Delo in varnost Revija za varnost in zdravje pri delu in varstvo pred požarom 4/2012 Osrednja tema Hrup in graditev objektov Slovenija naj bi se z novo uredbo o odpadkih bolj približala družbi recikliranja —i— -v • 'II' * I*** Težave pri pridobivanju soglasij in dovoljenj s področja varstva okolja |Iz pfilHBF prdPSBh Protihrupna sanacija frezalne linije ! 4Ét ZVD 2VD ij,vJ tù varsfvLi pri «4u d d. crn 3 tir* Tf! m iiiikIk. rw:- in Iprtr! OLIMPIJSKI KOMITE SLOVENIJE 1 ZLATI STROKOVNI PARTNER OLIMPIJSKEGA KOMITEJA SLOVENIJE Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana, letnik LVII, avgust 2012, 13,77 eur POSEBNA PONUDBA ZA t-lT IS REKREATIVCE - 20% Center za medicino in šport OSNOVNI PREVENTIVNI PREGLED ŠPORTNIKA REKREATIVCA • Ekg pregled • Spiroergometrija • Osnovni hemogram (krvna slika) • Pregled specialista medicine športa • Merjenje telesne sestave (%maščobne mase, mišične mase, voda v telesu) • Nasvet za vadbo OBREMENITVENI TEST NA TEKALNI STEZI ALI KOLESU • Obremenitveni ekg • Krvni tlak pri največji obremenitvi • Največja poraba kisika (Vo2max) • Določitev laktatnega praga • Svetovanje pri vadbi PREGLED PRI SPECIALISTU MEDICINE ŠPORTA IN FIZIOTERAPEVTU • Pregled gibal (mišice, ahilove tetive, sklepi) • Pregled stabilnosti gležnja in kolena • Nasvet za vadbo moči in stabilizacije gležnja in kolena NA VSE OSTALE STORITVE CENTRA ZA MEDICINO IN ŠPORT PA VAM NUDIMO 10% POPUST. Kontakt: T: 01 585 51 64, M: 031 637 880, E: cms@zvd.si ZVD ZVD Zavod za varstvo pri delu, d.d., Chengdujska cesta 25, 1260 Ljubljana - Polje T: 01 585 51 00, F: 01 585 51 01, W: www.zvd.si, E: info@zvd.si Vsebina Delo in varnost Izdajatelja: ZVD Zavod za varstvo pri delu d. d. Chengdujska cesta 25, 1260 Ljubljana Polje CENTERKONTURA d. o. o. Linhartova 51, 1000 Ljubljana Založnik: ZVD Zavod za varstvo pri delu d. d. Chengdujska cesta 25, 1260 Ljubljana Polje Izvršni direktor in član upravnega odbora: Miran Kalčič Odgovorna urednica: Andreja Tasič Urednik znanstvene priloge: prim. prof. dr. Marjan Bilban Uredniški odbor: mag. Kristina Abrahamsberg, prim. prof. dr. Marjan Bilban, mag. Ivan Božič, Karl Destovnik, Miran Kalčič, Jana Konček Cigula, Ladi Lebar, dr. Maja Metelko, Tatjana Polanc Uredništvo in sodelavci: mag. Nataša Belopavlovič, mag. Borut Brezovar, Janez Fabijan, dr. Primož Gspan, Jernej Jenko, Peter Pogačar, mag. Miro Škufca, asist. Metka Teržan, mag. Cveto Uršič, Mirko Vošner, Janez Zavrl, Saša Žebovec, mag. Bojan Žlender Oblikovanje: Ana Destovnik Fotografije: arhiv ZVD d. d. Uredništvo in izvedba: CENTERKONTURA d. o. o. Telefon: (01) 280 34 55, e-pošta: zalozba@centerkontura.si Trženje in naročila: Jana Konček Cigula Telefon: (01) 585 51 28 Izhaja dvomesečno Naklada: 650 izvodov Tisk: Grafika Soča d. o. o., Nova Gorica Cena: 13,77 EUR z DDV Odpovedni rok je tri (3) mesece s priporočenim pismom. Vsako spremembo naslova sporočajte uredništvu pravočasno. Povzetki člankov so vključeni v podatkovni zbirki COBISS in ICONDA. Revija DELO IN VARNOST je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 622. Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov je dovoljen samo s soglasjem izdajatelja. Foto na naslovnici: arhiv ZVD UDK 616. 628.5 331.4 614.8 ISSN 0011-7943 Delo in varnost Številka 4/2012 Uvodnik 4 Osrednja tema Primož Gspan - Hrup in graditev objektov 5 - Podatki o ravnanju z odpadki za leti 2008 in 2009 9 Katarina Železnik Logar - Slovenija naj bi se z novo uredbo o odpadkih bolj približala družbi recikliranja 18 Adrijana Viler Kovačič - Težave pri pridobivanju soglasij in dovoljenj s področja varstva okolja 22 Iz prakse za prakso Vladimir Jenko, Ferdinand Deželak - Protihrupna sanacija frezalne linije v Plami-pur 34 Novice Darja Šporar Oblak - Vrzeli slovenskega zdravstvenega sistema 39 Miran Pavlič, Jernej Jenko - Videokonferenca - oblika sodelovanja stroke varnosti na mednarodni znanstveni konferenci Razvoj in znanost David Levovnik, Marija Molan - Postopek oblikovanja varnostne kulture - poti in pasti Vi sprašujete, mi odgovarjamo 42 44 Zaradi množičnosti zadev in zahtevnosti dokumentacije z obstoječim kadrom, ki se stalno zmanjšuje, je možna situacija, da se soglasij ne bo moglo izdajati v rokih. Če se bo zaradi tega štelo, da je bilo soglasje izdano (molk organa), to lahko privede do resnih negativnih posledic v okolju, saj obstaja bojazen, da varstvo pred poplavami ne bo ustrezno zagotovljeno, varstvo pitne vode pa tudi ne bo zadostno varovano pred morebitnim onesnaženjem. (Več na strani 22) Dobra varnostna kultura je nekaj, k čemur bi moralo težiti vodstvo prav vsakega podjetja, ki želi na svojem področju delovati vsaj nekaj časa. Kadar govorimo o nevarnih tehnoloških sistemih, se le redkokatera besedna zveza uporablja pogosteje kot varnostna kultura. Ne glede na to lahko rečemo, da je o varnostni kulturi in njenem pomenu znanega sorazmerno malo. (Več na strani 44) Uvodnik Spoštovane bralke, spoštovani bralci, v tokratni številki revije Delo in varnost smo se posvetili okolju. Tako lahko že v prvem članku preberete o novem pravilniku o zaščiti pred hrupom v stavbah, ki se nanaša na fazo načrtovanja in graditve objektov, in sicer posebej na zaščito pred hrupom. V drugem članku smo pripravili kratek pregled ravnanja z odpadki v Sloveniji za leti 2008 in 2009. Kako naj bi se Slovenija z novo uredbo o odpadkih, sprejeto decembra 2011, bolj približala družbi recikliranja, preberemo v naslednjem članku Osrednje teme. Uredba namreč uvaja nov pristop glede ravnanja z odpadki, ki je osredotočen na preprečevanje nastajanja odpadkov in uporabo neizogibnih odpadkov kot vira. Preberete lahko tudi, s kakšnimi težavami in administrativnimi ovirami se lahko srečujemo pri pridobivanju soglasij in dovoljenj s področja varstva okolja. Članek govori o tem, da dovoljenja in soglasja ne bi smela biti sama sebi namen, čas njihovega pridobivanja bi moral biti mnogo krajši. Zato bi bilo treba stremeti k poenostavitvam postopkov in odpravi administrativnih ovir. V rubriki Iz prakse za prakso pa smo objavili, kako so se v podjetju Plama-pur lotili protihrupne sanacije frezalne linije. Novičke tokrat prinašajo predstavitev posvetovanja o vrzelih slovenskega zdravstvenega sistema in kako so člani Društva varnostnih inženirjev Ljubljana z modernim pristopom sodelovali na mednarodni konferenci v Nišu. V znanstveni prilogi govorimo tokrat o poteh in pasteh postopka oblikovanja varnostne kulture. Kaj početi z različnimi vrstami odpadkov in kaj se z odpadki dogaja v Sloveniji, pa si lahko preberete v rubriki Vi sprašujete, mi odgovarjamo. Uredništvo revije Delo in varnost vam želi prijetno branje. Hrup in graditev objektov Eden od temeljnih ukrepov predhodnega varstva je vgrajena varnost v objekt, torej takšno načrtovanje in graditev objekta, da zgrajeni objekt izpolnjuje temeljne varnostne zahteve za čas njegove eksploatacije. To velja tudi za hrup. ti stavb,2 katerega veljavnost bo potekla 31. decembra 2012, ker ne ustreza več sodobnim zahtevam. Prvotni pravilnik2 izhaja iz bistvene zahteve št. 5 po direktivi 89/106/EEC3 in se v glavnem omejuje na zvočno izolativnost stavb, namenjenih za bivanje in delo ljudi, določa mejne ravni hrupa v »bivalnih in delovnih prostorih« ter pogoje za izvajalce meritev zvočne zaščite stavb. Namenjen je varovanju pred hrupom, ki prihaja iz drugih prostorov v isti ali drugi stavbi, ki je z njo gradbeno povezana, varovanju pred hrupom hišnih naprav in instalacij v isti stavbi ali stavbah, ki so z njo gradbeno povezane, ter pred zunanjim hrupom, npr. prometa ali obratov, ki s stavbo oziroma bivalnimi prostori niso gradbeno povezani. Med »delovne« prostore prvotni pravilnik2 uvršča: kabinete, poslovne in pisarniške prostore, sejne sobe v stanovanjsko-poslovnih stavbah; učilnice, knjižnice, predavalnice, laboratorije, kabinete, telovadnice v šolah in na fakultetah; ordinacije, ambulante, operacijske dvorane in podobno v bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Eksplicitno pa navaja, da pojem »delovni prostor« v smislu pra-vilnika2 ne zajema industrijskih stavb in skladišč. Prvotni pravilnik2 torej izključuje hrup v proizvodnih obratih, industriji ipd. Avtor: dr. Primož Gspan Na jami 11 Ljubljana 1 Uvod Temelj predhodnega varstva je načrtovanje in gradnja objekta, ker mora biti objekt že načrtovan in zgrajen tako, da lahko uporabnik med njegovo uporabo izpolnjuje zahteve predpisov tudi s področja varnosti in zdravja pri delu. Novi pravilnik o zaščiti pred hrupom v stavbah1 se nanaša na fazo načrtovanja in graditve objektov, in sicer posebej na zaščito pred hrupom. Ta nadomešča obstoječi pravilnik o zvočni zašči- 2. Pravilnik o zaščiti pred hrupom v stavbah Pravilnik o zaščiti pred hrupom v stavbah1 se enako kot prvotni2 nanaša na predhodno varstvo na področju graditve in spada na področje zakona o graditvi objektov. Že v naslovu obljublja več: poleg zvočne zaščite (prostorov), kot njegov predhodnik,2 uporablja širši pojem, namreč: hrup v stavbah. Novi pravilnik1 loči stanovanjske in nestanovanjske zgradbe. Za varnost in zdravje pri profesionalnem delu so pomembne »nesta-novanjske zgradbe«, zato si oglejmo zahteve zanje. 2. člen 2. odstavka pravilnika1 se glasi: »Pri projektiranju nestano-vanjskih stavb, ki so namenjene za delovne aktivnosti, je treba glede zaščite pred hrupom poleg zahtev iz tega pravilnika upoštevati tudi zahteve predpisa o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu.« Pravilnik torej razširja področje urejanja tudi na hrup v objektih, ki so prvenstveno namenjeni organiziranemu delu, kot so npr. obrtni, industrijski objekti in obrati ipd., in torej ne obravnava samo zvočne zaščite. V 9. členu pravilnika1 zahteva v fazi projektiranja objekta: (1) Odgovorni vodja projekta mora v vodilni mapi, v splošnih podatkih o objektu (v obrazcu 0.4, v točki: »Druge klasifikacije«) navesti, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan na podlagi tehnične smernice7 ali na podlagi 8. člena tega pravilnika. (2) Obvezni sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja je elaborat zaščite pred hrupom v stavbah, ki mora vsebovati podatke in izračune iz 10. člena tega pravilnika. (3) Obvezni sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja je tudi izkaz zaščite pred hrupom v stavbah iz tehnične smernice (TSG-1-005).8 Izpolnjen mora biti na način iz četrtega odstavka 10. člena tega pravilnika z izpolnjenim delom »Projektne vrednosti in načrtovani ukrepi (izračunane vrednosti)«. 10. člen pravilnika1 nadalje eksplicitno predpisuje vsebino elaborata: (1) Elaborat zaščite pred hrupom v stavbah mora vsebovati: - navedbo, ali je elaborat izdelan na podlagi tehnične smernice ali na podlagi 8. člena tega pravilnika; - opis rabe stavbe v skladu s predpisom o enotni klasifikaciji vrst objektov; - podatke o ocenjeni ali dejanski ravni zunanjega hrupa in - navedbo projektnih vrednosti zvočne izolacije ali ravni hrupa v stavbi. (2) Za vsak sklop zunanjih in notranjih ločilnih elementov se opravi izračun, pri čemer se izbere tiste značilne prostore in konstrukcije, kjer je pričakovati največji prenos zvoka. V izračunu morajo biti upoštevani tudi vsi morebitni preboji in druge zvočne oslabitve. (3) Elaborat mora vsebovati izračune, s katerimi se dokaže ustreznost zaščite pred hrupom iz 4. člena tega pravilnika. (4) V obrazec Izkaz zaščite pred hrupom v stavbah mora biti vnesen povzetek iz elaborata zaščite pred hrupom v stavbah. Izpolnjeni obrazec mora biti v času gradnje dosegljiv na gradbišču za potrebe gradbenega in inšpekcijskega nadzora. (Op.: pravilnik očitno torej govori o »zaščiti pred hrupom« in ne samo o zvočni izolaciji!) (5) Izkaz zaščite pred hrupom v stavbah, dopolnjen s podatki iz drugega odstavka 12. člena tega pravilnika, je obvezna priloga dokazila o zanesljivosti objekta, kakor je ta določen v ZGO-1.4 Pojasnilo avtorja k točki (3): 4. člen se glasi: Zaščita pred hrupom v stavbah mora zagotavljati varstvo pred zunanjim hrupom (npr. hrupom zaradi prometa, hrupom iz industrijskih objektov), hrupom, ki po zraku prihaja iz drugih prostorov, udarnim hrupom, ki se iz drugih prostorov prenaša prek konstrukcije, hrupom obratovalne opreme in odmevnim hrupom. Za proizvodne prostore sta odločilna emisija hrupa obratovalne opreme, odmevnost kot temeljni akustični parameter prostora, pomemben tudi za razumevanje go- vora, konfiguracija in zasedenost prostora, položaj delovnih mest, zahtevnost opravil zaposlenih idr. Pravilnik1 zahteva tudi glede hrupa revizijo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. In sicer: (1) Revizija projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja je, poleg primerov, navedenih v ZGO-1, obvezna tudi takrat, kadar projektant manj zahtevno stavbo projektira v skladu z 8. členom tega pravilnika in se revizija opravi po postopku in z udeleženci, določenimi v ZGO-1. (2) Predmet revizije manj zahtevne stavbe iz prejšnjega odstavka je izključno pregled elaborata za- ščite pred hrupom v stavbah in kontrola brezhibnosti tistih sestavin arhitekturnega načrta in načrta strojnih inštalacij v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, s katerimi se dokazuje, da predloženi projekt izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika na najmanj enakovredni ravni, kakor če bi bila uporabljena tehnična smernica in v njej navedeni dokumenti. (3) V povzetek revizijskega po- ročila skladno s predpisom, ki ureja projektno dokumentacijo, odgovorni revident vnese le tiste podatke, ki so bistveni za obseg revizije iz prejšnjega odstavka. S podpisom revizijskega poročila potrdi le to, da iz njegove revizije izhaja, da projekt izpolnjuje zahteve tega pravilnika. Pravilnik1 ponovno zahteva v več-stanovanjskih stavbah in zahtevnih stavbah tudi kontrolne meritve pri zgrajenem objektu, ki so bile s trenutno veljavnim pravilnikom2 ukinjene, se je pa ukinitev v praksi izkazala kot pomembna administrativna napaka. OPTIČNO SEVANJE in Uredba o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti umetnim optičnim sevanjem (Uradni list RS, št.: 34/2010) Ponujamo vam paket storitev za obvladovanje optičnega sevanja: ocena nevarnosti za posamezna delovna mesta, kjer so prisotni viri umetnih optičnih sevanj, izvedba meritev optičnega sevanja na delovnih mestih, kjer je to smiselno in potrebno, označevanja naprav z opozorilnimi znaki za nevarnost optičnega sevanja (SIST EN 12198), izdelava oz. revizija ocene tveganja na delovnem mestu z opredeljenim tveganjem zaradi prisotnosti umetnih optičnih sevanj, izvedba strokovnega usposabljanja za delavce, ki delajo na delovnih mestih v prisotnosti umetnih virov optičnega sevanja, preventivni in periodični zdravstveni pregledi za delavce, ki delajo v okolju s povečanim tveganjem. ZVD lelu d.d. Chengdujska cesta 25 1260 Ljubljana Polje T: 01 585 51 00 F: 01 585 51 01 W: www.zvd.si E: info@zvd.si Kontaktni osebi: Tom Zickero Andraž Tancek T: 01 585 51 63 T: 01 585 51 96 M: 041 674 007 M: 051 671 809 Z NAMI JE VARNEJE E: tom.zickero@zvd.si E: andraz.tancek@zvd.si 3 Diskusija in zaključki Hrup ostaja pomemben dejavnik v delovnem okolju. Ne le za ohranitev slušne sposobnosti populacije, ki se ji obeta daljša delovna (izpostavljenost) in življenjska doba (naravni upad slušne zmožnosti), ampak tudi kot povzročitelj poklicne naglušnosti ter številnih ekstra-avralnih škodljivih učinkov (povišan krvni tlak, ishemične bolezni, utrujenost, motnje koncentracije, pozornosti, sporazumevanja, zmanjšana delovna učinkovitost, razvoj bolezni dihal, prebavil, vpliv na imunski sistem, stres, doživljanje okolja, duševne motnje idr.). Ne nazadnje so lahko posledice hrupa pri delu tudi delovni spori, sodni postopki in odškodnine itd. Pravilnik o zaščiti pred hrupom v stavbah1 je predpis s področja zakona o graditvi objektov.4 Vendar posega tudi na področje dela. Zato ga moramo upoštevati kot dodatni predpis k splošno znanim predpisom5, 6 o varovanju delavcev pri delu pred hrupom, ki izhajajo in ZVZD-1. Pravilnik posredno tudi deloma operacionalizira 25. člen ZVZD-1 o predhodnem varstvu, s tem da v točki (1) 25. člena zakona sicer nedorečen pojem »dokumentacije« uvršča hrup med elaborate, ki imajo v sistemu projektne dokumentacije mesto določeno v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD).4, 7 4 Viri 1. Pravilnik o zaščiti pred hrupom v stavbah, Ur. l. RS, št. 10/2012. 2. Pravilnik o zvočni zaščiti stavb, Ur. l. RS, št. 14/1999. 3. Direktiva 89/106/EEC: Direktiva o gradbenih proizvodih ter pripadajoči razlagalni dokumenti. 4. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), Ur. l. RS, št. 110/2002, z dopolnitvami. 5. Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 43/2011. 6. Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu Ur. l. RS, št. 7/2001. 7. Navodila o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije, IZS, marec 2011. 8. Tehnična smernica TSG-1-005: 2012 - Zaščita pred hrupom v stavbah, MOP. USPOSABLJANJE OPERATERJEV SOLARIJEV ZVD ZVD d.d. je s strani Ministrstva za zdravje - Uprave RS za varstvo pred sevanji pooblaščen za izvajanje usposabljanja osebja v solarijih; št. pooblastila: 1234-1/2010-3 Program seminarja: Skladno z 18. členom Pravilnika o minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojih za opravljanje dejavnosti higienske nege in drugih podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št.: 104/2009) so na usposabljanju podrobno razložene vsebine o: delovanju solarijev, UV sevanju, bioloških učinkih, zdravstvenih tveganjih, tipih kože, dozah izpostavljenosti. Chengdujska cesta 25 1260 Ljubljana Polje T: 01 585 51 00 F: 01 585 51 01 W: www.zvd.si E: info@zvd.si Z NAMI JE VARNEJE Kontaktni osebi: Tom Zickero Andraž Tancek T: 01 585 51 63 T: 01 585 51 96 M: 041 674 007 M: 051 671 809 E: tom.zickero@zvd.si E: andraz.tancek@zvd.si "V. Podatki o ravnanju z odpadki za leti 2008 in 2009 Vir: Arhiv ministrstva za okolje in prostor • Količine nastalih komunalnih odpadkov (podatki za leto 2009 so v oklepaju) V letu 2008 je v Sloveniji nastalo 922.830 (912 981) ton komunalnih odpadkov, od tega 3.024 (3.577) ton nevarnih komunalnih odpadkov. Glede na leto 2007 se je količina nastalih komunalnih odpadkov povečala za 4,2 % (glede na leto 2008 zmanjšala za 1,1 %), količina nastalih nevarnih komunalnih odpadkov pa za 4,0 % (18,2 %). • Količine odpadkov, zbranih z javnim odvozom Z javnim odvozom je bilo v letu 2008 zbranih za 0,1 % več (v letu 2009 pa 2,6 % manj) komunalnih in njim podobnih odpadkov kakor leto prej. Z javnim odvozom je bilo zbranih največ t. i. drugih komunalnih odpadkov, 82,1 % (79,7 %), 8,2 % (8,6 %) je bilo ločeno zbranih frakcij, 5,0 % (6,7 %) odpadne embalaže ter 4,7 % (5 %) odpadkov z vrtov in parkov. • Količine odpadkov, odloženih na odlagališčih za nenevarne odpadke V letu 2008 je bilo v Sloveniji na odlagališčih za nenevarne odpadke odloženih 336 kg (v letu 2009 pa 309 kg) komunalnih odpadkov na prebivalca oziroma 403 kg (369 kg) vseh odpadkov na prebivalca. Količina vseh odloženih odpadkov na odlagališčih za nenevarne odpadke se je glede na leto 2007 povečala za 1,4 % (glede na leto 2008 pa zmanjšala za 8,7 %), medtem ko se je količina odloženih komunalnih odpadkov zmanjšala za 0,4 % (8,3 %). V letu 2008 je bilo največ odpadkov odloženih na odlagališčih za nenevarne odpadke (79,1 %) (79,2 %), na industrijskih odlagališčih je bilo odloženih 20,2 % (20,4 %) odpadkov in na odlagališču za nevarne odpadke le 0,7 % (0,4 %) odpadkov. Skupna letna količina odpadkov, zbranih z javnim odvozom (t) 2008 2009 Skupaj* 847.451 825.747 Ločeno zbrane frakcije (razen odpadne embalaže) 69.525 70.887 Odpadki z vrtov in parkov 40.195 41.348 Drugi komunalni odpadki 695.638 657.990 Odpadna embalaža 42.093 55.523 Seštevek se zaradi zaokroževanja ne ujema. Količine z javnim odvozom zbranih komunalnih in njim podobnih odpadkov, vključno z ločeno zbranimi frakcijami, Slovenija, 2008/2009 Odložene količine odpadkov (t) 2008 2009 Odloženo skupaj* 1.039.611 947.977 Odloženo na odlagališčih za nenevarne odpadke (komunalnih odlagališčih) 822.722 750.743 Odloženo na industrijskih odlagališčih 209.544 193.189 Odloženo na odlagališčih za nevarne odpadke 7.345 4.046 Odložene količine odpadkov v Sloveniji, 2008/2009 Količine odpadkov, odložene na komunalnih odlagališčih, Slovenija • Podrobnosti o zbranih količinah po klasifikacijskih številkah odpadkov: ID Odpadek Zbrana količina odpadka v 2009 (t) 200301 Mešani komunalni odpadki 585.751,970 200307 Kosovni odpadki 43.756,099 200201 Biorazgradljivi odpadki 34.023,478 200101 Papir in karton 26.258,127 150101 Papirna in kartonska embalaža 19.334,347 150107 Steklena embalaža 16.615,892 200304 Greznični mulj 16.124,400 200108 Biorazgradjivi kuhinjski odpadki 15.650,350 150102 Plastična embalaža 11.799,460 200138 Les, ki ni naveden pod 20 01 37 11.109,511 170107 Mešanice betona, opek, ploščic, keramike 10.904,429 190805 Mulji iz čist. naprav kom. odpadnih voda 10.552,640 200303 Odpadki iz čiščenja cest 9.407,750 200140 Kovine 6.251,683 170904 Mešani gradbeni odp. in odp. iz rušenja 6.081,628 170506 Izkopani material, razen 17 05 05 5.151,654 170605 Gradbeni materiali, ki vseb. azbest 4.797,376 200203 Drugi odpadki, ki niso biorazgradljivi 4.172,494 150106 Mešana embalaža 4.017,454 200202 Zemlja in kamenje 3.152,176 200199 Drugi tovrstni odpadki 2.796,654 191006 Druge frakcije, razen 19 10 05 2.604,060 150104 Kovinska embalaža 2.450,390 170504 Zemljina in kamenje, razen 17 05 03 2.371,640 170201 Les 2.252,329 200136 Zavržena električna in elektronska oprema 2.096,362 200306 Odp. iz čiščenja komunalne odpadne vode 1.954,486 200139 Plastika 1.573,351 100101 Pepel, žlindra in kotlovni prah 1.267,720 200135 Zavržena el. in elektr. opr. z nev. snovmi 1.205,775 200123 Zavržena oprema s klorofluoroogljiki 1.193,940 180104 Odp., ki prevent. ne zaht. posebnega ravnanja 1.038,355 200102 Steklo 1.014,673 160103 Izrabljene gume 866,508 120105 Ostružki plastike 853,930 150103 Lesena embalaža 849,182 200399 Drugi tovrstni komunalni odpadki 827,155 190802 Odp. iz peskolovov 643,980 ID Odpadek Zbrana količina odpadka v 2009 (t)* 170604 