Posamezni izvod 2.— šil., mesečna naročnina 5 šilingov.
V.b.b.
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Četnik IX.
Celovec, četrtek, 15. april 195i
Štev. 15 (G25)
Borba naših izseljencev je pravična in upravičena
z
Včeraj in danes pred dvanajstimi leti se je začela križeva pot tisočev zavednih slovenskih ljudi iz Zilje, Roža, z Gur in iz. Podjune, ko so do zob oboroženi SS-ovci in policisti vdrli v mirne sjovenske vasi, pognali številne naše družine z rodne grude in jih kot največje zločince odvedli v daljno tujino. Pozneje so le-tern sledili še premnogi drugi, ki se niso hoteli ukloniti nacističnemu povelju in zatajiti svojo slovensko narodnost.
Dvanajst let je poteklo od takrat, ko so zmage pijani nacistični nasilniki izvršili največji zločin nad slovenskim ljudstvom na Koroškem, ko so že dolgo in podrobno pripravljene načrte o uničitvi koroških Slovencev z enim samim zamahom sprovedli v dejanje. Vsaj mislili so tako, sai so bili prepričani, da od nasilno izseljenih Slovencev nobeden ne bo več videl svoje koroške domovine.
Zavezniškim armadam, v okviru kate-tih so doprinesli svoj delež k zmagi nad fašizmom tudi koroški, slovenski in jugoslovanski partizanski borci, se imamo Zahvaliti, da se temni naklepi koroških šovinistov niso uresničili, marveč so se Po razsulu tretjega rajha povrnili na svoje domove tudi slovenski izseljenci. Od takrat se vsako leto posebno v teh dneh spominjajo vsega neizmernega gorja, ki So ga, oropani domovine in vsega imetja, Prestali v pregnanstvu. -
Naši izseljenci so tudi letos izbrali za svojo spominsko proslavo 14. april ter se v lepem številu odzvali povabilu na občni zbor, kamor jih je vabila Zveza slovenskih izseljencev. V dvorani Delavske zbornice v Celovcu so se po pozdravnih besedah predsednika Vinka Groblacherja v komemoraciji spomnili tistih sotrpinov, ki so umrli v času od zadniega občnega zbora, nato pa ie tainik Rado Tane-žič poročal o delu dosedanjega odbora, ki je vse sile posvetil prizadevanjem za dosego popolnih pravic, ki gredo izseljencem kot žrtvam fašizma. Uvodoma se je spomnil let pregnanstva in pouda-ril, da se moramo prcstalega gorja danes še prav posebno spominjati, ker »se pač
Veleposlanik FLRJ na Dunaju Dragomir Vučinič, ki se je nekaj dni nahajal v Beogradu in v začetku tega tedna vrnil na Dunaj, je na prošnjo Tanjug-ovega urednika pred svojim odhodom iz Beograda zavzel stališče do trenutne stopnje jugoslovansko-avstrijskih odnosov. Na stavljena mu vprašanja je med drugim dejal:
»Avstrija in Jugoslavija sta danes politično in po svojem zemljepisnem položaju tako navezani druga na drugo, da mora biti sodelovanje med obema tesno na vseh področjih. Nenormalni položaj med obema državama iz povojne dobe je popolnoma odstranjen in Jugoslavija in Avstrija si, zavedajoč se obojestranskega pomena njunega zbližania in prijateljstva za mir v tem delu sveta, prizadevata čimbolj razviti sodelovanje na vseh področjih ...«
»Na obeh straneh sedaj razmišljajo o možnosti, da bi sklicali konferenco O' gospodarskih vprašanjih«, je na tozadevno vprašanje odgovoril veleposlanik Vučinič. Opozoril je na pred kratkim ustanovljena posebna odbora pri Trgovinskih zbornicah v Beogradu in na Dunaju, katerih naloga je v obeh državah proučiti naožnosti za zboljšanje medsebojne trgovinske zamenjave. Obe strani stremita za tem, da bi na široki podlagi proučili možnosti za medsebojno gospodarsko zamenjavo za daljšo dobo in verjetno celo go-
občnega zbora Zveze slovenskih izseljencev
danes spet skušajo oživljati temne sile iz komaj pretekle dobe, ponovno dvigajo glave tisti, ki so nas že enkrat selili in preganjali, ki so nam že enkrat uropali vse premoženje in nas zapisali smrti.« Navedel je zločinsko pisarjenje »Kleine Zeitung« v »Krvavi meji« ter barbarsko razstrelitev partizanskega spomenika in svoja tozadevna izvajanja zaključil:
»Zato tudi izseljenci odločno zahtevamo strogo kazen za vse -tiste, ki danes spet skušajo z izkušenimi metodami nasilja in skrunjenja razpihovati sovraštvo do koroških Slovencev, ker nočemo in ne dopustimo, da bi se ponovilo brezmejno gorje, kakršnemu je bil naš narod izpostavljen pred dobrimi desetimi leti. Naj bo naša vsakoletna spominska proslava hkrati opomin merodajnim činite-ljem, da ne dovolijo, da bi se spet oživljali nepomirljivi duhovi narodne nestrp-
V diskusiji na občnem zboru Zveze slovenskih izseljencev se je oglasil tudi tov. dr. Franci Zwitter, ki je najprej ponovno objasnil stanje vprašanja priznanja priporniške odškodnine in nato nadaljeval:
Že tov. tajnik je v svojem poročilu omenil čudne pojave okrepitve narodne nestrpnosti. Slovenski izseljenci teh pojavov nikakor ne smemo prezreti. Blatenje junaške partizanske* borbe in atentat na partizanski spomenik v Št. Rupertu pri Velikovcu je hkrati tudi napad na slovenske izseljence. Ncpriznrnje izšelje-ništva kot rripor je ramo druga plat ene in iste težnje: kcrcyke Slovence oropati velikega kapitala antifašistične borbe, to se pravi, zanikati niihov veliki doprinos v borbi za mir in demokracijo! Zavedati se namreč moramo, da izvira vse to iz istih šovinističnih krogov, ki so pri zad-niih občinskih volitvah že pri«li spet na dan s svojimi starimi gesli o Flaimattreue in Karntnertreue, o nevarnosti slovenizacije dežele itd. Zavedati se moramo, da je te parole prvi skuhal stari lisjak Mil-
spodarsko kooperacijo. Veleposlanik Vučinič je poudaril, da zasluži tako stremljenje, ki je prišlo za sedaj do izraza med
gospodarstveniki, največjo pozornost odgovornih državnih činiteljev.
Med razgovorom je urednik Tanjuga tudi vprašal za sedanji položaj narodne manjšine v Avstriji. Veleposlanik Vučinič je v zvezi s tem vprašanjem dejal:
nosti in groznega nasilja, kajti dovolj je bilo preganjanja, dovolj izseljevanja in zatiranja!«
V drugem delu referata je poročal o odborovem delu in obširno nakazal tež-koče, na katere je naletela Zveza slovenskih izseljencev vsled nerazumevanja pri odločujočih faktorjih na Dunaju. Opisal je dolgotrajno zbiranje dokumentarnega gradiva, ki ga je dunajska komisija za oskrbo žrtev zahtevala za dokaz, da je bilo izseljeništvo dejanski pripor, navedel je številne vloge in urgence, ki jih je Zveza napravila na Dunaju, ter ob koncu poudaril:
»Na komisiji za oskrbo žrtev in na socialnem ministrstvu je zdaj, d# končno spremenita dosedanje pojmovanje našega izseljeništva, ki ni nič več in nič manj kot pa zasmeh pravice in resnice, ki ga (Nadaljevanje na 8. strani)
činski, ki je referent za nacionalnopoliti-čna vprašanja v VdU in je sedaj celo predsednik te zloglasne nacionalistične stranke na Dunaju! Mislim, da je potrebno, da vprašamo, kako so ti gospodje poznali Heimattreue tedaj, ko je bilo treba nastopati proti nacističnemu okupatorju, tedaj so ti gospodje zagovarjali Hitlerjevske zločine, delom^ pri teh tudi sodelovali in blatili domovino, ki jo imajo danes spet tako v ustih. Zdi se mi, da smo koroški Slovenci vse premalo budni in izgleda, da izseljeniška in koncentracijska taborišča še niso bila dovolj huda šola, kajti sicer ne bi bilo mogoče, da so čestokrat tudi izseljenci brezbrižni za zločinsko izzivanje od strani koroških nacistov. Ali ni znak brezbrižnosti, da so le premnogi izseljenci atentat na partizanski spomenik in na partizansko borbo vzeli kot nekaj, kar sc njih ne tiče? Ali ni znak brezbrižnosti, da so spet drugi molčali, čeprav bi morali vsi strnjeni nastopiti proti tem zarotnikom mirnega sožitja v deželi? Le tako je tudi mogoče, da so ponekod celo izseljenci šli skupaj z
»Jugoslovanska vlada iskreno upa, da bodo vprašanje dvojezičnih šol na Koroškem in nekatere druge zahteve jugoslovanske narodnostne manjšine rešene po načelu popolnega spoštovanja manjšinskih pravic in v duhu, ki ustreza sedanji stopnji razvoja zvez med Jugoslavijo in Avstrijo.«
Končno je še zavzel stališče do avstrijskega vprašanja na sploh in pri tem ugotovil:
»Jzid berlinske konference, ki pomeni za Avstrijo hudo razočaranje, ni mogel oslabiti teženj in pripravljenosti avstrijske vlade in naroda, da se bosta še naprej borila za popolno neodvisnost države... Jugoslavija ho še naprej nudila polno oporo uoravičenemu avstrijskemu boju, zavedajoč se, da avstrijska neodvisnost ustreza tako življenjskim koristim avstrijskega naroda kot politiki miru in enakopravnosti v mednarodnih odnosih.« S tem v zvezi je zlasti poudaril, da je podpiranje avstrijske neodvisnosti za Jugoslavijo danes prav toliko stvar načela kot tudi stvarne notrebe po utrditvi mednarodnega položaja v tem delu Evrope . . . »Ne smemo .izgubiti upanja, da bo rešeno avstrijsko vprašanje, ki ne more biti neposredno zvezano z rešitvijo nemškega vprašanja. Drugačna rešitev ne bi bila le pretirana in napačna, pač pa tudi naravnost škodljiva za prave koristi avstrijskega naroda.«
združeno šovinistično reakcijo na občinske volitve, ne da bi se ozirali na veliko protislovensko linijo teh zakrknjenih šovinistov v deželi! Že enkrat smo doživeli, da smo po zaslugi »dobrih sosedov« morali zapustiti zemljo svojih očetov, čeprav tega prej ne bi nikdar bili verjeli. Zavedajmo se, da čim so ti gospodje na krmilu in imajo oblast, ne poznajo več soseščine, temveč topo ubogajo vodstvo. To smo že enkrat doživeli na lastni koži in v zmanjšani obliki se je to spet pokazalo prav pri občinskih volitvah, kjer smp ponekod oonovno slišali iz ust teh združenih šovinistov grožnje z izselitvijo. To sem smatral za potrebno, da poudarim, ker smo, kakor izgjeda, že preveč pozabili na silno trpljenje v priporu. Prav današnji spominski dan na naj nas spet opomni na to trpljenje, da bomo v bodoče res vsi budni in strnjeni v borbi za naše pravice.
Le preradi bi naši nasprotniki namreč hoteli svet prepričati, da naša antifašistična borba ni bila borba za mir in demokracijo, temveč bi jo radi prikazali umazano v drugi luči. Nasprotno pa je bila — tako bi radi dokazali svetu — njihova borba častna in pravična — le borba proti partizanskim »zločincem« in vas, izseljence, ki ste bili nevarni, da bi prej ali slej te partizane podpirali, so poslali le na oddih! Vse to je torej bilo upravičeno in vi ste jim dolžni še zahvalo! »Dobri sosedje« pa so s tem tudi oprani vsake krivde in spet vredni, da jim pomagamo na oblast najprej v občinah, potem pa še drugod. Tovariši izseljenci in izseljenke, naša borba mora biti dosledna! Ne govorim tukaj besedo maščevanju, pač pa besedo potrebnemu ponosu! Le z dosledno in strnjeno borbo namreč bomo dosegli tudi priznanje izseljeništva kot pripor in s tem priporni-ško odškodnino, ki nam kot žrtvam fašizma po vsej pravici gre!
Predsednik FLRJ maršal Tito na prijateljskem obisku v Turčiji
V ponedeljek zjutraj je jugoslovanska vojna ladja »Galeb«, s katero je maršal Tito potovat v Turčijo, prispela v carigrajsko pristanišče, pozdravljena z 21 topovskimi salvami. Maršala Tita in njegovo spremstvo, med katerim se nahaja med drugimi tudi državni tajnik za zunanje zadeve FLRJ Koča Popovič, je na turških tleh pozdravila posebna vladna delegacija z zunanjim ministrom Kopriilujem na čelu, ki se je z motornim čolnom predsednika turške republike pripeljala do »Galeba«.
Ko je maršal Tito stopil na kopno, so vojaške godbe zaigrale jugoslovansko in turško himno, pozdravili pa so ga še predstavniki mesta Carigrada in predstavniki jugoslovanskega konzulata v Carigradu. Nato je pregledal častno četo in potem odšel na železniško postajo odkoder se je s posebnim, tako imenovanim »belim vlakom« odpeljal proti glavnemu mestu Turčije Ankari.
»Beli vlak« je prispel v Ankaro v ponedeljek zvečer. Tu so maršala Tita pričakali predsednik turške republike Djelnl Bajar, predsednik vlade Menderes in mnogo drugih vodilnih osebnosti turškega javnega in političnega življenja.
Tako ob prihodu v Carigrad kot v Ankaro je maršal Tito podal izjave, v katerih izraža, da je srečen, ker je imel priliko odzvati se povabilu predsednika republike Turčije. Maršal Tito bo ostal v Ankari tri dni in se razgovarjal s predstavniki Turčije o vseh problemih, ki tičejo obe državi in ki so velikega pomena za sodelovanje balkanskih držav. Prav tako bo govora o vprašanjih mednarodnega pomena. Nato se bo maršal Tito spet odpeljal v Carigrad in 18. t. m. odpotoval nazaj v Jugoslavijo.
Sodelovanje med Avstrijo in Jugoslavijo mora biti tesno na vseh področjih
»Budni in strnjeni v borbo za naše pravice!”

Položaj delovnega kmeta v Avstriji čedalje bolj težaven
Močan porast kmetijske proizvodnje v zadnjih letih je vsled enostranske agrarne politike nasprotja v avstrijskem kmetijstvu očitno zaostril. Medtem ko je v zadnjih letih pri vseh agrarnopolitičnih ukrepih privilegirana kasta zemljiških veleposestnikov in gosposkih kmetov pripravljena na konkurenčno borbo na tržiščih, zapada avstrijski delovni kmet — predvsem oni v alpskih predelih — v čedalje večjo stisko in je na poti gospodarskega obubožanja.
Avstrijska kmetijska proizvodnja je z letom 1953 v mesu in krompirju presegla predvojno proizvodnjo. Danes tudi že proizvodnja mleka presega povpraševanje. Cena teh pridelkov prične občutno padati. Ker je v zvezi s tem država pri krmilih odpovedala svoje subvencije in jih občutno znižala tudi pri gnojilih, je razmerje med cenami sedaj naslednje:
januarja 1952 januarja 1954
klavna živina	v šilingih 10.—	za kg 7.—
klavni prašiči	14.—	11.—
krompir	0.73	0.42
mleko	1.40	1.57
rž	1.75	2.40
pšenica	1.95	2.40
koruza	1.46	2.—
ječmen	2.—	2,—
oljne tropine	1.40	2.25
dušična gnojila	1.24	1.24
kalijeva gnojila	0.42	0.68
fosforna gnojila	0.45	0.48
V istem času so se	orodje, stroji, ol	
in obutev podražili	za ca. 10% in st	
terij za določanje donosnosti zemljiške posesti na osebo, potem je to v ravninskih predelih v prvi vrsti stopnja mehanizacije poleg večje površine obdelovalne zemlje.
