List izhaja vsakih štirinajst dni Uredništvo in uprava: Trst, Ul. Capitolina 3 - telef. 44-046. 44-047 Dopisništvo za goriško pokrajino. Gorica - Ul. XXIV maggio 18, teletf. 24-36 Celoletna naročnina 1000 lir, polletna 550 lir. - Poštni tekoči račun: «Delo» - Via Capitolina 3 - Trieste 11/7000. Obnovljena izdaja - Leto XIX. - Štev. 20 (708) glasilo KRI za slovensko narodno manjšino TRST - 17. novembra 1967 Okrepimo boj za mir v svetu. Zahtevajmo revizijo vojaških služnosti v naši deželi. Posamezna številka 40 lir Spedii, in abb* post. Groppo H Zgrešena pot Slovenske skupnosti Posebni dopis za «Delo» Utrinki ob jubileju Prvaki tržaške demokristjanske stranke so svojčas obljubili zastopnikom igrupacij liste Slovenske skupnosti, da bodo pristopili k reševanju nekaterih perečih vprašanj, ki se tičejo Slovencev. Obljubili so nekaj dvojezičnih napisov v občinah na podeželju, ustanovitev strokovne šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu, namestitev nekaterih Slovencev v javnih uradih, pa tudi nekakšne prevajalne urade. Obljubili so tudi, da ne bo več prišlo do neupravičenega razlaščanja zemlje, ki je last slovenskih kmetov. V zameno za te obljube so predstavniki Slovenske skupnosti podprli levi center Preteklo je že mnogo časa od sklenitve dogovorov, od več ali manj svečano danih obljiib. Ako izvzamemo primer v dcvinsko-nabržinski občini, kjer predstavnik Slovenske skupnosti županuje kot ujetnik demokristjanov; (saj v občinskem odboru nima potrebne večine); ako izvzamemo primer predstavnika Slovenske skupnosti v tržaški pokrajinski upravi, kjer mu je bilo poverjeno mesto namestnika odbornika, lahko rečemo da je vse ostalo Uiti, kjer je bilo pred sklenitvijo dogovorov. Slovenske strokovne šole ne bo, ker so v nekaterih krogih postavili skoraj nepremostljive pogoje. Dvojezičnih napisov ni, če j obstaja prevajalni urad — in kaj dela — je težko izvedeti. V javne urade ni prišel še noben Slovenec. Bližamo se novim volitvam; bližamo se času, ko bo treba tudi slovensko javnost seznaniti z obračuni. Prvaki Slovenske skupnosti so se očividno znašli v zelo neugodnem položaju, kajti obračun, ki ga bodo dolžni dati Slovencem, bo silno neugoden, porazen, pravi bankrot. Kaj torej storiti? Napovedana zasedba zemljišč v dolinski občini je prišla kot nalašč. In način zadržanja demokristjanov tudi. Ker ti niso predhodno obvestili prvakov Slovenske skupnosti, da namerava ustanova tržaškega industrijskega pristanišča in to ustanovo vodi demokristjan zopet razlaščati kmete na področju dolinske občine, so dali prvakom Slovenske skupnosti povod za veliko užaljenje. In rezultat tega užaljenja bil naj bi tudi sklep o izstopitvi zastopnikov Slovenske skupnosti iz koalicije levega centra. Užaljenost torej, ne pa dejanska skrb za zaščito interesov dolinskih občanov! Toda višek paradoksa je v tem, da kljub zelo bojevitim napovedim o izstopu iz levega centra še danes ni jasno ali je do tega izstopa dejansko prišlo ali pa ne. Dejstvo je, da devinsko-nabrežinski župan še vedno županje skupaj z demokristjani, da pokrajinski svet še ne ve ali bo potrjena ostavka zastopnika Slovenske skupnosti v pokrajinski upravi ali ne. Dejstvo je tudi, da zaradi bojevitih napovedi o izstopu zastopnikov Slovenske skupnosti iz levega centra tako demokri-stjanski prvaki, kakor njihovi zavezniki, mirno spe. Ne da 'bi se spuščali v polemiko s «Katoliškim glasom» pa vendar ne moremo mimo nekaterih njegovih ugotovitev. V resnici si ne znamo raztolmačiti vprašanja, ki ga postav- lja. Zakaj naj bi odstopili Slovenci, ki so bili izvoljeni na listah KPI? Komunisti ne barantajo za skledo leče, ne poznajo priskledništva, nimajo skomin po udobnih stolčkih! Zakaj naj bi podajali ostavke na položaje, na katere jih je poslalo ljudstvo? Morda zato, da bi npr. tudi v dolinski občini potem prvaki Slovenske skupnosti poskušali storiti isto 'kot v Nabrežini? Ali bi krog katoliškega lista raje od demokratične izvoljene občinske uprave v Dolini videl komisarja? Naj bo kakor koli, dejstvo je, da je obračun o barantanju prvakov Slovenske skupnosti z levim centrom, in v prvi vrsti z demokristjani, hudo porazen. Dejstvo je tudi, da vsa vnema pri poskusih razbijanja «bdečega obroča» v okolici Trsta ni prinesla rezultatov Prav slovenski volile! so namere pobornikov razbijanja tega «obroča» zelo odločno zavrnili. In to bi moralo tudi nekatere na vrhu Slovenske skupnosti privesti do spoznanja, da je pot, po kateri so doslej Ameriški državni tajnik Dean Rusk je kakor smo bežno omenil že v prejšnji številki, v neki oddaji italijanske televizije dal zelo vznemirljive izjave. Med drugim je dejal: «lahko zagotovim, da če bi dvajset sovražnih regimentov napadlo področja Julijske krajine, Danske ali Bavarske bi mi prav gotovo z bombami zadeli katerega in to v pol- I nem sodelovanju z našimi evropski- j mi zavezniki». i Te izjave Rusk prav gotovo ni dal kar tjavendan. Da se za izjavo skriva nekaj drugega potrjuje mnogo dokazov. Predvsem potrjuje posebna «skrb», ki jo ženekaj časa sem NATO posveča naši deželi, kjer je bilo že toliko vojaških vaj. Pa tudi dogodki, ki se odigravajo v sredozemskem bazemu to potrjujejo. Po državnem udaru v Grčiji ( takoimenovani «operaciji Prome-teo»in CIA), po izraelski agresiji na arabske države je prišlo do značilne okrepitve sil NATO v Sredozemlju. Istočasno z vojaškimi vajami NATO v Grčiji (na mejah z Albanijo in Jugoslavijo) ter v Turčiji, so okrepili tudi gonjo proti Jugoslaviji, katero obtožujejo, da se približuje državam, članicam varšavskega pakta. V tem okviru je treba gledati tudi vznemirljive izjave vrhovnega poveljnika NATO Lemnitzerja (na kongresu rezervistov NATO, ki je bil preteklega avgusta v Trstu) glede «naraščanja komunistične nevarnosti» in potrebe po krepitvi NATO». V ta okvir spadajo tudi nedavni veliki vojaški manevri v Furlaniji, pri-katerih so sodelovala letala, ki imajo svoj domicil na letalonosilkah III. deželna konferenca KPI Ljudski dom v Trstu Ul. Capitolina 8 18. in 