Na kraju, kjer je bila ustanovljena slavna Rašiška četa, so se v nedeljo, 21. maja zbrali na 8. planinskem taboru planinci z ljubljanskega območja, predstavniki diužbenopolitičnega živ-ljenja mesta in občine Šiška, Planinske zveze Slovenije, pobratenih planinskih društev iz Za-greba, Reke, Kosova in zamejslva ter mnogi Ljubljančani.
Na letošnjem srečanju so proslavili 200-letnico prvega vzpona na Triglav, 30-Ietnico Planin-ske zveze Slovenije in 20-letnico Planinskega društva Rašica.
Med drugimi je zbrane planince pozdravil tudi predsednik šišenske skupščine Franc Dejak, slavnostni govornik, sekretar mestne konference ZKS Marjan Orožen pa je spregovoril o pomenu varovanja in čuvanja narave. Planinski pozdrav »živeli« so planinci namenili tovarišu Titu za njegov rojstni dan, člani rašiškega planinskega društva pa so prinesli izpod severne stene Tri-glava štafetno palico z pozdravi.
BODIMO PROŽNEJŠI
Če si dovolimo nekoliko hudomušnosti: od srca upamo, da je nabito polna sejna dvorana na prvi seji delegatske občinske skupščine dru-gega mandata le »napoved« vztrajnega in od-govornega dela delegatov v celem mandatu, ki smo jim ga zaupali...
No, čeprav vse seje morda ne bodo tako obi-skane, vendarle upamo, da bo tokratna izredno temeljito pripravljena in vodena akcija pred-volilnih in volilnih postopkov odsevala tudi v ugotovitvi, da smo evidentirali in kasneje izvo-lili resnično odgovorne in sposobne ljudi — ki sestankovanja ne bodo jemali kot sedenje in pogovarjanje, temveč kot priložnost za delovni pogovor.
In takšno pojmovanje sestankov oziroma sej bo kaj hitro opravilo z »morilci«, nesposobnimi in afektiranimi besedičarji, ki so vedno in po-vsod hoteli pristaviti svoj piskrček (se »nado-vezati« na diskusije . . .). o vsem in vsakomur razpravljati in to počeli grozljivo dolgočasno in razvlečeno.
Morda se za trenutek zdi, da smo se ob raz-členjevanju prvih korakov druge generacije delegatov kar malce prebitro spotaknili ob ma-lenkostih. Res so to — z razdalje gledano — morda malenkosti, toda če se vživimo v člove-ka, delegata, potem kaj hitro pridemo tudL do tega, zakaj postajajo naši sestanki, tudi sestan-
ki delegaaij, vse rnanj zanimivi ter zato tudi slabše obiskani. Od tod pa do ugotovitve, da delegati »premalo resno jemljejo svojo vlogo«, pa seveda ni daleč (vse to smo ob analizah do-sedanjega dela delegacij že slišali). Torej: po-skrbimo, da bodo sestanki resnično ustvarjalni, kritični, toda kratki in jedrnati razgovori o pro-blemih ter oblika iskanja poti za spreminjanje sveta okoli nas. In očistimo nekoliko naš prena-sičeni sejalni protokol (recimo: kdo je za to, da bo Lojze verificiral zapisnik; je kdo proti; se je kdo vzdržal. . . In tako naprej, na vseh zborih posebej in z drugimi »malenkostmi« sku-paj vse do nekaj dolgih ur trajajočega sejanja). Predvsem pa poskrbimo, da bodo z dnevnih re-dov dihali življenje, problemi, ki se v njem po-rajajo — in ne le razne novelacije pa paragiafi in odloki, ki jih predlagajo upravni organi (si-cer v dobro delegatu, toda kljub temu veliko-krat po nepotrebnem namesto njega).
Prožnejše oblike političnega dela potemta-kem ne morejo biti Ie »privilegij« Zveze komu-nislov, ki je tudi na 8. kongresu temeljito ana-lizirala to plat organiziranosti. Če hočemo, da bodo sejna dvorana občinske skupščine in dvo-rane krajevnih skupnosti vedno tako polne kot na prvih sejah, torej temeljito razmislimo tudi o naši odgovornosti za to, da bi bilo delo resnično množično in ustvarjalno.