalupny a A. K y p r : O trestu smrti. Anketa. V Praze. 1923. V tej anketi je navedeno tudi negativno mnenje predsednika T. G. M a s a r y k a o smrtni kazni. (str. 9). Sedanji predsednik čehoslovaške republike dr. Eduard B e n e š je izrazil svoj kriminalno-politični nazor v govoru na mednarodnem kongresu za kazensko pravo v Pragi. V njem je naglasa! moderno težnjo za humanizacijo kazni, toda hkrati je odločno nastopal zoper splošno oslabitev socialne zaščite zoper zločine. („amolisse-ment general de la defense sociale contre le crime."): „En conclure purement et simplement a la supression de certaines peines, comme par exemple de la pelne de mor t, serait inexact et ce serait faire une conclusion precipitee." Discours de M. le Dr. Beneš, Ministre des Affaires Etrangeres. Actes du Congres penal et penitentiaire International de Prague (1930). Volume I-a. Berne. 1931. Str. 392.
^* Omenimo ob te priliki, da je resnična uporaba smrtne kazni na Čehoslovaškem vsled pogostih pomilostitev relativno neznatna:,, La peine de mort est le plus souvent commuee par le President de la Republique en une peine privative de liberte et n' est executee que tout a fait exeptionnellement dans les cas extraordinairement graves." Emil Lany : Tchecoslovaquie. Aper<;u du systeme penitentiaire. Recueil de documents en matiere penale et penitentiaire. BuUetin de la Commission Internationale et penitentiaire. 13erne. 1935. Str. 743.
262    Novi čehoslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.
Poostritev kazni na prostosti.
Težnja novega čsl. nkz., da poveča represivni učinek kazni, se vidi posebno jasno iz določbe § 61. o poostritvi kazni na prostosti, ki se sme izreči v sodbi. Poostritev s postom ali s trdim ležiščem je dopustna pri obsodbi na vozo, strogi zapor in zapor. Od poostritve so izvzete le zatočenje (statni vezeni), nadalje posebna kazen na prostosti, ki se uporablja samo proti maloletnikom (tvz. zavrženi) in nadomestna kazen na prostosti v primeru neizterljivosti denarne kazni (§ 61, odst. 1).
Sodišče izreče poostritev kazni na prostosti zlasti: a) ako je krivec s svojim dejanjem razodel posebno zavržne lastnosti ali ako je treba z ozirom na njegov značaj napraviti kratkotrajno kazen na prostosti bolj ol>čutno za obsojenca, b) če zagreši storilec kaznivo dejanje vprav za to, da bi prišel v zapor, ki naj mu služi kot zavetišče, c) če sodišče izreče krajšo kazen, upoštevaje obsojenčevo dolžnost do vzdrževanja svojcev (§ 62, odst. 2). Poostritev se sme uporabiti največ trikrat na teden in sicer ne v zaporedoma sledečih dneh (§ 61, odst. 5).
Iz teh določb se vidi vpliv b. avstr. kz. iz 1. 1852, na katerega se motivi tudi izrecno sklicujejo.
Jugosl. kz. predvideva poostritev kazni v sodbi le v primeru 3 odst. § 69, če stori oni, ki je obsojen na dosmrtno robijo, v zavodu zločinstvo ali težji prestopek. Sicer pa pozna naš kz. poostritve kazni le kot disciplinsko sredstvo po zak. o izv. kazni. Čsl. nkz. zavzema torej v tem pogledu konservativnejše stališče v primeri z našim in ne kaže, kar se tiče strogosti kazni, nobene sentimentalnosti. Motivi novega čsl. nkz. smatrajo poostritev kazni na prostosti s postom in trdim ležiščem kot „zelo smotrno in ponekod edino (?) sredstvo, s katerim se da napraviti kazen za krivca resnično občutna". (Str. 239.)
Konfiskacija (zaplemba) imovine kot kazensko sredstvo.
Med stranske kazni šteje novi čsl. nkz. tudi konfiskacijo obsojenčeve imovine (konfiskace imeni) (§ 42). Konfiskacija celotne obsojenčeve imovine je dopustna le kot stranska kazen za kazniva dejanja, storjena med vojno. Delna konfiskacija pa se sme odrediti tudi v mirni dobi v primerih, izrecno navedenih v zakonu. Kako naj se osi-gura življenje oseb, ki jih mora obsojenec vzdrževati, in
Novi čelioslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1957.    263
življenje obsojencči samega, te je delanezmožen,'" vse to bo urejeno v zakonu o izv. kazni in očuv. odredb.
