KOLOFON

Založnik: Mavrica d.o.o., Celje

Za založbo: Luka Furlan

Avtorica: KAPLAN, Janice

Naslov izvirnika: The genius of women

Genialne ženske / Janice Kaplan ; [prevajalec Marjan Furlan].

1. elektronska izdaja - Celje : Mavrica, 2021





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 62124291

ISBN 978-961-6282-86-4 (ePUB)





Od spregledanih do spreminjevalk sveta




www.knjizna-polica.si





Vsebina





Uvod

PRVI DEL

Genialnost ni to, kar si mislite



1. poglavje:

Zakaj nikoli niste slišali za Lise Meitner



2. poglavje:

Nezaslišani predsodki do Mozartove sestre



3. poglavje:

Einsteinova soproga in teorija relativnosti



4. poglavje:

Kako je najstniška nuna naslikalaZadnjo večerjo



5. poglavje:

Zakaj so Italijanke boljše od vas v matematiki



6. poglavje:

Rosalind Franklin in resnica o ženskih možganih

DRUGI DEL

Genialne ženske so med nami



7. poglavje:

Zakaj bi se Fei-Fei Li morala znajti na naslovnici revije Vanity Fair



8. poglavje:

Astrofizičarka, ki ne potrebuje Toma Cruisa



9. poglavje:

Tina Landau z Broadwaya je večplastna oseba



10. poglavje:

RBG in genialnost puhastega kozlička



11. poglavje:

Gospodar teme se poskuša znebiti znanstvenic

TRETJI DEL

Kako se borijo genialne ženske…in zmagujejo



12. poglavje:

Upor proti kompleksu Ariel in Pepelke



13. poglavje:

Zakaj je Oprah hotela postati lepotna kraljica



14. poglavje:

Geena Davis in težave zaradi prijaznosti



15. poglavje:

Frances Arnold je vedela, da ima prav – in nato prejela Nobelovo nagrado



16. poglavje:

Kako uspeš v poslu, če nosiš elegantne rute



17. poglavje:

Zakaj je bila Sally Michel genialna slikarka, gospa Milton Avery pa ne



18. poglavje:

Vplivne genialne ženske spreminjajo pravila igre



ZAHVALE



VIRI, NAVEDBE, PRIPOMBE K POGLAVJEM



OŠTEVILČENE OPOMBE V POGLAVJIH

www.knjizna-polica.si





UVOD




Skupina akademsko izobraženih ljudi – sami moški – je v Ameriki pred leti naredila spisek knjig, ki jih je po njihovem mnenju treba prebrati. Branje takih izvrstnih knjig naj bi bilo značilno za izobražence.

Šoli kot sta Univerza Columbia ter Univerza Chicago sta jih uvrstili v njune učne programe.

Spisek je sestavljalo nekaj sto knjig. Niti ene od naštetih ni bila napisala ženska.

Možje, ki so pripravili ta spisek, so svetohlinsko zatrjevali, da so bili izbrali dela, ki vsebujejo velike zamisli, ter da jim je bilo vseeno, kdo jih je bil napisal. Ni treba imeti doktorata iz psihologije, da ugotoviš, da so se (nas) slepili. Odločitve o tem, kaj je izjemno, vredno pozornosti in dragoceno, so vsaj deloma odvisne od družbenih pričakovanj.

Stvari ocenjujemo – najsi gre za zamisli, žepne knjige ali nepremičnine – znotraj družbeno sprejetih okvirjev. Visoko izobraženi moški, ki so izdelali ta seznam, ter mnogi drugi pred in za njimi, so pričakovali, da so bili geniji moški, ki jih je vredno preučevati.

Moj prijatelj Michael Berland, znani raziskovalec javnega mnenja in strateg, je pred nekaj leti opravil raziskavo, kakšen odnos imajo ljudje do genialnosti. Mike že dolgo časa dela podobne ankete in zna skoraj najbolje predvideti izide, ter kaj potem početi z njimi. Toda anketa o genialnosti ga je povsem zbegala. Eno od vprašanj je bilo, kdo je najverjetneje genij – in 90 odstotkov Američank/ov je odgovorilo, da so bili geniji po navadi moški. Na vprašanje o genialni ženski so se skoraj vsi spomnili samo Marie Curie.

Kako je možno, da smo dosegli točko, ko prezremo, zanemarjamo in spregledujemo izjemno nadarjene ženske? V trenutnem obdobju domnevno povečanega zavedanja o enakovrednosti obeh spolov se zastavlja vprašanje, zakaj tako moški kot ženske še vedno mislijo, da je nekaj vreden samo prispevek moških družbi?

Ko sem pripravljala to knjigo, sem se pogovarjala z več deset matematiki, fiziki, umetnicami, pisateljicami, filozofinjami in prejemnicami Nobelove nagrade – v glavnem ženskega spola. Odkrila sem, da prave stvari, ki razločujejo moške in ženske, niso nadarjenost, dosežki, naravna genialnost ali trdo delo. Treba je biti v položaju, ki omogoča postavljanje pravil. Moški so imeli to moč, ženske pa ne. Moški odločajo, kaj je dobro in kaj ni – njihova nagnjenja postanejo status quo, etos, ki ga sprejmejo vsi.

Prepoznavanje genialnosti ni nekaj vnaprej določenega, vendar se pogosto zdi, da je tako. Obstaja samo določeno število Nobelovih nagrad in stalnih profesur na Harvardu. V muzejih je samo toliko prostora za izjemna dela, ter samo toliko in toliko ter nič več avtorjev, ki se jih lahko uvrsti v učni program. Pomislili bi, da bo ob povečani ozaveščenosti tekom zadnjih let seznam izbranih knjig (»Great Books«) postal nekaj zastarelega, vendar se vsaka sprememba sooči z jeznim nasprotovanjem. Ko je Univerza Columbia začela spreminjati seznam obveznega čtiva z vključevanjem pisateljic kot so Sappho, Virginia Woolf, Toni Morrison in Jane Austen, so bili celo nekateri najbolj liberalni profesorji ogorčeni. Seveda so dela Virginije Woolf vredna branja, morda je ona celo bolj kot kdor koli drug na novo opredelila romanopisje. Toda kateri moški naj bi »odpadel«, da bi ji odstopil prostor?

Moški, ki začutijo nevarnost, da bi njihovo delo in njihove junake lahko nadomestili drugi, nehajo biti odprti za dosežke žensk. Strnejo svoje vrste in na novo opredelijo genialnost. Bom povedala naravnost: Če imaš moč in genija opredeliš kot osebo, ki orje ledino, vpliva na nove rodove in ima penis, je s tem v glavnem določeno vse. Lahko trdiš, da verjameš v enakovrednost ter presojaš samo po dosežkih – ampak sistem si že ponaredil,

Ženske se morajo zavedati, kakšna so pravila. Definicije niso nikoli tako stroge, kot sem pravkar opisala – razen, če ne bereš med vrsticami. Ko je Donna Strickland leta 2018 dobila Nobelovo nagrado za fiziko, so jo slavili zaradi pionirskega razvoja novega načina za ustvarjanje laserskih žarkov. Bila je nadarjena, izvirna, izkazala se je z izjemnim dosežkom – ni pa imela svoje strani na wikipediji. Prispevek o njej je prispel šele nekaj mesecev prej, vendar so ga zavrnili pretežno belopolti ocenjevalci vsebin.

Wikipedia je izjemen dosežek, ki si zasluži vse spoštovanje ter je ne nameravam kritizirati. Katherine Maher, izvršna direktorica neprofitne organizacije, ki nadzoruje wikipedijo, je bila malce v zadregi, ko se je pojavila zgodba o Stricklandovi, vendar je poudarila, da je wikipedija zgolj odraz svetovnih teženj, ne pa vzrok zanje. Ogromno svetovno enciklopedijo na spletu ustvarja skupina prostovoljcev, ki predstavljajo družbene vrednote. Lahko se pogovarjamo (in se tudi bomo) o tem, zakaj ženske z drugačnimi talenti od moških niso deležne ploskanja sveta. Toda manjkajoča stran je razkrila še bolj pereč problem. Ženske, ki so enako ali celo bolj nadarjene od svojih moških kolegov (zaboga, saj je vendar dobila Nobelovo nagrado!), so še vedno zapostavljene. Smernice wikipedije res ne določajo, da morajo genialni fiziki imeti Y kromosome – toda z zavrnitvijo Stricklandove so v bistvu storile prav to. Ni treba biti genij, da se pojaviš na wikipediji, doseči moraš samo raven »znane osebe« – to res ni posebej visoka zahteva. Toda leta 2014 je bilo na wikipediji samo okoli 15 % življenjepisov žensk. Do takrat, ko so ugotovili, da so spregledali Stricklandovo, se je odstotek povečal na 18. Povečanje za borne tri odstotke se morda ne zdi veliko, toda Maherjeva je dejala, da je to predstavljalo »72 novih vsebin prav vsak dan tekom preteklih treh let in pol.« Kljub temu še vedno niso uspeli dodati žensko, ki bi prejela najvišje svetovno priznanje na njenem področju.

Me razumete, kaj poskušam povedati s tem? Lahko ustvariš izjemno delo. Lahko si genialna oseba na svojem področju, toda prevladujoče sile ti še vedno nasprotujejo. Če si ženska in je 85 % ljudi (trije odstotki več ali manj), ki jih družba smatra za znane, moškega spola, je pred teboj še zahtevna pot.

Približno ob istem času, ko se je Stricklandova znašla v paradoksalnem položaju – bila je zapostavljena, a prejemnica Nobelove nagrade – je fundacija Barnes v Filadelfiji odprla slikarsko razstavo impresionistke Berthe Morisot. Običajno bi težko našli povezavo med umetnico iz 19. stoletja ter fizičarko iz 21. stoletja, toda zadeve, s katerimi se soočajo genialne ženske, se tekom več rodov niso spremenile. Ugleden umetniški kritik Peter Schjeldahl opredeljuje Morisotovo kot najbolj zanimivo umetnico njenega časa, vključno z izjemnimi talenti kot so bili Manet, Degas, Renoir in Monet. Ti umetniki so jo obravnavali kot njim enakovredno umetnico ter so zelo cenili njena dela. Druge je manj zanimala močna oblikovnost in izpovednost njenih del, Manet, ki jo je večkrat portretiral, je bil tudi zaljubljen vanjo (na koncu se je poročila z njegovim mlajšim bratom). Schieldahl pravi malce presenečeno, da Morisotova kljub osupljivi kakovosti njenih del »ni bila tako podcenjena v umetnostni zgodovini kot je bila podcenjena na splošno«.

Kakšno je torej stanje? Kolikor koli že si domišljamo, da delo ocenjujemo po njegovi kakovosti, se presoje ne dogajajo v vakumu. Ko izveš, da je moški ali ženska ustvaril/a sliko ali fizikalno formulo ali izvrsten roman, se spremeni tvoja ocena o vrednosti dotičnega dela. Barnesova fundacija je razstavo Morisotove opremila celo z dodatno opombo ženska impresionistka – smrdi po seksističnem podcenjevanju. Ali je impresionistka kaj drugačna od »pravega« impresionista? Kritik Schjeldahl je šegavo navrgel primerjavo: predstavljajte si, da bi ob imenu Georgea Braquea dodali moški kubist. Ta namig vas spravi v smeh, ker se to nikoli ne bi moglo zgoditi. Nihče niti v sanjah ne pomisli, da bi omenil spol, ko gre za moškega avtorja velikega dela. To opazite samo, kadar je genij ženskega spola – presneta reč, kaj ni to neverjetno? Morisotova je morda res genialna umetnica, toda s stališča moške prevlade v svetu umetnosti je samo dekle s čopičem, ki po naključju slika kot veliki fantje.

Stari rek pravi, da riba ne ve, da živi v vodi. Le zakaj naj bi se tega zavedala? Najsi si riba ali pernata žival, najsi živiš v mestu ali predmestju, tvoja vsakdanja okolica postane nevidna. To je vse, kar poznaš. Tvoj trenutni položaj se zdi edina možna realnost. Podobno težko večina med nami spozna, da živimo v svetu, v katerem so moške presoje in vidiki edini zrak, ki ga dihamo (ali voda, v kateri plavamo).

Zadnje čase se pogosto pogovarjam z moškimi, ki so malce zmedeni ob gibanju #MeToo. Razumejo očitne žalitve in vedno spoštujejo ločnice. Toda ne razumejo prošnje, naj opustijo obnašanje, ki mi ga je neki moški navedel kot »ples« – odpiranje vrat ženski, plačilo večerje za oba, dajanje komplimentov. Starejši možak, ki sem ga intervjuvala za to knjigo, mi je ob prvem srečanju v restavraciji pomagal sleči plašč ter mi nato ponudil, naj ga primem pod roko, ko me je odvedel do mize. Zavrnila sem ga. Pohitel je in mi odmaknil stol od mize. Dajte no, saj sem odrasla ženska! Veliko let se že znam usesti brez pomoči.

Veliko žensk nima sploh nič proti plesu – moškemu dovolijo prevzeti nadzor in pomoč z nekaj gestami, kar se zdi razumljivo za življenje v neenakem svetu. Toda zavedati se morate posledic. Ko se odpoveste svoji moči, se spremeni dojemanje vaših del in dosežkov. Niste več enakovredni. Postanete pisateljica, impresionistka ali ženska, karkoli pač. Moški, ki bi ti odmaknil stol od mize, bi dejal, da je hotel biti zgolj uglajen. Toda obenem bi sebi priskrbel nadzor dogajanja, v katerem naj bi imela jaz kot spraševalka glavno besedo. Nič nisem rekla, da ga ne bi spravila v zadrego. Ne vem ali sem ravnala prav ali ne. Ženske smo se morale vedno znajti, da je obveljala naša ter da nihče ni imel občutka ogroženosti – tudi za to je potrebna določena mera genialnosti.

Med večmesečnim raziskovanjem in pripravljanjem te knjige sem se vse bolj zavedala velikanskega potenciala žensk, izgubljenega v preteklosti, ter njihovih izjemnih, a prezrtih dosežkov. Lahko je kriviti moške, vendar tudi ženske sprejemajo tak sistem. Sprejemamo, da je moška prevlada edino možno okolje, v katerem plavamo, zato si ne upamo izskočiti in zajeti svežega zraka. Spodkopavamo lastne dosežke in ne pričakujemo, da smo lahko enakovredne moškim. Prestrašimo se uspeha, še preden nas prestraši kdo drug.

Nedavno končana broadwayska predstava Gloria: A Life pripoveduje o prebujanju Glorie Steinem, ki je v pisanju videla najprej možnost za odhod iz rojstnega kraja Toledo v Ohiu. Po preselitvi v New York je občasno pisala za revije, vendar se je srečevala z nepričakovanimi ovirami. Ko je v avli hotela Plaza čakala na pogovor s slavno osebo, so jo vrgli ven, ker ni bila v nikogaršnjem spremstvu. Intervju je propadel. Precej časa je potrebovala, da se je znala postaviti zase in se ubraniti. Ko jo je hotel direktor hotela naslednjič vreči iz hotela, ker ni bila v spremstvu moškega, se je uprla. Igralka, ki je upodabljala Steinemovo, Christine Lahti (bila ji je zelo podobna), nam je nudila trenutke razodetja.

»Končno sem razumela temeljno idejo, da so ženske človeška bitja,« je dejala. »Ne le, da živimo v patriarhalnem svetu, patriarhat živi v nas.«

Patriarhat živi v nas. Močna in pomembna trditev, ker je v spremenjenih vlogah, ki so se začele dogajati med spremembami od poznih 1960-ih naprej, morda najpomembnejši izziv, da se ženske začenjajo zavedati lastne veljave. Ženske še danes poskušajo zatreti zakoreninjene stereotipe o drugorazrednih bitjih. Ko ti prikrito ali odkrito sporočijo, da ne spadaš v hotelsko avlo, vogalno pisarno ali na svečano podelitev Nobelove nagrade, se težko stoodstotno prepričaš, da svet nima prav in da ima tvoja genialnost mesto v njem.

Še ena zadeva iz Berlandove raziskave o genialnosti kaže, da je problem še vedno navzoč. Na vprašanje, če so morda geniji, je 15 odstotkov moških odvrnilo z »da«, takega odgovora pa ni dobil niti od ene ženske. Nekateri od anketiranih moških so morda precenjevali lastne sposobnosti, a to niti ni pomembno. Tvoj odgovor na to vprašanje sporoča, kaj misliš o svojih zmožnostih. Samo če verjameš, da je nekaj možno, se to lahko res zgodi.



»Ali ti misliš, da si genialna?« me je vprašal po tem, ko mi je povedal rezultate ankete.

»Seveda ne! Mogoče sem pametna, genialna pa ne,« sem odvrnila.

Mike je zmajal z glavo. »Mislim, da si genialna. Mislim, da je veliko žensk, ki jih poznam, genialk. Zakaj one ne mislijo enako?«

Zakaj ne vemo, kako dobre smo? Zakaj ne prepoznamo svojih moči in morebitne genialnosti?

Zato, ker v nas živi patriarhat.



Če naj ti ljudje kadar koli priznajo genialnost, se ne smeš podrejati ali se bati lastne moči. Sposobna moraš biti izzvati sprejeta pravila, poskušaj gledati na stvari iz drugačne, sveže perspektive, se podati na lastno pot in si ustvariti lastna pravila ne glede na trenutne okoliščine.

Današnje ženske imajo v primerjavi s prejšnjimi rodovi več priložnost, da zasije njihov genij, toda med pripravljanjem te knjige sem spoznala, da je letvica še vedno postavljena visoko, na poti pa je mnogo ovir.

Geniji so pomembni, ker so inovatorji in vizionarji, ki spreminjajo svet. Verjetno poznate Leonarda da Vincija, Michelangela, Alberta Einsteina in Isaaca Newtna. Toda ali ste kdaj slišali za Emmy Noether, Ėmilie du Châtelet, Claro Peeters in Adi Lovelace? Vse so imele divje izvirne zamisli in so kljub vsem oviram na njihovi poti poskrbele za nov pogled na svet. Čudovita igralka Hedy Lamarr je prispevala pomemben delež pri razvoju sistema radijskega vodenja med drugo svetovno vojno; sistem je bil predhodnik današnje tehnologije bluetooth, razširjene po vsem svetu. Filmarski mogotec Louis B. Mayer jo je imel za najlepšo žensko na svetu, letalski tajkun Howard Hughes pa je bil očaran zaradi drugačnih razlogov. Nanjo se je zanašal pri oblikovanju novih kril za njegova letala. Pravil ji je genialka.

V vsaki generaciji so bile genialne ženske, in to me navdaja z upanjem in občudovanjem. Ugotavljanje, kako jim je to uspelo – kako je ženska med italijansko renesanso sijajno slikala, ali v 19. stoletju, ko se je od nje pričakovalo, da bo ostala doma in kuhala, a je spisala nova poglavja iz fizike – bi lahko spremenilo, kako se vse približujemo mejam in možnostim v naših življenjih. Ni nujno, da ste matematik ali znanstvenik v agenciji NASA, niti ne akademsko izobražena oseba, a ste vendarle genialka (čeprav sem se pogovarjala z veliko ženskami na omenjenih področjih). Veliko genialnih žensk trdo dela v bližnji pisarni ali alkovi – vendar niti danes še niso priznane. Čas je, da spremenimo naše gledanje, da vidimo in prepoznamo nadarjene ženske na nov način.

Za genialnost je potrebna določena kombinacija prirojene inteligence, zavzetosti in predanosti trdemu delu. Genialni ljudje imajo več sposobnosti – v njih sta združeni znanost in umetnost, njihova prizadevanja so povezana tudi s precej čustvovanja. Walter Isaacson, ki je napisal čudovite življenjepise Steva Jobbsa, Alberta Einsteina in Benjamina Franklina, je ugotovil, da je za genialne ljudi značilna »ustvarjalnost, ki se pojavi, ko se v močni osebnosti hkrati razvije občutek za človeka in znanost.« Lahko najdete matematike, fizike in izumitelje, ki ustrezajo temu kriteriju, ter prav tako podjetnike, umetnike in astronome.

Ko boste začele/i razvrščati večplastne lastnosti, jim ženske prav lepo ustrezajo. Platon je dejal, da »kar se neguje v deželi, se bo tam razvijalo«; ni pretirano reči, da genialnosti žensk prav zdaj ne negujemo dobro v tej državi in v mnogih drugih. Dejansko je družba le redko kje negovala ali podpirala genialnost žensk. Genialke kot zgled človeške sposobnosti predstavljajo navdih za druge, da razmišljajo ustvarjalno in v širših okvirjih. Iščejo nove poti in ne sledijo ustaljeni, zapovedani modrosti. Genialnost žensk bi lahko spremenila politiko, ameriško podjetništvo in izobraževanje – treba ji je zgolj dovoliti in omogočiti, da zablesti. Z navajanjem številnih predsodkov in ovir, ki so ženskam preprečevale odkrivanje genialnih možnosti, bi lahko napolnili celo knjigo – morda celo dve ali tri knjige. Toda zame so še bolj osupljive – in to bo v glavnem vsebina te knjige – ne le ženske, ki so jih zaustavili, temveč tudi tiste, ki si niso dovolile niti da bi jih zavirali. Ne glede na to kako daleč nazaj se ozrem – in prav gotovo vse do danes –, najdem ženske, ki so obšle ovire in preskočile pregrade. Zame je pravo vprašanje glede genialnih žensk: Kako je mogoče, da so se skozi mnogo rodov, tudi ko so se soočale z zelo neugodnimi razmerami, nekatere ženske vzpele tako visoko, dosegle tako veliko in prišle tako daleč? In kaj nam to pove o naši prihodnosti?

Naletela sem na knjigo mlade pisateljice po imenu Sheila Heti, ki jo je vpliven kritik pohvalil, da »književnost pelje v novo smer«. V njenem romanu How Should a Person Be? se v zvezi z genialkami pojavi pameten zasuk: »Dobra stvar, če si ženska, je, da še ne poznamo veliko primerov, kakšne so videti genialke,« pravi. »Morda sem pa jaz.«

Morala sem se nasmejati tej domislici. Kakšen bi sploh lahko bil boljši odnos do te zadeve? Lahko godrnjate, kolikor vas je volja o raziskavi mojega prijatelja Michaela, da ljudje vidijo genije v moških.

Lahko pa na to gledate pozitivno. Dosedanje zapostavljanje pomeni, da bodo ženske ustvarjale našo prihodnost, odkrivale nove priložnosti in definicije. Če so ljudje v zadregi glede videza genialk, jo lahko zagledate v lastni podobi.

Model za genialko bi lahko bila jaz. Ali pa ti. Ali pa tvoja hči.

Pridružite se mi torej na izzivalnem, vznemirljivem in včasih smešnem potovanju po sledeh Platonovega nasveta in odkrijte, kako lahko raziskujemo, slavimo in negujemo resnično genialnost žensk.





PRVI DEL

Genialnost ni to, kar si misliš

Drznem si ugibati, da je bil Anon, ki je napisal toliko pesmi, a nobene ni podpisal, pogosto ženska.

- Virginia Woolf

Nimam posebnih talentov. Sem pa zelo radoveden.

- Albert Einstein





1. poglavje




Zakaj nikoli niste slišale(i) za Liso Meitner

Kmalu po mojem devetem rojstnem dnevu je naš družinski zdravnik posvaril mojo mamo, da preveč berem. Spomnim se, da sem nejeverno strmela vanj. Do tedaj se je družina ponašala z mojo nenasitno ljubeznijo do branja knjig, zdaj pa je mati prestrašeno vprašala, če slabo vidim zaradi vseh prebranih knjig. Ne, z očmi je vse v redu, je zdravnik odvrnil. Morda pa bi bilo dobro, če bi več časa porabila za dekliške dejavnosti. Skrbelo ga je, da bi imele knjige o daljnih krajih in novih idejah nezaželene posledice.

»Dekle lahko postane preveč brihtno za njeno lastno dobro,« je dejal z zloveščim glasom.

Preveč brihtna za lastno dobro!? Mati je prikimala – ona je razumela, mene pa je pretreslo. Iz mojega otroštva je bil to eden od tistih pretresljivih dogodkov, ki ti zazvenijo v glavi ob najbolj neprimernih trenutkih. Zdravnikovo pripombo bi rada odmislila kot neko arhaično gledanje, ki več nima teže v svetu, v katerem film o super-ženski prinese v blagajne milijardo dolarjev, moški pa se čudijo ob moči gibanja #MeToo. Ampak to je le pobožna želja. Razmišljanja, ki so v družbi zakoreninjena več desetletij, celo več stoletij, ne izginejo v času, potrebnem za odraščanje brihtnega dekleta.

Preveč brihtna za lastno dobro. Te misli se večkrat spomnim zdaj, ko razmišljam o velikih možnostih genialnih žensk ter prelomu z zakoreninjenimi razmišljanji. Odraščala sem v času, ko se je vloga ženske spreminjala, kar je res tudi za vsako žensko, ki živi zdaj ali ki se spominja svoje preteklosti. Ženske v Ameriki pred sto leti niso imele volilne pravice, zaradi česar sem še danes osupla in si predstavljam, kako bi se udeleževala pohodov in protestov, če bi živela v tistem obdobju. Človek se navadi na stvari. Ljudje govorijo, da za ženske ni naravno, da volijo ali da so znanstvenice ali slikarke ali matematičarke. Globoko zakoreninjena družbena pričakovanja divje nasprotujejo tvojemu globokemu občutku, da to ni pravilno.

Ko sem bila mlada, sem bila kljub zdravnikovi pripombi trdno prepričana, da ženske lahko delajo natančno enake stvari kot moški.

Obiskovala sem Ivy League kolidž, ki je bil prej rezerviran za fante, pozneje pa sem uspela kot novinarka in TV producentka. Vodila sem eno največjih revij v državi in z možem ustvarila družino z dvema čudovitima sinovoma. Toda vmes sem začenjala spoznavati, koliko ženskih možnosti se je bilo izgubilo, zanemarilo ali opustilo – in to še kar traja.

Z leti so se podrobnosti diskriminacije spremenile – igralke tenisa danes zaslužijo veliko več kot takrat, ko sem začenjala delati kot športna poročevalka, toda velike zadeve ostajajo nespremenjene. Nadarjena in ambiciozna ženska na katerem koli področju še vedno doživlja zaviranje, kot če bi na konjski dirki jahala konja, ki mu nekdo zateguje uzde. Veš, da imaš dovolj moči in sposobnosti ter čudovitega konja. Zakaj te neka nevidna roka poskuša zaustaviti?

Francoska filozofinja Simone de Beauvoir je sredi 20. stoletja razložila, da moški sebe vidijo kot osnovo, definicijo človeštva. Ker sebe postavijo na prvo mesto, postanejo ženske druge. Tako razvrstitev imenuje »čudežni balzam« za negotove moške – ker se tudi najbolj povprečnim zazdi, da so več vredni od žensk, ki jih zavirajo. Ženske se pogosto strinjajo s tako kupčijo, saj jim lahko prinese določene prednosti. V burni preteklosti te je moški suveren lahko zaščitil pred podivjanimi hordami, v današnjem času neenakih plač pa moški direktor lahko plačuje lepo hiško, ki si je sama ne moreš privoščiti. (Ne moreš si je privoščiti, ker ti moški ne plačajo, kolikor si zaslužiš – zdi se kot definicija začaranega kroga.)

Toda vsak se ne sprijazni s tako odločitvijo. Na določeni točki je moj zdravnik iz otroštva to vedel. Preveč brihtna za lastne potrebe pomeni zavrnitev dogovora. Ugotoviš, da moški niso nujno pametnejši ali bolj nadarjeni, ter se odločiš najti lasten glas in spregovoriš. Odločitev je povezana tako s prednostmi kot tudi s tveganjem. Moški, ki začutijo, da je njihov položaj ogrožen, so kot prestrašeni psi, in medtem ko lahko prenašaš bevskanje, bi se rada izognila nevarnejšim napadom.

Genialne ženske so skozi vso zgodovino tvegale s svojo drugačnostjo. Izbrale so si svojo pot ter sprejemale posmeh in prezir, ker so vedele – čeprav drugi niso –, da genialnost nima nič skupnega s spolom. Ko sem preučevala genialke iz preteklosti, sta me prevzeli njihova nadarjenost in sposobnost za vztrajanje kljub neskončnim oviram. Ob pogovorih z današnjimi izjemnimi ženskami (in ob izbiranju genialnih žensk za to knjigo) sem se zavedela, da ovire niso izginile. Kljub očitni nadarjenosti je potrebna velika mera drznosti in moči, da se prebiješ. Družbeni pritiski nas določajo mnogo bolj kot vplivi vseh genov ali kromosomov. Nisi rojena za genialno žensko, taka lahko šele postaneš. Toda ko te svet poskuša zaustaviti, kako mu dokažeš, da nikoli ne moreš biti prepametna za tvoje lastno dobro?

Za začetek svojega potovanja do razumevanja genialnih žensk sem izbrala univerzo v Oxfordu, kjer je vedno bilo polno pametnih ljudi. Ampak do leta 1879 med njimi ni bilo žensk. Oxford ima okoli 36

kolidžev, kjer študentke/i delajo in študirajo. Zgodaj jeseni sem se nekega sončnega dne po čudovitem drevoredu napotila v Lady Margaret Hall, prvi oxfordski kolidž, ki je na študij sprejel ženske. Zase pravi, da je kolidž, ki je bil »ustanovljen za popravljanje napake«? – čeprav univerza do leta 1920 ženskam po uspešnem študiju ni podeljevala diplom. Poslopja te šole iz rdeče opeke stojijo sredi vrtov. Prijazna oseba v sprejemnici me je pozdravila in povabila, naj vstopim. Trenutek pozneje me je čez dvorišče prišla sprejet profesorica Susan Wollenberg.

Oblečena je bila v dolgo krilo in udobno jopo, ki je ovijala njeno drobno postavo. Lase je imela spete na zatilju. V roki je stiskala snop papirjev, ko me je ljubeznivo pozdravila. Če bi delala film o starejši oxfordski profesorici, bi jo takoj najela za glavno vlogo, sem pomislila.

Wollenbergova je bila prva ženska na Oxfordu, ki je predavala o glasbi. Prav tako je bila prva, ki se je oddaljila od standardnega predmetnika in dodala predavanja o skladateljicah. Kar nekaj prvencev, kajne? Med sprehodom po prijetnem šolskem posestvu ter nato med pogovorom, ki je v njeni pisarni potekal večino popoldneva, sem ugotovila, kako pogumna in kljubovalna je bila pri uresničevanju svojih ciljev. Sodeč po njeni skromnosti in mehkem govoru verjetno ona sama nikoli ne bi uporabila teh besed. Predvsem mi je pripovedovala o svojem delu in dosti manj o njenem soočanju z družbenimi barikadami – tej tematiki se je raje izognila. In vendar je bila premikala barikade. Če je genij nekdo, ki razmišlja na izviren in revolucionaren način, potem je ona genialna upornica v glasbi na Oxfordu.

V zvezi z njenimi zgodnjimi leti na Oxfordu (od tam sicer nikoli ni odšla) mi je pripovedovala, da je bilo vse njeno tedanje delo osredotočeno na moške. Poslušala je glasbo moških. Pisala je o moških. Nihče ni spregovoril besede o skladateljicah. »Pomislila sem, saj so vendar morale obstajati ženske. Toda kje so? Preprosto so jih prezrli ali zanemarili,« mi je rekla.

Ko se je zaposlila na univerzi, je na seminarju začela predavati o skladateljicah, začenši z antiko, Srednjim vekom ter vse do današnjih dni. V vsakem obdobju je odkrila nadarjene skladateljice, ki so jih zavračali moški, ki niso hoteli izvajati njihovih del. Nekatere redke posameznice, ki so se uspele pojaviti, so našle neobičajne poti, da jih je bilo slišati. V 12. stoletju je Hildegarda iz Bingna napisala veliko skladb, ki so zbudile pozornost. Wollenbergova mi je razložila: »Zato, ker je postala opatinja in je imela svoj samostan ter je pisala glasbo za svoj zbor.« V času omejenih možnosti za ženske ni nujno pomenilo, da si pobegnila iz sveta, če si odšla v samostan – tako si se lahko ukvarjala z drugimi ljudmi in dala krila lastni ustvarjalnosti. Genialni ženski je očitno pomagalo, da je imela boga na svoji strani. Ali pa vsaj to, da je imela ob sebi veliko žensk, ki so jo znale podpreti. Genialne ženske so vedno morale poiskati drugačno pot, za Hildegardo iz Bingna in druge po njej je bil samostan primeren kraj za poskus.

Med pogovorom je Wollenbergova omenila, da »je bil genij vedno moškega spola«, tako da so ljudje enostavno pozabili opaziti ženske, ki so opravljale čudovita in pomembna dela. Omenila je profesorice na drugih univerzah, ki so podobno kot ona, poskušale preusmeriti tradicionalne poglede ter opozoriti na genialne skladateljice kot sta bili Clara Schumann in Fanny Mendelssohn Hensel. Pozneje se mi je zdelo, da so bili vsi profesorji, ki jih je omenila Wollenbergova, ženskega spola – verjetno nič presenetljivega. Genialne ženske lahko prepoznajo in priznajo genialnost drugih žensk. Če bi čakali, da to storijo moški, bi lahko preteklo veliko časa.

Naslednji dan sem se odpravila skozi Covent Garden v restavracijo Rules, ki je bila odprla svoja vrata leta 1798 in gostila vse mogoče veličine od Charlesa Dickensa do kralja Edvarda VII. Ko sem prispela, me je pri točilnem pultu že čakal spremljevalec za kosilo Charles Jones; pil je nekaj zelo angleškega. Prej se nisva še nikoli srečala, toda po le nekaj minutah pogovora sem spoznala, da je pameten in razgledan – in eden od dobrih fantov. Veste, taki res obstajajo, in tudi oni znajo prepoznati žensko genialnost. Najbolje bo, če se lahko zanašamo na modrost in nadarjenost enih in drugih. In čeprav sva se srečala zaradi pogovora o enem od njegovih projektov, sem sklenila, da mu omenim tudi svoj načrt.

Charles, zelo razgledan in inteligenten profesor na Univerzi Cambridge, je zlahka prehajal od ene do druge teme, od zgodovine do etike in zunanje politike. Ko sva se preselila k mizi za kosilo, sem spoznala, da je tudi velik poznavalec vin. Ugotovil je, da jaz nisem.

»Smem izbrati nekaj, kar bo obema všeč?« je vprašal in dobil dodatne točke za čustveno inteligenco.

Ko sva dobila prve hode, sem med pomakanjem lososa v tatarsko omako omenila, da sem veliko premišljevala, kaj naredi genialnega človeka. Kaj pa on misli o tem?

Charles je srknil požirek šardoneja. »Genialnost,« je rekal zamišljeno. »Mislim, da se to zgodi, ko se srečata izjemna sposobnost in slava, zvezdništvo.«

Presenečeno sem ga pogledala, moje vilice so obvisele v zraku na pol poti. Genij kot zvezdnik? Zaradi Charlesovega imenitnega angleškega naglasa je ta misel zvenela pametneje. Toda presenetilo me je tudi, da se je dotaknil nečesa pomembnega, kar je pojasnilo marsikaj – vključno z omembami profesorice Wollenberg, ki mi je pripovedovala, kako izredno nadarjene skladateljice niso mogle prepričati orkestrov (tedaj sestavljenih iz samih moških) za izvajanje njihovih lastnih skladb. Seveda so se sčasoma izgubile. Bi Beethoven veljal za genija, če bi svoje skladbe igral le doma za sebe? Veliko ljudi ustvari velika dela. Tisti, ki jim pravimo geniji, znajo vzbuditi pozornost in človeško domišljijo.

»Če to drži, kaj misliš, zakaj je tako malo genialnih žensk?« sem ga vprašala in predvidevala odgovor.

Charles je zavzdihnil in potrdil moje razmišljanje. »Ženske so imele skozi zgodovino samo polovico te enačbe – bile so sposobne, niso pa bile slavne zvezdnice. Nihče ni opazil njihove nadarjenosti.«

Ah. Zdaj sem segla po svojem kozarcu vina. (Njegova izbira je bila izvrstna!) O genialnosti največkrat razmišljamo kot o neki stalnici.

Toda biti genij ni isto kot predsednik razreda, ki ga izvolijo in se njegovo (njeno) ime za vedno pojavi v šolskem letopisu. Dojemanje genijev se spreminja s časom in s pripovedovanjem o njih.

Charles je klasičen univerzitetni izobraženec, zato sem vedela, da ni imel v mislih zvezdnic Kardashianove vrste – verjetno še ni slišal za resničnostne šove. Toda gibal se je dovolj dolgo v akademski džungli, da je vedel, da odnos do vseh izjemnosti ni enak. Nekateri ljudje si pridobijo veliko večji ugled in slavo, kot bi jim ju lahko zagotavljala njihova nadarjenost. Drugi naredijo nekaj izjemnega in požanjejo aplavz v majhnem notranjem krogu. Nekateri pa so osupli ob spoznanju, da so bili njihovi sijajni dosežki povsem spregledani.

