R^201Ö k f yy 3,40 € y-f ^ir^kaTdGLttitO FOTO: ANDREJ TROST V LETU 2010 • Večji format A4 • Reportaže in intervjuji • Vodnišl, jaz hočem svojo majico nazaj!« Z rokami, uprtimi v boke, je vstal od mize. »Zahtevam, da mi vaša krava vrne majico!« je med zdaj že vsesplošnim smehom terjal slečeni mopedist. Zaman je bilo prepričevanje o agresivnih sokovih govej ega prebavnega trakta, želeli ste, imej -te, si je mislil oskrbnik, ko je na desnico natikal velikansko gumijasto rokavico in stekel za Cilko. Podrobnosti postopka, ki je sledil, vam bomo prihranili, res niso za vsak želodec. Cilkin je medtem že opravil svoje. Oskrbnik je sluzasto in na nekaj mestih že preluknj ano cunj o držal kolikor je bilo mogoče stran od svojega nosu, ko jo je nesel k njenemu lastniku. »Boste pomerili, če vam je še prav?« Izmenjala sta še nekaj srepih pogledov, a nazadnje sta se le sporazumela za primerno odškodnino; napol prežvečena majica je romala v smeti, gospodar pa je v Cilkinem imenu na mizo prinesel novo rundo pijače. PONOS IN zadoščenje Cilka, Milka in Tilka so preostanek dneva preležale na jasi na drugem bregu potoka. Milka in Tilka sta bili veseli, da je zadeva mimo, prebavljali sta in vmes malce zadremali, Cilka pa se še dolgo ni mogla umiriti. Obhajali so jo mešani občutki; med ponos in zadoščenje, da si je končno upala opozoriti nase, so se vpletala vprašanja o smislu in razumevanju njenega dejanja. Bo od zdaj življenje na planini kaj drugačno? Počasi je tudi ona omahnila v spanec; sanjala je, kako v mestnem parku pase 20-glavo čredo ljudi, ki zgrbljeni ali kleče po izsušeni zemlji brskajo za redkimi koreninicami in gomolji. Nenavadne sanje, ne res? Cilka, Milka in Tilka dogodka nikoli več niso omenjale, čeprav drži, da so ljudje o nj em še dolgo časa govorili. Neka priča ga je celo opisala v članku, ki je bil objavljen v popularni planinski reviji. Resnična imena glavnih junakinj in še nekaj drugih okoliščin so bili iz razumljivih razlogov spremenjeni. O Pri govedu so vid, sluh, vonj in okus zelo dobro razviti. Živali okolico zaznavajo v barvah, visoko frekvenčne zvoke slišijo celo bolje od človeka. Rastline na paši izbirajo po vonju in se smrdljivim izogibajo, njihov okus pa zaznavajo s pomočjo 25.000 okušalnih receptorjev. Za primerjavo: človek jih ima le okoli 10.000. VARSTVO NARAVE Bohorsko sonce Navadna jarica -posebnost Bohorja ^ in B Dušan Klenovšek Bolj kot se bliža konec zime, bolj nas pritegnejo prvi znaki pomladi in prebujajoče se narave. Sprva v nižinah, nato pa prebujenje sledi vse više v hribe. Prvi zvončki, telohi - vsako oko jih opazi in v nas se naseli vznemirjenje, prebujenje. Tako kot v naravi. In vendar obstaja cvetka, ki prehiti še tako zgodnje zvončke in telohe - navadna jarica. Takoj ko se okoli dreves pojavijo »luknje« v snežni odeji, jih zapolnijo zlato rumeni cvetovi. Kot kontrast rjavim tonom zbitega suhega listja ter umikajoči se snežni belini. A ne povsod, tovrstne prizore lahko občudujemo le na bohorskem hribovju med Podsredo in Senovim. Če bi izbirali za Bohor najbolj značilno rastlino, potem bi kljub veliki konkurenci lepih, redkih, zavarovanih in kako drugače zanimivih predstavnikov rastlinskega sveta na prvo mesto postavili navadno jarico. Bohor je namreč edini kraj v Sloveniji, kjer jo lahko občudujemo v naravi. Ko se v zgodnji pomladi umika zadnji sneg, se med zbitim listjem pojavijo dober decimeter visoka stebelca, na vrhu katerih zažarijo zlato rumeni cvetovi. Le po en cvet, a kaj ko je sosednja jarica le kakšen centimeter vstran. Tako oči zrejo v prave žareče preproge in vmes je skoraj premalo prostora za naše stopinj e. Planinska pot pod vrhom Velikega Javornika ali pa steza med planinsko kočo in Koprivnikom vodita med tisočimi jaricami. Pa Debeli vrh, kjer so se do nedavnega skrivale pred človeškimi pogledi ^ Le kakšen dan kasneje jim sledijo prav tako številni navadni mali zvončki in kronice in cvetna preproga postane popolna. Navadna jarica (Eranthis hyemalis) sicer uspeva vse od Francije do Bolgarije. Marsikje, tudi pri nas, jo sadijo po vrtovih. Poznal jo je že slavni naravoslovec Linne, ter ji »podelil« znanstveno ime enocvetni teloh. Kasneje se je izkazalo, da ne gre za vrsto teloha, temveč za samostojen rod. Uspeva v listnatem gozdu, le redko ji v množici drugih rastlin uspe prehod na bližnje travnate površine. Najprej požene kratko stebelce z enim zlato rumenim cvetom, iz katerega se razvijejo večsemenski mešičkasti plodovi. Šele po cvetenju se razvijejo pritlični, dlanasto deljeni listi. Ko krošnje dreves nad njimi ob koncu aprila ravno dobro olistajo, se jarica že pripravlja na »spanje« do naslednje pomladi. Bohorske jarice so bile dolgo časa skrite očem javnosti, saj so v preteklosti v času njenega cvetenja le redki obiskovalci hodili tod okoli. Pohvaliti velja trud Se-novčanov, da so ob njeni popularizaciji Navadna jarica (Eranthis Hiemalis) uspeli doseči začasno zavarovanje območja uspevanja. Ob njegovem prenehanju pa je bila leta 2004 jarica uvrščena med zavarovane vrste (H). Nahajališča navadne jarice na Bohorju so zaradi redkosti v slovenskem merilu že nekaj let tudi zavarovana kot naravne vrednote. Zlato bohorsko sonce si to vsekakor zasluži. Ravno tako pa si zasluži tudi naš obisk in občudovanje. O Literatura: odlok o začasnem zavarovanju rastišč navadne jarice na Bohorju, Ur. list RS, št. 57/2001, 6/2002. Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah, Ur. list RS, št. 46/2004, 110/2004, 115/2007, 36/2009. Klenovšek, D. in drugi, Rastlinski svet Bohorja. Turistično društvo Senovo 2003, 62-63. Klenovšek, D. Navadna jarica - prva znanilka pomladi. Proteus 1996, 58, 244-246. Klenovšek, D. Novo nahajališče navadne jarice. Proteus 2001, 63(6), 263. GOJA ^ razen enega - bilje najin rojak. foto: zvone kosovelj V naši družini se je zgodba o čeladi in glavi pravzaprav začela že dosti pred planinskimi pohodi v višje, bolj izpostavljene gore. Najprej, v starosti, ko so otrokom še zanimive pravljice, smo jo uporabljali na kolesu. Takrat se spomnim, da sem v vzgojne namene uporabil tistega zmaja s sedmimi glavami. Saj razumete - če izgubi eno, jih še vedno ostane šest. Pri ljudeh je seveda drugače. Če si poškodujemo eno, je stvar lahko zelo resna. in je delovalo kar nekaj let. Delovali so najbrž tudi zgledi. Na družinskih kolesarjenjih smo čelado dosledno uporabljali tudi odrasli, ki smo trdno prepričani, da trdota glave v dobesednem pomenu čeladi »ne seže do kolen«. Delovalo je do šolskih kolesarskih izpitov. Na izpitu so jo še vsi pridno nosili, kasneje pa so se je začeli enako pridno vsi tudi izogibati. in gospodje miličniki (danes policisti), ki jih niso zanimala ne dovoljenja za vožnjo koles in ne čelade na glavi, so nehote postali njihovi veliki zaščitniki. izleti v gore so medtem postajali čedalje pogostejši, njihova stalnica je bilo med drugim moje neomajno stališče, da čelada v stenah in pod njimi sodi na glavo. Ampak v naših gorah so čelade na glavah planincev še redkejše kot pri kolesarjih. Povrhu vsega padajoče kamenje v gorah ni tako zgoščeno kot promet na cesti. Na srečo vseh, ki obiskujemo gorski svet, seveda. Pri argumentiranju prej omenjenega stališča pa mi to dejstvo pač ni bilo v pomoč. Potem sva se v topli oktobrski nedelji odpravila na Viš. Za stanje poti vprašam oskrbnika koče Corsi. in na koncu njegove razlage sledi še vprašanje: »Avete i caschi?