Izolirni materiali 635,235 190801 Ostanki na grabljah in sitih 555,610 200110 Oblačila 408,599 200111 Tekstil 405,263 170202 Steklo 391,690 200127 Barve, lepila in smole z nev. snovmi 389,683 70213 Odpadna plastika 357,580 150105 Sestavljena (kompozitna) embalaža 321,826 80199 Drugi tovrstni odpadki 280,800 160304 Anorganski odp., razen 16 03 03 241,960 190902 Mulji iz bistrenja vode 198,360 20701 Odp. iz pranja, čišč. in drobljenja sur. 189,140 80299 Drugi tovrstni odpadki 180,880 170802 Gradbeni materiali na osnovi sadre 177,540 191212 Drugi odp. iz mehanske obdelave odp. 175,420 40209 Odpadni sestavljeni materiali 173,160 200302 Odpadki z živilskih trgov 167,640 80116 Vodni mulji barv lakov, razen 08 01 15 161,590 170302 Bitumenske mešanice, razen 17 03 01 156,793 190112 Ogorki in žlindra, razen 19 01 11 145,670 40222 Odpadna obdelana tekstilna vlakna 136,600 120117 Odp. iz peskanja, razen 12 01 16 136,010 200133 Baterije, akumul. ter nesort. bat., akum. 134,785 150110 Embalaža z ostanki nevarnih snovi 127,380 190814 Mulji iz drugih čistilnih naprav 126,480 200125 Jedilno olje in maščobe 124,931 160199 Drugi tovrstni odpadki 124,880 200126 Olja in maščobe, razen 20 01 25 123,844 160109 Sestavine, ki vsebujejo PCB 123,390 30105 2agovina, oblanci, sekanci, odrezki, les 117,250 160119 Plastika 93,180 101208 Odpad. keram., opeka (po žganju) 92,330 100115 Pepel, žlindra in kotlovski prah 91,680 170102 Opeke 81,285 101210 Trdni odp. iz čiščenja odpadnih plinov 66,350 101213 Mulji iz čiščenja odpadne vode 47,070 100908 Odpadne uporab. livar. forme in jedra 46,490 120101 Opilki in ostružki železa 42,610 70299 Drugi tovrstni odpadki 40,872 40299 Drugi tovrstni odpadki 39,710 190809 Masti, olja iz nap. le z jed. olji in mastmi 38,900 191204 Plastika in gume 37,440 70599 Drugi tovrstni odpadki 35,920 200134 Baterije in akumulatorji, razen 20 01 33 31,747 101299 Drugi tovrstni odpadki 31,480 ID Odpadek Zbrana količina odpadka v 2009 (t)* 200119 Pesticidi 31,157 160601 Svinčeve baterije 27,989 190114 Pepel, ki ni naveden pod 19 01 13 25,340 150203 Absorb., filtr. sr., čist. krpe, zašč. obl. 23,500 170505 Izkopani material, ki vseb. nevarne snovi 20,680 200113 Topila 19,914 160306 Organski odp., razen 16 03 05 19,570 200121 Fluorescentne cevi, ki vseb. živo srebro 19,345 200129 Čistila (detergenti) z nevarnimi snovmi 16,655 200132 Zdravila, ki niso navedena pod 20 01 31 16,359 161104 Druge obl., z metalur. procesov 16,170 61399 Drugi tovrstni odpadki 15,130 80111 Odpadne barve in laki z org. topili 14,995 191307 Odpadne vodne raztopine z nev. snovm 14,970 170405 2elezo in jeklo 13,723 30307 Mehansko ločeni rejekti iz papirne kaše 12,530 191202 Železne kovine 12,380 120102 Prah in delci železa 11,480 191203 Barvne kovine 11,100 40109 Odpadki iz dodelave krzna in usnja 8,075 170203 Plastika 7,030 150111 Kovinska embalaža z nev. trdim oklopom 6,959 60503 Mulji iz čiščenja odpadne vode 6,560 130205 Mineralna neklorirana motorna olja 5,728 130204 Mineralna klorirana motorna olja 5,535 20104 Odpadna plastika (razen embalaže) 5,290 200117 Fotokemikalije 4,897 80201 Odpadna praškasta sredstva 3,730 160506 Laboratorijske kemikalije z nev. snovmi 3,719 80410 Lepila in tesnilne mase, razen 08 04 09 3,620 150202 Absorb., filt. sr., ones. z nev. snovmi 3,424 ID Odpadek Zbrana količina odpadka v 2009 (t)* 120121 Izrab. brusilna telesa, razen 12 01 20 3,200 200114 Kisline 3,198 160214 Zavržena oprema 2,660 130507 Z oljem ones. voda iz naprav za ločevanje 2,344 191305 Mulji iz sanacije podtalnice z nev. sn. 2,200 160708 Odpadki, ki vsebujejo mineralno olje 2,020 200128 Barve, lepila in smole, razen 20 01 27 1,747 200131 Citotoksična in citostatična zdravila 1,450 200115 Alkalije 1,408 200130 Čistila, ki niso navedena pod 20 01 29 1,257 160107 Oljni filtri 1,167 160213 Zavržena oprema, ki vseb. nev. sestavine 1,130 130502 Mulji iz naprav za ločevanje olja in vode 1,120 170603 Drugi izolirni materiali z nev. snovmi 1,070 160605 Druge baterije in akumulatorji 0,691 130701 Kurilno olje in dizel 0,599 20108 Agrokemični odp., ki vseb. nevarne snovi 0,545 200137 Les, ki vsebuje nevarne snovi 0,220 160117 Železne kovine 0,103 40221 Odpadna neobdelana tekstilna vlakna 0,100 140603 Druga topila in mešanice topil 0,097 80318 Odpadni tiskarski tonerji, razen 08 03 17 0,074 160604 Alkalne baterije (razen 16 06 03) 0,070 180109 Zdravila, ki niso navedena pod 18 01 08 0,042 80317 Odpadni tisk. tonerji z nevarnimi snovmi 0,040 160114 Tekočine z nev. snovmi proti zmrzovanju 0,035 160508 Zavržene org. kemikalije z nev. snovmi 0,028 180207 Citotoksična in citostatična zdravila 0,020 180202 Odp., ki prevent. zaht. posebno ravnanje 0,017 70601 Vodne pralne raztopine 0,010 60106 Druge kisline 0,001 • Eno od meril uspešnosti izvajanja obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja s področja ravnanja s komunalnimi odpadki je tudi razmerje med odloženimi in zbranimi komunalnimi odpadki: OBČINA Zbrani KO Odloženi KO Odloženo/ Zbrani KO Odloženi KO (t) (t) zbrano (%) (kg/preb.) (kg/preb.) OSILNICA 52,312 0 0 % 129,806 0 MOZIRJE 1946,93 555,05 29 % 478,008 136,275 REČICA OB SAVINJI 1143,435 326 29 % 494,993 141,125 SVETI JURIJ V SLOV. GORICAH 533,902 201,834 38 % 251,366 95,025 VRHNIKA 6199,42 2792,84 45 % 384,65 173,285 GORJE 1180,39 554,885 47 % 405,771 190,747 SV. TROJICA V SLOV. GORICAH 586,079 283,851 48% 262,11 126,945 BENEDIKT 533,047 263,878 50 % 225,104 111,434 LOG-DRAGOMER 1370,608 704,25 51 % 386,086 198,38 PODLEHNIK 288,32 149,904 52 % 152,469 79,272 DORNAVA 647,36 337,898 52 % 219,146 114,386 HOČE-SLIVNICA 5605,594 3004,554 54 % 517,312 277,275 JURŠINCI 444,28 242,421 55 % 189,458 103,377 SVETI ANDRA2 V SLOV. 220,28 121,69 55 % 182,2 100,653 MAJŠPERK 811,76 449,799 55 % 198,135 109,787 MORAVČE 1655,56 927,9147 56 % 336,086 188,37 MARIBOR 57758,967 32525,347 56 % 514,034 289,464 DUPLEK 1361,63 770,426 57 % 205,498 116,273 DESTRNIK 504,3 285,438 57 % 187,891 106,347 BOROVNICA 1482,864 842,93 57 % 375,598 213,508 2IRI 1591,359 905,43 57% 323,578 184,105 ŠENTILJ 2128,18 1212,129 57 % 252,782 143,975 LOVRENC NA POHORJU 903,304 515,949 57 % 288,872 164,998 MENGEŠ 3574,23 2051,7579 57 % 483,265 277,414 LUKOVICA 2066,87 1186,4711 57 % 380,498 218,422 TRZIN 3224,204 1850,8287 57 % 853,867 490,155 TRNOVSKA VAS 287,48 165,883 58 % 216,802 125,1 ZAVRČ 237,3 137,411 58 % 147,482 85,401 GORIŠNICA 1007,44 585,799 58 % 252,427 146,78 BREZOVICA 4592,178 2674,32 58 % 424,965 247,484 VIDEM 1032,02 606,046 59 % 184,19 108,164 DOM2ALE 14608,46 8648,9176 59 % 435,125 257,615 KOBILJE 344,552 205,594 60 % 566,697 338,148 PTUJ 17473,235 10509,187 60 % 738,576 444,212 MARKOVCI 934,92 563,467 60 % 233,963 141,007 VELIKE LAŠČE 1733,451 1063,13 61 % 417,296 255,929 CERKLJE NA GORENJSKEM 3401,77 2087,974 61 % 485,204 297,814 ŽETALE 212,74 130,822 61 % 158,406 97,41 HAJDINA 733,58 452,356 62 % 194,841 120,147 RUŠE 3058,792 1889,635 62 % 419,012 258,854 ŠENČUR 4137,93 2596,831 63 % 492,317 308,962 STARŠE 1294,969 816,726 63 % 314,847 198,571 CIRKULANE 376,64 238,222 63 % 162,836 102,992 KRANJ 30630,78 19599,387 64 % 559,149 357,777 DOBROVA-POLHOV GRADEC 2954,911 1899,24 64 % 408,588 262,616 PREDDVOR 1422,8 915,526 64 % 412,764 265,6 OBČINA Zbrani KO Odloženi KO Odloženo/ Zbrani KO Odloženi KO (t) (t) zbrano (%) (kg/preb.) (kg/preb.) LOGATEC 4258,072 2757,52 65 % 324,77 210,321 CELJE 25756,82 16690,122 65 % 527,987 342,129 DOL PRI LJUBLJANI 2194,371 1425,61 65 % 410,777 266,868 ŠKOFLJICA 3552,022 2310,73 65 % 410,116 266,797 VRANSKO 613,7 402,9189 66 % 234,774 154,138 SVETA ANA 595,442 393,392 66 % 251,241 165,988 ČRENŠOVCI 1640,64 1086,86 66 % 394,1 261,076 AJDOVŠČINA 8301,94 5502,649 66 % 440,327 291,855 KRŠKO 12853,587 8549,8 67 % 498,297 331,451 ŠKOFJA LOKA 7145,433 4761,9 67 % 314,873 209,84 GROSUPLJE 7452,22 4972,53 67 % 392,945 262,195 PREBOLD 1646,53 1102,4002 67 % 347,809 232,868 CERKVENJAK 525,578 353,025 67 % 256,254 172,123 MEDVODE 6700,579 4576,27 68 % 435,3 297,295 KUNGOTA 1881,041 1285,562 68 % 400,562 273,756 KOPER 22880,836 15771,751 69 % 461,149 317,869 PESNICA 2410,524 1662,624 69 % 318,978 220,011 KIDRIČEVO 2204,08 1520,857 69 % 329,557 227,4 MIKLAV2 NA DRAVSKEM 2250,557 1553,314 69 % 357,799 246,949 GORENJA VAS-POLJANE 1070,683 743,25 69 % 147,639 102,488 2ALEC 7441,13 5174,694 70 % 346,195 240,75 NAKLO 2357,5 1646,432 70 % 450,851 314,865 ŠEMPETER-VRTOJBA 4597,121 3234,077 70 % 730,861 514,161 VODICE 1884,963 1331,19 71 % 414,186 292,504 RAČE-FRAM 1819,927 1287,63 71 % 269,06 190,365 HORJUL 1220,608 865,88 71 % 425,002 301,49 SVETI JURIJ 621,926 442,94 71 % 215,124 153,213 RIBNICA 2242,835 1613,77 72 % 239,824 172,558 SODRA2ICA 467,254 336,26 72 % 215,523 155,101 LOŠKI POTOK 404,96 291,45 72 % 202,176 145,506 SVETI TOMA2 404,202 291,328 72 % 192,844 138,992 ŽELEZNIKI 1588,525 1151,02 72 % 234,884 170,193 LENART 2064,104 1499,981 73 % 257,498 187,123 ŠENTJUR 3302,793 2426,571 73 % 174,936 128,526 MIREN-KOSTANJEVICA 2319,971 1706,328 74 % 477,655 351,313 PODČETRTEK 801,233 592,244 74 % 241,918 178,817 ŠMARJE PRI JELŠAH 2257,739 1668,846 74 % 224,605 166,021 ROGAŠKA SLATINA 3274,809 2420,63 74 % 294,709 217,839 BISTRICA OB SOTLI 295,028 218,075 74 % 208,059 153,79 KOZJE 689,433 509,607 74 % 212,394 156,995 ROGATEC 445,647 329,409 74 % 140,849 104,111 TABOR 181,86 134,8474 74 % 119,96 88,949 MURSKA SOBOTA 11231,503 8462,625 75 % 578,674 436,015 POLZELA 1173,69 888,6439 76 % 198,158 150,032 IDRIJA 4737,118 3593,472 76 % 398,445 302,251 IVANČNA GORICA 5074,55 3870,64 76 % 333,303 254,229 SELNICA OB DRAVI 1126,058 862,502 77 % 247,975 189,936 DOBREPOLJE 1361,76 1043,18 77 % 352,696 270,183 BOVEC 1906,534 1461,909 77 % 596,35 457,275 OBČINA Zbrani KO Odloženi KO Odloženo/ Zbrani KO Odloženi KO (t) (t) zbrano (%) (kg/preb.) (kg/preb.) KOBARID 1657,147 1270,681 77 % 394,84 302,759 TOLMIN 4205,407 3225,439 77 % 358,945 275,302 ŠTORE 962,4 739,9719 77 % 224,387 172,527 BRASLOVČE 1283 987,8761 77 % 246,115 189,502 APAČE 1148,623 893,3 78 % 318,09 247,382 VOJNIK 1711,28 1339,4217 78 % 203,869 159,568 IG 2577,408 2023,54 79 % 388,69 305,163 DOBRNA 610,67 483,6347 79 % 278,463 220,535 LOŠKA DOLINA 1091,168 866,644 79 % 275,965 219,181 LJUTOMER 3483,032 2771,1 80 % 294,349 234,184 KOSTANJEVICA NA KRKI 772,84 617,8 80 % 319,223 255,183 PIRAN 10262,477 8249,16 80 % 594,995 478,267 NOVA GORICA 18358,194 14865,915 81 % 572,102 463,271 ŠALOVCI 222,824 181,215 81 % 140,14 113,971 KAMNIK 12280,012 9993,78 81 % 424,223 345,244 KOMENDA 2167,06 1765,39 81 % 407,802 332,214 LJUBLJANA 121985,092 99705,2795 82 % 436,201 356,532 RAZKRIŽJE 224,83 184,56 82 % 167,284 137,321 RADENCI 2080,261 1716,7 83 % 392,058 323,539 NOVO MESTO 15823,172 13107,06 83 % 439,948 364,429 POSTOJNA 7127,721 5905,147 83 % 455,765 377,591 GRAD 301,109 249,675 83 % 133,588 110,769 KOČEVJE 5831,622 4877,325 84 % 352,193 294,56 SREDIŠČE OB DRAVI 537,441 450,747 84 % 250,438 210,04 SLOVENSKE KONJICE 4829,1 4065,68 84 % 334,819 281,888 CERKNICA 3680,632 3100,612 84 % 329,186 277,31 DIVAČA 1179,7674 994,3029 84 % 305,48 257,458 SEŽANA 5898,836 4971,5134 84 % 457,699 385,747 HRPELJE-KOZINA 1769,6506 1491,4573 84 % 429,526 362,004 IZOLA 7609,32 6416,633 84 % 495,462 417,803 HRASTNIK 3813,512 3216,06 84 % 375,937 317,04 KOMEN 983,139 829,5874 84 % 279,459 235,812 RADOVLJICA 6795,773 5771,84 85 % 361,15 306,735 VITANJE 395,67 336,23 85 % 173,083 147,082 ZREČE 3477,84 2955,46 85 % 535,794 455,316 JESENICE 8385,349 7142,59 85 % 386,635 329,333 GORNJI PETROVCI 317,002 270,31 85 % 144,551 123,26 GORNJA RADGONA 4125,291 3524,52 85 % 478,627 408,924 PIVKA 3054,738 2613,953 86 % 515,306 440,95 VERŽEJ 423,141 363,14 86 % 322,27 276,572 JEZERSKO 260,11 223,524 86 % 390,555 335,621 BRDA 2304,486 1981,981 86 % 401,478 345,292 METLIKA 2674,844 2304,3 86 % 316,924 273,021 DOBJE 105,78 91,1737 86 % 109,958 94,775 KRIŽEVCI 917,3 796,26 87 % 244,809 212,506 SOLČAVA 174,467 151,672 87 % 338,77 294,508 BREŽICE 8716,124 7618,24 87 % 358,245 313,121 KUZMA 213,811 186,965 87 % 132,39 115,767 SEVNICA 5846,469 5119,69 88 % 331,319 290,133 OBČINA Zbrani KO Odloženi KO Odloženo/ Zbrani KO Odloženi KO (t) (t) zbrano (%) (kg/preb.) (kg/preb.) HODOŠ 62,744 55,12 88 % 182,395 160,232 ODRANCI 459 405,837 88 % 271,597 240,14 BLOKE 1138,001 1007,028 88 % 725,765 642,237 BELTINCI 2203,712 1950,09 88 % 263,664 233,32 MEŽICA 1336,167 1182,788 89 % 362,793 321,147 PREVALJE 2672,334 2365,575 89 % 391,092 346,198 RAVNE NA KOROŠKEM 3741,267 3311,815 89 % 319,52 282,843 ZAGORJE OB SAVI 5759,946 5119,84 89 % 337,193 299,721 CANKOVA 424,338 377,345 89 % 223,1 198,393 TRŽIČ 7325,359 6521,288 89 % 478,375 425,866 SLOVENSKA BISTRICA 15126,307 13523,79 89 % 611,633 546,835 ŠMARJEŠKE TOPLICE 1068,977 958,12 90 % 335,207 300,445 TRBOVLJE 6642,105 5954,36 90 % 379,983 340,638 ČRNA NA KOROŠKEM 1158,011 1038,33 90 % 321,491 288,264 MORAVSKE TOPLICE 2050,47 1839,565 90 % 341,688 306,543 RENČE-VOGRSKO 1799,832 1623,519 90 % 425,391 383,719 ŠMARTNO PRI LITIJI 1517,3 1368,78 90 % 281,45 253,9 BLED 3324,915 3021,923 91 % 408,918 371,654 ŽUŽEMBERK 1437,753 1307,11 91 % 318,157 289,247 ROGAŠOVCI 504,12 458,815 91 % 156,074 142,047 CERKNO 1225,091 1115,9316 91 % 256,348 233,507 RADEČE 1388,293 1265 91 % 310,163 282,618 BOHINJ 2238,401 2043 91 % 423,378 386,419 PUCONCI 1633,912 1492,825 91 % 266,761 243,726 TIŠINA 983,747 899,535 91 % 236,534 216,286 LITIJA 5816,046 5321 91 % 394,602 361,014 ŠENTRUPERT 819,584 763,52 93 % 291,459 271,522 SEMIČ 1318,406 1229,72 93 % 348,6 325,15 ČRNOMELJ 4136,316 3858,09 93 % 281,42 262,49 ŠOŠTANJ 3033,63 2836,21 93 % 352,01 329,103 MUTA 926,67 866,44 94 % 263,333 246,217 PODVELKA 655,95 613,316 94 % 253,556 237,076 RADLJE OB DRAVI 2115,51 1978,017 94 % 338,211 316,229 VUZENICA 801,1 749,035 94 % 290,253 271,389 RIBNICA NA POHORJU 523,35 489,339 94 % 417,677 390,533 ŠMARTNO OB PAKI 960,653 898,81 94 % 303,619 284,073 KRANJSKA GORA 2813,467 2637,62 94 % 531,745 498,51 MOKRONOG-TREBELNO 946,203 890,271 94 % 316,244 297,55 VELENJE 17979,904 17078,53 95 % 541,579 514,429 DRAVOGRAD 3410,596 3240,04 95 % 376,279 357,462 MISLINJA 1594,837 1519,713 95 % 340,413 324,378 SLOVENJ GRADEC 6379,347 6078,853 95 % 378,326 360,506 ILIRSKA BISTRICA 4988,521 4787,33 96 % 357,676 343,251 ORMOŽ 2864,143 2750,865 96 % 226,36 217,408 KANAL 2442,536 2390,551 98 % 423,169 414,163 ŠKOCJAN 1019,953 998,86 98 % 311,626 305,181 VIPAVA 2617,004 2567,004 98 % 493,401 483,975 ŽIROVNICA 1442,25 1415,57 98 % 333,776 327,602 TREBNJE 5135,791 5064,099 99 % 351,069 346,168 OBČINA Zbrani KO Odloženi KO Odloženo/ Zbrani KO Odloženi KO (t) (t) zbrano (%) (kg/preb.) (kg/preb.) LUČE 304,87 303,089 99 % 194,805 193,667 OPLOTNICA 1061,72 1061,72 100 % 268,857 268,857 KOSTEL 196,56 196,56 100 % 295,578 295,578 MAKOLE 317,122 317,122 100 % 150,866 150,866 POLJČANE 698,668 698,668 100 % 152,814 152,814 MIRNA PEČ 634,851 643,4 101 % 227,953 231,023 LENDAVA 3910,079 4033,916 103 % 341,134 351,938 VELIKA POLANA 190,776 206,91 108 % 130,758 141,816 DOLENJSKE TOPLICE 1031,627 1142,38 111 % 302,352 334,812 TURNIŠČE 517,075 579,152 112 % 153,207 171,6 DOBROVNIK 340,72 384,86 113 % 245,122 276,877 ŠENTJERNEJ 1617,478 1837,49 114 % 240,445 273,151 LAŠKO 4214,649 5037,09 120 % 308,201 368,342 NAZARJE 604,51 755,955 125 % 234,124 292,778 LJUBNO 562,53 751,898 134 % 210,291 281,083 STRAŽA 856,577 1158 135 % 225,652 305,057 GORNJI GRAD 546,231 755,682 138 % 204,274 282,603 DAN AKTIVNE POŽARNE ZAŠČITE 28. SEPTEMBER 2012 TEME: Glavni poudarek dneva APZ bo temeljil na ZVD-jevih izkušnjah preglednikov sistemov APZ ter dolgoletnih izkušnjah predavateljev, ki že vrsto let delujejo na področju vgradnje in vzdrževanja sistemov APZ. Prikazano bo delovanje aspiracijskega sistema v jašku dvigala, simulacija proženja alarma in prikaz gašenja z gasilnim sredstvom NOVEC, delovanje krmiljenj, kot posledica proženja alarma v poslovni stavbi ZVD in postopek pregleda varnostne razsvetljave. Na dnevu APZ, bosta svoje videnje sistemov APZ predstavila predstavnika podjetij ZIP inženiring d.o.o. in NERAD s.p. NRPN ZVD ÏVD Zavod za wirst vc pr. dem d.d Chengdujska cesta 25 1260 Ljubljana - Polje T: 01 585 51 00 F: 01 585 51 01 W: www.zvd.si E: info@zvd.si Kontaktna oseba: Andraž Tancek T: 01 585 51 96 STANKO NERAD sP ŠjHiouj ufea 30,1000 Ljublana Ti EH L OT i H, !; Z NAMI JE VARNEJE M: 051 671 809 E: andraz.tancek@zvd.si Slovenija naj bi se z novo uredbo o odpadkih bolj približala družbi recikliranja Evropa je mnogo desetletij intenzivno uporabljala vire. Po statističnih podatkih Eurostata naj bi vsak Evropejec letno porabil 16 ton materialnih virov, od tega se 6 ton zapravi, polovica od tega pa konča na odlagališču, kar jasno dokazuje, da preveč porabimo in zavržemo. Avtorica: mag. Katarina Železnik - Logar, strokovna svetovalka za varnost in zdravje pri delu ter ekologijo Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije Celovška 71, p. p. 2350 1000 Ljubljana Uredba o odpadkih (uredba), sprejeta 15. 12. 2011, uvaja nov pristop glede ravnanja z odpadki, ki je osredotočen na preprečevanje nastajanja odpadkov in uporabo neizogibnih odpadkov kot vira. S tem naj bi se približali družbi recikliranja, ki se bo čim bolj izogibala nastajanju odpadkov in uporabljala odpadke kot vir, kar je eden od dolgoročnih ciljev tematske strategije o preprečevanju in recikliranju odpadkov. Skupen cilj Evropske unije pa je rastoče gospodarstvo, ki trajnostno uporablja vire, ob prizadevanjih za prekinitev povezanosti med pritiski na okolje in gospodarsko rastjo. Uredba v slovenski pravni red prenaša glavni del direktive 2008/98/ ES o odpadkih. Nekatere določbe navedene direktive so bile v slovenski pravni red že prenesene z zakonom o varstvu okolja, manjši del določb direktive, ki se nanašajo na ravnanje z biološkimi odpadki in odpadnimi olji, je bil prenesen z uredbo o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom, nekatere pa so bile aprila 2012 prenesene v novo uredbo o odpadnih oljih. Uredba določa pravila ravnanja in druge pogoje za preprečevanje ali zmanjševanje škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi ter zmanjševanje celotnega vpliva uporabe naravnih virov in izboljšanje učinkovitosti uporabe naravnih virov. Uvaja tudi nov pristop glede ravnanja z odpadki, ki je osredotočen na preprečevanje nastajanja odpadkov. Ena od novosti je tako program preprečevanja nastajanja odpadkov, ki se bo pripravil kot operativni program. Poleg tega programa je določena tudi priprava programa ravnanja z odpadki, ki je eno od obveznih okoljskih izhodišč, na podlagi katerih se pripravljajo in celovito presojajo plani, programi, načrti in drugi akti na celi vrsti razvojnih področij. Uredba vsebuje nove določbe o stranskem proizvodu in prenehanju statusa odpadka. Imetnik lahko ravna z ostankom proizvodnje kot s stranskim proizvodom, če so izpolnjeni predpisani pogoji: nadaljnja uporaba ostanka proizvodnje je zagotovljena, ostanek proizvodnje se lahko neposredno uporabi brez kakršnekoli nadaljnje obdelave razen običajnih industrijskih postopkov, ostanek proizvodnje nastaja kot sestavni del proizvodnega procesa in ostanek proizvodnje izpolnjuje zahteve, določene za uporabo take sno- vi ali predmeta s predpisi, ki urejajo proizvode ter varstvo okolja in varovanje človekovega zdravja, njegova nadaljnja uporaba pa ne bo škodljivo vplivala na okolje in človekovo zdravje. Pri odločanju o tem, ali gre za stranski proizvod ali odpadek, je Evropska komisija izdala uredbo sveta, št. 333/2011, o merilih za določitev, kdaj določene vrste odpadnih kovin prenehajo biti odpadek, v pomoč pri odločanju pa je lahko tudi sporočilo Komisije Svetu - Razlaga o odpadkih in stranskih proizvodih. Ob prekvalifikaciji odpadka v surovino je tudi treba preveriti, ali so morebiti nastale nove obveznosti po evropski uredbi REACH. Nove definicije v uredbi naj bi pripomogle k določenim poenostavitvam, tako z vidika nadaljnjega ravnanja kot čezmejnega pošiljanja, na koncu pa tudi k manjšim stroškom. V Sloveniji že imamo znan primer Termoelektrarne Trbovlje (TET), ki je sadro, nastalo kot stranski proizvod pri procesu čiščenja dimnih plinov, poslala nemškemu proizvajalcu mavčnih plošč v industrijski preizkus v proizvodnji mavčnih plošč. Če bo dogovor za TET uspešen, bo to zanje pomenilo precejšnje zmanjšanje stroškov ravnanja z odpadki, v naslednjih letih pa pričakujejo celo novonastale prihodke iz tega naslova.1 Definicija prenehanja odpadka po uredbi velja šele po izvedeni predelavi v proizvode, materiale ali snovi za uporabo v prvotni ali drug namen ali pridobivanje energije. Tako morajo biti končani vsi postopki mehanske obdelave, kot so rezanje, drobljenje, čiščenje in odstranjevanje škodljivih snovi, ki so potrebni za pripravo odpadne kovine za končno uporabo v jeklarnah ali livarnah, da lahko odpadna kovina izgubi status odpadka. Za pridobitev čiste odpadne kovine, ki izpolnjuje merila za prenehanje statusa odpadka, je treba, na primer, razstaviti stare avtomobile, odstraniti tekočine in nevarne spojine ter obdelati kovinske dele. Uredba uvaja nov pristop k obravnavi odpadka, to je 5-stopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki, ki se upošteva kot prednostni vrstni red pri nastajanju odpadkov in ravnanju z njimi, upoštevati pa jo morajo tudi podjetja. 1. Preprečevanje nastajanja odpadkov V skladu z novo definicijo preprečevanje nastajanja odpadkov zajema vse sprejete ukrepe, preden snov, material ali proizvod postane odpadek, ki zmanjšajo količino odpadkov, vključno s ponovno uporabo proizvodov, ponovno uporabo njihovih sestavnih delov ali podaljšanjem življenjske dobe proizvodov. Na ta način se zmanjša vsebnost nevarnih snovi v materialih ali izdelkih, količina odpadkov in njihovi škodljivi vplivi na okolje in zdravje ljudi. 2. Priprava za ponovno uporabo Kot priprava za ponovno uporabo se štejejo postopki preverjanja, čiščenja ali popravila, s katerimi se proizvod ali njegov sestavni del, ki je postal odpadek, pripravi za ponovno uporabo brez kakršnekoli druge predobdelave. 