Stransko kazen konfiskacije imovine je treba razlikovati od odvzema izvestnih predmetov (producta et instrumenta sceleris), ki ga smatra čsl. nkz. podobno jugoslovanskemu za stvarno očuvalno odredbo (tzv. propadnuti, § 88).
Konfiskacija obsojenčeve imovine je znana že veljavnemu čsl. kazenskemu pravu (gl. § 18 zakona o kaznovanju oderuštva med vojno, § 19 odst. 3 zak. o zašč. republike in § 184 zak. o zašč. države). Čehosiovaška je sledila v tem pogledu zgledu Francije, ki je že z zakonom z dne 14. novembra 1918 uvedla občno konfiskacijo (la confiscation generale) kot stransko kazen za nekatera kazniva dejanja zoper zunanjo varnost države."
jugoslovanska zakonodaja ne pozna tega kazenskega sredstva, temveč predvideva le povračilo škode državi in prepo\ cd nad imovino oseb, obdolžcnih zbog dejanj veleizdaje, po zakonu z dne 14. septembra 1929 (Ur. L. 1929, št. 427/107).
Značilno je vsekakor, da so abnormalni pogoji naše dobe povzročili, da sta vprav Francija in Čehosiovaška ponovno uvedla konfiskacijo imovine, t. j. tisto zelo nepopularno sredstvo, ki ga je že prva francoska revolucija proglasila „comme un instrument politique plutot comme un moyen de repression".
Prisilna objava sodbe.
Redaktorji čsl. osnutkov so kolebali glede vprašanja o uvrstitvi prisilne objave obsodilne sodbe v to ali ono skupino sankcij k. z. Osnutek iz 1. 1921. je smatral objavo sodbe za stransko kazen (§ 55), predhodni načrt iz 1. 1926. pa jo je uvrstil med očuvalne odredbe (§ 63). Novi čsl. nkz. iz 1. 1937. se je zopet postavil na stališče prvega osnutka, toda s potrebnimi korektivi. Objavo sodbe je imeti za stransko kazen le, če je izrečena v javnem interesu („je-li to v zajmu vefejnem") na predlog javnega tožitelja („na navrh vefejneho žalobce') (§ 49). V primerih,
" Vendar ..odsouzeni sam nema miti zasadne naroku, aby mu' byla čast majetku ponechana". Motivi, str. 218.
„La confiscation au profit de la nation, de tous les biens presents et a venir du condamne, meubles, immeubles, divis ou indivis, de quel-que nature qu' ils soient" (čl. 5 cit. zak.) Primerj. R. G a r r a u d : Prečiš de Droit criminel. Pariš 1926. — Vidal-Magnol: Cours de Droit criminel. Pariš. 1921. Str. 708 in nasl. — Ferdinand Ehr-hard:  La confiscation generale en droit fran^ais moderne. 1954.      '
18'
264    Novi čelioslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.
t
jimz ma oyii v iiuieziieiu ^ajmu suuKruiiiem urciie os* poskytnuto vefejne zadostučineni." Motivi, str. 217, gl. tudi str. 396.
kjer gre za zasebni interes poškodovanca, objava sodbe ne spada niti med stranske kazni, niti med očuvalne odredbe, temveč je sredstvo, s katerim se gotovi osebi v važnem zasebnem interesu daje javno zadoščenje."
V naši razpravi „Prisilna objava sodbe" (Zb. zn. razprav, XI, Lj. 1935) smo podrobno utemeljevali nazor o dvolični pravni naravi prisilne objave kondemnatorne sodbe (represivna funkcija v enili primerih, reparacija idealne škode v drugih). Z zadoščenjem ugotavljamo, da uveljavlja novi čsl. nkz. načelno isto stališče. Tudi jugoslovanski zako-nodavec bi moral oblikovati posebno določbo o prisilni objavi sodbe v občnem delu kz., upoštevaje njene bistveno heterogene funkcije v različnih primerih.
Očuvalne odredbe (Zabezpečovaci opatreni).