« »Si, si, seveda,« sem že prej ugotovil, da razume tudi malo slovensko. Potem pa malce počakam in upam, da me bo sin vprašal po vsebini razgovora. »Je vprašal, če imava čeladi,« se mi želja hitro uresniči. Hvala oskrbniku za vprašanje, ki je imelo veliko težo, kot sem hitro opazil. Pot proti vrhu se v nadaljevanju vije po travnatih pobočjih, ki postajajo čedalje str-mejša, dokler ne pridemo do vstopa, kjer se stikata vršni skalni gmoti Viša in Gamsove matere. Kot sva ugotovila kasneje, je žleb pravi naravni zbiralnik zapadlega kamenja, ki v obliki razpadlega drobirja višje na pobočju samo čaka na planinčevo nepazljivost. Lijakasto oblikovano pobočje pada- joče kamenje z vrhnjega dela poti usmerja proti žlebu. Na mestu, kjer se pričenja varovani del poti, sva dohitela dva planinca, ki sta si nataknila čeladi in samovarovalna kompleta. Brez besed in nepotrebnih vprašanj sva storila enako. Smiselnost dejanja sva ugotavljala kasneje ob sestopu. Takrat je sinu malce popustila zbranost, glava je izbrala razmajan stop na robu steze, izpod čevlja se je zajeten kos kamenja odkotalil po pobočju in vsako sekundo pridobival na hitrosti. Z glasnim kričanjem sem opozoril morebitne spodaj prisotne na nevarnost, midva pa sva zgoraj le upala na ugoden razplet. K sreči je bila ura za vzpon že precej pozna in na poti navzdol do koče nisva srečala nikogar več. Sva se pa malce zamislila. Prav lahko bi se namreč takšna majhna nepazljivost primerila komur koli in prav lahko bi se takrat midva nahajala nekje spodaj. in čisto mogoče bi lahko _ Tako sva se tisti dan seveda še pogovarjala o varnosti in nevarnostih v gorah. in nisva mogla mimo dejstva, da so bili vsi planinci, ki sva jih tisti dan srečala na gori, opremljeni s čeladami. Razen enega - bil je najin rojak. O PLAZOVI Ocenjevanje tveganja pred plazovi Metoda 3 x 3 in redukcijska metoda ^ Darko Bernik Pred desetletji je Pavle Šegula v reviji Alpinistični razgledi (4/1998) objavil prispevek »Metoda 3 x 3«. Kasneje sem z njegovim dovoljenjem na podlagi tega članka pripravil predstavitev in s »3 x 3« smo na vodniških izpopolnjevanjih seznanili tudi prisotne. Moje mnenje je, da je dobrodošlo vse, kar lahko prispeva k večji varnosti v gorah, zato sem ponovno pripravil krajši prispevek (ki ga objavljamo tudi v naši reviji, op. ur.). Metoda (pravzaprav sta dve) je bila v tem času velikokrat preizkušena in dopolnjena. Obe sta povzeti po metodah Werner-ja Munterja iz inštituta za raziskave snega in snežnih plazov (SLF - institut für Schnee und Lawinenforschung) iz Davosa v Švici. Praviloma ju uporabljamo skupaj. Končni rezultat obeh metod je izračunano sprejemljivo preostalo tveganje, ki smo ga lahko pripravljeni sprejeti ali ne, pri čemer je odločitev naša. Poznavanje metod nam seveda ne jamči varnosti. Za gibanje v snežnih razmerah potrebujemo celovito znanje o plazovih, ki ga moramo pridobiti s študijem literature in z udeležbo na praktičnih izpopolnjevanjih. Zavedajmo se, da znanja o tej temi nikoli nimamo dovolj! Tabela 1 Regijski filter Načrtovanje ture in možnih alternativnih poti in variant Območni filter Vidno območje: izbira najboljše poti na območju, do koder nam seže pogled Lokalni filter Razmere na območju, kjer se trenutno nahajamo kako koristno uporabimo omenjeni metodi? Metoda 3 x 3 je zastavljena v obliki opomnika, ki nam služi od faze načrtovanja ture do trenutka, ko se znajdemo v situaciji, ko se moramo odločiti, ali začeti oziroma nadaljevati turo ali ne. Postavljeni smo torej pred vprašanje, ali tvegati ali ne. Tu nam pomaga redukcijska metoda. Z njo lahko ocenimo, kolikšno je tveganje, če se podamo čez opazovano pobočje. Rezultat te metode je številčen in kot tak zgovoren. Vrednost redukcijske metode je v tem, da z določenimi ukrepi tveganje lahko zmanjšamo in ga tako naredimo sprejemljivega. Kakšni so ti ukrepi in kako se uporabljajo, bomo videli v nadaljevanju. metoda 3 x 3 V praksi se zimski gorniki pred turo praviloma pozanimamo o zadevah, ki se nam v povezavi z našo turo zdijo pomembne. Pri tem se različni ljudje zanimajo za različne stvari. Nekomu je lahko pomembno le, s kom bo na turi, saj dober vodnik zanj pomeni popolno varnost. Drugega zanima, ali bo v skupini spet kdo, ki ga bo treba stalno čakati, tretjega, ali bo smučal po pršiču ^ Metoda 3 x 3 nam služi kot nekakšen sistematični vprašalnik (tabela 1). Na osnovi informacij, ki jih na ta način pridobimo, se odločamo o naših nadaljnjih dejanjih. Če v fazi načrtovanja ture, ko pridobivamo informacije iz prve vrstice (regijski filter) ocenimo, da tura ne bo varna oziroma nam iz drugega vzroka ni do nje, ostanemo pač doma. Če smo na osnovi informacij iz regijskega filtra ocenili, da gremo na turo, bomo lahko na samem izhodišču naleteli na kakšno presenečenje. V primeru, da smo zjutraj, ko smo pogledali skozi okno planinske koče, zagledali na novo zapadli sneg, nam bodo informacije druge vrstice (območni filter) spet dale neko izhodišče za odločitev, ali se podati na pot ali ne. Če smo se odločili, da bomo načrtovano turo izpeljali, bomo na poti lahko naleteli na zelo različne razmere. Znano je, da nam norveška metoda pokaže vpogled v stabilnost snežne odeje na zelo majhnem območju. Večinoma je to le nekaj metrov okoli mesta preizkusa. Zanašati se torej na en sam preizkus na celi turi in ga posploševati pomeni nevarno ignoranco. Na lokalnem nivoju se bomo lažje odločali na osnovi informacij iz tretje vrstice (lokalni filter). Dodatna pomoč za odločitve bo še redukcijska metoda. Sneg, vreme - Ocenimo nevarnost plazov na območju, kamor nameravamo. Pozanimamo se pri dežurnem meteorologu. - Preverimo vremensko napoved. -Pozanimamo se pri poznavalcih. - Kakšne so splošne snežne razmere? - Ali je veter delal zamete, opasti, klože? - Kakšne so bile temperature v zadnjih dneh? - Koliko novega snega je zapadlo? - Ali so kakšne druge posebnosti? - Koliko je snega in kakšen je? - Ali je/je bilo pobočje obsevano s soncem? - Kakšna je sestava snežne odeje (to lahko preverimo z