3. Recikliranje Med recikliranje se uvršča postopke predelave, pri katerih se odpadne snovi ponovno predelajo v proizvode, materiale ali snovi za prvotni namen ali druge namene. Sem sodi tudi predelava organskih snovi (npr. kompostiranje), ne sodi pa energetska predelava in ponovna predelava v materiale, ki se bodo uporabili kot gorivo ali za zasipanje. 4. Druga predelava, npr. energetska predelava 5. Odstranjevanje Uredba na novo določa, da je treba vzpostaviti ločeno zbiranje vsaj za štiri tokove odpadkov - iz papirja, kovine, plastike in stekla - z namenom doseganja okoljskih ciljev, predpisanih v direktivi. Seveda je treba ločeno zbirati tudi ostale odpadke, za katere je ta obveznost vzpostavljena v skladu s posebnimi predpisi (npr. organski kuhinjski od- 1 Trboveljska sadra za mavčne plošče, 21. 3. 2012, Delo, P. Malovrh padki ...). Obveznost ločenega zbiranja pa velja tudi za druge odpadke, ki jih ni dovoljeno mešati z drugimi odpadki ali drugimi materiali z drugačnimi lastnostmi, kot jih imajo ti odpadki, kadar je to potrebno (npr. prepoved mešanja odpadnega motornega in zavornega olja). V uredbi so določeni okoljski cilji, ki jih brez učinkovitega ločenega zbiranja ne bo moč doseči. Do leta 2020 se priprava za ponovno uporabo in recikliranje najmanj odpadnega papirja, kovin, plastike in stekla iz gospodinjstev ter po možnosti iz drugih virov, če so ti tokovi odpadkov podobni odpadkom iz gospodinjstev, poveča na najmanj 50 odstotkov skupne teže. Do leta 2020 pa se priprava za ponovno uporabo, recikliranje in materialno predelavo, vključno z zasipanjem z uporabo odpadkov za nadomestitev drugih materialov, nenevarnih gradbenih odpadkov, poveča na najmanj 70 odstotkov skupne teže. Za dosego tega cilja se ne upoštevata zemljina in kamenje (17 05 04). Delež recikliranih gradbenih odpadkov je po podatkih Statističnega urada RS2 predlani dosegel 52 odstotkov, zato Slovenijo na tem področju čaka še veliko dela. Uredba na novo definira pojme predelave in odstranjevanja odpadkov. Za opredelitev predelave je ključna nadomestitev virov, odpadki pa se koristno uporabijo. Po novem se tudi energetsko učinkovit sežig odpadkov šteje za postopek predelave, kadar so seveda izpolnjena določena merila energetske učinkovitosti. Do zdaj so se namreč vse sežigalnice odpadkov uvrščale med naprave za odstranjevanje odpadkov, ker pa je za opredelitev predelave ključna nadomestitev virov, se lahko na podlagi kriterija energetske učinkovitosti tudi sežigalnice trdnih komunalnih odpadkov uvrščajo med naprave za predelavo odpadkov. Odstranjevanje je opredeljeno kot katerikoli postopek, ki ni predelava, tudi če je sekundarna posledica postopka pridobivanje snovi oziroma energije. Glavna obveznost izvirnih povzročiteljev odpadkov ali drugega ime- tnika je zagotovitev, da se v celoti izvede predelava ali odstranjevanje odpadkov tudi v primeru, ko so odpadki oddani v obdelavo, odgovornost za odpadek pa traja, dokler ta ni ustrezno obdelan. Dokazilo o oddaji odpadka je izpolnjen in potrjen evidenčni list ali transportna listina, če gre za pošiljke odpadkov po uredbi o pošiljkah odpadkov. Uredba v načelu ne uvaja novih obveznosti za povzročitelje odpadkov. Z namenom administrativnega razbremenjevanja zlasti malih podjetij pa je uvedena novost pri obveznem vodenju evidenc o nastajanju odpadkov in ravnanju za tiste povzročitelje odpadkov, ki so pravne osebe ali samostojni podjetniki posamezniki, pri katerih zaradi dejavnosti nastajajo nevarni odpadki ali več kot 10 ton vseh odpadkov. Prejšnja ureditev je za razliko od nove ureditve predpisovala obveznost vodenja evidenc za vse povzročitelje odpadkov ne glede na nastale letne količine in vrsto odpadka. Po novi ureditvi pa sicer velja, da bodo leta 2013 prvič dolžni poročati tudi povzročitelji odpadkov, ki imajo deset in več zaposlenih, poleg povzročiteljev, pri katerih v koledarskem letu nastane več kot 5 kilogramov nevarnih odpadkov ali 10 ton ostalih odpadkov. Na resornem ministrstvu predvidevajo, da bo do začetka leta 2013 vzpostavljen informacijski sistem o ravnanju z odpadki, namenjen elektronski podpori pri spremljanju pošiljk odpadkov z evidenčnimi listi in pri predpisanem letnem po- 2 Statistični urad RS, Odpadki iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti, 6. 10. 2011 ročanju oseb, ki ravnajo z odpadki. Vzpostavitev naj bi olajšala administrativna opravila, povezana z oddajanjem in prevzemanjem odpadkov v obdelavo in letnim poročanjem o nastalih, zbranih in obdelanih odpadkih. Evidenčni listi naj bi se tako po letu 2013 izpolnjevali z uporabo informacijskega sistema. Predpis sicer določa, da je evidenčni list veljaven takrat, ko ga s svojim elektronskim podpisom potrdi izvirni povzročitelj odpadkov ali drug imetnik odpadkov, zbiralec ali izvajalec obdelave, če odpadke prevzema izvajalec obdelave ali trgovec, na novo pa določa, da mora kopijo izpolnjenega evidenčnega lista pred začetkom prevoza nevarnih odpadkov podpisati tudi prevoznik. Če izvirni povzročitelj ali drug imetnik odpadkov ni registriran kot uporabnik informacijskega sistema, lahko evidenčni list v njegovem imenu izpolni in elektronsko podpiše zbiralec ali izvajalec obdelave odpadkov, če ga je za to pisno pooblastil. Glede obveznosti izdelave načrta gospodarjenja z odpadki še vedno velja, da ga morajo pripraviti povzročitelji odpadkov, pri katerih v enem koledarskem letu nastane 200 kilogramov nevarnih ali 150 ton ostalih odpadkov, na novo pa je predpisan letni pregled načrta ter ustrezni popravki in dopolnitve. Glede okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo ali odstranjevanje odpadkov ni bistvenih sprememb iz prejšnje ureditve, Agencija RS za okolje pa ne preverja več posebej, ali je izdano uporabno dovoljenje za napravo za obdelavo odpadkov. No- vost je določilo, da izvajalec obdelave lahko začne obdelovati odpadke z dnem, ko je v skladu z ZVO dovoljeno obratovanje naprave. Prav tako je novost, da se v okoljevarstvenih dovoljenjih določajo skupne dovoljene količine obdelave vseh odpadkov in vseh nevarnih odpadkov. Do nekaterih novosti je prišlo tudi pri subjektih, ki ravnajo z odpadki. Tako je pri prevozu odpadkov prevoznik dolžan zagotoviti dostavo odpadkov prevzemniku v skladu s podatki z evidenčnega lista. Prevoznik mora tudi voditi evidenco o opravljenih prevozih odpadkov v obliki izpolnjenih in potrjenih evidenčnih listov, urejenih v časovnem zaporedju. Trgovec ali posrednik mora biti vpisan v evidenco trgovcev in posrednikov, pogoji vpisa v novem predpisu ostajajo enaki. Novo pa je določilo o obveznem vodenju evidenc v zvezi s trgovanjem z odpadki in evidenc o posredovanju pri zagotavljanju obdelave odpadkov, kar je preneseno iz direktive o odpadkih. Pravila ravnanja in drugi pogoji za preprečevanje ali zmanjševanje škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi iz uredbe o odpadkih se uporabljajo za vse odpadke, razen če s posebnim predpisom za posamezno vrsto odpadka ali tok odpadkov ni drugače predpisano. Ravnanje z odpadki tako ne prinaša le stroškov in težav, temveč lahko predstavlja izziv in priložnost za odpiranje novih delovnih mest ter povečanje konkurenčnosti, podjetja pa morajo to priložnost prepoznati. Spodbude za preprečevanje in recikliranje odpadkov pa bo treba ustvarjati tudi preko ustreznih zakonskih okvirov in poenostavitev postopkov za pridobivanje dovoljenj. Zakonodaja je v Sloveniji na področju odpadkov izredno obširna in kompleksna, podjetjem je nemalokrat nejasno, katere določbe veljajo zanje, nekatera področja so urejena nezadostno, zlasti pogost očitek podjetij pa je pomanjkanje nudenja informacij in usmeritve s strani pristojnih resorjev, kako čim bolje upoštevati zakonodajo. Težave pri pridobivanju soglasij in dovoljenj s področja varstva okolja Ob dolgotrajnih postopkih za pridobivanje soglasij in dovoljenj s področja varstva okolja se poraja vprašanje, ali je obstoječa okoljevarstvena zakonodaja sprejela ustrezne mehanizme varovanja okolja oziroma ali se mogoče res ne utaplja v pretiranem normiranju. Dovoljenja in soglasja ne bi smela biti sama sebi namen, čas njihovega pridobivanja bi moral biti mnogo krajši. Zato bi bilo treba stremeti k poenostavitvam postopkov in odpravi administrativnih ovir. Večjo pozornost bi bilo treba posvetiti boljšim, preglednejšim in jasnejšim predpisom, ki bodo razumljivi širšemu krogu ljudi. Nekaj premikov se je zgodilo s spremembami več predpisov julija letos, a dalo bi se narediti mnogo več. Avtorica: mag. Adrijana Viler Kovačič, univ. dipl. pravnica, namestnica generalnega direktorja ARSO Agencija RS za okolje (ministrstvo za kmetijstvo in okolje) Vojkova 1b Ljubljana 1 Soglasja in dovoljenja s področja varstva okolja Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 72. člena določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Čisto, zdravju neškodljivo in varno okolje je temeljna človekova pravica, ki z industrijsko-tehnič-nim, kemičnim in drugim razvojem moderne tehnologije z vsakim dnem dobiva večji pomen. Vsaka človekova dejavnost pušča posledice na okolju, to pa ima omejeno samoregeneracijsko sposobnost. Človek ni vladar narave, pač pa je z njo neločljivo povezan v razmerju odvisnosti, saj degradirano okolje povratno vpliva na njegovo lastno zdravje. Državi je naloženo, da z zakoni določi posebne mehanizme oziroma ukrepe, s katerimi se ta ustavna norma tudi lahko zagotavlja. Med temi mehanizmi je tudi uvedba soglasij in dovoljenj s strani državnih oblasti, ki imajo nalogo preverjanja namere poseganja v okolje in jih prepovedati, če bi imeli kvarne posledice za okolje nasploh. Agencija RS za okolje (ARSO) je tisti upravni organ, ki ima v skladu z obstoječo zakonodajo pristojnost izdajanja večine teh aktov. Kar nekaj doz-dajšnjih vlad je v svoj politični program uvrstilo projekt hitrejšega pridobivanja soglasij in dovoljenj za gradnjo, da bi pospešilo investicije in gospodarski razvoj. A tega cilja ne bo mogla doseči nobena vlada, če ne bo krepko zarezala v sisteme pridobivanja soglasij in dovoljenj, saj se po eni strani zakonski roki krajšajo, po drugi strani pa se število teh aktov in njihova zahtevnost iz leta v leto povečuje. Področje okolja urejajo trije osnovni zakoni, in sicer zakon o varstvu okolja,1 zakon o vodah2 in zakon o ohranjanju narave.3 Vsak zahteva pred izdajo gradbenega dovoljenja več upravnih aktov, ki jih je treba pridobiti glede na vrsto posega, lokacijo in posebnosti ureditev. Vsakega izmed teh zakonov spremlja še cela vrsta podzakonskih aktov, ki prinašajo specifične zahteve glede vsebine vlog, podlag za odločanje ter vsebine soglasij in dovoljenj. 1.1 Soglasja in dovoljenja po zakonu o varstvu okolja (ZVO-1) ZVO-1 uvaja okoljevarstveno soglasje (OVS) in okoljevarstveno dovoljenje (OVD). OVS je treba pridobiti, če je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Presoja vplivov na okolje je poseben postopek, v katerem je treba ugotoviti, ali nameravani poseg v okolje, ki predstavlja potencialno nevarnost za okolje, lahko povzroči njegovo poškodbo ali degradacijo, izvede pa se v primerih, ki jih določa uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje4 (npr. avtoceste). Stranka mora vlogi za izdajo OVS priložiti projekt posega in poročilo o vplivih na okolje, v postopku je treba pridobiti mnenja pristojnih ministrstev in organizacij ter izvesti javno razgrnitev dokumentacije. Javnost ima pravico ne samo do aktivnega vključujevanja, pač pa tudi pravico uporabe pravnih sredstev.5 V primeru čezmejnih vplivov v postopku sodeluje tudi prizadeta država članica EU. Rok za izdajo OVS je tri mesece od popolne vloge, v ta rok pa se ne šteje čas javne razgrnitve in čas sodelovanja drugih držav. Glede OVD je ugotavljanje, kdaj ga je treba pridobiti in kakšen postopek se vodi, nekoliko teže, saj ZVO-1 loči tri vrste OVD, ki se razlikujejo glede pravne podlage, strokovne zahtevnosti, vsebine in postopka. Tako se OVD za dejavnosti in naprave, ki povzročajo onesnaževanje večjega obsega,6 izda za dejavnosti in naprave, ki se 1 ZVO-1, Uradni list RS, št. 39/06 - uradno prečiščeno besedilo, 49/06 - ZMetD, 66/06 - odl. US, 33/07 - ZPNačrt, 57/08 - ZFO-1A, 70/08, 108/09 - ZPNačrt-A in 108/09, 57/2012 2 ZV-1, Uradni list RS, št. 67/02, 110/02 - ZGO-1, 2/04 - ZZdrl-A, 41/04 - ZVO-1 in 57/08, 57/2012 3 ZON, Uradni list RS, št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo, 61/06 - ZDru-1 in 8/10 - ZSKZ-B 4 Uredba je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 78/2006, tri spremembe pa so bile objavljene v številkah 72/2007, 32/2009 in 95/2011. Uredba predstavlja implementacijo direktive Sveta z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (85/337/EGS) (UL L, št. 175, 5. 7. 1985, str. 40), ki je bila pozneje dopolnjena oziroma spremenjena z direktivo Sveta 97/11/EGS z dne 3. marca 1997 o dopolnitvi direktive 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o oceni vplivov določenih javnih in zasebnih projektov na okolje ter direktiva 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv Sveta 85/337/EGS in 96/61/ES glede sodelovanja javnosti in dostopa do sodišč. Zaradi jasnosti in racionalnosti je bila konec leta 2011 sprejeta v kodificiranem besedilu kot direktiva 2011/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (kodificirano besedilo). Ta zahteva izhaja iz direktive 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv Sveta 85/337/EGS in 96/61/ES glede sodelovanja javnosti in dostopa do sodišč, pa tudi Konvencije o dostopu do informacij, sodelovanju javnosti pri odločanju in dostopu do varstva pravic v okoljskih zadevah - Aarhuška konvencija, ki smo jo v naš pravni sistem vnesli z zakonom o ratifikaciji (Ur. l. RS-MP, št. 17/2004). 6 Gre za tako imenovane IPPC-naprave, podlaga za izdajo je 68. člen ZVO-1. 5 uvrščajo v uredbo o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega7 (npr. industrijske naprave za proizvodnjo lesa), glede vsebinskih pogojev za izdajo dovoljenja pa se je tu treba nasloniti na vse uredbe, ki obravnavajo emisije v okolje in druge ukrepe varstva okolja. Tudi v teh primerih je treba izvesti javno razgrnitev, zagotoviti sodelovanje javnosti in druge države, če gre za čezmejne vplive. Rok za izdajo OVD je 6 mesecev, v katerega se ne vključuje čas javne razgrnitve in čas sodelovanja druge države. Za drugo vrsto OVD velja, da gre za druge naprave,8 če se v njih izvaja bodisi dejavnost, ki povzroča emisije v zrak, vode ali tla, za katere so predpisane mejne vrednosti, bodisi dejavnost, za katero je predpisana obveznost pridobitve OVD po drugih predpisih, bodisi predelujejo oziroma odstranjujejo odpadki. Tu imajo najpomembnejšo vlogo podzakonski akti s posameznih področij emisij in ravnanja z odpadki, ki določajo vsebino vloge ter podlage za odločanje. Rok za izdajo OVD je tri mesece od popolne vloge. Javnost je vključena tedaj, če v postopku priglasi svojo udeležbo pet ali več stranskih udeležencev. Tretja vrsta OVD je namenjena obratom, ki pomenijo večja tveganja za okolje9 v skladu z uredbo o prepre- čevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic10 (npr. kemična industrija). Tudi tu mora biti zagotovljeno sodelovanje javnosti. Rok za izdajo dovoljenja je sicer tri mesece od popolne vloge, vendar roka niti teoretično ni mogoče spoštovati glede na vsebino OVD. Tu je treba namreč podrobneje določiti ukrepe za preprečevanje večjih nesreč in zmanjševanje njihovih posledic za ljudi in okolje ter za zmanjšanje tveganja za okolje, pri čemer to terja visokostrokovno usposobljeno ekipo odločanja tako v organu, ki izdaja ta dovoljenja (ARSO), kakor drugih ministrstev (ministrstvo za obrambo, ministrstvo za zdravje, ministrstvo za gospodarstvo itd.). Tudi če zakonodaja določa nekoliko daljše roke za odločanje v primerjavi z upravnimi postopki na drugih področjih, se OVS in OVD dejansko redkokdaj pridobijo v postavljenem zakonskem roku. Tako je povprečni čas pridobivanja OVS pol leta po popolnosti vloge, kar pa je sicer tudi pod evropskim povprečnim časom (ta je 12-14 mesecev). Tudi čas pridobivanja OVD je daljši od zakonsko predvidenega, kar je bilo 7 Objavljena v Uradnem listu RS, št. 97/2004, sprememba pa v 71/2007. 8 Podlaga za izdajo tega OVD je 82. člen ZVO-1. 9 Gre za tako imenovane obrate »Seveso«, OVD pa se izdaja na podlagi 86. člena ZVO-1. 10 Objavljena v Uradnem listu RS, št. 88/05, sprememba pa v št. 71/08. 11 Na primer: če gre za poseg v varstvena območja po ZON-u, je treba tudi v tem postopku pridobiti naravovarstvene usmeritve Zavoda RS za varstvo narave, pa četudi je bilo za isti poseg že pridobljeno posebno naravovarstveno soglasje. V nasprotnem primeru je odločba - vodno dovoljenje nična. razvidno tudi pri izdaji OVD za obstoječe IPPC-naprave, ko se je čas izdajanja vlekel tudi po več let. 1.2 Soglasja in dovoljenja po zakonu o vodah (ZV-1) ZV-1 določa primere, pri katerih je treba pred izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti vodno pravico (koncesija ali vodno dovoljenje). Koncesijo je treba pridobiti za pomembnejše vrste rabe vode (npr. za proizvodnjo pijač). Postopek je sestavljen iz štirih različnih pod-postopkov, in sicer najprej s sprejetjem koncesijskega akta (uredbe Vlade RS), nato izvedbe javnega razpisa, sledi izbira koncesionarja z upravno odločbo o izbiri koncesi-onarja in zaključi s sklenitvijo koncesijske pogodbe. Roka za pridobitev teh aktov ZV-1 ne določa, a že pogled na zapletenost postopka pove, da se tu govori o več letih. Vodno dovoljenje je treba pridobiti za vse ostale, v zakonu taksativno naštete, primere posebne rabe vode, če zanjo ni treba pridobiti koncesije (npr. oskrba s pitno vodo). Vodno dovoljenje je upravna odločba, za izdajo katere je pristojna ARSO. Postopek je tu sicer mnogo enostavnejši kot pri koncesiji, saj je zgolj enofazni, a vendarle odločbe ni mogoče izdati v zakonitem roku dveh mesecev od popolnosti vloge zaradi množice zahtev, ki jih zakonodaja predpisuje.11 ZV-1 določa več situacij, ko je treba pridobiti vodno soglasje (npr. za posege v vodna zemljišča, pa tudi v primerih, ko je bila vodna pravica že prej pridobljena). Če gre za gradnjo ali spremembo namembnosti, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po ZGO-1 in vodno soglasje po ZV-1, mora investitor pred začetkom izdelovanja projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pridobiti projektne pogoje. Rok za določitev projektnih pogojev je pri zahtevnem in vodnem objektu 30 dni od prejema popolne vloge, za manj zahtevne in nezahtevne pa 15 dni. Rok ne teče v času od sklica ustne obravnave ali ogleda do zaključka ustne obravnave oziroma ogleda. Če v tem roku ti pogoji niso podani, se šteje, da niso določeni in se lahko vloži vloga za izdajo vodnega soglasja. Projektnim pogojem obvezno sledi vodno soglasje. Večkrat mora biti vlogi priložen ne samo projekt, pač pa tudi dodatna dokumentacija (npr. analiza tveganja za onesnaževanje vodnega telesa, karta poplavne in erozijske nevarnosti za vplivno območje načrtovanega posega v prostor).12 Rok za izdajo vodnega soglasja je 60 dni pri zahtevnem in vodnem objektu, 30 dni pri stanovanjskemu objektu oziroma 15 dni pri enostavnem, nezahtevnem ali manj zahtevnem objektu. Rok, ki začne sicer teči od prejema popolne vloge, ne teče v času od sklica ustne obravnave ali ogleda do zaključka ustne obravnave oziroma ogleda. Če v tem roku ni odločeno, se šteje, da je vodno soglasje dano. Ne glede na navedeno se lahko po preteku roka do izdaje gradbenega dovoljenja izda odločbo o zavrnitvi soglasja ali določi projektne pogoje in o tem obvesti pristojni upravni organ za gradbene zadeve, ki prekine postopek do pravnomočnosti odločitve o izdaji vodnega soglasja. Gornje navedbe pa ne veljajo v primerih, ko je treba odločiti tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, če gre za poseg na vodnem ali priobalnem zemljišču v upravljanju ARSO, saj tu velja rok 60 dni od prejema popolne vloge. S prekoračitvijo roka za odločanje pa se ne vzpostavi institut domneve pozitivne odločitve, pač pa se šteje, kot da je bila vloga za izdajo vodnega soglasja zavrnjena (domneva negativne odločitve). 1.3 Naravovarstveno soglasje po zakonu o ohranjanju narave (ZON) Po ZON je treba za gradnjo objekta na območju, ki ima na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status, pridobiti naravovar- 12 Več o tem v pravilniku o vsebini vlog za pridobitev projektnih pogojev in pogojev za druge posege v prostor ter o vsebini vloge za izdajo vodnega soglasja (Ur. l. RS, št. 25/2009) 13 Objavljen v Uradnem listu RS, št. 130/2004, spremembe pravilnika pa v številkah 53/2006, 38/2010 in 3/2011. stvene pogoje in naravovarstveno soglasje. Te akte izdaja ARSO. Način in postopek za pridobitev projektnih pogojev in soglasij je določen s predpisi s področja graditve objektov. Navedeno pa ne velja, ko je treba izvesti presojo sprejemljivosti posega v naravo (npr. posegi v Natura območja 2000). Ta je bila uvedena z ZON leta 2004 zaradi prenosa direktive Sveta 92/43/EGS 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (habitatna direktiva), ki nalaga državam članicam, da se na posebnih območjih varstva iz tako imenovane ptičje direktive (direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic - kodificirana različica) in potencialnih posebnih ohranitvenih območij izvajajo presoje načrtov in projektov posegov v naravo. Če taka presoja, katere postopek je posebej določen v pravilniku o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja,13 ni izvedena, je poseg v skladu z določili direktive ničen. ARSO mora v slednjih primerih zaprositi Zavod RS za varstvo narave (ZRSVN) za mnenje; ta izdela mnenje skupaj z oceno o vplivih gradnje na varstvene cilje v 15 dneh za enostavne in manj zahtevne objekte oziroma v 30 dneh za zah- f tevne objekte, pri čemer se ti roki lahko podaljšajo na 30 oziroma 60 dni. Po prejemu mnenja ima ARSO 8 dni za izdajo soglasja. Le v redkih primerih ARSO odloči drugače od pridobljenega mnenja. 