Glede odnosa med kaznimi in očuvalnimi odredbami zavzema novi čsl. nkz. v bistvu isto stališče kot jugoslovanska zakonodaja. Kazen mora ostati tudi v bodoče osnovna sankcija kazenskega prava. Moralnim nazorom občestva v naši dobi ustreza le takšna ureditev kazenskega )rava, ki reagira na kaznivo dejanje vračunljive osebe s caznijo. Kazen pa mora biti sorazmerna povzročenemu in zakrivljenemu zlu. Nujen pogoj kazenske odgovornosti je torej storilčeva krivda. Čeprav zasledujemo pri izvrševanju kazni lahko tudi druge smotre, vendar ne moremo pogrešati povračilne funkcije kazni („funkci odplatne"). (Motivi, str. 255.) Toda zgolj s kaznijo ne moremo us/jiešno pobijati vse vrste zločinstvenosti. Zoper trajno storilčevo nevarnost za pravni red mora država uporabljati učinkovito sredstvo socialne zaščite, namreč očuvalne odredbe.
Čsl. nkz. priznava načelno razliko med kaznijo in očuvalnimi odredbami tako z ozirom na pogoje uporabe, kakor tudi z ozirom na smoter in deloma na način izvršitve omenjenih sankcij.
Za čsl. nkz. je značilno nadalje zelo previdno stališče napram najnovejšim sredstvom socialne zaščite, sterilizaciji in kastraciji. Redaktorji nkz. ne zavračajo a 1 i m i n e sterilizacije kot sredstva za omejitev potomstva, obremenjenega z zločinskimi nagnjenji. Ker pa sterilizacija služi evgeničnim smotrom vobče, je treba to vprašanje, če bi bilo
Novi čelioslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.    265
pozitivno rešeno, urediti z enotnim zakonom, ki naj bi predvideval vse primere, v katerih bo ta ukrep dopusten. Kar se tiče kastracije, redaktorji ne zanikajo, da ima država, ki sp ne obotavlja reagirati na kazniva dejanja celo z usmrtitvijo krivca, pravico, posluževati se tudi kastracije, ako jo smatra kot zanesljivo sredstvo za dosego zaželenega kriminalno-političnega smotra, zlasti pri deliktih zoper javno moralo. Kljub temu čsl. nkz. ni uvrstil kastracije med očuvalna sredstva, sklicujoč se na to, da družabno mnenje v Čsl. republiki še ni dovolj pripravljeno na ta način borbe zoper zločinstvenost.^'
Nadalje čsl. nkz. ni sprejel med očuvalne odredbe prepovedi, zahajati v krčme. To očuvalno sredstvo je, po mnenju redaktorjev čsl. nkz., težko izvedljivo, zlasti v večjih mestih. Vendar je ta prepoved mogoča kot eventualni ukrep pri pogojnem odpustu in pogojni obsodbi. (Motivi, str. 256.) Število očuvalnih odredb je v Čsl. nkz. vobče manjše kot pri nas. To so: a) oddaja v zavod za psihopatične obsojence (§ 85—86), b) namestitev v prisilni delavnici (§ 84), c) oddaja v zavod za nevarne poklicne zločince (§ 85), č) izgon (§ 87) in d) odvzem izvestnih predmetov (§ 88). Prepoved, izvrševati poklic ali obrt, spada po čsl. nkz. med stranske kazni (§§ 41 in 45).
Ad a) Zavod za psihopatične obsojence (listav pro chore vezne) je namenjen le za manj vračunljive („psychopaty mene pf ičetni") ne pa za popolnoma ne-vračunljive osebe („nikoliv vsak nepfičetni). Poleg te razlike v primeri z našim kz. (§ 53) ima čsl. nkz. še drugo: združuje namreč s tem ukrepom tudi prisilno zdravljenje alkoholikov in narkomanov.
Odredbe zoper absolutno-nevračunljive umobolne de-linkvente, po miselnosti čsl. nkz., ne spadajo v področje kazenskega, temveč civilnega pravosodstva. Sicer bi osebe, oproščene zbog nevračunljivosti, prišle v isti zavod s kazensko odgovornimi psihopatičnimi obsojenci. S tem bi bile nekako ožigosane v očeh javnosti. (Motivi, str. 258).
Oddaja v zavod za psihopatične obsojence je predvidena le za tiste izmed njih, ki so nevarni za življenje, telo, imovino in javno moralo (§ 85, od str. 1 in 2). Kriterij „ko-
„Osnova... ma zato, že naše vefejne mineni neni na tento zpu-sob boje proti zločinnosti jeste dostatečne pfipraveno." Motivi. Str. 257. — Gl. k temu tudi: Rupert Pintera: Dedičnost disposic k zločinnosti a sterilizace. Poeta k 60. narozeninam A. Miloty. Bratislava. 1937. Str. 246 in nasl. — R a 1 i š : Sterilizace anormalnych a nebezpečnycli zločinci]. Pravny Obzor. 1926.