19. novembra Za širšo enotnost v boja za mir, za razvoj avtonomije in za gospodarski ter socialni napredek Furlan ije-Julijske krajine! Referent Silvano Bacicchi Osrednje vodstvo KPI bo na konferenci zastopal posl. NATTA hodili, zgrešena in pogubosnosna za Slovensko narodnostno skupnost na Tržaškem in v vsej deželi ter da je zato treba to pot menjati. VI ameriškega vojnega ladjevja v Sredozemskem morju. Na teh manevrih so sodelovale tudi enote, ki so opremljene z raketami «Honest John», ki naj bi imele atomske konice, napernjene proti «sovražniku», ki naj bi prodiral iz Avstrije in Jugoslavije. O poteku teh vežbalnih vaj so poročali številni tako imenovani informativni časopisi, pa tudi tiskovne agenci je NATO v Italiji. Dne 3. novembra je milanski dnevnik «Il Corriere» v uvodnem članku pisal o tej zadevi. Uvodničar, ki ni navadni zemljan temveč neki general, je trdil, da je treba «organizirati zračne in kopne sile tako, da bo zagotovljena učinkovita obramba proti morebitnim agresijam iz vzhoda in severovzhoda. Sedanja vzhodna meja ki je vojaško komplicirana v coni A bivšega Svobodnega tržaškega ozemlja, je težje hranljiva nego je bila predvojna meja, ki je potekala tpo gorskih grebenih do Kvarnera. Naše oborožene sile imajo na razpolago omejeno šahovnico, ker se v bližini vzhodne meje odpira najbogatejša cona padske nižine, katero je treba obdržati za vsako ceno. Poskuša se nadomestiti pomanjkanje prostora s trajnimi utrdbami, ki naj bodo sposobne vzdržati tudi jedrski napad...» V tem je obrazložitev, zakaj vojaške služnosti v naši deželi, zakaj toliko ovir pri širjenju infrastruk-tor (cest in železnic) zakaj toliko nasprotovanja protosinhrotronu. Dejansko se nahajamo na bojnem polju NATO. Vise drugo je za «stratege» postranska zadeva. Moskva, novembra 1961 Pred petdesetimi leti so se v najrevnejši kapitalistični, tričetrt še fevdalni Rusiji, razletela protislovja. Izmučeni narod je planil iz potrpežljivega čakanja, ko ga je kruta vojna morila, doma pa mu ubijala najboljše sinove tista domovina, ki so jo na fronti branili vojaki. Napaden je bil Zimski dvorec, revolucionarna množica je v mestu pometla z izdajalsko kliko meščanskih voditeljev in u-vedla nov red, red oktobrske revolucije. Po petdesetih letih se tretja, četrta generacija spominja tistih dni. ZSSR je neizpodbitno dejstvo. Uspehi revolucije so vidni na vsakem koraku. Ne samo tisti, ki odjeknejo v svetu, kakor vsemirski poleti ali drugi znanstveni dosežki človeškega uma. Največji uspeh revolucije je nedvomno oblast delavskega razreda, ki se je spojil z vsem narodom... Ko hodim po moskovskih ulicah, gledam velike rdeče zastave, berem gesla v počastitev zgodovinskega jubileja, npr. «slava oktobru ! », « slava delavskemu razredu!», «slava sovjetski tehniki!» se ml usta razvlečejo v nasmeh. Navajen sem na prefinjeno zahodno tehniko «skritega prepričevanja», prikritega namigovanja. Taka gesla radostnega navdušenja so marsikdaj naivna. A kasneje govorim s sovjetsko ženo, moskovsko delavko. Nikoli ni ruski narod živel boljše, še nikoli se ni tako približal blaginji v našem smislu. Na predvečer petdesetletnice revolucije je CK KP SZ objavil sklepe o povečanju blaginje sovjetskega ljudstva. Kakor običajno je bilo treba brati iz strnjenih vrstic. Toda smisel je jasen : prehod na petdnevni delovni teden, povišanje osnovne plače, povišanje pokojnine, znižanje starostne dobe za pokojnino na petdeseto za ženske in petinpetdeseto leto za moške. Nato še dalie : izboljšanje trgovinske mreže. ki je bila doslej še kar zapostavljena, ker se je pač moralo sovjetsko ljudstvo ukloniti mednarodni igri oboroževanja, velikih izdatkov za obrambo: da o podpori nerazvitim narodom ne govorimo. Kaj pomeni petdesetletnica Oktobra sovjetskemu človeku? Odgovor ni enostaven. Vsakdo nosi v sebi želje, ambicije. Vsakdo išče tudi za skupnost nekaj posebnega. Brez dvoma na je za smnigtsko ljudstvo ta velik praznik priložnost za razmišljanje, stroge analize svoje preteklosti, nsnekpv na tudi napak, zaostalosti in velikih napredkov. Da. Vaiti slepi hi bili, ako bi na 'dejansko stanje. na resnico gledali 7 očmi fanatika. Iluzij a bi bila zahtevati od Sovjetske zveze da v petdesetih letih doseže živ-liVnisiko raven industrijsko naj-bnt; razvitega zaradpega sveta, ko roa je BUn izhodiščna točka revščina fevdalne, napol srednjeveške Rusije. Da o razdejanjih druge svetovne vojne ne govorimo. Stal sem za granitnimi zidovi pred Kremljem. Na tleh, po nekaj stopnicah je sredi marmornate plošče črne barve brlel ogenj. Smreke okoli so mrko strmele v vrsto ljudi, ki se je tihoma in spoštljivo pomikala mimo marmornate plošče. Vsakdo je postal ter trpko pogledal predse. Pod tistim marmorjem je simbolično pokopanih 25 milijonov sovjetskih ljudi, ki so padli v drugi svetovni vojni. Razdejanje, ki je prizadelo ZSSR tudi v delovni moči. Koliko je žensk, ki mora o-pravljati težka moška dela ker manjka oče, ker manjka sin? Brez števila jih je. In vendar ima sovjetski človek vse potrebno za svoje življenje. Od zdravniške oskrbe, do zagotovljenega delovnega mesta, do počitnic na morju. Danes trka na vrata družine avtomobil. Sovjetski delavec bo prost dva dni na teden. Želi si na oddih, v gozd ali na reko. Prosto in udobno. In že rastejo v mestu Togliattigrad ob Volgi zidovi nove tovarne avtomobilov. Vse ob svojem času. Da, vse ob svojem času, ker je treba hoditi s korakom, ki naj ne bo predolg, ki naj ne pušča za seboj slabo prehojene poti. Tako so v Sovjetski zvezi najprej mislili na delovno mesto in težko industrijo, nato na šale in bolnišnice, nato še :na kmetijstvo; prej na obrambo in šele nato na tiste udobnosti, ki po petdesetih letih omogočajo sovjetskemu človeku, da opusti «špartansko» življenje, kateremu se je privadil. V tej petdesetletnici Oktobra diha iz vsakega zidu težka zgodovina. Pokolenje revolucije, nato pokolenje državljanske vojne, pokolenje druge svetovne vojne in danes pokolenje pokoriteljev kozmosa. Vsako je dalo svoji domovini