Prosvctna zveza ob desefletnici države. Prosvetna zveza v Mariboru je imela v petek, dne 30. novembra, v Mariboru svoj občni zbor. Njen predsednik, narodni poslanec dr. H o hn j e c je pri tej priliki imel govor, v katerem je razpravljal o velikem pomenu narodne države za ohranitev narodnosti in o nalogah ljudske prosvete napram državi. V naslednjem podamo glavne misli iz njegovega govora: Karod brez lastne države je v svetovnl zgodovini nepoznan. Nemški učenjak Hegel je rekel, da Se v svetovni zgodovini jemljejo v poštev samo tisti narodi, ki tvorijo iastno državo. Kako resniCna je ta beseda, dobro vemo Jugoslovani iz lastovite skušnje. Za svetovno zgo'dovino amo bili količina brez vrednosti. Širji svet nas ni poznal, niti Be ni hotel potruditi, da bi nas spofcnal. Njegovo zanimanje je bilo namenjeno samo večjim narodom, ki ismo jim bill politično podrejeni in iki smo jim robovali. Slovenska naša 'domovina je bila, kakor toži naš pesnik, »vsemu svetu nepoznana, odnikogar spoštovana.« Kolikor pa jo je Bvec poznal, ji je večinoma bil sovraKert ter jo je preziral in zatiral. Vsakega rodoljuba je to globoko v srce bolelo. Nežnočutni pesnik Simon Gre gorčič je tej boli dal žaloben izraz v Bvoji pesmi »Domovini«, v kateri bridko toži: »Sovražen svet te le prezira, prezira te in te zatira!« Pesnik iskoro brezupno vpraša: »Kdaj solnce Elato sine ti?« Na to dolgoletno vprašanje naših rodoljubov je dala odgovor svetovna ivojna. Ko so se razgrnili in razvlekli njenl oblaki, je zlato solnce zasijalo Itudl Jugoslovanom. To, kar smo ved Do zahtevali. smo dobili: prostor na isolncu med drugimi narodi. Prej so nam drugi narodi krojili usodo, seidaj smo postali gospodarji svoje uBode. Pregovor: »Vsak je svoje sreCe Ikovač«, je začel postajati resnica tuidi za nas kot narod; prej pa so dru|gi narodi našemu številno majhnemu narodu kovali sreCo ali nesrečo, kakor so hoteli. Naloga naše narodne države. "Potek svetovnih dogodkov je nas Jugoslovane dvignil, da nas svetovna zgodovina ne more več prezirati, taarveč nas mora jemati v poštev. Dobili smo prostor na solncu. Naša velika naloga, ki jo moramo rešiti v svoji narodni državi, je ta, da narod dvignemo k solncu prosvete, omike in kulture. Na temelju svobode in edinosti, ki ga mora braniti naša država, moramo graditi blestečo zgradbo narodne kulture ter tako dokazati, da smo vredni onega prostora na solncu, ki ga je nam mednarodni svet priznal. Ako se mod«yne države ponašajo s pridevkom kdlturne države, mora se naša država vestno in vztrajno truditi, da s širjenjem kulture in prosvete med ljudstvom doseže svoj življenski namen ter tako zasluži častni pridevek kulturne države. Da je širjenje izobrazbe in vzgoja ljudstva naloga vsake države, spričuje znani angleški učenjak in narodnogospodarski pisatelj Adam Smith, ki je rekel: »Vzgoja preprostega človeka je stvar, ki je pri njej udeležena splošna blaginja. Kakor mora oblast nastopiti, da prepreči razširjenje gobavosti med ljudstvom, tako mora tudi vse storiti, da prepreči razširjenje in napredovanje moralnih bolezni, ki so nerazloCljive od nevednosti. »Izobrazujte in vzgojujte ljudstvo«, je bil poslednji opomin, ki ga je pred svojo smrtjo sporočil narodu veliki Washington, u. tanovitelj Zedinjenih držav Severne Amerike r Mh prvi ^predsednik. Za Slovence je narodna omika bila zveličanska. Mi Slovenci smo si bili vedno v svesti velikega pomena ljudske izobrazbe in vzgoje, Veliki učitelj slovenskega ljudstva škof Martin Slomšek je ustvaril in med ljudstvom razširil geslo o »zvoličanski narodni omiki«, za katero je vera luč, materni jezik pa ključ. Za naš mali narod je narod na omika v resnici bila zveličanska, ker je narod rešila smrti v tujinstvu: v germanizmu, madžarizmu in italijanizmu. To dejstvo sem ugotovil kot govornik o »katoliškem izobraževalnem delu« na slovensko-hfvatskem katoliškem shodu v Ljubljani leta 1913, kjer sem med drugim rekel: »Naše izobraževalne organizacije so tudi močne narodnoobrambne trdnjave, sezidane iz granita zvestih krščanskih slovenskih src. Vešči in vneti stražarji stojijo tij na braniku za vero sveto in domovino drago. Nepremagljive bodo te trdnjave in z njimi naša domovina, dokler se bodo po naših društvih ostrili uma svitli meči ter se bo užigal v srcih plamen krščanske zvestobe in narod ne zavesti in vzbujal stud nad neznačajnim odpadništvom in plačanim janičarstvom.« Razvoj dogodkov pred in med svetovno vojno je te moje besede potrdil. Narodna omika in narodna zavest, vzbujena in gojena v izobraževalnih organizacijah, je ostala nepremagljiva in nezlomljiva in v tej nepremagljivosti je bila zajamčena zmaga slovenskega naroda. Naše izobraževalne organizacije so bile močne, neporušljive barikade "(utrdbe) slovenstva in jugoslovanstva na najbolj izpostavljeni točki jugoslovanskega ozemlja. Radi tega je naša Pr