Posest zemljiške gospode ne dovoljuje samo, da se njen gospodar predvsem bavi z organizacijo proizvodnje in vnovčeva-nja, njen odločilni faktor je popolna mehanizacija obdelave zemlje in oskrbe rastlin ter pridomnih opravil. Oboje pa na delovni kmetiji nikakor ni mogoče, ker primanjkuje tako delovne sile, kakor tudi potrebnih sredstev za investicije, ki jih zahteva popolna mehanizacija. Resna ovira za ustrezno mehanizacijo pa je na tej kmetiji še struktura zemljišč, ki so mala in močno razkosana. Tako ima delovna kmetija (na podlagi primerov pri raznih poljskih opravilih) spričo pomanjkanja in draginje ročne delovne sile tri- do petkrat višje proizvodne stroške od posesti zemljiške gospode ob sorazmerno nižjih povprečnih donosih na delovno silo in višjih povprečnih stroških vzdrževanja te-
meljnega premoženja, predvsem poslopij in gospodarskih naprav.
V dobi, ko proizvodnja .presega povpraševanje, ko vsled naraščajoče brezposelnosti kupna moč pada in ko od strani producentov vpliva na ceno tisti, ki najceneje producira, je ob takih razlikah v višini proizvodnih stroškov in donosih na delovno silo položaj avstrijskega delovnega kmeta tako v alpskih kakor tudi v nižinskih predelih težaven in njegov obstanek že veliko vprašanje. To na še posebej zato, ker avstrijski delovni kmet zaradi svoje kmečke konservativnosti še v veliki meri vidi svojega pobornika v zemljiški gospodi.
Avstrijskemu delovnemu kmetu manjka dobre politične in zadružne organizacije, ki bi imela jasen agrarnopolitični koncept, da bi lahko uspešno nastopila proti intrigam in demagogiji zemljiške gospode in postala — naslonjena na delavsko gibanje — v družbenem življenju faktor, kakršnega dejansko predstavlja število delovnih kmetov.	bi.
Avstrijsko-jugoslovanska blagovna izmenjava
leznica in pošta dvignila tarife za 25°/o.
Primerjava nam pove, da se je v zadnjem letu pojavila razlika v donosnosti kmetovanja med ravninskimi žitorodni-mi predeli in med alpskimi predeli v škodo zadnjih. V alpskih predelih, _ kjer je kmetijstvo v tržni proizvodnji odvisno predvsem od živinoreje in pridelovanja krompirja, so prav cene teh produktov (razen mleka) padle, dočim so se krmila in tudi krušno žito, ki ga delovni kmetje v teh predelih v precejšnji meri dokupu-jejo, znatno podražila. Na prvi pogled iz-gleda, da so v avstrijski agrarni politiki dobili vajeti v roke ljudje, katerih kmetovanje sestoja v glavnem iz pridelovanja
VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE
vsem čitateljem, naročnikom in prijateljem želi »Slovenski vestnik«
Uredništvo in uprava
žita, pri okopavinah pa iz sladkorne pese, za kar konjunktura v Avstriji še dolgo ne bo padla.
Zunanji opazovalec bi utegnil še pripomniti, da je treba v alpskih predelih vzeti v račun še les, ki ima še vedno dobro ceno. Z ozirom na položaj v avstrijskih gozdovih, kjer je preko mere posekanega nad 80 milijonov m3 lesa in kjer je v koroškem primeru padel povprečni premer na žage pripeljanega lesa že na 26 cm, pa vidimo, da predvsem v kmečkih gozdovih ni več mogoče najti kritja za nastale razlike v donosnosti kmetovanja med nižinskimi in alpskimi predeli Avstrije.
Ob takih ugotovitvah pa je nujno treba upoštevati objektivne pogoje tako med delovnimi kmeti kakor tudi med zemljiško veleposestjo obeh predelov. Od skup-ne kmetijske in gozdarske površine odpade v Avstriji
na ravninske predele	3,247.067 ha
na alpske predele	4,505.748 ha
Na teh površinah živi v alpskem predelu 68.280 delovnih kmetov, ki imajo povprečno 8.2 ha zemlje, in 32.176 veleposestniških gosposkih kmetov, ki pa imajo povprečno 121.8 ha zemlje. Če upoštevamo, da po avstrijskem povprečju sestoja posest zadnjih do treh četrtin iz gozda, potem lahko spoznamo nasprotujoče si težnje med delovnimi kmeti in zemljiško gospodo, ko vemo, da v kapi-' talističnemu sistemu dela agrarna politika vedno v prid veleposestnikov.
Ne dosti boljši je položaj delovnega kmeta v ravninskih predelih. V teh predelih je 193.375 delovnih kmetov s povprečno 7.6 ha zemlje nasproti 33.344 zemljiškim gospodom s povprečno 49.9 ha zemlje. Če so v alpskih predelih poleg višjega števila živine dohodki pri lesu kri-
Predstavniki trgovinskih zbornic Slovenije, Hrvatske, Štajerske in Koroške ter graškega in celovškega velesejma so podpisali na Dunaju dva sporazuma o izmenjavi blaga v okviru graškega pomladanskega in celovškega velesejma.
Kompenzacijski sporazum v okviru graškega pomladanskega velesejma obsega vrednost pet in pol milijona šilingov pri izvozu in ravno' toliko pri uvozu. Polovica te vsote odpade na Slovenijo, polovica pa na Hrvatsko1. Graški kompenzacijski sporazum se začne izvajati z dnem otvoritve velesejma v Grazu, to je 30. aprila t. 1.
Kompenzacijski sporazum v okviru koroškega velesejma 1 obsega vrednost 3,060.000 šilingov pri izvozu in prav toli-
ko pri uvozu. Celovški sporazum se nanaša samo na območje Trgovinske zbornice Slovenije in dobi veljavo z dnem otvoritve koroškega velesejma.
Pred kratkim je bil v Beogradu osnovan odbor za pospeševanje gospodarskih stikov med Avstrijo in Jugoslavijo. Na ustanovni seji je predsednik Marjanovič ugotovil, da v blagovni izmenjavi med Avstrijo in Jugoslavijo še niso izkoriščene vse možnosti. Zato1 bi bilo treba iskati še nadaljnje oblike za razširitev medsebojne trgovinske izmenjave. Zlasti so dane velike možnosti za tesneiše sodelovanje jugoslovanske in avstriiske industrije. Tozadevno se bodo vršili v kratkem razgovori med jugoslovanskimi in avstrijskimi člani odbora.
Ljubljana. — Minulo soboto je bila v Ljubljani pred grobnico narodnih herojev žalna svečanost ob obletnici smrti Borisa Kidriča. V dvorani Izvršnega sveta LRS je bila skupna žalna seja Izvršnega sveta, Izvršnega komiteja CK ZKS in predsedstva Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, katere so se udeležili tudi predstavniki Zvezne ljudske skupščine in pokojnikova vdova Zdenka Kidrič.
Beograd. — Jugopress javlja, da bo abesinski cesar Neguš — Haile Sclasie letos meseca julija obiskal Jugoslavijo. S tem se bo odzval povabilu maršala Tita, ki mu ga je^ izročil v začetku februarja letos načelnik jugoslovanskega generalštaba Peko Dapčevič ko je obiskal Addis Abcbo. Prav tako' javlja Jugopress, da bo jugoslovanska vjada kmalu imenovala novega stalnega poslanika v Abesiniji. Doslej je bil jugoslovanski poslanik v Kairu hkrati akreditiran tudi v Addis Abebi.
Teheran. — Nekdanji ministrski predsednik Perzije, dr. Mosadik, spet stoji pred sodiščem, ki je na njegovo pritožbo zoper prvotno obsodbo obnovilo razpravo. Mosadik ponovno zanika pristojnost vojaškega sodišča, češ, da je še vedno predsednik iranske vlade. Iz protesta proti nadaljevanju razprave pred vojaškim sodiščem ic začel z gladovno stavko, ki jo je pa po komaj 40 urah spet prekinil.
Atene. — Predsednik grške vlade maršal Papagos je te dni zahteval odstop nekaterih ministrov in državnih tajnikov ter nato preosnoval vlado. V glavnih ministrstvih so sicer ostale dosedanje osebnosti, zlasti osem strokovnih ministrov pa je bilo zamenjanih.
Madrid. — Španska vlada je sklenila s 1. majem zapreti svoj konzulat v Gibraltarju. Politični opazovalci menijo, da je bil storjen ta korak zato, ker bo britanska kraljica Elizabeta II. kljub protestu španske vlade maja meseca obiskala Gibraltar.
TURČIJA — orientalska država, ki se otresa zaostalosti
Dežela Osmanov, kakor se je današnja Turčija imenovala še do leta 1923, ima za seboj bogato zgodovino. Vendar je to po večini zgodovina bojev — sprva osvajalnih, ki so Turke popeljali do osrčja Evrope in preko Egipta do zapadnih obal
severne Afrike, nato pa obrambnih bojev, ki naj bi preprečili popolni prepad nekdaj orjaške državne tvorbe. Od 13. stoletja naprej je ta država rastla, proti koncu 17. stoletja pa je bila njena usoda po velikih porazih v Evropi praktično že zapečatena. Le neznatni podvigi so ji pozneje še ohranili oblast nad balkanskimi narodi, ki so se postopoma osvobajali ali začasno prišli pod oblast avstroogrske monarhije. Med prvo svetovno vojno se je Turčija pridružila nemško-avstrijsko»italijanski trozvezi in je po njej z mirovno' pogodbo bila skrčena na področje Male Azije in na vzhodno Trakijo — okolico Carigrada (starega Konstantinopla in današnjega Istanbula) na evropski celini.
Z narodnim odporom, ki ga je organiziral tedanji general Mustafa Kemal Paša-Ataturk in leta 1922/23 pregnal tuje osvajalce iz dežele, se je šele začela razvijati sodobna Turčija. Kemal Atatiirk je nato postal prvi predsednik mlade republike in kljub temu, da je bil njegov režim bolj diktatorski, je državo povedel na pot kulturnega in gospodarskega napredka. Odpravil je mnoge ostanke .srednjeveške zaostalosti, uvedel enakopravnost med
moškim in ženo in sploh postavil vse javno življenje na sodobne temelje.
Čeprav je Turčija po svojem sestavu agrarna dežela, je Atatiirkbva vlada sklenila dati novi državi sodoben značaj in vsa razpoložljiva gmotna sredstva za razvoj prosvete in gospodarstva. V graditvi industrije so posvetili gfavno pozornost tistim panogam, za katere imajo surovine doma. Leta 1929 je imela Turčija samo 200 industrijskih objektov, v glavnem manufaktur-nih delavnic, nekaj let pozneje pa se je to število dvignilo že na
1.473 industrijskih podjetij.
Eden glavnih proizvodov je bombaž in sc sodobna Turčija zelo zanima zanj. Leta 1924 so v državi porabili letno 24 milijonov kg bombažnih tkanin, od katerih jih je bilo treba uvoziti preko 20 milijonov kg. Turčija je bila prisiljena uvažati tekstilne izdelke, medtem ko je svoj su-' rov bombaž prodajala po nizki ceni inozemstvu. — Zdaj imajo v Turčiji posejanih z bombažem nekaj preko 700.000 hektarjev in letno pridelajo 330.000 ton. Tekstilna industrija pa ima še vedno pretežno majhna podjetja. Velikih podjetij je le okoli 360. V privatnih tekstilnih tovarnah dela 17.000, v državnih pa več 'kot 30.000 delavcev.
Anatolska zemlja krije v sebi tudi velika rudna bogastva. Rudosledci so ugotovili, da ima Turčija skoraj vse vrste rudnin.
Mnogo ima črnega in rjavega premoga, kroma ima Turčija na leto na razpolago 850.000 ton in je v tern pogledu med prvimi državami na svetu. Razpolaga tudi z znatnimi količinami mangana, železa, bakra itd. Turčija je bogata tudi s soljo, svincem, magnezijem in železno rudo. Domnevajo, da se v njeni zemlji nahaja tudi mnogo nafte. Pogoji za razvoj industrije so torej zelo ugodni.
V svoji politiki se je nova Turčija usmerila na dobre odnošaje s sosednimi državami. Med drugo svetovno vojno je obx držala nepristranost, po vojni pa se naslanja na sodelovanje z zapadom. To ji je na gospodarskem področju sicer delno v korist, po drugi strani pa si tuji kapital, zlasti ameriški, osvaja odločilne položaje v industriji in jo tako spravlja vedno bolj pod svoj vpliv.
Pomembno politično aktivnost razvija Turčija v okviru balkanskega pakta, v katerem se skupno z Jugoslavijo in Grčijo bori za čim tesnejše prijateljstvo med narodi jugovzhodne Evrope in s tem za zagotovitev miru v tem delu sveta. Trenutni obisk maršala Tita v Turčiji, na povabilo turškega predsednika republike Dje-lala Bajara, je eden izmed meinikov na tej poti, po kateri sodobna Turčija smelo koraka iz nedavne zaostalosti v moderno napredno državo.
Univerza v Carigradu, največjem mestu Turčije
nekdaj glavnem
sfCmUm po zrniLfi — le. t i a Ji
Prehodil sem že precejšen del slovenske kc.rc^ke zemlje in še vedno hodim po vaseh, ter obiskujem slovenske družine. Kamor koli pridem, me sprejmejo s tisto toplino, ki je lastna našemu slovenskemu, skozi stoletja ponižanemu in tlačenemu človeku. Marsikdo se me je že na prvi pogled ustrašil, ob misli, da je morda spet prišel kak siten »agent« ali morda celo eksekutor. Toda čim sem spregovoril v domačem jeziku, mu je tudi ta strah pošel in kmalu • sva se znašla v prijetnem kramljanju o tem in onem, skratka o vsem, kar teži delavnega človeka. Težko bi bilo našteti vse težave oz. probleme, okrog katerih so se in se po navadi vrtijo taki pogovori. Le preveč iih je. V glavnem bi jih lahko razdelil v dve veliki skupini, v socialne in narodnostne. Oboji v enaki meri težijo našega človeka, ki pa kaže povsod pripravljenost za boj proti njim. Tako mi je na primer tožil kmet izseljenec, da je dobil za vso po nacistih ugrabljeno posest le borih deset tisoč šilingov odškodnine, še to le po dolgotrajnem in težkem boju z raznimi za to pristojnimi uradi in ustanovami oz. s pomočjo in podporo Zveze slovenskih izseljencev. Z zanosom mi je pa pripovedoval, kako je zabrusil nekemu pruskemu oficirju, ko je dobil v taborišču poziv k vojakom, v obraz, da noče biti nemški vojak, kajti zgubil je domovino in za koga naj se še bori ali koga nai še brani. »Seveda sem moral vseeno k vojakom, toda nekako lažje mi je bilo, ker sem jim Povedal svoje mnenje«, mi je pripovedo-yal nadalje. Pripovedoval mi je tudi, da le bil nekaj mesecev ujet in ko se je vrni! >z ujetništva domov, ie našel od svojega prejšnjega imetja le klavrne ostanke, katere v tistih zadnjih trenutkih razni ljudje niso1 mogli več odvleči. Med temi ljudmi so bili tudi domačini, ki se danes ogrinjajo v raznobarvne politične plašče. Preko tega sva prišla tudi na občni zbor Zveze slovenskih izseljencev, katerega se bo, kakor je z veseljem izrazil, sigurno udeležil, kajti tu bo imel priliko srečati zopet svoje sotrpine in znance iz teh najtemnejših dni v zgodovini slovenskega naroda. Tudi o nedavnih občinskih volitvah sva govorila in kar besed mu je zmanjkalo, s katerimi bi lahko opisal razočaranje nad tem. da je v njihovi občini postal župan človek, ki nikakor ne zasluži tega mesta in zaupanja volivcev.