266    Novi čelioslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.
risti zdravja manj vračunljive osebe same" (§ 53, odst. 2 jug. kz.) po čsl. nkz. povsem pravilno ne prihaja v poštev. Če manj vračunljiva oseba ni nevarna za družbo, potem ne spada skrb o njenem zdravju v področje kazenskega pravosodstva, marveč v področje socialnega skrbstva.
Kakor po našem kz. (§ 53), tako je tudi po čsl. nkz. doba bivanja v zavodu za manj vračunljive psihopate absolutno nedoločena. Toda po preteku vsakih šestih mesecev se mora uradoma ugotoviti, ali še obstoje razlogi za na-daljno pridržanje v zavodu. Že v svojih prejšnjih razpravah smo opozarjali na bistveno pomanjkljivost ureditve tega vprašanja v našem kazenskem pravui^" po § 55 odst. 4 našega kz. sme sodišče odrediti odpust iz zavoda za zdravljenje ali za ču\'anje le na predlog uprave zavoda. Prednost čsl. nkz. v tem pogledu je očividna. Posnemanja vredna je nadalje določba čsl. nkz., po kateri je odpust iz zavoda za jjsihopatične obsojence vedno le pogojen.
Ad b) Oddaja v prisilno dela^'nico (robo-tarna) za dobo od i do 5 let je očuvalna odredba, s katero se čsl. zakonodaja hoče boriti ne samo zoper delomrzneže, ki se vobče ne lotijo nobenega poštenega dela, temveč tudi zoper osebe, ki se izogibajo poštenega dela, dasi včasih po sili prilik vendar nekaj delajo.
Ad c) Zavod za nevarne zločince (listav pro nebezpečne zločince) je očuvalna odredba zoper poklicne zločine, proti katerim predvideva čsl. nkz. tudi posebno stroge kazni (§ 70). Doba trajanja je relativno nedoločena, od treh do desetih let, torej ista kakor pri pridržanju po prestani novi kazni po § 51 našega kz.
Ad č) Izgon (vvpovedeni). § 87 čsl. nkz. govori le o izgonu tujcev iz države. Odločitev o eventualnem preklicu izgona in o dovolitvi povratka pa prepušča justičnemu ministrstvu po sporazumu z ministroma za notranje in zunanje zadeve.
Z izgonom se nadomeščajo za inozemce vse očuvalne odredbe, ki so zvezane z odvzemom prostosti (§ 87, odst. 2). Autorji čsl. nkz. se zavedajo tega, da nadomestitev vseh očuvalnih odredb, zvezanih z odvzemom prostosti, za inozemce z izgonom iz države, ni v skladu z načelom mednarodne solidarnosti. Prav tako priznavajo, da je to sredstvo tudi manj učinkovito s stališča socialne zaščite. Vendar so se odločili za to ureditev iz razlogov čisto materialnega zna-
^" Primerj: A. Maklecov: a) Zmanjšana vračunljivost v načrtu za edinstveni kz. kraljevine SHS. Zb. zn. r. L. VI, str. 91; b) Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. SI. Pr. 1932, str. 310.
Novi čehoalovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.    267
Čaja. Država si bo namreč na ta način prihranila znatne izdatke, ki bi bili potrebni za vzdrževanje obsojenih ino-zemcev v očuvalnih zavodih (Motivi, str. 256). Zdi se nam, da gre čsl. nkz. v svoji utilitarni usmerjenosti predaleč. Saj n. pr. jugoslovanski kazenski zakonik predvideva le edino izjemo od uporabe očuvalnih odredb, zvezanih z odvzemom prostosti, v pogledu tujcev: ne dopušča namreč le pridržanja inozemcev po prestani novi kazni po § 51, odst. 1. Vse ostale očuvalne odredbe te vrste veljajo tudi za tujce.
Ad d) Odvzem izvestnih predmetov (pro-padnuti). V zvezi s to očuvalno odredbo vsebuje čsl. nkz. (§ 88) določbo, ki je vredna posnemanja. Sodišče sme namreč izreči odvzem predmetov tudi takrat, kadar storilca ni moči preganjati ali obsoditi zbog kaznivega dejanja, čigar izvršitvi ali pripravi je bil dotieni predmet namenjen, ali zbog dejanja, s katerim je tak predmet šele nastal ali je bil pridobljen.
Obča načela glede uporabe očuvalnih odredb.