2 Ovire za hitrejše izdajanje soglasij in dovoljenj Vsa soglasja in dovoljenja s področja varstva okolja v naš pravni sistem niso bila uvedena istočasno. Zagotovo ima najdaljšo tradicijo vodno soglasje, ki je bilo uvedeno v različnih oblikah že v prvi polovici preteklega stoletja. Z vodno pravico se ukvarjamo od leta 1993, z OVS od leta 1997, leta 1999 smo pridobili naravovarstveno soglasje, OVD pa so bila uvedena leta 2004. Razlog za to postopno uvajanje je bil tako zaradi do tedaj neurejenega in pomanjkljivega upravnega uravnavanja posegov v okolje kot tudi zaradi postopnega prenosa evropskih direktiv, ki so tudi sama zahtevala vedno večje državno vpletanje in pogojevanje posegov v okolje z namenom preprečevanja onesnaževanja oziroma izboljšanja že onesnaženega prostora. Tako so se soglasja in dovoljenja stihijsko in parcialno množila, zaradi časovne zagate pri zakonodajnem umeščanju pa se ni nikoli naredila ocena stanja oziroma presoja vplivov sprejetja novega upravnega postopka. Zagotovo je zakonodajalec v dobri veri sprejel take pravne institute, da bi zagotovil spoštovanje okoljevar-stvenih norm. Tako danes obstaja situacija, ko zakonodaja v več različnih postopkih zavezuje sodelovanje istih organov. Tak primer je pri določenih posegih v vodni režim, saj mora ARSO sodelovati že pri načrtovanju posega pri prostorskem planiranju z izdajo smernic in mnenj (po zakonu o prostorskem načrtovanju),14 večkratnimi mnenji na okoljsko poročilo v okviru celovite presoje vplivov na okolje (po ZVO-1), nato pa še pri projektiranju s projektnimi pogoji, vodnim soglasjem in vodnim dovoljenjem (po ZV-1) ter mnenjem na poročilo 14 ZPNačrt, Ur. l. RS, št. 33/2007, 70/2008-ZVÖ-1B, 108/2009, 80/2010-ZUPUDPP (106/2010 popr.), 43/2011-ZKZ-C, 57/2012 15 ZGO-1, Ur. l. RS, št. 110/2002, 97/2003 Odl.US: U-I-152/00-23, 41/2004-ZVÖ-1, 45/2004, 47/2004, 62/2004 Odl.US: U-I-1/03-15, 102/2004-UPB1 (14/2005 popr.), 92/2005-ZJC-B, 93/2005-ZVMS, 111/2005 Odl.US: U-I-150-04-19, 120/2006 Odl. US: U-I-286/04-46, 126/2007, 57/2009 Skl.US: U-I-165/09-8, 108/2009, 61/2010-ZRud-1 (62/2010 popr.), 20/2011 Odl.US: U-I-165/09-34, 57/2012 16 Stanje na dan 31. 7. 2012 o vplivih na okolje (po ZVO-1). Če pa gre za poseg, za katerega je treba izvesti presojo vplivov na okolje, je treba izdati še okoljevarstveno soglasje, pri onesnaževalcih pa še okoljevarstveno dovoljenje (oboje po ZVO-1). Temu sledi še neizbežen tehnični pregled (po zakonu o graditvi objektov),15 in to v štirih vlogah: kot izdajatelj OVS, OVD, vodnega in naravovarstvenega soglasja. Načeloma tako vključevanje ARSO v vse te postopke ni sporno. A vendarle se je treba soočiti z dejstvom, da obstoječe kadrovske in finančne kapacitete tega optimalno ne dopuščajo. V časovni stiski se tako manj pozornosti posveča spremljanju stanja okolja oziroma ugotavljanja izvrševanja postavljenih pogojev, tako da se nemalokrat zgodi, da je izdano soglasje samemu sebi namen. Tehničnega pregleda po izvedenem postopku se namreč ARSO največkrat ne utegne udeležiti. Zakonodajalec je s ciljem čim hitrejšega pridobivanja soglasij postavil roke za odločujoči organ, ki so različni (od 15 dni, 1 meseca, 2 mesecev, 3 mesecev in 6 mesecev). Res je, da rok začne teči s popolnostjo vloge, a se kljub temu zamudam ni mogoče izogniti. In kje so, poleg kadrovskega problema, razlogi za zamude? 2.2 Zapletena in zahtevna zakonodaja Vse od vključevanja Slovenije v EU smo priča širokemu bogatenju okoljevarstvene zakonodaje. Tako je na podlagi ZVO-1 sprejetih 259, na podlagi ZV-1 175 in na podlagi ZON 5716 podzakonskih aktov (uredb in pravilnikov). Poleg nave- denega je ta tudi zapletena, nerazumljiva in velikokrat sama s seboj v nasprotju. Tako stanje povzroča veliko težav pri njenem izvajanju, saj je tako nejasna, da omogoča različne interpretacije in razlage. Tudi resolucija o normativni dejavnosti je že opozorila, da nas spremlja prevelika normiranost, ne dovolj določno oblikovanje pravnih norm, neprestano spreminjanje predpisov in celo spreminjanje zakonskih določb z drugimi zakoni. Nomotehnične težave in pomanjkljivosti se odražajo pri predpisu, postanejo njegov neločljivi »sestavni del«. Predpisi se pripravljajo pod časovnimi pritiski, ob nespo-štovanju predpisanih rokov in brez ustreznega sodelovanja s strokovno, ciljno in splošno javnostjo. Vse ge Cement, ko je odločitev ARSO o zavrnitvi OVD na upravnem sodišču padla zaradi neskladja med uredbo o napravah in dejavnostih, ki povzročajo onesnaževanje večjega obsega, in zakonom o varstvu okolja, ne pa zaradi okoljskih kriterijev.18 2.3 Zahtevni postopki in dokumentacija Novi predpisi pogosto prinašajo tudi zapletenejše in strožje pogoje za izdajo upravnih aktov. Tako na primer uredba o odpadkih19 v letu 2011 po novem zahteva, da se v OVD določi tudi obseg in vsebina obratovalnega monitoringa in morebitne druge oblike nadzora nad obremenjevanjem okolja, česar doslej ni bilo treba. Okoljevarstvena zakonodaja je po svojem značaju v največji meri teh- to povzroča nepreglednost in nestabilnost pravnega reda in težave pri izvajanju.17 Zaradi različne interpretacije in zakonodajnega neskladja odločitve ARSO na drugi stopnji večkrat padajo, če pa so potrjene, že upravno sodišče poskrbi za to, da se zadeva vrne v ponovno odločanje. Eklatantno je bilo to vidno v primeru Lafar- nična zakonodaja, kar pomeni, da vključuje visokostrokovno specialistično znanost s področja fizike, kemije, gradbeništva, naravoslovja. Ker gre za upravne postopke, je tu pomembna tudi pravnoformal-na pravilnost njihovega vodenja. Njeno pravilno izvajanje terja torej veliko mero strokovnega in formalnopravnega znanja. 17 Resolucija (ReNDej) je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 95/2009. 18 Gre za sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 2/2010-51 z dne 17. 2. 2011. 19 Ur. l. RS, št. 103/2011 Zaradi ugotavljanja pogojev za izdajo soglasij zakonodaja predvideva celo vrsto dokumentacije, ki jo mora stranka priložiti k vlogi. Dokumentacija mora organ odločanja prepričati, da je poseg še sprejemljiv za okolje in da ne bo povzročil čezmernega onesnaževanja ali škode, zato ta postaja vse bolj strokovno zahtevna. Stranke tako velikokrat niso kos zahtevam in vlagajo nepopolne in nedodelane vloge, saj se zanašajo, da jih bo že upravni organ opozoril, kako morajo vlogo dopolniti. Na to se zanašajo tudi pooblaščenci stranke, ki so lahko projektanti ali odvetniki, za katere bi pričakovali, da bodo stranki pomagali k hitrejšemu pridobivanju soglasja. A velikokrat ni tako. Nemalo je primerov, ko ti svoje neznanje zakrivajo s tolmačenjem, da si upravni organ izmišljuje nemogoče in zahteva nekaj, česar sploh ne bi bilo treba. 2.4 Sodelovanje javnosti Vse več je upravnih postopkov, v katerih ima javnost, predvsem zainteresirana, v postopku veliko vlogo. Jedro pomembnosti instituta sodelovanja javnosti pri odločanju glede okoljske politike leži že v demokratičnih načelih, na poudarjenem širšem konsenzu in občem interesu družbe kot celote. Če je javnost vključena v postopek odločanja že prav od začetka, je tveganje nastajanja opozicije, sporov in sproženih sodnih postopkov občutno zmanjšano, ustvarjeno pa je širše soglasje in družbena kohezija. Posebej je to razvidno pri OVS, pa tudi pri OVD za IPPC-naprave, ko ima javnost pravi- co biti seznanjena z vso dokumentacijo, dajati pripombe in zahtevati odgovore nanje, ARSO se mora do njih opredeliti in obrazložiti svoje stališče v odločbi. Zainteresirana javnost pa ima poleg navedenih pravic tudi pravico do uporabe vseh pravnih sredstev (pritožbe in tožbe), s katerimi se predvsem v primeru nasprotovanja posegu izvajanje investicije podaljša, če že ne prepreči. Negativna plat takega sodelovanja javnosti pa se kaže v več primerih zlorabe te pravice, ko lahko javnost zaradi osebnega nasprotovanja določeno investicijo z uporabo pravnih sredstev, če že ne prepreči, pa zelo upočasni. Kakorkoli že, z vključevanjem javnosti v upravni postopek se ta lahko zavleče tudi za več let. 20 3 Sprememba zakona o graditvi objektov v letu 2012 (ZGO-1D)21 Problemi z roki za izdajanje soglasij imajo v naši upravni zgodovini dolgo brado, saj so se do leta 2002 ti določali zelo stihijsko in nekontrolirano. ZGO-1 je želel temu nare- diti konec in je leta 2002 predpisal enotne roke za izdajo soglasij tudi na tistih področjih, ki jih gradbena zakonodaja ni pokrivala (npr. požarno soglasje, vodno soglasje). A kmalu po sprejetju te norme se je ugotovilo, da zaradi njihovega različnega značaja in zahtevnosti uravnilovka za vsa soglasja ni primerna oblika, zato je bila leta 2004 sprejeta novela ZGO-1, ki je uzakonila spoštovanja rokov iz ZGO-1 le v tistih primerih, ko bolj specialen predpis drugačnih rokov ni določil. Koalicijska pogodba o sodelovanju v Vladi RS za mandat 2012-2015 je v svoj program uvrstila tudi obljubo o skrajševanju rokov za izdajo soglasij in striktno upoštevanje domneve pozitivne odločitve v primeru t. i. molka organa, to je v primeru, ko organ ne izda soglasja v zakonskem roku, in to ne glede na razloge. Ne glede na določila resolucije o normativni dejavnosti, ki opozarja na netransparentnost, ko se določena zakonska materija ureja z drugim zakonom (poseganje zakonske materije na druge predpise), je bila z novelo zakona22 leta 2012 taka ureditev še celo nadgrajena z razlago v obrazložitvi predloga zakona, da drug zakon drugačnega roka ne more določiti. Roki izdaje projektnih pogojev in soglasij se z ZGO-1D največkrat skrajšujejo za polovico časa (z 2 mesecev na 1 mesec), nekje pa tudi na tretjino (s 30 dni na 10 dni). Če se ne odloči v roku, nastopi molk organa, ki povzroči domnevo, da je bilo soglasje dano. Ali drugače: organ, ki izdaja gradbena dovoljenja, pri katerem je pogoj za njegovo izdajo soglasje soglasjedajalca, upošteva molk organa, kot da bi bilo pozitivno soglasje izdano, in mu ni treba počakati na pisno odločbo. Soglasja varstva okolja niso zgolj izjave volje, pač pa tehtanje varstva javne koristi (varstvo okolja) proti osebnemu interesu (investicije zaradi pridobivanja dobička). ZGO-1D je določil izredno napete roke za odločanje. V današnjih razmerah lahko trdim, da so ti neživljenjski in ne bodo omogočali njihovega spoštovanja, kar bo zagotovo povzročalo veliko nejevoljo strank in projektantov, ki pričakujejo rešitev v zakonsko določenem roku, pa tudi soglas-jedajalcev, ki tega ne bodo mogli zagotoviti. Ne gre pozabiti na to, da lahko ima spregledanje vsebinskih 20 Tak primer je pri izdaji OVS za gradnjo vetrne elektrarne na Volovji rebri: postopek se je začel leta 2004, v času pisanja tega prispevka pa odločitev še ni pravnomočna. 91 21 Sprememba zakona je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 57/2012. 22 Novela (ZGO-1D) je bila sprejeta 18. julija, objavljena pa v Uradnem listu RS, št. 57/2012, začela pa je veljati 28. 7. 2012. zahtev na račun izredno kratkega roka za odločanje nepredvidljivo škodljive posledice za okolje, ne upravičuje namena teh aktov in ne zagotavlja varstva javne koristi. 4 Dileme o domnevi pozitivne odločitve pri molku organa Na prvi pogled je domneva pozitivne odločitve pri molku organa zelo enostavna. Če je rok prekoračen, velja, kot da bi bilo odločeno pozitivno. Če pa gremo globlje, nastopi vprašanje, ali res kaže slepo slediti takemu določilu ali pa le pretehtati posledice, ki lahko nastanejo zaradi molka organa. Na primer pri vodnih soglasjih pri posegih na poplavnih in vodovar-stvenih območjih je treba stremeti k zagotovitvi varstva pred poplavami, kar mora analizirati ustrezna dokumentacija (hidrološko-hidra-vlične študije, analize tveganja). Le na tej podlagi je mogoče sprejeti odločitev. Zaradi množičnosti zadev in zahtevnosti dokumentacije z obstoječim kadrom, ki se stalno zmanjšuje, je možna situacija, da se soglasij ne bo moglo izdajati v rokih. Če se bo zaradi tega štelo, da je bilo soglasje izdano (molk organa), to lahko privede do resnih negativnih posledic v okolju, saj obstaja bojazen, da varstvo pred poplavami ne bo ustrezno zagotovljeno, varstvo pitne vode pa tudi ne bo zadostno varovano pred morebitnim onesnaženjem. Škodo, ki bi pri tem nastala, pa bo moralo plačati gospodarstvo oziroma vsi prebivalci Slovenije, bodisi s svo- jim zdravjem, izgubo premoženja ali kot davkoplačevalci pri izvedbi sanacije povzročene škode. Dileme so tudi pri računanju datuma nastopa domneve pozitivne odločitve. Rok za izdajo soglasja, v skladu z določili zakona o splošnem upravnem postopku,23 začne teči z dnem popolne vloge, to je, ko stranka predloži vso potrebno dokumentacijo. Organ, ki izda gradbeno dovoljenje, ki mora ugotoviti datum nastopa molka organa, težko presodi, ali je rok resnično zamujen, saj nima podatka, kdaj je bila popolna vloga vložena. Lahko se celo zgodi, da je bila vloga za izdajo soglasja zavrnjena, stranka pa negativno odločbo enostavno zamolči in ker organ, ki izdaja gradbena dovoljenja, nima informacije o izdanem aktu, bi lahko - izhajajoč iz predpostavke, da se zaradi poteka roka šteje, da ni bilo projektnih pogojev oziroma da je izdano pozitivno soglasje - izdal nezakonito gradbeno dovoljenje. Domneva pozitivne odločitve zaradi molka organa je lahko deležna tudi več zlorab. Ker je stranki v prid, da pride do prekoračitve roka, saj se v tem primeru šteje, da je bilo soglasje dano, lahko formalnopravno uspešno in pravilno uporabi kar več instrumentov, ki povzročajo prekoračitev roka, od tega, da vloži vlogo na nepristojen organ, da vloži nepopol- 23 ZUP, Uradni list RS, št. 24/06-ZUP-UPB2, 105/06-ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10 no vlogo ali pa vloži sicer popolno vlogo, ki pa vsebuje več vsebinskih pomanjkljivosti, brez odprave katerih ni mogoče odločati. Lahko pa tudi zaprosi za podaljšanje roka za dopolnitev teh pomanjkljivosti. Če je bila predvidena ustna obravnava, lahko svoj izostanek opraviči in je treba zato obravnavo prestavljati. Ne smemo pozabiti tudi na možnost zamolčanja dejstva, da je bila vloga za izdajo soglasja zavrnjena. Določilom ZGO-1D o krajših rokih za odločanje bi bilo mogoče slediti le v idealni situaciji in v idealnih razmerah tako glede vlagatelja (da je vloga popolna, priložena dokumentacija perfektna tako v formalnem kot vsebinskem smislu) kakor glede vrste posega (popolnoma neproblematičen poseg v skladu s prostorsko in materialno zakonodajo), glede stranskih udeležencev (da jih z gotovostjo ni), glede ugotovitvenega postopka (da ni treba izvesti nobenega dokaza), človeških virov upravnega organa (zadostno število kadrov, idealen pripad zadev) in le za pozitivne odločitve. A to še ni dovolj, saj je treba upoštevati tudi dejstvo, da mora biti akt v okviru tega roka stranki dejansko tudi vročen. Za datum izdaje upravnega akta po ZUP se namreč šteje datum opravljene vročitve in ne datum, ki je naveden v projektnih pogojih oziroma soglasjih ali datuma oddaje dokumenta na pošto. Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame akt. Če akta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Organ bi torej moral pri zagotavljanju reševanja v roku upoštevati tudi možnost, da stranka pošiljke ne dvigne, kar pomeni, da mora akt poslati stranki vsaj 15 dni pred potekom roka za odločanje. In če nastopi slednji primer, roka za izdajo soglasja pri manj zahtevnem objektu (tu je rok 15 dni) v nobenem primeru ni mogoče doseči, niti če bi odločili še isti dan, ko organ prejme vlogo stranke, še manj pa pri enostavnih objektih (ta je 10 dni). V gradivu za izdajo ZGO-1D je bilo v obrazložitvi predloga navedeno, da se bodo določila ZGO-1D uporabljala za vsa soglasja oziroma da je treba pri rokih odločanja v soglasjih upoštevati ZGO-1D. Zanimivo pa je to, da takega določila v zakonskem tekstu ni najti, zaradi česar se taka razlaga pravno ne more sprejeti. Tako tudi po sprejetju ZGO-1D velja ureditev, da je ZGO-1 splošni predpis, ki velja (le) za tista soglasja, ki nimajo konkretnejših oziroma drugačnih določil v specialnejših področnih predpisih. Po splošnem pravnem principu »lex specialis derogat lex generalis«24 lahko specialnejši predpis drugače uredi posamezna vprašanja, kar mnogokrat velja tudi za okoljevar-stvene predpise. 5 OVS ne gre enačiti z drugimi soglasji ZVO-1, ki kot specialnejši predpis določa roke za izdajo OVS, se v ni- čemer ne navezuje na ZGO-1, zato se določila ZGO-1 tu ne morejo upoštevati. Razlogov za to, da se določila ZGO-1 pri OVS ne morejo uporabljati, je še več in nekaj teh bom navedla v nadaljevanju. Po členu 49. b ZGO-1 izhaja, da se ZGO-1 uporablja za tri skupine soglasij, in sicer za soglasje na varovalnih pasovih gospodarske javne infrastrukture, soglasje na varovanih območjih in soglasje za priključitev na objekte, ki zagotavljajo minimalno komunalno infrastrukturo, oziroma če se zaradi gradnje spremeni kapaciteta obstoječih priključkov. Glede na namen in vsebino OVS ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed teh skupin soglasij. Tudi postopek je pri OVS mnogo zahtevnejši, saj v nobenem izmed soglasij po ZGO-1 ne sodelujeta ne javnost ne druga država. Sicer pa je vsakomur jasno, da v roku in postopku, ki ga predvideva ZGO-1, ne bi mogli niti teoretično uresničiti in izpeljati vseh zahtev, ki jih zahteva direktiva 2011/92/ES. V skladu z načelom racionalnosti se lahko postopek presoje vplivov na okolje vodi istočasno s postopki za izdajo OVD. V tem primeru se ne izda OVS, pač pa se pogoji iz izvedenega postopka presoje vplivov na okolje vključijo v OVD. Prav tako je možna združitev naravovarstvenega soglasja z OVS v primerih, ko je treba izvesti tudi postopek presoje sprejemljivosti posega v naravo. OVS je prevod izraza »development consent«, ki ga direktiva 2011/92/ ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje šteje kot odločitev o dovolitvi posega. Po svojem vsebinskem značaju gre torej za odločbo oziroma dovoljenje. Direktiva, ki pred izdajo soglasja zahteva presojo vplivov na okolje, izvedbo več dolgotrajnih faz postopka, vključevanje javnosti in aktivno odločanje, ne akceptira molka organa kot pozitivne odločitve. Prekoračitev formalnega roka za izdajo tega akta ne more (ne sme) predstavljati domneve pozitivne odločitve, saj bi to pomenilo, da bi bilo soglasje izdano, ne da bi bila izvedena presoja vplivov na okolje. Navedeno pa ne bi bilo v skladu z direktivo 2011/92/ ES. Obenem naj še omenim, da je na zadnjem obisku junija 2012 v Ljubljani Komisija EU še celo predlagala, naj Slovenija pri zahtevnejših investicijah določi možnost podaljšanja 30-dnevnega roka, v katerem lahko javnost predloži pripombe na dokumentacijo in poseg. 6 Roki za izdajo soglasij in dovoljenj s področja varstva okolja Tudi po uveljavitvi novele ZGO-1 (ZGO-1D) torej ne moremo trditi, da za izdajo vseh soglasij in dovoljenj s področja varstva okolja veljajo roki, ki jih je ta novela uzakonila. Ti roki veljajo le za tista soglasja, za katera posebni predpis določa, da se upošteva rok iz ZGO-1. V nadaljevanju so prikazani roki, ki veljajo za posamezne upravne akte, in pravne posledice zamude pri odločanju. 24 ZUP, Uradni list RS, št. 24/06-ZUP-UPB2, 105/06-ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10 Za upravne akte po ZV-1 veljajo naslednji roki: • Koncesija: Rok za izdajo koncesijskega akta ni določen, kar pomeni, da tu o zamudi ne moremo govoriti. • Vodno dovoljenje: 2 meseca od popolne vloge, neizdaja vodnega dovoljenja v roku pomeni, kot da bi bila vloga zavrnjena. • Projektni pogoji: 30 dni za zahtevni objekt in vodni objekt, 15 dni za nezahtevni objekt. Če je treba v okviru tega postopka izvesti ustno obravnavo ali/in ogled, se rok prekine za čas izvedbe teh aktivnosti. Če projektni pogoji tudi v tem času niso bili izdani, se šteje, da projektnih pogojev ni bilo. • Vodno soglasje: 60 dni pri zahtevnem in vodnem objektu ali če je treba odločiti o služnosti, 30 dni pri stanovanjskem objektu, 15 dni pri manj zahtevnem, nezahtevnem ali enostavnem objektu ter pri drugem posegu. Če je treba v okviru tega postopka izvesti ustno obravnavo ali/ in ogled, se rok prekine za čas izvedbe teh aktivnosti. Če vodno soglasje tudi v tem času ni bilo izdano, se šteje, da je bilo izda- no pozitivno soglasje. Slednje pa ne velja za posege na vodnem in priobalnem zemljišču v lasti države in v upravljanju ministrstva, pristojnega za vode (ARSO), ko se zamuda pri izdaji soglasja šteje, kot da je bila vloga zavrnjena. Tudi za upravne akte, ki se izdajajo po ZVO-1, veljajo posebni roki. Za vse upravne akte je tudi značilno, da če niso izdani v zakonitem roku, se šteje, da je bila vloga za izdajo soglasja ali dovoljenja zavrnjena in stranka ima pravico do pritožbe na (fiktivno) negativno odločbo. Roki so pa naslednji: • OVS: 3 mesece z dodatnim 1 mesecem (za javno razgrnitvijo dokumentacije) in dodatnim rokom, ki je dogovorjen z drugo državo, če bi zaradi posega morebiti prišlo do čezmejnega vpliva na okolje. • OVD za IPPC-napravo: 6 mesecev z dodatnim 1 mesecem (za javno razgrnitvijo dokumentacije) in dodatnim rokom, ki je dogovorjen z drugo državo, če bi zaradi posega morebiti prišlo do čez-mejnega vpliva na okolje. • OVD za drugo napravo: 3 mesece • OVD za obrat večjega tveganja: 3 mesece Pri upravnih aktih po ZON je treba ločiti dve vrsti naravovarstvenih pogojev in soglasij. Za posege na naravne vrednote veljajo določila ZGO-1. Drugače pa velja za posege na zavarovanih območjih, da je treba izvesti postopek presoje sprejemljivosti posega v naravo. Tu se postopek začne z vlogo za pridobivanje projektnih pogojev. ARSO mora zaprositi ZRSVN za mnenje; ZRSVN izdela to mnenje skupaj z oceno o vplivih gradnje na varstvene cilje v roku 15 dni za enostavne in manj zahtevne objekte oziroma 30 dni za zahtevne objekte, pri čemer se ti roki lahko podaljšajo na 30 oziroma 60 dni. Po prejemu mnenja ima ARSO 8 dni časa za odločitev, in sicer: - če je ocena ZRSVN pogojena z omilitvenimi ukrepi, se izdajo naravovarstveni pogoji, - če je ocena ZRSVN ugodna, se že kar izda pozitivno naravovarstveno soglasje, - če je ocena ZRSVN neugodna, se že kar izda odločba, da se zavrne izdaja naravovarstvenega soglasja. Če presoja sprejemljivosti posega v naravo ni bila izvedena, čeprav bi bila potrebna, je odločba, ki dovoljuje poseg v prostor, nična. 