Tako sem se po daljšem razgovoru poslovil in odšel dalje. Kamor koli pa sem prej ali pozneje prišel, povsod sem slišal približno enake tožbe. Povsod so mi pripovedovali o svojih gospodarskih težavah, katerih imajo kot gorski kmetje mnogo več kot kmetje v nižjih predelih. Ugotavljali so, da so v marsičem zapostavljeni in ovirani v napredku s strani tistih gospodarskih krogov in ustanov,
katerih interes je, tudi na ta način pospeševati germanizacijo naših vasi in našega podeželskega življa. Žalostno le, da se z njimi družijo in pogajajo v usodnih trenutkih in o usodnih zadevah tudi ljudje iz Mohorjeve hiše, ki sicer hočejo biti bolj slovenski kot kateri koli Slovenec v matični državi in bolj krščanski, kakor papež sam. Dobro bi bilo, če bi jim prišlo enkrat do zavesti, da je narodnost najmanj toliko važna kot veroizpoved, če ne še morda bolj, kajti obratno sestavljeni recepti, kakršne propagirajo oni, so se v preteklosti le slabo obnesli in se najbrž tudi v bodoče ne bodo boljše. To mi je bilo potrjeno vsepovsod, kajti naši ljudje sami že prihajajo do sklepa, da se boju proti slovenstvu in napredku, pa naj si bo na šolskem ali katerem drugem področju, kaj radi in z vso vnemo priključijo tudi cerkveni krogi.
Tako mi je pripovedoval neki priletni kmet: »Tudi jaz sem kristjan in hodim redno v cerkev, toda kar uho me boli, če začne župnik Slovenec iz prižnice udrihati po »Slovenskem vestniku«, češ, da je brezveren oz. da hujska proti veri. Sam
JUGOSLAVIJA
Vrtičkarjevo leto, Karel Čapek (Založba »Kmečka knjiga« Ljubljana, broš., 96 str., ilustr.)
Karel Čapek nam v okusno opremljeni knjižici opisuje trud in delo vrtičkarja, torej ljubitelja vrta. Na lep, skoraj humorističen način nas popelje na vrt, kjer spoznavamo rastline, njih razvoj in življenjske potrebe. V poglavjih, namenjenih posameznim mesecem, nas v prijetni in privlačni obliki seznanja s snovjo, ki jo je posrečeno poživil z ustrezajočimi tekstnimi ilustracijami Josef Čapek.
Pisec knjižice predvsem želi, da bi posebno mladina spoznala skrivnosti in lepoto narave, da bi se učila gojiti in negovati cvetlice z ljubeznijo v veselje družine in soseščine.
Psihologija umetniškega ustvarjanja, Anton Trstenjak (Slovenska akademija znanosti in umetnosti Ljubljana, 152 str., broširano).
V razredu za zgodovinske in družbene vede je Slovenska akademija znanosti in umetnosti založila delo Antona Trstenjaka »Psihologija umetniškega ustvarjanja". Avtor znanstveno osvetljuje globoko snov iz biološko-raz-vojnega, igospodarsko-sociološkega, kulturnozgodovinskega in estetskega vidika. Na koncu je podan resume tudi v francoskem jeziku.
AVSTRIJA
Autokarte Jugoslawien, Blatt 1 West (Freytag-Berndt Wien, 21.— šil.)
Freytag-Berndt-Verlag na Dunaju nam je poslal v oceno avtokarto Jugoslavije, prvi del, ki obsega Dalmatinsko obalo, Slovenijo, Bosno, Hercegovino in Hrvatsko. Karta je v raz-
ga vneto prebiram in po svoji razsodnosti presojam, da temu pač ni tako. Res je njegova vsebina precej revolucionarna, toda to ne smatram za brezverstvo. Mislim zato, da morda tudi župnik ni tega mnenja, temveč da dela to le po nalogu neke višje sile.« Takih in sličnih pripomb sem slišal že nešteto, iz česar je razvidno, da tudi preprosti človek vidi, od kod oz. kam »pes taco moli«.
Ravno v istem hribovitem kraju pa me je zaneslo tudi v hišo, v kateri, po zunanjosti sodeč, ne more več kdo prebivati. Ko sem vprašal pri sosedu, kje ta in ta oseba stanuje, so mi na moje veliko začudenje potrdili, da stanuje prav v tej hiši. Opogumil sem se in stopil v notranjost. Ko sem potrkal, se je oglasil nežen otroški glas, ki mi je naznanil, da lahko vstopim. Kar tesno pa mi je postalo pri srcu, ko sem zagledal v kotu na postelji še razmeroma mladega človeka. V razgovoru mi je povedal, da je že tri leta priklenjen na posteljo, a kljub popolni nesposobnosti za delo dobiva samo 350 šilingov invalidnine, s .čimer se morajo vzdrževati tri ali štiri osebe. Ko sem zvedel za vrsto
merju 1 : 600.000 izredno dobro pregledna in nujen pripomoček za avtovozače v Jugoslaviji. Karta stane 21.— šil. in se naroča pri Kartogr. Anstalt Freytag-Berndt und Artaria, Wien VII.
Die Hochzeit des Imbra Futač, Slavko Kolar. Iz hrvaščine prevedel dr. Josef Bobek. (Leykam Verlag, Graz-Wien, 368 str., pl., 58.50 šil.)
Knjiga z gornjim naslovom, ki je izšla že leta 1951, vsebuje izbor šestih povesti in humoresk znamenitega hrvaškega pripovednika Slavka Kolarja. Založba je s to knjigo predstavila nemškemu bralcu pisatelja, ki zna s svojo pripovedniško silo in človekoljubnim humorjem ponazoriti in oblikovati življenje in ljudi iz kmečkega in malomeščanskega okolja njegove hrvaške domovine z vsemi njihovimi tegobami in človeškimi slabostmi, žive ljudi, kot so jih ustvarjale tesne in dušeče razmere v brezperspektivni dobi politično razdrapane in gospodarsko zaostale predvojne Jugoslavije.
Dr. Bobekov nemški prevod Kolarjevih literarnih mojstrovin sc je zelo približal sočnemu jeziku pisatelja, čigar življenjepisnc podatke in kratek oris njegovega dela je prevajalec podal ob koncu knjige.
Založba Leykam je ena izmed redkih v Avstriji, ki je z izdajo te knjige omogočila avstrijskim in nemškim bralcem, da se upoznajo z odličnim sodobnim predstavnikom hrvaške pripovedne literature, ki je kakor mnogo drugih hrvaških in jugoslovanskih kulturnikov in intelektualnih ustvarjalcev ostal1 zvest svojemu ljudstvu tudi v najtežji dobi z vključitvijo v narodnoosvobodilno borbo. Izbor Kolarjevih del v nemščini je dejanski doprinos k ustvarjanju in poglabljanju vezi med narodi dveh sosednih dežel.
Slovenska prosvetna zveza naznanja:
SPD »Edinost« v Škofičah
vabi na svoj občni z b o r, ki bo na ve-likoncčni ponedeljek, dne 19. aprila 1954, ob 10. uri v Narodnem domu v Škofičah.
Prosvetaši, pridite na občni zbor, kjer se bomo posvetovali o vseh naših perečih zadevah in začrtali pot v novo kulturno-prosvetno dejavnost.
bolezni m vdel njegovo brezupno' stanje ter zvedel, da je to nosledicn ujetništva, se mi je še bolj zasmilil in če bi le mogel, bi mu nudil pomoč. Tem bolj obsojanja vredno pa je, da se tega ne zavedajo tisti, ki dajejo drugim mani potrebnim večje nodpore, takemu revežu pa ne nudijo toliko, da bi mu bila vsaj ta kratka doba niegovega življenja nekoliko olajšana. Zakaj se za takšne primere ne zavzemajo tudi tisti, ki sicer toliko radi fraza-rijo o ljubezni do bližnjega?
Take človeku ob naravni lepoti naših krajev kar poskoči srce, na drugi strani pa se mu ob podobnih primerih od žalosti skrči. Marsikdo morda ne bo verjel, da je kaj takega v današnjem času še mo-eoče, toda tistemu svetujem: »Pojdi med ljudi in videl ter slišal boš nešteto takih primerov.« Kdor se bo sam prepričal o tem, bo res z.ačutil, kako potreben je poleg nacionalnega tudi boi za socialno okrepitev našeea kmeta in delovnega človeka snloh. Le socialno močan slovenski nared bo ostal tudi nacionalno zakoreninjen. Če bomo to dosegli, nam ne bo treba bati, da bi kdaj morali reči: »Hodil po zemlji sem naši«, temveč smo lahko prepričani, da bodo tudi naši potomci še lahko hodili po naši zemlji.
• Prve letošnje razstave v muzeju
S tremi posebnimi razstavami in sicer švicarska grafika", »medalje novega časa" in „stavbe na koleh v iHodiškem jezeru" so minuli petek spet odprli vrata deželnega muzeja za Koroško.
Uvodne besede je spregovoril ravnatelj muzeja dr. Moro, ki je med drugim izvajal, da je deželni muzej za Koroško pred skoraj petimi leti prvič po letu 1945 priredil posebno razstavo za javnost. Od tega časa so stavbo po povzročenih bombnih razdejanjih stalno in smotrno obnavljali in so danes gradbena dela že domalega zaključena. Iz malega muzejskega društva se je razvil reprezentativen muzej, ki zaposluje 27 oseb, ki se preko svojih muzejskih nalog vedno bolj širi v pomemben znanstven, zavod Koroške.
Izmed letošnjih prvih posebnih razstav je prikaz »švicarske grafike sedanjosti", sestavljen od neke švicarske umetniške družbe, namenjen poglobitvi povezave s Švico. Za zamenjavo je predvidena potovalna razstava »koroška grafika sedanjosti", ki jo bodo prikazali tudi v Linzu, Grazu, Bregenzu in Ljubljani. Nadaljnja posebna razstava prikazuje izbor medalj iz zbirke Oskarja Bittnerja v Vrbi. Asistentka zveznega urada za spomenike, dr. Gertrud Mossler, je na podlagi fotografskih posnetkov in več skic pokazala in obrazložila doslej dosežene uspehe raziskava-nja ..stavb na koleh v Hodiškem jezeru".
NOVE KNJIGE
Dr. Mirko Rupel:	19
SLOVENSKI JEZIK
V temle odstavku je uporabljen samostalnik brat v vseh sklonih ednine:
Ali veš, kaj pomeni beseda bratf Si že občutil, kdor nimaš brata, kako zelo ti ga marsikdaj manjka? Koliko laže bi ti bilo, ko bi mogel razumnemu bratu potožiti skrb, ki te tare! In ti, ki imaš dobrega brata, ali pomniš, kolikokrat si se v bridkih urah zaupljivo zatekel k njemu in, če pri nikomer nisi našel pomoči in tolažbe, pri bratu si jo? Z bratom vesel, z bratom žalosten, kaj ne daje to življenju dvojne vrednosti?
Vsako število (ednina, dvojina, množina) ima po šest sklonov. Kadar hočemo določiti sklon, si pomagamo lahko z vprašanji, ki pa so za živa bitja drugačna kakor za stvari.
1.	sklon ali imenovalnik kdo je? brat — kaj je? Upa
2.	sklon ali rodilnik koga ni? brata — česa ni? Upe
3.	sklon ali dajalnik
komu daš? bratu — čemu daš? lipi
4.	sklon ali tožilnik
koga vidiš? brata — kai vidiš? lipo
5.	sklon ali mestnik
pri kom? pri bratu — pri čem? pri lipi
6.	sklon ali orodnik
s kom? z bratom — s čim? z lipo.
Če primerjamo besedi brat in lipa v istih sklonih, vidi-ni° da so obrazila različna, da so torej različne sklanjat-Ve- Sklanjatve določamo po obrazilu v imenovalniku
ednine in po spolu. V slovenščini ločimo štiri sklanjatve:
I.	samostalniki ženskega spola z obrazilom -a (lipa),
II.	samostalniki ženskega spola brez obrazila (kost),
III.	samostalniki moškega spola brez obrazila (rak),
IV.	samostalniki srednjega spola z obrazilom -o ali -e (mesto, polje).
I. sklanjatev: samostalniki ž. sp. na -a
Ti samostalniki imajo stalni poudarek na osnovi (lipa) ali premični poudarek (gora) ali poudarek na obrazilu (steza).
1. Največ samostalnikov z obrazilom -a ima stalni poudarek na osnovi; sklanjajo se po zgledu Upa.
	Ednina	Dvojina	Množina
1.	lipa	lipi	lipe
2.	lipe	lip	Up
3.	lipi	lipama	lipam
4.	lipo	lipi	lipe
5.	pri Upi	lipah	lipah
6.	z lipo	lipama	lipami
Taki samostalniki so: hiša, njiva, zvezda, zastava, beseda, dolina, pesmarica, jagoda, kuhinja, pdstelja, množica, miloščina, dediščina itd.
2.	Samostalniki s širokim 6 ali e v osnovi in še nekateri drugi imajo premični poudarek; sklanjajo se po zgledu gora.
	Ednina	Dvojina	Množina
L	gora	gori (gore)	gore
2.	gore	gora	gora
3.	gori	gorama	goram
4.	goro	gpn (gore)	gore
5.	pri gori	gorah	gorah
6.	z goro	gordma	gorami
Sem gredo samostalniki: kopa, kosa, koza, krošnja’ metla, mošnja, noga, osa, peta, prošnja, roka, rosa, sestra* teta, tožba, veža, voda, vojska, zemlja, žena — bolha, brada, cesta, glava, ovca, solza, vrsta.
Vse te samostalnike lahko poudarjamo tudi po zgledu lipa: gora, gore, gori, goro; v 2. sklonu mn. je potem gor, žen, nog, rok.
Predlog često potegne premični poudarek k sebi; pri tem postaneta e in o v osnovi ozka: poglej goro — pojdi na goro, na gore; zemlja — v zemljo; roko — na roko.
3.	Samostalniki, ki imajo v osnovi polglasnik, imajo poudarek na obrazilu; sklanjajo se po zgledu staža.
	Ednina	Dvojina	Množina
1.	steza	steze (-i)	steze
2.	steze (-e)	stezi	steza
3.	stezi	stezam	stezam
4.	stezd (-6)	stezč (-i)	steze
5.	pri stezi	stezih	stezah
6.	s scezd (-6)	stezama	stezami
Tako še: deska, megla, pečka, rja, tema; sem gre tudi guba in treska, vendar je tudi guba in treska.
*
Opozoriti je treba še na nekatere posebnosti v sklanjatvi.
V množinskem rodilniku se je zaradi lažjega izgovora vrinil v zadnjem zlogu polglasnik: dekla — dekel (namesto dckl), iker, kapelj, prošenj. Vendar pišemo brez polglasnika pušk, zgradb. — Ta polglasnik se je okrepil v a: ovca — ovac, deska — desak, treska — tresak. — Polglasnik pred j je dal ladja — ladij, skorja — skorij, zarja — zarij; tudi pred c je i: lučca — lučic, živalca — živalic, klopca — klopic.
(Se nadaljuje)
nnronramnriiF
Petek, 16. april: Veliki petek Sobota, 17. april: Velika sobota Nedelja, 18. april: Velika noč Ponedeljek, 19'. april: Veliki ponedeljek Torek, 20. april1: Neža Sreda, 21. april: Anzelm Četrtek, 22. april: Soter in Gaj
SPOMINSKI DNEVI
17.	4. 1774 Rojen v Eisenlebenu izumitelj brzo-
tiskalnega stroja Fridrik Konig — 1943 Nemški zunanji minister Ribbentrop je svetoval italijanski vladi stroge mere proti slovenskim partizanom in upornikom.
18.	4. 1893 Rojen v Nabrežini pesnik Igo
Umrl pisatelj Georg Byron.
20.	4. 1848 ,»Slovenija" dunajsko društvo slo-
venskih visokošolcev in izobražencev je objavila politični program slovenskega naroda: Zedinjeno Slovenijo — 1945 Skupina III. bataljona koroškega partizanskega odreda minirala progo Celovec—Dravograd.
21.	4. 1910 Umrl ameriški pisatelj in humorist
Mark Twain — 19'19 Ustanovni kongres socialistične delavske stranke Jugoslavije v Beogradu, ki se naslednje leto preimenuje v KPJ.