nekaj novega. In če se na oredvečer mladina raduje pristanka kozmične ladje na Veneri, se nokolenje staršev tiho klanja v Stalingradu ob obletnici zmage nad nacizmom, tiste zmage, ki je začrtala novo smer evropski zgodovini. Iz petdesetletnice diha interna-cionalizem. Ne v besedah. Kolikokrat sem nervozno odpiral strani «Pravde» in iskal več novic, več komentarjev o boju v Vietnamu, o boju narodov za svojo neodvisnost. «Imajo mar prav tisti, ki očitajo sovjetom mlačnost?» Kratkovidnost tistega, ki mu pogoji dovolijo izražati solidarnost le občasno in največkrat v besedah! A vsak dan pristaja na eni izmed petih velikih železniških ipostaj Moskve vlak iz Hanoja. Iz njega i zstopa na stotine vietnamskih fantov in deklet. Kam so namenjeni? V šolo ! Danes Vietnam potrebuje orožja (in Sovjetska zveza mu ga daje), gospodarske pomoči (vlak za vlakom iz Irkutska spušča čez mejo kitajske planote dol do Vietnama), a po- STOJAN SPETIČ (Nadaljevanje na 4. strani) ooooooooooooooooooooooooooooooo>oooooooooooooooooooooooooooo Naša dežela kakor Vietnam? Vznemirljive izjave ameriškega državnega tajnika 2 • DELO 17.11.1967 Vprašanja, ki so na dnevnem redu III. deželne konference KPI Pismo uredništvu V soboto 18. in v nedeljo 19. novembra bo v Ljudskem domu v Trstu III. deželna konferenca KPI. Ta konferenca je bila sklicana skoraj štiri leta po H. konferenci, na kateri je stranka podala obračun o svoji dolgi bitki za ustanovitev dežele s posebnim statutom ter začrtala smernice za akcije komunistov za to, da dežela postane odločilen činitelj gospodarskega in socialnega razvoja Furlanije-Ju-lijske krajine. Na HI. deželni konferenci KPI bo podan obračun o vseh teh akcijah. Na tej konferenci bo sodelovalo 145 delegatov in sicer 52 iz videmske, 45 iz tržaške, 26 iz go-riške in 22 iz pordenonske federacije. Razen delegatov bodo na konferenco povabljeni tudi drugi tovariši. Glavno poročilo bo podal tajnik deželnega komiteja Silvano Bacicchi, osrednje vodstvo KPI pa bo zastopal tovariš Natta iz Rima. Objavljamo nekaj odlomkov iz dokumenta o III. konferenci, ki je bil odobren od deželnega komiteja. Zaposlitev delovne sile Osnovni problem, ki ga je treba rešiti v deželi, kakršna je naša, je problem brezposelnosti in množičnega izseljevanja ne le navadnih delavcev temveč tudi delavcev s strokovno izobrazbo. Načrt za razvoj dežele mora imeti za cilj zaposlitev da bo do 1. 1970 dobilo zaposlitev 35.000 novih delavcev. Le tako bo možno zaustaviti izseljevanje in demografsko nazadovanje. Za unesničitev tega cilja je potrebna nova politika tudi glede državnih udeležb na industrijskem področju. Treba pa je poudariti, da je nadaljevanje boja za zaposlitev tesno povezano z akcijami za politiko razvoja, torej z bojem za dosego nove politike investiranja, za zaščito delavcev, za izboljšanje položaja delavskih množic na splošno. Negativnost načrta CIPE Načrt CIPE ne zagotavlja gospodarskega razvoja v Trstu in deželi, predvideva zmanjšanje števila zaposlenih v Trstu, Tržiču in Gorici. Vlada se Obotavlja postaviti na solidno podlago pogajanja s sindikati ter skleniti zadevno pogodbo. Dejansko načrt CIPE razkriva tisto, kar dejansko je in kar so komunisti vedno obsojali, t. j. sku- ' piček ukrepov, ki se razvijajo po liniji naraščajočega podrejanja državne industrije interesom velikih monopolov in skupnega evropskega trga, v nasprotju s stvarnimi interesi države in dežele. Poudariti j c treba še, da načrt CIPE pomeni ponovno ridimenzijo ladje-delsfce industrije, ne da bi se oziral na perspektive italijanske trgovinske mornarice v skladu z državnim in mednarodnim gospodarstvom, razvojem pomorskega prometa in ladjevja v svetovnem merilu. Mir - predpogoj za gospodarski razvoj Predpogoj za gospodarski razvoj v deželi je mir. Vse perspektive so odvisne od politične izbire. Furlanija - Julijska krajina mora postati most za sodelovanje z vsemi deželami srednje in vzhodne Evrope ter z Balkanom. Dežela ne sme še naprej biti to, kar je danes, namreč, področje vojaških služnosti, temveč mora postati odprto izhodišče za trgovinske izmenjave in vsestransko sodelovanje z deželami v zaledju. Zato se je treba odločno bo- riti proti vojaškim služnostim, proti politiki, ki zagovarja te služnosti, za novo zunanjo politiko. Toda za to je potrebna široka enotnost, je potrebno enotno množično gibanje. Z vsemi temi problemi je tesno povezano tudi zadržanje vlade do vietnamskega vprašanja. Gibanje solidarnosti z Vietnamom pri nas še ni dovolj razvito, zlasti še, ako pomislimo na resnost položaja. Popolna enakopravnost in svobodni razvoj Slovencev Temeljni problem demokracije je zagotovitev popolne enakopravnosti in svobodnega razvoja slovenske narodnostne skupnosti v deželi. Komunisti imajo dolgoletne in slavne tradicije boja in načelno stališče glede tega vprašanja, kateremu se niso nikoli izneverili. Problemi pravic narodne manj šine se morejo rešiti samo v doslednem in popoldnem razvoju demokracije. Levi center je element ovire pri tem razvoju. Prav zato ni mogel, ne znal in ne hotel pristopiti k reševanju temeljnih problemov manjšine. Poskušal je samo, tako kot so v preteklosti poskušali drugi, z raznimi manevri pospeševati asimilacijo. Izhajajoč iz teh ugotovitev komunisti še enkrat poudarjajo svoja stališča in se še | enkrat obvezujejo, da bodo nadaljevali akcijo za dosego popolne enakopravnosti Slovencev in za utrditev enotnosti med Italijani in Slovenci. Okrepitev organizacij partije in zveze mladih komunistov Instrument, ki je neobhodno potreben za uresničitev ciljev, ki si jih postavljamo, je organizacija partije, njena moč, pa tudi sposobnost. Bistvenega pomena je uresničitev linije, ki je izšla iz XI. kongresa- partije in navodil, ki jih je 'dal Centralni komite v zvezi s sedanjim italijanskim in mednarod-ni-m položajem. Treba je delati za to, da bodo delavci in široke ljudske množice prišle do spoznanja, da je levi center faliral, da je nasproti sedanjemu ievemu centru treba kontraponirati novo politiko. Priti