7 Odprava administrativnih ovir in predlogi za racionalizacijo postopkov Krajšanje rokov za odločanje in domneva pozitivne odločitve, če soglasje ni bilo izdano v roku, ne more doprinesti k odpravi zaostankov ob istočasnem zagotavljanju zadostnega varstva okolja z namenom preprečevanja negativnih vplivov in škode na premoženju vseh prebivalcev Slovenije. Rešitve je treba iskati drugje. Skrbno bi bilo treba pretehtati, ali je res treba uvesti tolikšno število potrebnih soglasij. Ali ne bi bilo mogoče pozornost preusmeriti na izdelavo kakovostnejših in razumljivejših predpisov, ki bi sami določali pogoje posega v okolje? Ali ne bi postopke, kjer je tveganje negativnih vplivov na okolje minimalno, poenostavili, dekon-centrirali in decentralizirali oziroma administrativne ovire odpravili? In ne nazadnje - ali ne bi kazalo inšpekcijsko službo okrepiti? Julija 2012 so bili v parlamentu sprejeti določeni predpisi, ki so vnesli nekaj olajšav, a možnosti je zagotovo več.25 Tako se je ZVO-1E osredotočil le na izenačitev roka veljavnosti vseh OVD na deset let (doslej je OVD po 82. in 86. členu veljalo le pet let). A vendarle: OVD za obrate večjega tveganja za okolje (OVD po 86. členu ZVO-1) bi lahko odpravili, saj nobena direktiva eksplicitno ne zahteva izdaje posebnega dovoljenja (kakor to na primer velja za OVD za IPPC-naprave). Za zagotovitev pravilne implementacije direktive bi popolnoma zadostovala prijava oziroma priglasitev naprave in potrditev varnostnega poročila pred gradnjo oziroma obratovanjem. Dalje: prag za pridobitev OVD po 82. členu ZVO-1 bi lahko znižali in bi ga zahtevali le za tiste primere, ko gre za emisije v okolje in ko so to zahteve evropskih direktiv. Po zdajšnjem slovenskem sistemu se OVD pridobi pred gradnjo oziroma pred izdajo gradbenega dovoljenja. Večkrat pa se je pojavilo vprašanje, ali ni morebiti to prezgodaj. Problem je namreč, da v tako zgodnji fazi ni možno vedno natančno določiti pogojev obratovanja, tako da se v OVD tedaj bolj ali manj prepišejo zahteve iz posameznih uredb. Pogosto pa se tudi zgodi, da je možno šele po pridobitvi gradbenega dovoljenja oziroma v času gradnje dokončno preveriti zahteve tehnološkega postopka oziroma vrsto odpadkov, ki jih bo stranka predelovala ali odstranjevala. Vse to je pripeljalo do velikega števila vlog za spremembo OVD, pa čeprav ta še sploh ni začel veljati (rok veljavnosti namreč začne teči z dnem obratovanja). Veliko primerneje in racionalneje bi bilo, če bi se OVD zahtevalo šele pred izdajo uporabnega dovoljenja, saj bi bili pogoji obratovanja tedaj določnejši, jasnejši in bolj nedvoumni, po drugi strani pa ne bi prihajalo do tako velikega števila sprememb. S tem bi OVD postalo »obratovalno dovoljenje«, kot akt, ki ga je nekoč naša zakonodaja tudi poznala. Okoljevarstvene zahteve pred gradbenim dovoljenjem bi bile lahko ustrezno zavarovane v okviru OVS, če bi bila presoja vplivov na okolje obvezna. Če pa presoja ne bi bila obvezna, bi to preverile (mnogo cenejše) strokovne ocene vpliva posega na okolje kot sestavni del vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Tudi na področju vodnega prava so se z novelo ZV-1 (ZV-1B) v tem letu zgodili pozitivni premiki. Tako na primer za izkoriščanje vode za male hidroelektrarne do 10 MW, ki vsekakor potrebuje vodno pravico, ni potrebna koncesija, ki je sama po sebi dolgotrajen postopek, pač pa zadostuje vodno dovoljenje. Novela je tudi predvidela možnosti, da se vodna pravica pridobi le z registracijo, a to bo šele tedaj, ko bo minister sprejel poseben predpis. Novosti so tudi pri izdaji vodnih dovoljenj za lastno oskrbo s pitno vodo, ko pri odsvojitvi stanovanjske hiše novemu lastniku ni treba več poskrbeti za prenos obstoječe vodne pravice nase od dotedanjega lastnika z odločbo ARSO, a narediti bi se dalo še mnogo več. Cel sistem odločanja pri izdaji vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo bi bilo treba decentralizirati in prenesti na občine, saj z večino podatkov, ki so podlaga za izdajo vodnega dovoljenja, razpolagajo prav same. Občine bi s tako ureditvijo pridobile večji nadzor nad porabo vode, boljše izhodišče za ureditev oskrbe s pitno vodo v občini, pa tudi večjo kredibilnost in ugodnejši položaj pri urejanju lastništva objektov. Vodno dovoljenje bi lahko izdajali skupaj s soglasjem za priključitev. 25 Gre za ZVO-1E in ZV-1B, objavljena v Uradnem listu RS, št. 57/2012. Prav tako bi bilo treba opustiti pridobitev vodnega dovoljenja za »druge rabe vode« oziroma natančneje določiti, za katere primere je vodno dovoljenje predvideno, saj se ugotavlja, da je meja zelo nejasna in omogoča preširoke razlage; prevečkrat se odloča o nepomembnih minimalnih odvzemih vode, medtem ko investicije pri večjih posegih zaradi časovnih problemov stojijo. Vodna soglasja se morajo načeloma izdajati tedaj, ko je treba varovati javni interes - varstvo vodnega režima. Dogaja pa se, da je treba izdajati vodna soglasja tudi v primerih, ko je varstvo vodnega režima varovano tudi v drugih upravnih aktih (npr. OVS, OVD za odvajanje odpadnih vod). Tu pride do podvajanja, zato bi se bilo treba spopasti z varianto združevanja vodnih soglasij z OVS. Razmisliti bi kazalo tudi o združevanju vodnih dovoljenj z vodnim soglasjem, saj se v obeh primerih odloča o istem posegu in isti stranki, pa še to z istega upravnega področja in iz istega organa odločanja. Še bolj smela misel pa je, da bi se vsi upravni akti, ki jih izdaja ARSO (OVS, OVD, vodno dovoljenje, vodno soglasje, naravovarstveno soglasje), združili v eno dovoljenje, tako da investitorju ne bi bilo treba več ugotavljati, ali ima pridobljena res vsa potrebna soglasja in dovoljenja s področja varstva okolja. Naj na koncu omenim še možnost prenosa pristojnosti izdaje naravovarstvenih pogojev in soglasij na Zavod RS za varstvo narave (ZRSVN). Tak prenos bi zagotovo povzročil hitrejše pridobivanje teh aktov, saj danes v primerih preso- je sprejemljivosti posega v naravo dejansko prihaja do podvajanja (najprej mnenje ZRSVN, nato odločba ARSO). Tej nalogi bi ZRSVN zagotovo bil kos, saj je v preteklosti (do l. 2004) naravovarstvena soglasja samostojno tudi že izdajal. Viri: 1. Zakon o varstvu okolja (ZVO-1, Uradni list RS, št. 39/06 - uradno prečiščeno besedilo, 49/06 - ZMetD, 66/06 - odl. US, 33/07 - ZPNačrt, 57/08 - ZFO-1A, 70/08, 108/09 - ZPNačrt-A in 108/09, 57/2012). 2. Zakon o vodah (ZV-1, Uradni list RS, št. 67/02, 110/02 - ZGO-1, 2/04 - ZZdrl-A, 41/04 - ZVO-1 in 57/08, 57/2012). 3. Zakon o ohranjanju narave (ZON, Uradni list RS, št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo, 61/06 - ZDru-1 in 8/10 - ZSKZ-B). 4. Direktiva Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o oceni vplivov določenih javnih in zasebnih projektov na okolje. 5. Direktiva Sveta 97/11/EGS z dne 3. marca 1997 o dopolnitvi Direktive 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o oceni vplivov določenih javnih in zasebnih projektov na okolje. 6. Direktiva 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv Sveta 85/337/EGS in 96/61/ES glede sodelovanja javnosti in dostopa do sodišč. 7. Direktiva 2011/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (kodificirano besedilo). 8. Direktiva sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habi-tatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (habitatna direktiva). 9. Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic -kodificirana različica (ptičja direktiva). 10. Resolucija o normativni dejavnosti (ReNDej, Ur. l. RS, št. 95/2009). 11. Pogodba za Slovenijo 2012-2015 (http://www.sds.si/news/10492). 12. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-ZUP-UPB2, 105/06-ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10). 13. Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt, Ur. l. RS, št. 33/2007, 70/2008-ZVO-1B, 108/2009, 80/2010-ZUPUDPP (106/2010 popr.), 43/2011-ZKZ-C, 57/2012). 14. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1, Ur.l. RS, št. 110/2002, 97/2003 Odl. US: U-I-152/00-23, 41/2004-ZVO-1, 45/2004, 47/2004, 62/2004 Odl. US: U-I-1/03-15, 102/2004-UPB1 (14/2005 popr.), 92/2005-ZJC-B, 93/2005-ZVMS, 111/2005 Odl. US: U-I-150-04-19, 120/2006 Odl. US: U-I-286/04-46, 126/2007, 57/2009 Skl. US: U-I-165/09-8, 108/2009, 61/2010-ZRud-1 (62/2010 popr.), 20/2011 Odl. US: U-I-165/09-34, 57/2012). 15. Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 78/2006, 72/2007, 32/2009 in 95/2011). 16. Uredba o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (Uradni list RS, št. 97/2004, 71/2007). 17. Uredba o preprečevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic (Uradni list RS, št. 88/05, 71/08). 18. Pravilnik o vsebini vlog za pridobitev projektnih pogojev in pogojev za druge posege v prostor ter o vsebini vloge za izdajo vodnega soglasja (Ur. l. RS, št. 25/2009). 19. Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (Uradni list RS, št. 130/2004, 53/2006, 38/2010 in 3/2011). Protihrupna sanacija frezalne linije v Plami-pur Periodične meritve hrupa v delovnem okolju, opravljene v sklopu periodičnih preiskav, so pokazale, da so nekatera delovna mesta ob frezalnem stroju v družbi Plama-pur, d. d., Podgrad prekomerno obremenjena s hrupom. Na nekaterih mestih ob tem stroju je raven hrupa, ki so mu bili izpostavljeni delavci, občutno presegala 80 dBA. Avtorja: Vladimir Jenko, inženir varstva pri delu Plama-pur, d. d., Podgrad Podgrad 17 6244 Podgrad Ferdinand Deželak, vodja laboratorija za fizikalne meritve ZVD Zavod za varstvo pri delu d. d. Chengdujska cesta 25 1260 Ljubljana Polje 1 Uvod Zaradi ugotovljenih prekoračitev je bil sklenjen dogovor med Pla-mo-pur in ZVD Zavodom za varstvo pri delu Ljubljana o izdelavi programa sanacijskih ukrepov za zmanjšanje emisij hrupa v skladu z določili pravilnika o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu (Uradni list RS, št. 17/2006, pop. 18/2006). Namen tega programa je bil ugotoviti in analizirati glavne obstoječe hrupne sklope in predlagati sanacijo stanja za zmanjšanje hrupa na predpisano raven. Osnova za izdelavo programa so bile predhodno opravljene periodične meritve hrupa ter emisijske in imisij-ske meritve in analize ravni hrupa ob posameznih hrupnih virih oziroma na izpostavljenih delovnih mestih. V ta namen so bile zaradi vzpostavitve ustreznih korelacij predhodno opravljene še dopolnilne terenske meritve problematičnih hrupnih virov. 2 Zakonska regulativa Pri ocenjevanju obremenitve delavcev s hrupom je bilo treba upoštevati zahteve pravilnika o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu (Uradni list RS, št. 17/2006, pop. 18/2006). Pravilnik, ki predpisuje mejne in opozorilne ravni hrupa, določa tudi uporabo mednarodnih standardov za izvajanje meritev hrupa na delovnem mestu SIST ISO 1999. Kot tehnično dopolnilo pa smiselno uporabljamo tudi standard za ugotavljanje izpostavljenosti hrupu SIST ISO 9612. Pravilnik zahteva, da mora delodajalec, če je ena od obeh ali če sta obe zgornji opozorilni vrednosti izpostavljenosti preseženi, na podlagi ocene tveganja izdelati in izvesti program tehničnih in/ali organizacijskih ukrepov za zmanjšanje izpostavljenosti delavcev hrupu, pri čemer upošteva tudi določen prioritetni red. Iz opravljenih meritev in analiz hrupa je razvidno, da so bili delavci pri frezalni liniji večinoma izpostavljeni ravnem hrupa med 80 in 85 dBA, na enem mestu pa je presegal 90 dBA. To pomeni dolžnost delodajalca, da izvede določene protihrupne ukrepe. 3 Glavni viri obstoječega hrupa v okolju 2. julija 2010 smo opravili akustične preiskave avtomatične frezalne linije Baumer GF 1200. Predhodno smo preverili, ali je proizvajalec oziroma dobavitelj priskrbel zakonsko obvezne podatke o hrupnosti te linije. V skladu z evropsko varnostno direktivo 98/37 je namreč treba stroje označiti tudi s podatki o hrupu. Protihrupna zaščita iz kosmita st 100 je v glavnem pripomogla k znižanju ravni hrupa ob delovni mizi s 85 dBA na 77 dBA. Zahteve Predvsem je treba opozoriti na obveznosti proizvajalca o posredovanju emisijskih podatkov o hrupu avtomatične frezalne linije, ki predstavljajo del njenih navodil. Navodila morajo vsebovati naslednje podatke o strojih, ki so povezani s širjenjem hrupa po zraku, bodisi dejanske bodisi ocenjene vrednosti na podlagi meritev, opravljenih ob stroju: • ekvivalent neprekinjene A-iz-merjene ravni zvočnega tlaka na delovnih mestih, na katerih ta presega 70 dB(A); • za delovna mesta, na katerih ta ne presega 70 dB(A), mora biti to posebej označeno, • konico trenutne C-izmerjene vrednosti zvočnega tlaka na delovnih mestih, na katerih ta presega 63 Pa (130 dB glede na 20 |Pa), • raven moči zvoka, ki ga oddajajo stroji, kadar ekvivalent neprekinjene A-izmerjene ravni zvočnega tlaka na delovnih mestih presega 85 dB(A). Proizvajalec mora navesti obrato- valne pogoje strojev, pri katerih so bile izmerjene vrednosti, in uporabljene metode merjenja. Če delovno mesto ni določeno ali ga ni mogoče določiti, morajo biti ravni zvočnega tlaka izmerjene na razdalji 1 meter od površine strojev in na višini 1,60 metra nad tlemi ali nad dostopno ploščadjo. Navedena morata biti prostor merjenja in vrednost največjega zvočnega tlaka. 4 Rezultati meritev hrupa pred sanacijo Preizkusne meritve so pokazale, da je pri komandnem pultu ekvivalentna A-vrednotena raven zvočnega tlaka znašala 82 dBA med obratovanjem na prazno. Med obratovanjem na polno je ta raven narasla za 1 do 2 dBA, nekoliko se je povečala tudi njena dinamika, vendar ni dobila značaja impulznega hrupa. Ob vrečah ventilatorjev (na oddaljenosti cca 1 meter od njih) je dosegala celo 92 dBA. Izsevani hrup iz avtomatske frezalne linije ni problematičen samo za delovno okolje delavcev, ki jo uporabljajo, temveč tudi za sosednje delavce in celo za delavce iz sosednjega podjetja Plama - G. E. O., d. o. o., pred vhodom v njihove delavnice. Tam je bila izmerjena raven hrupa 69 dBA. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju predpisuje omejitve tudi na mejah različnih podjetij (ki sodijo v IV. stopnjo varstva pred hrupom), in sicer: • 73 dBA za dnevno raven, • 68 dBA za večerno raven in • 63 dBA za nočno raven. Sicer smo pri pregledu te avtomatske frezalne linije odkrili dva pomembnejša sklopa hrupnih virov: • ob vrečah pri ventilatorju; • ob frezalni napravi. Ob vrečah pri ventilatorju je šlo v prvi vrsti za aerodinamičen vir hrupa, ki je zlasti izrazit pri prehodu iz ventilatorske cevi v prašno komoro, kjer pride do nagle spremembe pretočne površine, s tem pa tudi do vrtinčenja in posledično generiranja nizkofrekvenčnega hrupa z A-vrednotenim spektralnim maksimumom okrog 315 Hz. Pri frezalni napravi se je večina hrupa izsevala iz spodnjih in zgornje (obdelovalne) odprtine. Tudi pri tem delu prevladuje v terčnem frekvenčnem spektru frekvenčna komponenta okrog 315 Hz. To odgovarja valovni dolžini okrog 1 meter. Hrup, ki se je izseval iz spodnjih odprtin frezalne naprave, se je odbijal od gladkih betonskih tal in v znatni meri prispeval k celotni obremenitvi s hrupom v tem prostoru. S postavitvijo zaščitne komore in absorpcijsko oblogo iz kosmit plošč st 100, deb. 15 cm, se je raven hrupa v okolici vrečastega filtra zmanjšala z 92 dBA na 78 dBA. Nadalje smo pri akustičnih preiskavah opazili prisotnost stoječih valovanj v tem delu prostora, zlasti pri terčni frekvenčni komponenti 315 Hz. Njen izvor je bil frezalna linija, med seboj vzporedne, ravne in akustično neobdelane stene pa so pripomogle še k interferenci med vpadlim in odbitim zvočnim valovanjem. 5 Protihrupni ukrepi in njihova prioriteta Znižanje hrupa lahko dosežemo pri viru (znižanje emisije), med virom in sprejemnikom (povečanje transmisijskih izgub) in na za hrup občutljivem mestu (znižanje imisije in hrupne ekspozicije pri delavcu). Protihrupni posegi pri viru imajo sicer najvišjo prioriteto v lestvici protihrupnih ukrepov, med drugim tudi zato, ker so delavci najpogosteje v bližini hrupnega vira in so v celoti prizadeti s hrupom, ki ga ta vir emitira. Zaradi tega imenujemo ukrepe za znižanje hrupa s posegi prav pri viru primarne ukrepe. Ukrepe s posegi na transmisijski poti od vira k za hrup občutljivemu objektu ali delavcu, kot na primer montaža protihru- pnih kabin, postavitev pregrad itn., pa imenujemo sekundarni ukrepi. Na repu prioritetne lestvice pa so ukrepi na mestu sprejema (delavca), saj osebna varovalna oprema ali kabine za delavce pogosto motijo pri delu in komunikaciji, povzročajo tudi utesnjenost, razne alergije itn. Te ukrepe včasih poimenujemo terciarni ukrepi in so na repu prioritetne liste izvajanja protihrupnih ukrepov. Praviloma se uporabljajo kot začasen ukrep oziroma izhod v sili. 5.1 Ukrepi za zmanjševanje hrupa na poti razširjanja - sekundarni ukrepi Med sekundarne protihrupne ukrepe prištevamo posege okrog hrupnih virov, na poti od vira do sprejemnika (delavca oziroma za hrup občutljivega objekta), s ciljem znižanja hrupa na opazovanem imisijskem mestu. Znižanje hrupa v delovnem in bivalnem okolju na splošno predstavlja zapleten problem, pri katerem je treba upoštevati tudi vse specifičnosti okolja. Pri reševanju prekomernega hrupa na poti njegovega razširjanja proti delavcu oziroma za hrup občutljivemu objektu je v prvi vrsti treba natančneje poznati mehanizem tega razširjanja. Del hrupa se širi namreč po zraku, del pa po konstrukciji. S ciljem čim uspešnejše protihrupne sanacije je treba vsak delež posebej ovrednotiti. Najpreprostejši poseg v tej smeri je izkoriščanje geometrijske divergence in absorpcije zvoka v zraku, kar lahko dosežemo z lokacijo hrupnega vira na čim večji oddaljenosti od za hrup občutljivega mesta. Žal pa je običajno v tej smeri zelo malo manevrskega prostora. Raven zvočnega tlaka iz točkovnega vira pada v prostem zvočnem polju s 6 dB/(podvojitev oddaljenosti), linijskega pa s 3 dB/ (podvojitev oddaljenosti). V primeru prisotnosti odmevnega zvočnega polja, ki je prisotno v zaprtih prostorih, je to upadanje bistveno počasnejše, še zlasti pri večjih oddaljenostih od hrupnih virov. Sekundarne - pasivne ukrepe uporabimo takrat, ko primarni ukrepi ne zadoščajo ali tako narekujejo ekonomski kazalci. Ti ukrepi temeljijo na principu interference, absorpcije in odboja zvoka. Interferenca je značilna v primeru Z J sistemov z aktivnim dušenjem hrupa, absorpcija pri uporabi disi-pativnih metod in odboj pri uporabi reaktivnih metod. Med disipa-tivne metode uvrščamo notranjo in zunanjo izolacijo (kombinirano z absorpcijo) cevovodov in kanalov ter notranjih sten prostorov in industrijskih hal, nato glušnike, ovire, pregrade, oklepe in kabine z absorpcijskimi akustičnimi oblogami. Pri dispativnih metodah se zvočna energija izniha v porah absorpcijskega materiala in spremeni v toploto, kar smo uporabili tudi v našem primeru. Uporaba oklepov, pregrad, ovir ali kabin se lahko nanaša na vir, pot širjenja ali mesto sprejema (delavca). 5.2 Uporaba protihrupnih oblog S protihrupnimi oblogami je možno doseči učinkovito zmanjšanje hrupa na poti njegovega širjenja. Njihova učinkovitost je odvisna od zvočne izoliranosti sten, absorpcije na notranjih stenah, od odprtin in prenosnih poti za strukturalni zvok, pa tudi od povezave z zvočnim virom. V primeru nepazljivosti lahko začne obloga vibrirati z enako frekvenco kot vir hrupa in z amplitudo, ki je lahko še večja kot pri viru. Amplituda in frekvenca nihanja obloge je odvisna od mase, togosti in dušenja oklepa obloge, od resonance zračne blazine v oblogi in od resonance oklepa obloge. 5.3 Povečanje absorpcije sten zaprtih prostorov Znižanje splošne ravni hrupa v delovnih prostorih lahko dostikrat dosežemo tudi s povečanjem zvočne absorpcije na stropu in stenah. Pri tem je treba upoštevati frekvenčne karakteristike hrupnih virov, razporeditve strojev in delovnih mest ter geometrijo prostora. Pred posegom je priporočljiva analiza akustičnih lastnosti prostora, predvsem njegove odmevnosti in stopnje difuzije. Za prostore z difuznim zvočnim poljem je značilno, da je raven zvočnega tlaka od določene razdalje od vira dalje praktično konstantna. 5 povečanjem absorpcije v prostoru z difuznim zvočnim poljem se ustrezno zmanjša odmevni čas, s tem pa tudi splošna raven hrupa. Znižanje ravni hrupa AL je odvisno od spremembe odmevnega časa in se v grobem približku izraža z enačbo: AL = 0 log—2 = 0 log— Ai T2 A1 je ekvivalentna absorpcijska površina prostora pred sanacijo, A2 pa po njegovi sanaciji. Podobno pomeni T1 prvoten odmevni čas, T2 pa odmevni čas po dodani absorpciji. Iz te enačbe je razvidno, da lahko splošno raven hrupa v prostoru znižamo za 3 dB, če odmevni čas razpolovimo, pri štirikratnem znižanju se raven hrupa zmanjša za 6 dB itn. 6 Izvedba programa sanacijskih ukrepov Potrebna je bila uskladitev predlaganih protihrupnih ukrepov s tehnološkimi zahtevami, varstvom pri delu, požarno varnostjo, higienskimi in sanitarnimi zahtevami in podobno. Med iz- Dodatna postavitev nape s kosmit oblogo st 100, deb. 5 cm, je največ pripomogla k zmanjšanju hrupa nad frezalnikom s 84 dBA na 77 dBA. vajanjem sanacije je bilo treba zagotoviti stalni strokovni nadzor z občasnimi kontrolnimi meritvami in analizami po vsaki zaključeni fazi protihrupne sanacije. Po zaključenih sanacijskih delih so bile opravljene kontrolne meritve emisij hrupa na saniranih virih in meritve imisij hrupa na najbolj izpostavljenih mejah; s tem je bil preverjen doseženi učinek sanacije hrupa. 