22.	4. 1870 Rojen v Uljanovsku Vladimir
11 jič-U 1 janov-Lenin, ustanovitelj bolše-vizma — 1943 Umrl v Ljubljani slikar Rihard Jakopič. *
Celovec
Ni samo en primer, ko nekateri listi gotove smeri z nekako naslado poročajo, da je ta in oni pobegnil preko »zelene meje« iz Jugoslavije v Avstrijo in, ko je prosil za zatočišče zagotavljal, da je bezal v »svobodo«. Da se take pobeglice, ki zapuščajo svojo domovino’, rekrutirajo i» elementov, ki se zaradi svojih manjvrednih moralnih vrlin in nagonov ne morejo vključiti v proces stvarnega prizadevanja vseh poštenih ljudi narodov Jugoslavije za obnovo, izgradnjo in napredek svoje domovine, je vsem uvidevnim Avstrijcem jasno ter se teh pribeglic v resnici nihče ne veseli. Z neprikritim užitkom kričeče javljajo take primere edino oni, ki bi radi iz tega kovali nek politični kapital, kjer naj bi jim bili ti dezerterji dobrodošlo sredstvo za že obrabljeno klevetanje sosedne države. Vsakdo, kdor pozna razmere v sosedni državi, in takih ni malo, ve in priznava, da so eksistenčni pogoji za vsakega poštenjaka v državi, ki pošteno sodeluje vsak v svojem delovnem področju zase in za skupnost, primerni ter se iz leta v leto boljšajo.
Po večini so pobeglice prava nadloga za Avstrijce, ker je med njimi prav dosti kriminalnih tipov. Kdor le nekoliko zasleduje časopisne vesti iz sodne dvorane, bo lahko sklepal, da baš ti elementi v veliki meri skrbijo za izdatno zaposlitev sodnih organov.
Za danes navajamo samo en primer iz najnovejših dni, ki bo imel svoj konec prav tako pred sodiščem, kjer pa je najbolj značilno, da takšni ljudje celo v lastnih vrstah ne poznaio nobene obzirnosti. Dogodivščina je takšna:
Neka begunka iz Jugoslavije se je nameravala izseliti v Kanado. Nedavno sta jo dva prav tako jugoslovanska begunca, ženska in moški, hladnokrvno opeharila. Zagotavljala sta ji, da ji preskrbita v Salzburgu službo. Neizkušena begunka je njima na slepo izročila depotni listek za kovčke, ki jih je imela shranjene na glavnem kolodvoru v Celovcu ter 400 šilingov dgnaria. Sleparja sta kovčke na postaji dvignila in brez sledu izginila iz Celovca. Sodeželana begunca sta ji brez vesti ukradla stvari, efektov in denarja v vrednosti okoli 10.000 šilingov.
Takoj izvedena poizvedovanja so imela uspeh ter so oba lopova v Beljaku prijeli in ugotovili, da sta storilca emigranta z imeni Vladimir Pavošič in Jožefa Bahon.
Novi deželni šolski nadzornik
Za deželnega šolskega nadzornika za ljudske, glavne in posebne šole na Koroškem je bil z odlokom zveznega preziden-ta imenovan profesor Volkmar Hasel-bach.
Slovenska prosvetna zveza kot predstavnica šolskih teženj koroških Slovencev je novoimenovanemu deželnemu šolskemu nadzorniku poslala čestitke ter mu izrazila prepričanje, da bo imel na odgovornem položaju polno razumevanje za upravičene želje koroških Slovencev na področju šolstva.

Gostovanje igralcev iz Doberdoba
na Koroškem
Prosveta,ši Slovenskega prosvetnega društva iz Doberdoba na Goriškem so gostovali na Koroškem. O tem dobrodošlem gostovanju in obisku goriških bratov in sestra po krvi in prav tako iz zamejstva smo prinesli v zadnji številki poročilo o njihovi prireditvi v Prosvetnem domu v Zitari vasi. To je bil le odlomek njihovega bivanja med nami na Koroškem, kajti ob svojem obisku so imeli priložnost, si bežno ogledati in spoznati precejšnje število naših krajev in ljudi ter so se mogli jao večini prvič seznaniti z našo lepo deželo in z našim ljudstvom. Dragi gostje so zatrjevali, kar nas veseli, da so občudovali naše prelepe vasi ter so se med nami počutili prav domače. Iste svoje vtise so jako iskreno opisali tudi v »Primorskem dnevniku« in v »Soči«.
Igralsko skupino iz Doberdoba so ob prihodu v Celovec v soboto popoldne prisrčno pozdravili predstavniki naše Slovenske prosvetne zveze in Demokratične fronte. Zvečer pa so imeli svoj prvi nastop z Ogrinčevo igro »V Ljubljano jo dajmo« pri Cingelcu na Trati. Številno občinstvo, ki je prihitelo na prireditev, je goste z veliko radostjo in prisrčno sprejelo v svojo sredo ter je igralce za po-
dano igro z navdušeno hvaležnostjo in dolgotrajnim ploskanjem nagradilo za lepi kulturni užitek. Po igri pa so se gostje pomešali med domačo mladino, kjer so se medsebojno spoznavali in si izmenjavali svoje misli. Le težko je bilo slovo in z iskreno željo na skorajšnje svidenje so se igralci pozno v noči spet vrnili v Celovec, kjer so prenočili.
V	nedeljo dopoldne so si gostje ogledali zanimivosti Celovca, popoldne pa so obiskali Podjuno, kjer so gostovali v Ži-tari vesi, o čemer smo že poročali.
V	ponedeljek dopoldne so še napravili izlet na Gosposvetsko polje, na kraj naše starodavne pomembne zgodovine z vojvodskim prestolom in knežjim kamnom.
Popoldne pa so sc Goričani nad vse prisrčno poslovili in z lepimi spomini na naše kraje in ljudi odpotovali spet v svojo domovino. Obisk doberdobških pro-svetašev je bil znova lep doprinos k medsebojnemu spoznavanju in pobudi za nadaljnjo kulturno dejavnost za dosego ciljev, ki so si med koroškimi Slovenci ter Slovenci v Italiji v marsičem slični, predvsem pa nas veže zavest skupne in enotne kulture vseh Slovencev.
Bistrica v Rožu
Neki večer preteklega tedna se je okoli desete ure zvečer nahajal na poti domov iz Bistrice v smeri proti Mačam že 77 let stari rentnik Pavel Wutte. Iznenada ga je med potjo nekdo močno' udaril po glavi, da se je možak onesveščen zgrudil na tla. Napadalec je vpil nad na tla potolčenim Pavlom, naj mu izroči denar. Ko mu je ta zagotavljal, *da nima nobenega denarja, je ropar s silo preiskal njegove žepe. Napadeni zares ni imel nobenega denarja pri sebi ter je mogel ro-
par upleniti samo nekaj cigaret. Nato pa se je zlikovec zgubil v gozd. Napadeni Wutte se je po preteku nekaj časa toliko opomogel, da je mogel nadaljevati pot do doma.
Pri prijavi na orožništvu napadeni Wutte ni mogel opisati zločinca, ker je bilo tisti večer zelo temno. Slutijo pa, da je mogel biti napadalec le nekdo, ki je razmere poznal. Wutte se je tisti večer zamudil pri svojih znancih na Bistrici, ki jih je večkrat obiskal. Včadh je imel tudi več denarja seboj, na kar ie verjetno napadalec računal tudi ta večer.___________
Jas tega Lintvorna tam v Celovcu zmiram rad pogledam. To se prav, dopade se mi pravzaprav le Herkules, ki tako koražno — ko brez hvač — stoji pred tisto beštijo, ki bi ga najrašji kar kosmatega požrva. Saj pravm: kar sviet stoji so bile zverine in bojo, doklier bo stav! Naj nosijo ime in obliko taako a! tako — brarnt se moraš, če ne pa pogineš pod šapami kake take mrcine.
Na žavost je Herkulesov in Serajnikov ko nrnav med nami. Bedenikov Nantej je ko prav mov, k‘je anbart d‘jav: „— ni vsak čovak junak!" Jas mu prav dam. Največ je ko takeh, ki z glavo tresejo in Lintvornu pod rep lezejo, ker jih tam na more ugrizn’t.
Z Barbo po navad tam blizo kjeh sedema, če je kaka kvop prazna in nmav pomavžna-ma. Tuanbart pa tudi sedima tam. Na’nbart pa reče Barba, pa tako s svojem klepejam je prkazova na Lintvorna: „Ti Miha, je djava, Če nam bojo vse te sovenje spomenike v ne-biese pognal, si bomo mi Sovenci pa tistega tamle prisvojili. Poglej! Al si moreš mislit ano lepšo podobo koroških razmer kakor pa te dva tam? Tu ni trieba več nobenega napisa — ne sovenga, ne nemškega — vsak kier bo mimo šov, ta bo vedu kaj Lintvorn pomien in kaj Herkules.
Barba se je razu ne v a im mahova s tistem svojem pipcom okol sebe, da me je kar strah gratov. Začel sm okol1 sebe gledat, če ni kak tak Nebodigatreba policaj v bližini in tako nrnav z vahatom sm jo dregnu: Barbej, sm djav, nmav bol tiho! Vid’š da naju ž gledajo!" Ona pa še bol hvasno: ,,Naj gledajo! Al se borna morda še midva Lintvornu pod rep skriva? Herkuleša poglej — njega ni strah, če be-štija še tako piha — kakšna moč — pa kaj moč ? pamot potrahtej, njegovo pamot! On je že pred stoinsto leti vedu, s kakšnim folkom bo mov nešnden za oprav’t. Zato se je pa na zapad obrnu in titovko je tud rajši doma pustu, ko so ga iz kamna sekal — že davno preda je biv kerntnungetajlt. Požinji Miha, kol-kim diktatoijam je ta Herkules že sužu. Ko
b‘na biv tako polit‘š in z dorega kamna, bi ga že davno Lintvorn požrv, alpa bi ga neodgovorni elementi v zrak pognal."
Kadar Barbej politizirat začne, je čudna! Iz te mučne’situacije (kakor se tako lepe reče) me je rešu moj prjatu Voranc. Sem čriez pvac jo je prmahov, skor da b’ga prej slišov k’pa vidu. „No iMiha, no! ti naš filozof, kode pa kej bodeš, da te nčl več knam? Volitve smo imel, tebe pa od nikoder — drug ja čema be-siede k’pa ti!"
Vieš kaj Voranc, sm djav, k srna si v roke segva: v politiko se jas nič rad ne utikjem. Politika je kakor te liepe dečle — anmav te majo za norca, ležijo pa pr drugeh. Besiedla? No jaa! Z besiedo samo ko nmav oprav’š pr 1’deh. Posušajo te ko doklier jih boš hvalu! Poglej Gorenclna, Štefija. Ta srotej je marnvov kakor strgan dohtar za svojo Kršansko-demo-kratsko stranko pa slepiv sebe in volivce. Nič se ne hvalim, je djav, tri mandate ‘mam gviš-ne! In ko so glasove pošte!’, je pa zavsiema skoz padu. Kdo pa nešnden še na demokracijo kej da? — na kršanstvo pa še majn!
V Nasovcah so sc hoti i tobart posiebno postavk:	modrjani iz vseh vasi so se zbrali.
,,Pustmo politiko, so djali, skupnost je liepa rieč. In ta skupnost se more videt že v firmi — v imenu stranke!" Nanizgali so kakor gral-ce na pečnarju: Kršansko-komunistično-delov-sko-kmečko-gospodovo stranko. Na žavost pa so si volivci to skupnost fovš razlaeal. Nasedli jo resnici fa menda zadel nekih občinskih stranišč) in šli pri volitvah skupno za socije.
Najbol pihnil so , ga pa „Ajntopflarji". Z svojem starem črno-rjavem prelakiranem aparatom so se Kotli uzignk tobart v neznansko višino. Stari, izlajrani motor, znamka: ,.DAJ-DAM" je zareku. Obljube niso vžgale. Kakor so prepozno dognal, je bila kriva te katastrofe samo ena mihna, kontra-kršanska napaka njihove kombincije (levica je vedc'a kaj desnica hoče)! Še farovški hvapec se jim je spun-tov. Fajmoštru je v brk ppvedu: Pr vanskeh volitvah ste mi dal an star radi, pr prejšneh pa
Kratke vesti iz Koroške
Novoizvoljeni župan in kmet v Žva-heku Oswald Kužnik je minuli teden utrpel težko poškodbo. Ko je bil ravno pri tem, da je hotel svojega konja vpreči v voz, ga je konj s podkovanim kopitom udaril v obraz. Kužnik je zadobil težke poškodbe na čeljustih ter mu je bilo izbitih nekaj zob. Ponesrečeni se je takoj zgrudil' na tla. Po prvi pomoči so ga z rešilnim avtom prepeljali v bolnico v Wolfsberg, ker pa so bile poškodbe zelo neenostavne, so ga morali prepeljati v kliniko za .čeljusti v Graz.
Okrajna kmetijska zbornica v Velikovcu bo od 21. do 28. maja 1954 priredila poučno potovanje v Švico. Udeleženci bodo imeli priložnost si ogledati napredne švicarske kmetijske obrate in naprave ter organizacijo zadružništva. Stroški vožnje bodo znašali 380 šilingov. Za preskrbo ugodnih prenočišč so razgovori v teku. Prijave k udeležbi prejema do
7.	maja okrajna kmetijska zbornica v Velikovcu.
Minuli ponedeljek se je primerila pri
Bilčovsu prometna nezgoda. Mladi Matija Krušic z motornim kolesom, na katerem je vozil tudi svojega brata Adolfa, in Pavel Hartl iz Spodnje Vescc s tovornim vozilom sta se zaletela skupaj, pri čemer sta motociklist in njegov brat strmoglavila. Matija Krušic je zadobil na nogah in rokah znatne poškodbe in so ga morali spraviti v bolnišnico v Celovec. Brat pa , je na srečo odnesel zdravo kožo.
Tudi pri Goselni vasi se je minulo nedeljo primerila prometna nesreča. Mesarski pomočnik Jožef Hafner iz Encelne vasi je s svojim motornim kolesom, na katerem se je nahajala tudi Zofija Kieble, zadel v nek plot, pri čemer je prišel pod kolo in zadobil pretres možganov ter odrgnjenje kože. Njegova sopotnica je prav tako utrpela pretres možganov.
V nedeljo je bila v Celovcu tombola
Koschatove zveze. Med glavnimi dobitki je bilo za zadeti tudi motorno kolo, ki ie bilo seveda tudi vaba za številno udeležbo*. Toda sreča je mila samo enemu in tokrat se je nasmejala mlademu Francu Mikšeju iz Hodiš.
cn star kasti. Liet’s pa karkeja nič — lej figo! In* takeh fig so nabral menda kopast ajntopf. Kolk kriencov jih more bit za en mandat, to pa gospoda že sami vejo!
Vid’š Voranc, prjatu moj! Taka je ta politika, k amii mienijo, da je kršanska. S to kršan-sko razdrtijo Lintvornu v rt lezejo. Anbart jih bo pa vsevkup z repom pomedu! Nmav po-iglcjma kumfarenco v Berlinu.
Začetka sm jas dor nmav -ušete vlieku, al bota Rus pa Merikanc vkup skočiva-ksta na adndrujga kakor p‘s pa mačka, če jih v radiu posušaš. Najprej so še nmav špickli, k’je vsak hotu, da more bit kumfarenca v njegovi hiši. Saj je za zastop’t: Rus peč tud rad prkaže svoj luksus — -Merkanci pa brez atomskih bomb ne grejo radi na ushod — se od hudirja bojijo peklenskih strojev. Končno so pa štir-glasno sklenit, da bojo vsak den k drugemu šli. Tako da bo vsak nekej časa v smrtni nevarnosti. Kakor bi migmu so se zedinili za dnevni red, vse drugo pa je šlo kakor po maslu: vsak je trdu te svoje, in so imeli vsi, vsak svoj prov. Kar je blo dorega, to je blo delo trojice, kar je blo pa neuspeha, to je pa bog-nasobvar bolšebik zagrešu — saj pravim: kakor vnebiesah! In ko so sedali k zadni večerji, se ni nobeden več bav, da bi bva vodika od komunizma zastrupljena, alpa merikanske cigare od kakega kapitalizma Okužene. Vsi štirji so bili pri sebi prepričani, da je ta neuspeh za nje največi uspeh. Jas jih že zastop‘m! Nmav pužinjejte: če bi nanbart po cielem svietu mir izbruhnu . . . vsa žovniršna, cele armade z generali vred bi bile brezposelne. Zraven še zasedbene sile pa njih šaferji, da ne govarim od fabrikantov atomskega orožja, vojnih ministrov in mekartijov. Z ano samo besiedo, to bi biv konc današne kulture!
