Polemika. IVAN MICHLER: Telovadba in šport. V ,,Učit. Tov." z dne 4. junija 1919 je tovariš Stenovec pričel s polemiko glede sestave podrobnega učnega načrta za telovadbo in izrazil bojazen, da ta ne bo odgovarjal vsem potrebam novejšega časa, posebno pa še potrebam prihodnosti ne. Ko sem meseca januarja t. 1. zopet nastopil civilno službo, sem se že resno pečal z idejo ref. tel. vzgoje. Kot star športnik, državno izprašan učitelj telovadbe za srednje šole in velik Ijubitelj prirode nisem potreboval za to idejo vzpodbude ravno iz časopisov, kakor misli tov. Stenovec — nastala je v meni že leta 1914 na Dunaju, kjer sem po dokončanem kurzu položil državni izpit za telovadbo. Vrnivši se v domovino, sem pa tudi jaz začel zopet iznova učiti se ,,Marsch eins". Toliko glede postanka ideje, da ne bo ni!i'e v zmoti. Nadalje se tov. Stenovec obrega v to, da seni v članku v ,,Učit. Tov." z dne 7. maja t. 1. pod naslovom ,,Tel. vzgoja, šport in šola" popoinoma prezrl telovadbo, da nisem oraenii niti turnvereinskega tel. sistenia, niti Tyrševega, dasi nista tako daieč kot Amerika in da nisem omenii uspehov sistematične telovadbe slor venskega Sokola. Ze naslov sam »Telesna vzgoja, šport in šola", če ga dobro premisli, mu iahko utemelji, zakaj sem vse to izpustii. Saj ni bil namen članka opozoriti javnost na telesno-vzgojni pomen telovadbe, ker je itak že vsakemu znan, pač pa na telesno-vzgojni pomen lahke atletike in drugih športov, ki so pri nas še malone docela nepoznani. Mislim torej, da je bil napad tov. Stenovca na mojo osebo, češ, da popolnoma preziram Sokola in njegove zasluge, čisto neutemeljen in prenagljen, zato mu tudi jaz prav prijateljsko svetujem, naj bo drugi pot previdnejši. Preden zaključim, se tov. Stenovcu tudi najlepše zahvaljujem za prijazni nasvet, da naj predelam Tyršev telovadni sistem — prišel je prepozno! Kar pa se tiče podrobnega učnega načrta za telovadbo, ga lahko v toliko umirim, da ga dosedaj sploh ne sestavljam — v Gašparijevem sfnislu ga itak nisem nameraval — iz različnih razlogov. S tem zaključujem vsako nadaljnjo polemiko o tej temi. ,,S 1 o v e n e c" z dne 15. junija 1919, št. 136, poroča ,,izpred sodišča" o tožbi profesorja Rudolfa Grošlja proti profesorju dr. Josipu Menceju. Kot priča je bil tudi zaslišan upravni gospodarski poročevalec višjega šolskega sveta, vladni svetnik g. dr. ^ran Skaberne. Po ,,Slovenčevem" poročilu je g. dr. Skaberne izpovedal, ,,d a j e n a b i r a 1 p r o f. d r. Mencej material in gaizročil ravnatelju Dimniku, ki jeporočal o njem višjemu deželnemu šolskemu svetu". Pooblaščeni smo izjaviti, da ravnatelju Dimniku niti znano ni bilo, da se profesorja Rudolf Grošelj in dr. Josip Mencej tožita in sploh o tej tožbi ni nikdar govoril ne s profesorjem Grošljem in ne s prof. dr. Mencejem. Tudi ni prof. dr. Mencej nabrani material izročil ravnatelju Dimniku in leta tudi ni nikdar poročal o njem višjemu šolskemu svetu. Gospod dr. Skaberne se je izjavil napram ravnatelju Dimniku, da teh zgoraj omenjenih besedi ni govoril pri razpravi in to potrjuje tudi g. prof. dr. Mencej. Ne vemo, kako pride ,,Slovenčev" poročevalec do popolnoma napačnega poročila.