7 Upoštevana priporočila v zvezi s protihrupno sanacijo Pri meritvah hrupa, ki ga povzroča frezalna linija, so bile ugotovljene prekoračitve. Vodstvo družbe Plama-pur, d. d., Podgrad je v ta namen pripravilo sanacijski program, zato je bilo treba opraviti natančnejše preiskave posameznih hrupnih virov oziroma njihovih skupin. Na osnovi meritev in analiz je bilo izdelano priporočilo, da se za del sklopa pred vrečami pod ventilatorjem in komoro izdela protihrupni oklep, ki naj bo sestavljen iz — 8 Meritve, opravljene maja 2011 po opravljeni sanaciji približno 1 milimeter debele galvanizirane pločevine in ki naj bo z notranje strani prevlečen s približno 15 centimetrov debelo absorpcijsko plastjo, ta naj ima dobre zvočnoabsorpcijske lastnosti pri frekvenci okrog 315 Hz. Predlagano je bilo, da se s podobnimi absorpcijsko-izolacijskimi elementi zapre tudi spodnji del frezalne naprave, vendar tako, da bo čim manj moten pretok dovodnega zraka vanjo. Zato naj bodo zaprte predvsem odprtine, ki so orientirane proti mestom, kjer se delavci običajno največ zadržujejo. Stene frezalne naprave, ki so blizu delavcem, naj se v ta namen zaprejo oziroma podaljšajo do tal. Prav tako je bila priporočena akustična obdelava sten ob fre-zalni liniji s podobnimi zvočno-absorpcijskimi materiali, s čimer bi zmanjšali učinek stoječih valovanj, znižali odbojno hrupno komponento, s tem pa tudi celotno raven v širšem delu prostora okrog frezalne linije. Na pločevinasto steno, ki deli prostor od hodnika z vhodom v Plamo G. E. O., pa naj se z njene notranje strani (proti rezalni napravi) prav tako namesti 15 centimetrov debela zvočnoabsorpcijska plast. Št Lokacija Raven hrupa (dBA) Razlika (dBA) Pred sanacijo Po sanaciji 1 Avtomatska frezalna linija 86 80 6 GF 1200 - ob frezalnem stroju pri tleh 2 Pred vrečastim filtrom 92 78 14 3 Pri komandnem pultu 83 74 9 4 Ob mizi pred ograjo 85 77 8 5 Ob frezalnem stroju 84 77 7 6 Pred vhodom v Plamo G. E. O. 69 61 8 Rezalna linija Baumer GF 1200 po sanaciji, hrup pri komandnem pultu Rezalna linija GF 1200 po sanaciji, hrup ob frezalnem stroju 9 Zaključek Opravljene meritve in analize hrupa pred in po opravljeni protihrupni sanaciji so pokazale, da je bila ta uspešno izvedena. Z njo smo v okolici frezalne linije v povprečju dosegli okrog 8 dBA znižanje ravni hrupa. Na ta način smo znižali ravni hrupa na delovnih mestih pod raven 80 dBA, na meji z najbližjim sosednjim podjetjem pa pod 61 dBA. S tem smo v celoti izpolnili tako zahteve za dovoljene ravni hrupa na delovnih mestih kot tudi v okolju. Protihrupna sanacija je bila opravljena z lastnim zvočnoabsorpcij-skim materialom kosmit, ki ga izdeluje Plama-Pur, zato so bili njeni stroški tudi relativno nizki. Doseženo znižanje ravni hrupa se odraža tudi pri zadovoljstvu izpostavljenih delavcev, saj je dosežena razlika v ravneh hrupa jasno zaznavna. Pri realizaciji projekta sanacije rezalne linije Baumer GF 1200 v proizvodnji čistilnih gobic so sodelovali dr. Ferdinand Deželak iz ZVD Ljubljana, Vladimir Jenko - zaposleni inženir varstva pri delu v Pla-ma-pur in podjetje Proizvodnja strojev Valter Frank, s. p., Gornja Bitnja iz Ilirske Bistrice. Vrzeli slovenskega zdravstvenega sistema Smo v obdobju, ko prihaja do sprememb pri zmanjševanju deleža stroškov zdravstvenih storitev, ki jih krije obvezno zdravstveno zavarovanje, napovedana pa je tudi nova zdravstvena zakonodaja. V želji, da o novostih seznanjamo širšo javnost, smo v poslovni enoti Ljubljana v sodelovanju s pogodbenim izvajalcem mreže Vzajemna NET (v nadaljevanju: VNET), ZVD Zavodom za varstvo pri delu, pripravili prodajno-posvetovalni dogodek in nanj povabili naše poslovne partnerje. Elena Nikolavčič je govorila o obsegu zdravstvenega varstva, organiziranosti in financiranju zdravstvenega sistema v Sloveniji in glede vzdržnosti sistema na dolgi rok, kajti potrebe prebivalstva so vedno večje, tudi zaradi nekako-vostnega staranja, življenjskega sloga, naraščanja števila oseb s kroničnimi boleznimi, slabšim življenjskim standardom in večjo informacijsko pismenostjo. Ob tem je treba dodati še dražje zdravstvene storitve zaradi hitrega razvoja tehnologij in novih metod zdravljenja, počasne rasti obveznega zdravstvenega zavarovanja zaradi nižje gospodarske rasti in čezmejno izmenjavo pacientov od leta 2014 dalje. Pomemben dejavnik je tudi preventiva: preprečevanje bolezni in njeno zgodnje odkrivanje bolezni ter krepitev zdravja. Vzajemna ima veliko vlogo pri osveščanju zavarovancev, saj svojim članom zagotavlja posebne ugodnosti: v sodelovanju s poslovnimi partnerji organizira preventivne meritve in v okviru kluba Vzajemna organizira vodene vadbe po vseh večjih mestih v Sloveniji. Dr. Čas je kot glavno težavo slovenskega zdravstvenega sistema izpostavila čakalne dobe, ki so posledica preobremenitve zdra- Avtorica: Darja Šporar Oblak Druženje, na katerega se je odzvalo lepo število povabljenih, je potekalo 29. maja v prostorih ZVD Zavoda za varstvo pri delu v Ljubljani. Za začetek smo prisluhnili okrogli mizi z naslovom Vrzeli slovenskega zdravstvenega sistema, na kateri so sodelovali Matjaž Trontelj, Elena Nikolavčič, dr. Nada Čas (vsi iz Vzajemne) in dr. Mitja Bračič, predstojnik Centra za medicino in šport (ZVD), povezoval pa jo je medijsko znani voditelj Boštjan Romih. V eni uri so sodelujoči na okrogli mizi poudarili, da moramo imeti dopolnilno zdravstveno zavarovanje sklenjeno zaradi visokih stroškov doplačil pri zdravstvenih storitvah, ki lahko v primeru neurejenega zavarovanja krepko udarijo po žepu. vstvenega sistema. Zelo zgovoren je podatek, da gre vsak Slovenec v povprečju približno sedemkrat na leto k specialistu, v Nemčiji je ta podatek štirikrat letno. V Sloveniji je dnevno na bolniškem dopustu 40 tisoč ljudi, in če primerjamo odsotnost prebivalstva zaradi bolniškega dopusta z drugimi državami, je v Sloveniji povprečno trajanje bolniške odsotnosti 8,8 dneva, v Avstriji 3,4 in v Franciji 5,5 dneva. Povprečna čakalna doba v aprilu 2012 za npr. artroplastiko kolena je 541 dni in še raste (IVZ, 2012). Vse to povzroča večje stroške v zdravstvenem sistemu in večje stroške pri delodajalcu ter nezadovoljne zavarovance. Kot odgovor na obstoječe stanje v zdravstvenem sistemu, dolge čakalne dobe in posledično prepočasno zdravljenje smo v Vzajemni s prenovljenim produktom Vzajemna Diagnoza našim zavarovancem ponudili rešitev do hitrejše diagnoze in s tem do hitrejše ozdravitve. Da smo lahko ponudili visokokakovostno storitev, zavarovancem zagotavljamo specialistične, diagnostične in terapevtske storitve v okviru izvajalcev mreže VNET. Matjaž Trontelj nam je na kratko opisal, kako mreža deluje in kako izbiramo vrhunske izvajalce na slovenskem trgu, kajti Vzajemna si je za vključitev v mrežo izvajalcev postavila visoke standarde. Poleg tega je sogovornik poudaril, da gre pretežno za zasebnike s koncesijo in da je interes izvajalcev pristopiti v mrežo VNET velik; naj omenimo samo nekaj razlogov, zakaj: Vzajemna je prepoznavna kot kredibilen poslovni partner, je največja specializirana zdravstvena zavarovalnica z dolgoletnimi izkušnjami pri izvajanju zdravstvenih storitev, je zanesljiv plačnik zdravstvenih storitev, dostopna in široko razvejana mreža poslovalnic, skupno sodelovanje na promocijski dogodkih idr. Trenutno je v mreži 25 poslovnih partnerjev, porazdeljenih na pet regij, ki izpolnjujejo naše kriterije glede lokacije, storitev, opreme in referenc. Dr. Mitja Bračič, kot predstavnik izvajalcev VNET, nam je na primeru predstavil, kako pomembno je, da pride zavarovanec po poškodbi hitro do kakovostnih terapevtskih storitev, kar lahko pomeni, da poškodba ne zastara oziroma se ne ponavlja. Zavarovanec tako lahko hitreje ozdravi in se prej vrne v aktivno življenje. Po zanimivi razpravi smo si ogledali prostore zavoda v dveh skupinah. Prva skupina se je seznanila z načinom dela in prostori medicine dela, v katerih izvajajo vse oblike pregledov s končnim mnenjem, opravljajo vse naloge pooblaščenega zdravnika tako v zvezi s poklicnimi boleznimi kot tudi svetovanjem na področju dela idr. Obenem opravljajo analize tveganja in zdravstvene ocene delovnih mest ter izobraževalne dejavnosti. Naši gostitelji so drugo skupino popeljali v prostore Centra za medicino športa, ki je najsodobnejši izvajalec funkcionalne diagnostike v Sloveniji z vrhunskimi strokovnjaki in visoko tehnologijo, zato ne preseneča, da center obiskujejo tudi vrhunski slovenski športniki. Ob koncu dogodka smo se posvetili tudi kulinaričnim užitkom, ki jih je pripravila nutricionistka dr. Cirila Hlastan Ribič. Pogostitev je bila v znamenju zdravih obrokov prehrane in pijače. Poleg okusnih in na pogled mamljivih prigrizkov so bile mize obložene s svežim sadjem bio pridelave in manj mastnim pecivom iz polnovredne moke. Vabili so nas tudi sveži jogurti, sokovi s 100-od-stotnim deležem sadja in voda, vse slovenskega izvora. Zraven vsakega obroka so bile na stojalih zapisane količine, sestavine, energetske vrednosti posamezne sestavine in deleži energijske porabe. Zdravo in okusno. Če sklenem še zadnjo misel, s katero smo se vsi udeleženci dogodka strinjali: vrzeli v zdravstvenem sistemu so in Vzajemna ponuja zavarovancem rešitev. V skrbi za naše zdravje je to sklenitev zavarovanja Vzajemna Diagnoza -ZDRAV DUH, povej naprej! OZNAČEVANJE NEVARNIH KEMIKALIJ NOVO!!! Nov sistem razvrščanja, pakiranja in označevanja nevarnih kemikalij GHS/CLP ZVD Nudimo vam: Chengdujska cesta 25 1260 Ljubljana Polje T: 01 585 51 00 F: 01 585 51 01 W: www.zvd.si E: info@zvd.si PLAKAT s stavki o nevarnosti (H stavki) in previdnostnimi stavki (P stavki), velikost 50 x 70 cm PLAKAT - Primerjava novega in starega označevanja nevarnih kemikalij, velikost 50 x 70 cm NALEPKE - velikosti 10,5 x 14,5 cm ali po naročilu delu d.d. Kontaktna oseba in naročila: Fanči Avbelj, T 01 585 51 21, G 041 658 953, E fanci.avbelj@zvd.si, W www.zvd.si Videokonferenca - oblika sodelovanja stroke varnosti na mednarodni znanstveni konferenci Člani Društva varnostnih inženirjev Ljubljana že vrsto let sodelujejo na mednarodnih konferencah na Hrvaškem in v Srbiji. Tradicionalno se že od prve konference dalje udeležujemo mednarodne znanstveno-strokovne konference Menadžment i Sigurnost -M & S (Menedžment in varnost) v Čakovcu v organizaciji Hrvaškega društva varnostnih inženirjev in visoke šole za varnost ter tudi mednarodne znanstvene konference, ki jo organizira Univerza v Nišu, Fakulteta za varnost pri delu. Nekateri sodelujemo tudi v programskem odboru konference in kot recenzenti prispevkov. škov, vezanih na pot, nekaj logističnih težav, ki so sprva kazale na to, da se štirje avtorji prispevkov letošnje konference ne bomo mogli udeležiti. V iskanju rešitve se je kolegu Jerneju Jenku tik pred zdajci porodila ideja, da se v konferenco vključimo z zvokom in sliko, interaktivno, v realnem času, da organiziramo nekakšno delno videokonferenco. Ker smo imeli malo časa za realizacijo tega projekta, smo kar takoj stopili v kontakt s kolegi z niške fakultete, ki so bili nad našim predlogom navdušeni. Dogovorili smo se za način povezave preko Skypa, kolega Jernej Jenko je na naši strani pripravil potrebno tehnologijo. Okvirno smo se dogovorili še za čas našega vklopa v »neposredni prenos«. Na dan konference smo vso potrebno opremo pripravili v prostorih predavalnice ZVD Zavoda za varstvo pri delu d. d. Tam smo lahko za ozadje na platno projicirali logotip konference in Društva varnostnih inženirjev Ljubljana. Našo namero smo sporočili tudi slovenskim kolegom, ki so bili v Nišu, in jih prosili, da naše javljanje in prezentacijo prispevkov slikovno dokumentirajo. Povezave so odlično delovale, v Sloveniji sva tako lahko slišala napoved modera-torja konference v Nišu avtorjev oziroma predavateljev, temu je sledila Pogled s slovenske ... (Foto: Jernej Jenko) Avtorja: Miran Pavlič, Jernej Jenko Društvo varnostnih inženirjev Ljubljana 27. in 28. novembra 2011 je v Nišu tako potekala 16. konferenca - The 16th Conference of the series: Man And Working Environment, International Conference, Safety Of Technical Systems In Living And Working Environment. Na tokratni konferenci so s svojimi prispevki iz Slovenije sodelovali: Jernej Jenko, dipl. var. inž., dr. Mitja Kožuh, prof. dr. Mirko Markič, mag. Miran Pavlič, dipl. var. inž., mag. Radivoje Šučur, dipl. var. inž., David Šučur, dipl. var. inž., in mag. Leon Vedenik, dipl. var. inž. Poznavalci bi dejali, pač še ena od mnogih mednarodnih konferenc s področja varnosti in zdravja pri delu. Vendar je splet naključij pripomogel, da je bila ta mednarodna konferenca v nečem nekaj posebnega. Tokrat smo imeli nekateri tik pred odhodom pri zadnjem skupnem usklajevanju in optimiziranju stro- ■■MM p jpi jËÊÊmmÊÊM Sfe-r.g i' ^ naša predstavitev dveh prispevkov, katerih soavtorja sta bila še Mirko Markič in Leon Vedenik. Seveda sva uvodoma poudarila, da nam je v veliko čast in zadovoljstvo, da lahko na konferenci aktivno sodelujemo s svojimi prispevki, in se zahvalila, da so se strinjali z našim predlogom za tovrstno predstavitev tem. Nekoliko v šali pa še dodala, da je to prvič v zgodovini Kraljevine SHS, Jugoslavije, Srbije in Slovenije, da se predstavitev tem na mednarodni konferenci varnosti in zdravja pri delu izvede na način videokonferen-ce, in ker bo za nas, malo starejšo generacijo, mesto Niš za vedno ostalo »mesto elektronike«, je ta videokon-ferenca naš mali doprinos k temu. ... in s srbske strani (Foto: David Šučur) Nato so udeleženci mednarodne konference v Nišu lahko vidno in slišno spremljali najini prezentaciji. Predstavitev je bila odmevna in je uspela, kar so z zadovoljstvom izrazili tudi kolegi organizatorji. Organizator je izdal tiskani zbornik prispevkov v obsegu 495 strani in bo/je dosegljiv pri avtorjih prispevkov in v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani. Skratka, ta mala novost za naš prostor je v zadovoljstvo vseh v celoti uspela. Zato smo v Društvu varnostnih inženirjev Ljubljana že začeli razmišljati o organizaciji prve mednarodne vide-okonference s področja varnosti in zdravja pri delu v RS. Na tak način bi laže pridobili eminentne predavatelje s področja varnosti k sodelovanju na mednarodnem svetovnem kongresu varnosti pri delu v Republiki Sloveniji. VARNOSTNI ZNAKI y Nudimo vam VARNOSTNE ZNAKE v obliki nalepk in tabel: • skladne z veljavno zakonodajo • izdelane na kvalitetnih materialih • vsebine lahko izdelamo glede na potrebe naročnikov ZVD ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d. Chengdujska cesta 25 1260 Ljubljana Polje T: 01 585 51 00 F: 01 585 51 01 W: www.zvd.si E: info@zvd.si KATALOG VARNOSTNIH ZNAKOV si lahko ogledate na: www.zvd.si V prodaji tudi SAMOSTOJEČE TABLE Pozor! Spolzka tla ter POHODNE in MAGNETNE NALEPKE Kontaktna oseba: Fanči Avbelj, T 01 585 51 21, G 041 658 953, F: 01 585 51 80, E fanci.avbelj@zvd.si Razvoj in znanost ZNANSTVENA PRILOGA SCIENCE SUPPLEMENT Vsebina - Contents UREDNIK/EDITOR: prim. prof. dr. Marjan Bilban, dr. med. POSTOPEK OBLIKOVANJA VARNOSTNE KULTURE - POTI IN PASTI David Levovnik, dipl. var. inž., doc. dr. Marija Molan, univ. dipl. psih., višja zdravstvena svetnica Klinični center Ljubljana, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa Poljanski nasip 58 1000 Ljubljana POVZETEK Prispevek obravnava pomen dobre varnostne kulture in njen vpliv na zagotavljanje varnosti v podjetjih. Visoka raven varnostne kulture je ključna za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. V prvem delu je opisan vpliv varnostne kulture na dobro zaščitene visokotehnološke sisteme, obravnavane so nevarne kulturne adaptacije, del pa je namenjen tudi pastem in gonilnim silam, ki so prisotne pri nevarnih delovnih nalogah. Predstavljeni so tudi najpomembnejši osnovni gradniki - temelji dobre varnostne kulture. Drugi del predstavi analizo, ki temelji na primerjavi nezgod pri delu med Republiko Slovenijo in Veliko Britanijo. Nezgode so med seboj primerjane glede na državo in panogo, v kateri so se zgodile. V zadnjem, tretjem delu prispevka so predstavljeni še rezultati analize varnostne kulture v podjetjih, ki je bila v začetku leta 2012 opravljena na vzorcu slovenskih podjetij. Podane so ugotovitve in zaključki, pridobljeni na podlagi teh analiz. Ključne besede: varnostna kultura, nezgode pri delu, organizacijski dejavniki, varnost in zdravje pri delu SAFETY CULUTRE CREATION PROCEDURE - PATH AND TRAPS ABSTRACT The paper deals with the importance of a good safety culture and its impact on ensuring safety in organizations. The high safety culture is essential for ensuring health and safety at work. The first part describes the impact of safety culture on the high-tech, well defended systems, the dangerous cultural adaptations are considered. One section is also devoted to traps and driving forces that are present in hazardous tasks. The essential, basic elements - foundations of a good safety culture are presented. The second part presents an analysis, which is based on comparison of accidents at work, between Slovenia and Great Britain. Accidents are being compared by country and industry in which they have occurred. In the third and also the final part, the paper presents the results of analysis of safety culture in organizations, which was conducted on the begining of 2012 on a sample of Slovenian organizations. The findings and conclusions gained from those analyses are given. Keywords: safety culture, accidents at work, organizational factors, health and safety at work Postopek oblikovanja varnostne kulture - poti in pasti 1 Uvod Dobra varnostna kultura je nekaj, k čemur bi moralo težiti vodstvo prav vsakega podjetja, ki želi na svojem področju delovati vsaj nekaj časa. Kadar govorimo o nevarnih tehnoloških sistemih, se le redkokatera besedna zveza uporablja pogosteje kot varnostna kultura. Ne glede na to lahko rečemo, da je o varnostni kulturi in njenem pomenu znanega sorazmerno malo.1 Izraz varnostna kultura je bil prvič uradno uveden leta 1986 v poročilu INSAG (International Nuclear Safety Advisory Group), ki je sledilo nezgodi v černobilski jedrski elektrarni.2 Kljub temu da je bil izraz uporabljen že takrat, pa se je definicija morala šele izoblikovati. Ena izmed prvih, ki je koncept varnostne kulture podrobneje opredelila, je bila IAEA (International Atomic Energy Agency). Leta 1991 je v svoji publikaciji Safety Culture: A report by the International Nuclear Safety Advisory Group predstavila naslednjo definicijo: varnostna kultura je sklop lastnosti in stališč organizacije ter posameznikov, ki prednostno določa, da se vprašanjem jedrske varnosti posveti vsa potrebna pozornost, do katere so zaradi svoje pomembnosti upravičena.2 Ta definicija izpostavi dve pomembni področji: • varnostna kultura temelji tako na stališčih do varnosti kot tudi na ukrepih za zagotavljanje varnosti, ki jih izvajajo organizacije, • dobra varnostna kultura pomeni, da se varnosti in z njo povezanim vprašanjem dodeli najvišja prioriteta.2 Čeprav se zadnja leta temu področju posveča vedno večja pozornost, pa enotne definicije še vedno ni. Tako obstaja kar nekaj definicij varnostne kulture, od katerih pa jih je večina v osnovi relativno podobna. Ena izmed njih je tudi definicija CCPS-ja (Center for Chemical Process Safety), ki je od vseh tudi najpreprostejša: varnostna kultura je obnašanje podjetja, kadar ga nihče ne nadzoruje.3 Drugače povedano, če želimo zagotoviti dobro varnostno kulturo, se morajo vsi v organizaciji zavedati pomena varnostno pomembnih dejavnosti. Varen način dela pa mora predstavljati edini sprejemljiv način, tudi kadar ni prisotnega neposrednega nadzora.3 Eden izmed glavnih britanskih strokovnjakov na tem področju, James Reason, v svojem članku Achieving a safe culture: theory and practice4 izpostavlja, da varnostna kultura ne nastane kar naenkrat, temveč se razvije postopno, kot odziv na lokalne razmere, pretekle dogodke, značaj vodstva in razpoloženje zaposlenih. Oblikovanje varnostne kulture kot vrednote je proces, ki se kot spirala vedno znova nadgrajuje. 2 Gradniki varnostne kulture 2.1 Opredelitev pojma varnostne kulture James Reason v članku Achieving a safe culture: theory and practice poda naslednjo definicijo: varnostna kultura so skupne vrednote (kaj je pomembno) in prepričanja (kako stvari delujejo), ki v interakciji s strukturo organizacije ter nadzornimi sistemi povzročijo razvoj vedenjskih oblik (način, na katerega počnemo stvari).4 Varnostno kulturo je treba obravnavati kot nekaj, kar organizacija je (prepričanja, stališča in vrednote njenih članov glede doseganja varnosti), in nekaj, kar organizacija ima (struktura, praksa, nadzor in politika, ki so namenjene povečanju varnosti). Kljub temu da je oboje bistvenega pomena za doseganje učinkovite varnostne kulture, pa je na drugo veliko laže vplivati kot na prvo.4 Na varnostno kulturo lahko gledamo kot na »motor«, ki poganja sistem proti cilju, ustvariti maksimalno odpornost na nevarnosti ne glede na vodstvo ali trenutne gospodarske težave. Tak ideal je v realnem svetu seveda izredno težko doseči, vendar je kljub temu to cilj, h kateremu je vredno stremeti. Moč tega motorja je v veliki meri odvisna od stalnega upoštevanja številnih dejavnikov, ki lahko prodrejo, onesposobijo ali zaobidejo varnostne mehanizme našega sistema. Drugače povedano, nikoli ne smemo pozabiti na strah, vendar ne prazen strah, temveč potrebno previdnost, ker se vedno znova lahko nekaj zgodi. To pa seveda ni lahka naloga, še posebej ne v panogah, kjer se nezgode poredko dogajajo. Varnost lahko opišemo kot dinamičen nedogodek (če je delovni proces varen, se nič ne zgodi - ni nezgod). Na te dogodke se žal po navadi gleda kot na nekaj samoumevnega. Varnost je v smislu rezultatov nevidna, saj kadar se nič ne zgodi, to ne odstopa od pričakovanja in tako ni ničesar, kar bi pritegnilo pozornost.4 Kadar nezgodni dogodki niso pogosti, je najboljši način za uvedbo in vzdrževanje razumnega in primernega stanja pozornosti, budnosti zbiranje pravih podatkov. To pomeni, da je treba ustvariti varnostni informacijski sistem, ki zbira, analizira in tudi razširja tako informacije, pridobljene iz nezgod in skoraj nezgod, 1 kot tudi informacije iz rednih proaktivnih pregledov vitalnih znakov sistema. Lahko rečemo, da vse te dejavnosti v resnici tvorijo tako imenovano kulturo obveščenosti. To je kultura, v kateri ima vodstvo podjetja vedenje o človeških, tehničnih, organizacijskih in tudi okoljskih dejavnikih, ki določajo varnost Nezgode, ki bi se sicer lahko zgodile, vendar zaradi različnih vzrokov do njih ni prišlo. celotnega sistema. V vseh najpomembnejših pogledih je kultura obveščenosti tudi varnostna kultura.4 2.2 Ranljivost sistemov z visoko stopnjo zaščite Sistemi z visoko stopnjo zaščite so še posebej dovzetni za vpliv varnostne kulture. To je mogoče pojasniti z razliko med individualnimi in organizacijskimi nezgodami. Individualne nezgode so tiste, v katerih je določena oseba ali skupina ljudi pogosto hkrati tako povzročitelj kot tudi žrtev. Škoda, ki jo utrpijo prizadete osebe, je lahko zelo velika, vendar je omejena na manjše območje. Organizacijske nezgode se zgodijo sistemom ali podsistemom. Imajo več vzrokov in vključujejo veliko število ljudi, ki delujejo na različnih ravneh znotraj podjetja. Čeprav so izjemno redke, lahko imajo organizacijske nezgode uničujoče posledice na prebivalstvo, premoženje in tudi okolje.4 Najbolj pomembna razlika med individualnimi in organizacijskimi nezgodami je ravno v številu, kakovosti in raznolikosti zaščite, ovir in varoval, ki ščitijo ljudi pred obratovalnimi nevarnostmi v njihovem delovnem okolju. Individualne nezgode se zgodijo v delovnih okoljih, kjer so nevarnosti v neposredni bližini ljudi, zaščita pa je majhna ali pa je sploh ni. Organizacijske nezgode se dogajajo v kompleksnih sistemih, ki imajo vzpostavljeno tako imenovano obrambo v globino. Pri obrambi v globino so zaščitni ukrepi raznoliki, vpeljana pa je tudi redundanca. 