K’smo lih pr kulturi in pr brezposelnosti vam bom še nekaj povediu. Pa ko za se uhran-te, da na bo pr sosedu kake jeze. En dopisnik, ki ima očividno kronično trgatev v glavi, se prtožuje v svojem strokovnem listu, ki ga izdajajo škofovi ihvapci za koroške mizarje, da sosedov Tonej ni več tak trap in da noče več za pavre garat. Če bi hotu bit hudoben, bi peč reku: trepovja je na svietu tako še dovol, m ubene škode če se eden spametuje —za pavre garat se pa tako ne splača — več bojo jmel, več jim bojo odšravfali. Če pa dopisnik žinja, da gre brezposelnim bolšc ko njemu naj pa frčo proda in postane delovc, da bo tud on deležen tisteh dobrot. Komor se pa tak samomor ne zdi krščanski, ta naj pa nmav počaka. Morda ga sreča pamet, kakor tistega fanta iz Šmihela.
To Vam želi in Vas pozdravlja
K. M.

Z-A-K-L-E-T-I O-
Jurež, samotar tam nekje v hribih, o katerem so poredni sosedje trdili, da mu v glavi manjka vsaj en »kolešček«, je gnal svojega starega osla na semenj. Počasi, ne da bi se enkrat ozrl nazaj, je Jurež vlekel svojega trudnega sivca, omotanega z vrvico, po razdrapani poti. To sta opazila dva hudomušna potepuha, ki sta se hladila za nekim grmovjem ob poti. Hitro si izmislita načrt, ki se jima je posrečil v polni meri. Natihoma se pritihotapita za Jurežem in snameta oslu vrvico. Nato si eden izmed njiju natakne vrvico na vrat
in stopica za Jurežem. Drugi odvede osla v bližnjo šumo in ga dobro skrije.
Nenadoma se pa Jurež ustavi in potegne iz žepa pipico. Med tem ko prižiga, se ozre nazaj in — ostrmi. Pipica mu pade iz ust. Trenutek stoji popolnoma odrevenel, nato pa zakriči:
»Kdo' si? Kje imaš mojega osla?«
Metuljček
Nad pisanim travnikom so vzletavali metulji. Od cveta do cveta o letali, od Marjetice do spominčice, od spominčice L. travn‘škemu klinčku, sedali so na skromne, toda medu polne deteljice. Ves travnik je bil bogato pogrnjena miza.
»Dober dan, prijatelj«, je pozdravil metulj belin cekinčka, ki se je lagodno pozibaval na cvetlici in si bil svest svoje lepote.
»Lep dan imamo danes,« je pristavil belin, ker se je dolgočasil in je želel govoriti.
»Da, lep dan in bogat. Pijan sem že od preobilja,« je odgovoril cekinček in se samoljubno pretegnil. Pravzaprav mu ni bilo do razgovora z znancem. Cvetlice so vabile kakor polne čaše, sleherna ga je želela pozibati na svojih cvetnih listih in medu je bilo toliko, da se mu je zdelo škoda prenehati piti.
Potepuh sklene roki kakor k molitvi in zajavka:
»O dobri človek, poslušaj! Jaz sem bil zaklet. Osla nimam, pač pa sem jaz sam bil tisti osel, ki sem tebi služil. Bil sem nekoč človek kakor ti in še prav imenitnega rodu. A nekoč sem se zelo pregrešil in sem bil za kazen za dolgo dobo spremenjen v osla. Pravkar je ta doba minila, kazen sem odslužil in spet sem človek. Res sem ti kot osel zelo garal, pa naj bo. Nobenega plačila ne zahtevam. Posloviva se v prijateljstvu.«
»O čudež, čudež,« vklikne Jurež ves preplašen. Nato se zaobrne in jo urno popiha domov.
Potepuha sta pa potem osla prodala in denar zaveseljačila.
Jurež pa svoje njivice ni mogel obdelovati brez osla. Zato se nekoč napoti na sejem z namenom, da se na sejmu ogleda za drugim, bolj mladim sivcem. Ko tako nekaj časa hodi po sejmu sem in tja — ostrmi. Med drugo živino namreč opazi
31/ že veste, do ...
... je zvok valovanje zraka in nastane s tem, da se zvočilo (telo, ki se trese) trese in zbuja v zraku (zvokovod) valove, ki potem potresajo bobnič v ušesu. Uho1 to potresanje oziroma zvok sprejme in mi slišimo.
— pijanček
Belin pa je še in še načenjal pogovor, a cekinček je kar molčal. Srkal je in srkal sladki med, poigraval se je s cvetlicami ter se je smejal njihovi zaljubljenosti.
Tudi belin je jel srkati med in ko se je dovolj napil, se je odpravil počivat.
Nebo se je pomračilo, od nekod so priplavali temni oblaki. Začelo je grmeti. Cekinček se je prestrašil. Hotel se je dvigniti in odleteti, hotel se je umakniti neurju.
Toda preveč je popil medene rose in kot vsak pijanček se je tudi cekinček le počasi gugal v varno zavetje. Toča pa ni čakala, padala je po cvetlicah in po njem, raztrgala mu je pisana krilca, nazadnje pa ga je vihar zvrtinčil v potoček.
Ko je naslednje jutro našel belin na cvetlici pisana cekinčkova krila, je sam pri sebi dejal: »Sam je kriv, zakaj pa ni poznal mere!«
S-E-L
in na prvi hip spozna svojega prejšnjega osla, ki ga je nekdo prignal na prodaj.
Jurež nekaj časa poln usmiljenja zre svojega starega dolgoušca. Nato pa stopi prav tik njega, pogladi ga po dlaki in mu šepne v uho:
»Gospod, kakšen velik greh ste pa vnovič storili, da ste spet spremenjeni v osla?«
Sokol in petelin
Živel je kmet, ki je imel poleg vseh udomačenih živali tudi udomačenega sokola. Kadar koli ga je poklical, je priletel in se mu brez strahu usedel na roko.
Vse drugače je bilo s petelinom. Ta "na videz drzen kokot se je neznansko bal gospodarja in vseh njegovih ljudi; bežal je, če se mu je kdo le približal. Sokol se je temu čudil; nekoč reče petelinu: »Kakšen nehvaležneš si ti in ves tvoj rod. Gospodarju se približaš le, da ti nasuje zrnja. Poglej sokole! Močni smo in letamo hitreje od vseh ptičev, zaradi tega pa nismo ne prevzetni niti bojazljivi. Krotko se približamo gospodarju in smo mu hvaležni, ker za nas skrbi in nas hrani.
Petelin mirno posluša, nato pa reče: »Hvaležnost je lepa reč; vendar se mi zdi, da sokoli še nikdar niste videli pečenega sokola na gospodarjevi mizi, med tem ko je na njegovi mizi vsak dan pečena perutnina iz mojega rodu.«
NAGRADNA KRIŽANKA
Vodoravno: 1. gnojna tvorba, se rada pojavi na vratu, 4. ptič, ki ima rumen kljun, 6. del obraza, 9'. milo, čudno, 11. naziv za steklenasto prevleko pri kovinasti posodi, 13. nasprotje od je, 15. kratica za državo v Evropi (znana po makaronih in „hra,brosti“), 15. število, 18. človek, ki ne more govoriti, je ..., 20. kratica za osvajalec, 22. kalij, okrajšano, 23- latovščina (to je spakedrana oblika jezika), napiši okrajšano, 25. egipčanski bog sonca, 26. ptica, ki naznanja žetev, 27. mu je znano, 28. preddelavec, 29. oziralni za'mek, 31. skrajni konci celine, 33. glavno mesto evropske države, 34. nočno zabavišče, 35. glavni, kratica, 37. staroslovanska pijača, 38. ploha, 41. nasprotje od plime, 43. naplačilo, 44. obddbje, 45. darilo.
Navpično: 1. ptič, ki ostane preko zime pri nas, 2. veznik, 3. nastane, če se vrežemo, 4. časovni veznik, 5. povratno osebni zaimek, 6. potem, 7. vzklik radosti, 8. kličemo padlim za svobodo, 10. glej 29 vodoravno, 12. zaimek, množina, 14. domača žival, ima hude boje s sosedovim sovrstnikom, 17. nasprotje od mlahav, 18. trud, 19. opravljam molitev, 21. ptič tatič, 23. zal, 24. izvir, 27. ptič, velik kot golob, ostane čez zimo pri nas, 30. predelovalec irhovime, 32. 'brez nje bi šivilje propadle, 34. letoviški kraj na Gorenjskem, 36.
okrajšana vprašalnica, 37. del kolesa, 39. ploskovna mera, 40. glej 27. vodoravno, 41. dva različna samoglasnika, 42. kalij, kratica.
Kakor doslej bodo tudi pri današnji križanki izžrebani trije reševalci, ki bodo križanko pravilno rešili. Prejeli bodo lep knjižni dar. — Rešitve je treba poslati najkasneje do 26. 4. 1954.
REŠITEV ZADNJE KRIŽANKE
Vodoravno: 1. post, 4. orač, 8. oče, 10. ena, 11. li, 12. oko, 14. ak, 15. zarja, 17. Eva, 19. dom, 21. vas, 22. dno, 24. sto, 26. načet, 29. ar, 30a. lep, 31. ar, 32. 'gos, 34. era, 35. Obir, 36. oves.
Navpično: 1. polje, 2. oči, 3. se, 5. re, 6. Ana, 7. čakam, 9. škrjanček, 12. oa, 13. oj, 15. za, 16. ad, 18. ven, 20. ost, 22. drago, 23. on, 24. st, 25. okras, 27. al, 28. ep, 30. rob, 31. are, 33. si, 34. ev.
NAGRAJENI SO BILI
Izmed številnih pravilnih rešitev zadnje nagradne križanke so bili tudi tokrat izžrebani trije reševalci, katerim bomo nagrade— lepe slovenske knjige — dostavili po pošti.
Izžrebani so bili: Hafner Urška, Beljak, W i e g e 1 e Valentin, Zahomec in Zupančič Štefk a, Graz.
Anton Ingolič:
Mara se je trpko nasmehnila. Da, zdaj Munda ni mogel več piti na zdravje svojemu bolnemu gospodarju, saj je stopil na njegovo mesto1. Zdaj so drugi pili na njegovo zdravje in na zdravje njegove postarane, a bogate žene.
Z rastočim zanimanjem je listala po knjigi. Že večkrat jo je imela v rokah, toda doslej ji ti zapiski niso povedali nič posebnega. Te noči pa se ji je zdelo, da ima na videz še tako vsakdanja beseda poseben pomen.
Pregledovala je leta Mundovega prvega zakona; podpisi znanih in neznanih ljudi iz mesta in okolice. Munda jih je vabil vsako nedeljo. Kako tudi ne? Doslej je bil pri Ferkovih kletar, nenadoma pa je postal gospodar' obsežnega vinograda in lastnik znane vinske trgovine.
Kako pa je Mara živela v tem času?
- Vsako jesen si je tedne in tedne želela, da bi se vsaj enkrat do sitega nazobala grozdja, ki je zorelo nad njihovo viničarijo. Toda nikoli več si ni drznila utrgati niti jagode, preveč se je bala gospodarja, trdo-
srčnega Nemca. Munda je živel v izobilju in sreči, ki ji ni bilo meja, ona pa je na sosednjem griču stradala celo črnega kruha.
Spet je obrnila nekaj listov. Čisto spodaj je bilo napisano z lepo' pisavo:
Ljubi naŠ Bog je res dober gospod, dal nam je goro in trto in sod; njemu tedaj najpred moramo čast zapet’, šmentano rad mora imeti naš rod. Na Anino, 1921.
Blaž Žlahtič, župnik.
Kaj se je zgodilo tega leta?
W ilovški šoli je bila najboljša učenka, učitelj ji je često dejal, da je škoda, ker ne more v mestne šole. Nekoč je to povedala očetu in materi, čeprav je vedela, da je ne moreta dati v šole, saj nista imela drugega kot njo in še tri starejše in štiri mlajše otroke! Oče se ji je nekam čudno nasmehnil, mater so oblile solze. Ne tedaj ne pozneje ni doumela očetovega smeha. Ali se je nasmehnil iz obupa? Ali njeni otroški' naivnosti? Mater je razumela že tedaj in zajokala z njo vred. Toda želja po mestnih šolah v njej ni zamrla. Kolikokrat je odšla na vrh gospodarjevega vinograda in strmela v dolino, kolikokrat zvečer se je ukradla iz koče in gledala proti mestu, ko so se na večer prižgale luči. Tam so šole, si je šepetala, tam je drugačno življenje tam bi bila rada!
Ko je najmanj mislila, da bi se ji mogla izpolniti njena vroča želja, jo je učitelj
odpeljal konec Ilovca k teti Trezi, materini starejši sestri. Tam je našla tudi domačega župnika Blaža Zlahtiča. Zmenili so se, da jo bodo dali v šolo. Pri teti, ki je imela majhno posestvo, bo stanovala, župnik pa bo skrbel za knjige in obleko. Ze čez nekaj dni je odšla s tetO' v mesto in opravila sprejemni izpit. Hodila je peš v mesto. Poldrugo uro; v dežju in pozimi še dalje. V šolo je prišla zmučena, često premočena. Doma pa skoraj ni bilo časa za učenje, ker je morala pomagati v kuhinji in tudi na polju. Vendar ni tožila. Ko je bila v drugem razredu, ji je župnik kupil kolo. Kako prijetno se je bilo voziti ob jutrih po ravnini! V šoli je bila spočita in sveža. Poslej je bila malo doma na Sladki gori, komaj vsaka dva meseca enkrat. Sicer pa, ali je niso gledali bratje in sestre, kakor da ni več njihova?
Tri gimnazije je dovršila. Bila je prepričana, da je nič več ne more odvrniti od njenih ciljev: prihodnje leto mala, čez štiri leta velika matura. Toda v četrti se Je začelo: jeseni je umrl župnik, pozimi se je k teti vrnil iz Nemčije njen zgarani sin z ženo in štirimi otroki. Po mali maturi pa ji je teta sporočila, da ne bo mogla jeseni več v šolo, ker bi jo snaha sicer snedla. Najbolje je, da si poišče v mestu kako službo. Toda tudi to ni bilo mogoče. Ker pa ni marala nazaj v Haloze kot viničaf-ka — mati ji je medtem umrla — se je šla učit v mesto za trgovsko pomočnico.
Sprva ji je bilo težko. Ko je v zakotni ulici v nemški trgovini stregla kupcem, so njene nasmejane součenke odhajale mimo širokih izložbenih oken v gimnazijo. Dvakrat si je pripravila vse, da pobegne. Toda ostala je, ker je spoznala, da se ne more izogniti usodi, ki ji je bila namenjena že v začetku: za viničarsko hčer ni lepega življenja, ona mora živeti v bedi in pomanjkanju, mora giniti od žeje po lepšem življenju, ki ga nikoli ne doseže. Stisnila je zobe in potrpela. Živela je z odprtimi očmi. Videla je svojega gospodarja, delavnega Koresa, ki se ni nikoli nasmejal, ki ni poznal drugega kot delo in je gledal na vsak dinar, njegova žena pa je malo delala, imela je lepe bele roke, nosila dragocene obleke in se ves dan lišpala. Gospodje so radi prijahali v trgovino, kajti znala se je ljubeznivo smehljati, lepo gledati in sladko govoriti. Bila pa je tudi lepa: srednje velika, dovolj polna, temnih las in rjavih oči, ki so se lesketale še v trgbvini, čeprav je bilo v njej mračno. Mara je sprva čutila do nje odpor. Kores, ki je bil nekaj let starejši od svoje žene, a zgaran in bolan, se ji je celo smilil. Polagoma pa, ne da bi se jasno zavedela, čemu, je’vse bolj in bolj prehajala na njeno stran. In naj je še toliko stvari govorilo zoper njo, morala jo je občudovati.
Mara je dvignila gljvo. Hotela se je otresti spominov, toda še bolj so se zgrnili nanjo.
