Listek.
573
kore niso potrebni, tako vzbuja i nam omenjeni veseli prevrat večjo radost nego slučajna nepotrebnost njegova. O drugih »Jezičnikovih« letnikih smo z zadovoljnostjo poudarjali, da so prosti tiskarskih pomot. Tega o zadnjem ne moremo trditi; kajti kazi ga več po-greškov, med kojimi nekateri zelo motijo; (prim. str. 91: »Der Aufmerksame v Gradci 1.   1820 Nr.  45  in 1.   1881«  mesto   18^1).
Konečno toplo priporočamo najnovejše to delo trudoljubivega g. strokovnjaka vsem prijateljem slovenske knjige; našli bode v njem marsikaj zanimljivega in poučnega.
Fr.   Wiesthaler.
Wolfova slavnost v Idriji se je dne 14. t. m. zvršila po vsporedu, natisnenem v zadnji številki našega lista. Vsi ljubljanski udeleženci so polni hvale, kako prijazno, kako gostoljubno jih je sprejela narodna Idrija. Bil je lep narodni praznik! — Spominska plošča ima nastopni napis:
» V Idriji je bil rojen 14. rožnika 1782
ANTON ALOJZ/J W0LF,
knezoskof ljubljanski.
Bil je preblag mecen kranjske dežele, ustanovitelj Alojzijevišča, svojenm narodu
je podaril sveto pismo in slovarja in Idrije bil je največji dobrotnik.
Umrl v Ljubljani 7. svečana 1859. leta.
V hvaležni spomin postavili sorojaki 1886.«.
»Cuore«. — V letošnjem »Ljubljanskem Zvonu« na 203. strani je gospod Stritar nekoliko kratkih, a lepih besed izpregovoril o zlati knjigi »Cuore«, gorko jo priporočuje' mladeničem in odrašcencim. Da ta knjiga De Amicisova resnično zaslužuje zarad svoje izvrstnosti občno priznanje, o tem pričajo obilne kritike imenitnih mož, objavljene ne samo v italijanskih, nego tudi v drugih inostranih listih. Vseh vkup je 72, ki soglasno priznavajo vrednost  —   »Srca«.  —
Na mrzlem severu v St. Peterburgu, v vroči južni Ameriki v Buenos-Airesu, na Nemškem, Francoskem in Srbskem, — pa tudi v središči cesarstva našega — na Dunaji —  poveličujejo zlato knjigo  —   »Cuore«.
Bodi nam dovoljeno samo na kratko omeniti nekatere izmed obilnih kritik. Tako piše 11. pr. »Corriere della Sera« v Milanu: »Te knjige ni spisal učitelj po zvanji, niti ne šolski nadzornik, niti slaven pedagog, ampak — umetnik, zato živi in govori njegov svet, njegovo srce bije in poučuje brez vsake dijalektike in katedrske učenosti. Protagonist v tej knjigi živi jedno leto v šoli s petdesetimi, večinoma dobrimi, pa tudi slabimi součenci. Nad njimi je učitelj, blaga duša, okoli njega so učiteljice, učiteljski pomočniki, pravi mučeniki, velikani v potrpežljivosti in zatajevanji. — In odrasli ljudje ne nahajajo li ničesar v tej knjigi? Oni jo bodo čitali, da še jedenkrat prežive ona srečna leta prve mladosti, da se spominjajo zopet izgubljenih in pozabljenih prijateljev; tudi tiste vsako-mesečne povesti utegnejo marsikoga zanimati..........Ta knjiga bode vendar povzdignila jeden, skoraj bi rekel zaničevan stan — in pokazala njegovo vrednost, izpričala bode, koliko trpe in vendar toliko dobrega sejejo v mlada srca  — učitelji.«
„Fanfulla della Domenica" v Rimu piše: »De Amicis govori z otroki, kakor do zdaj še nihče ni govoril ž njimi; vedno kaže vzglede, ki so resnični, polni ljubezni do bližnjega, navdušuje bralca za domovino, uči spoštovanje do roditeljev in starejših lju-dij . . . Kdo neki ne vidi vsak dan teh živih, veselih, malih dečkov? Kdo jih ne srečuje vsako jutro po ulicah, kadar gredo v šolo in kakor nam jih kaže De Amicis? Nekatere zavite v prevelike suknje, druge zopet oblečene po najnovejši šegi; roke imajo ozeble in lica bleda .... V tem stoletji se človeku že gnusi realizma in radi čitamo knjigo idejalno-sentimentalno.« — „77 Pensiero" v Nizzi govori tako: »Skratka, vsa knjiga je lepo zbrana vrsta dobrih vzgledov,  da jih posnemamo,  — modrih naukov,  da se po njih  rav-