2 Nezgoda v takem sistemu je posledica kombinacije večjega števila različnih dejavnikov, ki prodrejo skozi številne plasti zaščite in tako posledično izpostavijo zaposlene potencialni nevarnosti.4 Etiologijo organizacijske nezgode lahko nazorno predstavimo s pomočjo modela »švicarskega sira«. V tem modelu so različne ravni zaščite prikazane kot rezine sira, ki med seboj ločujejo lokalne nevarnosti in potencialno škodo. Vsaka rezina sira predstavlja eno plast zaščite. V idealnih razmerah bi bile te plasti nedotaknjene, vendar v praksi ni tako. Vsaka izmed plasti namreč vsebuje luknje ali vrzeli. Te vrzeli lahko ustvarijo bodisi aktivne odpovedi (napake in kršitve) ali pa latentna stanja, ki so poledice nezmožnosti oblikovalcev, gradbincev, vodstva in vzdrževalcev, da bi predvideli vse možne scenarije. Organizacijska nezgoda je posledica sočasne linearne poravnave vseh lukenj ali vrzeli.4 *2 Redundanca - podvajanje pomembnih komponent ali podsistemov zato, da je zagotovljeno delovanje sistema tudi ob okvari posamezne komponente. Zakaj je ravno v visokotehnoloških sistemih še posebej pomemben vpliv varnostne kulture? Sistemi obrambe v globino so dvorezen meč. Medtem ko v veliki meri zmanjšajo verjetnost nastanka nezgode, pa posledično povzročijo, da je sistem kot celota veliko manj pregleden za ljudi, ki v njem delajo. Upravljavci teh sistemov so odmaknjeni od sistema, ki ga vodijo, in v veliki meri tudi od nevarnosti, ki jih potencialno ogrožajo. Tako učinek oddaljenosti kot tudi redkost nezgodnih dogodkov povzročijo, da lahko ljudje zelo enostavno pozabijo na možnost, da se bo karkoli zgodilo in da strahu ni več.4 Zaradi svoje raznolikosti in redundance so elementi večplastnega varnostnega sistema široko razporejeni po vsej organizaciji. Kot taki pa so skupaj manj ranljivi. To je varnostna kultura.4 Po mnenju Jamesa Reasona4 obstajajo vsaj trije načini, na katere lahko neustrezna varnostna kultura ogrozi delovanje zaščitnih sistemov. Vsi izhajajo neposredno ali posredno iz nerazumevanja ali podcenjevanja vseh prisotnih nevarnosti in pomanjkanja strahu pred njimi: • Slaba varnostna kultura bo zaradi aktivnih napak po vsej verjetnosti povečala število pomanjkljivosti v zaščitnem sistemu. Te napake so neustrezno usposabljanje, slaba komunikacija, slabi delovni postopki in težave pri zasnovi vmesnika človek - stroj. Slaba varnostna kultura bo spodbudila tudi nespoštovanje vedenja po varnih delovnih postopkih. • Nezmožnost razumevanja celotnega obsega nevarnosti lahko privede do nastanka večjega števila dalj časa trajajočih lukenj v zaščiti. Te se lahko pojavijo kot latentna stanja med vzdrževanjem, testiranjem in kalibraci-jo, pri dobavi neustrezne opreme ali z degradacijo pomena ustreznega usposabljanja za ravnanje v sili. • Najbolj zahrbtni in daljnosežni učinki slabe varnostne kulture pa so razvidni iz nepripravljenosti za proaktiv-no obravnavo že znanih pomanjkljivosti obrambe v globino. Drugače povedano, vrzeli v zaščiti se zaobidejo in tako ostanejo neodpravljene.4 V zgodovini organizacijskih nezgod je veliko primerov, v katerih je vodstvo zanemarjalo ali prelagalo odpravo predhodno že identificiranih pomanjkljivosti v zaščiti.4, 1 2.3 Nevarne prilagoditve Na kulturo lahko gledamo kot na vzorec temeljnih postavk, ki jih skupina izumi, odkrije ali razvije, ko se uči spopadati s svojimi težavami pri zunanji adaptaciji in notranji integraciji. Vendar pa sta lahko zunanja adaptacija in notranja integracija usmerjeni k doseganju ciljev, ki so ravno v nasprotju z zagotavljanjem varnosti. To je predstavljeno v naslednjih dveh primerih.4 2.3.1 Britanska kraljeva mornarica sredi devetnajstega stoletja Eden izmed takih primerov je poliranje nepropustnih vrat na krovu bojnih ladij, vse dokler ta niso več vodote-sna. Čeprav je to skoraj neverjetno, so natančno to zahtevali od britanskih mornarjev med letoma 1860 in 1880.4 Ker je bila druga polovica devetnajstega stoletja za Veliko Britanijo relativno mirno obdobje, je bilo razkazovanje moči glavna naloga kraljeve mornarice. V tistem času je hkrati prihajalo do izredno velikih tehnoloških sprememb (para je nadomestila jadra, železo je zamenjalo les). Veliko težavo so predstavljali nezaposleni delavci, ki jih zaradi tehnoloških sprememb niso več potrebovali. Zato so začeli ustvarjati kult »sijaja«, v katerem so ladje med seboj tekmovale v tem, katera je imela bolj svetleče se površine in bolj sijočo barvo. Posadke bojnih ladij so tako porabile nešteto ur za loščenje topov, vrat in trupa.4 2.3.2 Jedrska elektrarna Černobil Odsev kulture nevarne prilagoditve vidimo tudi v organizacijski klimi, ki je v času katastrofalne eksplozije, leta 1986, prevladovala med nadzorniki in operaterji jedrske elektrarne Černobil. Lahko izpostavimo dva kulturna vpliva, ki sta odigrala glavno vlogo pri nastanku te nezgode. Prvi je vezan na sovjetski sistem jedrske energetike kot celote, drugi pa je bil zakoreninjen v prepričanju osebja, ki je černobilski reaktor upravljalo.4 2e ideja o jedrski energiji zaradi svoje narave plaši večino ljudi. V Sovjetski zvezi so se obvladovanja teh dvomov lotili tako, da so poskušali prepričati ljudi, da je pridobivanje jedrske energije resnično varno, ekološko neoporečno in zanesljivo. Zato ni bila nikoli posredovana nobena informacija, ki bi bila kakorkoli povezana z jedrsko nezgodo. Poročila o nezgodah niso bila nikoli objavljena. Nihče jih ni poznal, zato se iz njih ni mogel nihče ničesar naučiti. Cilj eksperimenta, ki je sprožil nezgodo v Černobilu, je bil ravno izboljšanje varnosti reaktorjev. Eksperiment je poskušal oceniti zasilni ukrep, ki bi uporabil kinetično energijo vrteče se turbine za proizvodnjo električne energije. Preizkus je zahteval, da se zaobide varnostne sisteme reaktorja in se tako reaktor izpostavi večjemu tveganju. Ne glede na visoko stopnjo tveganja je vodstvo Černobila ta izziv sprejelo.4 Drugi, prav tako zelo pomemben dejavnik pa so predstavljali operaterji, ki se niso zavedali tveganja. Njihova pre- tirana samozavest je izhajala iz različnih vzrokov. To so bili: • operaterji so bili dobitniki nagrade, ki so jo dobili malo pred dogodkom, ker so uspeli dovesti največ kilovatov v omrežje; • status operaterjev v Sovjetski zvezi je bil izredno visok in bi ga lahko v tistem času primerjali celo s statusom astronavtov; • imeli so tako imenovan »can do« odnos, zaradi katerega so bili prepričani, da lahko storijo vse. Čeprav je bilo treba za izvedbo takega preizkusa reaktor spraviti v nepoznano in nestabilno stanje, niso operaterji niti za trenutek pomislili, da jim ga mogoče ne bo uspelo obvladati. V tem primeru ne moremo reči, da so pozabili na strah, saj ga v resnici sploh nikoli niso poznali. Rezultat tega je bila tragedija svetovnih razsežnosti, ki jo je povzročila kombinacija arogance in nevednosti.4 2.4 Vloga kulture pri ponavljajočih se nezgodah Nezgode v resnici še zdaleč niso povsem naključne, temveč se pogosto pojavljajo v ponavljajočih se vzorcih. V veliki meri se nezgode oblikujejo glede na lokalne okoliščine. Pri vsakem ponavljajočem se nezgodnem scenariju lahko identificiramo vsaj tri elemente:4 • Splošne značilnosti - to so vedno prisotne nevarnosti, ki so povezane z določenim področjem ali dejavnostjo. V pomorstvu te splošne značilnosti predstavljajo skale, plitvine, morski tokovi, plimovanja in prisotnost drugih plovil, ki so v bližini. V letalstvu pa so to vpliv gravitacije, vremenske razmere in teren, nad katerim letijo. • Lokalne pasti - to so značilnosti delovnih nalog ali delovnega mesta, ki v kombinaciji s človeško napako in tendenco do poenostavitev zvabijo ljudi v ponavljajoče se vzorce nevarnih dejanj ali neustreznega ravnanja. Lahko bi jih primerjali s kačami na igralni plošči družabne igre Kače in lestve. Če v tej igri s svojo figuro pristanemo na kvadratku, na katerem je kačja glava, nas ta neizprosno povleče navzdol do svojega repa. Če prevedemo to v realno situacijo, ima na nevarnem delovnem mestu vsaka »kača« okoli svoje glave privlačno območje. Hkrati ima tudi moč, da izzove zaporedje nespametnih dejanj, njen »rep« pa nato vodi v območje nesprejemljive nevarnosti. • Gonilne sile - motivi, ki vodijo ljudi v napačno vedenje. Pri obravnavi mehanizmov, ki povzročijo zdrs, je Freud prišel do ugotovitve, da določeni dejavniki pospešijo zdrs tako, da poudarijo pot, po kateri naj človek gre. Torej če obstaja pot, ali iz tega tudi nujno sledi, da moramo iti po njej? Po Freudovem mnenju je poleg poti potreben motiv, ki opredeli izbiro človeka, in nato tudi sila, ki ga poganja po poti naprej, do zdrsa. Podobno velja tudi za lokalne pasti pri nevarnih delovnih operacijah. Samo njihov obstoj še ne pojasni, zakaj vedno znova premamijo ljudi. Potrebna je prisotnost še nečesa, kar vleče ljudi po teh poteh. Pri nevarnem delu ta gonilna sila izvira iz varnostne kulture organizacije oziroma iz njene odsotnosti. Nekatere izmed najmočnejših gonilnih sil, ki vodijo ljudi proti pastem, izvirajo iz nezadovoljivo rešenega konflikta med varnostnimi in proizvodnimi cilji organizacije. Po eni strani se je treba soočiti z dejstvom, da nobeno podjetje ne more obstajati na trgu samo zato, ker pri svojem delovanju zagotavlja ustrezno varnost. Po drugi strani pa postaja vedno bolj jasno, da lahko le malo organizacij preživi organizacijsko nezgodo večjih razsežnosti. Vsako podjetje mora upoštevati tako načelo ALARP*3 kot tudi ASSIB.*4 Za ohranitev konkurenčnosti podjetij morajo ta delovati pretežno v območju zmernega, občasno pa tudi v območju visokega tveganja. Bolj ko se približujemo robu, bolj se povečuje število lokalnih pasti, kulturne gonilne sile pa bodo v tem območju izredno močne.4 2.5 Ali je mogoče ustvariti ustrezno varnostno kulturo Zaradi odsotnosti zadostnega števila nezgod, iz katerih bi se učili, je edini način, da ohranimo stanje razumne in primerne pozornosti, budnosti, oblikovanje informacijskega sistema, ki zbira, analizira in razširja znanje, pridobljeno iz preteklih nezgod, skoraj nezgod in drugih lekcij. Za doseganje tega pa je najprej treba ustvariti kulturo poročanja.4 Izrednega pomena je spodbujanje zaposlenih, da prijavijo dogodke, iz katerih se je mogoče kaj naučiti. Treba je izpostaviti zaupnost sporočevalca. Potrebna je ločitev agencije ali oddelka, ki ta poročila zbira in jih analizira, od tistih organov podjetja, ki so zadolženi za izvajanje sankcij. Zagotoviti je treba, da so sporočevalci deležni hitrih, uporabnih, dostopnih in razumljivih povratnih informacij. Vnesti je treba enostaven in sporočevalcem prijazen način za izdelavo in oddajo poročil. Čeprav je za zagoto- *3 ALARP (As Low As Reasonably Practicable) - Tveganje je treba vzdrževati tako nizko, kot je izvedljivo. 4 ASSIB (And Still Stay In Business) - Ob uvajanju ukrepov za zmanjševanje tveganja moramo paziti tudi na to, da še vedno ostanemo v poslu. vitev dobro razširjenega sistema poročanja pomembno prav vse od naštetega, pa je najpomembnejše, kar je treba še posebej izpostaviti, zaupanje. Če želimo pri zaposlenih doseči zaupanje, moramo najprej ustvariti pravično kulturo.4 Učinkovit sistem poročanja je odvisen predvsem od tega, na kakšen način organizacija obravnava krivdo in kaznovanje. To predstavlja tudi bistvo vsake varnostne kulture. Če bomo vsako napačno dejanje obravnavali rigorozno, kaznovalno, sankcije pa bodo pretirane, to zagotovo ne bo imelo pozitivnih učinkov. Prav tako pa tudi ni smiselno, da zagotovimo amnestijo za vse oblike nevarnega vedenja. Določen delež nevarnih dejanj (še posebej zloraba psihoaktivnih snovi) je resnično sporen in si zasluži resne sankcije. Kultura, v kateri so vsa dejanja varna pred sankcijami, bo posledično v očeh zaposlenih povzročila padec kredibilnosti, saj v večini organizacij zaposleni med seboj prav dobro vedo, kdo so stalni kršitelji pravil.4 Meje med nesprejemljivim vedenjem, ki zasluži sankcije, in preostankom, kjer sankcije niso niti primerne niti koristne za povečanje varnosti, nikakor ni enostavno postaviti. To pojasnjuje razlika med napakami in kršitvami. Medtem ko so skoraj vse napake nenamerne, pa večina kršitev vključuje zavestno odločitev, oddaljitve od standardnih delovnih postopkov. Posledično se pojavi vprašanje, ali bi morale biti potem vse nenamerne napake oproščene disciplinskih ukrepov, vse namerne kršitve pa kaznovane. Na žalost ocena ni tako enostavna. Odvisna je od poročila o posameznikovem vedenju v času, ko je bila ta napaka storjena. Napaka je lahko nenamerna, vendar pa potek dejanj, v katerih je do napake prišlo, ni nenameren. Prav tako pa je tudi mogoče, da je v določenih primerih kršitev nujno potrebna, če želimo določeno nalogo opraviti. Organizacije se v disciplinskem postopku ne bi smele osredotočiti le na kršitve pravil. Njihova naloga bi morala biti, da ocenijo napačno ravnanje zaposlenega glede na to, kaj bi bilo v danih okoliščinah smiselno storiti.1, 4 Po mnenju Jamesa Reasona3 dosežemo s tem vsaj dva zelo pomembna cilja: • kultura, v kateri je vsakemu posamezniku nedvoumno jasno, katera dejanja so sprejemljiva in katera ne, • kultura, v kateri lahko zaposleni brez strahu pred sankcijami prijavijo večino nesprejemljivega vedenja. Drugače povedano, s tem bi dosegli prvi pogoj za kulturo poročanja, ki predstavlja glavni temelj za kulturo obve-ščenosti.4 3 Analiza števila nezgod v Republiki Sloveniji in Veliki Britaniji 3.1 Primerjava števila nezgod pri delu po panogah Predstavljena je analiza, ki temelji na primerjavi števila nezgod pri delu med Republiko Slovenijo (RS) in Veliko Britanijo (VB). Analiza je bila izvedena na podlagi podatkov, pridobljenih iz statističnih baz obeh držav.6, 7 Število nezgod je bilo med državama primerjano glede na panoge, v katerih so se te nezgode zgodile. Pri primerjavi deležev nezgod po panogah lahko opazimo, da se velike razlike pojavijo vsaj v treh panogah (graf 1). Graf 1: Porazdelitev deležev nezgod po panogah v RS in VB Pokaže se, da ima panoga C veliko večji delež nezgod v RS (razlika je več kot 15 %) kot v VB. Prav tako je v panogi F večji delež nezgod v RS (za več kot 6 %) kot v VB. Bistvena razlika se pojavi tudi v panogi G-U, kjer pa je delež nezgod v VB veliko večji (kar za 20 %) kot v RS. Iz tega izhaja sklep, da se porazdelitev deležev nezgod po panogah med RS in VB razlikuje. Ta ugotovitev je bila potrjena tudi statistično (x2 je bil statistično pomemben). 3.2 Primerjava števila zaposlenih po panogah Za pojasnitev razlike v deležih nezgod pri delu po posameznih panogah med RS in VB je bila opravljena tudi analiza z otežitvijo glede na število zaposlenih po posameznih panogah.6, 8 Rezultati primerjave so pokazali, da so razlike med državama kar precejšnje (graf 2). JD.bl, graf 2: Porazdelitev deležev zaposlenih po posameznih panogah v RS in VB Delež zaposlenih v panogi C je v RS večji (več kot za 14 %) kot v VB. Po drugi strani pa je delež zaposlenih v panogi F v VB večji (za malo manj kot 2 %) kot v RS. Večji (za skoraj 20 %) pa je tudi delež zaposlenih v panogi G-U. Večji delež zaposlenih v tej panogi je za VB pričakovan, saj število zaposlenih v tej panogi s stopnjo razvitosti države raste. 3.3 Ugotovitve Rezultati primerjave kažejo, da so deleži nezgod pri delu po posameznih panogah v RS drugačni kot v VB. Deleži nezgod v določenih panogah so odvisni od deleža zaposlenih v teh panogah. Tako je delež nezgod v RS večji v panogi C (predelovalne dejavnosti), vendar je večji tudi delež zaposlenih. Po drugi strani pa je v VB večji delež nezgod v panogi G-U, kjer je prav tako večji tudi delež zaposlenih. Večji delež nezgod pri delu v posamezni panogi je posledica večjega deleža zaposlenih v tej panogi. Treba je izpostaviti panogo F (gradbeništvo). V tej panogi je delež nezgod v RS večji kot v VB, čeprav je delež zaposlenih v RS v tej panogi manjši kot v VB. To bi lahko bil pokazatelj, da obstajajo bistvene razlike v varnostni kulturi med državama v tej panogi. Kaj natančno je povzročilo razliko v deležu nezgod med državama v panogi F (gradbeništvu), na podlagi teh podatkov ne moremo določiti. Razlika v deležu nezgod je lahko posledica različnih dejavnikov. Pomemben vpliv na večje število nezgod v gradbeništvu v RS ima zagotovo stopnja izobrazbe zaposlenih v tej panogi. Posameznikova izobrazba ima namreč velik vpliv na njegovo delo in tako posledično tudi na delovno področje oziroma panogo, v kateri je zaposlen. Treba je izpostaviti predvsem nizko stopnjo izobrazbe vodstvenih delavcev. Visoko ali višjo stopnjo strokovne izobrazbe v gradbeništvu naj bi namreč po podatkih Statističnega urada RS imelo le dobrih 9 % zaposlenih,6 medtem ko je delež v VB okoli 17 %.9 Ob primerjavi podatkov med državama lahko tako ugotovimo, da je ta delež v RS skoraj za polovico manjši. Zaradi nizke stopnje izobrazbe je posledično tudi slabše in počasnejše uvajanje novih, bolj varnih tehnologij in postopkov dela, ki bi lahko znatno pripomogli k zmanjšanju števila nezgod pri delu v gradbeništvu. 4 Varnostna kultura v podjetjih Ustrezna varnostna kultura je za zagotavljanje varnosti v podjetju izrednega pomena. V zadnjem času bi si lahko le redkokatero podjetje privoščilo nezgodo večjih razse- ■ Razvoj in znanost žnosti, saj bi ta v večini primerov pomenila njegov konec. Večja nezgoda bi poleg velikega finančnega bremena, ki bi ga povzročile dolgotrajne tožbe in odškodnine, v nekaterih primerih povzročila tudi izgubo dobrega imena podjetja in celo pozicije na trgu. V nadaljevanju prispevka je predstavljena analiza varnostne kulture v podjetjih, ki je bila s pomočjo vprašalnika Oceni svojo varnostno kulturo (Score your safety culture)5 izvedena v začetku leta 2012. 4.1 Analiza varnostne kulture na osnovi ankete Analiza je bila na osnovi ankete izvedena v skupini izrednih študentov 2. letnika drugostopenjskega študijskega programa tehniške varnosti, ki so zaposleni v različnih podjetjih po Sloveniji. Od 25 razposlanih anket jih je bilo vrnjenih 15, kar predstavlja 60 %. Ker sta bili dve anketi neveljavni, jih je bilo za nadaljnjo obdelavo uporabljenih 13. V anketi so morali anketiranci odgovoriti na 20 kratkih vprašanj. Pri vsakem vprašanju so bili na izbiro trije možni odgovori, med katerimi so morali izbrati le enega. Vsak izmed teh treh možnih odgovorov je imel določeno število točk. Točke, dosežene pri posameznem vprašanju, so se seštele, skupni seštevek vseh točk se je nato primerjal še z ocenjevalno lestvico, ki je omogočila interpretacijo rezultatov. Rezultate, pridobljene na podlagi te ankete, predstavlja histogram na grafu 3. i«. J^— :: * M U ï^mâ I j «t f^-1-1-r" Anmwi^cti * t «n ■ I^P ftfliK "H > p ■ ipyitt po^i^i nlrr-ip* i ^--hi r M Ï + L - Vi) vfečfat > nkJil n^ Ilt4 n.lj pihIai lin pnHjHjpp*ij*i'| i -liir^ip-jrh nHII.|H JI . ■ I rl IUI l-lb* tbcn Graf 3: Delež podjetij glede na raven varnosti v podjetju Kar 23 % jih je doseglo zelo visoko raven varnosti. Vsa podjetja, ki so dosegla najboljšo možno raven varnosti, so imela notranjo službo varnosti in zdravja pri delu (VZD). Visoko raven varnosti jih je doseglo 31 %. Polovica teh podjetij je imela zunanjo, polovica pa notranjo službo VZD. Pri 15 % raven varnosti ni bila ravno nizka, vendar jih na poti do dobre varnostne kulture čaka še veliko dela. Ta podjetja so imela v vseh primerih notranjo službo VZD. Četrti možni nivo jih je doseglo 31 %. Raven varnosti je bila v teh podjetjih nizka, zaradi česar obstaja večja verjetnost za nastanek nezgodnega dogodka. Ena četrtina podjetij je imela zunanjo službo VZD, tri četrtine pa notranjo službo VZD. Glede na rezultate ankete zelo nizke ravni varnosti ni imelo nobeno podjetje. .1SÜ*.--IMS.. ri Menihi R« Ml .diifcitl- Fi.M-.-ji34.k- ^J-nv I|l• rn p*>it-l|.i.pjpti |mi^(Jii w^nkj piix.-nt i pfi.^l|>i » <■•* h ■+-Mi.1'- flndwb* ■■ nL1i J»L1||>JII Ii"tin» i r^rii»^ tAM MÜS graf 4: Deleži podjetij, ki imajo zunanjo ali notranjo službo VZD, glede na posamezno raven varnosti 4.2 Ugotovitve Vzorec anketiranih ne predstavlja reprezentativnega vzorca slovenskih podjetij. Zaradi tega tudi ne moremo reči, da predstavljajo rezultati ankete oceno nivoja varnostne kulture v slovenskih podjetjih na splošno. Poleg tega je treba poudariti, da na izpolnjevanje ankete posledično vpliva tudi vloga varnostnih inženirjev, ki jo imajo v podjetju. Zelo pomembna je namreč pozicija, ki jo ima varnosti inženir (ali ima neposreden vpliv na varnost v podjetju ali ne). Tisti, ki na varnost v podjetju nimajo neposrednega vpliva, so pri svojih odgovorih po navadi namreč veliko bolj kritični od tistih, ki ga imajo. Končni rezultati analize kažejo na relativno visoko stanje varnostne kulture v podjetjih. To je na neki način tudi pričakovano, saj varnostni inženirji, ki so sodelovali v anketi, prihajajo iz podjetji, kjer je varnost na visokem nivoju. To potrjuje tudi to, da varnostnim inženirjem stroške (šolnino) za nadaljevanje študija v večini primerov krijejo delodajalci. Pri podjetjih, ki del svojih sredstev namenjajo tudi za izobraževanje zaposlenih na področju varnosti, lahko pričakujemo, da bo nivo varnostne kulture zagotovo višji kot pa pri tistih podjetjih, ki jih ne. Rezultati, dobljeni s pomočjo te analize, so le približna ocena stanja varnostne kulture v podjetjih, zato se nanje seveda nikakor ne gre zanašati. Nanje lahko gledamo le kot na informativni »vmesni čas« podjetja na poti do visokega nivoja varnostne kulture. 