norveško metodo)? - Ali poznamo konfiguracijo tal pod snegom? - Ali opazimo kakšne nepravilnosti na/v snežni odeji? Lastnosti terena - Pregledamo teren na karti 1 : 25 000. - Ali obstajajo zadnje fotografije tega območja (spletne strani, znanci, ^)? - Ali teren že poznamo? - Na območju preverimo, ali držijo informacije, ki smo jih pridobili pred turo: naklon terena, ali je kdo tam že smučal/hodil, usmerjenost terena ^ - Kakšen je teren nad nami (uravnava, stena, grapa, greben, naklon)? - Kakšen je naklon v smeri našega gibanja? - Ali lahko pričakujemo klože? Ljudje - Koga pričakujemo na turi? - Koliko znanja in izkušenj ima? - Kdo vodi turo? ■ Kdo točno bo na turi? - Ali imajo vsi plazovne žolne? - Koliko časa bo tura trajala? - Ali smo o turi koga obvestili in mu pustili načrt ture? - Ali bodo na tem območju še druge skupine? - Ali je po opazovanem pobočju že kdo smučal in so vidne sledi? - Kakšno je stanje v naši skupini: so ljudje utrujeni, upoštevajo navodila vodje, njihov način in tehnika gibanja (smuči, krplje, ^)? - Kakšna je medsebojna razdalja med gibanjem? - Ali so vmes varna območja? - Ali obstaja boljša varianta od načrtovane? - Ali smo kaj pozabili? Informacije, pridobljene z regijskim filtrom, pridobimo PRED turo. Na podlagi informacij bomo turo načrtovali. V tej fazi torej OCENJUJEMO. Informacije, pridobljene z območnim filtrom, pridobimo in obdelamo tik pred turo. V tej fazi torej PONOVNO PREVERIMO in OVREDNOTIMO pridobljene informacije. Na osnovi informacij, pridobljenih z lokalnim filtrom, sprejmemo odločitev, ali GREMO ali NE GREMO. redukcijska metoda Redukcijska metoda je sprva nastala kot rezultat empiričnih opazovanj in izkušenj, kasneje pa je dobila tudi znanstveno ozadje, saj so do enakih rezultatov prišli tudi s pomočjo statističnih metod obdelav podatkov. Cilj metode je, da zmanjšamo neko ocenjeno tveganje, če je seveda možno, do take mere, da postane za nas sprejemljivo. Pri zimskem gorništvu tveganje vedno obstaja, zato ga seveda ne moremo zmanjšati na nič. kako nam redukcijska metoda lahko koristi? Kot osnova nam služi objavljen ali drugače pridobljen podatek o stopnji nevarnosti pred snežnimi plazovi. Ta podatek poznamo kot stopnje 1-5 (evropska lestvica). Stopnji nevarnosti ustreza faktor potencialne nevarnosti, kar vidimo v tabeli 2. Primer: če je objavljena tretja stopnja nevarnosti po evropski lestvici, bomo pri izračunih upoštevali faktor potencialne nevarnosti 8. Žal je v naših občilih podatek objavljen za celo državo, kar nam ne pove dosti, vsekakor pa je bolje kot nič. Za podrobnosti (Julijske Alpe, Karavanke ^) lahko pokličemo dežurnega meteorologa in bomo morda tako dobili boljšo oceno. Če se moramo zadovoljiti z objavljeno oceno, bomo to oceno obravnavali na njeni zgornji stopnji (tabela 3). Tabela 2 Tabela 3 Objavljena ocena o stopnji nevarnosti (evropska ocenjevalna lestvica) Faktor potencialne nevarnosti (FPN) 1 2 2(nizka) 4 3 (zmerna) 8 4 (znatna) 16 5 (visoka) 32 Ocena po evropski lestvici 1 2 3 4 Faktor potencialne nevarnosti z vmesnimi vrednostmi 3 4 6 8 12 16 Primer: če je v Sloveniji za stopnjo nevarnosti objavljena splošna ocena 3, nam pa je znano, da je v predelu, kamor nameravamo, padlo več snega, bomo kot faktor potencialne nevarnosti raje upoštevali 12 in ne 8. Vidimo, da je faktor potencialne nevarnosti številka, veliko večja od 1, kar posledično pomeni veliko tveganje. Naš cilj je torej, da tveganje zmanjšamo pod vrednost 1. To bomo izvedli s pomočjo ukrepov oziroma podatkov, ki jih imenujemo redukcijski faktorji in so podani v tabeli 4. Tako izračunano tveganje imenujemo sprejemljivo preostalo tveganje (SPT). Poudariti moramo, da tveganja včasih preprosto ne moremo dovolj zmanjšati. Pozorni moramo biti na to, da uporabimo dovoljene načine za zmanjšanje tveganja in zato tudi prave redukcijske faktorje, ki so razdeljeni v posamezne razrede. Tabela 4 Ukrep Redukcijski faktor (RF) (iz vsakega razreda izberemo en faktor) Vrednost redukcijskega faktorja Razred 1 1 ali Največji naklon 35-39° (manj od 40°) 2 2 ali Največji naklon je približno 35° 3 3 Največji naklon 30-34° (manj od 35°) 4 Pri znatni (4. stopnja) nevarnosti plazov je obvezen en faktor razreda 1! Razred 2 4 ali Pobočje ni usmerjeno od severozahoda (SZ) do severoseverovzhoda (SSV) 2 5 ali Pobočje ni usmerjeno od severozahoda (SZ) do jugovzhoda (JV) 3 6 ali Pobočje nima izrazito nevarnih mest (vzpetin, izboklin ^) 4 7 Pobočje je pogosto obiskano 2 Faktorji razreda 2 ne veljajo v mokrem snegu! Razred 3 8 ali Skupine z več kot 4 ljudmi z veliko varnostno razdaljo 2 9 ali Majhne skupine (2-4 ljudje) 2 10 Majhne skupine (2-4 ljudje) z varnostno razdaljo 3 Minimalna varnostna razdalja pri vzponu je 10 m, pri sestopu mora biti razdalja večja! 2 GORSKO REŠEVANJE Sprejemljivo preostalo tveganje (SPT) izračunamo tako, da faktor potencialne nevarnosti delimo z zmnožkom dovoljenih redukcijskih faktorjev: sprejemljivo preostalo tveganje = faktor potencialne nevarnosti/(RF1 x RF2 x RFx oglejmo si primer: skupina petih smučarjev se želi spustiti z Begunjščice po Šen-tanskem plazu. objavljena je 3 stopnja nevarnosti, zapadlo je 20 cm suhega snega. Vsi so opremljeni z lavinskimi žolnami in so izkušeni smučarji. Večno vprašanje »Ali je varno?« bomo torej zamenjali z vprašanjem »Kolikšno je tveganje?« in se na podlagi tega odločili za spust ali sestop po drugi poti. Razpolagamo s podatki: - pri tretji stopnji nevarnosti v tabeli 3 je faktor potencialne nevarnosti (FPN) 12 (vzeli smo vrednost 12, ker objavljena 3. stopnja velja za vso Slovenijo, če bi veljala za Karavanke, bi lahko uporabili faktor 8 iz tabele 2); - največja strmina ne presega 35°. iz tabele redukcijskih faktorjev (razred 1) lahko uporabimo ukrep št. 3, kar pomeni, da je vrednost redukcijskega faktorja 4; - pobočje je obrnjeno na sever, kar ustreza ukrepu št. 5 v tabeli redukcijskih faktorjev (razred 2) in imamo dodatno vrednost redukcijskega faktorja 3. izračunano sprejemljivo preostalo tveganje (SPT): 12/(4 x 3) = 1 izračunana vrednost 1 pomeni, da preostalo tveganje ni sprejemljivo. Vrednost 1 ali več pomeni, da je tveganje preveliko. Če se odločimo, da bomo smučali na varnostni razdalji, lahko uporabimo še redukcijski faktor št. 8 iz razreda 3 in imamo dodatno vrednost redukcijskega faktorja 2. Ponovno izračunamo sprejemljivo preostalo tveganje (SPT): 12/(4 x 3 x 2) = 0,5. To pa je sprejemljivo. Smučanje je torej pogojno možno ob upoštevanju velike varnostne razdalje. V praksi bi seveda uvedli še dodatne ukrepe, na primer, da smučajo posamezniki ali hkrati le dva smučarja, ostali ju opazujejo, izogibali bi se dolgim zavojem čez celo pobočje ^ Za praktično uporabo enostavno natisnemo