je treba do zavesti, da obstajajo možnosti za napredovanje. Da je to mogoče doseči potrjuje razvoj enotnih nastopov, do katerih je prišlo na revendika-tivnem področju. Pred partijo, pred njene organizacije se postavlja naloga, da delujejo za spremembo sedanjega italijanskega položaja in za ustvaritev nove politične večine v državi in deželi. Idejna, politična in organizacijska akcija za pridobitev novih pristopov v partijo je nujno potrebna, zlasti še v taki deželi kot je naša, kjer še ni moč reči, da je stanje zadovoljivo. Partija pri nas še ni množična stranka. Isto, kar velja za partijo, velja tudi za organizacijo mladih komunistov. Treba je torej delati zato za to, da se ustvari množična partija in zveza mladih komunistov. Seja Federalnega komifeja in bnlrolne komisije KPI Preteklo soboto je bila skupna seja federalnega komiteja in kontrolne komisije avtonomne tržaške federacije KPI. Po poročilu, ki ga je podal tovariš Mario Colli o bližnji deželni konferenci KPI, 'se je razvila obširna razprava. Na seji je bilo izbranih 45 delegatov za konferenco. V soboto sta se sestali tudi komisiji, ki imata nalogo, da razpravljata o pripravah za bodoče parlamentarne in deželne volitve. Volilna komisija je izvolila predsedstvo in nakazala smernice za sestavo seznama kandidatov. Komisija za volilni program pa je zadolžila skupino članov, naj sestavijo osnutek volilnega programa. Poleg športnega društva «Gaja» iz Padrič je na letošnjih jubilejnih slovenskih športnih igrah nastopil kot novinec tudi Kontovel. Domači športniki so se vrgli na delo in v nekaj tednih spravili na noge nogometno, odbojkarsko, košarkarsko ekipo ter plavalno in telovadno skupino. Z velikim navdušenjem so se organizatorji lotili dela, športniki pa treninga. Na Kontovelu je kar završalo: Navdušenje je zajelo vse, še tiste, ki se za šport sicer ne zanimajo. In naenkrat je vsa vas postala ponosna na svoje fante-športnike. Skratka - šport je vaščane združil v eno družino. Zdaj marljivi Kontovelci že kujejo načrte za prihodnost. V sredo, 5. oktobra se je v Društveni gostilni na Kontovelu zbralo veliko število domačinov, predvsem športnikov, ki so soglasno sklenili zastaviti vse sile za zgraditev novega športnega igrišča za odbojko in košarko. Ker so se domači športniki zelo dobro odrezali na Slovenskih športnih igrah in ker so jih ti uspehi spodbudili k nadaljnemu delu in športnemu izživljanju, je vaška skupnost začutila, da je treba tej mladini nuditi primerno igrišče, kjer se bo v prostih urah lahko vadila in tekmovala ter tako krepila zdravje in gojila družabnost. Posebno važno je tole dejstvo tudi radi tega, ker mladina nima ustreznih prostorov, kjer bi se shajala in igrala. Kontovelci so zaradi tega sklenili, da je treba mladini nuditi primerno 'igrišče, da ne bo tako več prepuščena sami sebi. Začeli so iskati primeren kraj, kjer bi domačini prostovoljno zgradili odbojkarsko in košarkarsko igrišče. Pri tem je šlo pobudnikom velikodušno ua pomoč, Gospodarsko društvo s Kontovčla, ki je mladini odstopilo kos zemljišča, ki leži za društveno gostilno. Vaščani se zdaj že pripravljajo na udarniško delo, pripravljalni odbor pa bo poskrbel za tehnično plat dela in seveda za zbiranje denarnih prispevkov. 'Pripravljalni odbor za izgraditev športnega igrišča se obrača na vse vaščane in še posebej na vse ljubitelje športa, ter na rojake ki živijo izven Kontovela, da priskočijo na pomoč. Morda bodo tudi merodajne oblasti priskočile na pomoč: Njih dolžnost bi vsekakor bila! Pripravljam odbor Š. D. Kontovel Lazar Vatovac Prejšnji teden so na Proseku pokopali tovariša Lazarja Vatovca, človdka, ki je, lahko rečemo, vse življenje posvetil stvari delavskega gibanja in ki je za to tudi mnogo pretrpel. V hladni grob je legel dober teden za svojo življenjsko družico Marijo. Tov. Vatovac je sodeloval s prvoborci delavskega gibanja pri nas, z Ivanam Regentom, Jožetom Srebrničem, prvim slovenskim komunističnim poslancem, Rudolfom Ber-netičem, enem izmed najvidnejših protifašističnih borcev v Slovenski Istri in z drugimi tovariši. Že leta 1921 je vstopil v KPI in je bil odgovoren za tisk in propagando v Slo-vensiki Istri Ker so mu fašisti nenehno stregli po življenju, dvakrat so ga napadli, ga močno pretepli in mu dali piti ricinusovo olje, se je moral umakniti v Jugoslavijo. Tudi tam ni miroval. Ker je nadaljeval svojo politično dejavnost ga je jugoslovanska kraljeva policija izgnala iz države. Zatekel se je Francijo, kjer je prav tako nadaljeval, svojo politično dejavnost. Zaradi tega ga je francoska policija zaprla ter ga nato izročila italijanski fašistični policiji. Nekaj časa je bil zaprt v zloglasni konrski ječi, posebno fašistično sodišče pa ga jenato obsodile na več let konfinacije. Odvedli so ga na otok Ponza. Po izpustu iz konfinacije je bil mnogo let pod stalnim policijskim nadzorstvom. Vsako jutro in vsak popoldne se je moral z’b < titi na orožniški postaji in zvečer ni smel zapustiti svojega doma. Kljub temu pa je ostal zvest svoji ideji in neuklonljiv pristaš stvari delavskega gibanja. Svojo dejavnost je razvijal času in okoliščinam primemo. Ko se je začel oborožen protifašistični boj je bil med prvimi, ki so ta boj podprli. Delal je kot aktivist OF na terenu, njegovi sinovi, izmed katerih je eden -imel komaj 15 in drugi 17 let, pa so bili v partizanih. Tudi po osvoboditvi je aktivno sodeloval v delavskem gibanju. Josip Plesničar Ta teden smo se za vedno poslovili tudi ob tovariša Josipa Plesničarja iz Barkovelj. Pokojni je bil lojen leta 1892 v Gorici. Pod fašizmom se je moral preseliti v Jugoslavijo. Nemška okupacija ga je prisilila, da se je tudi od tam umaknil. Našel je zatočišče v Ferrari (Italija), od k bde r se je po končani vojni preselil v Barkovlje. Tovariš Plesničar je bil zaveden Slovencev, antifašist, komunist. Zaradi njegovega prepričanja je moral marsikaj hudega prestati. Toda vera v njegov ideal je bila neomajna. Stanislav Krasna V sredo so v Ricmanjih pokopali komaj 19-letnega