5 Sklep Varnostna kultura preveva in mora prevevati celotno organizacijo. Dobra varnostna kultura oziroma njena odsotnost se kaže na vseh področjih delovanja organizacije. Vedno bolj je jasno, da predstavlja izredno pomemben dejavnik pri zagotavljanju varnega in prijetnega delovnega okolja, ki je osnovnega pomena za vsako uspešno delovno organizacijo. Če želi podjetje preprečiti ponavljajoče se nezgode, se mora naučiti, kako odstraniti pasti, ki imajo moč, da zvabijo ljudi v zaporedja nevarnih dejanj, in hkrati spremeniti tudi gonilne sile, ki ljudi v to privedejo. V nasprotnem primeru se bodo enake nezgode neprestano ponavljale. Varnostno kulturo je treba začeti graditi pri vodstvu, saj bodo brez podpore vodilnih delavcev vsa naša prizadevanja za izboljšanje varnostne kulture brez možnosti za uspeh. Če želimo v podjetju zgraditi dobro in učinkovito varnostno kulturo, potrebujemo dobre temelje. Enega izmed njih predstavlja ravno kultura poročanja. Ta nam omogoča, da pridobimo in uporabimo znanje iz preteklih nezgod, skoraj nezgod in drugih dogodkov, ki so se zgodili v podjetju. Če želimo vzpostaviti učinkovit sistem poročanja, je treba poskrbeti za zaupnost sporočevalcev, ločitev oddelkov za zbiranje poročil od oddelkov za izvajanje sankcij in zagotoviti, da bodo sporočevalci deležni hitrih in razumljivih povratnih informacij. Kar pa je od vsega najpomembnejše, pridobiti je treba zaupanje zaposlenih. Ravno zaupanje je tisto, ki ga zelo težko pridobimo, izgubimo pa ga zelo hitro. Če želimo med zaposlenimi in vodstvom vzpostaviti zaupanje, moramo prej ustvariti še drugi temelj varnostne kulture - pravično kulturo. Prvi pogoj za pravično kulturo pa je, da vsi člani organizacije vedo, kje je meja med sprejemljivim in nesprejemljivim vedenjem. Primerjava nezgod pri delu v Republiki Sloveniji in Veliki Britaniji je pokazala, da se deleži nezgod po panogah med državama precej razlikujejo. V večini primerov lahko to pojasnimo z razlikami v deležih zaposlenih po posameznih panogah. Izpostaviti pa je treba gradbeništvo, saj je v tej panogi delež nezgod v Republiki Sloveniji večji kot v Veliki Britaniji, čeprav je v Republiki Sloveniji delež zaposlenih manjši. To bi lahko bil pokazatelj, da je v Republiki Sloveniji varnostna kultura v tej panogi na nižjem nivoju. Varnostna kultura ni nekaj, kar preprosto nastane čez noč, pač pa je za njen razvoj potrebnega veliko časa. Varnostna kultura se namreč razvije postopno, kot odziv na številne, med seboj povezane dejavnike. Če torej želi- mo v podjetju v prihodnosti dvigniti raven varnostne kulture in tako posledično doseči človeka vredno delovno okolje, moramo z ustreznimi ukrepi začeti že danes. 6 Viri in literatura 1. Reason, J. Managing the Risk of Organizational Accidents. Burlington: Ashgate, 2008. 2. Hendershot, D. C. Process safety management-You can't get it right without a good safety culture. Process Safety Progress [online]. 2012, let. 31, št. 1, str. 2-5, [citirano 10. marca 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002/prs.10501/ abstract. 3. Choudhry, R. M., Fang, D., Mohamed, S. The nature of safety culture: A survey of the state-of-the-art. Safety Science [online]. 2007, let. 45, str. 993-1012, [citirano 12. marca 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http:// www.sciencedirect.com/science/article/pii/ S0925753506001251. 4. Reason, J. Achieving a safe culture: theory and practice, Work & Stress. 1998, let. 12, št. 3, str. 293-306. 5. Reason, J. Score Your Safety Culture. Transport Canada [online]. 2008 [citirano 25. februarja 2012; 8:25]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.tc.gc.ca/publications/ bil/TP13844/pdf/hr/tp13844EF.pdf. 6. Statistični letopis 2011.[online]. Statistični urad Republike Slovenije. [citirano 20. februarja 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.stat.si/leto-pis/. 7. Riddor-Reporting of Injuries, Diseases and Dangerous Occurrences Regulations 1995. [online]. Health and Safety Executive. [citirano 20. februarja 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.hse.gov.uk/riddor/ index.htm. 8. Labour Market Statistics, March 2012. [online]. Office for National Statistics. [zadnja sprememba februar 2012, citirano 9. marca 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.ons.gov.uk/ons/rel/lms/labour-market-stati-stics/march-2012/statistical-bulletin.html. 9. Begum, N. Employment by occupation and industry. Labour Market Trends [online]. 2004, str. 227-234, [citirano 26. marca. 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.ons.gov.uk/ons/search/index.html7newquer y=Employment+by+occupation+and+industry. Kam z odpadki Koliko odpadkov na prebivalca odložimo v Evropski Uniji? Po podatkih evropskega statističnega urada Eurostat za leto 2009 je povprečna proizvodnja komunalnih odpadkov na prebivalca EU znašala 513 kg; najmanj na Češkem in Poljskem (316 kg) in največ na Danskem (833 kg). V Sloveniji je znašala 449 kg na prebivalca. Odstranjevanje odpadkov je na ravni EU potekalo na več različnih načinov: 38 % jih je bilo odloženih na odlagališčih, 20 % jih je bilo sežganih, 24 % recikliranih in 18 % kompostiranih. V Sloveniji je na odlagališčih pristalo 62 % komunalnih odpadkov, sežgan je bil 1 % odpadkov, 34 % jih je bilo recikliranih in 2 % kompostiranih. Slovenija je po količini recikliranih komunalnih odpadkov skupaj z Dansko na tretjem mestu v EU, vodi Nemčija, ki reciklira 48 % komunalnih odpadkov, pred Belgijo in Švedsko (v obeh 36 %). Kaj vse so nevarni odpadki? Nevarni odpadek je odpadek, v katerem je koncentracija nevarnih snovi takšna, da ima eno ali več nevarnih lastnosti, ki so opisane v predpisih o ravnanju z odpadki. Nevarni odpadki, ki se najpogosteje pojavljajo v gospodinjstvih, so: zdravila, baterije, topila, kisline in baze, odpadna motorna olja, pesticidi, fluorescentne cevi in drugi odpadki, ki vsebujejo živo srebro, odpadna električna in elektronska oprema, barve in lepila, ki vsebujejo nevarne snovi, detergenti, ki vsebujejo nevarne snovi, les in embalaža, ki vsebujeta nevarne snovi ali ostanke nevarnih snovi. Kam s posameznimi nevarnimi odpadki? Nevarne odpadke iz gospodinjstev lahko brezplačno oddamo izvajalcu lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov: v premične zbiralnice nevarnih frakcij, katerih urnik zbiranja po terenu mora biti vnaprej znan in je običajno objavljen na spletnih straneh izvajalcev javne službe; v zbiralnice nevarnih frakcij ali v zbirne centre, če so urejeni tudi kot zbiralnice nevarnih frakcij. zakaj je večina električnih in elektronskih odpadkov nevarna? Velika večina električne in elektronske opreme, kamor spadajo tudi mobilni telefoni, obrabljeni računalniki, vsebuje nevarne snovi ter sestavne dele in vgrajene materiale, ki takšne snovi vsebujejo. Zaradi tega je večina odpadne električne opreme nevaren odpadek, s katerim je treba ustrezno ravnati. Če jih zavržemo ali odvržemo med mešane komunalne odpadke, bi se lahko pri nadaljnjem ravnanjem z njimi poškodovali ali končali na odlagališču komunalnih odpadkov, kamor kot nevarni odpadki ne sodijo. V obeh primerih lahko pride do sprostitve nevarnih snovi v okolje. Zato je velik del teh naprav, ko postanejo odpadek, nevarni odpadek. Proizvodi električne in elektronske (EE) opreme se tudi zelo hitro razvijajo, njihova uporaba se širi tako rekoč na vsa področja modernega življenja. Zaradi tega in ker gre za najhitreje naraščajoči masni tok odpadkov, je bilo ravnanje z odpadno EE-opremo prepoznano kot eno prednostnih področij, za katerega se vzpostavijo enotni ukrepi na nivoju celotne Evropske unije. Še pred nekaj leti je večina te opreme končala odložena na odlagališčih, sežgana ali predelana brez kakršnekoli predhodne obdelave. To je vodilo k sprostitvi nevarnih substanc v okolje in veliki izgubi potencialnih virov surovin. Zato je bistvenega pomena ločeno zbiranje te vrste odpadkov, izločitev nevarnih snovi iz odpadne opreme v centrih za obdelavo odpadne električne in elektronske opreme in nadaljnje ustrezno ravnanje z njimi. Kam in kako oddamo izrabljeno elektronsko in električno opremo? V splošnem pri ravnanju z odpadki stremimo k preprečevanju njihovega nastajanja, če pa odpadki nastanejo, jih je treba ustrezno predelati. Le če to ni možno, jih je dovoljeno odstraniti, pri čemer je odlaganje na odlagališčih najslabša možnost. Enako velja za odpadno električno in elektronsko opremo (EE). Okoljsko učinkovito ravnanje s to vrsto odpadka temelji na izločevanju nevarnih snovi iz odpadkov in čim večji ponovni uporabi, recikliranju in predelavi odpadne EE-opreme. Seveda pa je ključni pogoj za to zagotovitev njihovega ločenega zbiranja. Končni uporabniki z ustreznim ravnanjem in oddajo na za to predvidenih mestih ključno prispevamo k nadaljnjemu ustreznemu ravnanju s to vrsto odpadka. Odpadno EE-opremo lahko oddamo: • ob nakupu nove EE-opreme na prodajnem mestu (v primeru enakovrednega izdelka), • v zbirnih centrih izvajalcev lokalnih javnih služb ravnanja s komunalnimi odpadki in • v zbiralnicahproizvajalcev in pridobiteljev EE-opreme, ki jih je v Sloveniji 43. Če bi jih zavrgli ali odvrgli med mešane komunalne odpadke, bi se lahko pri nadaljnjem ravnanju z njimi poškodovali ali končali na odlagališču komunalnih odpadkov, kamor kot nevarni odpadki ne sodijo. V obeh primerih lahko pride do sprostitve nevarnih snovi v okolje. Ta vrsta odpadka zaradi morebitnega poškodovanja aparatov in izpusta nevarnih snovi v okolje tudi ne sodi na kosovni odpad. Kako je v Sloveniji urejeno ravnanje z odpadnimi baterijami in akumulatorji? Direktiva 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih je bila prenesena v naš pravi red z Uredbo o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih (Uredba, Uradni list RS, št. 3/10). Uredba se uporablja za vse vrste baterij in akumulatorjev, ne glede na njihovo obliko, velikost, težo, snovno sestavo ali uporabo, pri čemer pa ta uredba ne posega v izvajanje predpisa, ki ureja ravnanje z izrabljenimi vozili, in predpisa, ki ureja ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo. Uredba loči tri glavne skupine baterij in akumulatorjev in sicer prenosne, industrijske ter avtomobilske baterije in akumulatorje. Za različne skupine odpadnih baterij in akumulatorjev so primerni tudi različni sistemi zbiranja in ureditev financiranja. Podatki o vzpostavljenih sistemih zbiranja in ravnanja z odpadnimi baterijami so dostopni spletni strani Agencije RS za okolje. Uredba določa okoljski cilj zbiranja odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev, in sicer stopnja zbiranja odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev ne sme biti manjša od: • 25 % do 26. septembra 2012 in • 45 % do 26. septembra 2016, zato morajo biti vzpostavljeni sistemi takšni, da se doseže visoka stopnja zbiranja. To pomeni, da je treba vzpostaviti takšen sistem, da lahko končni uporabniki prepuščajo vse odpadne prenosne baterije in akumulatorje na enostaven način in brezplačno. V skladu z direktivo je treba vse zbrane baterije in akumulatorje obdelati in reciklirati. Po uredbi morajo proizvajalci zagotoviti, da so glede učinkovitosti recikliranja izpolnjeni naslednji okoljski cilji iz direktive: 1. stopnja recikliranja 65 % glede na povprečno maso svinčevih baterij in akumulatorjev s kislino, vključno z recikliranjem svinca v baterijah in akumulatorjih; 2. stopnja recikliranja 75 % glede na povprečno maso nikelj-kadmijevih baterij in akumulatorjev, vključno z recikliranjem kadmija v baterijah in akumulatorjih, in 3. stopnja recikliranja 50 % glede na povprečno maso drugih odpadnih baterij in akumulatorjev. V zvezi z odpadnimi prenosnimi baterijami, ki vsebujejo živo srebro, kadmij ali svinec, direktiva dopušča možnost, da jih države članice lahko odstranijo z odlaganjem na odlagališčih ali s podzemnim skladiščenjem v dveh primerih: • kadar je to del nacionalne strategije za postopno opuščanje uporabe težkih kovin in presoja vplivov kaže, da je odlaganje/podzemno skladiščenje boljša možnost od recikliranja ali • če ni na voljo končnega trga za te kovine. Slovenija se za to možnost ni odločila, zato morajo zbiralci odpadnih baterij in akumulatorjev za vse prevzete odpadne baterije in akumulatorje zagotoviti oddajo v obdelavo in recikliranje. Kam lahko oddam odpadne baterije ali akumulatorje? Odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev ne smemo prepuščati izvajalcu javne službe med mešanimi komunalnimi odpadki, ampak jih moramo hraniti ločeno od drugih odpadkov in: • prepuščati distributerju (v trgovinah), • prepuščati izvajalcu javne službe v zbirnih centrih ločeno zbranih frakcij komunalnih odpadkov ali v premičnih zbiralnicah ločeno zbranih nevarnih frakcij komunalnih odpadkov ali • oddajati zbiralcu odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev neposredno ali v zbiralnicah odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev, če jih zbiralec vzpostavi. Proizvajalci avtomobilskih baterij in akumulatorjev pa morajo zagotoviti brezplačno prevzemanje odpadnih avtomobilskih baterij in akumulatorjev od končnih uporabnikov ne glede na njihov izvor, prevzem pa ne sme biti pogojen z nakupom nove avtomobilske baterije ali akumulatorja. Kako je v Sloveniji urejeno zbiranje odpadnih zdravil? Odpadna zdravila sodijo med odpadke, ki nastajajo pri izvajanju zdravstvene (bolnišnice, zdravstveni domovi ...) in veterinarske dejavnosti, v gospodinjstvih in pri prometu zdravil na debelo in drobno. Pravila ravnanja z odpadnimi zdravili so določena z uredbo o ravnanju z odpadnimi zdravili. Končni uporabniki (gospodinjstva, pravne osebe in s. p.), pri katerih nastanejo odpadna zdravila, teh ne smejo dajati med mešane komunalne odpadke. Odpadna zdravila je treba ločeno zbirati. Odpadna zdravila, ki se uvrščajo med komunalne odpadke (iz gospodinjstev), se lahko prepusti izvajalcu lokalne javne službe zbiranja komunalnih odpadkov v zbirnih centrih ali premičnih zbiralnicah nevarnih frakcij, če je zagotovljen tak način zbiranja. V tem primeru mora biti urnik zbiranja vnaprej določen, običajno je objavljen na spletni strani izvajalca lokalne javne službe. Lahko se jih prepusti tudi imetniku dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno (javni lekarniški zavod, lekarnar in druge osebe v skladu z zakonom, ki ureja zdravila) v posebnih zabojnikih za odpadna zdravila, ki so v sklopu njegovega poslovnega prostora, ali zbiralcu odpadnih zdravil ob kampanjah prepuščanja teh odpadkov. Odpadna zdravila, ki se morajo v skladu z navodilom za uporabo, če se ne porabijo, vrniti v lekarno, je treba prepustiti osebi lekarne ali imetnika dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno, pooblaščeni za izdajo zdravil na zdravniški recept. Odpadna zdravila, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene ali veterinarske dejavnosti, je treba oddati zbiralcu teh odpadkov ali, po dogovoru, veletrgovcu z zdravili ali imetniku dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno. Kako je v Sloveniji urejeno ravnanje z embalažo in odpadno embalažo? Pravila ravnanja z embalažo in odpadno embalažo so določena v uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur. l. RS, št. 84/06, 110/06, 110/07). Določbe te uredbe se uporabljajo za vso embalažo, ki se daje v promet, in vso odpadno embalažo, ki nastane v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod, ne glede na uporabljeni embalažni material, če za posamezno vrsto embalaže ali odpadne embalaže ali posamezno ravnanje z odpadno embalažo poseben predpis ne določa drugače. V skladu z določbami uredbe mora končni uporabnik odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek (tj. odpadno embalažo, ki nastaja v gospodinjstvih), zbirati, hraniti in prepuščati v zbiralnicah ločenih frakcij ali v zbirnih centrih, ki morajo biti urejeni v okviru obvezne lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov. Ravnanje z embalažo in odpadno embalažo je v RS urejeno na podlagi načela podaljšane odgovornosti proizvajalca. To pomeni, da so proizvajalci embalaže odgovorni za vzpostavitev sistema ravnanja z odpadkom, ki nastane zaradi uporabe embaliranega izdelka, in za financiranje tega sistema. Proizvajalci morajo zagotoviti in financirati sistem ravnanja z vso odpadno embalažo, ki nastaja v RS, tako v gospodinjstvih (komunalna odpadna embalaža) kot zaradi izvajanja proizvodne ali storitvene dejavnosti ter izvajanja del v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu in prometu (nekomunalna odpadna embalaža). V primeru nekomunalne odpadne embalaže lahko svoje obveznosti izpolnjujejo samostojno ali v okviru ene izmed družb za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE). V primeru komunalne odpadne embalaže pa je vključitev v DROE obvezna. V ta namen DROE plačajo t. i. embalažnino, ki je odvisna od količine embalaže, ki jo dajo letno v promet v RS, in od vrste embalažnega materiala. Višino embalažnine, ki mora zadoščati za kritje vseh stroškov, ki nastanejo pri ravnanju z odpadno embalažo, določi DROE. Na tak način je urejeno tudi zbiranje in nadaljnje ravnanje z odpadnimi plastenkami, stekleno, večslojno kartonsko, PET in drugo plastično in kovinsko embalažo za pijače in mlečne napitke. Zbiralnice ločenih frakcij so urejene v stanovanjskih območjih, ob večjih trgovinah ali trgovskih centrih, zdravstvenih domovih, bolnišnicah, šolah in otroških vrtcih. Praviloma so opremljene za ločeno zbiranje: • papirja in drobne lepenke, vključno z drobno odpadno embalažo iz papirja ali lepenke, • drobne odpadne embalaže iz stekla, • drobne odpadne embalaže iz plastike ali sestavljenih materialov in • drobne odpadne embalaže iz kovin. V zbirnih centrih lahko povzročitelji komunalnih odpadkov iz širše okolice prepuščajo izvajalcu javne službe vse vrste ločenih frakcij, med drugim tudi: • papir in lepenko vseh vrst in velikosti, vključno z odpadno embalažo iz papirja in lepenke, • steklo vseh velikosti in oblik, vključno z odpadno embalažo iz stekla, • plastiko, vključno z odpadno embalažo iz plastike ali sestavljenih materialov, • odpadke iz kovin, vključno z odpadno embalažo iz kovin, in • les, vključno z odpadno embalažo iz lesa. Izvajalec javne službe mora oddati zbrano odpadno embalažo DROE, ki kot gospodarska družba v skladu s predpisi zagotavlja ravnanje z odpadno embalažo. DROE zagotavlja redno prevzemanje odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, v zbirnih centrih ali v centrih za obdelavo komunalnih odpadkov izvajalcev javne službe ter ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje prevzete odpadne embalaže. Če ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več DROE, mora izvajalec javne službe zagotoviti vsaki od DROE prevzem odpadne embalaže po deležih, ki jih ministrstvo objavi na svojih spletnih straneh. Vir: Arhiv ministrstva za okolje in prostor rrn^- FIZIOTERAPEVTSKA C— I T I ^ AMBULANTA Center za medicino in šport Splošna fizioterapevtska obravnava Individualna obravnava Udarni globinski valovi Kineziotaping Manualna terapija Miofascialna obdelava prožilnih točk Krioterapija Termoterapija Laser terapija Ultrazvočna terapija Tens, diadinamični tokovi, interferenčni tokovi Masaža Aktivno/pasivno razgibavanje Rehabilitacija športnih poškodb Nadzorovana terapija s pomočjo funkcionalne diagnostike Individualna obravnava Vadba za stabilizacijo sklepov in hrbtenice Odstranjevanje edema Bandažiranje Delo na terenu (klubi, reprezentance) Športna masaža Svetovanje Kontakt: T: 01 585 51 64, M: 031 637 880, E: cms@zvd.si ZVD ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d., Chengdujska cesta 25, 1260 Ljubljana Polje T: 01 585 51 00, F: 01 585 51 01, W: www.zvd.si, E: info@zvd.si PLANEN V-71V ZVD Vabimo vas k aktivnemu sodelovanju na osrednjem strokovnem posvetu o varnosti in zdravju pri delu ZDRAVO DELO 28. novembra 2012, ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d., Ljubljana razpisujemo 5 TEMATSKIH PODROČIJ POSVETA: 1. Zakonodajne novosti* 2. Zdrava prehrana na delovnem mestu 3. Duševno zdravje 4. Zdravje telesa (rekreacija na delovnem mestu) 5. Varnost pri delu (delovno okolje, delovna oprema) POVABILO avtorjem K ODDAJI NASLOVA IN POVZETKA Avtorje vabimo, da prijavijo naslov s povzetkom referata na spletni strani www.planetgv.si, kjer boste ob predstavitvi posveta našli poseben obrazec za prijavo. Izpolnjen obrazec pošljite do 17. septembra 2012 na naslov izobrazevanje@planetgv.si. * Zakonodajne novosti bodo predstavile pristojne institucije. pomembni datumi ZA AVTORJE PRISPEVKOV: • 17. september 2012 Prijava naslova in povzetka referata • 24. september 2012 Obvestilo avtorjem o sprejetju prijave povzetka referata • 10. oktober 2012 Oddaja referata za objavo v reviji Delo in varnost ali v reviji HRM • 28. november 2012 Predstavitev referata na posvetu Zdravo delo 2012 KREDITNE TOčKE Zdravniška zbornica Slovenije bo konferenco uvrstila med strokovna srečanja s podelitvijo kreditnih točk udeležencem in avtorjem konference za stalno podiplomsko izpopolnjevanje za podaljšanje licence zdravnikom v skladu s Pravilnikom o zdravniških licencah (Uradni list RS, št. 109/99, 107/2000, 45/2002, 44/2004, 136/2006). Udeleženci posveta bodo prejeli potrdilo o udeležbi s podeljenimi kreditnimi točkami v skladu s Pravilnikom o stalnem strokovnem izpopolnjevanju in usposabljanju na področju varnosti in zdravja pri delu, Uradni list RS, št.109/2011. INFORMACIJE IN PRIJAVE Planet GV, d. o. o., Železna cesta 18, 1000 Ljubljana Prijave in računi: 01/30 94 446, splošne informacije: 01/30 94 444 Faks: 01/30 94 445 E-pošta: izobrazevanje@planetgv.si Spletna stran www.planetgv.si | spletna stran: www.zvd.si medijska partnerja -hRM— Magazine Delo in varnost Revija za varnost In zdravje pri delu In vaistvo pred požarom