LUCIJ AN VUGA
Z MESEČINO VZVALOVIJO SANJE
DA ME PREN1TIJO NOVI UPI
v zibljajih že nastaja sporočilo razvozljivo le v odmerku časa ki preblisne v mnogočasju
vzpnem na prste se ves zbegan ne vedoč in ne meneč se za obzorje ki le prvo je od brez števila
v mečih čutim bolečino onemoglo strast po visočini brezupno hrepenenje seči onkraj
drobi skelet se od napora
v krču mišice ohranjajo ravnotežje
da me prenitijo novi upi
TEMA RAZPOLAVUA DOSEGUIVO
naspajkane drobtinice svetlice očaran od naključnega cvetenja kamen se sprosti v tihoti teme
kapljevinasti roji s stropa utrinjajo se v presledkih utripa toda vse je zunaj časa
tema razpolavlja dosegljivo drugo vse je onkraj neotipljivo le sluh spreda mehko tkanje
832
Lucijan Vuga
Z MESEČINO VZVALOVIJO SANJE
drživa se za roki med iskanjem saj veva za nekakšno končno vezje odkoder tipa k nama srčika šuma
VSE PRENEŽNO DA BI ZBODLO
lobodičje v tkivu kamna rdeče jagode v popkih stvarstva v presečiščih vseh soredij
z roko sežem do tja nežno vse prenežno da bi zbodlo tako nežno da ni stvarno
to raztrešči se v spominu
tihost tišja in najtišja
vsa v razpokah scelna gmota
postojiva v zarezi časa
da se mena v ščip prelije
in z mesečino vzvalovijo sanje
833