zgornje tabele in jih vzamemo na turo, kot vzamemo zemljevid ali skico smeri. Lahko natisnemo tudi originalen kartonček s spletne strani: www.brooks-range. com/3x3/. Za tiste, ki jim v hribih ni do preprostega računanja, obstaja programček, ki se namesti na mobilni telefon. Dobi se ga na spletni strani www.avarisk.com/ download_en.html#pcdownload in deluje na večini novejših telefonov. O Lavinska žolna Barryvox VS 2000 PRO EXT Sistem za iskanje zasutih v plazu s helikopterjem ^ in B Klemen Volontar Ne vem, kje naj začnem. Najbolje, da na začetku, kar pomeni pred več kot štirimi leti. Na enem od kongresov iKAR je bila predstavljena tudi lavinska žolna, ki je z dodatno zunanjo anteno prirejena tako, da signal, ki ga sprejema med iskanjem zasutega, lahko posluša pilot helikopterja, v katerega je naprava vgrajena. ideja se mi je zdela zanimiva, predvsem pa atraktivna ^ Vsako leto sem na iKAR stal pred to stojnico in v poročilu predlagal nakup takšne naprave za našo službo (GRZS, op. ur.). Lani septembra so se očitno vsi faktorji, potrebni za odločitev, prekrili in napravo smo letos prvič namestili v naše helikopterje, opravili osnovno šolanje ter izvedli nekaj treningov. Delovanja žolne ni treba posebej razlagati; iskanje je namreč povsem enako kakor iskanje z analogno žolno na pla-zovini v treh fazah: prvi kontakt, grobo določanje in fino lociranje. Pri iskanju s sistemom iz helikopterja tretja faza, fino določanje zasutega, večkrat odpade, ker je bolj smiselno in učinkovito, če ekipa reševalcev, ki je na tleh, sama nadaljuje s tretjo fazo, odkopavanjem in vsemi nadaljnjimi postopki. V primeru, ko je objektivna nevarnost za proženje ponovnih plazov in bi ti ogrozili delo zemeljske ekipe, helikopter opravi tudi fino določanje zasutega in reševalci začnejo direktno z izkopavanjem. V nekaterih službah v tujini so ekipe tako izurjene, da nevarno opravilo izkopa opravljata samo dva reševalca s popkovinama, pripeta na jeklenico helikopterja, ki ju lahko ob morebitni nevarnosti takoj dvigne na varno. Posebna pozornost pri delu s tem sistemom je namenjena vgraditvi naprave v helikopter, saj bi lahko katera od elektronskih naprav v helikopterju motila sprejem signala ali kar je še bolj nerodno, žolna bi lahko povzročala spremembo na instrumentu ali napravi, ki bi Postopke pri iskanju lahko strnemo v tri faze: dolet na področje in iskanje prvega signala, iskanje po sistemu izločanja oz. ugotavljanja najmočnejšega signala in hkratnem zmanjševanju dometa naprave ter tretja faza: na mesto izvora signala odvržemo marker za označevanje. Antena zaznava signale v premeru 150 metrov, če helikopter leti na višini približno 15 metrov. vplivala na letenje. Lavinska žolna, prirejena za iskanje s helikopterjem, ni stalno vgrajena v plovilo. Po potrebi se jo enostavno priključi na interni komunikacijski sistem plovila in s tem je predvsem pilotu in tudi drugim v kabini omogočeno, da spremljajo signal. Tik pred začetkom iskanja iz plovila spustimo anteno na višino približno 5-6 metrov pod plovilom, kar omogoča optimalen doseg antene. Če je potrebno, jo z manjšimi vsakokratnimi popravki premeščamo iz enega plovila v drugega, kar pa ni najbolj smiselno, saj včasih šteje vsaka minuta. Skupaj z napravo je v Slovenijo pripotoval tudi inštruktor, ki je tri dni intenzivno sodeloval pri namestitvi naprave in tudi pri vseh fazah šolanja. Po predstavitvi sistema in razlagi o prednostih in možni nadgradnji v prihodnje smo pridobili zelo dobro osnovo za nadaljnje delo. V začetni fazi smo napravo preizkusili z vojaškim in policijskim helikopterjem. inštruktor je s pomočjo tehnikov in inženirjev napravo hitro namestil. Vsi piloti so bili deležni teoretičnega poduka, pozneje pa so poizkusili z iskanjem z žolno na suhih tleh, da so dobili predstavo o načinih gibanja reševalcev po plazovini in spoznali značilni zvok žolne pri sprejemu. Kljub zelo slabemu vremenu (hladno, megleno in rahle padavine) smo v dveh dneh opravili tri treninge na terenu. Šest pilotov se je seznanilo z načinom dela in podrobnostmi, ki so potrebne, da bomo s skupnimi močmi do osnovnega znanja pripeljali vse posadke v obeh službah. Seveda bo potrebno še veliko treninga, predvsem pa bo treba izkoristiti vsako priložnost, da napravo preizkusimo v čim bolj resnični situaciji, torej na tečajih in vajah GRZS. Načrtujemo nakup še ene naprave, nadaljnje šolanje na višji stopnji zahtevnosti in uvedbo sistema RECCO za iskanje iz zraka. Upamo, da bomo do pomladi vsi vpleteni obvladali svoj del nalog ter ob ponovnem prihodu inštruktorja dopolnili znanje in usposobljenost za takšno iskanje. Postopke pri iskanju lahko strnemo v tri faze: dolet na področje in iskanje prvega signala, iskanje po sistemu izločanja oz. ugotavljanja najmočnejšega signala in hkratnem zmanjševanju dometa naprave ter tretja faza: na mesto izvora signala odvrže-mo marker za označevanje. Antena zaznava signale v premeru 150 metrov, če helikopter leti na višini približno 15 metrov. Sistem je vsekakor namenjen iskanju zasute osebe, vendar je zelo koristen tudi v primeru, ko reševalci dobimo nepopolne informacije o mestu zasutja. Npr.: nekoga je zasulo v Zgornji Krmi. Na opisanem področju je več vzporednih plazov in ni podatka o tem, v katerem plazu je pogrešani. iz zraka najprej opravimo hitri pregled, predvsem pa z novo lavinsko žolno iz helikopterja varno in hitro lahko natančno določimo, v katerem plazu je zasuti, in takoj začnemo z natančnejšim lociranjem. Dodatna prednost je, da je minimalno število reševalcev, potrebnih za hitro intervencijo na plazu, že v plovilu. Po uspe- šni označitvi lokacije helikopter pristane v bližini in reševalci lahko spočiti takoj začnejo z delom. Naj se dotaknem še večne dileme o tem, kako in če sploh delovanje helikopterja nad plazovino vpliva na spremembo vrhnje plasti oz. strukture snega, ki naj bi bila pomembna za izhajanje vonja pri morebitnem poznejšem iskanju s psi. Švicarski kolega mi je brez obotavljanja pokazal dve neodvisni raziskavi, ki sta v celoti ovrgli domnevo, da delovanje helikopterja nad plazovino za več ur ali celo popolnoma onemogoči iskanje z reševalnim psom. Edina omejitev je torej, da pes in helikopter ne moreta iskati hkrati! Vendar pa, spoštovani bralec, NE POZABI, da s takšno ali drugačno lavinsko žolno lahko iščemo in najdemo le zasutega, ki je opremljen z LAVINSKO ŽOLNO! O PREHRANA Kakšen sendvič naj nesemo v hribe? ^ Nada Rotovnik Kozjek Urednik Planinskega vestnika mi je nedavno poslal pismo, v katerem me je povabil k seriji zapisov o prehrani in hribih. Povabilu se je bilo kljub čvrtemu sklepu, da ne sprejmem nobenega dodatnega dela, skoraj nemogoče upreti. Ob pismu se je pred menoj namreč