Ženske so se skozi celotno zgodovino znašle v zadnji omenjeni skupini. Najsi je njihova genialnost v umetnosti ali znanosti, do pozornosti se le stežka prebijejo. Včasih gre za bolj prefinjene prijeme (na primer v zvezi z omembo Donne Strickland na wikipediji), pogosto pa se vmešajo moški, ki hočejo vse zasluge pripisati sebi in so odločeni poraziti žensko, ki se je pojavila v središču pozornosti.

Kot najzgodnejši primer poglejmo Hipatijo (starogrško Ipatia), rojeno okoli leta 350. Bila je genialna astronomka, filozofinja in prva znana matematičarka – verjetno so bile že pred njo, a njihova dela niso zabeležena. Njen sodobnik Socrates iz Konstantinopla je poročal, da so njena dela prekašala vsa ostala tistega časa. Veliko ljudem to ni bilo všeč. Nekatere njene matematične dosežke se pripisuje njenemu očetu Teonu iz Aleksandrije. Nato se je zgodil njen tragičen konec. Napadla jo je razjarjena drhal, ki jo je umorila ter raztrgala na kose in sežgala njene ostanke.

Dolgo časa se je ugibalo, kdo je vodil napad nanjo in zakaj je do tega prišlo, vendar je zagotovo šlo za sovraštvo, ki se pojavi, če genialna ženska nasprotuje ustaljenemu načinu razmišljanja. Hipatija je pozneje postala feministična ikona, o njej so bila napisana gledališka dela, romani, nastale so razne umetnine, leta 2009 tudi film z Rachel Weisz 24

v glavni vlogi. Toda glede na zadevo z razjarjeno drhaljo je skrb zbujajoče, da se jo smatra za vzor genialne ženske. Dobrih 1.600 let po Hipatiji, ki je razburila oblastne moške, ker je bila sposobnejša od njih, so si moški izmislili bolj prefinjene načine za trganje ženskih udov. Toda splošna jeza na katero koli žensko, ki si drzne ogroziti ali vsaj podvomiti v moško prevlado, ostaja strašljiva. Pošilja nam žalosten opomin, da se moška odločnost za zagotavljanje njihovih privilegijev ni spremenila – ne glede na uporabljena sredstva in načine.

Po kosilu sem odšla pohajkovat po Londonu. Pomislila sem, da je ne glede na to, o kom govorimo ali kje bi se človek nahajal, genialnost treba spodbujati, genialni osebi pa izkazovati spoštovanje. Če ženska opravlja izjemno delo, ki ga nihče ne opazi, lahko rečemo, da je genialka? Malce podobno vprašanju o padcu drevesa v gozdu. Če ostanek sveta tega ni slišal, ali se je res kaj zgodilo in slišalo?

Del o zvezdništvu v enačbi za genialnost se lahko razveja v več smeri. Pomaga nam razlaga, zakaj zadnje čase začenjamo odkrivati genialne ženske – obstajale so, le da jih nismo zaznavali. Film Hidden Figures iz leta 2016 nam prikazuje tri temnopolte matematičarke, ki so odigrale ključne vloge v zgodnjih dnevih agencije NASA. Ena od njih, Katherine Johnson, je izračunala krivulje poleta, ko je leta 1962 John Glenn kot prvi človek obkrožil Zemljo.

Vsi smo slišali za Johna Glenna. Kaj pa za Katherino Johnson?

Moral se je pojaviti film z nekaj imenovanji za oskarja, da smo odkrili genialne matematičarke, ki so dobesedno pomagale sprožiti ameriški vesoljski program.

Če bi morala izbrati najsijajnejši um v kategoriji genialnih žensk, bi se odločila za Liso Meitner, ki je z odkritjem jedrske cepitve (fizije) postavila fiziko na glavo. Šlo je za izjemno pomembno odkritje, ki je kmalu privedlo do nastanka jedrskih reaktorjev, v katerih se lahko pridobi ogromno energije.(1) Njeno odkritje, kako se jedro urana razcepi na dvoje – in kaj se lahko zgodi po tem – je bilo naravnost revolucionarno.

In kako so jo slavili zaradi tega? Nič posebnega.

Lise Meitner je nekaj desetletij sodelovala na področju radioaktivnosti in pozneje jedrske fizije s kemikom po imenu Otto Hahn. Večkrat so ju omenjali v zvezi z Nobelovo nagrado in tako se je leta 1944 Kraljeva švedska akademija znanosti odločila podeliti nagrado za »odkritje cepljenja težkih atomskih jeder«. In nato so razglasili dobitnika (fanfare, prosim!): Otto Hahn.

Otto Hahn! Ne Lise Meitner. Ne Otto Hahn in Lise Meitner skupaj. Le en del moštva – moška polovica – je požela slavo in pobrala denarno nagrado.

Veliko let pozneje so nekateri fiziki pregledali postopek (takrat je prišel v javnost) Nobelovega odbora ter ugotovili, da je bila izključitev Lise Meitner nezaslišano dejanje. Odločitev so opisali kot mešanico pristranosti, politične otopelosti, nevednosti in hitenja.« In to je bil precej prizanesljiv opis odločitve.

Hahn je bil dober kemik, in kolikor sem prebrala o njem, se zdi, da je zasluženo dobil Nobelovo nagrado. V bistvu nikoli ni prav razumel teoretične osnove jedrske cepitve in se je zanašal na razlago Meitnerjeve, kaj se zgodi v jedru. Meitnerjeva je po brezbrižni odločitvi ostala vljudna, toda kot je kritično napisala v pismu o cepljenju atomov, je bil »nastanek cepitve in sproščanje velikanske energije velika neznanka za Hahna.«

Zakaj so torej Meitnerjevo, nedvomno genialno fizičarko, spregledali? Lahko se strinjamo glede pristranosti. Raziskave kažejo, da ko si o nečem ustvariš mnenje, iščeš dejstva in podatke, ki potrjujejo tvoje mnenje. Če kupiš volvo, ker misliš, da je najboljši in najvarnejši avto na trgu, boš brez dvoma opažal in prebiral članke in razprave o vrlinah te znamke. Če se pojavi nova informacija, ki nasprotuje tvojemu vtisu, boš že poiskal razlog, da se zanjo ne zmeniš. Tvoj sosed, ki vozi volvo, pravi, da ima iz njega slab pregled nad voziščem ter da avto ni najbolj stabilen! No ja, to je njegov problem. Možakar itak nikoli ni bil posebej dober voznik.

Ljudje pogosto mislijo, da so objektivni in pošteni, vendar so nevede pod vplivom minulih dolgoletnih vtisov in občutkov, kakšne naj bi bile stvari. Sami sebe prepričajo, kaj hočejo verjeti. Francis Bacon mislec iz 16. stoletja, zgodnji zagovornik razumskih razlag ter izkustvenega pristopa, je pri vsem tem razumel, da si »človekovo razumevanje, ko enkrat sprejme določeno mnenje, vse druge stvari razlaga v podporo temu mnenju.« Veliki ruski romanopisec Tolstoj je v delih kot sta Vojna in mir ter Ana Karenina preučeval, kako se ljudje ujamejo v past lastnih prepričanj in utesnjujočih družbenih običajev. (Uboga Ana, ki je morala umreti zaradi prešuštvovanja!) V svojih spisih je bil še bolj neposreden v zvezi z ohranjanjem poštenega naziranja. Nekoč je razlagal, da večina ljudi težko dojame celo najpreprostejšo resnico, če to od njih zahteva priznanje o »lastnih napačnih sklepih…, s katerimi se pravzaprav ponašajo…in so postali temelj njihovega življenja.«

Da, težko se je spopasti s sklepi, na katerih si zgradil(a) svoje življenje. Toda ko gre za priznavanje nadarjenosti žensk, je že skrajni čas za ta premik. Moški so stoletja dolgo verjeli, da se dosežki žensk ne morajo kosati z moškimi – in žalostno, toda resnično je, da je enako mislila tudi večina žensk. Ljudje niso bili ogorčeni zaradi omalovaževanja Meitnerjeve, ker je to zgolj potrjevalo njihovo prepričanje, da ženske niso sposobne za vrhunske znanstvene dosežke. Stališče je morda zgrajeno na kupu peska, toda ko se je utrdilo, ga je bilo (in ga je) težko podreti. Baconov stavek o težavnem spreminjanju mnenja me je spomnilo na raziskavo iz petdesetih let 20. stoletja, ko se je psiholog Leon Festinger ukvarjal z nekim kultom sodnega dne, čigar vodja je napovedoval prihod vesoljske ladje, ki bo v določenem trenutku prišla reševat prave vernike pred grozečo poplavo. Ljudje so se zbrali v pričakovanju njenega prihoda. Ladja se ni pojavila, pa tudi poplave ni bilo. Zato je vodja napovedal nov datum za prihod vesoljcev in njegovi sledilci so se vnovič zbrali. In nato znova. Četrtič, ko se še vedno niso zmenili za dejstvo pred njimi (in dejstva, da vesoljcev z ladjo ni bilo), je Festinger zaključil: »Prepričanega človeka je težko spremeniti.«

Podobno so imeli člani odbora za Nobelovo nagrado svoja prepričanja o vesoljcih – da si ženska nikakor ne zasluži na svetu najbolj prestižne nagrade za znanstvene dosežke. Tudi ko so prejeli novo informacijo – Meitnerjeva je odkrila cepljenje jeder! –, je niso upoštevali.

Ženska je lahko samo podprla dejansko delo moškega. Morali so imeti prav. Vesoljska ladja se bo vendarle prikazala.

Meitnerjeva se je med vso poklicno potjo srečevala s podobnimi težavami. Iz fizike je doktorirala na Dunaju, a ker se ni mogla zaposliti, se je odselila v Berlin. Tam je bil položaj malo boljši, postala je prva profesorica za fiziko v Nemčiji. A kljub svoji službi ni imela dostopa do glavnih laboratorijev na berlinski univerzi. Tako je začela delati v mizarski delavnici v kleti univerze. Najbližje žensko stranišče je bilo nižje na ulici. Kadar je hodila ob Ottu Hahnu, so jo kolegi omalovaževali in so namenoma pozdravljali samo Hahna. Pozabite na zlobna dekleta! Zlobni fantje so pravi zlobneži.

Življenje je zapleteno, poleg spola so pomembne še druge stvari. Meitnerjeva je bila dunajska Judinja in ko se je začel približevati nacistični režim, je bila povsem predana svojemu delu in ni hotela zapustiti laboratorija. Šele ko je Nemčija leta 1938 zaprla meje, je spoznala, da mora pobegniti. Ob čustvenem slovesu ji je Otto Hahn podaril materin diamantni prstan – ne iz ljubezni, ampak namesto denarja. Morda ga bo potrebovala za podkupnino na meji. Prispela je v Holandijo, od tam pa odpotovala na Švedsko, kjer je nadaljevala s svojim delom. Pomislile boste: skoraj pred nosom možakov iz Nobelovega odbora.

Mnogi sodobni znanstveniki se sramujejo nekdanjega odnosa do Meitnerjeve in se ji poskušajo oddolžiti. Po njej so imenovali krater na Luni in enega na Veneri, pa tudi šole, zgradbe, ulice in nagrade. Njen kip stoji v Berlinu. Svoje dni ni bila zvezdnica, danes pa je asteroid – 6999 Meitner je del asteroidnega pasu okoli Sonca.

Osebno mislim, da bi bila Meitnerjeva najbolj srečna, če bi ji izkazali čast na drugačen način. Se spomnite periodnega sistema kemijskih elementov, obešenega na steni v razredu v srednji šoli? V njem so elementi razporejeni glede na njihovo atomsko število. Neki pisec je nov kvadratek v periodnem sistemu imenoval »najbolj ikonska nepremičnina v znanosti«. Odkritje novega elementa je velika reč, Meitnerjeva in Hahn sta leta 1917 odkrila element protaktinij, zdaj uvrščen pod številko 91 v razpredelnici.

Elemente so dolgo časa imenovali po mitoloških bitjih ali kraju odkritja. Zadnjih sto let so nove elemente imenovali po velikih znanstvenikih – Albert Einstein, Niels Bohr in Enrico Fermi. En element ima ime Kopernika, ki je spremenil naš pogled na vesolje, ko je odkril, da se Zemlja vrti okoli Sonca. In leta 1997 so element št. 109 imenovali meitnerij.

Lepo je videti Lise Meitner, avtorico revolucionarnega odkritja, osebo izvirne misli, lepo umeščeno med Einsteina in Kopernika v periodnem sitemu.

Ne smemo podcenjevati pomena te velikanske spremembe. Težko se je odpovedati zakoreninjenemu razmišljanju. Večina ljudi se oklepa napačnih predstav o sposobnostih žensk, ker je to lažje, kot sprejeti nova dejstva. Znanstveniki, ki so odkrili (in imenovali) novi element meitnerij (tudi majtnerij) in oni, ki so odkrili (in imenovali) asteroid, ter umetniki, ki so izdelali kip v Berlinu, niso imeli nič proti pretrganju statusa quo. Z največjim veseljem so hoteli potrditi, da je ženska dosegla nekaj izjemnega in da so bila mnenja ljudi o znanstvenicah povsem zgrešena. Znali so se sprijazniti in pokazati, da je bila Lise Meitner genialna ženska. Res jih izredno občudujem.

Ko razmišljam o ženskah in genialnosti, mi v glavi zveni odlomek pesmi iz nagrajenega muzikala Hamilton. Ganljive besede, ki se kot refren večkrat ponovijo v predstavi, so se zasidrale v mojih možganih:

Who lives, who dies, who tells your story.

Vse bolj mi je postajalo jasno, da genij ni odvisen samo od sebe.

Kakšen je odnos do dosežkov tako v določenem trenutku kot v širšem zgodovinskem kontekstu, je zelo odvisno od tega, kdo pove tvojo zgodbo –, oziroma, če jo sploh kdo pove. In dokler so moški nadzirali pripovedovanje – to so počeli zelo dolgo – so se zgodbe o genialnih ženskah pogosto izgubljale. Ne skladajo se s podobo sveta o tem, kdo naj bi kaj dosegel in kdo ne.

Who lives, who dies, who tells your story.

Ena od meni najljubših avtoric Joan Didion je nekoč dejala, da si pripovedujemo zgodbe, da preživimo. Zgodbe si pripovedujemo tudi zato, da razumemo, kam sodimo v svetu in kako lahko osmislimo lastne talente. Genialne ženske so živele in umrle, toda če nihče ne pove njihove zgodbe, se zdi, kot da sploh niso živele.

The New York Times, ki zase trdi, da je časopis rekordov, je pred kratkim priznal, da se, ko gre za upoštevanje žensk, nikakor ne mora ponašati z rekordi. Od začetka izhajanja v letu 1850 je bilo od objavljenih osmrtnic le okoli 10 odstotkov za ženske. Leta 2018 so začeli objavljati niz člankov »Spregledane« v čast žensk, ki se jih ni smatralo za dovolj pomembne, da bi jih omenili v času njihove smrti. V prvi skupini so bile ženske, ki bi jih danes zagotovo uvrstili med genialke na njihovih področjih delovanja. Charlotte Brontë, avtorica Jane Eyre, pesnica Sylvia Plath, Ada Lovelace, ki je preminula leta 1852 in je razmišljala o računalnikih (in programiranju) celo stoletje pred rojstvom Billa Gatesa. Fotografinja Diane Arbus.

Vse so bile izjemno sposobne, vendar so šele več desetletij pozneje dosegle tolikšno slavo, da so jih začeli upoštevati kot genialne ženske. Plathovi v ZDA ni uspelo pred smrtjo objaviti romana The Bell Jar ( Stekleni zvon). Do zdaj je bilo prodano več kot tri milijone izvodov, po smrti so ji podelili tudi Pulitzerjevo nagrado. Pri tridesetih letih je naredila samomor. Bi jo zgodnejše priznanje njenega genija rešilo? Mučile so jo hude depresije, zato je nemogoče odgovoriti. Je pa tragično pomisliti, da je zaradi neupoštevanja njene nadarjenosti enostavno obupala.

Večina drugih se nikoli ni predala. Ko je Charlotte Brontë dopolnila komaj dvajset let, je vzorec svojega pisanja poslala slavnemu angleškemu dvornemu pesniku Robertu Southeyju. V znamenitem pisnem odgovoru je najprej pohvalil njeno pisateljsko nadarjenost, nato pa jo je okaral, da »literatura ne more in ne sme biti žensko opravilo«.

Charlotte se mu je zahvalila za nasvet – nato pa se zanj ni več zmenila. Ni nujno, da bi zaradi navdušenja nad romanom Jane Eyre (sama nisem, priznam) spoznali, da je bila njena knjiga v tistem obdobju inovativna in pomembna. Njena sestra Emily je napisala Wuthering Heights (Viharni vrh), tretja od sester, Anne, pa The Tennant of Wildfell Hall (Gospa s pustega brega), ki ga pogosto smatrajo za prvi feministični roman. Ženske so začele svoja dela izdajati pod moškimi imeni, nato pa so se okorajžile in navedle lastne priimke. Anne je jasno povedala svoje mišljenje, da med moškim in žensko ni nobene razlike. »Če je knjiga dobra, je taka ne glede na spol avtorja,« je napisala. Genialnost žensk se bo obdržala, četudi nihče ne verjame vanje.

Med sprehodom skozi London in razmišljanjem o ženskah, ki so svojo genialnost razvile kljub vsem nasprotovanjem, sem si premislila in se napotila proti westminstrski opatiji (Westminster Abbey). V cerkvi sem eno uro občudovala veličastne grobnice kraljev in kraljic, nato pa se sprehodila po dolgem prehodu, kjer sta šla k oltarju Kate Middleton in princ William med poročno slovesnostjo. Toda sanjarjenje o princih nikoli ne bo pomagalo ženskam (razen Kate in morda Meghan) doseči veličine, tako da sem odšla do kota, kjer so spominska obeležja velikim piscem in drugim umetnikom.

Nekaj časa je trajalo, preden sem našla spomenik pesniku Robertu Southeyju, ki se je zelo trudil odvrniti Charlotte od pisanja. Eno pismo sovražnika žensk pač ni zadoščalo, da bi ostal zunaj westminstrske opatije. Blizu sem opazila spomenik Williamu Shakespearu, čisto zraven pa veliko ploščo z vklesanimi imeni Charlotte, Emily in Anne Brontë.

Ozrla sem se k Southeyju in pomislila, le kako se je počutil ob spoznanju, da mu sploh ni uspelo ustaviti velikih pisateljic – in punce so ga po slavi močno prekosile. Večno bo gledal napis na njihovem spomeniku With courage to endure (Pogum za vztrajanje).

Večina genialnih žensk skozi minula stoletja ni dočakala združitve njihove nadarjenosti s priznanjem. Tragedija njihovega izgubljenega potenciala je osupljiva cena, ki jo plačujemo skozi rodove seksizma in zapostavljanja. In če se vendarle ozremo daleč nazaj v čas – od Hipatije do Charlotte Brontë in Lise Meitner – izjemne ženske so prispevale ključna odkritja v znanosti, matematiki, ustvarjale so čudovita umetniška dela in glasbo, razlagale vesolje na načine, ki si jih genialni Kopernik ne bi mogel nikoli predstavljati. Ljudje so poskušali zatreti njihovo genialnost, toda one so napisale čudovite knjige in končale v westminstrski opatiji. Nobelov odbor jih je omalovaževal, vendar so vztrajale pri svojem delu in odkrivanju, ter so po njih imenovali asteroide. Uspevale so v nič kaj idealnih okoliščinah, zato sem hotela ugotoviti, zakaj včasih – res le včasih – ženske genialnosti ni moč ustaviti.





2. poglavje




Nezaslišani predsodki do Mozartove sestre

Tudi ko mi je postajalo zelo jasno, da je genialnost treba podpirati in priznavati, ter da se ne pojavi čez noč, sem kar naprej spoznavala drugačne primere iz romantičnih filmov in pop kulture, in sem o njih začela razmišljati kot o vprašanju Matta Damona. Damon je kot mlad igralec nastopil v filmu Dobri Will Hunting v vlogi hišnika iz nevarne soseske v Bostonu, kjer ponoči čisti učilnice. Ko zagleda zapletene matematične probleme, ki jih je profesor napisal na tablo, odloži čistilno krpo in jih reši. Naravni genij! Brez formalne izobrazbe, toda sijajen.

Film je bil velika uspešnica. Ne le zaradi sijajnega igralca Damona. Genialni hišnik se je skladal s splošnim mnenjem, da se velika dognanja in zamisli pojavijo kot strela z jasnega, nedoumljiv preblisk dojemanja, ki ga nekateri ljudje premorejo, večina nas ostalih pa ne.

Všeč so nam zgodbe o Mozartu, ki je pri petih letih skladal koncerte ali o matematiku Johnu von Neumannu, ki je pri svojih šestih letih na pamet reševal zapletene račune (govoril je tudi starogrški jezik). In znan je tudi primer Damona, ki je opustil študij na Harvardu, da bi napisal scenarij za film s prijateljem iz otroštva Benom Affleckom – ter prejel nagrado Akademije. Kaj ti bo diploma, če si po naravi genij!

Zamisel o spontanem geniju je izvrstna za film, ni pa zelo pravilna. Genialne osebe na skoraj vseh področjih njihovega delovanja uspejo zaradi ljudi in priložnosti ter pričakovanj v njihovem okolju. Najsijajnejši um bo brez podpore zamrl. Tudi Damonov genialni hišnik je potreboval pomoč prijaznega terapevta (igra ga Robin Williams) za obvladovanje čustvenih težav, ki so ovirale dozorelo genialnost. Damonov scenarij tudi ni nastal čez noč in brez pomoči. Najprej ga je napisal za tečaj na Harvardu, pozneje pa sta mu svetovala holivudska genialca kot sta Rob Reiner in pisatelj William Goldman.

Deset let po prejemu oskarja sem se nekajkrat pogovarjala z Damonom, ko sem za revijo o njem pripravljala dve zgodbi z naslovnice. Takrat je že bil velik zvezdnik z uspešnicami kot so Kdo je Bourne? (z nadaljevanji), Oceanovih 11 (z nadaljevanji) ter Reševanje vojaka Ryana (brez nadaljevanj). Damon mi je bil všeč, ker je bil pameten in zabaven sogovornik – pa tudi odločen, delaven in osredotočen. Ko sem mu pokazala osnutek ene od zgodb, predvidene za objavo, me je trikrat poklical, da sva razčistila nekaj malenkosti. Bil je sredi snemanja filma in ni imel prav veliko časa na pretek, vendar je bil odločen, da bo vsaka malenkost pravilno predstavljena. Tudi če si rojen z avreolo talentiranosti in pameti, jo moraš loščiti vsak dan in isto terjati od drugih, da bo žarela in blestela. Na koncu bo postal genij tisti, ki ga spodbujamo in priznavamo.

To velja celo za genija, kakršen je bil Mozart. Da, na klaviature in violino je igral pri treh letih, pri petih je igral kronanim glavam. Njegova simfonija št. 1 v Es duru morda ni njegova najboljša, toda bodimo prizanesljivi – napisal jo je pri osmih letih mladosti. Sledilo je 40 simfonij in okoli 600 drugih skladb.

A tudi Mozartova zgodnja nadarjenost je potrebovala strokovno spodbudo. Njegov oče je bil skladatelj in violinist ter ga je učil igrati, mladi Mozart pa je neutrudno vadil. Oče ga je vzel s seboj na potovanje po Evropi in ga predstavljal drugim skladateljem in glasbenikom, ki so mu pomagali in ga bodrili. Postal je dvorni glasbenik v Salzburgu, in ko tam ni bil več zadovoljen s plačilom, je odšel iskat boljše priložnosti v Pariz, München in na Dunaj. Vse do svoje smrti pri petintridesetih letih je vsak trenutek izkoristil za delo – z uglednih položajev se je raje umaknil, samo da ni trpela njegova strast po ustvarjanju. V Salzburgu kroži šala, da če rečeš prijatelju, da se dobita pri Mozartovi hiši, se nikoli ne bosta sesrala. Tolikšna je gneča tam okoli.

Zdaj pa si za trenutek predstavljajte, kaj bi se zgodilo, če bi bil naš mali genij deklica v 18. stoletju. Ženski Wolfgang bi morda tudi začela skladati pri petih letih, vendar bi jo njen oče najverjetneje ne vzel s sabo na turnejo po Evropi. Deklica zato ne bi mogla nastopati pred kraljevskimi družinami, ne bi dobivala naročil za skladanje oper, vladar Salzburga pa je ne bi razsipno počastil z nazivom dvorne glasbenice.

Namesto podpore, da bi morda postala velika glasbenica, bi jo silili, naj ostane doma in se ukvarja s kakim vezenjem. Morda bi se iskrica genialnosti kljub vsemu razplamtela – a bi jo morda tudi poteptali.

Tega si nisem kar tako izmislila. Mozart je dejansko imel starejšo sestro, ki so ji pravili Nannerl. Bila je izjemno nadarjena čembalistka in je v rani mladosti spremljala brata na turnejah. Nekateri opisi navajajo, da je bila boljša od bratca, ki jo je oboževal in se učil od nje. Najsi je bilo tako ali ne, ko je prišla v najstniška leta, se je očetu zazdelo, da ni prav, če bi še nastopala, ter jo je poslal domov, da bi se poročila. Si lahko zamišljate, kako jo je prizadelo, ko je morala posedati doma in so od nje pričakovali, da bo postala krotka in ponižna, po tem ko je za svojo nadarjenost že doživela priznanja in časti v dvoranah na Dunaju in v Parizu? V takratni družbi ni imela nobene možnosti, zato se je poročila z vdovcem, ki je imel kup otrok in jih je še sama rodila nekaj ter nadaljevala z morda prav prijetnim življenjem. Kaj pa njena možnost, da bi stoletja pozneje veljala za genialno glasbenico? Ta priložnost je ugasnila.

Morda bi se Maria Anna lahko uprla očetu in vsej družbi ter nadaljevala glasbeno kariero. To bi bil morda znak prave genialke. Vendar se zdi pretirano zahtevati od izjemno nadarjene ženske, ki želi, da se jo sliši, da mora imeti stoično srce upornice. Od Wolfganga nikoli nismo zahtevali, naj se spopade s celim svetom. Preprosto smo ga pustili pri miru, da je počel, kar je imel najraje. Njegova sestra nikoli ni dobila take priložnosti.

Kakršne koli že so naravne razlike med moškim in žensko, se zdi, da zbledijo ob naslednjem večjem vprašanju: kakšne podpore in spodbude sta deležna? Če pogledamo talente na katerem koli področju – najsi gre za vožnjo, slikanje ali za najzahtevnejšo fiziko –, ljudje so vedno razporejeni po navadni Gaussovi krivulji. Le malo ljudi je res groznih, večina jih je v srednjem delu, nekaj brezdomcev pa je nekje na drugem koncu take krivulje.

Če tako krivuljo narišemo za nekaj merljivo razliko med moškimi in ženskami – recimo telesno višino – sta maksimuma malce premaknjena, saj je povprečen moški malo višji. V redu. Ampak to ne pove prav ničesar o tvoji, moji ali telesni višini tvoje sestrične, ki igra klubsko košarko. Prekrivanje je zelo veliko in razlike znotraj skupin moških in znotraj skupin žensk so veliko pomembnejše kot razlike med njima.

Ljudje redno poskušajo delati splošne razlike med moškimi in ženskami. Tako početje te potegne v črno luknjo, od koder ni izhoda.

Velikansko prekrivanje med lastnostmi žensk in moških pomeni, da na noben način ne moremo natančno in popolnoma ločevati nobenih lastnosti ali dosežkov po spolu. Če jaz rečem, da so ženske bolj pronicljive in čustvene, mi boste nedvomno povedale/i, da poznate heteroseksualnega moškega, ki se zjoka pri gledanju romantične komedije in recitira perzijsko poezijo. Ali o tvoji šefici, ki je bila hladna in brezsrčna oseba. Posploševanja so nesmiselna.

Z možem sva se pred kratkim udeležila zabave z večerjo na Floridi. Mlad par je začel pripovedovati o zamenjavi nape nad štedilnikom. Možev komentar: »Zdi se, da se nikakor ne moreva strinjati. Moškemu je všeč drugačna napa kot ženski.« Žena je mrko prikimala glede očitnega dejstva, omizje pa se je s pritrdilnim mrmranjem strinjalo z moževim dognanjem. Pozneje tisti večer sem svojega soproga vprašala, kaj so mislili s tem.

»Nimam pojma, ampak zdi se, da so vsi razumeli.«

»Imamo moško ali žensko napo?«

»Najbolje, da poizveva, Nerodno mi je, da ne veva,« je odgovoril.

Začela sva se smejati in si izmišljati (malce pokvarjene) šale, katera napa nad štedilnikom (moška ali ženska) se bi bolje odrezala pri odsesavanju zraka. Bilo je prav smešno, toda za omizjem ni nihče niti trenil z očmi. Druge domnevne razlike, enako nesmiselne, med moškim in žensko se obravnava kot dejstvo, namesto kot neumnost.

Včasih vendarle pride do izpodbijanja najbolj nezaslišanih trditev. Akademiki so se leta dolgo prerekali o genialnosti in inteligenci. Vprašanje, zakaj so moški na določenih področjih uspešnejši od žensk, še vedno lahko izzove precej burne razprave. Nekdanji predsednik Harvarda Larry Summers je izgubil vso verodostojnost med mnogimi od njegovih kolegov, ko je leta 2005 na akademski konferenci vprašal, če lahko »prirojena bistrost« lahko razloži, zakaj je bilo v znanosti manj žensk kot moških. Molekularna biologinja Nancy Hopkins, profesorica na MIT, je med njegovim komentarjem odšla iz dvorane.

»Enostavno nisem mogla dihati, ker zbolim ob takem razločevanju,« je dr. Hopkins povedala pozneje. »Ne pozabimo, da so ljudje govorili, da ženske ne morejo voziti avtomobila.«

So govorili? V Savdski Arabiji, kjer ženske do leta 2018 niso smele voziti avtomobila, so razlagali, da bi šofiranje preveč obremenjevalo njihove jajčnike, reproduktivni organi bi se znašli v položaju, ko bi ženske težko zanosile in rojevale. Visok vladni uradnik je omenil to razlago

leta 2016 ter se vprašal, če Savdska Arabija morda načrtuje povečano rodnost tako, da bi ženske ves čas stale. Nikar se ne smejte! Podobno razlago so uporabljali dobro stoletje prej v Ameriki in Angliji, da žensk niso sprejemali na univerze – če kri teče v možgane, je zmanjka za ženske razmnoževalne organe. Moški so izključevali ženske pod pretvezo njihove zaščite – uporabljali so izgovore, ki niso imeli nobene podlage v znanosti ali dejstvih.(1)

Zato razumem, zakaj je Nancy Hopkins postalo slabo ob komentarju Larryja Summersa. Saj bi vendarle moralo biti očitno, da ima veliko žensk sposobnosti, da postanejo zvezdnice v matematiki, fiziki in drugih znanostih. Toda kako naj ženske v Savdski Arabiji pokažejo, da znajo voziti avto, če pa jih tega ne učijo in jim ne dajo ključev? Pričakovanje okolja, vzpodbuda in motivacija so na koncu bolj pomembni dejavniki od vsega drugega, ko gre za nastajanje in ustvarjanje genialnih oseb, igralcev košarke ali voznikov formule ena.

Če se ozremo stoletja nazaj, je osupljivo spoznanje, kako malo je bilo storjenega za spodbujanje nadarjenih žensk na katerem koli področju, s čimer bi jim dali zasluženo priložnost. Sredi Londona sem videla plakat, ki je obeležil 150 let od vstopa prve ženske na Univerzo London - smejoči se obrazi žensk, ki so obiskovale šolo in so bile pomembne za družbo. Lepo je bilo videti tako priznanje ženskam sredi velemesta.

Obenem me je zadelo, saj 150 let ni posebej dolgo obdobje. Pred tem ženske v Angliji sploh niso imele dostopa do univerzitetne izobrazbe.

Moj prijeten obisk Oxforda me je spomnil, da gre za eno najstarejših tamkajšnjih univerz, ustanovljeno okoli leta 1167. Toda kot sem izvedela, ženskam ni bilo dovoljeno študirati pred letom 1879, diplomirati pa niso mogle pred letom 1920. In redne profesorice so lahko postale šele leta 1948. To je skoraj 800 let po ustanovitvi! Koliko sijajnih žensk je bilo spregledanih v tem času in koliko nadarjenosti zavržene!?

Kot Američanka bi bila rada samovšečna zaradi naše malo bolj demokratične države – toda žal se nimamo pravice bahati. Harvard je šele po 312 letih sprejel redno profesorico, kar se je zgodilo samo zato, ker je predsednik United Fruit Company zaposlitev »ugledne učenjakinje« podprl s kupom denarja – tudi to se je zgodilo leta 1948. Harvard je za zapolnitev položaja profesorico Helen Cam speljal Cambridgeu. Minilo je deset let, preden je Harvard iz svojih vrst zaposlil redno profesorico. In minilo je naslednjih deset let, preden so ženskam odprli vrata Faculty Cluba!

Če ste morda nehali seštevati z menoj, naj pojasnim. Do leta 1968 ženske niso mogle uporabljati glavnega vhoda v Faculty Club na Harvardu. Odganjali so jih v čakalnico za ženske. Leto 1968 ni tako oddaljeno, in če se sprašujemo, kje bi bile vse genialne ženske, tukaj je ena od možnosti: Morda so ujete v sosednji sobi, znova potisnjene vstran.

Ko sem bila mlada, se nisem niti zavedala večine omejitev. Na srečo so takrat, ko sem se vpisala na kolidž, sprejemali ženske na vse univerze Ivy League (slov. Bršljanova liga). Štiri srečna leta sem preživela na univerzi Yale. Ko sem sedela v jedilnici, kjer so po stenah viseli oljni portreti ljudi, ki so tam pred menoj zaključili šolanje, se nisem počutila izločeno. Imela sem občutek, da sem del te posebne skupine.

Toda kaj bi bilo z mojim občutkom o sposobnosti, če bi odraščala le eno generacijo (ali célo desetletje) prej? Pustimo ob strani ves cirkus o tem, kdo ima nekaj točk več ali manj pri vprašljivem preverjanju inteligenčnega kvocienta IQ). Veliko pomembneje je, kje bodo vaše zmogljivosti deležne večje pozornosti in spodbude.

Ko sem diplomirala, sem se preselila na Manhattan in se pridružila klubu Yale Club of New York City skupaj z nekaterimi svojimi prijateljicami. Takrat je vsaka višja in visoka šola na Yalu sprejemala ženske in seveda smo lahko vstopale skozi glavni vhod Yale Cluba. Ampak – in to se mi še vedno zdi neverjetno – nismo pa smele vstopiti v telovadno dvorano. Ko nas je nekaj zagnalo kraval, nam je upravitelj kluba pojasnil, da se pravila ne more spremeniti, ker so moški člani kluba plavali nagi v bazenu.

Ena od mojih prijateljic je predlagala, da bi si fantje oblekli športne kopalke.

»Ali pa vsaj kakšno bolj ohlapno vrečo,« sem v šali dodala.

Upravnik ni cenil našega humorja in ni popustil. Izstopila sem iz članstva kluba ter začela tekati po Centralnem parku, kjer ni bilo govora, da bi moški tekali v kratkih hlačah. Ženske niso imele vstopa v bazen Yale kluba vse do leta 1987, kar je strašljivo blizu. (Moj soprog ima kravate starejše od 35 let in jih še vedno nosi.) Sicer pa Yale Club ni bil nič posebnega. Kongres ima bazen, kamor ženske – izvoljene predstavnice našega ljudstva! – niso imele vstopa do leta 2009. Šlo je za enako zgodbo – nekateri moški predstavniki so radi plavali goli. Ko vidiš uvele, tečne stare moške predstavnike Kongresa, ugotoviš, da je šlo za smešen izgovor za odkrito sovražnost do žensk. Oni tudi sami sebe ne bi hoteli videti gole.