V razliko od najnovejših kazenskih zakonikov in načrtov (italj. kz., nemški zakon iz 1. 1953, francoski nkz. iz 1. 1934)^° kažejo določbe jug^osl. kz., ki se tičejo občnih načel glede uporabe očuvalnih odredb, precejšnjo pomanjkljivost. Nekaterih zelo važnih vprašanj (n. pr. o kumu-laciji očuvalnih odredb, o vplivu smrti obsojenca, ix>milo-stitve in zastaranja na izvrševanje očuvalnih odredb) se naša kazenska zakonodaja skoro ni dotaknila. V tem oziru ima naš kz. prave vrzeli, na katere smo opozorili že v naši razpravi p. n.: Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava (SI. Pr. 1932).
Novi čsl. nkz. posveča občni reglamentaciji očuvalnih odredb mnogo večjo pažnjo. Za to je posebno poučen tudi za nas.
Vprašanje kumulacije (kopičenja) očuvalnih odredb.
Čsl. nkz. podrobno urejuje vprašanje, kako je treba ravnati, če so pri istem zločincu podani pogoji za določitev dveh ali več očuvalnih odredb, ki so zvezane z odvzemom prostosti. Nemški zakon iz I. 1933 in francoski nkz. iz 1. 1934 dopuščata v teh primerih kumulacijo očuvalnih odredb in
20 Primer].: A. Maklecov: a) Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava; b) Mere bezbednosti u novom nemačkom zakono-davstvu. Arhiv 1936: c) Mere bezbednosti u francuskom projektu kriv. zakonika 1954 godine. Spomenica Dolencu, Kreku, Kušeju i Škerlju. 11.
268    Novi čehoslovaški načrt kazenskega zakonika ie leta 1937.
določata vrstni red njih izvrševanja. Tak način ureditve se nam ne zdi primeren, ker je preveč mehaničen.^^
Čsl. nkz. je ubral pravilnejšo pot v smislu načela, ki ga je oblikoval Rittler v svojem poročilu praškemu mednarodnemu kongresu za kazensko pravo (I. 1930): „Lorsqu'on dispose de plusieurs mesures de surete pour supprimer r etat dangereux, il faut choisir celle qui me-nage le plus le condamn e." Isto načelo smotrnosti naglašajo tudi motivi čsl. nkz. (str. 260). Pri snidenju pogojev za oddajo v zavod za psihopatične obsojence in hkrati v kak drug zavod, se obsojenec odda v zavod za psihopatične obsojence. Tu je obveljala znana Stossova formula: „Le medical emporte le criminel". Pri snidenju pogojev za namestitev v zavod za nevarne ])oklicne zločince in v prisilno delavnico, se obsojenec odda v zavod za nevarne zločince, ki daje že z ozirom na dobo trajanja večje jamstvo za pravni red.
Pogojna odgoditev izvrševanja očuvalnih odredb." Po §§ 89 in 90 čsl. nkz. sledi pogojni od-goditvi izvrševanja kazni pogX)jni odlog izvrševanja očuvalnih odredb, razen stvarne odredbe odvzema predmetov (producta et instrumenta sceleris). Tudi v primerih nepogojne obsodbe na kazen na prostosti sme sodišče pogojno odgoditi oddajo v zavod za psihopatične obsojence in v prisilno delavnico, kakor tudi izgon, z istočasno odreditvijo zaščitnega nadzora (§ 89, odst. 2).
Vzroki, ki vplivajo na izvrševanje očuvalnih odredb.
1. Smrt obsojenca. Z obsojenčevo smrtjo odpadejo vse očuvalne odredbe razen odvzema izvestnih predmetov. Odvzem predmetov se sme izvršiti tudi iz obsojenčeve zapuščine, ako je postala odločba o tej očuvalni odredbi ob času obsojenčeve smrti že pravnomočna (§ 91, odst. 2).
2. Zastaranje. S samim jjotekom roka, ki je po zakonu določen za zastaranje izvrševanja kazni, izvršljivost (vykonatelnost) očuvalnih odredb ne ugasne. Vendar mora sodišče, če so potekla najmanj tri leta od momenta, ko je postala odločba o očuvalnih odredbah pravnomočna,
V istem smislu tudi Stooss, Rittler, Freudenthal. Gl. Maklecov: Cit. čl. v „S1. Pr." 1932.
22 Gl. k temu: Dr. A. Milota: O zabezpečovacih opatfenich, jejich sistematice a o otazce, zda jej Ize podminečne odložiti? Poročilo X. medn. kongresu za kazensko pravo v Pragi (1930).