zavrtel film, ki je vseboval posnetke večjega dela mojega življenja. Pojavili so se utrinki iz zgodnjih otroških let, ko je ata nama z bratom pripravljal hrano za naše prve naskoke v velike hribe. »Sendviče« iz črnega koroškega kruha, namazanega z medom, z maslom ali brez, smo jedli na vrhu Košenjaka, Uršlje gore, Pece in končno smo se jih lotili tudi na vrhu Triglava. Zelo redko je med rezine kruha zašla kakšna salama. Ata je imel očitno prirojen občutek za to, da v hribih potrebujemo predvsem lahko dostopno energijo. Energetske zaloge smo obvezno dopolnili še s sladkim čajem iz čutare. Čaj je bil vedno topel, tako kot so topli moji spomini na te čase. vlado Naslednji, ki je skrbel za mojo prehrano v hribih, je bil brat Vlado. On je imel do hrane že bolj »hiter« pristop. Po navadi sva kar spotoma kupila nekaj žemelj pa kakšno marmelado ali pašteto in sok. Ne glede na to, da je bila izbira precej enolična, se po navadi nisem pritoževala. Ker se pač nisem utegnila. Njegov tempo v hrib je bil zame zmeraj (pre)hiter, plezarija pa pretežka. Če sem dogodivščino nekako preživela, sem od izčrpanosti pojedla vse, kar mi je ponudil, in zelo hitro zaspala. imel je namreč veliko veselje s spanjem na kraju dogodka. Zlasti pod zvezdami in v spalki na armafleksu. Šotor je postavil le v hudem mrazu. Najin jedilnik se je nekoliko spremenil le, kadar sva se odpravila v plezališča. Tam je celo skuhal kakšen čaj, juho ali jajca. Nikoli ne bom pozabila sendviča, ki si ga je nekoč pripravil v Ospu. Med dve rezini kruha je stlačil: marmelado, pašteto, jajca, majonezo, kečap in še kaj. in vse to tudi pojedel. Ker se v želodcu itak vse zmeša. Za tiste, ki jih zanima, lahko povem, da ni bruhal in da me je naslednji dan spet preganjal po osapski steni. prvi samostojni koraki Ko sem se nekoliko skobacala iz družinskega hribovstva, sem spoznala tudi druge vrste prehrane v hribih. Ugotovila sem, da ljudje v hribih jedo vse mogoče: pravzaprav ni bilo velike razlike med hribovsko in dolinsko hrano. Poglavitni ločitveni dejavnik je bil predvsem ta, koliko nekdo zmore nesti na hrbtu in kako pomembna mu je hrana v hribih. Nekateri so bili že bolj napredni in so se zavedali, da mora biti hrana za hribovske napore kalorična in pogosta oblika tega živila je bila slanina. Da ne omenjam klobas in celo potice. Našli so se tudi takšni, ki so prisegali predvsem na jabolčne krhlje. Sama sem se nekako navadila na sir in si poti v hribe brez njega sploh nisem mogla zamisliti. Pravzaprav se iz teh let ne spomnim, da bi v hribih jedla kaj drugega kot sir in mogoče kakšno jabolko. Šele grenka izkušnja nekega vročega poletja z dehidra-cijo v Kamiških je nekoliko spremenila razmerje med vodo in sirom v mojem nahrbtniku v prid tekočine. pavle Sir je pravzaprav ukinil šele Pavle. Kot alpinist z neizmernimi izkušnjami v primerjavi z mojimi mi je hitro uredil hribovski jedilnik. Svoje mesto v jedilniku je dobilo celo pivo, kar me je sicer malce začudilo. Do takrat sem bila namreč navajena, da je v hribih nujna dezifenkcija z nečim žganim. Če ni drugega, je bilo treba popiti vsaj čaj z rumom ali žganjem. Pavletu pa se je zvečer v bivaku mnogo bolj prilegel izvleček hmelja z vitamini B-skupine, ki so pomebni za mišice. Vsaj tako mi je razložil. Tako so se v moje hribovskem jedilniku ponovno pojavile žemljice, marmelada in pašteta. Pa kakšna rezina klobase in kos pečenega piščanca. Skoraj nikoli ni manjkal tudi kakšen paradižnik ali paprika. Zaradi vitaminov, seveda. Večina hrane je bila dobra, le na pasulj v hribih se nisem mogla navaditi. Prepričal me ni niti Pavletov argument, da je pasulj najboljša hrana v višinskih taborih v Himalaji. Po njem naj bi alpinist visoko v hribih dobil resnično moč. Ob tem je le redko pozabil omeniti, da so jim sicer na legendarnih jugo- slovanskih alpinističnih ekspedicijah sponzorji prispevali tudi hrano v praških, a so jih zaradi neokusnosti raje odvrgli kakor zaužili. Verjetno se mu je pozneje, ko je ob »praška-sti« hrani osvojil nekaj svojih najbolj uglednih vrhov, ob teh spominih malce kolcalo. Postopoma pa sem se začela z zakonito-stimi delovanja človeskega telesa na višini in pri telesnem naporu bolj nadrobno spoznavati sama. Ta spoznanja so mi počasi vzbujala dvom v moj hribovski in športni jedilnik. Posegala so namreč tudi na področja športne prehrane. Tako sem se počasi otresla neposrednega »moškega« vpliva na mojo prehrano. Ker so imeli novi prehranski »pristopi« tudi praktični uspeh, jih je začel uporabljati tudi Pavle. Kljub komentarjem, polnim dvoma, so se načela športne prehrane izkazala za zelo uspešne tudi pri plezanju. Kjerkoli: v skali, po ledu, v plezališčih in v visokih gorah. Tudi najvišjih. Segli so celo do Everesta. To z Everestom ni niti tako nenavadno, če se malce ozremo po znanstvenih odkritjih, ko so raziskovali, kako deluje človeško telo in njegova presnova na višini. Temeljni raziskavi s tega področja se namreč imenujeta Everest 1 in Everest 2. Učna doba spoznavanja in uvajanja športne prehrane v hribe, še bolj pa kombiniranja načel zdrave uravnotežene prehrane s športno prehrano, je bila dolga, a neverjetno zanimiva in na trenutke celo vznemirljiva. Veliko se je dogajalo že v naši kuhinji, še več pa na športnem področju. Pavle je v visokih hribih ugotovil, da imajo geli enak učinek, kakor sem sama ugotovila na triatlonih ironman. Čisto navaden sladkor je tisti, ki nam odločilno povrne voljo in energijo ter zavaruje nas in naše zdravje. Verjetno pa bi se do vseh teh spoznaj dokopala drugače ali pa celo ne, če mi ne bi bilo dano preživeti dela življenja s tako izjemnim športnikom, ki je znal v praksi potrditi znanstvena odkritja športne medicine. Zato naj bodo ti zapisi o prehrani v hribih tudi spomin nanj. Pa tudi na ata in pokojnega brata Vlada, ki sta mi podarila svojo ljubezen do hribov. O Naslednjič: Abeceda prehrane ŠPORTNA VADBA Za vrhunski rezultat je potrebna specializacija O Marmot' ^ Blaž Jereb Športna vadba je proces športnega izpopolnjevanja. Z načrtnim in sistematičnim delovanjem učinkuje na takšno tekmovalno zmogljivost, ki športniku omogoča najvišje tekmovalne dosežke v izbrani športni disciplini. Alpinizem kot športna panoga je razdeljen v pet disciplin: ledno plezanje, skalno plezanje, kombinirano plezanje, himalaizem in alpinistično smučanje. Alpinisti so bili včasih vsestranski. Plezali so v kopni skali, v ledu in hodili na odprave v daljne Ande in Himalajo. V vseh disciplinah alpinizma so lahko dosegali vrhunske rezultate. Danes so zahteve po težavnosti v posameznih disciplinah vrhunskega alpinizma tako visoke, da je za vrhunski rezultat potrebna specializacija. Ljudi, ki se z njimi ukvarjajo, se ne da več uvrstiti