Utemeljitve, zakaj se ženske ne bi mogle pojaviti v šoli, klubu ali na prireditvi, zvenijo preudarno – dokler niso več take. Da morajo moški plavati goli, je zdaj smešno, vendar je takrat veljalo kot kakšna zapoved. Ko sem temu oporekala, se mi je zdelo prej zabavno kot nadležno, zdaj pa ugotavljam, da imajo takšna razlikovanja na fante in punce resne posledice ter ustvarjajo globoke delitve. Če naj te slavijo kot genialno osebo, te morajo opaziti, kar pa je težko, če ne smeš vstopiti skozi glavni vhod. Ali pa če se fantje dobesedno nočejo igrati s teboj in ti prepovedo vstop v telovadnico. Ko se zdaj ozrem nazaj, se sprašujem, za koliko intelektualne živahnosti sem bila zaradi družbenih pričakovanj prikrajšana kot otrok. Ali bi bila pametnejša in uspešnejša, če bi imela nekoga, ki bi me opogumljal, naj se ne zmenim za nobeno oviro? Mislim, da. Ponosna sem na to, kar sem dosegla – toda malce jezna nase, ker ljudem nisem rekla, naj me pustijo pri miru, da bi lahko dosegla več.

Kot bi trenil, prideš od onih zaklenjenih vrat do sedanjosti. Sprememba je ogromna ter se zgolj sprašujemo, kako smo mogli verjeti, da je bilo sprejemljivo karkoli drugega. Yale Club je prenovil telovadnico in povečal garderobe za ženske. (Vesela sem, da sem spet njegova članica.) Več kot polovico šol v Ivy League vodijo ženske predsednice.

Zdaj na univerzah študira več žensk kot moških. Drew Gilpin Faust lahko zdaj vstopi skozi kateri koli glavni vhod na Harvardu – in odkar je leta 2007 postala predsednica univerze, je odprla kar nekaj vrat. Kot je dejala takrat: »Nisem ženski predsednik (woman president) Harvarda, sem predsednica Harvarda.«

Občudujem ženske, ki so bile v minulih letih in stoletjih prikrajšane za formalno izobraževanje, a so vseeno postale genialne razumnice. Vplivna francoska hujskačka Madame de Staël je v poznih 1700-ih nedvoumno trdila, da »genialnost ne pozna spola«. In nato se je odločila to dokazati. Tako kot vse druge ženske, se tudi ona ni mogla formalno izobraževati, zato se je odločila kljubovati družbenim pričakovanjem, ter je ustanovila lastna središča za poučevanje. Namesto običajnih akademskih predavalnic si je izmislila »salone« pri sebi doma, kamor je pritegnila velike mislece tedanjega časa – po večini moške, se razume. S sijajnimi ljudmi, ki jih je zbrala okoli sebe, si je zagotovila uvid in političen vpliv.

Zgodbe o Madame de Staël mi pospešijo srčni utrip, ker je intelektualni pogum lahko enako poživljajoč kot kateri koli drug. Imela je prednost, da je prihajala iz bogate družine, ki ji je gotovo pomagala ubežati družbenim omejitvam, da si je ustvarila navdihujoče in izvirno življenje. Njen oče je bil bančnik ter finančni minister Ludvika XVI., mati je tudi prirejala dobro obiskane salone, Madame de Staël pa je izstopala z žarečim intelektom in ambicioznostjo. Svoje vplivne prijatelje je nagovarjala, naj se politično opredelijo ter podprejo francosko revolucijo, za Napoleona pa je postala glavna nadloga. Kako pomembna je bila? Francoska pisateljica spominov je nekoč dejala, da so se za dušo Evrope proti Napoleonu borile tri velike sile: Anglija, Rusija in Madame de Staël.

Napoleon ji je marsikaj zameril ter jo je več kot enkrat izgnal iz Francije. Predvsem ga je jezilo, da ga je zbadala ženska. Po izgonu iz Francije je svojo salonsko dejavnost nadaljevala v Italiji. Del njene genialnosti je bilo njeno priznavanje omejitev sveta, v katerem je živela – ter kako jih je znala obiti. Energičnost in genialnost sta jo dvignili daleč nad povprečje, zato je v svoj slog vključila vpadljivost – začela je nositi pisane turbane, okrašene z velikimi pavjimi peresi. Ena od njenih biografinj, oxfordska profesorica Angelica Goodden, jo opisuje kot »prepirljivo in odločno osebo«, ki se ni hotela podrejati »družbenim paradigmam o ženski kot okrasku ter moški prevladi«. Naposlušala se je bila govorjenja o pravi sreči, ki jo lahko doživiš kot podložnica soprogu. Pri dvajsetih letih se je strinjala, da so jo dali zamož švedskemu ambasadorju na francoskem dvoru. Znala si je predstavljati, kako bi bilo, če bi se odrekla svetu, se umaknila v ponižno družinsko življenje ter dejala možu: »Lahko bi zasijala na odrih sveta, lahko bi mi ploskali, toda zame si ti vse na tem svetu.« Tako je pomislila – storila pa drugače.

Raje je ostala poročena, vendar je bolj malo živela s soprogom. Vrgla se je v vrtinec življenja in vplivnežev. Rodila je več otrok, in podobno kot toliko sijajnih žensk se je trudila uskladiti osebno in javno življenje ter se izkazati v družbi, ki je od žensk zahtevala, da se podrejajo družbenim normam. Zavedala se je, da mora v družbi z moško prevlado spoštovati pravila igre. Ljudje so jo opisovali kot izvrstno sogovorni-co, pristaše je znala pritegniti s hitrim umom in bistrimi domislicami.

Oznaka »sogovornica« se mi vedno zdi malce pokroviteljska – kot da so bili večeri v njenih salonih tako zabavni zaradi njenega zunanjega šarma, in ne zaradi prodornega razuma. Pisatelji in veliki misleci so jo obiskovali, ker jih je navdihovala, hkrati pa se je učila med njimi. Z genialnim umom je v afere zapeljala kar precej tedanjih razumnikov. Nič ni bilo bolj seksi od njene pogumne razposajenosti in zavzetih idej o svobodi in enakopravnosti.

Moški so ji govorili, da ne more biti vplivna, Napoleon ji je dejal, da ne more živeti v Franciji, ves svet pa ji je govoril, naj gre domov in bo poslušna ženska. Namesto tega je bila izvirna oseba, ustvarila si je svoja pravila ter navdihovala ljudi, da so verjeli vanjo in prisluhnili njenim zamislim. Znala se je prilagoditi. Če si v 18. stoletju kot ženska hotela zablesteti na svetovnem odru, je bilo treba znati plesati okoli vseh ovir – v visokih petah in širokih krinolinah. Nihče tega ni znal početi bolje kot Madame de Staël. Bila je čudovit primer ženske genialnosti, ki se je ne glede na vse znala spoprijeti z vsemi mogočimi izzivi.

Opredelitev genialnosti je bila v vseh obdobjih zapletena stvar. Stari Rimljani so genialnost povezovali z božanskostjo; častiti genija je pomenilo priznavati njegov božanski duh – nekakšnega angela varuha

–, ki je nudil zaščito in prinašal uspeh. Okoli leta 1600, ko je svetost postala bolj sekularna, so ljudje, ki so se ukvarjali z definicijo genialnosti – nič presenetljivega – to pripisovali kar sebi. Darrin McMahon, profesor zgodovine na Dartmouthu, ki raziskuje zgodovino idej v času renesanse, pravi, da so zaradi dolgoživosti predsodkov genialnost pripisovali skoraj izključno moškim.

Dolgoživi predsodki so preživeli vse do danes.

Nekateri akademiki so zaskrbljeni, da smo preveč demokratizirali idejo o genialnosti, ko uporabljamo to označevanje za uspešne nogometne trenerje in modne oblikovalce. V Applovih trgovinah najdete Genius Bar, marketinško domislico, ki je Applu pomagala, da je postal finančno najuspešnejši trgovec na drobno v svetu. Podjetje je bilo dovolj bistroumno, da je spoznalo, da se boste, ko zaslon vašega računalnika mrkne, raje zanesli na potrjenega genija, ki bo brskal po vašem računalniku, kot na naključno tehnično pomoč fanta v majici.

Medtem ko smo sprejeli širjenje genialnosti v mnoge različne smeri, smo še vedno manj dojemljivi za to, da je lahko ženska genialna. Sandy, ki je delala za takim »pultom« v Applovi prodajalni, mi je povedala, da so bili sodelavci v glavnem moški – in stranke so jo podcenjevale. Večkrat so jo prosili, naj njeno delo preveri kdo od njenih kolegov. »Vsi se držimo enakih navodil in postopkov,« mi je dejala, a da je stranka zadovoljna, pokliče k sebi kakega od moških genijev, da stranki ponovi, kar ji je sama pravkar povedala. »In potem je vse v redu,« mi pove Sandy ter zavije z očmi.

Tudi v trenutku neznatne krize ( moj pametni telefon je crknil!) naša neutemeljena pričakovanja glede spola povozijo vso pamet. Pri pultu z geniji pričakujemo, da bo tehnik moškega spola. Ko na zahvalni dan pokličeš nasvete za pripravo purana, pričakuješ, da se boš pogovarjala z žensko. Ne eno ne drugo nima nobenega smisla. Moški lahko svetuje o puranu, ženska ponudi tehnično pomoč. Med najboljšimi računalniškimi programerji je bilo kar nekaj žensk – vključno z genialno Grace Hopper, admiralko ameriške mornarice, ki je sodelovala pri razvoju programskih jezikov, ki se uporabljajo še danes. Bila je dovolj vztrajna, da se je o njenih zamislih tudi razvedelo. Pred kratkim so po njej imenovali kolidž na Univerzi Yale ter tako dali priznanje njenemu pionirskemu delu na področju računalništva, ki se nam danes zdi nekaj samoumevnega.

Verjetno se vsi strinjamo, da je bila Grace Hopper genialka, ter da so svetovalci za pulti genijev dobro izučeni tehniki. Toda vse od starih Rimljanov naprej so prizadevanja za opredelitev genija porajala vedno nove domišljavosti. Večina je bila namenjena izključevanju žensk – in prav to se je dogajalo. V 19. stoletju je postala priljubljena ideja, da oblika lobanje določa, kako pametna je oseba. Nato se je pojavila inačica z merjenjem notranjščine glave namesto njene zunanjosti ter trditve, da je inteligenca odvisna od možganske mase. Moški so v povprečju večji od žensk in zato so tudi njihovi deli telesa večji od ženskih delov – ledvic, jeter, možganske mase in stopal. Če povezuješ inteligenco z možgansko maso, lahko trdiš, da so moški pametnejši od žensk. A to je nesmiselno. Kot je profesor McMahon navihano opozoril: »Če bi bilo res, da je za inteligenco pomembna edino velikost, potem bi bil kit gospodar vseh nas.«

Domislek, da je velikost možganov enaka genialnosti, so dolgo časa upoštevali zelo resno – žal moram povedati –, in to se še dandanes pojavlja v raznih člankih o določanju inteligence. Še vedno lahko berete v znanstvenih in drugačnih razpravah, da so moški zaradi večjega hipokampusa ali malih možganov boljši v kateri koli dejavnosti, ki poteka v teh delih možganov. Zdajšnje MRI snemanje možganskih aktivnosti dejansko potrjuje tako naziranje. Toda obenem ni prav nobenih dokazov, da ta obrabljena teorija velja. Morda bi morali za mnenje vprašati kite.

Druga dvomljiva teorija, ki jo vsiljujejo, je, da genialnost temelji na genetiki. Krivca za to teorijo je treba iskati v Francisu Galtonu, statistiku in polihistorju iz viktorijanske dobe, sicer tudi bratrancu Charlesa Darwina. Galton se je izkazal z nekaj dobrimi zamislimi – na primer uporaba prstnih odtisov v kriminalistiki – ter z nekaj obupnimi – da bi družbo poskušali izboljševati z genetsko manipulacijo (znana kot evgenika). Njegova knjiga Hereditery Genius (Dedna genialnost) je v njegovem času precej razburkala javno mnenje, enako težavo pa je imel, ko se je lotil merjenja lobanj domnevnih genijev – začel je pri sebi in nadaljeval drugje.

Galton je cenil zvezdniški element genialnosti, a namesto da bi v zvezdništvu videl izziv njegovemu naziranju o podedovani nadarjenosti, ga je smatral kot dokaz. Galton je v bistvu trdil, da si zaradi genialnosti postal slaven, slava pa je dokazovala tvojo genialnost. Našteval je slavne ljudi in odkril, da so bili (presenečenje!) iz elitnih družin. Profesor McMahon opozori, da zgolj poudarjanje ugleda kot znaka genialnosti »povsem zanemarja strukture moči, ki so ga podelile«.

Večno razpravljanje o temi narava proti podpiranju talenta se je začelo z Galtonom, ki pa je sploh ni zastavil kot razpravo. Zanj je bila odločilna zgolj narava. Glede tega bi danes skoraj vsak razumen znanstvenik imel preprost odgovor: Galton se je motil. Geni in okolje, narava in negovanje nadarjenosti sodelujejo, in nesmiselno jih je ločevati.

Nadarjenost je mešanica trdega dela, naravnih danosti, družbene podpore in okolja. Ne obstaja en sam gen za genialnost, tako kot tudi ne obstaja gen, odgovoren za nastanek dobrega kuharja. Lahko se rodiš z neverjetno izostrenim vonjem in okušanjem, vendar je treba ti lastnosti negovati in spodbujati. Če te nihče ne nauči razbiti jajce, ti ne bo nikoli uspelo narediti popolnega sufleja.

Galtonovo neupoštevanje ženske inteligence je bilo posebej nevarno zato, ker je bilo podobno kot današnje možganske preiskave z MRI, ogrnjeno s plaščem znanosti. Galton se je med sprehajanjem razgledoval in štel lepe ženske ter na osnovi tega sestavil »zemljevid angleške lepote«. Smešno, kajne? Toda pomislite, kako bi se počutilo dekle ali ženska v Aberdeenu, mestu, kjer so bile po »raziskavi« Galtona doma najgrše ženske? Tudi če so dejstva navadna traparija, vplivajo na odnos do same(ga) sebe – in kako nas vidijo drugi.(2) V odmevni knjigi The Mismeasure of Man se je evolucijski biolog Stephen Jay Gould ukvarjal z lažnimi trditvami, da obstaja genetska osnova za neenakost. Pokazal je, da so trditve o domnevnem »genskem determinizmu« bolj družbeno orožje kot pa prava znanost. Vztraja pri tem, da so bile genetske razlage – najsi je šlo za ženske ali etnične manjšine – zgolj poskusi belcev prikazati večvrednost… belega človeka.

Naslednji način za definiranje genialnosti – IQ testi – je imel enako veliko napak kot pomanjkljivosti. Moralo bi biti precej očitno, da se z enim samim preizkusom ne da določiti ravni in obsega nadarjenosti. Izmeriti se da lahko le to, kako nekdo odgovarja na določena vprašanja. Kljub precejšnjemu zaupanju, se zdi, da kazalniki inteligence (IQ) niso najbolj zanesljivi napovedovalci. V zgodnjih 1900-ih je psiholog Lewis Terman našel tisoč otrok z visokim inteligenčnim kvocientom za preučevanje, kot je dejal, »nastajajočih genijev«. Na koncu skoraj noben od možnih genialcev ni postal posebej znan, profesor McMahon pa je poudaril, da raziskava ni uspela odkriti dveh znanstvenikov, ki sta pozneje prejela Nobelovo nagrado za fiziko.

IQ preizkusi so ponavadi bili (in so še vedno) prilagojeni otrokovi starosti. Ali je veliko število doseženih točk pri osemletnem otroku znak za poznejšega genija? V Guinnessovi knjigi rekordov so navajali najvišje IQ-je, nazadnje pa so to kategorijo ukinili zaradi nezanesljivosti. Noro je, da bi v IQ videli nekakšno sveto število. Lahko dosežeš veliko točk, v življenju pa ne dosežeš ničesar. Lahko pa si genialna oseba, a se to v tvojem IQ ne odraža. Raziskovalci pravijo, da nas večina smatra IQ teste za bolj odločilne, kot dejansko so. Na koncu so lahko lastnosti kot vztrajnost, odločnost in spodbuda bolj odločilne od kakršnega koli dosežka pri preverjanju IQ. Če vzamemo dve osebi z enakima IQ ter eno spodbujamo, naj verjame vase in se šola na odličnih ustanovah, drugo pa prepričujemo, da bo živela bolje, če se bo omožila in prikrivala lastno inteligenco – potem bo IQ najmanj odločilen dejavnik v taki zgodbi.

Ko mi je bilo osem let, sem v šoli opravila obvezen IQ test. Nekaj tednov pozneje so mamo poklicali v moj razred, kjer ji je učitelj svečano oznanil, da sem dosegla 150 točk.

»To je raven genija,« ji je povedal z rahlim občudovanjem.

Mati je le skomignila z rameni. Imela je tri otroke in vsi smo bili bistri. A če je bil kdo genialen, je bil moj starejši brat. Dosegel je nekaj manj točk od mene, tako da se mama ni kaj posebej ozirala na točkovanje, številke so se ji zdele nepomembne. Več mesecev mi ni omenila mojega dosežka. Ko sem končno izvedela za 150 doseženih točk, sem se na skrivaj razveselila izida. Vsekakor pa sem se strinjala z materjo, da je bil moj brat brihtnejši.

Še vedno ga občudujem in mislim, da je pametnejši od mene. Kljub temu sem potrebovala precej let (morda do tega trenutka), da sem spoznala vse zunanje vplive v moji oceni. Bil je fant. Bil je starejši. Moral je biti pametnejši.

Oblika lobanje. Velikost možganov. Kako slaven(na) si morda. Dednost. IQ. Fant. V preteklosti smo ocenjevali genialnost po teh kriterijih. Morda pa nič od tega ni pomembno, odločilno. Ne glede na številko klobuka, če boš bistri osebi omogočila pravo okolje in prave priložnosti, podpirala njeno samozavest in nadarjenost, bo morda postala genialna. Toda nikar ne pričakuj, da bo talent že zadoščal. Četudi bi bila Mozartova sestra Maria Anna največja genialka, kar jih je videl svet, to ne bi nič pomenilo. Ko so jo ločili od kolegov na odrih in jo prisilili v družinsko življenje, njena genialna ustvarjalnost ni imela možnosti za razcvet. Za mnogo žensk v zgodovini človeštva je bilo tragično, da njihove nadarjenosti niso negovali in podpirali, tako da je začela upadati in je na koncu tragično zbledela.





3. poglavje




Einsteinova soproga in teorija relativnosti

Bil je sončen dan, ko sem se z vlakom odpeljala na pohajkovanje po Princetonu, kjer je veliko let delal in stanoval legendarni genij Albert Einstein. Ni treba biti znanstvenik, da veš, da je Einstein spremenil fiziko z njegovo teorijo relativnosti ter odkril formulo E = mc2, s katero je pojasnil soodvisnost mase in svetlobne hitrosti. Do sedaj je njegova odkritja obdajal tak blišč, da se človek komaj spomni, da je bil tudi on le človek, ki se je poročil, ločil in znova poročil.

Je bil prvi zakon mladostna ljubezen ali bolj zapleten odnos? Mileva Marić, njegova prva žena, je bila genialna poznavalka matematike in fizike. Srečala sta se na Politehniki v Zürichu, kjer je bila Mileva med redkimi na študij sprejetimi ženskami. Nekateri ljudje so domnevali, da je sodelovala pri nastanku revolucionarnih znanstvenih razprav, ki jih je Einstein napisal leta 1905. Nekaj temu v prid govorijo številna pisma, ki ji jih je par let pred tem pisal Einstein ter v njih omenjal »najino delo« ter »najino« teorijo relativnosti. Neko poročilo pravi, da je bilo njeno ime navedeno v izvirni inačici njegovega najslavnejšega rokopisa.(1) Ko sta se ločila, ji je obljubil dobiček od Nobelove nagrade, ki jo je pričakoval – ter krenil naprej. Zakaj bi ji obljubil denarno nagrado namesto, denimo, podpore za otroka, če si jo je zaslužila s svojim sodelovanjem?

Težko se je dokopati do skrivnosti katerega koli para, in ne poznam načina za presojanje njunih poduhovljenih razgovorov o matematiki in fiziki. Bolj zanimivo je nezaslišano razburjanje glede njunega morebitnega sodelovanja, kakršno zaženejo vneti Einsteinovi privrženci. V referatih in akademskih razpravah se običajno strinjajo, da je bila zelo dobro seznanjena z njegovim delom. Neomajno pa zanikajo njegovo pismo Milevi, v katerem je napisal, kako »ponosen in srečen bi bil, ko bova midva skupaj uspela pripeljati najino delo o relativnosti gibanja do zmagovitega konca!« Saj vendar ne more pomeniti, kar pravi. Zavračajo »najino« kot čivkanje zaljubljenega mladeniča. Morda je res. Morda pa »najino delo« pomeni… najino delo.

Einstein je bil genij sijajnih zamisli, vendar je poiskal pomoč nekaterih najvidnejših matematikov tedanje dobe, ko jo je potreboval za svoje zapletene teorije. Tudi največji pristaši Einsteina razumejo tovrstno sodelovanje. Ampak da bi bil delal s svojo ženo? Nekaj uglednih znanstvenikov in zgodovinarjev je pisalo, da je Mileva z matematiko pomagala Albertu leta 1905 pri pisanju njegove posebne znanstvene razprave o relativnosti. To naj ne bi bila velika reč – iskanje pomoči pri razvoju zapletenih teorij je običajno, tako da se s tovrstnim Milevinim prispevkom strinjajo. Ampak ob misli, da je ženska sodelovala pri nastanku teorije relativnosti, nekateri ljudje dobesedno znorijo. Na medmrežju boste našli neskončno veliko jeznih mnenj, da njene ocene pri matematiki na Politehniki niso bile tako visoke kot njegove – nikjer pa ne omenjajo, da je Albert pogrnil na prvem sprejemnem izpitu. Zakaj je tako težko reči, da je bil Einstein genij, da pa je bila izjemno nadarjena tudi njegova soproga? Marićeva nikoli ni imela priložnosti za popoln razvoj svoje genialnosti. Po poroki z Einsteinom leta 1903 in ko sta dobila dva sinova, ni videla možnosti za nadgradnjo svojih znanstvenih ambicij. Podobno kot Mozartova sestra se je tudi ona umaknila v ozadje, se posvetila otrokoma ter se odpovedala svojim talentom.

V njenem času je bilo mesto ženske ob možu, in danes bi veliko ljudi rado videlo, da se to nikoli ne bi spremenilo. Ženske so skozi veliko rodov ostajale ponižne in podložne, nikogar niso ogrožale in nikomur niso dovoljevale vpogleda v svoje početje. Raje so se zatekale k manipulacijam kot h gospodovanju. Morda je bila posebna lastnost genialne ženske prepoznavanje realnosti in meja – kakor koli že umetnih – ter iskanje poti mimo njih. Tako kot Madame de Staël v Napoleonovi Franciji so znale ustvariti svoje salone in vire moči, in kot Mileva Marić so znale prišepniti ideje svojim možem ter jih opazovale, kako so se razcveteli. Redko kdaj pa so same stopile pred žaromete.

Napočil je čas, da se to konča. Pravi genij spreminja svet tako, da mu drugi ljudje sledijo. To se lahko zgodi zgolj, če se postaviš v ospredje, da te opazijo. Genialka nam omogoči nove načine razmišljanja o razmerju čas-prostor, o umetnosti ali gibanju ali pisanju romanov. Če jo omalovažujejo ali se ne zmenijo zanjo, njena dognanja skozi stoletja ostanejo brez odziva in zasluženega priznanja. Ženske naj se ne bojijo vzvalovati dogajanja. Če si genialna, si malce drugačna od drugih. To je morda naporno za mlade ženske, ki dobivajo neizprosna sporočila, naj se vendar že vklopijo. Kot je dejala filozofinja Rebecca Newberger Goldstein, »Če je genialnost odklon, potem v genialni ženski vidijo bistveno bolj odmaknjeno osebo, saj naj bi šlo za odmik od ženskosti.«

Seveda ne gre za to. Precej izjemnih žensk združuje genialnost in ženskost, s svojim življenjem dokazujejo, da si nista tuji. V iskanju takih sodobnih genialk na Princetonu sem se namerila v pisarno astrofizičarke Joanne Dunkley, redne profesorice fizike, ki je prejela kopico priznanj za dosežke v astrofiziki in kozmologiji. Za najin pogovor sem se pripravljala s spoznavanjem njenih ključnih dognanj, toda ko mi je odprla vrata, sem ugotovila, da sploh nisem bila pripravljena.

Večina med nami si genija predstavlja v podobi Alberta Einsteina – razmršeni sivi lasje, sključena drža, zguban obraz ter odsoten pogled. Toda le kdo bi pričakoval, da bo genialka videti kot Jo Dunkley? Vitka in prisrčno lepa ženska z živahnimi svetlimi lasmi, rožnatih lic. Z bleščečim in prijaznim nasmehom me je povabila, naj vstopim. Običajno ne opisujem videza ljudi, razen če je povezan z njihovim poklicem. Manekenke in filmski zvezdniki/ce, to se razume. Znanstveniki/ce – ne. Upam, da mi bo Dunkleyjeva oprostila moje začudenje o zunanjosti – kajti v tem primeru je pomembno. Opis genialke po Goldsteinovi je v ljudeh globoko zakoreninjen. Čeprav sem zadevo preučevala in razmišljala o njej, se nisem mogla povsem otresti te predstave in zasačila sem se v razmišljanju, da Dunkleyjeva sploh ni podobna genialni znanstvenici. Nato sem se spomnila slovitega mnenja Glorije Steinem pred mnogimi desetletji na rojstnodnevni zabavi, ko ji ne novinar dejal, da ne kaže 40 let.

»Taka je štiridesetletnica,« je odvrnila. »Morda smo se tako dolgo lagali, kdo bi vedel?«

Ob pogledu na Jo Dunkley sem pomislila:

Taka je genialna ženska. Ali so bile tako dolgo prezrte, kdo bi vedel?

»Tako sem vesela, da ste se oglasili. Vam lahko ponudim čaj?« me je vprašala. Topla in prijazna v cvetlični obleki, kot bi pravkar prišla z vrtne zabave v najboljšem klubu v mestu. Toda na Princeton je prišla naravnost iz Oxforda, kjer je bila redna profesorica pri štiriintridesetih in so jo imeli za eno najsijajnejših fizičark daleč naokoli. Eden od profesorjev za fiziko na Princetonu jo je označil za »izjemno znanstvenico in čudovito osebo«.

Nekaj akademikov mi je povedalo, da priporočilna pisma tudi za najsijajnejše profesorice ponavadi govorijo o njihovih osebnostih in kako so vajene trdega dela. Moške enostavno opišejo z njihovimi dosežki. Omemba »čudovita oseba« bi lahko imela pridih neželenega seksizma, ki žensko na koncu prizadene.

Sicer pa je Dunkleyjeva dajala videz »čudovite osebe«. Nad svojim delom je bila divje navdušena, z veseljem pa mi je pripovedovala o dveh malih hčerkah.

»Zelo rada sem mama,« je dejala, ko mi je opisovala nekaj včerajšnjih očarljivih prigod z njima. Osupnilo me je, da ji je uspelo rešiti težavo Mileve Marić – postala je predana mamica, vendar je ostala predana tudi svojemu poklicu.

Dunkleyjeva se ukvarja z vprašanji o vesolju, denimo »zakaj smo zdaj tukaj, kaj nas je pripeljalo sem in kako se vklapljamo v širšo sliko vesolja?« Po opravljenem doktoratu je uporabljala podatke, ki so prihajali iz Nasinega satelita (Wilkinson Microwave Anisotropy Probe – WMAP, če že hočete vedeti) za najbolj natančno ugotavljanje starosti vesolja.

»Jaz sem bila oseba, ki je rekla: ‚Prav, vesolje je staro 13,8 milijarde let‘, je veselo povedala.

»Določili ste uradno starost vesolja?« sem začudeno vprašala.

»Res sem jo,« je odgovorila.

»To pa je nekaj posebnega, se vam ne zdi?«

»Točno,« se je nasmehnila. »Od takrat smo zadevo dodelali, vendar poskušam ostati na čelu takih določevanj, ko prejemamo nove podatke iz največjih teleskopov.«

Dunkleyjeva analizira svetlobo, ko je bilo vesolje staro komaj 400.000 let, kar pomeni, da opazuje sceno izpred približno 13,8 milijarde let. To je možno, ker svetloba iz zelo oddaljenih galaksij potrebuje veliko časa – ali od nečesa veliko bližje. Ko gledaš Sonce, dejansko vidiš, kakšno je bilo pred približno osmimi minutami, svetloba z nam najbližjih zvezd pa potuje do naših oči nekaj let. Čeprav se nas je večina o tem učila v srednji šoli, je misel še vedno osupljiva. Kot če bi se dvanajstletna hči pritoževala, da jo gledate kot šestletnico – in imela je prav.

Preučevanje svetlobe iz najzgodnejših dni vesolja je precej osupljiva zadeva, in Dunkleyjeva uporablja matematična orodja za opisovanje realnosti in prikazovanje vesolja ter odgovarjanje na velika vprašanja. Toda ko je še študirala na Cambridgeu (rodila se je in odraščala v Združenem kraljestvu), ji ni nikoli prišlo na misel, da bi se ukvarjala z astrofiziko. Bila je čedno in priljubljeno dekle, kapetanka lacrosse moštva, njeni prijatelji nikakor niso bili zblojeni študenti znanosti. Po kolidžu se je z nujno prtljago v nahrbtniku odpravila v oddaljene kraje Južne Amerike. Sede pod neverjetno jasnim nočnim nebom je prebirala poljudno knjigo o fiziki, in ko se je ozrla k Mlečni cesti, so se ji po glavi začele poditi najrazličnejše misli. Odločila se je za nadaljnji študij in preučevanje vesolja.

Po diplomi in vzponu na njenem področju je ugotovila, da sodoben genij ne poseda sam v sobi in poskuša biti pameten. Lahko bi bila zadovoljna s pisanjem računalniških programov in z odgovori na vprašanja na način, na kakršnega ni še nihče odgovoril, a je hitro spoznala, da imajo najuspešnejši znanstveniki zelo pametne zamisli ter obenem znajo navdihniti druge ljudi. Zamisli v znanosti so prevelike in teorije so preširoke, da bi se lahko razodetja rojevala v osami.

»Ljudje napredujejo v znanosti – nasploh v svetu – če znajo druge navdušiti za svoje zamisli,« mi je dejala. »Pomislila sem, da bi moja osebnost najbolje sodelovala z drugimi ljudmi. Navdihovanje skupine ljudi je natančno to, kar delam v znanosti.«

Genialnost Dunkleyjeve je v ustvarjanju teorij o vesolju. Uporablja ogromno podatkov, zbranih s pomočjo močnega teleskopa v Čilu, da preučuje starost vesolja, kako hitro se širi, iz česa je sestavljeno.

Teleskop, na čigar podatke se zanaša, leži le nekaj kilometrov od kraja, kamor se je z nahrbtnikom odpravila po kolidžu – zanimivo naključje, mar ne? Takrat je mislila, da je na koncu sveta. Zdaj ga večkrat obišče.

Nameravala sem jo vprašati o prizadevanjih za uspeh ženske v znanosti, toda med pogovorom sem ugotovila, da njen spol ni bil bistven za njeno poklicno pot. Nikoli se ji ni primerilo, da bi to predstavljalo kakšno oviro. Kmalu je začenjala prejemati nagrade in priznanja ter velike podpore za nadaljevanje raziskav. Mentorji so jo podpirali in nikoli ni opazila pomanjkanja vzornic na njenem področju. »Verjamem v to, kar delam, in mislim, da moram biti, kjer sem. Prav do nedavnega nisem razmišljala o težavah žensk v znanosti,« mi je rekla.

Če ženska lahko postane velika zvezda na svojem področju kljub vsem oviram, kaj se lahko naučimo od nje? Dunkleyjeva je imela prednost, da živi stoletje po Milevi Marić Einstein, ter ni pomislila na ovire zaradi svojega spola. Šla je naprej po poti, ki si jo je izbrala, prepričana, da poklic znanstvenice ne bo ovira in motnja za njeno družinsko življenje. Takšno pozitivno razmišljanje, združeno z vztrajnostjo, razumom in ustvarjalnostjo, ji je omogočilo, da sije svetlo kot svetloba, ki jo preučuje. Morda je to skrivnost genialnosti. Naj kar nadaljuje tako. Delo jo je prevzelo, nič je ne bo ustavilo.

Na instagramu se pojavlja priljubljen stavek Nihče te ne more ustaviti razen tebe. Zakaj se torej ustavljamo? Vprašanje za milijon – toda dandanašnji lahko zaideš v težave, če ga zastaviš. Sheryl Sandberg, zaposlena kot operativna vodja v Facebooku, je pred leti na neki spletni konferenci (TED Talk) opisovala, kako ženske same sebi nehote postavljajo ovire do uspešnosti. Napisala je velikansko uspešnico Lean In z nasveti in tehnikami ter navdihujočimi zgodbami, kako si (dobesedno in v prenesenem pomenu) kot igralka zagotoviš mesto pri mizi.

V Googlu in Facebooku je bila kot ena redkih žensk zaposlena na direktorskih položajih tehnoloških firm, zato je dobro poznala predsodke do žensk in njihovo zapostavljanje. Vse to je videla in izkusila, na veliko straneh v knjigi je navajala strukturne probleme na delovnem mestu.

Toda njene napovedi so bile pozitivne, in svoj namen je pojasnila v mnogih intervjujih: »Spremeniti je treba pogovore o tem, česa ženske ne morejo, v to, kar zmorejo.« Prodali so štiri milijone izvodov njene knjige, tako da je veliko ljudi upoštevalo njene nasvete.

Toda Sandbergovo so tudi besno napadali. Zakaj je ženskam govorila, kako naj se spremenijo ter se prilagodijo sistemu, ko pa je treba spremeniti sam sistem? Korporacije in ustanove, ki ne zaposlujejo dovolj žensk ter jih preslabo plačujejo, one so pravi lopovi. Nad njih se spravi! Njim povej, kaj naj naredijo, ne ženskam!

V redu, ne ugovarjam. Najraje bi vsi tlesknili s prsti in svet bi postal enak za vse in pošten ter pravičen. Toda Sandbergova ni krivila žrtev ali odpuščala ustanovam. Bila je zgolj realistična o tem, kako se zgodi sprememba. Ključni del spreminjanja je, da se več žensk dokoplje do vodilnih položajev in dobi večji vpliv ter moč. A treba je priti do tja. To morda pomeni prezreti strukturne zadeve, dokler ne prideš v položaj, ko tudi glede tega lahko kaj storiš. »Premik k enakopravnejšemu svetu bo potekal od osebe do osebe,« pravi Sandbergova. Ko postaneš vodja, lahko zaposliš več žensk ter jih plačuješ enako kot moške. Ko dosežeš nekaj prelomnega v fiziki ali matematiki, kar se ne da prezreti, lahko s seboj pripelješ druge ženske.

Če hočeš postati genialna, je prva resnica morda precej očitna. Lahko se imaš za žrtev, ker si ženska. Lahko pa se za to ne zmeniš in preprosto nadaljuješ svoje delo. Dejansko si ne znam razložiti hrabrosti Sheryl Sandberg, da se je znala uveljaviti na začetku njene poklicno pot. Ali zakaj Jo Dunkley nikoli ni skrbelo, ko je obdana z moškimi v veliki predavalnici postavljala vprašanja. Ženske se na splošno pritožujejo, da se bojijo spregovoriti, ko se znajdejo v manjšini. Dunkleyjeva se nikoli ni bala spregovoriti. Sandbergova se ni bala izpostavljanja.

Za Dunkleyjevo je bilo enostavno. Pozabi na to. Nadaljuj z delom. Ne bodi žrtev! Toda zdaj, ko je na položaju, kjer lahko spreminja sistem, dela vse, kar je v njeni moči, da opogumlja ženske, ki se jim zadeva ne zdi tako enostavna. Zaveda se, da nima vsaka ženska njene samozavesti, in če hočemo negovati in podpirati genialnost v ženski, »moramo narediti prostor za različne osebnosti ter ne dovoljevati uspeha samo najglasnejšim«. Morda ste izvrstna znanstvenica, a vam primanjkuje njenega poguma in samozavesti. Dunkleyjeva si zdaj zelo prizadeva opogumljati druge ženske. Udeležuje se prireditev o ženskah v znanosti, ki so se ji prej zdele nepomembne – pogosto jih celo sama organizira. Najizjemnejše ženske v znanosti (ali na večini drugih področij) bodo našle poti, da se jih bo slišalo, toda 20, 30 ali 40 odstotkov se jih bo zlahka izgubilo. Z Dunkleyjevo kot vzornico bodo verjetno tudi druge ženske pomislile na astrofiziko. Genialna ženska čisto na vrhu neverjetno zanimivega področja je srečna, izjemno uspešna ter duhovno izpolnjena. Če bi se Einstein še vedno sprehajal po Princetonu, bi se brez dvoma veselil srečanja z njo.