15. april 1954
ZA GOSPODINJO IN DOM
Trajnice — lep okras naših vrtov
Jesenskih a s t e r je mnogo, različnih velikosti, oblik in barv. Zelo lepa do 2 m visoka in bogato cveteča jesenska trajnica je r u d b e k c i j a.
Zlata rozga ali vrtni vrbah je nad 1 m visoka trajnica z lepim rumenim latastim cvetjem.
Najbolj znane in najlepše pozno jesenske trajnice so brez dvoma indijske k r e s n i c e ali krizanteme. Prezimijo pod lažjo odejo na prostem, razmnožujemo jih z delitvijo. Žlahtne in veliko-cvetne jeseni izkopljemo in posadimo v lonce ali zabojčke ter prezimimo v nezakurjenih sobah ali dovolj zračnih kleteh.
Surova špinača je zelo zdrava
Surova špinača poživlja kri in tvori nova krvna telesca. Ker vsebuje špinača železo, poživlja kri, je od vse zelenjadi najzdravejša za otroke kakor za odrasle. Nekaj žlic surove špinače okrepi otrokovo zdravje bolj kakor večkratna množina prekuhane. Malo je znano, da je tudi surova špinača užitna. Nabrano špinačo dobro očistimo, potrgamo peclje, jo dobro operemo najprej v čisti, potem nekoliko osoljeni vodi. Očiščeno in oprano špinačo denemo na cedilo, da se odteče in osuši, nakar jo kolikor mogoče drobno sesekljamo. Da omilimo ostri duh in okus, lahko dodamo nekaj kapljic citronovega soka in olja. Tako pripravljena špinača je
ZDRAVSTVENI KOTIČEK
Vročina je izraz boja za naše zdravje
Spomladi napravimo iz poganjkov potaknjence, ki se lahko in hitro ukoreninijo.
Med trajnice, ki cveto od poletja do prve slane, štejemo tudi dalije ali g e o r-g i n e. Gomolje vsako jesen izkopljemo in prezimimo v kleti. Spomladi jih po potrebi razdelimo tako, da je pri vsakem delu vsaj eno stebelce prejšnjega leta, na katerem so nova očesa, iz katerih bodo pognali poganjki. Posadimo jih v začetku maja, ko se ni več bati mraza, posamič ali v skupine. Dalij je nešteto vrst, najrazličnejših oblik, velikosti in barv cvetov. Dalije so brezdvomno najlepši okrasek vrtov, pa naj rastejo posamič ali v skupinah.
za otroke prav tako dobra in učinkovita kak°r ribje olje. Otroci jo navadno tudi raje uživajo.	„
Surova špinača je tudi dobra solata, bodisi sama ali mešana z drugimi solatami in krompirjem. Listom potrgamo peclje, jo dobro operemo in pripravimo špinačno solato tako, kakor vse druge. Špinačno solato zabelimo neposredno pred uporabo,
*
Lesene žlice bodo lepe, če jih bomo umivale s peskom in ščetko ter posušile na zraku. Če peremo s sodo in sušimo na soncu ali pri štedilniku, les potemni.
Trajnice ali perene so najhvaležncjše vrtne cvetice. Posajene rasto in cveto lahko več let na istem mestu. Nadzemski deli se po cvetju ali jeseni posuše in od-mro, v zemlji ostanejo korenike, ki prezimijo navadno brez odeje, spomladi znova odženo in cveto. Če rastejo več let na enem mestu, začno pešati v rasti in cvetju. Tedaj jih izkopljemo, korenike razdelimo, razrežemo ali raztrgamo na več manjših delov in posadimo na primerne prostore.
Trajnice cveto navadno dalj časa in v raznih letnih časih, toda samo enkrat na leto. Ker cveto v raznih letnih časih, jih lahko tako izbiramo in sadimo, da imamo cvetje vse leto. Sadimo jih lahko na posebne grede v razne skupine, pa tudi posamič.
Razmnožujemo jih, kakor smo omenili, z delitvijo. Najuspešneje jih delimo in razmnožujemo po cvetju ali na jesen, da se do zime še dobro ukoreninijo in vra-stejo.
Zgodaj spomladi cvetoče trajnice, ki krase naše vrtove, so vijolice. Posebno primerne so za obrobke. Modro, prijetno dišeče cvetje je med prvimi znanilci pomladi.
Tudi šmarnice so lepe trajnice, ki uspevajo v polsenci, posebno ob raznem lepotičnem grmičju ali pod njim.
Srčki z visečimi srčastimi cveti so znane trajnice, ki jih pogosto vidimo na kmečkih vrtovih.
Zelo lepa, nizko rastoča belo cveteča trajnica je a r a b i s.
Pomladne, nizko cvet e če plamenice raznih barv napravljajo lepe blazine in so posebno primerne za obrobke ob vrtnih potih in za skalnjake.
Znane spomladi cveteče trajnice so tudi raznobarvne velikocvetne potoni-k e.
Še druge spomladi cveteče trajnice so: jegliči, avriklji, perunike, pogačice, orlice in druge.
V	poletju krase vrtove bele lilije ali 1 i m b a r j i, ki imajo v zemlji čebule. Razmnožujemo jih z delitvijo po cvetju.
Posebno hvaležne so trajne p lame i c e raznih barv in velikosti. Dosežejo višino do 1 m in cveto od poletja do pozne jeseni.
V	bolj senčastih krajih, na težji in vlažni zemlji, prav dobro uspevajo velikocvetne kresnice. Razmnožujemo jih z deljenjem starejših grmov.
Nadaljnje v poletju cvetoče trajnice so še: raznobarvne astilbe, trajne zvončnice, naprsteci, trajne visoke sončnice, sadrike ali pajčolanke, trajni volčji bob, poleti cveteče trajne astre, raznobarvne gejlar-dije in druge.
Vročine se nepoučeni ljudje boje bolj kot je treba. Sama vročina ni nikoli nevarna in je vedno dokaz, da ima telo še obilo moči za borbo z boleznijo. Tudi vročina nad 40° C ima neugodne posledice le tedaj, če traja več dni. Pri otrocih imamo kar hitro 39° C in več vročine. Obdržimo jih v postelji, pogledamo jim večkrat v usta, če je angina ali davica, in kontroliramo kožo na morebitne izpuščaje kot ošpice, norice in škrlatinko.
Bolnik z vročino naj prve dni uživa samo lahko hrano: vodo, čaj, kompote. Če je zaprt, mu damo odvajalno sredstvo, to je ricinovo olje, grenko ali karlovarsko sol. Vročino zmanjšamo s potenjem. Skuhajmo lipov čaj s tableto aspirina ali pira-midona. Za otroke vzamemo samo pol tablete. Vročino zmanjšamo tudi z mrzlimi ovitki od pazduhe do srede stegen. Preko mokre brisače deni vselej suho. Nobenega smisla nima zmanjševati vročino s tem, da
na čelo ali podplate polagamo jesihove obkladke, krompirjeve in čebulne rezine itd. Jesih, krompir in čebula bi morali imeti čudodelno moč, če naj bi iz tako majhne površine izvlekli bogve koliko vročine.
Še enkrat poudarjamo, da brez potrebe ne pobijajmo vročine. Vročina je izraz boja, boja za naše zdravje. Ne motimo in ne ovirajmo boja!
Svežih žuljev ne predirajmo
Žulji na udelani dlani ne pomenijo nevarnosti, ker se redkokdaj gnoje. Na udelani dlani pa se žulji potem, ko so se predrli zelo radi inficirajo. Grdo vnetje povzroči dolgotrajna delanezmožnost, včasih še kaj hujšega. Zato svežih žuljev ne predirajmo. Ožuljeno mesto, naj bo na roki ali ha nogi, namažemo z borovim vazelinom in sterilno obvežemo.
Kislo zelje — najboljše lepotično sredstvo
Kislo zelje! Marsikdo bo pri nas zavihal nos. Toda napredni narodi rešujejo njegovo čast. Kislo zelje velja pri njih za izbrano jed, ker je najbolj zdravo živilo, bogato na rudninskih in lugastih soleh in apnu, ki je važno za kosti. Kisanje povzroča mlečno kislino, katera pospešuje prebavo, čisti telo in uničuje bolezenske klice, vzpodbuja tek. Kislo zelje naj ne bo le pridatek k svinjskemu mesu, temveč tudi k govejemu in perutninskemu. Okusno je tudi s fižolom. Če pa uživamo fižol raje sam, potem ga vsaj polijemo s sokom kislega zelja, da je lažje prebavljiv. Ta zdrava, na vitaminih bogata in cenena hrana prenovi človeka. Zdrava, po žilah krožeča kri dela človeka močnega, odpornega in gibčnega, daje obrazu naravno lepoto: koža se napne, gubice izginejo, lica so rožnata, oči se leskečejo. To moremo doseči z lepotilom, ki je posebno poceni — z uživanjem surovega, z oljem in česnom zabeljenega kislega zelja.
Kam s preostalimi beljaki?
Če beljake hranimo za drugi dan, jih zlijemo v skodelico in damo na hladno. Lahko jih stepemo in spečemo omleto, ki jo potem zrežemo in uporabimo za zakuho. Iz beljakov naredimo tudi drobno pecivo, na primer snežne poljubčke: dva beljaka, žlico kisa, 20 dkg sladkorja mešamo toliko časa, da se zgosti. Na mastno pekačo potresemo moko in naložimo na njo z žličko oblikovane poljubčke. Nato jih potresemo še z orehi ali sladkimi drobtinicami in spečemo v zmerni pečici. Snežni poljubčki so hitro gotovi in se v zaprti posodi dolgo ohranijo.
Tz preostalih beljakov lahko naredimo zelo dober marmeladni narastek. Tri žlice marmelade, dve žlici sladkorja, žlico ruma mešaj, da se speni, nato pa dodaj še sneg treh beljakov in speci.
PRAKTIČNI NASVETI
Kadar pečeš pečenko, jo polij z mastjo. Ni pa vseeno, kajsšno žlico vzameš. V ta
namen uporabljaj vedno le lesen pribor.
*
Če nimamo živali, je bolje, da odpadlo zelenjavo in olupke sežgemo in da imamo v zaboju za smeti samo pepel, v katerem se ne zaredi mrčes.
*
Če opaziš na vloženih kumarah belo oblogo, odlij kis, kumarce zbriši ali še bolje umij jih s svežim kisom, potem pa jih ponovno vloži in zali} z novim, dovolj močnim kisom. Prav to narediš, če si opazila plesen na fižolu ali papriki. Če opaziš na marmeladi, odstraniš vrhnjo plast, kozarec zmiješ z alkoholom ter pokriješ marmelado s papirjem, namočenim v rum.
Tedaj je doživela prvo ljubezen. On je bil trgovski pomočnik, lep, mlad fant. Kakšne načrte sta si kovala! Nenadoma pa je odšel v Maribor, v veliko trgovino, da še več zasluži, da tudi njej najde boljše mesto in da najde primerno trgovino, ki bi jo vzela v najem. Toda v resnici je odšel v večjo trgovino zaradi trgovčeve hčerke, ki jo je kmalu nato vzel za ženo in postal solastnik tastove trgovine. Še eno tako ljubezen je doživela, potem pa je — že kot pomočnica — s svojo gospodinjo, tedaj že vdovo, začela zahajati v kavarne, gostilne in na izlete.
Kakšen je bil prvi obisk pri vdovcu Mundu? se je Mara vprašala z jedkim nasmehom. Kako je že bilo? Pogostil ju je z najboljšim vinom. Vino je bilo sladko, slastno ga je pila. Munda je navil gramofon in zaplesal s Koresko. Pozneje tudi z njo. Spet so pili. Munda je objemal zdaj Koresko, zdaj njo. Mari so se zdele njegove besede neumne, toda prijalo ji je, da jo je primerjal s Koresko, ki so jo imeli za lepotico, in se ni mogel odločiti, katera je lepša. Ponoči so se vračali. Munda je govoril samo njej.
Tedaj se je začelo, se ie Mara pomilovalno nasmehnila sama sebi. Zaželela si je, da bi imela vsega, kakor gospa Koresova, da bi živela kot ona v izobilju. Za hipe se ji je zdelo, da bogastvo ne pomeni ničesar, da ležita lepota in smisel življenja drugod, toda, če je pomislila na svoje raz-
bite sanje o šolanju in ljubezni, ni mogla drugega, kakor prisluhniti vabljivim Mundovim besedam.
Mara se je spet nagnila nad knjigo. Odpirala je list za listom.
Koliko praznih in pijanih besed iz tistih časov!
Kaj je sledilo?
Kje je zapisan tisti dan?
Hlastno je obrnila tri, štiri liste. Na čelu nove strani je bilo napisano z velikimi črkami:
27. III. 1936.
Pod datumom pa v raznih pisavah:
Marice Kolarič ni več,
Naj živi Mara Munda!
Bog daj mnogo let ženinu in nevesti! Bog živi!
Nobeno ženit’vanje brez vin’ca ne mini, sam Jezus v Galileji iz vode ga stori!
Luštno je na sveti!
O ja,
zmeraj vesel, vesel, o ja,
dokler na svet’ živel, o ja,
zmeraj bom vin’ce pil, o ja,
dokler bom živ!
Oj, vinček, hoj, hoj!
Bod’ dober z menoj,
Nikar me ne vrzi, pod mizo nocoj!
Kol’kor kapljic, tol’kor let,
Bog nam daj na svet’ živet’!
Na dnu strani je bilo napisano s črkami, ki jih je napisala pijana ženska roka: Lepo, prelepo je življenje!
mara.
Pod njenim imenom pa s tresočo moš ko roko:
S teboj,
Vinc.
Mara se je zasmejala.
Ali je njeno življenje lepo, ker je iz trgovske pomočnice postala žena bogatega vinskega trgovca, ker so o njeni »sreči« govorili tedne in tedne, ker so jo' začele ljubeznivo pozdravljati gospe, ki se jim je morala še pred dnevi v trgovini ponižno klanjati? Je lepota življenja v tem, da se lahko oblači, kakor hoče, da dela in jč, kar hoče, da dobi, kar si poželi?
»Ali je v tem sreča?« je vzkliknila na glas, spustila roke na mizo in trdo zaprla knjigo ter jo odrinila od sebe. Toda tisti hip io je spet potegnila k sebi, jo odprla, listala nekaj časa po njej in se vsa zavzeta nagnila nad poslednjo popisano stranjo.
Počasi, polglasno izgovarjajoč besedo za besedo, je brala:
Kaj je naše življenje spodaj v mestu? Stok jetnikov v temnih celicah!
Tu sredi goric, ob čaši rujnega vinca, pri dobrih ljudeh,
šele človek čuti, kako lepo je življenje,
uživa ga in želi si,
da bi bilo' še opojnejše .. .
Pred pomladjo 1937.
Milan Slapar.
Ko je Mara dvignila pogled od vrstic, je videla pred seboj Slaparja, kako jo je pogledoval med pisanjem, slednjič pa ji izročil knjigo z zagonetnim nasmehom in dejal s posebnim poudarkom: »Gospa Mara, kaj vse bi vam rad napisal, a tale knjiga ni primerna za takšne zapiske.«
Ob teh Slaparjevih besedah je oživelo tudi vse drugo, kar ji je povedal! Še nikoli ni slišala nikogar, ki bi govoril tako lepo, niti Anton, njen prvi fant. Samo v gimnaziji je s podobno zaverovanostjo poslušala nekatere profesorje. Toda oni so govorili o nečem daljnem, več ali manj nedosegljivem, Slapar pa je govoril o življenju, o glasbi, o pomladi, o njej, o sebi. Govoril je o tem, kar obstoji, kar je dosegljivo. Razlaga! ji ie, da je le tisto življenje vredno človeka, ki je polno, vse-obsežno, ki ne pozna mej in ne ovir. Vrzi se v življenje in živi ga! (Dalje)
15. april 1954
LIJ&m&Jk;
NAPREDNIH GOSPODARJEV
UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE
!zVe pripušča/mc jjremladih svinj
Še predno so živali telesno dovolj razvite in odrasle, se pri njih že pojavi spolni nagon. Lahko se zgodi, da pet mesecev star merjasec oplodi 5 do 6 mesecev staro svinjko ki postane lahko tudi breja. Tako zgodaj obrejene svinjke zaostanejo v rasti, težko- rodijo in prašijo slabotne pujske, merjasci pa se hitro izrabijo.