v homogeno skupino alpinistov, temveč se govori o različnih skupinah športnikov. Podoben razvoj je doživljala tudi mlada športna panoga športno plezanje, vendar je bil le-ta bistveno hitrejši. Športni plezalci so najprej plezali v naravnih plezališčih, kmalu zatem pa tudi na umetnih plezalnih stenah. Plezalci so se med seboj začeli primerjati, kar je privedlo do tekmovanj. Leta 1985 je bilo v Italiji prvo večje mednarodno tekmovanje v športnem plezanju. Sedaj je pri športnem plezanju mogoče ločiti plezanje v skali (več možnih načinov premagovanja smeri) kot netekmovalna disciplina, tekmovalno plezanje pa je razdeljeno na težavnostno, hitrostno in v zadnjem času še balvansko. Tudi za športno plezanje velja, da postajajo vrhunski plezalci le specialisti za posamezne discipline. z načrtnim delom do boljših rezultatov Za uspešno uresničevanje zahtevnih načrtov so se tako alpinisti kakor športni plezalci morali odločiti za načrtno delo na področju kondicijske vadbe. Predvsem športni plezalci veliko delajo na vadbi gibljivosti in moči, ki sta poleg koordinacije najpomembnejši motorični sposobnosti pri plezanju. Učinke kondicijske vadbe naj bi spremljali s testi večkrat na leto. V zadnjem času se pojavlja vedno večja želja po uvedbi bolj objektiv-nih testov, predvsem na področju moči, kjer imajo prednost laboratorijski testi. Nedvo-mno so za uspeh v plezanju pomembne tudi antro-pometrijske mere plezalcev. Vsak odvečni kilogram telesne teže je lahko usoden za uspeh. Pri slovenskih plezalcih antropometrijo merijo z ustaljenimi merskimi postopki. ALPINISTI IN športni plezalci SE MED seboj razlikujejo V obeh športnih panogah je osnovno gibanje plezanje, način, kako priti do končnega rezultata (preplezati smer), pa je lahko popolnoma drugačen. Znano je, da se alpinisti in športni plezalci med seboj razlikujejo v antropometrij-skih merah, v motoričnih sposobnostih in tudi v osebnostnih lastnostih. Nastale razlike so lahko posledica različne vadbe športnikov in prave izbire športne panoge. Na podlagi tega lahko ugotovimo, da je za dober rezultat potrebna specializacija. Le-ta bo s pogostejšim vključevanjem načrtnega dela v proces vadbe, z izboljšanjem znanja na tem področju in z uveljavitvijo novih disciplin v alpinizmu in športnem plezanju še izrazitejša. za uspehom športnika stoji tim Športnik sam težko doseže vrhunski rezultat. Pogosto za uspehom športnika stoji cel tim strokovnjakov, ki z medsebojnim sodelovanjem vsak s svoje plati doprinese svoj delež k uspehu. Najbližja sodelavca pri ustvarjanju športnega rezultata sta trener in športnik. Na začetku vadbenega obdob-ja skupaj postavljata cilje, ki so v skladu z izhodišči oziroma z rezultati začetnih meritev. Cilji so lahko kratkoročni ali dolgoročni. Sledi izdelava vadbenega načrta, ki mora vsebovati razvrščanje vadbenih sredstev in količin znotraj izbranega vadbenega obdobja. Vadbeni načrt se nato realizira in na koncu z meritvami preveri športnikovo stanje. Meritve pokažejo, ali je bil vadbeni načrt ustrezen in je privedel do sprememb v sposobnostih športnika. Temu procesu učeno pravimo ciklizacija. Pri ciklizaciji je treba upoštevati tudi čas bioloških ciklov športnika (čas regeneracije, prilagoditev na napor in drugi, ki potekajo v telesu). zakaj načrtovati Z načrtovanjem procesa športne vadbe zmanjšamo naključnost izbora vadbenih sredstev, metod in njihovih količin, v lasten sistem vadbe lahko vgradimo izkušnje drugih, omogočimo nadzor nad procesom športne vadbe, povečamo možnost zavestnega in usmerjenega spreminjanja športnikovih sposobnosti in značilnosti v želeno smer. S tem se poveča tudi motiviranost za vadbo in ker imamo vsa dogajanja pod nadzorom, lažje preprečimo stagnacijo športnika. O FOR LIFE Kolekcijo Marmot lahko najdete v trgovini Annapurna, Krakovski nasip 4, Ljubljana www.annapurna.siwww.marmot.eu O NOVICE IZ VERTIKALE Lu~ka Baba Karel Završnik (AAO) in Marko Brdnik sta 3. januarja plezala v severni steni Lučke Babe. izkoristila sta idealne razmere in preplezala odlično smer, ki je verjetno prvenstvena. Nakloni-na se ves čas giblje med 60 in 90 stopinjami, dolga pa je dvanajst raztežajev oziroma 650 metrov. Prvi trije raztežaji potekajo po širokem traku nalepljenega snega, ki je viden že iz doline in spominja na začetek Bele grape. Sledi mu izrazita grapa, ki zavije proti desni, Karel in Marko pa sta na tem mestu plezala v levo po manj izraziti strmejši grapi (žlebu). Štirim raztežajem je sledil raz-težaj prečnice v desno v naslednji žleb, po katerem sta v štirih raztežajih prišla v položnejši teren. Od tod je bilo še okoli 150 višinskih metrov lažjega, a precej kložastega sveta do vrha stene. Sestop je isti kot za Belo grapo, se pravi čez Škarje proti Klemenči jami. V primeru, da je smer res nova, sta jo poimenovala Recesija (V/4+, 650 m). Zvitorepka Miha Zupan in Maja Duh sta 27. decembra preplezala novo smer v severni steni Begunjske Vrtače. Od najnižje točke levega boka Begunjske Vrtače sta šla po melišču navzgor še dobrih sto metrov do značilne strme in poraščene stene. Smer poteka med Jančevo na levi in Povabilom na desni. Novo, 400 metrov visoko smer sta poimenovala Zvitorepka, težave v njej dosegajo M4 in naklonino 70/50 stopinj. V spodnjem delu je za smer značilno plezanje po zmrznjenih travah, za varovanje skoraj v celoti zadoščajo macesni. V smeri so ostali trije klini. Opis: Pred steno je postavljen steber, ki više preide v raz, plezamo po njem. Nato prestopimo levo v zajedo in po njej do previsne zapore. Zapori se ognemo desno do velikega macesna in nadaljujemo po travnatem pobočju do večje police. Od tam po rampi proti desni na polico pod kaminom, čez kamin in po grapi do ruševja. Prečimo ruševje (če je malo snega) in se priključimo Jančevi smeri, po kateri nadaljujemo dobrih 70 metrov. Na najširšem delu grape se smer odcepi levo v strmo, neizrazito grapo. Po njej in preko skalnih skokov do ponovnega stika z Jančevo smerjo. Kandersteg Vsako leto nekaj naših preživi praznike v švicarskem Kandersteg u. Letos je bila tam spet številčna druščina. Vem le za vzpone Luke Lindiča, ki je dejal, da razmere tokrat niso bile najboljše, a vseeno dovolj dobre za kratek čas. Luka je z Majo Lobnik in Urošem Gračnarjem preplezal slap Pingu (5+, 200 m), še bolj vesel pa je bil vzpona na pogled v smeri Tool time (M10+), ki kaže na bliskovit povratek Lukovih mišic po jesenski odpravar-ski atrofiji. Primorski slapovi iz Tolmina je prišla vest, da so 21. decembra iztok Rutar (AO Rašica), Sandro Krajnik in Blaž Konec (Soški AO) preplezali Pe-robnico (3, 150 m) nad Poljubi-njem. Slap ne slovi po pretiranih težavah, a zaradi neugodne sončne lege redkokdaj zamrzne v celoti. Fantje pa so i meli baje povsem dobre razmere. Če k temu dodam še vzpone članov AO Cerkno, ki so preplezali vrsto slapov v Trenti in nad Drežnico, je jasno, da je prvi ledni vrhunec že za nami. Toni Groblar in ivan Raspet sta tako preplezala Srečno Kekec (4, 200 m) v Mlinarici, kar osem članov odseka pa je isti dan, 20. decembra, plezalo v Črniku nad Drežnico: Rado Lapanja, Marko Leban, Borut Nadiževec, Klemen in David Je-ram, Borut Seljak, Klemen Flor-jančič in Lovro Telban. Plezali so Levi in Desni slap v Črniku (oba 3+, 250 m). Plezan je bil tudi Dušanov slap (4+, 250 m), ki je še pred nekaj leti imel status najtežjega na tem območju. Bolj na Gorenjskem pa je vzpon doživel tudi Lucifer (4+, 210 m). Karies Decembra je bila na področju športnega plezanja precejšnja suša, zato dober vzpon Mitje Pe-ternelja toliko bolj izstopa. 