Dunkleyjeva je med obema nosečnostma veliko nastopala v javnosti. Všeč ji je bilo pojavljanje znanstvenice v cvetu nosečnosti. Ničesar ni bilo treba reči naravnost – vsakomur je bilo očitno, da se dobro počuti v vlogi matere in znanstvenice obenem. Povedala mi je, da sta bila z njenim soprogom (Faramerz Dabhoiwala) »popolna starša. Res delujeva skupaj. To je nadvse pomembno.« Pozneje sem izvedela, da je njen soprog družbeni zgodovinar, ki je pisal o zgodovini spolnosti ter je strokovnjak za evolucijo odnosa do spolnosti. Po njegovem mnenju je ena od revolucionarnih sprememb v obdobju renesanse, da so ljudje začeli slaviti spolnost ne kot neko prastaro uživanje, ampak kot ključen način za uživanje življenja na svetu. Prav tako poudarja, da so skozi zgodovino v ženskah videli zapeljivke, poudarjeno seksualna bitja, ki so moške vodila na stranpoti. Viktorijanci so to stoletno mnenje obrnili na glavo. Ni jasno, zakaj še vedno raje verjamemo njim, kot pa daljšemu zgodovinskemu pogledu.

»Verjetno imata zanimive pogovore pri večerji,« sem omenila.

»Oh, vedno se najdejo teme za pogovor,« mi je med smehom odvrnila.

Takrat nisem omenila, vendar se mi je zazdelo, da se njen mož ne bi nikoli spraševal, če je pametna ženska lahko tudi seksi.

To omenjam, ker mnogi res dvomijo, če je pametno lahko tudi seksi. V filmih in gledališču prikazujejo inteligentne ženske kot neko inačico knjižničarke Marjane iz znamenitega filma The Music Man – lasje speti v veliko kepo na zatilju, dolgo krilo, zadržano obnašanje. Ko je nedavna raziskava iz King‘s kolidža London pokazala, da imajo pametne ženske boljše spolno življenje ter doživljajo dvakrat več orgazmov kot njihove manj brihtne sestre, so se lokalni časopisi pošteno razpisali.

PAMETNE ŽENSKE SO ODLIČNE V POSTELJI se je glasil eden od naslovov.

INTELIGENTNE ŽENSKE BOLJ KOT TRAPE UŽIVAJO V SEKSU je oznanjal drugi.

Raziskovalec, ki je vodil študijo, je profesor genske epidemiologije. Objavil je več kot 800 strokovnih razprav ter spada med en odstotek znanstvenikov z največjim številom objav v medijih. Zanimivo, da nobena druga njegova raziskava ni vzbudila tako burnih odzivov.

Čeprav je šlo za resno raziskavo, so se ji posmehovali povsod, kjer se je pojavila. Misel, da so pametne ženske tudi razposajenke v postelji, nas nekako spravlja v smeh. Kot pametna ženska, ki ima rada dober seks, si težko predstavljam, da bi bilo topoumno in suhoparno bitje seksi. Domnevam, da moški brez hrbtenice morda hrepeni po še šibkejši ženski, da bi se ob njej sam počutil bolje, in običajno so taki najmanj primerni za določanje standardov o ženstvenosti – pokorna in neizzivalna ženska. Na srečo je zdaj veliko žensk, ki tega ne sprejemajo. Če je gejša vzor za žensko privlačnost, ki izključuje močne in pametne ženske, potem pač zbogom, gejša. Feministična pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie priporoča, da nehamo vzgajati dekleta »za strežbo krhkim moškim egom«. Morda bo nadarjena, zagnana in ambiciozna ženska od sebe odgnala nekaj moških, pa kaj zato? Kot pravi Adichie, je moški, ki ga prestraši, »prav tak človek, ki je ne zanima«.

Ko sem se poslovila od Dunkleyjeve, se mi je zazdelo, da odkar sem ljudem začela omenjati svoje pisanje o genialnih ženskah, sem od žensk prejemala veliko navdušenih pomežikov ter zaskrbljenih pogledov moških, ki so pomislili, da sem našla kakšen genialen element, značilen za ženske. Neki moški me je vprašal, če bom pisala o povprečnosti moških in genialnosti žensk! Povedala sem mu, da bi bil dober slogan za pohod na Washington, a da ne gre za to. Lastnosti genijev niso izključna značilnost ne moških ne žensk. Nekateri ljudje, s katerimi sem se pogovarjala, so menili, da so ženske boljše za sodelovanje in dogovarjanje ter bolj skrbijo za druge – toda pod pritiskom nihče več ni hotel vztrajati pri takih trditvah. Ženske in moške sposobnosti se v veliki meri prekrivajo, in če poskušaš reči, da so vse ženske (ali vsi moški) dobre(i) pri določeni stvari, nakažeš, da so vse (ali vsi) manj dobri pri nečem drugem. Z globalnega vidika so vsa posploševanja neumnost.

Med hojo po univerzitetnem naselju sem premišljevala o nedoločni zvezi med spolom in genialnostjo. Namerila sem se obiskati pravšnjo osebo, ki bo imela zanimiv pogled na zadevo – Shirley Tilghman, molekularno biologinjo, ki je leta 2001 postala prva predsednica univerze Princeton. Po dvanajstih letih na čelu univerze se je vrnila k vlogi znanstvenice in predavateljice. Pogovarjala sem se z nekdanjo študentko, ki mi je povedala, da imajo vsi radi Shirley, in odkar je zapustila vroč sedež predsednice, je to še bolj res kot prej. Njena toplina, modrost in poštenost so čudovito privlačne lastnosti. Med klepetom v njeni vogalni pisarni je bila sproščena in vedra. Po mojem vprašanju, če ženske h genialnosti prispevajo kaj drugačnega, je vzdihnila.

»Glede vprašanja o posebnih veščinah sem precej razdvojena. Živčna postanem, ko se znajdem pred to črno luknjo. Celo kariero sem se srečevala s tem vprašanjem in glede znanosti nisem prišla do nobenega sklepa,« je dejala. Po kratkem premoru se je široko nasmehnila: »Ni pa težko v zvezi z vodenjem. Mislim, da smo ženske veliko boljše vodje.«

Ojoj! Zdelo se je, da bo spodkopala vso mojo teorijo o zgrešenosti posploševanja v zvezi s spoloma.

»Kako to mislite?«

»Za dobrega vodjo je ključno, da ima zamisel, nakar prepriča nekoga drugega, da gre za njegovo/njeno idejo, drži? Mislim, da so ženske pri tem boljše od moških,« je odvrnila.

Nimam nič proti. Toda če je to res, potem je verjetno zato, ker se je treba tako obnašati. Tilghmanova je oblikovala vodstveni slog z vključevanjem ljudi, skupin, empatično. Osredinila se je na skupinsko delo ter je bila pripravljena na delitev in pridobivanje zaslug. Pri ženskah to ni prirojena sposobnost – gre za slog, za katerega so pogruntale, da bo uspešen. Moškim vodjem ni treba dokazovati, da nikogar ne ogrožajo. Zasluge si lahko prilastijo, ne da bi jih kdo za njihovim hrbtom klevetal s prostaškimi imeni. Ženske voditeljice v politiki in drugje naj bi bile prikupne. Natančen pomen tega je malce zamegljen, vendar je jasno, da ni dovolj, če si pametna in sposobna. Poleg tega se morajo moški ob njih dobro počutiti, prepričati pa jih je treba tudi, da so bile vse izvrstne zamisli njihove. Plemenito je, če si pripravljena deliti zasluge, a vseeno moraš upati, da bodo moški pripravljeni vrniti uslugo. Pogosto niso. S tem je moški ego potešen, ženske genialne zamisli pa ostanejo nepriznane.

Ko je Tilghmanova začela delati kot molekularna biologinja, so bili do žensk v vrhunskih laboratorijih zadržani. Odločila se je, da je strah ne bo odgnal ter da se ne bo menila za predsodke. Poigravala se je sama s seboj tako, da je zaprla oči in si poskušala zamišljati resnično veliko/ega znanstvenico/ka. Ko ji je uspelo, da si je zamišljala enako velikokrat moškega in žensko v tej vlogi, je vedela, da bo zmogla.

Praktičen dosežek tega je bil, da ko je organizirala sestanke, je nanje povabila veliko žensk. Ni poudarjala enakosti – naučila se je prepoznati genialno osebo ne glede na obleko.

Neupoštevanje spola pri iskanju nadarjenih ljudi je prinesla v pisarno predsednice. Ko je na vodilne položaje na univerzi imenovala nekaj izjemno usposobljenih žensk, bi to moral postati vznemirljiv primer za uspeh talenta ne glede na njen/njegov spol. Toda na kampusu se večina ljudi ni šla njene igrice z zaprtimi očmi, in ko so si poskušali predstavljati akademske vodje, so jih videli samo v moški podobi. Študentski časopis se je leta 2003 v uvodniku čudil, da je »nerazumljivo«, da je toliko žensk najbolj primernih kandidatk – in študenti obeh političnih polov so razpravljali o poštenosti imenovanj. Tilghmanova je bila osupla. Nerazumljivo, da so bile ženske enako usposobljene kot moški?

Je bilo treba to na začetku 21. stoletja še vedno razlagati? Pričakovala je, da se bodo študentke na Princetonu srdito odzvale na take nezaslišane, seksistične izjave. A to se ni zgodilo.

Če hočete vedeti, kaj ženskam preprečuje, da postanejo genialke, je odgovor morda prav v tem, v odsotnosti protesta, upora. Tilghmanova misli, da so na neki nezavedni ravni nekatere najpametnejše študentke v državi prevzele sporočilo družbe, da si moški zaslužijo najvišje položaje, ženske pa jih dobijo samo zaradi nespodobnega spletkarjenja.

Na univerzi se je veliko razpravljalo o »kakovost proti raznolikosti« – kot da bi moški dobil službo zaradi svoje usposobljenosti, ženska pa samo zaradi raznolikosti. Kako žaljivo in kako napačno! Ženske, ki jih je sprejela Tilghmanova, so bile sijajne osebe z izvirnim razmišljanjem, ki so se dvignile med najbolj spoštovane akademske voditeljice v Ameriki.(2) »Namigi, da sem jih zaposlila po protekciji, so bili prav smešni,« mi je dejala. Namesto da bi jih študentke pozdravljale, jim je bilo nerodno.

Tilghmanova je prosila Nan Keohane, članico fakultete, ki je bila pred tem predsednica univerze Duke, naj ji pomaga ugotoviti, kaj je bilo na stvari. Keohane je opravila raziskavo, s katero je ugotovila, da so bile študentke manj od sošolcev prepričane o svojem položaju na univerzi. Mnogo žensk je iz ozadja opravljalo izvrstna dela, bilo pa jim je nerodno sprejemati pohvale in priznanja. Naučile so se bile, da nikogar ne ogrožajo, ne glede na njihove sposobnosti. Tilghmanova ni hotela, da ženske vodijo iz ozadja – pričakovala je, da se ne bodo pritajile, da bodo dvignile glavo, kot jo je bila ona sama.

Tilghmanovo je tako kot mnogo drugih močnih žensk iz obdobja z gibanjem za enakopravnost spolov iz poznih 1960-ih in zgodnjih 1970-ih let preveval pionirski duh. »Vedele smo, da se bomo morale izkazati, in odšle smo zažigat svet,« mi je dejala. Imela je močno hrbtenico ter je pogumno verjela, da ko »naletiš na oviro, zbereš moč in se prebiješ skoznjo.« Zdaj jo skrbi, da mlade ženske na svoji poti ne pričakujejo nobenih ovir do uspeha. Starši in profesorji jih razvajajo, spodbujajo in hvalijo – nato pa jih presenetijo udarci resničnega sveta.

Tukaj z ženskami ravnamo kot s pudlicami,« je rekla. »Ko odidejo in se srečajo z ovirami, pa ne vedo, kaj naj naredijo.«

Pudlice. Šlo mi je na smeh. Toda gospa ima povsem prav, ko se ji zdi nujno, da ženska krene v napad. Osebe, ki se same sebi zdijo krhka bitja potrebna zaščite, se ne bodo okitile z genialnostjo. Prav tako ne one, ki se vidijo kot žrtve. Genialnost moraš začutiti v svojih kosteh. Verjeti moraš, da je tvoje delo pomembno in je enako dobro kot delo kogar koli drugega. Ženskam so pogosto odrekali tak občutek ali pa so se morale močno boriti zanj. Genialne ženske, ki se znajo prebiti, so morda one, ki poiščejo pot in zaprejo oči, ter kljub vsem nasprotovanjem zagledajo sebe kot genialko.

Ko sem odšla iz pisarne Tilghmanove, sem čutila občudovanje njenega poguma. Po samo nekaj minutah hoje sem prispela do najnovejšega stanovanjskega kolidža v kampusu, ki so ga imenovali po Meg Whitman – ta ženska je kot generalna direktorica eBaya za vselej spremenila internetno maloprodajo. Podjetje je imelo skromne prihodke, ko se je leta 1998 zaposlila v njem, in je bilo najbolj znano po prodaji nagačenih igračk Beanie Babies.(3) Ko se je po desetih letih poslovila, je podjetje letno ustvarilo 8 milijard dolarjev prihodkov. V lasti je imelo firme kot so PayPal, Skype in StubHub, prodajalo pa je vse mogoče stvari. Whitmanova je odšla na nove vrhunske direktorske položaje. Ko je bila Thilgmanova predsednica, je Whitmanova (diplomirala leta 1977) podarila 30 milijonov dolarjev za novi kolidž. Začutila sem prijetno vznemirjenje, ko sem stopila na travnato dvorišče Whitman kolidža. Klasično zgrajeno poslopje ima čvrste, tradicionalne linije, in zdi se, da stoji tam že od nekdaj.

Tilghmanova mi je povedala, da so bili nekateri podporniki univerze zadržani, ko je postala predsednica. Toda kmalu so si premislili celo tisti, ki »so v meni sprva videli zmešano, zagrizeno, liberalno feministko«. Bila je pametna, izvrstno je opravljala svoje delo, rada je imela šolo in imeli so jo radi. En sam velik darovalec je vztrajal, da dokler bo predsednica ženska, ne bo prispeval več niti centa. In vztrajal je pri tem. Ko sem se razgledala po okolici, me je osupnilo, da je bil Whitman kolidž popoln odgovor možaku, ki je nehal podpirati šolo. Če gledaš osebo, ki vodi univerzo in v njej vidiš zgolj žensko, bo zgodovina pozabila tvoje ime. Meg Whitman in Shirley Thilghman pa sta osebi, ki se ju bo pomnilo – s kolidžem Whitmanove kot trajnim kamnitim poklonom ženski genialnosti.

Zadnjih nekaj let so na elitnih univerzah od Princetona do Oxforda zganjali cirkus okoli slik pomembnih nekdanjih študentov, katere so krasile stene jedilnic in javnih mest. Na skoraj vseh slikah so moški, in nekateri ljudje so imeli pomisleke, da se bodo študentke v takem okolju počutile nezaželene. Toda vse je odvisno od pogleda posameznika/ce.

Študentka na Yalu mi je povedala, da je rada večerjala v veliki jedilnici (malce je podobna oni iz Harryja Potterja) med uradnimi portreti, ker so bili vsi ti slavni ljudje nekdanji študenti univerze, kjer se je zdaj šolala tudi ona sama. Morda bo tudi ona postala ugledna oseba. Tudi sama sem imela enake občutke med študijem na Yalu. Mislim si, da sta Jo Dunkley in Shirley Tilghman svojčas opazovali oljne portrete na stenah ter zadovoljno razmišljali Zdaj sem tudi jaz del tega. Morda bo tudi moja slika visela tukaj.

Notranje prepričanje, da nekam pripadaš, se zdi skupno vsem genialnim ženskam. Namesto da bi štele ženske v njihovem razredu ter razmišljale, če naj bodo tam, se odločijo, da bodo tam, navdaja jih energija, veselijo se učenja in dela. Če sploh pomislijo na to, prepoznajo intelektualno moč in radovednost, ki sta skupni vrstnicam/kom. Vse ostalo – najsi imajo raje tacose kot hamburgerje, igrajo nogomet ali tenis, so ženske ali moški – ni posebej pomembno za njihovo delo.

Ko sem odšla iz Princetonovega študentskega naselja, mi je v ušesih zazvenela pesem iz TV serije Sesame Street. Imela je genialne prebliske, nekaj pa me je vedno jezilo. Če ste jo gledali s štiriletnim otrokom (ali ko ste sami imeli štiri leta), se morda spomnite pesmice: Ena od teh stvari ni kot ostale

Ena od teh stvari enostavno ne spada…

Na zaslonu se pojavljajo slike in ti si moral(a) izbrati, katera stvar je drugačna od ostalih. Recimo trije čevlji in en škorenj – pravilen odgovor je bil, da je bil škorenj drugačen. Počakajte malo. Kaj pa, če vprašate, kako da gre za enake stvari? Saj so sama obuvala. Zdaj imate širši pogled o primerjavi in vzajemnosti. Ali ni to veliko bolj ustvarjalen način razmišljanja? Oddaja, ki je slavila raznolikost, je s to malo igro poveličevala omejen pogled na svet. Spomnim se, da so pokazali tudi tri pare sončnih očal in klobuk. Triletnik bi verjetno rekel, da je klobuk drugačen. Odrasel bi imel širši pogled. Sončna očala in klobuk nosimo na prostem ob sončnem vremenu.

Kako vidimo čevlje in škornje, sončna očala in klobuk ali ženske in moške, je odvisno od tega, v kakšen okvir umestimo vprašanje. Sloviti vedenjski ekonomist Amos Tversky je v 1970-ih opravil raziskavo, v kateri je ljudem pokazal sezname držav po parih. Nekatere ljudi je spraševal, v katerih parih so si države najbolj podobne, druge pa, katere države se med seboj najbolj razlikujejo. Na enem spisku sta bili skupaj navedeni »Vzhodna Nemčija in Zahodna Nemčija« ali »Cejlon in Nepal«. V skupini »najbolj podobni« si je okoli 67 % anketiranih odločilo za Vzhodno in Zahodno Nemčijo. V skupini »najbolj različni« se je okoli 70 % vprašanih odločilo enako. Morda boste ugovarjale, da je rezultat nesmiseln. Kako je možno označiti isti par za najbolj podoben in obenem za najbolj različen?

Odgovor je, da je izbira odvisna od posamezne osebe. Ljudje, ki so jih vprašali o različnostih, so pomislili na različni vladi v obeh tedanjih državah, vzhodni in zahodni politični režim in filozofiji. Tisti, ki so jih vprašali o podobnostih, so se spomnili, da ljudje v obeh državah govorijo isti jezik in so potomci germanskih plemen izpred nekaj tisoč let.

Dunkleyjeva mi je tudi povedala, da se nikoli ni udeleževala prireditev o ženskah v fiziki, ko se je šolala na univerzi, ker se ji niso zdele pomembne. Sebe je gledala kot drugim sošolcem in sošolkam enakovredno študentko fizike, nobeno dodatno razvrščanje se ji ni zdelo potrebno.

Za genialne ženske mora biti besedilo pesmi drugačno: Vse te stvari so bolj kot ne enake

Vse te stvari spadajo…

Ali ne bi bilo lepo, da bi v vseh glavah zvenele te misli? Dunkleyjeva in Tilghmanova vesta, da še ni tako, zato se kot mentorici čim bolj trudita ozaveščati ženske. Morda je razlog, da so ženske, kot sta Dunkleyjeva in Tilghmanova, sposobne doseči vrh v poklicih, v katerih prevladujejo moški, ker z vsakim vlaknom telesa verjameta, da spadata tja. Vesta, da sta prav taka kot drugi – morda tudi precej boljši.

Nekaj tednov prej sem srečala Helen Wilson, ki je tako kot Jo Dunkley mati dveh majhnih otrok in zvezda na svojem področju. Wilsonova raziskuje tekočine, ki se ne podrejajo uveljavljenim Newtonovim zakonom – pomeni, da se obnašajo drugače od vode. Spomnite se zobne kreme ali jajčnega beljaka ali majoneze ali blata. Gre za izjemno zapleteno področje, a to ne pomeni, da ni zabavno in pomembno. Skupaj z enim njenih študentov sta napisala znanstveno razpravo o lastnostih in obnašanju čokoladnih prelivov.

»Nekaj časa sem imela v svoji pisarni kar precej čokolade,« mi je dejala ob srečanju.

»Že zato ste genialka,« sem med smehom pripomnila.

Wilsonova je drobna in majhna, ima postavo tekačice. Zdi se razumljivo, da je nekaj let opravljala raziskavo v laboratoriju v Boulderju, Colorado. (»Če nisi tekačica pred prihodom v Boulder, boš taka ob odhodu«, mi je pojasnila.) Wilsonova je zdaj prva ženska na čelu katedre za matematiko na University Collegeu London.

Wilsonova je med študijem obiskala predavanje na nekem drugem oddelku, ker jo je zanimala tamkajšnja redna profesorica. Takrat je šlo za veliko redkost na Cambridgeu, in Wilsonova nikoli prej ni poslušala predavanja ženske. Obisk tistega predavanja je bil kot lov na samoroga.

To je treba preprosto doživeti.(4)

Toda Wilsonove ni skrbelo, da so na stenah viseli oljni portreti uglednih mož brez ene same ženske. Kot v naši novi pesmici je bilo vse, kar je videla, podobno ostalemu. Videla je, da je zdaj postala ena od njih, nič drugačna od portretov na stenah. Seveda je spadala mednje.

»Pravzaprav nikoli nisem pomislila, da gre za problem,« je dejala.

»Svojega spola nisem povezovala z mojo sposobnostjo za opravljanje dela.« Na začetku je vsak v dvomih, a njeni niso imeli nobene zveze s tem, da je bila dekle. »Spraševala sem se le, če sem dovolj dobra za to,« je rekla.

Kot dodiplomska študentka je vprašala nekega profesorja, če bi se vpisala na doktorski študij. Hotel je videti njene rezultate testa. Po ogledu ji je dejal: »Seveda, kar vpišite se!« Njegova povsem objektivna presoja jo je neverjetno pomirila. Ni hotel biti ljubezniv ali da bi jo opogumljal. Ocenil je njene možgane in nič drugega. Wilsonova je zelo realna oseba in tudi razume, da je kot vrhunska matematičarka in raziskovalka nenewtonskih tekočin malce … drugačna. Morda pa ji majhna drugačnost omogoča, da se ukvarja z ustvarjalnim delom. Ugotavlja, da ni povsem taka kot »morje mam na šolskem vhodu« – a to je ne moti. Vrhunske ženske na področju matematike so nekaj posebnega.

»Drobnih zadev, mikro napadov, takih stvari me, ki smo dosegle to raven, niti več ne zaznavamo,« je rekla.

Nezaznavno. Občutek pripadnosti. Zaupanje v lastno delo. Te lastnosti so prevzele mnoge izjemne ženske, s katerimi sem se srečala. Raziskave kažejo, da se ženske veliko raje posvetijo področjem kot so matematika, fizika ali računalniško programiranje, če vidijo tam sebi podobne ljudi. Veselijo me prizadevanja Dunkleyjeve in Wilsonove in njima podobnih, da bi se ženske počutile kot del takih skupin, ne kot zunanje opazovalke, »izobčenke«.

Pravi genij morda potrebuje naravno osredotočenost, da opazi stvari, za katere se večina ljudi nikoli ne bi zmenila. Ob pogledu na nočno nebo bi mnogi radi zagledali zvezdni utrinek. Dunkleyjeva je pomislila, kako bi izkoristila svetlobo z zvezde za ugotavljanje starosti vesolja. Med uživanjem paradižnikove juhe se nas večina posveča okusu. Wilsonova je opazila, da ko mešaš juho in nato nehaš mešati, se površina med ustavljanjem odsune, ker se polimere raztegnejo.

Genialne ženske si morajo marsikaj izboriti, da jih sprejmejo medse. In resnično potrebujemo več vzornic in več ženskih portretov na stenah. Toda ena od velikih prednosti, če si ženska, ki razmišlja o novih načinih za opazovanje sveta in dogajanj, je, da ne zapravljaš časa z razmišljanjem, kako svet gleda nate.





4. poglavje




Kako je najstniška nuna naslikala Zadnjo večerjo

Ste že kdaj slišali za umetnico Claro Peeters? Verjetno ne, če niste doktorirali iz umetnostne zgodovine. Do nedavna tudi sama nisem. Slikala je na začetku 17. stoletja in je bila ena redkih žensk iz nizozemske zlate dobe – časov Rembrandta, Rubensa. Zveni znano? Seveda, meni tudi.

Dela Peetersove so nekaj izjemnega – razkošna tihožitja z raznimi jedmi, ribami in cvetjem, osupljive podrobnosti iz bogate kulture. Leta 2009 ste eno od njenih slik na dražbi pri Christie‘s lahko kupili za okoli 150.000 dolarjev. To sicer ni drobiž, a dela njenih moških sodobnikov so se prodajala po nekaj deset milijonov dolarjev za kos.

Leta 2016 je muzej Prado v Madridu pripravil razstavo njenih del. Prado je prvikrat pripravil samostojno razstavo neke ženske. Clara Peeters je nenadoma postala mednarodna zvezda. Vso srečo vam želim, če nameravate kupiti njeno delo zdaj. Znanih je le 40, večina jih je v muzejih.

Alejandro Vergara, kurator razstave v Pradu, je hvalil njena izjemna tihožitja – razkošne postavitve izvrstnih jedi in elegantna omizja.

Poudaril je, da če slike pogledate dovolj od blizu, je bil na vsaki dodan miniaturen avtoportret – odblisk slikarkinega obraza na enem od svetlečih se kelihov. »Resnično se trudi biti vidna,« je dejal.

Umetnice, pisateljice, znanstvenice in matematičarke so vedno težko postale vidne. Peetersova svojčas sploh ni bila znana in vidna. O njenem življenju se ve komaj kaj drugega, kot da je verjetno živela v Antwerpnu in morda Amsterdamu. Zakaj je naredila tako malo slik? Morda je po poroki morala zaradi družbenih pritiskov odložiti svoje čopiče. Nihče ni govoril o njenih delih, dokler kurator iz Prada ni iz nje naredil zvezde.

Prav vznemirljivo je pomisliti, da je Prado prepoznal do tedaj neznano genialno slikarko. Ampak navdušenje nad »bolje pozno kot nikoli« po svoje vzbuja tudi nelagodje. Njene slike so na raznih koncih sveta visele že dlje kot 400 let. Če je genialna slikarka z izvrstnimi deli, mar ni bila vedno genialna s svojimi čudovitimi deli?

Tukaj se srečamo s težavo: ni jasne opredelitve genialnosti na področju umetnosti, znanosti ali česar koli drugega. Kar se šteje za izvrstno, veliko delo, je tisto, kar rečejo oblastniki, da je veliko. Moški so stoletja dolgo presojali o tem – in o genialni ženski v umetnosti se jim sploh ni dalo razmišljati. Čudovito, da je Prado to vendarle spremenil. Samostojna razstava je bila nekakšno priznanje: Dobrodošli v razred genialcev, gospa Peeters. Oprostite za majhno zamudo.

Ko je pred nekaj leti Whitney Museum odprl novo lokacijo v New Yorku, sva bili s sostanovalko Anno navzoči pri odprtju razstave. V

zračni in svetli galeriji sva se ustavili in občudovali veliko sliko slikarke Lee Krasner. Blizu je bila obešena veliko manjša slika njenega soproga Jacksona Pollocka. Razstavljene so bile tudi čudovite slike Joan Mitchell in Georgie O‘Keeffe.

»Upam, da bodo ob vsem tem prostoru končno iz kleti prinesli na plano ženske,« je Anna dejala rahlo sarkastično.

Zasmejala sem se, toda izkazalo se je, da je imela prav. Zdaj veliko muzejev iz kleti dobesedno na svetlo prinaša dela raznih umetnic. V slovitem muzeju Uffizzi v Firencah je direktorica Eike Schmidt po prihodu v letu 2015 v skladiščnih prostorih odkrila sijajna dela starih umetnic. Privlekla jih je po stopnicah in jih razobesila po stenah muzeja.

To je bilo tisto leto, ko so Guerilla Girls (gverilska dekleta) praznovale 30. obletnico, odkar so sprožile potres v svetu umetnosti. Feministične umetnice in aktivistke so si nadele kosmate gorilje maske kot protest zaradi neenakopravnega odnosa do spolov na njihovem področju. Ostale so anonimne, nadele pa so si imena slavnih umetnic. Eden od njihovih slavnih plakatov iz 1980-ih se je spraševal ALI MORAJO BITI ŽENSKE GOLE, DA PRIDEJO V MET MUZEJ? S tem so poudarjale, da je bilo med sodobnimi umetniki/cami manj kot 5 odstotkov žensk – toda 85 % slečenih so ženske. Na drugem plakatu je bilo navedeno borno število žensk, ki so razstavljale v določenih muzejih in galerijah, tretji pa je na polovici prazne strani imel natisnjeno besedilo, ki je poudarjalo, da brez predstavljanja umetnic VIDIŠ MANJ OD POLOVICE CELE SLIKE. Ena od ustanoviteljic skupine, Frida Kahlo, je pametno poudarila, da smo zaradi zapostavljanja dela in glasu žensk prikrajšani za celovit vpogled v umetnost. Pripovedujejo nam le zgodbe močnih in vplivnih.

Ko so se pojavile gverilske punce, so bile deležne zgražanja, posmehovanja in so jim očitali, da to počnejo zgolj zaradi lastnega izpostavljanja, saj da niso bile dovolj dobre za muzejske razstave. Prav to je že dokaz, da so bili njihovi protesti upravičeni. Nihče ni vedel, kdo so bile posameznice v tej skupini, torej tudi kakovosti njihovih del nihče ni poznal. Toda ker so bile ženske, so se kritiki takoj spravili nadnje.

Po prijetnem zasuku se zdaj plakati gverilskih deklet in njihovi umetniški projekti nahajajo v zbirkah več kot šestdesetih muzejev in kulturnih ustanov, vključno z Whitneyjem. Ko ženske postanejo vplivnejše in močnejše, začnejo njihova dela, ki so se jim svojčas posmehovali, označevati za genialna. Gverilska dekleta so slavne kot skupina, ne posameznice. Umetnik Petah Coyne, ki je ustvaril nenavadne kipe žensk, je več let fotografiral približno petdeset žensk, ki so bile članice prvotne skupine gverilskih deklet. Vsaka fotografija prikazuje umetnico z goriljo masko in predstavlja že umrlo umetnico. Coyne je poslikal tudi posamezne nemaskirane umetnice – toda obljubil je, da slik ne bo pokazal pred smrtjo posamezne umetnice. Precej osupljivo, mar ne? Sijajne umetnice, ki so tako predane višjim namenom, da so pripravljene ostati anonimne in naj jih ljudje slavijo šele po smrti. Žalostno je pomisliti, da se ženska genialnost prepozna šele v vzvratnem ogledalu. Zdaj jim zate ne bo mar. Tvoja borba je namenjena poznejšim rodovom.

S soprogom že veliko let zbirava litografije in jedkanice (ker si originalov ne moreva privoščiti), imava tudi nekaj del velikih umetnikov. Nekega dne, ko sem se začenjala zavedati neenakopravnega položaja žensk v svetu umetnosti, sem se sprehodila po najinem domu in preštela slike umetnic na stenah. Tri. Saj ni slabo, sem zavzdihnila od olajšanja. Nato sem preštela še dela moških avtorjev in številke vnesla v kalkulator. Opla!

»Morala bova kupovati več slik slikark,« sem isti dan pri večerji rekla možu. »V najini zbirki imava samo 14 % ženskih del. To je strašno!«

Začudeno me je pogledal. »Saj ne kupujem glede na spol,« je dejal. »Kupim, kar mi je všeč.«

Vsi si domišljamo, da so naše izbire neodvisne, toda sile, ki vplivajo na naše odločitve, so močne in hkrati pretanjene. Naslednje popoldne sva odšla v bližnjo galerijo, ki jo večkrat obiščeva. Med občudovanjem razstavljenih del sem ga opozorila, da niti ene litografije, skulpture, slike ali fotografije ni izdelala ženska.

»Misliš, da nobena ženska ni sposobna narediti nekaj boljšega od tega?« sem ga šepetaje vprašala, ko sva se ustavila pred nezanimivo sliko, delom znanega moškega avtorja.

Mož me je začudeno pogledal, posebej zato, ker je lastnica galerije ženska. Počasi sva se napotila do njene mize, da bi se pozanimala glede odsotnosti avtoric na njenih stenah.

»Oh, saj vem, veliko razmišljam o tem,« je rekla. »Ampak vse je odvisno od razmer na trgu. Pokažem lahko samo slike, ki se prodajajo.«

To je bilo vse – in vse nama je bilo jasno. V svetu umetnosti tako kot na mnogih drugih področjih ne moreš biti osamljen genij. Trgovec mora iz tvojega ateljeja vzeti slike ter jih obesiti v galeriji, nakar jih mora kupiti dovolj ljudi, da se ustvari tržišče. V umetnosti ni absolutnih meril za kakovost – vse se vrti okoli osebnega dojemanja, pohval kritikov in cen na dražbah. Današnja umetnica ima morda boljše možnosti od Clare Peeters, toda pogosto imajo dovolj denarja za zapravljanje za umetnine moški, in njihova nezavedna pristranost je še kako resnična.

Najina prijazna lastnica galerije je dobro vedela, da si velik kupec ne more dovoliti izključnega zanimanja za moške umetnike – toda globoko v njem je vendarle zasidrano pričakovanje, da pomembne umetnine ustvarjajo moški.

Nekdaj je pomagalo, če si bila premožna žena ali hči velikega umetnika, če si hotela kot slikarka zapustiti sled (prav dobesedno). Združenja umetnikov so bila samo moška. Pridružiti se jim ni mogla nobena ženska. Obrti si se lahko naučila samo, če te je kdo od domačih hotel vzeti v uk. Druga možnost je bila nuna, saj so tako kot v glasbi (Hildegarda iz Bingna) nune v samostanih uživale več svobode (ironija!) kot mnogo njihovih sodobnic, ter so lahko nadzorovale svoja umetniška prizadevanja. Mlada nuna Plautilla Nelli je naslikala velikansko Zadnjo večerjo v 1570-ih, ki meri zavidljivih sedem metrov v širino in 1,8 metra v višino. Verjetno gre za prvo sliko s to tematiko, ki jo je naslikala ženska. Po razkošju detajlov in mojstrstvu sodi v ligo največjih renesančnih mojstrov. Nelli je imela v samostanu svojo skupino učenk – poučevala je osmerico nun. Tako velikega platna se ne da poslikati brez pomoči, in samostan je bilo edino okolje, kjer je lahko dobila pomočnice za svojo izvedbo.

Velika slika je bila pred očmi javnosti skrita 450 let – najprej je visela v samostanski jedilnici, pozneje pa v redovnikovi zasebni jedilnici. Zdaj jo obnavljajo in svet je postal pozoren nanjo. Najmanj en umetnostni kritik je občudoval Nellino mojstrstvo, a se je spraševal, če je dobro naslikala telesa apostolov. Vprašanju sem se morala nasmejati, saj – kako naj bi jih naslikala prav? Preden je Leonardo da Vinci naslikal svojo inačico Zadnje večerje, je anatomske podrobnosti preučeval s seciranjem trupel. Menda je grobarjem in zdravnikom plačeval, da so mu dostavljali mrliče za njegova preučevanja. Michelangelo se je znal ponoči prikrasti v cerkev Svetega duha ter preučeval mrliče in poskušal doumeti kosti in tkiva pod kožo. Genialnost zahteva preučevanje. Noben gen nas ob rojstvu ne uči telesne zgradbe. Do tega se je treba dokopati z lastnimi preučevanji. Nelli je postala nuna pri štirinajstih. Ne le, da nikoli ni secirala moškega telesa, lahko bi stavili, da moškega telesa sploh nikdar ni videla.

Moška prizadevanja za zaščito žensk pogosto prikrivajo težnje po nadziranju in onemogočanju, da bi se dokopale do moči. Če ženska ne more priti do čopiča, če je nihče ne pouči o perspektivi ali anatomiji, je njena pot do pomembne slikarke trnova. Kadar ji moški odrekajo vse priložnosti ter trdijo, da to počnejo v njeno dobro, bo težje ugotovila ter ugovarjala, kako napačno je tako ravnanje. In če ljudje ves čas govorijo ženski (ali komur koli), da je napačno, kar počne ali ljubi – denimo da slika ali riše ali se otrese moškega nadzora –, jim bo precej verjetno čez čas začela verjeti in si prenehala prizadevati.