fanta-domačina Staneta Krasne, ki se smrtno ponesrečil pri cestni nezgodi v Sežani. Pokojni Stane je bil zelo priljubljen fant, dober po duši, velik ljubitelj športa. Bil je član športnega društva Breg. Tudi Delo izreka vsem žalujočim svojcem globoko sožalje. oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooooooooooooooooooo „Igra , ki je stala 600 milijonov lir Pred kratkim so v kraju Risano v Furlaniji nazorno prikazali potek bojev, ki so bili pred 50 leti pri kraju Pozzuolo. «Ponazoritvi» je prisostvoval tudi italijanski obrambni minister. Zato, da je vse potekalo približno tako kot pred 50 leti so zgradili celo naselje iz lepenke, obdano z žicami. Govori se, da je «igra» stala od 500 do 600 milijonov lir, verjetno pa še mnogo več, saj je v «bitki» sodelovalo tudi okoli 2000 raznovrstnih oklepnih vozil. Kakšen nesmisel! Zakaj trosijo sredstva in energije! (Na sliki prizor «igre», ki ponazonije bitko pri Pozzuolo) 17.11.1967 DELO • 3 Ob petdesetletnici oktobrske socialistične revolucije Proslave v Moskvi Veliki jubileji so bili vedno ugodna priložnost za zgodovinski pregled določenih časovnih obdobij. Ljudje in gibanja so ocenili prehojeno pot ter iskali navdihe za nove napore v prihodnosti. Ob teh priložnostih niso nikoli pozabljali odmeriti moč vpliva in zgodovinskega pomena največjih dogodkov v revolucionarnem razvoju družbe. Proslava 50-letniee oktobrske socialistične revolucije po širini razmaha in po globini zgodovinskih obujanj spominov očitno presega standardne okvire jubilejnih proslav. Njen značaj izvira vsekakor iz tega, da je petrograjski proletariat pred 50 leti začel novo dobo v .razvoju zgodovine. Odtlej je jubilej Oktobra proslavljalo vse mednarodno delavsko gibanje. Drugo nesporno dejstvo je velikanski uspeh sovjetske države, ki se je v pol stoletja z dna svetovne lestvice povzpela na vrh najbolj razvitih dežel. Ti mnogostranski rezultati na področju materialne proizvodnje, družbenih odnosov, izobraževanja, kulture, znanosti in družbenega standarda — malone na vseh toriščih ustvarjalnosti — so naravno in logično povezani z idejami in naročili Oktobra. Spričo tega je povsem razumljivo, da je prišel v središče vseh dogajanj idejni tvorec in organizator oktobrske socialistične revolucije V.I. Lenin. Vsa proslava v Sovjetski zvezi je pravzaprav v znamenju nekakšnega polstoletnega raporta Leninu, njegovim mislim, duhu njegovega nauka. Proslava seve ni bila zgolj pregled izpolnjenih nalog, ki sta jih postavila revolucija in Lenin, marveč tudi zaobljuba, da se bo po uglajenih poteh Oktobra nadaljevala pot v komunizem. Zgodovina ZSSR, kakor so to dostikrat poudarili med proslavo, potrjuje, da je bilo v njenem težavnem razvoju največ uspehov takrat, ko je bila tudi njena praksa navdihnjena z avtentičnimi idejami Oktobra. Zato tudi nenehno vračanje k tem idejam pomeni potrditev nepretrganosti razvojne poti, na kateri ima vsakdo svoje zasluge in svoje odgovornosti. V dneh velikega jubileja prazničnega razpoloženja so se seve mnogi problemi, ki so nastajali v razvoju sovjetske družbe, umaknili predvsem poudarjanju dosežkov in uspehov socialistični graditvi. L. Brež-njev je v svojem referatu na svečani seji v Kremlju poudaril: «Z višin, na katere smo se povzpeli, ni težko videti spregledov in napak, ki so se dogajali v minulosti. Nesporno je, da je bilo mogoče to ali ono hitreje, bolje in ceneje. Če pa hočemo objektivno oceniti prehojeno pot, moramo vedno imeti pred očmi, da je vsak korak pomenil za nas iskanje, vsak napredek smo dosegli za ceno vztrajnega boja s sovražnikom znotraj dežele in na svetovni areni.» Sovjetska zveza, ki je začela socialistično graditev v okoliščinah gospodarskega zloma in razsula, oborožene intervencije in državljanske vojne, je prebrodila mnoge težave in že ob koncu tridesetih let vzpostavila močno materialno in tehnično bazo, uresničila velike socialne in gospodarske preobrazbe in znatno povzdignila kulturno raven prebivalstva. Druga svetovna vojna, v kateri je dala ZSSR ogromne žrtve, kakor tudi nekatere negativne recidive prejšnjih razmer, so zavrli tempo socialistične graditve. V tem smislu stopa 20. kongres KPSZ v ospredje kot važna prelomnica v smeri širjenja socialistične demo-kraoi-je in uveljavljanja leninskih načel na vseh toriščih družbene dejavnosti. Priprave na 50-letnico Oktobra, ki so nadaljevale tradicijo moralnega spodbujanja, zlasti v času večjih političnih dogodkov in proslav, so bile izkoriščene kot spodbuda za dosego novih rezultatov. Iz vseh krajev dežele so prihajale vesti o uspešnem izpopolnjevanju gospodarskih planov, o začetku obratovanja novih tovarn in hidrocentral, o izstrelitvi vesoljskih ladij itd. To so bili «raporti Oktobru», svojevrstna poročila o prevzetih obveznosti v počastitev praznika. V rekordnem | času je bil dograjen in začel je obratovati največji plavž na svetu v kri-viriški železarni. Dograjen je bil najdaljši sibirski naftovod Ust-Balik-Omsk, dolg 7000 kilometrov. Obratovati je začela orjaška naprava za pospeševanje protonov v Serpuhovu z zmogljivostjo 70 milijard elektro-voltov. Končane so priprave za obra- tovanje prvih agregatov bodoče največje hidrocentrale na svetu v Kras-nojarsku. Prav tiste dni je avtomatična vesoljska postaja mehko pristala na Veneri, visOko nad Zemljo sta se združili in spet ločili dve vesoljski ladji. Malone vse, kar je bilo doseženo na raznih toriščih človeške ustvarjalnosti, je povezano s proslavo Oktobra. To je seve prispevalo k svečanemu razpoloženju, v katerem so množice dočakale praznik, in poglobile spoznanje o sodob-I ni gospodarski, tehnični in znanstveni zmogljivosti dežele. Naj bi bilo poudarjen je dosedanjih uspehov še tako v središču analize razvojne poti v minulih petdesetih letih, vendar je bilo še dovolj prostora za določitev bodočih nalog, izvirajočih izpotrefoe po nadaljnjem razvoju gospodarskih in družbenih I Nadaljevanje na 4. strani) Buržoazna začasna vlada Rusije je ukazala policiji naj strelja na demonstrante. Nekaj mesecev kasnejeje izbruhnila socialistična revolucija ooooooooooooooooooouooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo iz fioyoiM ini Konusu (2. nadaljevanje in konec) Roko na srce si denimo in povejmo, da smo za nemoralne medsebojne odnose, ki so se skovali z nekaterimi mladimi, krivi vsi: Kom-somol, vodstvo zveze in mi, stari Mihail Šolohov pisatelji. 