28. decembra je v Ospu v sektorju Nad vasjo preplezal Karies (8b), legendarno smer Tadeja Slabeta iz osemdesetih. Tomaž Jakofčič NOVICE IZ TUJINE Patagonija V času, ko je nastajal ta prispevek, je iz Patagonije pricurljalo le malo novic. Dobrih, pa tudi slabih. Med prve lahko štejemo prvenstveni vzpon naveze Sahaeli - Gietl. V Aguja Poincenotu sta preplezala novo smer z imenom Počuti se močnega, ne pa nesmrtnega. Švicarska plezalca sta v pravih zimskih razmerah za vzpon porabila štiri dni. Največ časa jima je vzela delikatna 20-metrska plošča, ki je zahtevala kar 15 ur napornega in delikatnega plezanja. Še preden sta opravila omenjeni prvenstveni vzpon, ki sta ga ocenila s 6c, A3+ in M5, sta preplezala tudi Kalifornijsko smer v Fitz Royu. Tragična novica pa je prišla izpod Cerro Torreja. Po sestopu po vzhodni steni te gore, kjer sta plezala novo smer in se zaradi slabega vremena morala obrniti 200 metrov pod vrhom, se je nesreča pripetila Eliu Orlandiju in Fa-biu Giacomelliju. Medtem, ko se je Orlandi še ukvarjal z zadnjim spustom po vrvi, se je Giacomelli, ki je že bil pod steno, napotil proti njuni snežni luknji, kjer sta imela svoj bivak. Med gaženjem proti njej pa se je sprožil plaz, ki je Gia-comellija potegnil s seboj. Orlandi je v neznosno slabem vremenu tri dni sam iskal nesrečnega tovariša in ga končno našel. Povsem izmučen je odšel v Chalten, kjer je med plezalci, ki so čakali lepše vreme, organiziral moštvo, ki je nato pomagalo pri transportu njegovega ponesrečenega tovariša v dolino. Tatre Čeprav so se v Tatrah kalili številni poljski in slovaški alpinisti, ki so zaznamovali svetovni alpinizem, odlični vzponi v tamkajšnjih stenah redko dosežejo mednarodne objave. Na začetku letošnje zime pa je iz teh po krivici nekoliko zapostavljenih gora prišla vest o odličnih vzponih Doda Kopolda. Kopold, sicer odličen mlad slovaški alpinist, ki je v preteklih nekaj letih med drugim opravil pomembne vzpone predvsem v Himalaji, je v tamkajšnjih stenah nanizal kar nekaj odličnih vzponov. Svoj plezalni pohod po stenah Tater je začel skupaj z Andrejem So-stysom, ko sta v dvanajstih urah v različnih stenah preplezala štiri smeri, ki so vse delo Arna Puskasa, enega najpomembnejših alpinistov iz obdobja Čehoslovaške države. Že takoj naslednji dan sta kot prva prosto in na pogled ponovila Centralni steber (Viii) v gori Ganek, ki se v Tatrah ponaša z najbolj strmo severno steno. Konec novembra pa je Kopold v samo enem podaljšanem vikendu uprizoril pravi plezalni maraton. Najprej je soliral Diagonalo v gori Rohovy Hreben (2300 m). V najtežjem raztežaju (Vii) se je varoval, vse ostalo pa je preplezal brez uporabe vrvi in tako v samo dveh urah in pol opravil prvo prosto in tudi solo ponovitev te dobrih 500 metrov visoke smeri. Dan pa zanj s tem še ni bil končan in je v levem delu iste stene preplezal še 400 metrsko (verjetno novo) smer ter sestopil v sosednjo dolino, kjer je bivakiral. Naslednji dan je v sedmih urah in v pravem zimskem vremenu soliral dve podobno visoki smeri (do Vii+ in M6, s precej tankim ledom). Tretjega dne se mu je ponovno pridružil Andrej Soltys in skupaj sta se ponovno podala v Ganek, kjer sta v dveh dneh in precej slabem vremenu preplezala SV greben, z več kot 800 metri najdaljšo smer tistega dela Tater. Hrvaški ženski Everest Lansko pomlad je med številnimi odpravami na najvišjo goro sveta izstopala hrvaška skupina deklet, ki si je zadala samostojni ženski vzpon na Everest. Punce so se pred tem že preizkusile v Himalaji in osvojile 8201 metrov visoki Čo Oju. Enajstčlansko odpravo na Everest je vodil hrvaški himalajski poznavalec in organizator himalajskih projektov Darko Berljak in Zagreba, pravzaprav edini moški član tega projekta na terenu. Planinska založba PZS obvešča, da bo v prodaji knjiga Tomaža Hu-marja, Ni nemogočih poti (dopolnjena izdaja). Knjiga prinaša opise Humarjevih najpomembnejših alpinističnih vzponov. Uvoda h knjigi sta napisala Reinhold Messner in Carlos Carsolio, Humarjeva velika prijatelja in občudovalca. Del prihodka od prodaje je namenjen Humar-jevi družini. informacije in naročila: Planinska založba PZS, Dvoržakova 9, p.p. 214 1001 Ljubljana Tel. 01 43 45 684 Fax: 01 43 45 691 e-mail: planinska.zalozba@pzs.si www.pzs.si/trgovina Po enomesečnem plezanju in opremljanju taborov po normalni smeri z nepalske strani je sredi maja šlo zares. Na južnem sedlu sta se po obdobju močnega vetra znašli sestri iris in Darija Boštjančic iz Reke. Potem ko sta na višini 7920 Mladinska knjiga Trgovina Slovenska 29, Ljubljana T: 01 2410 656, E: konzorclJ@mk-trgovina.sl Pestra izbira i(njig s področja gorništva, aipinizma, lotomonografij in potopisov. Conrad Kain: WHERE THE CLOUDS CAN GO Rocky Mountain Books, julij 2009 (mehka vezava; 560 strani; cena21,81€) metrov zaradi močnega vetra čakali en dan, sta krenili proti vrhu. Vrh sta dosegli 19. maja ob 9.40 po lokalnem času, po dobrih enajstih urah vzpona od zadnjega tabora. Pri vzponu so ju spremljali šerpe Lhakpa, Pemba in Dawa. Hrvaška ženska zgodba na Evere-stu s tem še ni bila končana. Dva dni pozneje sta na vrh stopili še Ena Vrbek iz Zagreba in Milena Šijan iz Splita, najmlajša (23 let) in najstarejša (40 let) članica odprave. Posebno zgodbo bi lahko povedal njihov vodja Lhakpa Šerpa, ki se je na vrh povzpel že z iris in Darijo, nato ves dan čakal na Južnem sedlu in pozneje še enkrat prišel na vrh z Eno in Mileno. Hrvaška je tako nova država na alpinstičnem zemljevidu, katere dekleta so se uspela povzpeti na najvišjo točko sveta. in ne samo to. Ker je bil Stipe Božic do lanskega leta edini Hrvat, ki se je povzpel na Everest (to mu je uspelo dvakrat, v letih 1979 in 1989), je Hrvaška tudi edina država, ki ima na vrhu Eve-resta več alpinistk kakor alpinistov. Hrvaške alpinistke pa s tem še niso rekle zadnje besede v Himalaji: novim ciljem med najvišjimi gorami sveta se menda nameravajo posvetiti prav kmalu. Novice je pripravil Urban Golob. Jurij Kocbek 10. 