Novi čehoslovaški načrt kazenskega zakonika iz leta 1937.    269
iznova preskusiti, ali obstoji še nadalje potreba po ocuvanju. Po preteku štirih let nastopi absolutno zastaranje. V zastaralno dobo se ne vračuna: a) doba, za katero je bilo izvrševanje očuvalne odredbe odgodeno, b) čas, v katerem ni bilo mogoče izvršiti očuvalno odredbo radi kakega zakonitega razloga ali za to, ker je obsojenec bil v inozemstvu, odnosno ker je bilo njegovo bivališče neznano (§ 99).
5. Pomilostitev (v širšem smislu). Kazni in očuvalne odredbe, ki so bile s pomilostitvijo odpuščene (§ 103 čsl. ustave), se ne izvršujejo. Pomilostitev ima torej v pogledu očuvalnih odredb isti učinek kakor glede kazni (§ 92 čsl. nkz.), če obsega pomilostitveni akt tudi očuvalne odredbe.
§ 3. Zaključki.
Od zadnjega predhodnega načrta čsl. kz. iz 1. 1926. do najnovejšega vladinega načrta iz 1. 1937. je poteklo celih enajst let. To so bila kritična leta za razvoj kazenskega prava. Italijanski fašizem in zlasti nemški nacionalni socializem sta proglasila in deloma izvedla korenito revizijo osnov tradicionalnega „liberalističnega" kazenskega prava. Čeprav čehoslovaška zakonodaja v svoji splošni ideološki usmerjenosti ni sledila zgledom avtoritarnih držav in je tudi v področju kazenskega prava ostala^ zvesta ideji pravne države, vendar se je v Čehoslovaški republiki sami, povsem neodvisno od tujih vplivov, pojavila težnja po poostritvi kazenske represije vobče in še posebej v področju zaščite države. Na nekatere širokogrudne reforme, izvedene v prvih letih, pa tudi na smele zamisli prvih osnutkov kz. (n. pr. nameravana odprava smrtne kazni po prednačrtu iz 1. 1926) gleda sedaj čsl. zakonodajec mnogo bolj kritično in skeptično kot pred leti. Prvotni široki razmah reforme kazenskega prava je bil vobče znatno skrčen.
Novi čsl. nkz. iz 1. 1937. zastopa v glavnem isto smer kot večina novejših kazenskih zakonikov in načrtov, ki združujejo tradicionalizem klasikov z zmernim refor-mizmom modernistov. Ideološko spada torej v isto skupino z jugoslovanskim kazenskim zakonikom. Čsl. nkz. se previdno izogiba nepreskušenih novotarij in je ponekod bolj konzervativen kot naš kz. Na več mestih se celo preveč oklepa svojega predhodnika, b. avstrijskega kz. iz 1. 1852 (n. pr. v vprašanju o poostritvah kazni na prostosti, v konstrukciji silobrana itd.). Posebno naglasa obče-preventivno funkcijo kazni in v zvezi s tem omejuje uporabo pogojne obsodbe.
270 Imuniteta senatorjev in narodnih poslancev.
Tudi obsojenec sam mora občutiti kazen predvsem kot povračilo, kot malum ]5assionis, quod infligitur p r o p t e ]• malum a c t i o n i s. V nekaterih svojih odredbah o kaznih (n. pr. o konfiskaciji imovine) gre čsl. nkz. v tej smeri predaleč.
Novi čsl. nkz. je nadalje odstranil vse več ali manj sporne pravne konstrukcije, med njimi tudi Mifičkovo triparticijo krivdnih oblik, ki je bila tako karakteristična za prva dva načrta čsl. nkz. iz 1. 1921 in 1926.
Z zakonodajno-tehničnega stališča spada novi čsl. nkz. med posebno skrbno izdelane. V njem so izpopolnjene marsikatere bistvene vrzeli, ki jih o])ažamo v naši kazenski zakonodaji, zlasti glede očuvalnih odredb. Na splošno 3a ne moremo trditi, da je čsl. nkz. iz 1. 1957. po svoji ce-otni vsebini vedno boljši in naprednejši v primeri z jugosl. kz., čigar dobrih lastnosti ne smemo podcenjevati. Vsekakor bo novi čsl. nzk. prav gotovo dobro služil za kritično kom-jaracijo, v mnogih primerih pa tudi kot odličen zgled pri >odoči novelizaciji naše materialne kazenske zakonodaje.