Pripuščati smemo le dobro razvite svinje, ki naj imajo vsaj 100 do 120 kg. Stare naj bodo- od 9—11 mesecev. O tem, kdaj smemo pripuščati, ne odloča spolna zrelost, marveč telesna razvitost in odraslost. Vsekakor pa moramo mlado pri-puščeno svinjo v času brejosti še posebno dobro krmiti, da še lahko uspešno raste. Prav tako ni priporočljivo, pripuščati stare svinje, kajti le-te ne ostanejo rade breje, ker sc navadno zamastijo. Tudi ni umestno, da vzamemo za pleme prasce od prvesnic.
Merjasca pričnemo najbolje uporabljati za pleme v starosti 11 —12 mesecev. V začetku ga pripuščamo bolj redko, dva do trikrat na teden. Ako se pripeti, da zaskoči merjasec na dan dve svinji, ga je treba bolje krmiti. Od zaskoka do zasko-ka naj poteče vsaj 6 ur.
V zvezi s pripustitvijo svinje nastanejo večkrat vprašanja, ali naj pripustimo svinjo k merjascu prvi, drugi ali zadnji dan bukanja, ali pa naj bo zaskočena celo po dveh merjascih. Navadno se svinja drugi dan najbolj buka. Drugi dan bo navadno naiveč jajčec zrelih za oploditev in je tedaj pravi čas za pripustitev. Drugi zaskok bo upravičljiv le v slučaju, če smo svinjo
prvič prehitro pripustili ali pa če je bil merjasec preveč obremenjen z zaskoki. Drugi zaskok mora slediti najmanj 12 ur za prvim. Vsekakor ne bo treba pripuščati svinjo dvakrat, če smo jo prvič pripustili 24 ur po pričetku bukanja k merjascu, ki ima krepko in zdravo seme. Mišljenje, da po zaskoku dveh različnih merjascev svinja skoti več pujskov, še ni dokazano.
Prvi znak brejosti svinje je izostanek
bukanja, ki se sicer ponovi čez 21 dni. Brejost svinje je težje ugotoviti, ker ne moremo seči skozi debelo črevo do maternice, kot je to mogoče pri kravah in kobilah. Včasih je tudi težje ugotoviti, kdaj se svinja buka in to predvsem tam, kjer svinje nepravilno krmijo in le redko pridejo na prosto.
Hrana breje svinje mora biti bogata na kalciju (apnu) in vitaminih, svinja pa sc naj giblje pozimi in poleti na soncu.
Cas zaliieva naglo pitanje mladih prašičev
Štetje prašičev z dne 3. marca 1954 potrjuje našo prognozo, ki smo jo dali k štetju dne 3. septembra lanskega leta. Takrat smo zapisali, da bo v mesecih junij— avgust ponudba klavnih prašičev padla in da se bo — vslcd povečanja konzuma mladega prašičjega mesa, ki ga bo sprožil tujski promet — cena verjetno vidno zboljšala.
Kaj kaže primerjava med štetji 3. marca 1954 in 3. marca 1953?
Število pujskov pod 8 tednov starosti je ostalo skoraj isto (42.652); prav tako je ostalo enako število nad pol leta starih nebrejih plemenskih svinj. Število nad pol leta starih pitovnih svinj pa se je celo povečalo za 585 ali ca. 1.5°/o. Z ozirtim na to sledi, da bodo sedanji mladi pujski obremenili trg šele od septembra naprej, starejše svinje pa sploh šele proti koncu leta, ko bo mogoče pitati s krompirjem in domačim žitom.
'Nehaj c feeruzi
Ta in oni kmetovalec, ki je v letih 1950—1952 zaradi ugodne nabavne cene opustil pridelovanje koruze, jo bo letos spet sadil. Danes, ko je cena prašičev v padanju, koruza pa se je na trgu podražila, je saditev koruze za zrnje v ugodnih legah zelo na mestu. Zato ne bo- odveč, če to pot spregovorimo tudi nekoliko o koruzi.
Na odbiro storžev-semenjakov sedaj nima več pomena opozarjati, ker bi jih bilo treba odbirati že lani poleti na njivi. Glede gnojenja pa je bilo govora že v zadnji številki. Ena stvar pa je pri saditvi za dober pridelek zelo važna: gostota saditve.
Pri nas glede gostote še večinoma mislijo, da bo vsled gostega sajenja več storžev in več zrnja. Opazovanja pa so pokazala, da temu le ni tako. Na Štajerskem so pred leti opazovali dve sorti koruze. Obe sta bili v vrstah oosajeni po 60 cm narazen, v vrstah samih pa je bila gostota saditve različna. Pri spravljanju pridelka pa so ugotovili:
Kdor bo sadil koruzo, naj sadi v vrstah najmanj pičel čevelj narazen. Kdor pa ima ogrodnik (Vielfachgerat), pa naj jo sadi tako kot krompir v jamice. Sajenje za ogrodnikom je priporočljivo še predvsem zaradi tega, ker omogoča vprežno okopavanje in osipanje z najmanjšo poškodbo rastlin.
Zal pri nas razen domačega semena še nimamo preizkušenih sort koruze. Tozadevno bo treba še počakati na poskuse, ki jih dela letos s koruzo kmetijska šola v Podravljah. Kdor ne bi imel domačega semenja, naj poskusi sorto »Janetzkis-Gloria«, ki ga imajo celovške trgovine s semenjem.	Miha.
Čez poletje pa bo sedanja prekomerna ponudba očitno padla. Število prašičev v starosti med 8 tedni in pol letom je,za 7.197 ali za ca. 10°/o manjše od števila v istem času lanskega leta. Prašiči te vrste pa bodo ravno v poletju najbolj zahtevani, če bodo opitani na težo 80—100 kg, kajti le taki prašiči dajejo mlado sočno meso, ki ga je mogoče hitro in okusno pripraviti.
Razumen prašičerejec žito ne bo štedil z dokupom potrebnih krmU. Gledal bo le, da bo spravil svoje mlado blago v celoti v poletnih mesecih na trg in s tem izkoristil sezono dobre cene. Dober sistem krmlienja in pitanja mu bo tudi ob dokupu ječmena, koruze in ribje moke (ali posnetega mleka) pomagal k ustreznemu zaslužku. Toda o tem prihodnjič.
iEa boljše prašičerejo
Zveza koroških prašičerejcev je pred nedavnim uvozila iz Zapadne Nemčije 12 redovniških plemenskih merjascev. Ti merjasci, ki sc namenjeni za osvežitev krvi tukajšnjih pasem, so bili oddani najboljšim koroškim rejcem z namenom, da jih obdržijo leto dni, nakar jih bodo dodelili drugim rejcem, tako da bi z impor-tom teh dragocenih živali kolikor le mogoče naglo in na široko zboljšali koroško prašičerejo.
Merjasci, ki so prišli na Koroško, se ne odlikujejo samo po svojih rodovniških lastnostih, temveč tudi po svoji obliki. So to živali s posebno dolgim in globokim truplom in močnimi stegni, kar so predpogoji za višjo mesnost živali. Izvirajo ti merjasci iz Oldenburga, Ammer-landa in Schleswig-Holsteina, ki so po kvaliteti svoje reje svetovno znani.
terana je sedaj najvažnejše orodje
razdalja	številk)	pridelek v q na ha	
v vrstah	rastlin	I	II
25 cm	67.000	42,00	29,74
35 cm	48.000	47,77	51,85
45 cm	37.000	44,22	40,70
55 cm	30.000	39,44	38,44
Gosteje v poskusih niso sadili, vendar že ta primerjava kaže da gosteje koruze nikakor ne kaže saditi. O tem sem sc po či-tanju tega poročila tudi sam že večkrat prepričal.
Kakršnakoli je že pomlad, za brano je na polju vedno dovolj opravila. Njena vloga ni samo v tem, da nam zgladi zorano njivo in da spravimo z njo seme v zemljo, njena vloga je širša. V primeru vigredne suše je brana izborno in često edino orodje za ohranitev vlage v zemlji. V primeru velikih nalivov moramo nad semenom zbito zemljo zrahljati in pomagati mladi rastlini na dan. S čim? Edino z lahko brano moremo iti na mlade posevke.
Velika nadloga, ki se je v spomladanskih tednih uspešno branimo — spet edino z brano —, je plevel, ki mu nič ne škoduje bolj, kakor pa motenje njegovega razvoja. Če pustimo po setvi ali saditvi njivo v miru, sc bo najprej pokazal plevel in kradel rastlinam hrano. Brana pa mu bo jemala življenjsko moč. Zelo pomem-
bna pa je korist brane tudi pri oskrbovanju ozimin.
Lepo vreme zadnjih tednov nam je omogočilo zelo zgodnjo setev in pripravo zemlje za krompir in peso. Ne bi bilo prav, če bi sedaj rekli, da smo- že vse opravili za dobro žetev. Izkoristimo preostali vigredni čas z brananjem ječmena in ovsa, pa tudi rži, če je pregosta. Lahka mrežna brana ali česalo je v ta_ namen najvažnejše in povsod potrebno poljsko orodje. Z njo pojdimo tudi na travnike ter na njive, ki smo jih pripravili za krompir, peso in morebiti tudi že za koruzo ali silažo, da bomo pregnali plevel. Ne bodi nam škoda časa niti rastlin, ki bi jih z lahkim brananjem uničili. Večja bo na njivi škoda po suši in plevelu, če ne bomo branali.
Pogovor s čebelarji
Porast mehanizacije kmetijstva v Zahodni Nemčiji
V zadnjih štirih letih se je mehanizacija kmetijstva v Zahodni Nemčiji močno povečala. Število vlačilcev oziroma traktorjev, ki jih uporabljajo v kmetijstvu, se je v tem času povečalo za več kot tri in pol krat. Najmočneje se je povečalo število traktorjev pri kmetijskih obratih, ki imajo od 10 do 20 hektarjev. Ti kmetijski obrati so imeli leta 1949 16291 traktorjev, sedaj pa imajo že preko 82.000 traktorjev. Tudi na manjših kmetijskih gospodarstvih je v zadnjih letih traktor precej nadomestil vprežno živino. V velikostni skupini gospodarstev od 5 do 10 hektarjev se je število traktorjev od leta 1949 do 1953 povečalo od okoli 8.000 na skoraj 52.000. Tudi posestva z do 5 ha njivske površine, ki so imela lani okoli 22.000 traktorjev, so proti letu 1949 v kiehanizaciji močno napredovala.
Polagoma prihaja čas za drugo pregledovanje naših čebelnih družin. Pri tem bomo najprej ugotovili, kam oziroma pod katero skupino spadajo naši panji. Največ pozornosti bomo posvetili skupini »C«, kamor smo uvrstili bolne in sum-liive družine. Če pri pregledu opazimo, da ima panj dovolj hrane in da je čez zimo ni porabil, se nam porodi slutnja, da z dotično družino nekaj ni v redu. Družina lahko boleha na »Nosemi« ali pa na prašičevosti, morda pa je matica stara in nesposobna. Bolne panje ločimo od zdravih. Toda biti moramo točno upoznani in prepričani, da ob vsej pažnji in negi družina ni prezimila, šele tedaj lahko izrečemo, kot sem že omenil, končno sodbo.
V primerih, da tega sami ne zmoremo — to velja zlasti za mlade neizkušene če-
belarje — pokličemo na pomoč starega izkušenega čebelarja, ki nam bo rad pomagal in nas poučil. Le-ta bo zanesljivo ugotovil, kaj je vzrok zadržku v napredku pri družini.
Če ugotovimo bolezen, ne smemo oklevati, marveč moramo takoj pričeti z zdravljenjem, v kolikor se še sploh da pomagati. Če je bolezni vzrok matica, jo odstranimo in nadomestimo z drugo. Če nadomestne matice nimamo, a je družina drugače zdrava, združimo družino z drugo. Predvsem je treba skrbeti, da so družine zmeraj močne. Izkušeni čebelarji slabičev ne trpe radi v svojem čebelnjaku, kajti pri slabih družinah se najprej pojavi bolezen.
Prihodnjič se bomo pogovorili o novem načinu prevešanja.
Vinko Pečnik
Štev. 15 (625) — “
Kaj naj vemo o varstvu rastlin
Udrta fižolova pegavost
Na listju, to je na žilah, opazimo neenake rjave madeže ali črte, ki se pozneje posušijo Bolezen pozneje preide na stroke, kjer se šele vidno prikaže. Na stroku opazimo temne do rdeče obrobljene okrogle pege. Kal bolezni prodre kasneje skozi lusko v samo zrno, na katerem so potem vidne rjave lise. Če posadimo pegavo seme, narr ne bo vzkalilo ali pa že v rani mladosti propadlo.
Zatiranje:	Sejmo zdravo, neokuženo
seme. Pred setvijo seme razkužimo s suhim razkužilom. Bolne rastline bomo izruvali ter zažgali. Pri visoki vlagi, gosti setvi ali pa pre-gnojeni njivi s hlevskim gnojeni se bolezen hitro širi.
Mastna fižolova pegavost
Pojavi se najprej na listju. Tu vidimo svetlo zelene do rumenkaste lise, ki se hitro širijo in sušijo. Osušeno listje končno odpade. Na stročju se pojavijo pege, ki so na videz kot z maščobo prepojene. V vlažnih dneh se pojavijo sluzaste kapljice, ki vsebujejo kali bolezni (bakterije). V deževnem vremenu sc bolezen hitro širi.
Zatiranje:	Uporabimo zdravo seme
odpornih sort. Pred setvijo razkužimo seme. Okužene rastline bomo izpulili in zažgali. Dobro je, če se škropi z 1% bordoško brozgo.
PRAVNE ZADEVE
V PRIMERIH
Nakup in prodaja
Prvi nasveti: Kupi, kar veš, da potrebuješ in ko imaš denar, ne pa šele potem, ko stvar že tako nujno potrebuješ, da jo moraš dobiti za vsako ceno, ko mogoče ne bo izbire in boš moral kupiti slabo blago za drag denar.
Če imaš blago, ki je namenjeno prodaji, ne prodajaj šele takrat, ko že nujno potrebuješ denar in moraš prodati, čeprav cene padajo. Prodaj, ko so cene ugodne! — Če kupuješ iz roke v roko in se kupnina takoj plača, oglej si blago natančno, posebno pri živini in če prodajalca ne poznaš. Takrat je potrebna tudi zanesljiva priča. Če kupiš na poznejši prevzem, ne ustraši se pismene pogodbe, pač pa jo pred podpisom natančno preči-taj in premisli. Če pa ne poznaš dobro tujega jezika, naj ti prijatelj in dober poznavalec tujega jezika natančno tolmači vse, predno podpišeš. Navadno velja, kar je zapisano in težko je dokazovati nezapisane in samo ustmene pogoje, posebno, če nimaš dovolj zanesljivih prič.
Navadno postane kupec takoj z izročitvijo kupljene stvari tudi lastnik in jo uporablja po svoji volji. Mogoče pa je, da si prodajalec, če se kupnina ne plača takoj, ali ne vsa, ali če kupca bliže ne pozna, pridrži lastnino do popolnega izplačila kupnine, tako da kupec prej ne sme razpolagati s kupljeno stvarjo, kakor hoče.
Gotove večje trgovske tvrdke pa imajo obročno odplačilo že vpeljano. Stvar je sicer malo dražja, toda plačuje se lahko v obrokih na več mesecev. Za take kupčije imajo pripravljene že kar tiskane pogoje, katere mora kupec podpisati. V takih dogovorih na plačilo v obrokih, pa je na korist prodajalca in na škodo kupca, ki ni posebno pazljiv, vse polno pasti. Navadno *se zahteva na enkrat celo plačilo, če je pupec v plačilu dveh zaporednih obrokih v zamudi.
Prodajalec pa si v takih zapiskih večkrat pridrži tudi pravico, da kup razdere, če je kupec za večjo vsoto v zamudi in kupec mora kupljeni predmet vrniti. Kupnino mora prodajalec sicer vrniti, zaračuna si pa odškodnino za obrabo in kupec je ob vse.