Clara Peeters in Plautilla Nelli ter druge ustvarjalne genialke so nekako uspele prezreti taka sporočila. Bolj kot iščeš, več umetnic boš v minulih stoletjih našla, ki so znale obiti vsiljene omejitve in omogočile svoji umetniški genialnosti, da je zasijala. Večino so sramotno prezrli. Renesansa nam je dala umetnike, ki jih večinoma poznamo, denimo Michelangela, Rafaela, Botticellija… Temu seznamu lahko dodamo super zvezdnice kot so Sofonisba Anguissola, Elisabetta Sirani in Artemisia Gentileschi. Vam ta imena niso znana? Med renesanso so zaslovele, nato pa so jih iz zgodovine počasi zradirali kritiki, ki so poveličevali mit o velikih moških umetnikih. Zdaj znova odkrivajo dela umetnic kot izjemen in pomemben del umetnostne zgodovine. V večini muzejev pa jih še vedno ne boste zagledali v ospredju ali na sredini dvorane.

Ženskam, ki so se uprle pravilom in se posvetile umetniškemu ustvarjanju, ni bilo lahko. Oče Elisabette Sirani je bil umetnik, a je sprva ni hotel učiti. Morda je imel prav. Ko je začela slikati, ga je zasenčila in postala slavnejša od njega. Izdelala je več sto risb in portretov, njene slike svetnikov in biblijskih prizorov so bile pogosto zelo izvirne. Ni slabo za žensko iz 17. stoletja. Žal se ni končalo dobro. Njen zmagoviti pohod se je nenadoma končal, ko je pri sedemindvajsetih umrla v sumljivih okoliščinah. Domnevno naj bi jo zastrupila služkinja, a tega niso nikoli dokazali.

Artemisia Gentileschi je bila prav tako izjemna italijanska slikarka v 17. stoletju, ko so bili v Italiji zelo dobri časi za slikarstvo. Bila je prva ženska, ki so jo sprejeli na umetnostno akademijo v Firencah. Kot najstnica se je v očetovi delavnici (tudi on je bil umetnik) naučila vsega o barvah in tehnikah. Ponosen je bil na njeno izjemno nadarjenost in je zanjo najel zasebnega učitelja, znanega umetnika. Tudi ona ni imela sreče. Njen učitelj jo je nekega dne v ateljeju surovo posilil. Med sojenjem so Artemisio mučili s palčnim vijakom, da bi potrdili, da je govorila resnico. Posiljevalca so obsodili na izgon iz Rima, vendar sodbe nikoli niso izvršili. Preselila se je v Firence in nadaljevala s slikanjem hrabrih in pomembnih del, v katerih je pogosto prikazovala kljubovalno povezovanje žensk ali njihovo zmago nad moškimi. Njeno slavno delo Judita obglavi Holoferna se nahaja v muzeju Uffizi, Narodna galerija v Londonu pa je pred kratkim kupila njen avtoportret ter načrtuje samostojno razstavo njenih del – prvo te vrste neke umetnice. (V njihovi zbirki se nahaja več kot 2.300 del, od tega so jih 23 izdelale ženske. Namesto vas bom izračunala: to predstavlja en odstotek!)

Umetniška izjemnost je pogosto združena s hudimi preizkušnjami.

Primer: Vincent van Gogh si je odrezal uho. Toda posilstvo, mučenje in verjetno zastrupitev presega vse ostalo. Za genialne ženske je bilo to (na žalost) nekaj običajnega.

Če boste imeli priložnost za ogled del katere koli od navedenih renesančnih žensk, vam jamčim posebno zadovoljstvo – njihova dela so silovita in zanimiva. Po mojem mnenju so enako dobra, če ne boljša od nekaterih slik tedanjih genialnih slikarjev. Preden mi bo kak umetnostni kritik vzvišeno nasprotoval, naj poudarim, da je skrajni čas, da prekinemo njihovo govorjenje o mojstrih (nikoli mojstricah) v umetnosti. Kako sploh presojamo genialnost v umetnosti? Ko gledamo sliko, da bi ugotovili njeno genialnost ali izvirnost ali ceno, kakšne standarde pravzaprav uporabljamo?

Všeč so mi dela Judith Leyster, slikarke iz holandskega zlatega obdobja v 1600-ih, ki je slikala prešerne podobe, podobne onim slovečega umetnika Fransa Halsa. Tisti čas je bila poznana, pozneje pa pozabljena. Delo, ki sodi med najboljše Halsove slike, Vesela druščina, je v Louvru viselo do leta 1893 – takrat se je zgodilo nekaj presenetljivega.

Ugotovili so, da je sliko izdelala Judith Leyster. S Halsovim ponarejenim podpisom so prekrili njen podpis. Neprijetnosti in tožbe so se kar vrstile. Slika, ki so jo kot mojstrovino hvalili 200 let, je nenadoma izgubila na vrednosti, postala je brezvredna – ker jo je naslikala ženska…

Pri vrednotenju kake umetnine se redko zanašamo zgolj na svoje oči. Upoštevamo mnenja kritikov in zvezdni status umetnika/ce. Če smo kako sliko videli že prej, nam je bolj všeč. Med najbolj slavnimi slikami na svetu je Mona Lisa, pred njo se v Louvru vsako leto zvrsti okoli sedem milijonov ljudi. Toda ta umetnina ni bila posebej znana pred letom 1911, ko se je znašla v središču svetovne pozornosti in sočnega škandala zaradi kraje. Malo se je celo omenjalo vpletenost Picassa, ki pa ni imel nič z zadevo. Izkazalo se je, da je bil tat nezadovoljen uslužbenec Louvra; možakar se je skril v omaro s čistili in metlami, ter nato s sliko pod pazduho preprosto odkorakal iz muzeja. Dan ali dva ljudje niso niti opazili, da je slika izginila.

Ko sem pred kratkim obiskala Louvre in odšla v dvorano 6, se je pred sliko gnetla množica ljudi, ki so delali samoportrete pred platnom. Gneči sem se ognila tako, da sem se sprehodila po dvorani in si raje ogledala sijajna dela Tiziana, Veroneseja in Tintoretta – nekatera so mi bila veliko bolj všeč od Mone Lise. Toda Mona Lisa je bila zaščitena z debelim neprebojnim steklom s posebnimi LED lučmi in dvema »osebnima« varnostnikoma. Zavedela sem se, da čemur v umetnosti pravimo veliko ali genialno, ni vedno v zvezi z očitnim, dejanskim talentom ali dosežkom. In spet smo pri slavi, zvezdništvu. Postavite slike Elisabette Sirani za neprebojno steklo in dobili boste svetovni hit. Bi se dalo spremeniti presojanje del velikih umetnic s čaščenjem in pozornostjo, kakršno se namenja Mona Lisi?

Neko popoldne sem o tem klepetala z Lindo Gordon, profesorico zgodovine na Univerzi New York. Bila je med pionirskimi zgodovinarkami v 1970-ih, ko je začela preučevati ženske in spol in družino kot akademsko tematiko. Ena njenih knjig se ukvarja z genilano fotografinjo Dorotheo Lange, ki je na film ujela nepozabne trenutke družin v obdobju velike depresije. Gordonova se zaveda, kako težko si umetnice priborijo pozornost. Ko je bila Dorothea Lange poročena s prvim možem, slikarjem ameriškega Zahoda Maynardom Dixonom, so njene vrhunske fotografije močno vplivale na njegov slog, toda vsa slava je pripadla njemu. Ona je služila za preživljanje in skrbela za otroke in gospodinjstvo, da je bil on prost in užival v genialnosti umetnika. »Osebno v njem vidim soproga iz pekla, toda veliko ljudi ima rado njegove slike, in te so se dobro prodajale,« je rekla Gordonova. Šele ko se je Langejeva drugič poročila, se je njena genialnost končno razcvetela. Njen drugi mož je bil profesor ekonomije, ki »jo je oboževal in podpiral, čeprav je znala biti precej težavna ženska.« Po njeni smrti se je posvetil objavljanju njenih del. »Bil je zelo poseben človek,« je dejala Gordonova.

Med sedenjem v njeni pisarni v Washington Square parku sem omenila Claro Peeters ter Mona Liso in moje presenečenje, da se dojemanje veličine morda začenja premikati.

»Pomisli, kdo določa, kaj je veliko, Vedno so bili moški,« je dejala z rahlim nasmeškom.

Moški (se razume) raje napihnejo svoje dosežke kot kogar koli drugega. To je res tudi, kadar ženske delajo v isti zvrsti umetnosti in so enako vešče kot moški. Gordonovo je tudi zanimalo, kaj se zgodi, ko je slog ženske drugačen od moškega. Ali vedno raje slavimo stvari, v katerih so moški dobri, kot one, kjer se izkažejo ženske? Gordonova osebno rada obiskuje razstave pletenin, keramičnih izdelkov in krpank.

Znajo biti čudovito zahtevni in divje izvirni – in so tradicionalni ženski izdelki.

»Zakaj torej obrtniški izdelki ne spadajo med umetnine?« me je vprašala. »Ali je ženska, ki nima uradnega potrdila o šolanju ali učenju, izdeluje pa čudovito keramiko, genialna? Lahko bi se reklo.«

Lahko bi rekli – mi. Ampak oni, kritiki in vplivneži in moški, ki določajo cene – oni gledajo drugače. Obrtne izdelke se povezuje z domom in običajno jih naredijo ženske, zato so kot makaroni in sir v svetu umetnosti – okusni in privlačni, vendar ne dovolj za visoko kulinariko.

Ker žensk niso sprejemali na študij v pariško Ếcole des Beaux-Arts, so njihova dela smatrali za umetnost izločenih (outsiderjev). Res neverjetno –moški izločijo polovico prebivalstva iz sodelovanja pri prevladujočih tokovih, ter ga nato označijo za »outsiderje«.

Na stran porinejo celo umetnost, ki na daleč spominja na tradicionalno obrt. Ko so dela kiparke Ruth Asawa pred kratkim razstavljali v newyorški galeriji, jih je umetnostni kritik v reviji The New Yorker označil za »zunajzemeljska« in »diafana čudesa«, ter ji pripisal preoblikovanje zgodovine umetnosti. Toda Asawa, ki je preminula leta 2013 v starosti 87 let, ni bila deležna zaslužene pozornosti za njene osupljivo lepe kipe. Kaj je bilo narobe? Kritik Andrea Scott je poudaril, da je Asawa razvila neobičajno tehniko kvačkanja žice po njenem potovanju v Mehiko, kjer se je seznanila z izdelavo košar.

»Zaradi uporabe domače obrti so njena dela odrinili na stran,« je dejala Scottova.

Samo pomislite! Izvirne in izjemne skulpture, ki jim pripisujejo preoblikovanje zgodovine umetnosti, ne dosežejo celovitega priznanja zaradi pridiha »domačnosti«. Njena dela so povezana z opravili, katerim se ženske po navadi posvečajo doma, zato je njihova vrednost vprašljiva. Škoda, da Asawa svojih del ni zasnovala na stvareh, ki gredo moškim dobro od rok – recimo začela vojne. Muzeji imajo navsezadnje zelo radi dela z moškimi liki v krvavih bitkah.

Ko začenjaš ugotavljati, kako ženske in njihova dela slepo spodkopavajo, se le težko zadržiš, da se ne razkuriš. To seveda nikomur ne koristi. Žal je tudi težko, da se ne bi začela spraševati, če ni vse zapostavljanje in spodkopavanje ter črtanje iz zgodovine imelo kanček smisla.

Taka negotovost je zakoreninjena na številnih področjih, ne le v umetnosti. Ko je filmska igralka Claire Foy igrala v Netflixovi seriji The Crown, je prejemala mednarodne pohvale in kopico priznanj. Po drugi sezoni izjemnih priznanj in časti so se razširile govorice, da je za svojo izjemno glavno vlogo prejemala manjše plačilo od Matta Smitha, ki je igral njenega soproga, princa Filipa. To podcenjevanje je bilo hudo napačno, nepošteno in celo šokantno. Kako, da igralka, ki je igrala kraljico – angleško kraljico, zaboga! –, ni bila najdragocenejši del v celotni igralski zasedbi? Ko je sporna zadeva prišla v javnost, so se producenti opravičili in popravili napako. Ljudje so se na družbenih omrežjih spraševali, zakaj se igralka (ali njen agent) že na začetku nista dogovorila za pravičen honorar. Foyeva je v nekem intervjuju priznala, da se tega ne bi niti spomnila. Ona je igralka. Mladim ženskam tako ali drugače dopovedujejo, da niso vredne toliko kot moški. »In tako sprejmeš tisto‚ Prav imate, nisem vredna več.‘ To namreč rečeš sama sebi, ko ti nekdo govori tako, in vsrkaš,« je razložila Foyeva.

Najsi si umetnica ali delaš pletenine ali igraš kraljico Elizabeto, nezavedno vsrkavaš sporočila, ki spodkopavajo tvojo veljavo. Foyeva je bila vesela, da je prejela nagrado Emmy in svetlečo nagrado Zlati globus za svoje delo, ni pa vprašala, če je njena vrednost enaka ceni njenega soigralca v manjši vlogi. Ko ti rečejo, da nisi genialna, da tvoje delo ni sijajno ali da si ne zaslužiš toliko denarja, ni veliko žensk, ki bi jim zabrusile »Motite se!« in odšle.

Toda preden se še katera od nas napoti po tem duhamornem predoru prepričevanja o manjši veljavi, naj vam ponudim objektiven dokaz za spremembo take slike. Tako kot v umetnosti in igralstvu so tudi v glasbi moški veljali več od žensk. Če ste odšli poslušat koncert kakega vrhunskega simfoničnega orkestra v Ameriki v 1970-ih, ste videli morje v črno oblečenih moških glasbenikov na odru. Samo okoli pet odstotkov je bilo med njimi žensk, a nekateri vplivni dirigenti so mislili, da je bilo tudi to preveč. Zubin Mehta, cenjeni glasbeni direktor filharmonikov v Los Angelesu, mož, ki je pozneje vodil newyorško filharmonijo, je bil neposreden glede tega.

»Preprosto mislim, da ženske ne bi smele igrati v orkestru,« je dejal Mehta. »Moški jih obravnavajo kot sebi enake, pred njimi si celo preoblačijo spodnjice. To je grozljivo!«

Malo predahnimo in pomislimo. Moški, ki je največjim svetovnim virtuozom omogočal priložnosti za sodelovanje, se je pritoževal, da so glasbeniki obravnavali glasbenice kot njim enakovredne kolegice.

Nekorektnost lahko traja več generacij, čeprav za to ni razumnih razlag. Ko enkrat prevlada pamet, se lahko začne pojavljati drugačna resnica. V 1970-ih se je veliko orkestrov začelo odločati za slepe avdicije, ko so kandidati/ke igrali za zaslonom, tako da so ocenjevalci lahko presojali samo njihove glasbene veščine.(1) Seveda noben ocenjevalec ne bi nikoli pomislil, da bi ga zavedlo oblačilo, hlače ali krilo violinista/ke. Seveda gre zgolj za kakovost glasbenega izvajanja! Jaz nisem kriv, če je večina boljših glasbenikov moških! Toda ko ocenjevalci niso mogli videti izvajalk/cev, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ženske so se odrezale precej bolje. Ekonomistki Claudia Goldin in Cecilia Rouse sta leta 2000 objavili raziskavo z naslovom »Orchestrating Impartiality«, v kateri sta analizirali podatke iz vrhunskih orkestrov. Prišli sta do osupljivega sklepa, da so avdicije za zaveso za 50 % zvišale možnosti žensk za napredovanje v naslednji krog izbiranja. Možnosti za sprejem žensk v orkester pa so se »večkratno« povečale.

Čeprav je bila njuna strokovna razprava polna tabel in grafov, je zadela na pravo struno ter bila deležna ogromne pozornosti. Opogumila je ljudi na raznih področjih, da so začeli razmišljati o ocenjevanju talentov in usposobljenosti. Pred njuno študijo se je zdelo razumljivo, da so v orkestrih prevladovali moški, ker so igrali bolje. Zdaj se več ne moremo slepiti. Raziskava je pokazala, da že glasno udarjanje visokih pet ob tla, ko kandidat/ka stopa na oder za avdicijo, vpliva na presojo ocenjevalca. Rešitev je precej enostavna. Večina orkestrov, ki se zanašajo na slepe avdicije, zdaj na tla položijo preproge, da se zadušijo zvoki hoje – ali pa se kandidati/ke sezujejo.

Vpliv tega posega je bil tako daljnosežen, da boste v večini vrhunskih simfoničnih orkestrov zdaj videli približno enako število moških in žensk. Pri newyorških filharmonikih oder napolni 55 glasbenikov in 45 glasbenic – precej presunljiva sprememba v primerjavi z letom 1960. V večini orkestrov so spremembe počasne, ker glasbenic/kov ne dodajajo, ampak nadomeščajo odhajajoče ali one, ki se upokojijo. Goldinova in Rouseova sta domnevali, da se del povečanja dogaja zaradi večjega števila žensk, ki prihajajo na avdicije. Toda znaten odstotek, po njuni oceni okoli 30 %, je neposredna posledica slepih avdicij.

Dokaz, da na nas vpliva spol, tudi ko mislimo, da ocenjujemo samo nadarjenost, je tako prepričljiv, da se zdaj tudi pri izbiri ljudi za veliko drugih poklicev odločajo za slepe avdicije. Pisci besedil za večino nočnih televizijskih pogovornih oddaj so bili samo moški. Leta 2008 je Steve Bodow kot izvršni producent oddaje The Daily Show na Comedy Central (takratni gostitelj je bil Jon Stewart) prosil, naj mu posredujejo besedila brez omembe imen, opremljena samo s številkami. V prvem anonimnem krogu je zaposlil tri nove pisce besedil – od tega sta bili dve ženski. Kmalu je ugotovil, da je zaposloval več žensk in pripadnic/kov manjšin. Pisali/e so mu izvrstne šale. Razkril je težavo, ki se je dogajala na vseh ravneh zaposlovanja ustvarjalk/cev. Če bi moški na šali videl žensko ime, mu morda ne bi šlo na smeh. Toda če je dobra šala prispela pod številko 42 – potem ga je pa zvijalo od smeha.

Bravo, napredujemo! Sijajne ženske v glasbi in komedijah dobivajo priložnost. Nikar še ne ploskajte! Dogajanje je podobno stari igri Whac-A-Mole – ko rešiš en problem, se pojavi naslednji. Pri newyorških filharmonikih igra precej več žensk kot nekdaj – toda od njih zahtevajo, da so oblečene v črne večerne obleke do tal ali ohlapna krila. Hlače, v katerih bi lažje igrale? Ne, ne. Poskušaš igrati genialno, obenem pa te skrbi, da se bo tvoje krilo zataknilo v kako od tipk na inštrumentu. To se je primerilo Julie Ann Giacobassi, angleški igralki na rog, ko je v 1980-ih igrala v orkestru San Francisca. Da se ji kaj takega ne bi ponovilo, si je raje kupila frak, kakršne oblačijo glasbeniki. Na nekaterih koncertih so se ji posmehovali, orkestru pa se je posvetilo in je frake proglasil za obvezno oblačilo za vse. Hočete genija? To je genialnost odločne ženske.

Ko je bila zadeva z ženskami v orkestrih (večinoma) rešena, se je pojavila težava z izpostavljenim položajem dirigenta. Slepe avdicije za ta položaj ne pridejo v poštev, ker je vsak gib in izraz obraza del predstave. Prva ženska, ki so ji zaupali vodenje enega od velikih ameriških orkestrov, je postala leta 2007 Marin Alsop pri baltimorskih simfonikih. Takrat je rekla, da »je počaščena kot prva«, a hkrati »prizadeta, ker smo tega leta, v tem stoletju lahko ženske nekje prvič«.

Še nekaj osupljivega to leto in to stoletje: Ruski dirigent Vasilij Petrenko se je nedavno pritoževal, da je »čedno dekle na odru« moteče za glasbenike. Takim neumnim in zastarelim pripombam se sicer lahko smejimo, vendar imajo svoj vpliv. Dirigent je zelo viden vodja orkestra, in moški, ki hočejo zaščititi svoje položaje, navajajo čudaške razloge, zakaj ženske ne bi smele biti na čelu upravnih odborov, vojaških vodov ali simfonikov. Ojej, celo tako nesmiselne pripombe kot je onega Rusa, postanejo del sprejetih modrosti. Dirigentke so še vedno tako redke kot ptice pevke v zimskem času.

Ženske so bile izključene tudi kot skladateljice klasične glasbe, kar mi je dalo misliti še bolj kot dirigiranje. Kaj je tako posebnega glede spola na notnem zapisu? Da bi to ugotovila, sem poiskala Roberta Beaserja, dolgoletnega predsednika oddelka za skladanje na konservatoriju Juilliard. Oklicali so ga za enega najbolj dovršenih glasbenikov njegove generacije, vendar mu še vedno pravim Bobby, ker sva skupaj obiskovala srednjo šolo. Ko sva se dobila na kosilu v restavraciji nasproti Lincolnovega centra, sem se morala opomniti, naj mu pravim Bob.

Njegova nadarjenost je bila očitna že v srednji šoli. Pri šestnajstih letih je napisal veliko orkestrsko skladbo, ter jo je premierno dirigiral z bostonskimi simfoniki. Kot najmlajši glasbenik je prejel ugledno nagrado Rome Prize. Njegova soproga Kati Agócs je tudi skladateljica, in Bob mi ponosno pove, da je njuna petletna hčerka Olivia zelo nadarjena. Nato hitro doda, da je najpomembneje, kako uporabiš talent in kaj narediš iz njega. Ljudje naj se ne bi hvalili s prirojenimi nadarjenostmi, ampak s tem, kako jih znajo najbolje uporabiti.

Beaser razume, da je bilo za ženske, ki so hotele biti skladateljice, zadnjih 600 let težko obdobje, vendar je prepričan, da gre zgolj za problem družbenega pričakovanja in nima nič skupnega s prirojeno sposobnostjo. Obupuje, ko ljudje poskušajo posploševati glede moškega in ženskega sloga skladanja. Tisto jutro je delal s študentom, ki »piše najbolj zateženo glasbo«, in je slučajno tudi mlada ženska iz Singapurja. »Nadarjenost ni ena sama stvar – veliko je ovinkov in serpentin na poti do čaščenja edinstvenosti posamezne osebe,« je dejal.

Omenila sem Susano Wollenberg, profesorico, ki sem jo obiskala na Oxfordu, ter razpravo pred veliko leti, kjer je bilo vprašanje, zakaj ni bilo žensk Beethovnovega kalibra. Beaser je nejeverno zmajal z glavo. »Morda potrebujemo drugačen pogled na zadevo. Saj tudi moških Beethovnov ni bilo več – in jih tudi ne bi hoteli imeti več,« je dejal. Tak kot je bil, je bil Beethoven čisto v redu. V resnici se lahko le nadejamo skladateljev in skladateljic, ki bodo človeštvu dali/le nova izvirna dela. »Veselimo se tega,« je dejal. Menil je, da ima vsak genij sebi lasten proces, Mozart in Beethoven sta dobra primera za to. Mozart je pisal z lahkoto in spontano, glasbeni navdih se je skozenj pretakal kot voda. Ni se veliko popravljal in menda je noč pred premiero opere Don Giovanni napisal sijajno uverturo v le nekaj urah. (Enako zgodbo se govori o Figarovi svatbi). Nasprotno je Beethoven naporno delal, da je prišel do želene glasbe. Mučil se je, črtal, dodajal note in nikoli ni bil zadovoljen. V njegovih notnih zapisih se vidijo neskončne spremembe in popravki. Toda Beethoven je bil med prvimi umetniki, ki so navdihnili romantično sodobno vero v genialnost – skoraj mitološki pogled naravnega talenta, ki se je po Beaserjevem mnenju ujemal s »sindromom moške prevlade, ki podpira samo sebe«.

Veliki umetniki na vsakem področju vedo, za kaj so nadarjeni in za kaj niso, posvečajo se težavam, sestavljajo najboljše delčke, razvijajo svoje tehnike in umetniško osebnost. Beaser svojim študentom/kam pove, da je ustvarjanje umetnine hoja med ovirami in čeznje. O številnih genijih in skoraj genijih ter nekaterih iskrivih posameznikih, ki jih je srečal v svoji karieri, ve, da je treba vsak talent negovati, spodbujati in razvijati. Nekaj redkih žensk, ki zdaj pišejo glasbo ali vihtijo taktirko za velike orkestre, v sebi združujejo glasbeno genialnost z neuklonljivo vztrajnostjo. Morda naletijo na več ovir, vendar je premagovanje le-teh del lepote v njihovem poklicu.

Po kosilu z Beaserjem sem si na youtube ogledala posnetek mlade dirigentke po imenu Alondra de la Parra. Orkestru je dirigirala s tako radostjo in energijo, glasba je zvenela tako živo, da bi Alondro z veseljem okronala za genialno dirigentko. Vodila je vrhunske orkestre širom sveta, pred kratkim pa so jo imenovali za glasbeno direktorico simfoničnega orkestra Queensland. De la Parra je (pozor!) prva ženska v Avstraliji, ki dirigira velikemu orkestru.

Marin Alsop ima prav, ko pravi, da je zdaj, to leto in v tem stoletju skoraj žalostno sporočati o takem prvencu. Toda pot de la Parre je bila njej svojstvena genialnost. Rodila se je v New Yorku, odraščala v Ciudad Mexicu in pri triindvajsetih letih je ugotovila, da če si genialna ženska s taktirko v roki, se bo težko našel kdo, ki ti bo ponudil priložnost. Kot velika ljubiteljica latinskoameriške glasbe je osnovala Philharmonic Orchestra of the Americas – že samo to je nekakšna genialnost. Samo ime zveni, kot da so že od nekdaj na sceni. Njihov prvi album je bil deležen pohval kritikov ter pozornosti občinstva, v vsega nekaj mesecih je postal platinast. De la Parro so hvalili zaradi njene karizmatičnosti in domiselnosti ter spreminjanja klasične glasbe z novim slogom in energijo. Novo, drugačno in pogumno. Genialna glasbena inovativnost, prenovitve. Članek, ki sem ga prebrala, jo je opisoval kot najbolj navdušujočo novo dirigentko zadnjih let. Avtor članka jo je hvalil zaradi njene ustvarjalnosti, glasbenega sloga ter navdihujoče izvirnosti. Na koncu je malo provociral bralstvo: »Smo povedali, da je ženska? Ne? V redu.«

Res v redu. Če res ne bi opazili, ali nam vsaj ne bi bilo mar glede spola rogista, dirigenta ali umetnika, bi njihova dela in izvajanje lahko gledali in ocenjevali iz bolj uravnotežene perspektive. Toda da se ne zmeniš, ne pride samo od sebe – dejansko je to zelo težko doseči. Zato še ena zgodba. Ena sodobnih genialnih skladateljic je Kaija Saariaho, o kateri je sloviti glasbeni kritik Alex Ross zapisal, da »ustvarja oceansko razsežnost zvokov, ki se »premikajo pred ušesi ter drhtijo s prikritim življenjem«. Njena opera L‘ Amour de Loin je tako sijajna in izvirna, da je Ross dejal, da se zdi, kot da »zveni ne le v prostoru, ampak tudi v umu«. Toda ko so jo leta 2016 predvajali v Metropolitanski operi, je bila njena opera prvo delo skladateljice v več kot enem stoletju.

Saariaho je izrazila osuplost, kako počasi se spreminjajo stvari.

Povedala je, da ji je njen učitelj, ko se je v Helsinkih vpisala na akademijo, dejal, naj desetkrat dnevno stopi pred ogledalo in si reče: »Zmogla bom!«

Zmogla je, uspela. Opazili so njeno glasbeno genialnost. Te sijajne in vztrajne ženske so pravi navdih. Toda zakaj njihova genialnost tako stežka zasije, sem se spraševala. Zakaj so potrebne slepe avdicije in preproge, ki zadušijo udarjanje visokih pet? Zakaj moški nimajo radi dirigentk? In zakaj je treba čakati sto let, da v Metropolitanski operi izvedejo opero, ki jo je napisala ženska? Svojčas so moški vladali svetu zaradi njihove (običajno) večje mišične moči, toda minilo je že nekaj stoletij od takrat, ko je nekaj veljala le telesna moč. Genialnost v glasbi ali komedijah ali umetnosti nasploh zahteva zelo drugačno vrsto moči. Ženske jo imajo tako kot moški – vendar potrebujejo okolje, kjer jo prepoznajo, negujejo in podpirajo. Zakoreninjene interese se težko obrne. Toda ko spoznaš zapreke, jih lahko začneš tudi podirati.





5. poglavje




Zakaj so Italijanke v matematiki boljše od tebe

Med najbolj priljubljenimi geniji na svetu je Sherlock Holmes – izmišljeni detektiv, ki iz najmanjših podrobnosti lahko potegne neverjetne sklepe. Med odraščanjem sem prebrala vse zgodbe o njem v debeli knjigi, ki jo je moj ded kupil za en dolar na razprodaji. Prodajali so jih po požaru v bližnji knjigarni, zato so bili listi sajasti, platnice pa so smrdele po dimu. Knjigo sem imela rada, ker je bila enako posebna kot genij, opisan na njenih straneh.

Holmes, čudaški, prodoren genij, ki bi vam lahko rešil življenje (ali vsaj našel diamant), je bil zelo priljubljena pojava. Seveda je izmišljen, kljub vztrajanju mnogih, da ni. Ko je v zgodbi, objavljeni leta 1893, Holmes umrl (avtor Arthur Conan Doyle ga je »oživil« čez deset let), so ljubitelji s črnimi žalnimi trakovi na rokah protestirali po ulicah.

Zvezdniška druščina pisateljev in razumnikov je leta 1934 osnovala Baker Street Irregulars kot elitni forum za razprave o umetnosti, književnosti in Sherlocku Holmesu – in do leta 1991 vanj niso sprejemali žensk. Stari dečki so bili veliko bolj seksistični od njihovega junaka. Morda se jim je zamerilo, ker je v eni od zgodb Holmesa prelisičila pametnejša in celo bolj zvita Irene Adler. Holmes jo je nato vedno imenoval za »žensko«. Tako enako kot moški stoletja pred njimi so tudi fantje iz Baker Street Irregulars ugotovili, da izključitev vseh žensk pomeni, da se jim nikoli ne bo treba spopasti s kako Ireno Adler.

Sherlock Holmes ostaja priljubljen junak, njegovo genialnost zadnja leta upodabljata Robert Downey ml. v filmih, ter Benedict Cumberbatch v sijajni TV seriji BBC. (Cumberbatcha bi lahko gledala ves dan.) Genialni opazovalec in logik, ki vidi stvari, ki jih ostali spregledamo, je postal del naše kolektivne podzavesti. Takoj razumemo vrste genijev kot je zvezda TV serije House dr. Greg House, čigar Holmesov slog sklepanja je reševal življenja in seriji zagotovil osem sezon visokih ocen.

Če v pop kulturi iščete sijajno genialno žensko, jo je malo težje najti. Oddaje z genialnimi liki prikazujejo samo moške. Ko je Jodie Foster režirala in igrala v filmu Mali mož Tate (Little Man Tate) o materi samohranilki in njenem genialnem sinu, so se nekateri kritiki spraševali, če je fantek morda prikazoval izkušnjo Fosterjeve kot čudežne deklice. Če je tako, potem razumem, zakaj otrok ni bil deklica, saj pod a) deklic ne prikazujejo kot genialk, in pod b), socialne težave genialne deklice bi bile mnogo bolj zapletene od zmogljivosti tega filma.

Morda je najbolj priljubljen lik genialke v pop kulturi zadnje čase Amy Farrah Fowler iz TV serije The Big Bang Theory (pri nas Veliki pokovci). Oddaje so prikazovali dvanajst sezon in so bile med najbolj priljubljenimi komedijami. Na začetku so bili v središču dogajanja sijajna, ampak malo čudna znanstvenika Sheldon in Leonard (izvrstna igralca Jim Parsons in Johnny Galecki), nekaj njunih genialnih nadležnih kolegov in njihova čedna soseda Penny (nadarjena Kaley Cuoco), stanujoča na koncu hodnika. Amy se je pojavila po nekaj sezonah, zanjo se je vnel Sheldon. Oddaje so morda nehote pokazale diametralne možnosti pripadnic ženskega spola. Mlado dekle, ki gleda oddaje, bi sebe lahko videlo v liku sosede kot je Penny – seksi blond natakarica, ki v vseh fantih vzbuja poželenje. Ali pa v podobi Amy, raztresene nevroznanstvenice, ženske z dobrim srcem in s slabo garderobo, katera se lahko prička s pametnimi fanti, ker je po svoje genialna.

Kdo bi bila pa ti raje?

Jaz bi izbrala Mayim Bialik, igralko, ki je upodabljala Amy. Bialikova ni zgolj igrala znanstvenice, ona je dejansko znanstvenica, doktorirala je iz nevroznanosti na univerzi UCLA. Je tudi mamica dveh fantkov, avtorica nekaj knjig ter zelo prisotna na družbenih omrežjih. Zabavna, nadarjena, preudarna, pametna punca, vsak bi bil rad tak.

Bialikova je bila kot najstnica zvezda TV oddaje Blossom. Ko se je ta po petih letih iztekla, se je vpisala na univerzo ter po sedmih letih študija in raziskovanja doktorirala. Šali se, da se je vrnila k igralstvu samo zato, ker je potrebovala zdravstveno zavarovanje. Njen agent ji je priskrbel avdicijo za The Big Bang Theory, za vlogo Amy. Ko je producentu predala svojo fotografijo in življenjepis, kjer je navedla tudi igralske izkušnje, je pod »Ostalo« vnesla »doktorat iz nevroznanosti«.

»Je tole šala?« jo je vprašal.

»Ne, to je resnica, imam doktorat. Nisem vedela, kam bi napisala v svojem življenjepisu.«

Bialikova se od srca nasmeje, ko pripoveduje to zgodbo. Rada ima znanost, in svoje raziskovanje je vzela resno (doktorirati ne moreš drugače). Vedela je, da bi v življenjepisu za Hollywood njeni akademski dosežki veljali enako, kot če bi napisala, da »ljubi jogo« ali da obvlada »deskanje«. Za trdo delo je zdaj prišlo poplačilo. Producenti serije so se odločili, da bo Amy nevroznanstvenica.

»Verjetno so pomislili, da bom lahko popravljala znanstvene napake, ki bi jih naredili pisci,« se pošali.

Toda Bialikova je svojo vlogo vzela zelo resno. »Zame je zelo pomembno, da si dekleta, ki me gledajo, rečejo ‚Tudi jaz sem lahko znanstvenica‘,« je rekla. V nekem trenutku je vztrajala, da je bilo zanjo bolj pomembno navdihovati pogovore o ženskih vzornicah v znanosti, kot sodelovati na podelitvi nagrad Emmy ali obvladati natikanje umetnih trepalnic – sicer je oboje ponosno storila.

Bialikova mi je povedala, da kot nevroznanstvenica verjame, da so med moškimi in ženskami določene razlike, vendar da je »bolj zanimivo najti skupna čustva in skupno psihološko dogajanje ter doumeti, da smo v bistvu narejeni iz istih snovi.« Opogumljanje fantov, da spregovorijo o svojih občutkih, ali spodbujanje deklet, da so brihtne in se lahko kosajo s fanti, »ne bo pokvarilo slike o človeški vrsti«.

Vprašala sem jo, kaj meni o različnosti med Amy in Penny. Je bilo lažje biti malce neumna, toda dobrosrčna Penny, ali nenavadna, včasih čudna genialka Amy?

Vzdihnila je. »Dovoljevati moramo obe vrsti žensk, a tudi obe vrsti moških,« je odgovorila. Razume, da si nekateri ljudje želijo zgolj občudovanja zaradi njihovega videza. Toda opozorila je na še eno osebo v seriji, Bernadette, ki jo je igrala Melissa Rauch. Tudi Bernadette je bila znanstvenica, ki »je nosila prikupne naglavne trakove in obleke, medtem ko je bila Amy zelo staromodna. Obedve imata vznemirljivi in hvaležni poklicni karieri. Obe živita v skladnih in izpolnjujočih razmerjih po lastni izbiri. Našim dekletom je treba prikazati različne možnosti«.

Na koncu enajste sezone (cela večnost na TV programih) predvajanja se Amy in Sheldon poročita. Parček je zamujal na ceremonijo, ker sta se zamotila z reševanjem pomembnega znanstvenega vprašanja. Amy je bila vznemirjena, ko je prej z Bernadette in Penny odšla kupovat poročno obleko. Po pomerjanju lepih oblek je izbrala grozljive naborke s čipkami in visokim ovratnikom. Prijateljici sta se zgražali, toda ko je šla proti oltarju, je bilo pomembno samo to, da smo se zavedali, kako lepo se je počutila.