'Samo po sebi se razume, da se tudi sam nočem in ne morem otresti krivde. Taka je ta reč, če naj povemo po pravici. Mladost se vdaja tudi nekakšni domišljavosti in ranljivemu samoljubju. No, če priznamo svoj delež krivde, potem moramo tudi napraviti prvi korak za zbližanje. Ne bo pa nam padla krona z glave, zdi se mi, da bo tako bolj modro in, če hočete, daljnovidno. Ne morem tudi zamolčati, da so nekolikanj krivi tudi mladi: zopr-stavljanje in nepriznavanje veljavnih pravil lepega vedenja pa še to in eno imajo na vesti.... ... Če pa že govorimo o vseh teh mladih, se nimamo kaj sramovati __ resnično imeniten nov rod nam raste. Posebno je razveseljivo, da se je pojavilo velikansko število iz- ; virnih mladih talentov; zdaj se še 1 oglašajo z ddškimi tenorji, ko se : jim zaradi mladosti lomijo glaso- vi in kdaj pa kdaj kateri tudi zakikirika. Vendar je vse to resnično bogastvo, tega pa ne moreš povedati 'drugače kot z vznesenim ponosom in radostim vznemirjenjem. To ti je pravo zdravje, da je blagodejna zemlja naše domovine tako radodarna s talenti. Vendar se moramo tudi tu nekoliko zamisliti in se pomujati, da pogledamo v prihodnost, želel bi navesti nekaj številk, ki nas silijo k premisi j anju. Na prvem kongresu pisateljev je bilo 71 odstotkov delegatov, ki še niso dosegli 40. leta starosti, na drugem jih je bilo že samo 20,6 na tretjem 13,9, na sedanjem pa 12,2 odstotka. Staramo se, bratje pisatelji. Mar ni čas razmisliti, da bi pogumneje 'pritegnili mlade na kongrese in v upravne odbore oddelkov in zvez pisateljev.... Povprečna starost delegatov na seadnjem kongresu je nekam otožna, saj se približuje 60. letu. Saj je to današnji dan literature, dober gospodar pa ne živi samo za današnji dan. Mi se vendar upravičeno štejemo za dobre, ne pa za slabe gospodarje. Vprašanje vsestranskega napredka mladih se potemtakem, kot vidite, z vso ostrino in neodložljivost-jo postavlja pred nas, zato ga je treba reševati, ne pa z njim odlašati. Spomini bivšega vojnega ujetnika Proslave 50-letnice oktobrske revolucije gredo h koncu. Vrsto sestavkov, ki so v zvezi s tem zgodovinskim dogodkom zaključujemo z odlomkom iz sestavka, ki ga je napisal Franjo Novak. Sestavek je objavljen v reviji Borec. (Franjo Novak je kot vojni ujetnik več let živel v Rusiji.) Carizem je pomenil zatiranje ljudskih množic, vsakršnega napredka, brezpravje, zaostalost. V takih razmeralh so cveteli korupcija in nered, strahovljadje, poneverbe, kraje državne imovine in še kaj. Carska oblast se je naslanjala na aristokratsko, zemljiško gospodo, žandarmerijo, policijo, oficirski kader, ki se je v glavnem rekrutiral iz privilegiranih plasti, in prav tako pokvarjeno uradniško gospodo. Teror, brezpravje in zapostavljanje so v enaiki meri pritiskali k tlom ljudske množice, tako delavca 'kot mužika - kmeta, le da je prvi, ki je delal v tovarni ali v podjetju in v velikih skupinah, imel nekaj možnosti za izobraževanje. Prene-kateri je pripadal sindikalnim ali celo političnim organizacijam, čeprav so bile prepovedane. Kmetje, raztreseni v zaselkih in vaseh, so bili sicer malo manj izpostavljeni političnemu terorju, zato pa dvojnemu ekonomskemu pritisku. Z ene strani zemljiški gospodi, z druge strani pa davčnim vijakom. Popolnoma brezpraven ni imel kje iskati pravice, zato je splošno veljal rek — bog visoko, car daleko. V takih razmerah, težkočah, pomanjkanju in vse večji anarhiji, ki jo je prinašala vojska zaledju, in pa porazi na frontah, so lomili samozavest in domoljubna čustva ruskega človeka. V mestih so se množili nemiri, protesti, na frontah malodušje in upori. V anarhiji je rasici vpliv nemško orientirane aristokracije, ki je ob podpori carskega dvora zavzemala nove in nove ključne položaje v vladi. Na carja-imperatorja, ki je bil več pijan kot trezen, je imela odločujoč vpliv carica nemškega rodu, ki je 'kot ves carski dvor živela pod močnim vplivom meniha, pustolovca, pokvarjenca Rasputina. Tako je posredno vplival tudi ma carja, vodenje države in vojske Odpor proti takemu stanju se je stopnjeval celo pri najbolj nazadnjaških krogih tedanje družbe. Posledica takega upravičenega nerazpoloženja je bila, da so umorili Rasputina. To je bil začetek konca gnilega, stoletja trajajočega carskega absolutizma. Sovjet delavsko vojaških deputatov Umor (Rasputina je tudi za ostale množice vsaj delno odvrgel zaveso, ki je spretno prekrivala vso gnilobo režima. Množice v notranjosti države so spričo vse večje anarfhiie, zmešnjave v transportu, pomanjkanja živil v večjih mestih m grozečega poloma vse ostreje protestirale. Množile so se demonstracije in nemiri. Ne vlada ne dvor nista bila sposobna ukreniti ničesar, kar bi pomirjevalno vplivalo na opozicijo. Milijonske množice beguncev iz zahodnih pokrajin, ki so jih zasedle nemške in avstrijske čete, so se valile proti vzhodu, zatrpale ceste, povečale zmedo in nered na železnicah in še zaostrile preskrbo Zahteve za spremembo najvišjega državnega vodstva, odstop vlade in odstranitev carja, so bile vse odločnejše. Dogodki so se vrstili z veliko naglico. Štrajki v petrograj-skih tovarnah, na frontah je vrelo, petrograjska garnizija je odpovedala pokorščino in se pridružila revolucionarnim množicam. S carskim ukazom je bila državna Duma (skupščina) razpuščena. Uprla se je — ni se hotela raziti. Petrograj-sko delavstvo je sestavilo svojo vlado — Sovjet delavsko - vojaških deputatov, ki je zastopal revolucionarne množice in imel velik vpliv na množico, na dogodke in revolucionarni razvoj vse države. Revolucionarni val je pljuskal iz glavnega mesta in zajel vso evropsko Rusijo, prav tako Sibirijo, Turkestan