Nasprotno pa ima tudi kupec pravico, da kup razdere, če je oškodovan za več kot polovico prave vrednosti in čeprav je prej vrednost poznal. Tudi napake more ugovarjati, medtem ko tečejo plačila. Kupec mora vedno dobiti prepis take obročne pogodbe od trgovca in jc zaradi tega najbolj je, če to že prej zahteva in doma vse dobro prečita in premisli predno podpiše.
Poznamo pa nakupe in prodaie prav različnih vrst in določb, tako da bomo o raznih prav važnih določbah, ki jih naj vsak pozna, šc pisali.
Ponesrečena misija ameriškega zunanjega ministra
Čim bolj se je bližala konferenca v Ženevi, na kateri bodo razpravljali predvsem o azijskih vprašanjih, tem bolj so prihajala do izraza nasprotja med ameriškimi na eni ter angleškimi in francoskimi stremljenji v tem pogledu na drugi strani. Zato je ameriški zunanji minister Dulles smatral za nujno, da £c. še pravočasno obišče svoje kolege v Londonu in Parizu in jih pridobi za svojo koncepcijo politike glede azijskih vprašanj, ki je bila še do minulega ponedeljka zelo ostra, da ne rečemo agresivna. Zahteval je namreč, da za-padne sile še pred ženevsko konferenco podajo skupno izjavo in izrečejo »resno svarilo« Kitajski, naj preneha s podpiranjem Ho-Ši-Minhovih čet v Indokini.
Med razgovori na treh sejah z britanskim zunanjim ministrom Edenom v ponedeljek in torek v Londonu je moral ameriški zunanji minister uvideti, da s svojo prenagljeno politiko ni mogel uspeti in je po razgovorih izjavil, da upa, da bo Pariz lahko pridobil za svoj po razgovo^-
DuIIes
rih z Edenom nekoliko spremenjeni plan. Edenu je namreč uspelo« prepričati Dulle-sa, da prenagljeni ukrepi še pred ženevsko konferenco ne bi bili na mestu, in sta sklenila, da bodo proučili možnosti obrambnega sistema v Vzhodni Aziji, če konferenca ne bi privedla do prijemljivih uspehov.
V torek zvečer je ameriški zunanji minister prispel v Pariz, kjer gotovo ne bo imel lahkega dela, saj je francoski ministrski predsednik v neki svoji nedavni izjavi enostavno ignoriral Dullesovo zahtevo po ostrem enotnem postopku v indokitajskem vprašanju ter še izjavil za najmočnejše prizadevanje, da bi ženevska konferenca zagotovila mirno rešitev tega vprašanja. Sedaj je Dullesov načrt sicer nekoliko spremenjen, a vendar je pričakovati več ali manj težavne razgovore v Parizu, ki so se začeli včeraj predpoldne. Vsekakor Dullesovo misijo«, pridobiti London in Pariz za svoje morda le preveč pustolovske načrte, lahko smatramo do gotove mere za ponesrečeno.
Beograd o zadevi Alojza Perneta
Na redni tiskovni konferenci minuli petek je zastopnik državnega tajništva za zunanje zadeve FLRJ v Beogradu Branko Draškovič omenil tudi zadevo Alojza Perneta ter pojasnil, da je Jugoslavija v stikih z avstrijsko vlado, da se zadeva prouči in da se reši na način, ki bi zadostil pravici in duhu medsebojnih prijateljskih odnosov.
Občni zbor Zveze slovenskih izseljencev
(Nadaljevanje s 1. strani) občutimo tem bolj, ker so tega nerazumljivega mnenja zlasti v »Opferfiirsorge-kommission« ki jo sestavljajo ljudje, ki so prav tako žrtve nacističnega nasilja kot pa smo to slovenski izseljenci. Prav od njih bi najprej pričakovali, da se bodo z razumevanjem zavzeli za našo« pravično stvar, zato danes ponovno z vso odločnostjo terjamo, da ta »OpferfUrsorge-kommission« vzame na znanje vse naše doslej iznešene argumente o našem resničnem priporu in nam končno enkrat pripomore do pravice s tem, da izseljeni-štvo prizna za pripor. Ne zahtevamo nič nemogočega in nič pretiranega, zahtevamo samo to, kar nam po vsej pravici gre kot žrtvam fašizma. In lahko so prepričani, da v teh naših zahtevah ne bomo
popustili, ker vemo, da je naša borba pravična in upravičena.«
Med diskusijo so se oglasili številni izseljenci in iznesli svoja mnenja in svoje izkušnje, ki so jih napravili pri prizadevanjih, da bi jim bilo priznano uradno potrdilo kakor tudi priporniška odškodnina. Izrekli so tudi priznanje staremu odboru za njegovo požrtvovalno delo ter ponovno izvolili skoraj vse dosedanje odbornike. Pravnemu svetovalcu dr. Franciju Zwittru pa so se zahvalili za njegovo nesebično pomoč in plodno sodelovanje s tem, da so ga izvolili za častnega člana Zveze slovenskih izseljencev.
Z obljubo, da bodo tudi v naprej gojili med seboj izseljeniško zavest, so se razšli v zavesti, da so in ostanejo močni, dokler bodo enotni in samozavestni.
V Celovcu bodo gradili novo realno gimnazijo
V Celovcu bodo v kratkem pričeli graditi novo poslopje za realno gimnazijo. Računajo, da bodo koncem maja ali v začetku junija pričeli z gradbenimi deli. Dosedanja realna gimnazija ne odgovarja več sodobnim zahtevam. Novo srednješolsko poslopje bodo gradili na Berger-zemljišču nasproti poslopja Westsehule. Da je deželna vlada omogočila arhitektom v deželi sodelovanje, je razpisala idejno tekmovanje, za katero je bilo predlo-
ženih trideset različnih projektov. V Domu glasbe se je dne 24. marca sestalo razsodišče, ki je izmed trideset predloženih projektov, opremljenih z modeli, najboljša dela nagradilo.
čeprav je realna gimnazija srednja šola, mora vsa denarna sredstva za gradbo, ki bodo predvideno znašala okoli 12 do 15 milijonov šilingov, prispevati dežela. Prostor za poslopje je dalo na razpolago celovško« mesto.
Brezposelnost rahlo upada
Deželni delovni urad navaja, da je bilo 31. marca pri koroških delovnih uradih zaznamovanih 20.256 brezposelnih, med temi 16.417 moških in 3.889 žensk. Stanje brezposelnih je torej za 5.465 delovnih moči nižje, kakor ob koncu meseca februarja. Te delovne moči so dobile delo predvsem v gradbeni stroki. V primeri s stanjem brezposelnih 31. marca 1953 je letos število za 1300 oseb višje. Od dne 31. marca 1954 še prijavljenih 20.256 brezposelnih jih odpade 8.628 gradbenemu področju. Pričakujejo, da se bo položaj na delovnem trgu v bodoče ugodno razvijal, predvsem za gozdne delavce, čim bodo vremenske prilike dopuščale delo tudi v višjih legah.
Proste vožnje za otroke do šestega leta
Uprava zveznih železnic je nedavno razglasila vozne ugodnosti za otroke. Po tej določbi imajo od 1. aprila brezplačno vožnjo tudi otroci od 4. do 6. leta starosti, ki potujejo« v spremstvu svojih star-
Socialistični uspeh pri belgijskih volitvah
V oba domova belgijskega .parlamenta, v dom poslancev in v senat, ter v pokrajinske svete so bile minulo nedeljo splošne volitve, ki so prinesle na vsej črti uspehe socialistom ter nekoliko uspehov tudi liberalni stranki, krščansko-socialni stranki pa izgubo dosedanje absolutne večine.
Številčni izid teh volitev za dom poslancev je «bil sledeči:	Socialisti 1,9«26.205 glasov
(37.34%) in 83 mandatov (prej 77); krščansko-social. stranka 2,121.978 glasov (41.14%) in 94 (prej 108) mandatov; liberalci 626.173 (12.14%) — 24 (20); kominformovci 184.098 (3.56%) — 5(7). Druge volilne skupine so dosegle skupno 6 mandatov, od teh skupna so-cialističnodiberalna lista, ki je nastopila v dveh pokrajinah, 4 mandate, ki se razdelijo na 3 socialistične in 1 liberalni mandat.
Socialisti so torej napredovali za 9« mandatov in liberalci za 5, dočim jih je krščanskosocialna stranka 14 zgubila in kominformovci 2. Slično je tudi razmerje za sedeže v senatu; še bolj pa v pokrajinskih svetih pride do izraza uspeh' socialistov (za 25 sedežev več) in izguba njihovih nasprotnikov (za 45 manj).
KrŠčansko-socialna vlada van Houttena je po objavi volilnih rezultatov takoj odstopila, kralj Baudouin pa je že začel pogajanja s predstavniki političnih strank za sestavo nove vlade, ki sedaj nujno more biti le koalicijska.
šev in ne zahtevajo posebnega prostora. Doslej je veljala ta ugodnost samo za otroke do 4. leta. Otroci od izpolnjenega 6. do 14. leta plačajo, če tudi ne potujejo v spremstvu, od 1. aprila polovično vožnjo. Pričakujejo, da bodo ugodnost razširili tudi za vožnje na železniških in poštnih avtobusih.
Potovanje v Nemčijo olajšano
V nekem komunikeju zapadnonemške-ga zunanjega ministrstva je bilo objavljeno, da bo 15. maja 1954 odpravljena viza za Avstrijce, ki hočejo potovati v Zapad-no Nemčijo, prav tako« pa tudi za Nemce, ki bodo potovali v Avstrijo«. Zadevne note sta izmenjala zapadnonemško zunanje ministrstvo in avstrijski urad za zvezo v Zapadni Nemčiji.
Rok za oddajo davčnih izjav podaljšan
Zvezno- ministrstvo za finance razglaša, da je rok za oddajo davčnih izjav za dohodninski, korporacijski in obrtni davek za koledarsko leto 1953 na splošno podaljšan do« 30. junija 1954. Prav tako je do« 30. junija 1954 podaljšan termin za izjave o znatno zvišanem premoženju v smislu § 14 a davčnega zakona o premoženju.
Štefan Andrecs
trgovina z železnino
Celovec, Karfreitstrasse 9,
Vam nudi vse potrebščine za hišo, kuhinjo in delavnico
Solidna postrežba in zmerne cene pri
»odie HANS KREUTZ
Celovec, St. Ruprechterstrasse 10
Invalida prodajata zaradi zdravniške prepovedi motorna kolesa, znamke Puch — 200 in 250 cm3, za 4000.— in 4500.— šil. Pripravljena za vožnjo. Ogled pri Žnidarju v Brideh nad Kotmairp vasjo.
Veletrgovina z vinom
Breznik & Go
CELOVEC — KLAGENFURT, st. Ruprechterstrasse 4
nudi najboljša vina iz ljutomerskega okraja in Dalmacije ter Istre
solidna postrežba
zmerne cene
SPECIALITETE
TRAMINEC JERUZALEMC LAŠKI RIZLING DINGAČ MIŠTELA
RADIO PROGRAM
RADIO CELOVEC
Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah: 6.05 Jutranja glasba —	8.30 Pozdrav
zate — 10.15 in 11.00 Šolska oddaja — 11.20 Pozdrav za mesto in deželo (razen poned.) —
11.45	Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 15.00 Šolska oddaja — 17.05 Zabavni koncert.
Poročila dnevno:	5.50, 6.45, 7.45, 12.30,
16.50, 19.45, 22.00, 24.00.
Sobota, 17. april:
8.30	Slovenska velikonočna vigilija — 14.30 Zeli si kaj! — 15.15 Kulturno zrcalo tednia —
15.30	Iz vseh dolin zveni — 20.00 Igra orkester, radia Celovec — 20.20 Pomladanska parada.
Nedelja, 18. april:
7.05 S pesmijo pozdravljamo in voščimo —
8.00	Kmečka oddaja — 10.00 Maša — 14.45 Pozdrav zate — 16.15 Pravljična ura — 18.00 Kličemo družino — 20.00 Opera.
Ponedeljek, 19. april:
7.00	Operetni koncert — 8.00 Pestra velikonočna oddaja —	11.30 Zdaj v tej uri —
15.30	Velikonočna pravljica — 1'8.30 Šport in glasba —	19.15 Mi igramo — 20.00 Pester
večer.
Torek, 20. april:
11.00	Pozdrav za mesto in deželo — 14.30 Slov. poročila in objave. Zdravniški vedež:
Preslabo delovanje ščitne žleze — 15.30 Za ženo in družino — 18.30 Poje zbor Slovenske Filharmonije p. v. J. Hanca — 20.00 Državna operna predstava.
Sreda, 21. april:
10.45	Iz ženskega sveta — 14.30 Slov. poročila in objave. Za ženo in družino — 17.05 Zabavni koncert — 20.00 Igra godba Piber-stein —	20.45 Silager tako — ali tako! —
21.00	Zelje, tki jih radi izpolnimo.
Četrtek, 22. april:
10.45	Veder dopoldne — 14.30 Slov. poročila in objave. Za našo mladino — 15.30 Dobro zabavo — 18.45 Kmečka oddaja — 20.00 Operetne pesmi za spomlad.
Petek, 23. april:
10.45	Za dom — 14.30 Slov. poročila in objave. Za naše male poslušalce — 16.25 Za dekleta in fante — 18.45 Kmečka oddaja —
20.00	„Kralj Odipus“ — 23.00 Moderna literatura.
RADIO LJUBLJANA
Sobota, 17. april:
12.15	Cicibanom — dbber dan! — 13.45 Za pionirje —	14.45 Zabavni zvoki — 16.00
Kulturni pregled —	17.30 Okno v svet —
18.20	'Ljudsko-prosvetni obzornik — 20.00 Pisan sobotni večer.
Nedelja, 18. april:
8.15	Vesele pesmi za prijetno nedeljsko jutro — 9.00 Pol ure za našo vas — 11.00 „Po naši lepi deželi" — 13.40 'Glasbeni mozaik —	14.00 Otroška predstava — 14.30
Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov —
15.15	Želeli ste — poslušajte! — 19.30 Opera.
Ponedeljek, 19. april:
12.20 Nekaj za ribiče — 13.45 Za mlade pevce in godce — 14.05 Slovenske narodne in umetne pesmi — 15.30 Šolska ura za nižjo stopnjo —	18.30 Zdravstveni nasveti —
18.40 Poje Mariborski komorni zbor — 20.00 Radijska univerza.
Torek, 20. april:
11.00	ŠoKka ura —	12.00 Domače pesmi
izvaja Trio Slavko Avsenik — 12.20 Kmetijski nasveti — 13.45 Nove knjige —	16.00
Naši in inozemski solisti «pred mikrofonom — 17.10 Pisan spored slovenskih narodnih pesmi — 18.00 Športni tednik — 18.30 Filmske melodije — 21.00 Literarni večer.
Sreda, 21. april:
12.20	Nasveti za dom — 13.45 Za pionirje
—	15.30 Šolska ura za višjo stopnjo — 17.10 Pesmi iz -Slovenske Benečije — 20.00 Radijska igra.
Četrtek, 22. april:
12.15	Cicibanom — dober dan! — 13.45 Iz znanosti in tehnike — 13.55 -Domače pesmi za -ples in razvedrilo... — 17.10 Igrajo veliki zabavni orkestri — 18.30 Družinski pogovori
—	18.40 Zabavni zvoki — 20.00 Kulturni pregled — 20.-15 ,,-Četrtkov večer slovenskih n-arodnih pesmi".
Petek, 23. april:
12.20	Kmetijski nasveti — 13.45 Za pionirje — 14.05 Za vsakogar nekaj — 15.30 Umetne in narodne pesmi — 15.50 Modni kotiček
—	16.00 Želeli ste — poslušajte! — 18.25 Jezikovni pogovori — 20.10 Večerni operni 'koncert.
Izdajatel.i, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek. Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometeirgasse 10. Telefon 16-24. Za vsebino odgovarja; Rado Janežič. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov Klagenfurt, 2, PostschlieBfach 17.