Kar se tiče porok na TV, se je njuna meni zdela daleč najlepša. Všeč mi je bilo, da so scenaristi postavili znanost ob bok ceremoniji. Zaobljubi, ki sta si ju napisala Sheldon in Amy, sta bili ganljivi do solz, in na koncu smo videli, da sta dve osebi, ki sta vsaka po svoje izpolnjeni, lahko tudi človeški in čustveni, ko se odločita, da za vedno združita srci in razum. Njuna zveza je bila poplačana naslednjo sezono, ko se je serija iztekla tako, da sta Amy in Sheldon prejela Nobelovo nagrado za fiziko!(1) V kratkem nagovoru ob prejemu nagrade je Amy (oblečena v dolgo večerno obleko in s tiaro na glavi) mlada dekleta pozvala, naj spoznavajo radosti znanosti. »Če vam kdo reče, da ne morete, ga ne poslušajte!« je dejala. Epizodo je gledalo več kot 18 milijonov ljudi in morda so nekateri ugotovili, da je bilo to sporočilo v izmišljeni predstavi pristno in iz srca.

Bialikova mi je dejala, da »ne veš, kaj si lahko, dokler tega ne doživiš«.

Več kot vidimo žensk v knjigah, na TV in v filmih, manj osupljiva se nam zdi velika raznolikost človeških izkušenj.

Naše dojemanje ženskih in moških zmogljivosti povečini temelji na mitih, tradiciji in kontekstu. Ali se poznajo biološki vplivi? Seveda se, vendar se jih da okrepiti ali oslabiti s kontekstom – kje smo odraščali, s kom smo se družili, kakšna so pričakovanja. Vsi radi mislimo, da nadziramo lastne izbire, zato nas zna vznemiriti ugotovitev, kako na naše početje vplivajo družbena pričakovanja. Zadevo sem začenjala razumeti teoretično – toda stisnilo me je pri srcu, ko sem na King‘s Collegeu obiskala fizičarko Carlo Molteni. Tistega dne ni bilo predavanj, večina predavateljic/ev se je raztepla po svojih domovih ali na oddih ob morju. V naselju je vladala tišina, toda ko sem se povzpela do sedmega nadstropja zgradbe za fiziko, me je pred dvigalom pričakala profesorica Molteni. Na poti proti njeni pisarni sva šli mimo vrste praznih referatov, zato sem jo vprašala: »Ali danes delate samo vi?«

»Ne, mislim, da ne,« je odgovorila, nato pa se je nasmehnila, »No, morda pa vendarle.«

Samo okoli 7 % vseh predavateljev fizike na univerzah so ženske, tako da ni presenetljivo, če Moltenijeva nagonsko dela bolj zavzeto kot kdorkoli drug.

Na začetku pogovora mi je povedala, da je odraščala v majhnem italijanskem mestu in je bila del prve generacije v njeni družini, ki je odšla študirat na univerzo. Doktorirala je v Milanu, nadaljevala na Cambridgeu ter inštitutu Maxa Plancka v Nemčiji. Njene raziskave o atomskih reakcijah pod zunanjimi vplivi kot sta svetloba in tlak so mi opisali kot sijajne.

Vprašala sem jo, kje je našla pogum, da se je kot mlada ženska odločila za področje fizike.

Skomignila je z rameni: »Kjer sem odraščala v Italiji, se je od žensk pričakovalo dobro znanje matematike in fizike. Imam sestro in šest sestričen, večina jih je diplomirala iz znanstvenih panog. Imamo inženirko, fizičarko, kemičarko in arhitektko. Nihče nam ni rekel, da ne bi zmogle.«

Presenetilo me je, da je majhno mesto v Italiji tako odprtega duha.

Toda izvedela sem, da ljudje v njenem kraju niso bili posebej feministično usmerjeni – preprosto so imeli drugačno dojemanje o zmogljivostih moških in žensk. Družbena pričakovanja so pogosto zgrajena na skromni realnosti, vendar so tako globoko zakoreninjena, da nesorazmerno močno vplivajo na dosežke.

»Na jugu Sredozemlja je bolj nenavadno, da je moški boljši matematik od ženske,« je rekla. »Dokler nisem prišla sem, nikoli nisem slišala, da naj bi bile ženske slabše pri abstraktnih zadevah.«

King‘s College leži sredi Londona, vendar nobena kolegica Moltenijeve ni rojena v UK ali ZDA. Na fakulteti za fiziko delajo samo tri ženske (skupaj zaposlenih je 35), dve sta iz Italije in ena iz Grčije. »Če potrebujete fizičarke, jih je treba iskati tam,« mi je rekla Moltenijeva.

Usedla sem se in premišljevala, kako je mogoče, da rojstni kraj določa, če si dober ali ne v matematiki ali kaki drugi znanosti. Zdi se vendarle logično. Če bi odraščala v rojstnem mestecu Moltenijeve, bi govorila italijansko, krilila z rokami in imela čudovit recept za pomladansko pašto. Nič posebnega ne bi bilo tudi, če se ne bi bala odvodov in integralov ter bi poglobljeno razumela fotone in dvojno naravo valovanja. Na vsaki ravni učenja na nas vpliva, kar vidimo in izkusimo.

Ko pišem o italijanskem paradoksu, se zavedam, kako težek je občutek, da ti nisi samo ti – ampak oseba, ki jo je oblikovalo družbeno okolje s svojimi vplivi. Spreminjanje našega dojemanja o tem, kaj je naravno moško proti ženskemu (veliko manj, kot mislite) in kaj je kulturno (veliko več), je težko. Tudi če so podatki in dejstva neizprosni, jih je težko povezati s tem, kaj mislimo o sebi in lastnih sposobnostih.

Dovolj lahko je razumeti, da so ženske, rojene na jugu Sredozemlja, dobre v matematiki in fiziki, veliko težje pa je to prenesti na osebno raven. Prej boš razmišljala, da pri teh predmetih nisem dobra, in to nima ničesar skupnega s tem, kje živim. Pač…to mi ne leži.

Moč miselne naravnanosti in pričakovanj si lahko razlagam samo kot nekakšen družbeni placebo učinek. Zdaj že vsi vemo, da če poješ tableto sladkorja, za katero so ti rekli, da ti bo pregnala glavobol, obstoja precejšnja verjetnost, da se bo to res zgodilo. Naša pamet je dovolj močna, da lahko vpliva na delovanje telesa. Dovolj je močna, da spremeni tudi naše zmogljivosti.

Medicina dobro pozna učinek placeba. Določena njegova inačica deluje tudi pri preverjanju sposobnosti. Če misliš, da nisi dovolj pametna ali da si prikrajšana, ker si dekle, ti bo šlo slabše, kot če misliš nasprotno. Neka raziskava, ki me vedno začudi, je pokazala, da se Azijke dobro izkažejo pri preverjanju matematike, če se jih tik pred testom spomni, da so Azijke. Slabše se odrežejo, če se jih spomni, da so dekleta. Mogoče boste rekli, da je test iz matematike zgolj test iz matematike

– poznaš odvode in integrale ali jih pa ne obvladaš. Toda tvoj način razmišljanja in zaupanje vase sta ključna za uspešno rešitev katerega koli problema. Reci mi, da sem genialna, in lažje se bom spopadla z zapleteno enačbo ter jo rešila.

Ko sem bila še v srednji šoli, sem se veliko učila za izpit, na dan izpita sem bila prepričana vase in sem ga odlično opravila. Moja mama si je pošteno oddahnila, ko so prišli rezultati, ter mi povedala, da jo je hudo zaskrbelo, ko sem večer pred izpitom dobila menstruacijo. Slišala je bila namreč, da se dekleta med hormonalnimi ciklusi slabše odrežejo na preizkusih znanja. »Tega ti raje nisem omenila, ker sem pomislila, da bi morda postala živčna,« je rekla. Njena panika se name ni prenesla in gotovo sem zato dobila nekaj dodatnih točk na testu. Med ženskimi dosežki in njihovimi mesečnimi ciklusi zagotovo ni nikakršne povezave. Neskončno podatkov pa kaže na moč naše miselne naravnanosti. Če misliš, da boš pri matematiki slabša na začetku, sredi ali ob koncu meseca, potem boš zagotovo slabša.

Ženske ne morejo zasijati na področju, če dejansko niso v njem. Veliko javnih osebnosti, akademsko izobraženih ljudi in igralcev/k, vključno z Mayim Bialik, opogumlja dekleta za študij znanstvenih disciplin. Usmerjanje deklet v tako imenovane STEM predmete (science, technology, engineering, math – znanost, tehnologija, inženiring, matematika) je postalo nekakšna domača obrt. Lahko najdete poletne tabore za STEM, dodatne šolske programe in knjige. Pred kratkim sem v trgovini z igračami opazila cel kup rožnatih škatel z nalepkami, ki jamčijo, da bo vsebina pomagala talentom pri STEM. Na eni je bilo celo navedeno, da je »potrdila STEM«, čeprav nisem našla nobene agencije, ki bi izdajala tovrstna potrdila. Posebej mi je pritegnil pozornost komplet izdelkov za dekleta, ki je obljubljal učenje »lepe znanosti« s pomočjo lesketajočega se gela za ustnice in drugih lepotilnih izdelkov. Zdi se mi malce dvomljivo, ampak če bo kremasta obrazna maska iz avokada (na nek način) pomagala do Nobelove nagrade, sem takoj za.

Nadaljnje raziskovanje pa pokaže, da stvari niso tako preproste. V zadnjih dveh desetletjih se je marsikaj spremenilo, tako da so nekatere znanosti – vključno z molekularno biologijo, genetiko in nevroznanostjo – pritegnile veliko število žensk. Med doktorandi v teh panogah je zdaj že več kot polovica žensk. Neverjeten napredek! Zanimiv preobrat pri iskanju enakopravnosti pa opažamo v humanističnih vedah, kjer prevladujejo moški. Na študiju filozofije je osupljivo malo žensk. In moški tako prevladujejo na študiju kompozicije (naj spomnim na Beethovna in mojega prijatelja Beaserja), da je tam komaj 15 % žensk z magistrsko ali doktorsko disertacijo.

Kaj se dogaja? Da bi to ugotovila, sem se sestala s Sarah Jane Leslie, profesorico filozofije in dekanko na Princetonu. Na konferenci pred nekaj leti sta se s psihologom z newyorške univerze Andreiem Cimpianom razgovorila o različnih načinih za pojmovanje sposobnosti.

Nekateri ljudje svoj uspeh pripisujejo trdemu delu, drugi pa naravnim sposobnostim – presenetilo ju je, da na različnih področjih vidijo različno ravnovesje. Filozofi govorijo pretežno o tem, kako bister in nadarjen je kdo, kot da je rojen za filozofa. »Filozof, ki o svojem kolegu pravi, da je ‚res trdo delal na stvari‘ verjetno meni površno, ne trdo,« mi je dejala Lesliejeva. Psihologi nasprotno občudujejo trdo delo ter so nezaupljivi do prirojene genialnosti. Opravili so veliko raziskav, ki kažejo, da je bolje otroka pohvaliti za trdo delo kot za bistrost. Če misliš, da sta ti odločnost in vztrajnost v otroštvu pomagali do petice pri matematiki ali ustvariti 100 milijonov dolarjev vredno zagonsko podjetje, ko si odrasla, potem lahko dobro nadziraš svojo prihodnost. Tak uspeh boš lahko večkrat ponovila. Pripisovanje uspeha prirojeni bistrosti pomeni, da je šlo morda za kratek preblisk v glavi, ki ga ne moreš ponoviti.

Tisti večer je med večerjo nekdo postavil vprašanje, zakaj je v filozofiji tako malo žensk, v psihologiji pa tako veliko. Leslie in Cimpian sta se takoj spogledala in pomislila na njuno prejšnjo tematiko.

Je šlo morda za dojemanje omembe o trdem delu napram prirojeni genialnosti? Dogovorila sta se, da bosta opravila raziskavo in sčasoma pripravila poročilo, ki sta ga poslala 1.800 profesorjem in diplomantom na najboljših šolah v državi. Njuna hipoteza je bila, da nekatere panoge tako v znanstvenih kot družboslovnih disciplinah zahtevajo predvsem nadarjenost in prodoren um. Menila sta, da je nekatere druge možno obvladati z odločnostjo in vztrajnim delom. Domnevala sta, da čim bolj se o področju domneva, da je potrebna prirojena pamet, manj se bodo zanj zanimale ženske in nadaljevale podiplomski študij.

Raziskava je potrdila njuno hipotezo. Na področjih v kategoriji trdega dela – recimo molekularna biologija in psihologija – je zdaj okoli pol žensk. Panoge, za katere se smatra, da zahtevajo prirojeno nadarjenost in nerazložljive prebliske dognanj – denimo filozofija, fizika in skladanje glasbe –, v njih pa je še vedno le majhen odstotek žensk.

»Ugotovila sva, da ta prepričanja o genialnosti bolj kot vsi drugi dejavniki odločajo o udeležbi žensk na določenih področjih,« mi je med klepetom v njeni pisarni dejala Lesliejeva.

Zaključila je torej, da ženske vedo, da so zmožne trdo delati, vendar redko kdaj mislijo, da so po naravi genialne. Le kako bi lahko?

Podobe genijev v pop kulturi so skoraj izključno moškega spola (ola, Sherlock Holmes in dr. House!), ženske se v teh vlogah ne prepoznajo. Ne odločajo se za področja, ki zahtevajo čisto genialnost. Izberejo si drugo področje.

Zanimiva ideja. Ker imajo znanstveniki morda radi raziskave o znanstvenikih, so se njune ugotovitve razširile po univerzah in nastal je celo poseben akronim – FAB za field specific abilty beliefs (prepričanja o sposobnosti za določeno področje). Posploševanje se ponavlja kot dejstvo. Izjemno uspešna mikrobiologinja, ki sem jo intervjuvala, mi je napol v šali dejala, da je uspela, ker »delam zelo trdo in to na enem od področij, kjer genialnost ni potrebna.«

»Vi ste genialni,« sem odvrnila.

Nasmehnila se je. »Toda glede na to novo raziskavo mi ni treba biti, kajne?«

Zaradi njenega samopodcenjevanja sem se začela spraševati, če so bile ugotovitve Lesliejeve in Cimpiana o razlikovanju pravilne – ali pa je šlo le za drugačen način za omalovaževanje uspešnih žensk. Prav res drži, da molekularno biologijo in psihologijo osvojiš s trdim delom, toda da potrebuješ naravne nadarjenosti in uvid za filozofijo in fiziko? Lesliejeva je rekla, da ni bila prepričana, če bi lahko katera koli raziskava potrdila razlikovanje, toda ko jim ljudje začnejo verjeti, »postanejo samoobnovljivi družbeno kulturni fenomeni«. Njena raziskava jim je dala še dodatno podporo.

Ko sem pozneje razmišljala o tej raziskavi, se mi je zazdelo, da bi ugotovitve lahko tudi obrnili na glavo ter prišli do zelo drugačnega sklepa. Kaj, če bi se na določenem področju nenadoma pojavilo več žensk? Bi postalo manj cenjeno in se ga ne bi upoštevalo kot področje, ki zahteva pravo genialnost? Nevroznanost in molekularna biologija sta verjetno bolje zastopani, ker je nekaj pogumnih žensk tam uspelo zgodaj in so postale vzornice, ki so navdihnile in opogumile druge ženske, da so jim sledile. Kolikor lahko sama povem, ti panogi zahtevata prav toliko prirojene genialnosti kot področja, na katerih še vedno prevladujejo moški – v filozofiji in računalništvu –, ampak tu se pojavijo samoobnovljivi družbeno kulturni fenomeni. Vseeno, kako nevarno, zlobno in napačno je tako sporočilo, ljudi obvešča, da če ženske uspevajo na nekem področju, mora le-to biti manj izzivalno in ne zahteva nobene naravne genialnosti.

Kar velja za dojemanje genialnosti, velja tudi za plačevanje zaposlenih. Obsežna raziskava je pokazala, da ko se več žensk zaposluje na določenem področju, se začnejo plače zmanjševati. Zdi se, da celotno področje postaja manj pomembno in vsi dobivajo manjše plače. Ko so se ženske začele uveljavljati v biologiji tekom zadnjih dvajset let, so se plače v biološkem sektorju znižale za okoli 18 %. Je biologija postala manj zahtevna in pomembna? Mislim, da ne. Dogaja se tudi nasprotno. Na začetku računalniške dobe, ko so ženske pisale programe, je bilo to slabše plačano, domnevno bolj preprosto delo. Ko so se jim pridružili moški, so se povečale plače in ugled – pa tudi prepričanje, da je potrebna genialnost za računalniškega programerja/ko.

S Cecilio Ridgeway, profesorico sociologije na Stanfordu, sva nekaj tednov prej klepetali o prepričanjih – o našem razmišljanju, da si nekateri bolj kot drugi zaslužijo spoštovanje ter da so boljši pri najpomembnejših zadevah. Ko to postane stereotip, začenjamo verjeti, da so nekatere skupine več vredne, koristnejše od drugih. Me razumete? Nagrajujemo stvari, ki jih delajo moški in jih bolj cenimo. Če so moški filozofi in računalniški programerji, no, potem morata filozofiranje in programiranje zahtevati določeno genialnost. Zato, ker družbeno pričakovanje pravi, da so geniji moški.

Pristranost se začne že zelo zgodaj. Pri šestih letih mladosti, če smo natančni. Vsaj taka je bila ugotovitev nedavno objavljene raziskave Lesliejeve in Cimpiana, v kateri sta majhnim otrokom pripovedovala zgodbo o »zelo pametni osebi«. Nato sta jim pokazala štiri slike – dva moška in dve ženski, ter jih vprašala, o kom je govorila njuna pripoved. Do petih let mladosti so dečki in deklice pokazali sliko osebe, ki je bila videti kot oni/e – fantki so izbrali sliko moškega, deklice pa sliko ženske. Pri šestih letih se je to spremenilo. Fantki so na vprašanje, kdo je bila tista »zelo pametna« oseba iz zgodbe, izbrali sliko moškega – deklice pa prav tako.

»Majhni otroci so neverjetni statistični procesorji,« je rekla Lesliejeva. »Na nakazani ravni izberejo statistične pravilnosti v okolju. Izberejo, katere vrste stvari gredo skupaj s katero drugo stvarjo. Ko dosežejo šest let, so dovolj izpostavljeni družbenemu poučevanju, da ponotranjijo »celoten ekosistem stereotipov – jezik za opisovanje različnih ljudi in poklicev, ter koga se opisuje kot genija.«

Povedano drugače: čeprav jim gre v šoli morda bolje kot fantkom (to je pogost pojav), so deklice dojele sporočilo, da naj bi bili dečki pametni. »Ne le, da so stereotipe ponotranjile deklice in mislijo, da niso pametne. Ponotranjili so jih vsi. Učitelji, starši ter pozneje profesorji, prav vsem se dozdeva, da deklice (ženske) ne morejo biti posebej nadarjene. Če katera hoče postati filozofinja ali fizičarka, mora prepričati marsikoga – sebe in druge – da bodo verjeli v to možnost. V družbenih vedah je ena največjih težav raziskovanja, da večkrat ni možno potrditi, ponoviti dognanj. Toda v tem primeru je ugotovitev Lesliejeve (žal) tako neizpodbitna, da jo boste zlahka ponovili s skupino otrok v vaši dnevni sobi. Na TV sem videla oddajo na osnovi raziskave, ki jo je bila opravila Lesliejeva: šestletnim otrokom so povedali zgodbo o »zelo pametni« osebi, ter jim pokazali slike – in res, deklice so vedno znova pokazale slike moških kot morebitnih genialcev. Matere deklic, katerim so pozneje pokazali posnetke, so bile v zadregi in osuple. Mislile so, da so svoje deklice vzgajale v smislu, da bodo lahko dosegle karkoli. Toda globoko zasidrano družbeno sporočilo v njih se je kljub temu prebilo na površje.

Ironija je, da Lesliejeva kljub vsem njenim raziskavam o področjih, ki zahtevajo genialnost, ne verjame prav močno v naravno genialnost.

»Vedno znova ugotavljamo, da je za kakršen koli pomemben dosežek treba vložiti ogromno dela in predanosti. Dejansko zavračam razmišljanje, da se karkoli vrednega ali koristnega doseže kar tako, da se pojaviš in si genialen/na,« mi je dejala.

Poudarila je, da je smešno govoriti, kako je nekdo »bog med ljudmi« in da je zanj vse tako enostavno. Manj razburljivo je poslušati, da se je prebudil vsak dan ob šestih zjutraj, se odpravil v laboratorij in trdo delal cel dan. Da ga je družba podpirala in ga priznavala ter da je nekdo poskrbel za vsakodnevna opravila (kuhanje, čiščenje, pospravljanje, nakupovanje), da se je lahko poglobljeno in močno posvetil določenemu podvigu. Omogočite ženskam tako podporo, in veliko več jih bo pokazalo genialnost.

Lutka Barbike, ki je programirana, da spregovori »Pouk matematike je naporen« je v svetu igrač povzročila vihar, ko se je leta 1992 pojavila na trgu. Ponesrečen vzorec se je ponavljal (ob spremljavi zavijanja z očmi) tako pogosto, da je postal bližnjica za zakoreninjen seksizem. Mnogi so poudarjali, da je bila Barbikina površna pripomba zgolj dodaten primer za povzročanje škode dekletom v šoli. Tudi zgodovina je zahteven predmet, prav tako šivanje in pletenje, toda dekletom se dopoveduje, da te predmete zlahka obvladajo – in res je tako.

Z Barbikami se nisem nikoli igrala, ko sem bila majhna – mislim, da celo pri petih letih nisem kaj prida dala na veliko oprsje in tanek pas. Preseneča me, da je ob vseh vprašljivih družbenih sporočilih, povezanih z nenavadno oblikovano modno lutkico, njen odpor do matematike obtičal v slepi ulici. Mattelovi ustvarjalci igrač verjetno niso premislili dvakrat o izgovorjenem stavku, saj se je ujemal z duhom časa. Barbika ni ustvarjala položaja, ampak je zgolj krepila predstavo, kakršno so imela družbena pričakovanja. Morala bi reči, da se je osupljivo zastarelo mnenje pravzaprav izkazalo za dobro stvar – Barbikin absurden stavek je razjasnil, da so pričakovanja pomembna, ter da ima izrečena misel posledice. Matematika je za dekleta težka predvsem zato, ker dekleta mislijo, da je matematika težka. Namestite v Barbiko drugačen stavek – »Računalniško programiranje je zabavno!« – in morda boste spremenili tako družbena pričakovanja kot tudi dejanske sposobnosti. (Seveda pa ne boste spremenili ničesar glede njenega smešno ozkega pasu.)

Zgodba se je nadaljevala tako, da se je Mattel odzval na razburjeno ugovarjanje ter lutke vzel iz prodaje, direktorica Jill Barad pa je pojasnila, da »nismo povsem razumeli dolgoročnih posledic, če dekletom rečeš, da je matematika težka«. Neprijetno, kajne? Baradova je bila prva ženska, ki je vodila veliko tovarno igrač, in ko je odšla iz Mattela, je pokasirala lepo odpravnino v višini 50 milijonov dolarjev. Ta punca pa je bila dobra v matematiki!

Družbene možnosti, pričakovanja in priložnosti ustvarjajo ali omejujejo žensko genialnost veliko bolj kot genetski potencial. Toda mnoge ženske (vključno z menoj) težko primerjajo vse podatke in raziskave z osebnimi izkušnjami. Ne vemo – in pogosto si ne znamo zamišljati – kakšna oseba bi lahko bile v drugačnih okoliščinah. Ne moreš začeti kot dekletce v majhnem italijanskem mestu ter videti, če boš končala kot dobra matematičarka. Ko se mučiš s premišljevanjem, kakšna investicija se bo najbolje obnesla za tvoj upokojitveni načrt, se pritožuješ, da s številkami ne znaš barantati. Nikoli ne pomisliš, koliko boljša bi lahko bila v bolj spodbudnem okolju. Ko vendarle poskušaš preseči družbena pričakovanja ter izkoristiti ves svoj potencial, imaš še vedno opravek z moškimi, ki ti dopovedujejo (včasih preveč uspešno) Ti si dekle! Ti tega ne zmoreš!

Genialnost še vedno obkroža Holmesova avra, zato je težko ugotoviti (ali globoko v sebi razumeti), kako nanjo vplivajo družbeni pritiski. Celotno vprašanje me spominja na nenavadne polemike v športu, ko so ženskam govorili, da so preveč krhke, da bi tekmovale v maratonu, prešibke za dvigovanje uteži, ter da nikakor ne morejo igrati hokeja, lacrosse ali nogometa. Nato so leta 1972 v ZDA sprejeli zakon Title IX in šole so začele odpirati igrišča in športna moštva za ženske. Korenita preusmeritev glede priložnosti ni spremenila ženskih teles, čeprav se je to domnevalo. Skoraj čez noč so ženske začele teči maratone, dvigati uteži in igrati vse moštvene športe. Niso se zanimale za športe, nenadoma pa so podrle ovire, ki so se prej zdele nepremostljive.

Če potrebujete dokaz, kako družbeni diktat vpliva na naša telesa in razum, pomislite na Katherine Switzer, ki je poskusila leta 1967 teči bostonski maraton, v obdobju, ko ženskam ni bilo dovoljeno teči na progah, daljših od 800 metrov. Prijavila se je kot K. V. Switzer, oblekla se je v sivo ohlapno trenirko. Po nekaj kilometrih teka je varnostnik opazil žensko na progi (moj bog!), zdirjal za njo, ji poskušal strgati štartno številko in jo zriniti s ceste. Switzerjevi je uspelo ubežati s pomočjo njenega fanta, ki je zaustavil preganjalca – in tekla je naprej. Na cilj je prispela po štirih urah in dvajsetih minutah.

Čez pet let so ženskam končno dovolili sodelovati na omenjenem maratonu in Switzerjeva se je s še nekaj ženskami pojavila na štartni črti. Zdaj je imela podporo. V redu je bilo, da je bila tam. Družbeno prepričanje o njeni zmogljivosti se je spremenilo. Po koncu tekme se je izkazalo, da je svoj čas izboljšala za celih petdeset minut! Zmagovalka med ženskami je bila za precej več od ene ure boljša od prvega dosežka Switzerjeve.

Zdaj, nekaj desetletij pozneje, so vrhunske maratonke hitrejše še za eno uro, kar pomeni napredek za dve uri! To je cela večnost v športu, kjer se napredki merijo v minutah in sekundah. Najboljši moški je leta 1972 dosegel cilj po dveh urah in petnajstih minutah – tak čas dosegajo ženske zdaj.

Kako, da so se ženske v tako kratkem obdobju tako močno izboljšale? Vse se je vrtelo okoli pričakovanj. Ko je Switzerjeva tekla prvič, so se ljudje zmrdovali in po cilju so ji dejali, da »ženske ne tečejo maratonov«. Pojavljale so se prestrašene govorice, da bodo ženske omedlevale ali umirale ali pa (zagotovo) nikoli ne bodo mogle imeti otrok.

»Zdelo se jim je nevarno – da smo bile prešibke, da nam bo izpadla maternica, da bodo noge postale velike in da nam bodo po prsih začenjale poganjati dlake,« zdaj pravi Switzerjeva. »Toda tek mi je dajal občutek svobode in moči. To sem hotela narediti in tudi sem naredila.«

V nedavnem članku o najboljši ženski slalomistki, mladi Američanki Mikaeli Shiffrin, je Nick Paumgarten, novinar revije New Yorker poudaril, da ljudje pogosto razmišljamo o čudežnih otrocih kot »utelešenju nenavadne genialnosti, z družbenimi pričakovanji nepokvarjenih bitjih, ki se jih ne da prekopirati ali znova narediti. A to ne drži.« Shiffrinova, je dejal, je »popoln primer za prevlado negovanja nad naravo, dela nad talentom.« Postala je izvrstna, ker je hotela postati izvrstna in je v to verjela. Starša sta ji pomagala na vsakem koraku, da je dosegla izjemnost. Očeta ni skrbelo, od kod bo štartala, ampak samo, kje bo končala. »Otroci s surovo atletsko nadarjenostjo le redko uspejo,« je dejal.

V športu ženske, ki verjamejo, da jim bo uspelo, res uspejo. To je podobno tudi v fiziki, skladanju glasbe in nevroznanosti. Navdihujejo me genialne in vztrajne ženske, ki se ne menijo za družbena pričakovanja ter dokažejo lastne sposobnosti. Ni nujno, da so zelo drugačne po svojih sposobnostih od mene in tebe, toda svojo nadarjenost so doživljale drugače. Naraven talent je lepa stvar, najsi gre za astrofiziko ali alpsko smučanje. Toda veliko pomembnejše je, da kot šestletno dekletce, ki ga vprašajo, kdo je zvezda, genij, oseba na vrhu, pokažeš na odraslo osebo, ki ti je najbolj podobna.





6. poglavje




Rosalind Franklin in resnica o ženskih možganih

Dosegli smo točko, kjer ne moremo govoriti o moških, ženskah in genialnosti, ne da bi se v prostoru soočili s slonom. Kolikor koli se že strinjamo glede zapostavljanja in moči ter spregledovanju nadarjenih oseb, o Gaussovih krivuljah, družbenih pritiskih in individualnosti, v sencah preži še nekaj drugega. To opažam, ko se z mnogimi pogovarjam o nezavedni pristranosti in mi prikimajo, odidejo pa z nezaupanjem v očeh. Nočejo mi reči, toda negotovost v njihovem izrazu mi pošilja vprašanje:

Da, prav, vse to je v redu,…, toda ali niso moški možgani drugačni od ženskih?

Preden poskušam odgovoriti na to vprašanje, naj vam povem o nedavnem srečanju s prijateljico, ki mi je pokazala svojega štirinajstmesečnega sinka. Z otrokom v naročju sem vstopila v dvigalo. Štirinajst mesecev je nežno in čudovito obdobje, otroček je zelo prikupen z velikimi očki in svetlimi lasmi, njegov nasmeh razsvetli vso okolico. Oblečen v moder jeans in majico se je oklepal lončka s tulcem, ki je bil na vrhu rožnato obarvan. Ne vem, zakaj sta mu starša kupila rožnat lonček – stanujejo v trdnjavi liberalcev na gornjem zahodnem delu Manhattna, tako da morda sploh nista opazila. Toda ženska, ki je vstopila v dvigalo v naslednjem nadstropju, je to opazila.

»Joj, kako prikupno dete,« je rekla. »Fantek ali punčka?«

Že sem ji hotela odgovoriti, a sem pomislila: Ali ni vseeno? »Otrok je otrok. Štirinajst mesecev mu je,« sem brihtno pripomnila.

Ni se zmenila za moj odgovor. »Najprej sem pomislila, da je fantek, a ko sem zagledala rožnat lonček, sem pomislila, to je punčka. Je tako?« je vprašala.

»Pri teh letih samo otrok,« sem rekla z nasmehom.

Potresla je otrokovo nogico, vendar sem opazila, da je bila v zadregi, kaj naj reče. Če naj bi rožnat lonček kaj pomenil, bi zagrulila, kakšen srček in kako lep je otroček. Če pa bi prevladale jeans hlačke, bi ga pohvalila, kako velik in čvrst da je. Brez mojega dodatnega namiga o spolu se ni mogla odločiti in je raje obmolknila.

Čutila sem njeno bolečino in ko smo prišli do hodnika, sem ji povedala o moji knjigi in moji raziskavi, ki je pokazala, da je toliko razlik med sposobnostmi moških in žensk (ter dečkov in deklic) izključno družbeno pogojenih. Ali ne bi bilo lepo, če bi jih nekaj izbrisali? Povedala mi je, da ima štiri otroke stare od deset do sedemnajst let, ter da jih je poskušala vzgajati brez stereotipov o spoloma. Deklici sta bili zalo različni od obeh fantov – to je vedno smatrala kot dokaz, da so bili »opremljeni različno«. Toda kratka vožnja z dvigalom in nekaj stavkov z menoj so ji odprli oči, je rekla.

»Verjetno pošiljamo signale tudi, ko tega nočemo,« je rekla.

Veselilo me je, da sem jo pridobila, toda misel, da smo moški in ženske opremljeni različno, da so nekatere razlike naravne in prirojene, je očitno globoko zasidrana v naši družbi. Toda iz različnih raziskav, ki so jih opravili nevroznanstveniki in sem jih prebrala, se ni zdelo, da bi to dejansko veljalo. Potrebovala sem več informacij. Tako sem se na hladno torkovo jutro odpravila v bohotno predmestje mesteca Lake Bluff, Illinois, na kosilo z Lise Eliot, nevroznanstvenico, ki raziskuje razlike – ali njihovo odsotnost – med možgani moških in žensk. Diplomirala je na Harvardu, doktorat je dosegla na univerzi Columbia, zdaj pa je profesorica na univerzi Rosalind Franklin.

Ko sva se udobno namestili v prijetni restavraciji sredi mesta, sem ji odkrito povedala, da še nikoli pred najinim stikom nisem slišala za šolo, kjer je zaposlena.

»Morda dokaz za to, o čemer se bova pogovarjali?« sem vprašala.

»Ironija, če nič drugega,« je odvrnila med smehom.

Nadarjena kemičarka Rosalind Franklin je sodila med ključne osebe, ki so odkrile zgradbo DNK, vendar dolga leta ni bila deležna nobenega priznanja. James Watson in Francis Crick sta pobrala vse, vključno z Nobelovo nagrado, nikoli pa nista v celoti priznala, da so jima njena odkritja omogočila velik naslednji korak. Ob uporabi tehnike, ki jo je sama razvila, je naredila rentgenske posnetke, ki so pokazali vijačno zgradbo DNK, Watson in Crick pa sta svoj model izdelala na osnovi njene raziskave.(1) Neki znanstvenik je za posnetke, vključno s posnetkom Photo 51, ki je jasno prikazal zgradbo DNK in jih je naredila Franklinova, dejal, da sodijo »med najlepše rentgenske posnetke katerekoli snovi kadarkoli« Watsonu se v njegovi knjigi o odkritju DNK

Dvojna vijačnica ni zdelo vredno omeniti ugotovitev Franklinove, toda njen enakovreden prispevek pri odkritju je postajal vse jasnejši. Svoja odkritja je predstavila na predavanju in v člankih, še preden sta Watson in Crick izdelala njun model, in preučila sta njene posnetke. Znanost je kumulativna, odkritja se vrstijo in nabirajo eden za drugim, tako da ni sramota priznati prispevek koga drugega – toda Watson si je zelo prizadeval, da bi Franklinovo izbrisali iz zgodovine. Nekateri znanstveniki temu pravijo najbolj nezaslišano omalovaževanje znanstvenice v zgodovini – če smo pošteni, je za tak položaj precej huda konkurenca.

Na zabavi ob njegovi 90-letnici sem se imela priložnost pogovarjati z dr. Watsonom, ki je bil domnevno malce v rožicah. Zabava je bila glasna, njegov glas tih, zato sem se morala nagniti k njemu, da sem ga lahko razumela – in ugotovila, da je še vedno užival v provokacijah. Potožil mi je, da feministke nimajo prav ter zatrdil, da so ga njegova mnenja o različnosti ras »spravila v težave, vendar so verjetno pravilna«. Nekaj časa sem ga potrpežljivo poslušala, ko pa mi je bilo dovolj, sem ga vprašala, kaj misli, kakšna je resnica o Rosalindi Franklin.

»Ona sploh ni vedela, kaj je gledala,« je dejal. »Morala mi je dati rentgenske posnetke, da sem doumel njihov smisel.«

Kaj res? Ko je Watson v soočenju leta 1953 podobno pokroviteljsko odpravil Franklinovo, ga je zavrnila, da je natančno vedela, kaj so ji povedali podatki. Takrat je ni hotel slišati in je prikladno pozabil. Na srečo je zgodovina naredila popravek ter je kljub prizadevanjem Watsona in njemu enakih uvrstila Franklinovo na seznam genialnih žensk.

In tako sem se pogovarjala s profesorico z univerze Rosalind Franklin. Verjela sem, da mi bo gospa povedala marsikaj o zmotah glede dela in možganov žensk. Ko sva naročili Cobbovo solato, mi je Eliotova povedala, da ima hčer in dva sina. Ko so bili majhni, jo je začela zanimati razlika med »rožnatimi in modrimi možgani«. Takrat se je pojavljalo precej raziskav, ki naj bi dokazovale fiziološke razlike med moškimi in ženskimi možgani – ter kako zaradi njih pride do različnih sposobnosti moških in žensk. Pomislila je, da bi napisala knjigo z razlagami, kako zgradba možganov in hormoni ter evolucijski trendi vplivajo na to, kdo smo in kakšne bi lahko bile naše prirojene sposobnosti.