in Kavkaz. Car je bil prisiljen odstopiti. Hotel je rešiti carsko krono in 16. marca 1917 je imenoval za novega vladarja svojega brata. Toda to je bil račun brez krčmarja. Že po 24 urah se je moral tudi ta odpovedati. Socializem je zmagal v dolgotrajni veliki bitki Na pozornici so se pojavile stranke, ki so bile pod carizmom potisnjene v podzemlje. Politična dejavnost se je razmahnila, zajela je vse neizmerno zaledje in stotine kilometrov dolgo fronto. Nova vlada je bila sestavljena predvsem iz meščanskih strank in se je trudila, da bi obdržala vajeti v rokah. Brenkala je predvsem na nacionalna čustva. Obramba države in nadaljevanje vojne so bila glavna gesla. Toda nove politične grupacije so postajale z vsakim dnem močnejše in to na račun klasičnih meščanskih grupacij. V prvih mesecih po padcu carizma so največ pridobili socialisti revolucionarji, tako imenovani Eseni, ki so zastopali kmečki živelj in zmerom bolj postajali glasniki kulakov ter počasi izgubljali zaupanje in politično tezo. Socialni demokrati, ki so le leta 1930 delili na boljševike in menj-ševike in ki so imeli velike izkušnje iz revolucije leta 1905, so združili delavstvo. Zlasti so bili s svojimi jasno postavljenimi parolami zelo aktivni in uspešni. Pod vodstvom Lenina so spoznali, kako nesmiselno je nadaljevanje vojne. V nasprotju z drugimi strankami so parole: «Dol z vojno, oblast Sovjetu», — našle odziv ne le med milijoni mobiliziranih vojakov na fronti in v zaledju, temveč tudi v «irokih delovnih množicah, ki so občutile vso težo vojne. Toda prodreti v množico, ki je hi la skoraj 80-odstotno nepismena ni bilo lahko delo. Tembolj pa s socialističnimi gesli v času, ko je bil znanstveni socializem — Marxov nauk za večino delavstva, celo v industrijsko razvitih državah neznanka,. Boljševiki so pridobivali zaupanje med ruskimi množicami pa tudi med vojnimi ujetniki. Dejstvo, da nam je bila socialistična ideologija neznanka, pa nas ni motilo, da ne bi v času brezdelja v taborišču ure in ure razglabljali o smislu in smo-smotru vojne. * * * Socializem je zmagal v dolgotrajni, veliki bitki, ki je zahtevala neizmerne energije in žrtve. Pod vodstvom komunistične partije je SZ dosegla tak napredek, da je odločilno doprinesla k porazu fašističnih sil, da je Ob 50-letnici velike socialistične Oktobrske revolucije veliko prispevala k razvoju znanosti, kulture in tehnike, da je silno razvila svoj gospodarski potencial. 4- DELO ---------------------------------------------------------- Iz goriške pokrajine______________S tržaškega ozemlja ______ V Zupani tržiškega področja zahtevajo Svečane proslave 50-letnice Oktobra protosinhrotron v Doberdobu Ta teden so se na županstvu v Tržiču sestali župani tržiškega okrožja ter soglasno odobrili resolucijo, v kateri zahtevajo premostitev vseh težav, da bi se v Doberdobu zgradil protosinhrotron. Resolucijo so poslali predsedniku vlade, nekaterim ministrom in predsedniku deželne uprave. V resoluciji župani ugotavljajo, da vlada še ni izbrala lokacije za ta veliki jedrski pospeševalnik, temveč še vedno vztraja pri dveh kandidaturah, to je pri kandidaturi Dober doba in kandidaturi Nardo v južni Italiji. Mednarodna ustanova Cern še ni sporočila svoje dokončne izbire. Dalje župani ugotavljajo, da je vsa goriška pokrajina in še posebno tržiško področje v hudi gospo darski krizi, ki je protosinhrotron ne bi 'le odpravil, ampak bi povzročil s svojimi velikimi investicijami temeljit preokret v gospodarstvu. Sestanka v Tržiču se je udeležil tudi doberdobski župan Andrej Jarc. Roditeljski sestanek v Gorici V nedeljo zjutraj je bil v Gorici roditeljski sestanek, ki .ga je sklicalo ravnateljstvo učiteljišča in gimnazije-liceja s slovenskim učnim jezikom. Ravnatelj te šole in profesorji so prikazali staršem številne probleme, ki so v zvezi s poučevanjem. Ni naš namen, da bi govorili o marljivosti ali malomarnosti nekaterih 'dijakov ali razredov. Odkar obstoja šola so vedno bili dobri in slabi dijaki, dobri in slabi razredi. Kar želimo predvsem poudariti so pomanjkljivosti. In teh je precej! V prvi vrsti gre za pomanjkanje učbenikov. To velja skoro za vse predmete in za vse razrede bodisi učiteljišča bodisi gimnazije-liceja. Knjige matematike, zgodovine, filozofije, fizike itd. niso na razpolago vsem dijakom. Nekateri profesorji skušajo odpraviti te pomanjkljivosti z učbeniki, ki jih sami pripravijo in razmnožujejo na ciklostil, drugi z narekovanjem in podobno. To pa vzame precej časa bodisi dijakom kot profesorjem ker pa v veliki meri vpliva na uspeh šole. Dijaki na slovenskih šolah imajo poleg snovi, ki je predpisana za italijanske šole, še po pet ur tedensko slovenski jezik in slovstvo. Nesmiselno je zaradi tega, da se morajo učiti še nemščine. Ministrstvo za vzgojo pa še ne kaže, da bi imelo kak namen rešiti te probleme. Poleg tega pa šolsko poslopje ne ustreza svojim namenom. Risalnica na učiteljišču je nezadostno opremljena, k pouku telovadbe pa morajo dijaki v nižjo srednjo šolo v Ul. Randaccio in to v popoldanskih urah. Zaskrbljujoč pa je pojav zadnjih let. Svojčas so na gimnaziji in fi-ceju močno prevladovali fantje. Danes pa je obratno. V nekaterih razredih so samo dekleta. Vprašanje je, kam gredo slovenski fantje po končani ‘enotni srednji šoli. Ta pojav bi bilo potrebno primerno proučiti. Športno društvo «Juventina» ŠD Juventina iz štandreža igra letos v drugi amaterski ligi, v kolu G, ki zajema pretežno ekipe iz nižje Furlanije. Ekipa ,se je v primeri z lanskim letom precej obnovila in bi si rada utrdila pozicijo v končni lestvici prvenstva. Zaradi tega je ojačila lanska šibka mesta v ekipi z vključitvijo vratark» Marušiča od Pro Gorizia, Rupila in Milocca od Podgore, in napadalca Bruna Mar-sona tudi od Pro Gorizia. Oddala pa je Montica enajsterici iz Gra-deža, Gergoleta in Kul o ta pa Pro Gorizii. Predprvenstvene tekme z Domža-iami iz Jugoslavije (1:1), z Marianom (3:3) in Gradese (1:1) so precej pripomogle k temu, da se je moštvo uigralo. Ta uigranost se