2. 1949-11. 11. 2009 Lanskega novembra je umrl Jurij Kocbek, najmanj zadnjih 15 let oblikovalec koledarjev Planinske zveze Slovenije. Vsako leto mu je uspevalo »skomponirati« značilno podobo koledarja, posrečeno »skladbo« poslovne, informativne in likovne vsebine. Mimogrede je za »lepa hvala« naredil še Luca Vuerich V petek, 22. januarja zjutraj, se je v ostenju Prisojnika smrtno ponesrečil 34-letni vrhunski alpinist iz Trbiža Luca Vuerich. S soplezalcem sta poskušala preplezati novo smer desno od Ajdovske deklice. Luca je zasul celostno podobo za prvo Mednarodno leto gora, za Slovenski alpinistični klub, za Alpinistični odsek Kamnik, znak himalajske odprave Daulagiri '98, pesniško zbirko Beli vrhovi in še kaj - a ker je bilo zastonj, pač ni zabeleženo s pogodbami, dobavnicami, računi. Med drugim je oblikoval tudi Planinski vestnik, in sicer letnika 2004 in 2005 (z značilno puščico). Naneslo je, da je bilo njegovo zadnje delo prav koledar PZS za leto 2010 - »Zato pa le pojdimo v gore Prav pri zadnjih korekturah barvnih odtisov je potožil, da ima velike zdravstvene težave. Naslednji dan je šel koledar v tisk, Jure pa v bolnico. Le dva tedna pred smrtjo je dobil v roke prvi izvod letošnjega koledarja. Bil je skromen, delaven in umetniško nadarjen človek. Tone Škarja plaz ledu in snega ter ga odnesel v grapo. Reševalci so ga hitro našli, vendar je kasneje kljub vsem naporom zdravnikov umrl v bolnišnici v Vidmu. o Lucu Vuerichu pripravljamo spominski zapis, ki bo objavljen v naslednji številki Planinskega vestnika. Uredništvo Uredništvo revije pkrriEi^J J'/ a r üj ) H. Planinska zveza Slovenije Dvoržakova ulica 9 p. p. 214 Si-1001 LJUBLJANA Egon Urbanija 1917-2009 V torek, 25. avgusta 2009, smo se zagorski planinci na izla-škem pokopališču poslovili od našega najstarejšega člana Upravnega odbora Egona Ur-banije. Egonova življenjska pot se je pričela 20. septembra 1917 na izlakah. Že kot mlad fant se je navdušil za gore. Tako je v letih pred vojno prehodil vse zasavske in posavske gore. Kmalu so ga zamikale tudi Kamniške in Julijske Alpe. Toda dostop do njih je bil takrat za marsikaterega planinca zahtevnejši kot danes, ko je na razpolago pestra izbira prevoza. Čeprav so bile ceste makadamske, se je nekaj znanih planincev podalo s kolesom iz Zagorja do Vrat in na vrh Triglava. Po isti poti se je tudi Egon nekajkrat podal na sam vrh. Če se zazremo nazaj v povojna leta, je tudi zagorskemu planinstvu vojna vihra vzela vse imetje. Z ustanovitvijo samostojnega planinskega društva Zagorje leta 1945 sta postala Egon in njegov najožji planinski kolega Karel Pušnik člana Upravnega odbora in prevzela naloge in delo markacijskega odseka, ki sta jih uspešno opravljala vrsto let. Oba sta bila zaposlena pri rudniku in zato vešča raznih del, Egon zidarskih, Karel pa mizarskih. Ravno takšne, dela voljne člane je društvo potrebovalo. Prvo omembe vredno delo sta uspešno opravila s postavitvijo zasilnega zavetišča na pogorišču nekdanje Tomazinove koče na Zasavski sveti gori v juniju 1946. Pri tem sta oba znala za pomoč pridobiti nas, mlajše planince. V letu 1949 je društvu uspelo na pogorišču osnovne šole na Zasavski sveti gori zgraditi nov planinski dom, v katerega sta oba vložila precej osebnega dela in truda. Vendar je društvo zopet čakala nova naloga. V letu 1971 se je pričela gradnja novega zidanega planinskega doma na Čemšeniški planini, ki nosi ime po dolgoletnem predsedniku društva, dr. Francu Golobu. V tej zahtevni delovni akciji je Egon sodeloval pri vseh zidarskih in drugih delih in opravil nešteto prostovoljnih delovnih ur. Njegov kolega Karel pa je izvedel strokovno zahtevno postavitev tovorne žičnice, ker ni bilo nobene druge možnosti za gradnjo. V juniju, leta 1973, se je z nami veselil otvoritve novega planinskega doma. V noči na 2. november 1974 je društvo doletela nesreča, saj je pogorel planinski dom na Zasavski sveti gori. Egon je spet sodeloval v vseh delovnih akcijah in se z ostalimi člani Upravnega odbora veselil otvoritve novozgrajenega planinskega doma 8. avgusta 1976. Tudi po tem obdobju ni miroval, vedno je bil pripravljen sodelovati s svojimi delovnimi izkušnjami za dobrobit vseh planinskih domov. Seveda pa je v vsem tem obdobju vedno našel čas za obisk naših gora. iskreno tovarištvo in prijateljstvo je znal, kot ostali njegovi vrstniki, lepo prenašati na nas najmlajše, zato skupni uspehi niso izostali. Enkrat mi je v osebnem pogovoru dejal, da mu ni bilo nikoli žal za vse tisto, kar je storil v prid društvu in planinstvu nasploh. Vedno je bil ponosen na predanost planinstvu, ki pa je bila izraz njegovega planinskega ponosa, ne pa osebne hvale. Za svoje dolgo in plodno delo v društvu, ki mu je posvetil skoraj vse življenje, je prejel plaketo PD Zagorje, častna zlata znaka MDOZPD in PZS, Knafelčevo diplomo in spominsko plaketo PZS. Njegovo največje osebno doživetje pa je bilo, ko je 8. decembra 2007 ob že dopolnjenem devetdesetem letu življenja v spremstvu žene Bronje in sina Bruna na slavnostni seji v Metliki osebno prevzel najvišje priznanje, Svečano listino PzS. Egonu, kot velikemu ljubitelju gora, naj dodam samo eno misel: »Ko ugasne luč življenja, za-žarijo podobe spominov!« Lojze Sajovic Naročam revijo Planinski vestnik ime in priimek: Ulica / kraj in hišna številka: Poštna številka in pošta: Planinsko društvo: Datum: Podpis: Planinski vestnik lahko naročite tudi na spletni strani www.planinskivestnik.com. Izhaja enkrat mesečno. Letna naročnina je 34,00 €. Posamezna številka 3,40 €. Poštnina je vključena v naročnino. Cene veljajo do 31. 12. 2010. Naročilo velja do preklica. Preklic naročnine je možen pisno do 1. decembra za naslednje leto. ^DiDAKTA Everest - sanje in resničnost Viki Grošelj 30 let slovenskih soočanj z najvišjo goro sveta, ki so izjemno zaznamovala tako slovenski, kot tudi svetovni alpinizem. 316 strani, trda vezava 39,90 € ■ PÄVLI KÖUtK Pavle Kozjek - Življenje alpinista Hommage velikemu alpinistu Pavletu Kozjeku, pa tudi izjemen dokument slovenske polpretekle zgodovine alpinizma. 278 strani, trda vezava, 39,90 € Zgodovina slovenskega planinstva Dr. Tone Strojin Obsežen in zaokrožen prikaz zgodovine našega obiskovanja domačih in tujih gora in razvoja naše 115-letne planinske organizacije. 496 strani, trda vezava, 49,90 € KAKGft(lDZ£NGA Cm Hwdi Kangčendzenga - Gora usode Tone Škarja Trezen in izjemno nazoren prikaz himalajskih privlačnosti in osornosti', usodnih zasukov in bleščečih uspehov. 256 strani, trda vezava, 29,90 € ® 04 5320 203 S zalozba@didakta.si ^ www.didakta.si RADIUM Radium je najboljša izbira za smučarje, l