»Toda nato sem začela iskati dejanske podatke o možganih, in stvari se nikakor niso ujemale. Iskala sem znanstveno dokazane razlike med odraslimi moškimi in ženskimi možgani, ter ugotovila – da nisem našla ničesar!«

Takrat so njene raziskave in njeno razmišljanje doživeli popoln preobrat. Spoznala je, da je bilo marsikaj, kar je bilo prikazano kot znanstveno, prikrito politično. V 1980-ih, na primer, so nekateri sociobiologi poskušali pokazati, kakšna je bila vloga evolucije pri razlikovanju sposobnosti moških in žensk. Nekatere študije so pokazale, da so imeli moški boljši prostorski vid, ženske pa so bile sposobnejše govornice. Kako to? Sociobiologi so nam razložili, da so bili naši moški predniki lovci, medtem ko so ženske vzgajale otroke ter se pogovarjale ob tabornem ognju. Ženske so razvile socialne veščine za zaščito družine! Moški so postajali dobri v potepanju naokoli in oprezanju za plenilci – drugače ne bi postali naši predniki!

»Res lepa razlaga, vendar za to ni nikakršnih oprijemljivih dokazov,« je rekla dr. Eliot. »Lahko si izmisliš zgodbo za razlago česarkoli, a to še ne pomeni, da je pravilna.« Razlage so povsem zanemarjale vse možne socialne ali kulturne vplive. Stephen Jay Gould, popularni znanstvenik s Harvarda je ovrgel evolucijske razlage ter jih primerjal s knjigo Rudyarda Kiplinga Just So Stories. Po njegovem mnenju je zgodba znanstvenikov o tem, »kako so ljudje postali dobri matematiki« enako razumna kot Kiplingova zgodba »kako je leopard dobil pike«. Zadnja je očarljiva pripoved, kjer igra vlogo tudi črna barva, ni pa posebej verjetna.

Eliotova se je strinjala z Gouldovim preziranjem evolucijske razlage. Toda njo so še bolj jezili domnevni dokazi nevroznanstvenikov, ki so se trudili, da bi razložili vse od pomanjkanja električark do prebitka fantov, ki ne marajo brati. Nevroznanstveniki so uporabljali visokotehnološke postopke, kot je slikanje z MRI napravami, ki lahko prikažejo določene dele možganov, ter fMRI posnetke, ki snemajo možgane v delovanju. (V bistvu pokažejo pretakanje krvi v različne dele možganov, s čimer razlagajo, kateri del možganov je dejaven.) Raziskovalci so ženskam in moškim zastavljali določene naloge, jih potisnili v fMRI napravo ter opazovali, kateri deli možganov so se »vklapljali« med reševanjem nalog. Upoštevali so rezultate, jih ekstrapolirali ter trdili, da razlike v velikosti in fiziologiji možganov pojasnjujejo dosežke moških v primerjavi z ženskami.

Eliotova se je lotila podrobnejšega preučevanja nekaterih podatkov ter delala tako imenovane »meta analize« – oziroma pregled vseh raziskav. Neki raziskovalec iz začetka 21. stoletja je na primer preučeval hipokampus – del možganov, povezan z depresijami, tesnobo in Alzheimerjevo boleznijo – ter ugotovil, da je pri ženskah manjši kot pri moških. To študijo so široki znanstveni krogi sprejeli kot pojasnilo, zakaj so ženske na splošno bolj dovzetne za taka stanja. Toda ko so Eliotova in njeni študenti zbrali podatke iz drugih poskusov ter preučili več tisoč meritev, niso ugotovili pomembnih razlik med hipokampusi obeh spolov.

Bolj kot se je Eliotova poglabljala v zbrane podatke, manj verodostojne so postajale omenjene študije. Razjezilo jo je, ko je ugotovila, da so zelo majhne in v bistvu nepomembne razlike napihnili preko vseh razumnih meja ter jih kar naprej ponavljali kot dejstvo. Neka raziskava iz Indije je trdila, da se moški in ženske zanašajo na različne načine razmišljanja – ti sklepi so polnili časopise, naslovnice, TV oddaje in internetne strani po vsem svetu.

»Govoriti o razlikah med spoloma je seksi, vendar se izkaže, da niso resnične,« je rekla Eliotova.

Njeno delo me je tako očaralo, da se naročene solate nisem niti dotaknila, ko sem si mrzlično zapisovala, kar sem slišala. Bila je zelo prepričljiva, njena raziskava je bila privlačna in razburljiva. Toda ali je imela prav, da moški in ženski možgani resnično niso tako različni? Veliko staršev mi je pripovedovalo, da ne glede na to, kaj so naredili, se jim je zdelo, da so njihovi sinovi in hčere kot dve različni vrsti. Fantje so se hoteli igrati z avti, dekleta pa so hotela imeti zabave ob čaju. Omenila sem novo znanko iz dvigala, kateri se je zdelo, da sta njena otroka različno »opremljena«.

Eliotova se je prijela za glavo. Podobna mnenja je že slišala in so jo razbesnela.

»Karkoli si že starši pripovedujejo, ljudje nismo že vnaprej določena bitja,« je dejala.

Možgansko deblo, ki se drži hrbtenjače, je središče za nadziranje dihanja in bitja srca ter vseh nagonskih refleksov osrednjega živčnega sistema. Zgrajeno je že v drugem trimesečju razvoja zarodka. Potem imamo možgansko skorjo, ki je ključna pri pomnjenju, zaznavnem zavedanju, mišljenju, govoru in zavesti. Ta del možganov ima pri novorojencu samo osnovno zgradbo. Dr. Eliot mi je povedala, da je v možganski skorji okoli 20 milijard nevronov, ki so na začetku deloma povezani med seboj, ne pa ob rojstvu. Sinapse in nevronske mreže se oblikujejo šele z učenjem.

»Višji sesalci se rodimo brez zapisov (tabula rasa) v možganih in se učimo od okolja,« je rekla. Večina učenja je družbenega – otroci so bitja, ki v glavnem posnemajo, kar vidijo.«

Ko sem pozneje premlevala povedano, sem ugotovila, da smo ob rojstvu »opremljeni« samo s stvarmi, ki se tičejo spola. Vemo, da dojenčki sprejemajo signale od ljudi, ki jih obdajajo. Spoznavajo obraze in čustva ter hrano, ki jim je všeč. V le nekaj več kot letu dni nekateri malčki spregovorijo po špansko, drugi pa začenjajo čebljati po francosko. Če bi oznanila, da je tako zgodnje blebetanje v dveh različnih jezikih prirojena veščina, bi se mi vsi smejali. Seveda ni, jezikov se naučimo. Malčki se kmalu ločijo na one, ki znajo reči hola ter one, ki rečejo bonjour.

In v tem je bistvo stvari. Če je tako očitno, da nikomur ni prirojeno, da bo jedel francoske rogljičke in recitiral francosko poezijo, zakaj bi sploh pomislili, da je genetsko določena ljubezen do lego kock? Izločitev družbenih danosti, potrebnih za učenje jezika, je veliko bolj zapletena od izbire, ali se od tebe pričakuje, da boš oblačila z naborki okrašena oblačila ali kavbojke z naramnicami.

To bi se morda vsem zdela prijazna akademska razprava, vendar ima globoke posledice. Ko sama sebi (ali svojim otrokom) enkrat rečeš, da so fantje »opremljeni« drugače od deklet, jih začneš obravnavati različno. In ko jih obravnavaš različno, jih spodbujaš in opoger učiš, da se obnašajo tako, kot si prvotno pričakovala. Prišli smo do definicije samoizpolnitvene napovedi.

»Ko učitelji vstopijo v razred, pozdravijo z "Dober dan, fantje in dekleta!", kar se nam zdi v redu. Toda kaj, če bi rutinsko pozdravili z "Dober dan, črnci in belci!"?« Eliotova je pomolčala in me pomenljivo gledala. »Ko razdeliš ljudi, jim sporočiš, da imaš različna pričakovanja za njih – in to je enostavno napačno.«

Natakar je stopil do naju in oznanil, da zapirajo restavracijo, zato sva plačali račun ter nadaljevali pogovor. Strinjali sva se glede družbenih vplivov ter močnih ovir, ki so ženskam preprečevali, da bi v njih videli genialne osebe. Povedala sem ji, da me skrbi, da bi se pokazala pristranost nekje drugje. Bi bile lahko pomembne nekatere razlike v možganih? Zadeva je lahko še vedno sporna.

Eliotova mi je naslednje jutro po e-pošti poslala raziskave drugih znanstvenikov o razlikah v možganih obeh spolov. Neka obsežna študija je navajala 18 imen sodelujočih raziskovalcev ter je vključevala pomembne akademike z različnih koncev sveta. Bila je dolga, tehnična in znanstvena raziskava, ki je (vljudno) izpostavljala nekatere najpomembnejše ugotovitve. Z rumeno barvo je bila na osmi strani označena informacija, da »človeških možganov… ni mogoče opisati kot ‚spolno dimorfnih‘«. Morala sem poiskati pomen. Spolni dimorfizem je prav to, kar se mi je zdelo – razlikovanje znotraj določene vrste, ki temelji izključno na spolu. Pomislite na moškega pava z njegovim pisanim repom ter majhno, rjavo ženko, in jasno vam bo, kaj je spolni dimorfizem. Vsi pavi se ponašajo s takim okrasjem, ženke pa ne. Toda v človeških možganih ne obstaja takšen dimorfizem. Znotraj skupin moških in skupin žensk so večje razlike, kot so pa med njimi. Nekatere ženske so intelektualno enakovredne bleščečemu okrasju, in enako nekateri moški. Ampak posploševati glede njihovih možganov kot skupine? Oprostite, toda taka razlaga je primerna za ptiče.

Veliko znanstvenikov zdaj deli mnenje Lise Eliot, da moški in ženski možgani v bistvu niso različni – in to velja tudi za sposobnosti. Pregledala sem toliko raziskav o moških in ženskih možganih, da me malce ščemi v očeh. Glavna stvar, ki sem jo izvedela, je, da nas zelo privlači razvrščanje stvari. V nevroznanosti je treba preseči ta problem, saj se raziskovalci po vsem svetu začenjajo strinjati, da so možgani le redko povsem moški ali povsem ženski. Ne da se jih lepo razvrstiti. Daphna Joel, profesorica psihologije in nevroznanosti na univerzi Tel Aviv, je analizirala ogromno podatkov iz posnetkov možganov ter je ugotovila, da so posamezni možgani skoraj vedno »mozaik« lastnosti. Nekatere lastnosti iz zgradbe in velikosti so pogostejše v moških, druge so pogostejše v ženskih, toda razvrščanje postane nesmiselno, ko gre za določeno osebo. Isto je ugotovila, ko je preučevala osebnostne lastnosti. V dopisovanju s Cordelio Fine, profesorico na univerzi v Melbournu, je sklenila, da v širokem obsegu spremenljivk »niti ena oseba ni imela samo ženskih ali samo moških značilnosti«. Saj to je v redu, kajne? Mozaik je veliko zanimivejši od puste modre stene.

Znanstvene raziskave nikoli niso tako določne, kot bi radi. Ljudje lahko secirajo in preobračajo razne raziskave možganov na najrazličnejše načine. Tisti, ki hočejo imeti prav na tej ali na oni strani, bodo našli podatke, ki podpirajo njihovo stališče. Toda zdi se, da raziskave jasno kažejo, da kakršne koli že so neznatne ugotovljene (ali zatrjevane) razlike, so v bistvu nepomembne na praktični ravni. Napačno je – če ne celo naravnost zavajajoče – da se jih napihuje v posplošitve, ki enostavno niso resnične na nobeni individualni ravni. Kot sta Joelova in Finova razložili, je »domislek o v bistvu ženskih in moških možganih ali značajih zgrešen«. Ko sem nekega dne prebrala kopico člankov in raziskav o moških in ženskih možganih, sem se odpravila na sprehod in poskušala celo zadevo doumeti. Zatopljena v razmišljanje sem se ozrla na svoje škornje št. 41. Nenadoma sem pomislila, da bi se od možganov preselili na stopala in uporabljali enake trditve. Moški imajo v povprečju večja stopala kot ženske – so torej njihova stopala sposobnejša? Seveda bi kdo lahko izpeljal raziskavo in ugotovil, da so večja stopala primernejša za spolz-ke površine, manjša pa za preganjanje po stopnicah. Spet bomo morali končati pri ločevanju posameznika od skupine. Moja mama je nosila obutev št. 43, moj prijatelj pa za moškega majhno št. 40. Čeprav nam povprečje nekaj pove, nobena prirojena razlika ne bo pomembna toliko, kot če nosiš čevlje z visoko peto ali tekaške copate. Zgradba kosti, spol in genetika lahko vplivajo na tvojo hojo – toda nič te ne bo tako oviralo kot par čevljev z ošiljenimi 10-centimetrskimi petkami.

V razpravi o možganih se prerekamo o malenkostih, najmanjših razlikah, ki nas delajo različne, medtem ko dejansko družbeni pritisk – da se moramo na primer oblačiti po zadnjih modnih zapovedih – spreminja drobne različnosti v velike. Ženske nismo ustvarjene za nošen-je visokih pet ali da si domišljamo, da je matematika težka. Družbene konstrukte sprejemamo kot dejstva, nato pa jih skušamo preučevati in razlagati s pomočjo nevroznanosti. Hočeš biti pametna ne glede na tvoj spol? Spomni se Nike copat in njihovega gesla Just do it, reci k vragu s pričakovanji! – preprosto uspelo mi bo!





DRUGI DEL

Genialne ženske so med nami

Zakaj ne bi vsaka ženska tako kot vsak moški upoštevala lastnega talenta.

-Madame De Stael

Kadar so moški zapostavljeni, je tragedija.

Kadar so zapostavljene ženske, je tradicija

-Letty Cottin Pogrebin





7. poglavje




Zakaj bi morala biti Fei-Fei Li na naslovnici revije Vanity Fair

Med nekim akademskim srečanjem v Parizu sem obiskala mojo najljubšo pekarno Pierre Hermé ter se postavila v dolgo vrsto čakajočih, da bi kupila nekaj primerkov njihovih čudovitih makaronov. Francoske makarone je najbolje pojesti na dan nakupa, zato sem dve vrečki meni najljubših dala v posebno vrečko ter odšla k eni od profesoric, ki sem jih intervjuvala. Ob pogledu na vrečko se je milostno zahvalila (navsezadnje je Francozinja), vendar se mi je zazdelo, da je pri tem rahlo vzdihnila.

»Je kaj narobe?« sem vprašala.

»Svet je razdeljen na ljudi, ki imajo radi makarone Pierra Herméja, ter one, ki prisegajo na Laduréeja,« je omenila še eno pariško pekarno.

»In vam je všeč Ladurée?«

» Oui,« je odgovorila. Vzela je čudovit rožnat makaron: »Ampak tudi v tem bom uživala.«

Nasmejala sem se njeni izjavi o dveh vrstah ljudi na svetu glede na testenine, ki jih jemo. (V imenu raziskovanja sem se popoldne odpravila do Laduréeja. Verjemite mi, Pierre Hermé je boljši.) Ampak bilo mi je jasno, saj radi delamo ostre ločnice. Pasjeljubci in ljubitelji mačk.

Ta nogometni klub proti onemu. Ljudje, zaljubljeni v gore, in drugi, ljubitelji oceanov.

In potem naša najvztrajnejša delitev na »dve vrsti ljudi na svetu« - moški in ženske.

Glede na okoli 165 milijonov žensk v ZDA ta trenutek (polovica vsega prebivalstva), je očitno, da nismo vse enake. Toda pričakovanje, kaj pomeni biti ženska, je lahko togo in omejevalno. Na delo hodim v različnih oblekah in moja dobra prijateljica Candy, ki se je ukvarjala s svetovanjem za barve in modo, moj slog opredeljuje kot »klasično preprost«. Ne upoštevam pa drugih zakonitosti, ki v mojih krogih določajo

– zame nerazložljivo –, kaj pomeni biti ženska. Ne lakiram si nohtov, nikoli nisem bila na pedikuri, ušes si nisem dala prebosti, ne zanimajo me drage ročne torbice.

Sporočila o tem, kakšna naj bi bila ženska, nas dosegajo že od zgodnje dobe dalje. Znanka mi je povedala, da njena triletna hčerkica veselo paradira naokoli z drago dizajnersko otroško torbico, njena starejša sinova pa nikoli nista pokazala takega nagnjenja. Ali ni to dokaz, da so nekatera obnašanja prirojena? Rekla sem ji, da čeprav so znanstveniki odkrili celoten človeški genom, nihče ni našel gena, ki bi določal genialnost Coco Chanel.

»Delali ste pri reviji Vogue!« sem jo spomnila. »Se vam ne zdi, da vam sugerira, kaj naj vam bo všeč in kako se obnašati?«

Mislim, da se vedno izogibam pedikuri in razkošnim ročnim torbicam, ker bi z njimi na zunaj poudarjala družbo, ki še vedno pričakuje od žensk, da so prijetne za oko, rahlo podredljive ter vedno prijazna bitja. Ko sem bila mlada, sem se rada pogovarjala o laseh in ličenju z nekaterimi sošolkami, obsedenimi z lepoto, bila pa sem tudi urednica časopisa in kapetanka debatnega moštva ter sem bila precej podobna ambicioznim, zagnanim fantom v razredu. Zakaj naj bi obstajalo ali –

ali? Če vam rečem, da sta na svetu dve vrsti ljudi, eni, ki so jim najljubši makaroni Pierra Herméja, ter drugi, ki prisegajo na Laduréeja, se boste verjetno smejali, ker je očitno v ljudeh veliko več kot samo ljubezen do dveh vrst francoskih makaronov.

In osebo določa veliko več kot samo moški in ženski spol.

Veliko genialnih žensk, s katerimi sem se pogovarjala, je zgodaj ugotovilo, da se niso ujemale – se niso hotele ujemati – z uveljavljenimi stereotipi. Le zakaj naj bi se? V 18. stoletju je zgodnja feministična filozofinja Mary Wollstonecraft trdila, da družbeni pritiski tako uničujejo ženske, da izgubijo »moč in pripravnost«. Ženske, odrinjene v kot brez neodvisnosti, »želijo zgolj navdihovati ljubezen, čeprav bi morale imeti plemenitejši cilj, da bi jih začeli spoštovati zaradi njihovih sposobnosti in vrlin«. Mislila je, da bi bili zakoni boljši, če bi bile ženske močne in bi jih njihovi soprogi spoštovali, namesto da jih samo ščitijo. »Če se besedo ‚neškodljiv‘ uporablja za moškega ali žensko, gre le za vljuden izraz za šibkost,« je pravila.

Danes smo bolje izobražene kot za časa Wollstonecraftove,(1) toda ženske, ki težijo k temu, da so močne, uspešne in pametne, še vedno včasih začutijo, da so malo neusklajene s prevladujočimi vetrovi. Da njihova genialnost zasije, se morajo izogibati ustaljenih poti. Genialne ženske – pravzaprav uspešne ženske vseh vrst – so zbegane zaradi ozkih predalov, ki jih družba ustvarja okoli moških in žensk. Vedo, da niso in nočejo biti moški. Sebe tudi ne morejo videti znotraj ozkih meja, ki jih ustvarjamo za osebo, ki je ženstvena in ženska. Proti stereotipom se niti ne borijo toliko, kot jih ne upoštevajo. Prekoračijo omejitve in pričakovanja – tako izvirno kot tudi značilno. Kot če bi uporabile recept Laduréeja ter embalažo Herméja in ju zmešale v nekaj novega.

Namesto dveh vrst vidijo najmanj tri: moški, ženske in jaz.



Na nedavnem potovanju v San Francisco sem se sestala s Fei-Fei Li, ki jo uvrščajo med vodilne znanstvenice na področju umetne inteligence. Skoraj vsi jo opisujejo kot sijajno vodjo na področju, ki bo spremenilo naš prihodnji življenjski slog. Veliko ljudi mi je reklo, da če bom pisala o genialnosti, moram govoriti s Fei-Fei. Večkrat sem jo poskušala poklicati, vendar je bila zelo zaposlena kot vodja projekta umetna inteligenca pri Google Cloud, zaželena redna profesorica na Stanfordu, predana mati dveh majhnih otrok ter voditeljica mednarodne skupine za poučevanje strojev, kako naj opazujejo ljudi. Končno naju je povezal skupen prijatelj na Stanfordu. (Hvala, Stephen!) Ko sva se srečali, je bila Fei-Fei prijazna in zelo zbrana. Ker sem toliko slišala o njej, sem imela občutek, da je pred menoj zvezda, toda skromno mi je povedala, da je bila normalen otrok in da je še vedno

»normalna oseba«. Ni bila narejeno sramežljiva – je neposredna, ne ovinkari, je odkrita ženska. Pravzaprav je bilo spodbudno pomisliti, da se ženski na začetku njenih štiridesetih let zdi normalno, da je ena od velikih voditeljic na njenem področju.

Vendar vsak človek ne misli, da je normalno, če je ženska vodilna na področju, kjer prevladujejo moški. Pet let je vodila Stanfordov laboratorij za umetno inteligenco, in njen izjemen dosežek, ko je stroje naučila gledati, vpliva na prihajajoče tehnologije, denimo proizvodnjo in uporabo samovozečih avtomobilov. Ko sem ji omenila njeno slavo na tem področju, mi je povedala za neki članek, ki so ga bili objavili pred dvema letoma v reviji Vanity Fair. Dvajset vodilnih strokovnjakov se je pogovarjalo o prihodnosti v zvezi z umetno inteligenco. Nje niso vključili. Nobene ženske niso povabili. Med pogovorom je na svoj računalnik priklicala omenjeni članek.

Na strani so bile prikazane majhne slike obrazov vseh sodelujočih.

»Poglejte, sami moški, Vse poznam, ker so moji kolegi ali delajo na istem področju. Sprašujem se, zakaj sploh z nobeno žensko niso navezali stika.«

Če so uredniki sploh pomislili na Fei-Fei in njene kolegice, se jim je verjetno v glavah zasvetilo »ženska«. Oznaka jih je zaslepila.

Prijatelji so Fei-Fei svetovali, da se mora bolj riniti v ospredje, vendar to ni njen slog. Osredotočena hoče biti na delo, bolj kot na priznanja. Njen osebni sistem vrednot ji pravi, da so pomembni dosežki, ne nagrade. Prvo ji sijajno uspeva, ali so torej priznanja sploh pomembna? Da, so, sem ji dejala. Gospa je vzornica. Mladi naj vidijo, kako jo javnost zasluženo slavi. Gre tudi za klasičen problem pametnih žensk – mislimo, da je dovolj, če sklonimo glave in se posvetimo samo delu, ki ga bodo opazili. Ne bodo ga. Fei-Fei je bila presenečena, ko je pred kratkim znan možakar iz Silicijeve doline »čivknil«, da je prav ona Rosalind Franklin nove generacije.

»Pomislila sem ‚Oh, ne, upam, da bom živela dlje.‘ Saj je zaradi raka umrla zelo mlada, kajne?« me je Fei-Fei vprašala.

Potrdila sem, da je Franklinova umrla v starosti 38 let zaradi raka jajčnikov. Predvidevala sem, da je čivkač mislil na dejstvo, da Franklinova ni prejela Nobelove nagrade za njen prispevek pri odkritju DNK.

»Ali je kdo drug prejel priznanje za delo, ki ste ga opravili pri ImageNet?« sem jo vprašala, misleč na enega njenih velikih dosežkov pri učenju strojev.

»Resnično ne razmišljam tako,« je dejala.

Fei-Fei je odraščala v Chengduju na Kitajskem ter bo večno hvaležna staršema, ki sta »ustvarila domače okolje, ki mi ni velevalo, naj se prilagajam.« Spodbujala sta jo k samostojnemu razmišljanju, in ko pravi, da »ni bila upornica v običajnem pomenu besede«, se ni menila za pričakovanja njenih učiteljev in drugih ljudi v skupnosti zaradi njenega spola. Pri šestnajstih letih se je preselila v majhen kraj v New Jerseyju, ko je poznala le nekaj angleških besed, a se je hitro učila in se vključila v družbo. Dobila je štipendijo za študij na Princetonu in je diplomirala z odliko.

»Veliko mi je pomagalo dejstvo, da sem bila v zgodnjem obdobju to, kar sem, brez omejevanja glede na moj spol,« mi je dejala.

Prevzelo me je, da je Fei-Fei tako kot veliko drugih genialnih žensk, ki sem jih srečala, nezavedno delila svet na moški, ženski in sebe. Ni nujno, da bi ona to opisala enako, ampak kako drugače bi lahko opisali, da je oseba z veliko lastnostmi v svetu, ki najraje omejuje in opredeljuje? Tako kot astrofizičarka Jo Dunkley (mamica dveh) ali molekularna biologinja Shirley Tilghman (tudi dva otroka + nekaj vnukov zdaj) ni poskušala postati moški. Toda iz mladosti je tudi vedela, da ni ustrezala običajnim predstavam o dveh spolih, ki zmanjšujejo in omejujejo, kaj naj bi bila ženska. Ostala ji je edina kategorija, biti samosvoja, edinstvena osebnost, ki lahko preseže dvojnost moški-ženska ter uspe pod lastnimi pogoji. Oseba, ki se ne prilagodi. Oseba, ki glede dosežkov ne pozna spola. Svoja.

Zastavila sem ji to vprašanje in strinjala se je, da je v zgodnjem obdobju iskanja svojih nagnjenj sebe enostavno videla v znanosti. Pozneje je šele ugotovila, da hoče postati ženski znanstvenik, znanstvenica, ko se je lahko ozrla nazaj ter videla izzive, za katere se prej ni menila.

»Zdaj sem se v svoji karieri bolj začela zavedati stvari in čutim, da imam določeno odgovornost s seboj dvigniti druge ženske,« mi je rekla.

O taki usmeritvi sem že slišala. Kot genialna ženska si nadeneš plašnice in se posvetiš delu. Če začenjaš gledati in čutiti svet omejitev in ovir, ker si ženska, se možnosti za to, kaj in kdo hočeš biti, takoj močno skrčijo. Samo če se ne meniš za nakazane omejitve in se uveljaviš, boš vedno lahko uporabljala svoj izpostavljeni položaj. Vse ženske, s katerimi sem se pogovarjala, so naredile natanko to. Vstopile so skozi zaprta vrata – in ko so bile enkrat na drugi strani, so poiskale načine, da so jih na široko odprle. Spomnila sem se, kako mi je Jo Dunkley povedala, da nikoli ni dvakrat pomišljala, preden je zastavila vprašanje na predavanjih iz fizike, ki jih je poslušala sredi samih moških. Seminarjev iz fizike na Oxfordu, kjer so bile prisotne tudi ženske, ni obiskovala, ker se ji niso zdeli primerni. Ženske v znanosti? Ne, hvala, jaz sem samo znanstvenica. Šele ko je dosegla višjo raven uspešnosti, se je ozrla nazaj ter videla posledice pristranosti, katerim se je svojčas izognila. Fei-Fei je prepoznala in razumela pričakovanja v zvezi s spolom, ko je bila še mlada, vendar se za njih ni menila. Ko se je že uveljavila, se je odločila, da bo spremenila tisto, za kar se prej ni bila zmenila. Skupaj z nekdanjo študentko Olgo Russakovsky (zdaj docentko na Princetonu) je ustanovila podjetje AI4ALL (AI = artificial intelligence, umetna inteligenca, op. prev.) za spodbujanje različnosti in odprtosti na tem področju.

Fei-Fei je večkrat poudarila, da kar koristi strojem, koristi tudi ljudem. Če bomo za vedno uporabljali umetno inteligenco – in to je ves njen cilj – bodo potrebni ljudje z drugačnimi pogledi na stvarnost, kateri bodo ustvarjali uporabnost. »Za izdelavo škarij za levičarje smo potrebovali levičarja,« mi je rekla. »Desničarji so uporabljali škarje za desničarje, ter niso opazili pomanjkljive tehnike.«

Prednost, ko sebe vidiš zunaj kategorij in omejitev, ko se ob oznaki Jaz, svoja, počutiš dobro, je, da si lahko privoščiš ustvarjalno razmišljanje. Občutek nevezanosti, razmišljanje izven okvirov in norm sta skoraj nujna za genialnost. Ko je Fei-Fei začela spoznavati področje umetne inteligence, so znanstveniki prihajali na dan z vse bolj zapletenimi algoritmi za poučevanje računalnikov, da vidijo in prepoznajo predmete. Fei-Fei ponazori to tako, da če bi poskušala računalnik usposobiti za prepoznavanje mačke, bi mu morala v matematičnem jeziku povedati, da ima mačka okrogle oči, dvoje koničastih ušes, podolgovat trup in ukrivljen rep. Toda kaj, če bi slika prikazovala mačko, zvito v klobčič ter bi videl samo kupček krzna? Ali pa mačka v skoku s stola? Računalnik se je moral naučiti ogromno parametrov.

Začenjala je razmišljati v povsem drugačni smeri. Kaj, če bi računalnike naučila razmišljati tako, kot razmišljajo otroci – z zaznavanjem sveta okoli njih? Ugotovila je, da če o otrokovih očeh razmišljaš kot o bioloških kamerah, je trileten otrok zaznal že stotine milijonov slik iz njegovega okolja. Dobila je navdih. Namesto ustvarjanja vse večjega števila parametrov in podatkovnih nizov, kot je počela večina računalniških znanstvenikov, je računalniku prikazovala čim več slik, da se je učil. Vsi so ji govorili, da nima prav in da njena zamisel ne bo uspela, toda leta 2007 je sprožila projekt ImageNet z zbiranjem in urejanjem skoraj ene milijarde slik na spletu. Nato jih je povezala v nekakšno napravo za strojno učenje na osnovi nevronskih mrež – rezultati so bili zelo prepričljivi. Njeni računalniki so si lahko ogledali sliko in povedali preprosto zgodbo, kaj so videli.

Njeno tehniko zdaj uporabljajo povsod v umetni inteligenci, a takrat je bila nekaj posebnega. Vprašala sem jo, kako je zbrala pogum, da je nadaljevala sredi vseh dvomljivcev. Vljudno me je opomnila, da je znanstvenica in da ni melodramatična. Ob viharnih nočeh ni prejemala grozilnih klicev, naj opusti svoje načrte. Raje je prisluhnila pripombam ljudi, jih analizirala ter ni našla ničesar dovolj prepričljivega, da bi opustila namere.

»Imela sem dovolj razlogov za prepričanje, da delam v pravi smeri in da je vredno nadaljevati,« je rekla. »Nisem mogla reči, da imam absolutno prav in da se vi, fantje, absolutno motite. Nisem se menila za negativna mnenja drugih ljudi. Težja naloga je, da zadevo spelješ dobro. Kako naj nadaljujem in končam?«

Bravo! Poskušala sem se spomniti kakšnega obdobja v svojem življenju, ko bi si bila upala ravnati tako odločno, kot je ravnala Fei-Fei. Nisem se mogla spomniti niti enega. Rada mislim o sebi, da sem neodvisna in močna, toda odrastla sem s tradicionalnima staršema z njunimi meščanskimi vrednotami, tako da sem bila okužena z boleznijo prijetne ženske. Hočem, da me imajo ljudje radi. Vedno si mislim, da nekdo ve več kot jaz. Reci mi ne, in verjetno se ne bom prepirala, da imam prav jaz – pobrala se bom in poskušala poiskati kaj bolj sprejemljivega. Na ulicah videvam punčke, ki imajo oblečene majice z napisi PRIHODNOST SO ŽENSKE ali PUNCE ZNAMO VSE ter se sprašujem, kaj pomenijo taka sporočila napram bleščečim tiaram, ki jih tudi nosijo. Biti globoko notranje prepričan, da se lahko postaviš zase in se upreš statusu quo, je težko za vsakogar. Za žensko je skoraj nemogoče. Je pa absolutno nujen korak, če hočeš kot genialka vzvalovati okolje.

Povedala mi je, da je že kot otrok prepoznala nekatera družbena pričakovanja v zvezi s spolom, vendar je naredila vse, kar je lahko, da se jim je izognila. Nikoli se ni pustila omejevati. Njena sposobnost za razmišljanje zunaj omejitev je del njene genialnosti – taka genialnost je značilna za veliko žensk, ki sem jih srečala. Immanuel Kant je dejal, da genij raje ustvari nekaj izvirnega, namesto da bi kopiral nekaj, kar že obstoja. On sam ni bil posebej navdušen nad ženskami, zato mu lahko navržemo, da so ženske, ki se ne zmenijo za pričakovanja družbe v zvezi s spoloma, zdaj dovolj močne, da zanemarijo vse omejitve. Genialke po definiciji izstopajo s sposobnostjo širokega razmišljanja.

Večina visokih izobražencev deluje v omejenih okvirih, doktorske teze Fei-Fei pa se drzno raztezajo čez več področij. Kot razumniška žonglerka je potrebovala dva svetovalca pri svojem delu, in ko se je srečala s pravim svetom, je njen pogled na umetno inteligenco precej presegel standarde računalniške znanosti. Bila je humanistka, kognitivna nevroznanstvenica in fizičarka. V umetni inteligenci (UI) nikakor ni videla zgolj orodje za samovozeče avtomobile. V najnovejšem utelešenju njenega dela razmišlja o uporabi UI za izboljšanje zdravstvene oskrbe in bolnišnic ter podpiranje enakopravnosti. Pri utiranju poti

»četrti industrijski revoluciji« (nekateri smatrajo, da je UI prav to) ne moreš biti omahljiva.

Povedala mi je, da se je bila pogovarjala z Elonom Muskom, samoraslim milijarderjem, ki je ustanovil in pomagal zagnati sistem pay-pal, tovarno Tesla in SpaceX. Med razgovorom o možni katastrofi po uvedbi umetne inteligence je Musk izrazil začudenje, ker je Fei-Fei gledala optimistično na prihodnost tega področja. Dejala je, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bo ta tehnologija koristila ljudem.

»Vprašal me je, zakaj me tako zanima. Odgovorila sem, da zato, ker sem mati. Zasmejal se je, ker me je razumel. Gre za prihodnost. Ne gre samo za vedoželjnost.«

Pomislila sem, če je to še en razlog, da v znanosti potrebujemo ženske – one pogosto gledajo na odkritja z vidika humanizma. Osebno nas nerada trepljam po hrbtu za vse, kar ženske delamo bolje; kot vsaka splošna trditev o moških in ženskah tudi ta lahko propade, ko se spustimo na raven posamezne osebe. Meje med humanistko/om in znanstvenico/kom so pogosto zabrisane. Moški so očetje, tudi oni investirajo v prihodnost. Nobenega očitnega razloga ni, da bi ženske resneje kot moški skrbele za zdravstveno oskrbo, izobrazbo in enakopravnost. Fei-Fei mi je povedala, da so jo dejansko navdihovali veliki fiziki 20. stoletja, kot sta Albert Einstein in Erwin Schrödinger, ki sta se v poznejših obdobjih življenja začela oddaljevati od enačb in se posvečati pomembnejšim vprašanjem. »Začela sem zasledovati svetel vzor ter ugotovila, da me bolj zanima življenje, kot pa sami atomi,« je dejala.

Fei-Fei bo verjetno pomagala ustvariti pozitivno prihodnost po njenih predstavah, ker je izvirna, razmišlja drugače, uporablja vse svoje znanje ter ga kombinira v novih smereh. Živi zunaj stereotipov in pričakovanj. Ni omejena s svojim spolom. Ona je samo svoja, Fei-Fei Li. Nihče ni kot ona.

Naj pojasnim: moški, ženske in JAZ nimajo nič skupnega s spolnostjo ali s kom kdo spi. Gre za tvoje dojemanje tvojih sposobnosti in možnosti. Gre za to, da ne vidiš omejitev. Fei-Fei je poročena z znanstvenikom s področja umetne inteligence, ki ga je srečala med študijem.

Po več letih na različnih šolah (akademiki temu pravijo »problem dveh teles«) sta zdaj oba na Stanfordu, kjer delata na podobnih področjih umetne inteligence ter skrbita za svoja otroka.

O konceptu moški-ženska-jaz sem se pogovarjala s starejšo, čudovito žensko, ki je bila aktivna v drugem valu feministk, s hrabro žensko iz poznih 1960-ih. Svojčas je oblikovala skupine žensk za samozavedanje, korakale so, protestirale in zahtevale enakopravnost žensk. Po njenem mnenju je lahko samo dobro, če se ženske vidijo zunaj družbeno uveljavljenih stereotipov.

»V 60-ih smo morda hotele ustvariti definicijo same sebe, tistega Jaz, o katerem govoriš, toda morale smo se boriti proti mnogim omejitvam,« mi je dejala.