je najbolj očitno pokazala v prvih dveh tekmah prvenstva. Juventina je namreč premagala na tujem igrišču Maranese z 1:0; doma je pa porazila gostujočo Pocenio s 3:1. V junior-dkipi ima igralce iz Štandreža, Rupe, Peči in Doberdoba. Tudi ta enajsterica se je precej dobro uskladila, čeprav jo sestavljajo elementi, ki letos prvič igrajo skupaj. Zato jim manjka le še nekaj odločnosti v strelih, talko da bi svoja številna izenačenja v bodoče spremenili v zmage. Društvo ima tudi namen ustanoviti odsek za odbojko in, zanj iščo člane in svetovalce. tli k lova Zala v Kulturnem domu V soboto, 18. novembre ob 20.30 uri bo v Kulturnem domu v Trstu gostovala igralska skupina «Rož» iz St. Jakoba. Naši koroški bratje bodo uprizorili «Miklovo Zalo», ki je doživela svojo krstno predstavo že leta 1911. To bo stota predstava in ob tej priložnosti bodo Korošci prav tu pri nas počastili Jakoba Špicerja, ki je igro dramatiziral leta 1908 po povesti profesorja Jakoba Šketa; povest je izšla v Slavonskih večernicah leta J884. Dejanje igre se dogaja za časa turških vpadov na Koroško v letu J478. Prvih šest slik se odigrava v Rožu, sedma slika v Carigradu in zadnja drugi z spet v Rožu. Igra o «Miklovi Zali», podana v mehkem, blagoglasnem domačem narečju, je v preprostem narodem duhu dramatizirana povest o domovinski ljubezni. «Miklova Zala» ni le ena izmed narodnih iger, ampak še več; je simbol trpeče Koroške. In Korošci si jo izročajo iz roda v rod kot simbol ljubezni in zvestobe do svoje zemlje, do materine besede. «Zala», piše Prežihov Varane, «je I poosebljena zvestoba našega ljudstva do domovine, govorice in kulture». S to predstavo vračajo Korošci : • ’-. ' obisk Slovenskega gledališča v Trstu, ki je v pretekli sezoni gosto-' vaio v Celovcu. Gostovanje Ljubljanske Opere Preteklo soboto in nedeljo je gostovala v Trstu Opera Slovenskega narodnega gledališča iz Ljublja-ne. Predstava Kneza Igorja je številno . občinstvo močno navdušila. Prvo gostovanje slovenske opere je bilo lahko rečemo dogodek, ki bo še dolgo ostal v spominu vseh, ki so izredno kvalitetni prireditvi prisostvovali. Ko poudarjamo, da je potrebno, da bi bila gostovanja slovenske Opere v tržaškem Kulturnem domu pogostejša, mislimo, da tolmačimo splošno željo zelo številne slovenske kulturne javnosti. Srečanje s predstavnikom ARCI Ta teden se je mudil v Trstu Gianni Menon, zastopnik vsedržavnega rekreativnega in kulturnega združenja ARCI, ki je pred kratkim doseglo pravno priznanje kot ga ima Enal. Proslave 50-letnice oktobrske re-ska zveza mu ga daje), gospodar-volucije so bile v mnogih krajih na Tržaškem in na Goriškem. V Ljudskem domu v Trstu je bila osrednja prireditev prejšnjo nedeljo dopoldne. Govorila sta poslanka Marija Bernetič in senator Vittorio Vidah, predsedoval pa je tajnik federacije Paolo Sema. Prireditve so se udeležili nekateri udeleženci oktobrske revolucije. Med njimi je tudi Ernest Partot in Nabrežine, ki je bil v revolucionarnih letih ljudski komisar v Rusiji. Po govorih je nastopil pevska zbor Vesna tz Križa. Dne 7.novembra so bile tri večje prireditve na Tržaškem. Šentjakobska sekcija je organizirala povorko z bakljami. Na trgu Sv. Jakoba pa je bilo zborovanje, na katerem je govoril deželni svetovalec Arturo Calabria. Na Opčinah je bila proslava v | Prosvetnem domu. Govorila sta ob-J činska svetovalka Jole Burlo, tova- V torek je zastopnik ARCI na vabilo tajništva SPZ obiskal sedež SPZ, kjer je v razgovoru s podpredsednikom Mirkom Kapi jem in tajnikom Edvinom Švabom obrazložil okvir delovanja ARCI. Združitev odborov prosvetnih društev v Skednju Sklepi občnega zbora Slovenske prosvetne zveze, ki je bil preteklega junija v Trstu, se postopno izvajajo. Prosvetna društva se krepijo ter pristopajo k živahnejši dejavnosti. Na Opčinah so v 'teku priprave na skupni občni zbor društev Opčine, Andrej Cok in Mladinskega krožka. Združitveni občni zbor bo v prvi polovici decembra. Tudi v Križu so v teku priprave na občni zbor. V Skednju sta se pretekli teden združili krajevni prosvetni društvi. Predsednik združenega društva je Angel Žerjal, tajnica pa Kristina Mozer. Društvo se pripravlja na več pomembnih prireditev. Že 22. novembra bo posvetovanje v zvezi s pripravami na proslavo stoletnice I ustanovitve prve slovenske čitalnice I v Skednju. Za to proslavo bodo ! ustanovili posebni pripravljalni odbor, v katerem bo prosvetno društvo zastopal Klavdij Repič. Te dni je prosvetno društvo naslovilo posebno pismo svojini članom in prijateljem pismo, v katerem je med drugim rečeno: «Gotovo ste že iz- 1 vedeli, da stopamo tržaški Slovenci s prihodnjim letom v jubilejno leto stoletnic cele vrste čitalnic, ki so bile leta 1868 Ustanovljene med j drugimi tudi v Barkovljah, Rojanu, na Opčinah, pri Sv. Ivanu in tudi pri nas v Skednju. Ta, skoro istočasnost ustanovitve tolikih slovenskih organizacij v neposredni tržaški okolici kaže pomembnost tedanjih dogodkov, ki ne morejo mimo nas, ne da bi se jih ob poteku sto let spomnili na dostojen način. Ta jubilej smatramo za tako pomemben, da ne bi bilo prav, ko bi o načinu in obsegu proslave razpravljal in sklepal samo odbor prosvetnega društva. Zato vabimo člane in prijatelje društva na širše posvetovanje, ki bo v sredo 22. t.m. ob 20. uri v prostorih prosvetnega društva v Škedenjski ulici 124.» Za 12. december je napovedana spominska proslava škedenjskega rojaka, priznanega skladatelja Ivana Grbca, ki je lani umrl. Na prireditvi, ki bo v skedenj.skem kinu, bodo med drugim na sporedu pesmi, ki jih je uglasbil Ivan Grbec. riš Alojz Markovič, predsedoval pa je pokrajinski svetovalec Mirko Kapelj. Recitirali so gledališki igralec Danilo Turk in dijak Sergej Verč v slovenščini, član ljudskega gledališča Lussi pa v italijanščini. Nastopila je tudi pevsko-glasbena skupina iz Podlonjerja. V dvorani je bila urejena razstava reprodukcij lepadov iz časa oktobrske revolucije. Na tej proslavi so počastili tudi spomin tovariša Rika Malalana ob desetletnici njegove smrti. V Trebčah