Težko je biti izvirna, svobodna in ustvarjalna, če te vse v družbi sili v omejitve. Danes se nam zdi skoraj nepredstavljivo, za kakšne pravice so se morale ženske potegovati. Ženska je potrebovala moža za sopodpis za bančni račun. Kreditne kartice ni mogla dobiti na svoje ime. Pojem posilstva v zakonu ni obstajal. V številnih državah so bile kontracepcijske tablete dostopne samo poročenim ženskam.(2)

Morda te omejitve niso tako nepredstavljive. Še vedno obstajajo družbe, v katerih je ženska nesvobodna, podložna. Tudi v naši druž-

bi je prav zdaj precej obupnih organizacij. Ustavo ZDA smatramo za izjemen dokument – toda besede »ženska« sploh ne pozna. Amandma o enakih pravicah nikoli ni bil sprejet. Amerika ima na tisoče zakonov, vendar niti eden ne pomaga moškim in ženskam združiti njihovih življenj doma in v službi. Amerika je edina industrijska država na svetu – da, na celem svetu – ki ne pozna plačanega porodniškega dopusta.(3) Vsak par ali samohranilec/ka se mora znajti, kakor ve in zna.

ZDA niso po naključju taka nazadnjaška izjema glede teh zadev. Amerika je ukinila diskriminacijo pri zaposlovanju šele leta 1964 – to pa je bilo naključje. Zakonodajalci so poskušali zavrniti Title VII Zakona o državljanskih pravicah, ki je prepovedoval rasno, versko ali nacionalno diskriminacijo, ter so zadnji trenutek dodali še »spolno«. Upali so, da bi z navedbo »ženske« morali le-te na delovnem mestu obravnavati enako, kar bi dokončno preprečilo sprejem zakona. To jim ni uspelo. V redu, če se že ne moremo znebiti ženske, ki je noseča ali ima družino, ji vsaj otežimo življenje. Zelo otežimo. In ameriška politika (ali njeno pomanjkanje v zvezi s plačanim porodniškim dopustom) je nepopustljiva.

Nazaj k moji znanki iz drugega vala feministk. Prosila me je, naj ne navedem njenega imena, ker je mislila, da bi bile njene izjave morda preveč sporne – pri osemdesetih letih si človek ne želi postati tarča družbenih medijev.

Tole je bilo njeno vprašanje: Če bi nam res uspelo omiliti omejitve po spolu ter odpraviti stereotipe, ali bi se veliko študentov proglašalo za nebinarne osebe? Bi se ljudje morali označevati kot spremenljiv spol, če bi jim prirojeni spol omogočal početi vse? Ali ni bila nujna potreba po nebinarni družbi odsev neodpustljive in seksistične družbe? Nisem znala odgovoriti, in povedala mi je, da so bila takšna vprašanja v žarišču feminističnega gibanja na obeh straneh Atlantika. Ni se poskušala spuščati v politične razprave, toda po letih bojevanja za enakopravnost jo je, po njenih besedah, prizadelo in razžalostilo, da je nebinaren postala posebna kategorija, namesto da bi pod tem razumeli različnost in razpon vseh ljudi.

»Če bi bili res svobodni, da ste vi vi in jaz jaz, potem si domišljam, da bi se vsak lahko sprejel, kakršen/na je,« je dejala.

Ob tej omembi sem se nasmehnila. Album Marla Thomasa iz leta 1972 z naslovom Free to Be…You and Me ostaja med najboljšimi stotimi albumi vseh časov. Nekaj rodov je že odraslo ob poslušanju in prepevanju te glasbe. Nisem pa prepričana, kolikšen je bil njihov vpliv. Igralec ameriškega nogometa Rosey Grier je brundal, da je jokanje v redu (»jok prežene žalost«), fant po imenu William, ki športa nima rad, je za igračko dobil punčko – njegova babica je rekla, da je to dobro, ker se bo naučil biti očka. Dva otroka ne vesta, kdo je fantek in kdo punčka – ona hoče postati gasilka, on pa strežajka, in on se boji miši, ona pa ne. Ali to kaj pomeni? »Knjige ne moreš ocenjevati po platnicah,« pravi.

V naslednji pesmi dekletce sprašuje, če bo lepa, ko odraste, in če bo on visok. Na koncu se odloči, da ni pomembno: »Well, I don‘t care if I‘m pretty at all, and I don‘t care if you never get tall – we don‘t have to change at all« (Ni ni mar za mojo lepoto in vseeno mi je, če nikoli ne boš visok – sploh ni treba, da se spremeniva.)

Izvrsten komik Mel Brooks je pel fantkovo besedilo, vendar nas celo režiser filmov Blazing Saddles ter Young Frankenstein ni prepričal, da bi se odpovedali stereotipom v zvezi s spoloma. Knjigo še vedno ocenjujemo po platnicah. Poslušanje veselih, optimističnih pesmi, je zdaj grenko-sladko. Za Marla Thomasa in njegove tedaj zvezdniške prijatelje (Alan Alda, Carol Channing, Diana Ross) je bila potreba po enakopravnosti očitno pomembna stvar, in sebe so videli v prelomnem trenutku sprememb. Takrat so gotovo čutili, da so morali posredovati sporočilo v obliki zabavnih pesmi, ki gredo hitro v uho, in bomo vsi vedeli, za kaj gre.

Vse genialne ženske, s katerimi sem se pogovarjala, so razumele. Ujemanje s staromodnimi stereotipi ni bila pot do uspeha. Otresle so se jih, se jih osvobodile, da bi postale astrofizičarke, inženirke, Nobelove nagrajenke. Če družba na splošno ne bi poslušala Rosey Grier in Mela Brooksa ter se ne bi odrekla strogemu ločevanju na moške in ženske, bi same presegle tako razlikovanje. Svobodno so se odločile za Jaz, Svoja. Moja znanka, zelo pametna odvetnica in partnerka v veliki odvetniški firmi, vsako leto predava enemu razredu na newyorški pravni fakulteti. Rada ima študentarijo in jim z veseljem prenaša svoje znanje in izkušnje, toda šola je pred kratkim vpeljala neke nove usmeritve.

Študente/ke naj bi na začetku semestra vprašali, kateri osebni zaimek naj uporabljajo, in če bi kdo v razredu namesto standardnih »on« (angl. he) ali »ona« (angl. she) hotel biti zunaj teh običajnih zaimkov, so predavatelje pozvali, naj nujno razmislijo o uvedbi zaimka »ze« za vse v razredu. »Prvič ko sem ga uporabila v razredu – ‚Ze je pravilno‘ –, se mi je zdelo, kot da se pačim z nekim starim ruskim narečjem,« mi je dejala med smehom. Sprva to zavračaš kot navadno neumnost in politično norijo, moji prijatelji na drugih šolah po državi so imeli podobne izkušnje. Toda ko sem pozneje premišljala o tem, da če bo izbran »ze« ali kaj podobnega, morda pa je napočil trenutek za Marla Thomasa v tej generaciji? Študenti hočejo biti svobodni, da uspevajo zunaj pričakovanj v zvezi s spolom posameznika/ce ter zunaj stereotipov. Enakopravnost spolov se je sicer bolj kot ne zasukala na izbiro toaletnega prostora v študentskem naselju, kot pa na izbiro življenja, ki je dejansko pomembna. Ženske so si izmislile oznako »Ms.« v 1960-ih (Mrs. se sicer uporablja za poročeno žensko, Miss se uporablja za neporočeno žensko, Ms. se uporablja, če ne vemo ali je ženska poročena ali ne, op.

prev.) zato, da ne bi bilo takoj jasno, če si poročena ali ne. Čeprav so se Richard Nixon in drugi nazadnjaki iz tega odkrito norčevali, je bila zamisel smiselna. Prijela se je. Lahko sem samska ali srečno poročena, toda to ni najpomembneje v zvezi z menoj – odkrito rečeno naj te niti ne briga.

Ko govorimo o izzivih pametnih žensk, ki želijo pustiti svoj pečat, se spomnimo Nietzschejevega reka, da kar te ne ubije, te okrepi. Problem je, da pristranost ubije pogum in samozavest veliko nadarjenih žensk. Prenehajo in odidejo, da bi poskusile nekaj, kar se bolje sklada s pričakovanji sveta. Ne glede na to, kdo si, je težje, kot bi si kdorkoli mislil, zasijati kot Jaz v svetu moških in žensk.

Nedavno sva z možem odšla v imenitno trgovino na aveniji Madison, kjer si je kupil drago obleko, ki jo je prodajalka dopolnila s svetlo modro kravato in z zelo imenitnim modro-škrlatnim žepnim robčkom. Mož je bil videti zelo čeden. (Saj tudi je čeden!) Nekaj tednov pozneje, ko sva se oblačila za odhod na prijateljevo poroko, si je nadel novo oblačilo. Nato je v prsni žep vtaknil novi robček ter ga še desetkrat izvlekel in vrnil v žep. Ron ni nikdar neodločen, zato sem ga vprašala, kaj ga moti.

»Nisem prepričan, če sem človek za škrlaten robček,« je odgovoril

»Misliš, da ni možat?«

Čemerno je prikimal.

Bila sva že dlje časa poročena in ne da bi ga hvalila, toda o njegovi možatosti ni nobenega dvoma. On to ve enako kot jaz. Prav tako sodi med najmanj seksistične ljudi, kar jih poznam. Bil je popoln starš, vedno je bil pripravljen narediti več kot polovico stvari med odraščanjem najinih otrok. Razumel je o Williamovi punčki, za mojo poklicno pot je skrbel enako kot za svojo – ob nedeljskih jutrih pa pripravlja veliko boljše palačinke kot jaz. Kar naenkrat je bil tukaj, trpeč zaradi vsiljenih delitev, kaj je primerno za moške in ženske.

Zaradi tega so se mi moški malce zasmilili. Lažje shajaš z morebitnim predsodkom glede škrlatnega okrasnega robčka kot s predsodkom, ki ti preprečuje izpolniti tvoje sanje o genialni astrofizičarki, umetnici ali filozofinji. Toda na splošno gre za isto stvar. Ločevanje nas prej zmanjšuje kot širi.

Angleški filozof in pesnik Samuel Taylor Coleridge nam je pred 150 leti dejal, da mora biti velik um androgen. Carolyn Gold Heilbrun, znamenita profesorica na univerzi Columbia ter prva redna profesorica na katedri za angleščino, je na začetku 1970-ih zagovarjala, da se »moramo osvoboditi iz zapora spolov«. Genialnost in ustvarjalnost se pretakata, če nismo sužnji doslednih pričakovanj in omejitev glede spola ali če ne sprejemamo uničevalnih opredelitev »moškosti« in »ženskosti«.

Tole pa vem. Moj mož je videti čudovito z okrasnim robčkom –

vsak moški seveda ne. Fei-Fei Li je čudovita zvezda na svojem področju – vsaka ženska se ne more meriti z njo. Vsi dosežemo najboljše, če se ne zmenimo za pričakovanja, pogruntamo lastne nadarjenosti ter naredimo vse, kar je v naši moči, da jih krepimo. Ne moreš biti genialna, izvirna oseba, če te omejujejo prastare ideje o moškem in ženski in ti ne dovoljujejo raziskovati in ustvarjati. Vse genialne ženske, ki sem jih srečala, so se otresle nerazumnih omejitev ter so si z veseljem upale postati Jaz, Svoja.





8. poglavje




Astrofizičarka, ki ne potrebuje Toma Cruisa

Privlačijo me romantične komedije. Me opravičujem se, ker si lahko močna in vplivna ženska, prava genialka na svojem področju, a imaš vseeno rada ljubezen in romantične zgodbe. Pred nekaj dnevi sem si med tekom na sobni tekalni stezi odprla romantično komedijo Jerry Maguire, da bi lažje zdržala napore. Namesto tega sem obstala. V filmu, ki je bil imenovan za pet oskarjev, igra Tom Cruise športnega agenta.

Ena od njegovih strank je igralec ameriškega nogometa, ki ga večkrat nadere z zahtevo »Pokaži mi denar!« Film je znan tudi po govoru glavnega lika njegovi ženi (Renée Zellweger) po njuni ločitvi in ko spozna, da je naredil hudo napako.

»Ne bom ti dovolil, da se me znebiš – kaj praviš na to?« pravi žarečih oči, ko je vdrl v njeno dnevno sobo. »Ljubim te. Ti me izpolnjuješ.«

Ti me izpolnjuješ. Leta 1996 smo ob tem stavku vse srečno zavzdihnile.

Ko sem tokrat gledala film, sem se odzvala drugače. Za trenutek sem nehala teči na stezi ter pritisnila gumb za vračanje posnetka. Ti me izpolnjuješ? Nenadoma sem si zaželela, da bi ga Zellwegerjeva sanjavo pogledala in mu rekla: »Hm, to se sliši dobro zate, ampak kaj bom jaz imela od tega?«

Cruisov govor je roteče strasten, fant je tudi luštkan kot mlad kužek. Težko bi ga bilo zavrniti, ne glede na to, kaj bi rekel. Toda izjava Ti me izpolnjuješ mi ni dala miru. Spomnila sem se še enega velikokrat ponovljenega stavka iz analov romantičnih serenad, ko lik, ki ga igra Jack Nicholson v Bolje ne bo nikoli (As Good as it Gets) reče Heleni Hunt: »Zaradi tebe bi rad postal boljši človek«. Kar se tiče romantičnega mrmranja je enako narcistično kot Cruisova mantra. Prikrito sporočilo je, da je naloga ženske narediti moškega boljšega, uspešnejšega, srečnejšega. Izpolnjuješ me. Delaš me boljšega. Kaj ni ljubezen namenjena drugi osebi? Mar je čudno, da so scenarija za oba filma napisali moški?

Moški so bili skozi vso zgodovino srečni, če so našli žensko, ki jih je izpolnjevala – v mislih nimajo samo romance. Veliki skladatelj Felix Mendelssohn je potreboval sestro Fanny za njegovo izpolnjevanje – vsaj za dopolnjevanje njegovega glasbenega opusa. Bila je izjemno nadarjena in se je posvečala svoji glasbi, on pa je veliko njenih skladb objavil pod svojim imenom. Trdil je, da ji je delal uslugo. Zahtevno dekle se v 19. stoletju ne bi smelo postavljati pred javnostjo s svojo nadarjenostjo; kdo bi se potem sploh hotel poročiti z njo? Pogosto, ko je moški »varoval« žensko, je to tudi Felixu precej koristilo. Pridržal si je vse zasluge za njeno glasbo, in nekatere skladbe so bile precej boljše od njegovih lastnih. Fanny je bila posebej nadarjena za nemške pesmi, Felix je najmanj šest takih njenih pesmi objavil pod svojim imenom. Kraljica Viktorija ga je povabila v Buckinghamsko palačo ter se mu zahvalila, ker je napisal eno od njej najljubših pesmi. Kaj naj bi človek dejal? Napisala jo je Fanny.

Fanny je odraščala v veliki družini v Nemčiji. Kazala je izjemno nadarjenost, s Felixom sta imela iste glasbene učitelje in podpornike. Izvrstno je igrala klavikord, ob njenem prvem javnem nastopu pri dvanajstih letih so ljudje obnemeli.(1) Kljub velikanskemu uspehu je javno nastopila samo še enkrat veliko pozneje – starša sta bila navzlic njeni izjemni nadarjenosti v skrbeh zanjo. Dekle je moralo zaradi vklapljanja v družbo in dobre poroke skriti svojo genialnost pod dobro uglašen klavikord. Ko je imela štirinajst let, ji je oče Abraham Mendelssohn napisal pismo s sporočilom, da Felix lahko nadaljuje glasbeno kariero, »zate pa naj bo glasba zgolj okrasek, nikoli pa jedro tvojega bitja in dela«.

Ne Abrahamu ne Felixu se nikoli ni posvetilo, da je bila glasba jedro njene biti. Če sta to vendarle razumela, pa jima ni bilo mar. Ob prebiranju tega in njegovih drugih pisem me je od žalosti stiskalo pri srcu. Spomnila sem se na trpljenje, ki ga je doživljala Mozartova sestra. Genialni skladateljici je oče sporočil, da mora odnehati, ker »je mlada ženska poklicana samo za eno – postati gospodinja«. Ob tem stavku me kar zmrazi. Si predstavljate, da genialnemu moškemu rečeš, da je njegova nadarjenost v otroštvu čisto v redu stvar, zdaj pa je čas, da potlači talentiranost in postane oče. Verjetno bi te začudeno pogledal, rekoč:

»Ali se hecaš? Zakaj pa ne bi počel oboje?«

Fanny je z velikim veseljem pisala glasbo ter je kljub očetovemu pritisku, da naj pozabi na svojo nadarjenost za glasbo in srečo, ki jo je ob njej doživljala, zložila okoli 500 skladb, vključno s pesmimi in korali. Tako kot genialne glasbenice pred njo in po njej se je tudi ona ubadala z vprašanjem, kako naj doseže, da se bodo njene zamisli in glasba slišale. Ko svet noče poslušati dekleta – in ti si dekle –, kaj ti je storiti? Fanny se je zelo bistro domislila, da bo doma pripravljala nedeljske popoldanske glasbene salone. Imeli so jih bolj za zasebne zabave, vendar so bila ta druženja bolj koncerti kot zabave. Povabila je dvesto ali več ljudi in imela je pripravljen program, toda ker je muzicirala pri sebi doma in ne na javnem odru, se je družbi stvar zdela sprejemljiva. Ali ni bila to genialna zamisel? Zdaj se nam seveda ni več treba zatekati k takim stvarem, kajne?

A vendar se moramo. Genialne ženske imajo še vedno težavo, da se jih sliši. Sicer jim ne rečejo, naj odidejo domov in rojevajo otroke, vendar so prepuščene same sebi, da pogruntajo, kako naj skombinirajo družino z genialnostjo, ter privatno z javnim. Ni več tako očitno, kot je bilo v času Fanny, toda pritiski so enako resnični. Vsi politični in družbeni sistemi so skrbno naperjeni proti njim.

Njena salonska druženja so zbujala veliko pozornosti, o njenih skladbah in igranju pa se je veliko razpravljalo v zgornjem družbenem sloju v Berlinu. Sčasoma pa to ni bilo več dovolj. Tudi genialno dekle hrepeni po priznanjih občinstva in tako je tudi njej prekipelo; požvižgala se je na družbene običaje, in objavila nekaj skladb pod lastnim imenom. In glej presenečenje! Nihče se ni zgrudil ali zgražal, ker je ženska pokazala svoje izjemne izdelke. Deležna je bila izvrstnih kritik, kratko obdobje priznanj, ki je sledilo, pa je bilo po njenih besedah najsrečnejše v njenem življenju. Na žalost je sledil epilog, kot bi ga napisal kak Tolstoj – kmalu zatem je umrla.

Zdaj je njeno delo spet deležno pozornosti, in mislim, da bi se morali zamisliti tudi o njenem bratu Felixu. Brala sem kritike, da ga je gnalo razglašati njena dela za svoja, ker je hotel, da bi jo priznavali in slavili v času, ko si sama ni mogla zagotavljati take pozornosti. Vedel je, da je bila izjemna – in kaj bi lahko bila večja čast, kot reči, da so bila njena dela vredna njegovega imena?

Kakopak, ampak s tem se ne strinjam. Strinjam se, da je Felix vedel, da je sestra odlična skladateljica, in morda celo boljša kot on. Pri enajstih letih je upošteval njene nasvete o njegovi glasbi in ko ga je učitelj prosil, naj napiše opero, jo je ona napisala zanj. Morda se je počutil krivega, da široki krogi niso poznali njene glasbe, vendar zagotovo ni hotel, da bi si sama zagotovila večjo pozornost. Ali obstaja boljši način, da svoji sestri onemogočiš konkuriranje, kot da se delaš prijaznega fanta – ter si prisvojiš vse, kar ona napiše?

Če se lahko kaj naučite iz zgodbe o Fanny in Felixu, mislim, da tole: Pazite se moških, ki vas bodo prosili, da jih izpolnjujete!

Včasih si predstavljam večerno zabavo, kjer bi zbrala ženske z vseh vetrov na kozarček vina in bi lahko prisluhnili njihovim zgodbam. Ko se ponoči zleknem v postelji, začnem delati sedežni red pri omizju. Mislim, da bi zraven Fanny Mendelssohn sedela Elizebeth Friedman. Morda bi nekaj časa trajalo, da bi ugotovili, kaj imata skupnega. Elizebeth je drugače kot Fanny odraščala na kmetiji v Indiani na začetku 20. stoletja. Ni pisala glasbe, ampak je znala reševati šifrirana sporočila.

Friedmanova je znala genialno reševati najbolj zapletene uganke, videla je vzorce, kjer jih nihče drug ni prepoznal. Nekaj slave se je je prijelo v 1930-ih, ko je v ameriški obalni straži delala kot kripto analitičarka (dešifrantka); razvozlala je sporočila, da so lahko prijeli gangsterje in tihotapce. Med drugo svetovno vojno je dešifrirala sporočila nacističnih vohunov in sodelovala pri lovu nanje. Njen soprog William je bil zaposlen na enakem delovnem mestu in je zaradi nje bil deležen marsikatere pohvale – za razliko od Felixa se je otepal pohval. Pogosto je pravil, da je Elizebeth pametnejša od njega. Videti je bilo, da sta živela v skladnem in trdnem zakonu. Pošiljala sta si šifrirana sporočila, ki sta jih znala rešiti samo onadva.

Njeno delo je v bistvu spremenilo zbiranje obveščevalnih podatkov v 20. stoletju. Genialno razbijanje šifer je omogočilo zbiranje podatkov, kar je spremenilo potek vojne. Friedmanova je razstavila tri naprave po imenu Enigma, ki so jih Nemci uporabljali za pošiljanje šifriranih vojaških sporočil. Njena skupina je dešifrirala 4.000 nacističnih sporočil, kar je pomagalo razbiti vohunske mreže in rešilo veliko življenj. (V Evropi je k razbijanju nemških šifer veliko prispeval Alan Turing, ki se ga smatra za očeta sodobnega računalništva, op. prev.)

Soprog Friedmanove jo je dejansko podpiral in bil vesel pohval na njen račun – toda njen šef, Edgar Hoover, direktor FBI, je bil drugačen tič. Poklicno je pogosto zraven možak, ki izrabi genialno žensko, da ga izpolnjuje – ali da vsaj polepša njegovo podobo. Po medvojnih uspehih Fiedmanove je Hoover zgodbo zasukal tako, da je sam žel pohvale. Brezobzirno jo je izbrisal iz analov ter si prilastil priznanja. Ona je opravila izjemno zahtevno in za državno varnost pomembno razreševanje šifriranih sporočil, gospod Hoover pa se je proglasil za nacionalnega junaka. Friedmanova je bila genialna ženska, ki je hotela pomagati svetu, Hoover pa vpliven človek brez morale. Lahko uganete, kdo zmaga v taki bitki? Izbris ženske iz zgodovine verjetno ni spadal niti med deset najostudnejših stvari, ki jih je opravil na dan.

Hoover ne bi premogel ne razuma ne vztrajnosti za kriptoanalize, ki so uspele Friedmanovi. Zoprno pa je, kako dobro je razumel nekaj drugega – kako je družba dojemala vlogo ženske in moškega. Ljudi bi presenetilo, da je genialna ženska razvozlala nacistično šifriranje sporočil in uničila njihove mreže ter postala narodna junakinja. Moški heroj, to pa je ustrezalo ustaljenim predstavam. Dokler nihče ne verjame v sposobnost in dosežke žensk, si moški zlahka prilastijo zasluge in žanjejo pohvale.

Upam, da Fanny in Elizebeth na moji izmišljeni svečani večerji uživata v pogovoru. Imeli si bosta veliko povedati.

Za mojo fantazijsko večerno zabavo bi poslala vabilo Meg Urry, naj se pridruži mojim zgodovinskim gostjam. Kot genialna fizičarka, ki preučuje oddaljene galaksije z velikanskimi črnimi luknjami sredi njih, Urryjeva prispeva k napredku znanosti, obenem pa podpira dejavnost žensk. Sede ob Fanny Mendelssohn in Elizeberh Friedman bi se lahko pogovarjala o težavah žensk v 21. stoletju, ki hočejo doseči priznanje svoje genialnosti.

Urryjevo sem prvič srečala pred približno petnajstimi leti, ko je diplomirancem z univerze Yale pri kosilu pripovedovala o svojem delu. Nisem je zgolj občudovala, hotela sem biti ona. Predstavljajte si, da veste o vesolju toliko kot ona. Sva približno enako stari, toda zazdelo se mi je, če bi spet lahko študirala na Yalu, si ne bi ničesar bolj želela kot študirati fiziko pri njej. Ona je nekakšna vzornica za človeka, ki ti zna prikazati možnosti, kot jih ne zmore nihče drug.

Urryjeva je več kot sijajna znanstvenica. Bila je vodja na inštitutu, ki je za agencijo NASA upravljal s Hubblovim teleskopom, preden jo je Yale zvabil, da je postala prva (seveda!) redna profesorica na katedri za fiziko. Z izvrstnim delom in temu primernim obnašanjem je kmalu postala predstojnica katedre (prva ženska na čelu katedre za fiziko) ter sodi med največkrat citirane znanstvenice/ke na njenem strokovnem področju.

Nadvse sem se veselila vnovičnega srečanja z njo. Po daljšem dogovarjanju (je namreč zelo zaposlena s predavanji širom sveta) sva se končno sestali v njeni prostorni pisarni v vili z belimi stebri v eni najlepših ulic mesta New Haven. Objeli sva se ter klepetali o otrocih in delu, nasmejala se je ob mojem idealiziranju njene osebnosti. Jasno mi je dala vedeti, da vse ni bilo tako gladko in samoumevno, kot bi človek sklepal po njenem krasnem življenjepisu in samozavestnem nastopanju. Veliko let je imela opraviti z moškimi, ki so ji nasprotovali zgolj zaradi njenega spola. »Ne gre za to, da bi kdo rekel, mi ne maramo žensk,« je dejala. »Obstaja pa pretanjena diskriminacija, ker v naših glavah preprosto ni prisotno, da bi bile ženske lahko voditeljice v znanosti ali kje drugje.«

Ne gre zgolj za moške s takim razmišljanjem. Na neki prireditvi, kjer so sodelovale tudi najvidnejše profesorice na Yalu, jih je organizator prosil, naj se predstavijo in povedo, na katerem področju so bile strokovnjakinje. Urryjevo je osupnilo, ko je skoraj vsaka obotavljaje pripomnila približno »Ne bi rekla, da sem strokovnjakinja, precej dobro pa poznam…« ali pa »Sicer dobro obvladam…‘ Vse so bile redne profesorice na Yalu. »Od rednih predavateljic se pričakuje, da so svetovne strokovnjakinje na svojem področju, na univerzi pa morajo potrjevati svojo avtoriteto,« je dejala. Kaj se jim je zgodilo? Morda je šlo za posttravmatsko motnjo, zapozneli šok zaradi preteklih rodov, ko so ženske morale prikrivati nadarjenosti z nepotrebno skromnostjo.

Postanemo uspešne, strokovnjakinje na svojih področjih, vendar smo preveč skromne, da bi to odkrito dejale ( Ne bahaj se! pravijo dekletom) ali pa nismo povsem prepričane v lastne nadarjenosti. »Mnoge zagnane ženske vidijo samo, česa niso dosegle,« mi je rekla. »Moški nasprotno ponavadi mislijo, da so že presegli pričakovanja.«

Prikimala sem, ker smo to že videle. Pred nekaj leti sem Urryjevo prosila, naj napiše zgodbo za naslovnico o svojem izjemnem delu, ki bi jo objavili v veliki reviji, kjer sem bila zaposlena kot glavna urednica. Urryjeva mi je povedala, da je po objavi zgodbe prejemala dve vrsti elektronskih sporočil. Ena so prihajala od žensk iz vsega sveta, ki so se ji zahvaljevale, da jih je njena zgodba navdihnila. Druga so prihajala od moških, ki so na splošno menili Vi ne razumete temne energije. Naj vam jaz razložim… Ko je prejela takšen dopis od desetletnega fantka, mu je prijazno odgovorila, naj pridno študira matematiko in fiziko, da bo nekega dne lahko prispeval k razumevanju teh velikih zamisli. Jezno ji je odgovoril: »Kaj pa teorija, ki sem vam jo že povedal?«

Zmajala je z glavo, ko mi je omenila ta pripetljaj. »Osupnil me je za moške značilen odgovor,« je rekla.

Natanko sem vedela, kaj je mislila. Nekaj časa po objavi njene zgodbe smo v naši reviji namreč dobili novega generalnega direktorja, ki si je pogledal nekatere moje prispevke. Zadržal se je pri zgodbi z naslovnice o Urryjevi.

»Saj veš, da ni stvari, kot so črne luknje,« je dejal s pokroviteljskim nasmeškom. »Astronomi pač tako imenujejo vse, česar ne razumejo.«

»Zakaj praviš tako?« sem ga previdno vprašala.

»Veliko vem o znanosti,« je dejal omalovažujoče.

Nikakor ni imel prav. Bil je moški, ki je po srečnem naključju postal direktor, o črnih luknjah, temni energiji ali najnovejših dognanjih v astrofiziki pa ni imel pojma. Le zakaj naj bi ga imel? Kljub temu je bil samozavesten, vpliven moški, ki je mislil, da je njegovo neosnovano mnenje več vredno od vsega, kar je lahko dokazala genialna ženska s svojimi raziskavami, odkritji in (drznem si reči) dejstvi. Ampak on je bil moški! Intuicija mu je potrjevala njegovo mnenje. A možak ni imel prav. Nikakor ne.

Urryjeva je postala velika zagovornica žensk že zelo zgodaj na njeni poklicni poti. Veliko žensk, s katerimi sem se pogovarjala, kot sta Fei-Fei Li in Jo Dunkley, se ni zmenilo za predsodke in pristranosti med njihovim napredovanjem, ter so se začele bojevati za ženske šele, ko so že dosegle velike uspehe. Toda Urryjeva se je spustila v jarke že zgodaj. Med delom s Hubblovim teleskopom je ugotovila, kako slabo so ravnali s tistega malo (zelo malo) žensk med zaposlenimi. Čeprav so ženske napisale več strokovnih člankov, bile deležne več priznanj ter na splošno bile uspešnejše, so prejemale nižje plače. Ko je omenila to zadevo, se moškim ni zdelo, da gre za problem. »Šlo je za prebujanje,« mi je dejala. »Najraje bi jim rekla ‹Ali ste nori? Med šestdesetimi doktorji znanosti imamo dve ženski, ki ste ju zaposlili v zadnjih petih letih! Kaj to ni problem?›«

Leta 1992 je pripravila konferenco na ravni države za ženske v astronomiji. Po dveh dneh predstavitev in razprav je nastala njihova magna carta – listina pravic za ženske, ki so jo predstavile kolidžem in univerzam. Konferenca je bila zelo uspešna in je vodila do nekaj drugih, priporočila za spremembe pa niso naletela na navdušenje, kakršno je pričakovala Urryjeva. Kako revolucionarne so bile zamisli? Ena točka je omenjala, da bi morali vključiti ženske v ožji spisek, kadar se išče nove profesorje. To ni revolucionarno – je medlo in očitno. Kljub temu so skoraj vsi kolidži odgovorili: Ne, ne bo šlo. Popolnoma neprimerno!

Pozabimo na ženske, izbrisane iz zgodovine; veliko moških jih zdaj ni hotelo vpisati. Nasprotovale so tudi ženske na več univerzah, češ da niso hotele nobenega posebnega odnosa do njih.

»Mislim, da moramo ženskam dopovedati, da so že deležne posebnega odnosa,« mi je rekla Urryjeva. »Temu lahko rečemo posebno negativno ravnanje, moški pa so bili deležni posebnega pozitivnega ravnanja. To moramo popraviti – drugače se boste potapljali globlje v tolmun talentov, da boste dobivali manj usposobljene bele moške.«

Zanimivo razmišljanje, mar ne? Moški radi trdijo, da je zaposlovanje žensk nevarno početje, ki znižuje standarde. Urryjeva pravi, da je ravno narobe. Denimo, da imate deset kandidatk/ov za dve delovni mesti, in moški je, seveda, številka ena, ter ga zaposlite. Vse v redu. Sledi naslednja izbira. Če ženski – objektivno gledano – kandidirata za številko dve in tri, vendar vam nezavedna pristranost onemogoči to spoznanje, bo vaša naslednja izbira moški, ki je dejansko številka štiri. Kot pravi Urryjeva, se potapljate globlje v tolmun talentov, ker ste zaslepljeni z domnevno močjo moških.

Povedala mi je, da ko astronomi preiskujejo nebo, razumljivo delajo nastavitve, da bi bili prepričani, da ni pristranosti glede tega, kar opazijo. Ali je tista svetla zvezda močnejša od one medle, ali pa je le bolj vidna, ker nam je bližje? Ko gre za relativno svetlost moških in ženskih zvezd, pa znanstveniki ne upoštevajo podatkov ter se podredijo nezavednim pristranostim. Diplomiranci, svetle zvezde, ves čas dobivajo nagrade in priznanja ter so deležni rednih pohval za svoje izvirno delo. Za ženske se domneva, da delajo, kar jim naročijo, ter so samo garaški zobniki v kolesju njihovih svetovalcev ( Ona ga izpolnjuje. )

Zdaj, ko ima Urryjeva položaj in status, bi pomislili, da je zadovoljna. Nedvomno je vrhunska znanstvenica in pomembna avtorica. Je redna profesorica in direktorica Centra za astronomijo in astrofiziko na Yalu. Razumnica, ki se ji porajajo nove zamisli in vsako leto vodi ducat ali več raziskav medgalaktičnih prostorov. Morda so takrat, ko je diplomirala, njene uspehe pripisovali mentorjem, kot se tako pogosto dogaja mladim nadarjenim ženskam. Zdaj nič več, kajne? Da, zdaj. Ni pomembno, da ženska vodi laboratorij – še vedno je ženska. Človek komaj verjame, da vrhunska, uspešna znanstvenica še vedno zaznava zahrbtnost in nejevero. Urryjeva je tudi o sebi slišala šepetanja – da je morala imeti v laboratoriju nekega brihtnega študenta, ki je opravil delo in si zasluži pohvalo. Srečna je lahko, da ga ima.

Planila sem v smeh, ko mi je povedala to. Toda ni bilo videti, da bi se ji to zdelo posebej zabavno. Morda absurdno, a tudi boleče in moreče. Težko bi odpravili spoštovano genialko, ki je glavna igralka na sceni ter se neprestano pojavlja z izjemnimi dosežki. Zahrbtni namigi, da mora biti pravi genij študent, ki dela zanjo, so naravnost … nori. Nevarni. Strašljivi. Zlahka si predstavljamo, da če bi kdo od takih študentov postal pomemben fizik – kar se lahko zgodi, glede na to, da bi prišel iz vrhunskega laboratorija pod vodstvom genialne ženske na eni najboljših univerz –, bi se še lažje pojavile trditve, da so moški možgani in testosteron stali za vsem skupaj. Z bizarnim zasukom bi žensko izbrisali iz zgodbe. Nekateri moški bi storili vse, samo da bi postali junaki zgodbe.

Ne bi pretiravala s tem, ker je Urryjeva zelo spoštovana zaradi svojih dosežkov ter se zaveda, da ima v znanosti ugled, ki ji dovoljuje spregovoriti o zadevah, ki se tičejo žensk. Študenti jo obožujejo, za mlade študentke znanosti je idol. Svojeročno je spremenila obnašanje in ko predava po državi, se skoraj vedno oglasi mlada ženska, ki pove, da je Meg njena vzornica, ki ji je omogočila, da je poklicno ostala v znanosti.

Ko je prispela na Yale, so mlade študentke, ki niti niso študirale v okviru njene katedre, hodile k njej po nasvet in navdih. »Ne vem, s kom so se pogovarjale pred mojim prihodom,« prizna Urryjeva. Ima magnetno privlačnost ter preprost in zaupen slog. Mlada dekleta se tako kot jaz niso želele samo pogovarjati z njo – hotele so postati prav take kot ona.

Lepo je spreminjati svet, a je tudi utrudljivo. Urryjeva je veliko let porabila za odbijanje zank in puščic ogorčenih moških. Veliko moči je potrebovala, da je okoli sebe ustvarila obrambno polje za odbijanje napadov. Ko sva se srečevali prej, se je zdelo, da je v njej več energije, kot v kateri koli drugi osebi, s katero sem se srečala. Ko sva se tokrat pogovarjali, sem ugotovila, da sta za vzdrževanje takega varovalnega polja potrebna vztrajnost in jekleni živci. Sčasoma te izčrpa. Eden od razlogov, da genialne ženske izbrišejo iz zgodovine, je, ker se vdajo, izčrpane zaradi nenehne potrebe po pojasnjevanju, branjenju in kosanju z nenasitnimi moškimi egi.

Urryjeva ni izčrpana, vendar je bolj stvarna kot takrat, ko je bila mlada in se ni zmenila za vse ovire na njeni poti. Podobno kot veliko drugih genialk, ki sem jih srečala, je začela z neizmernim optimizmom - ta je prej pomoč kot ovira na začetku kariere. »Vedno sem imela občutek, da je pred mano prosta pot in da bi lahko naredila karkoli,« mi je dejala. Ko misliš, da lahko narediš kar koli, nadaljuješ in tudi narediš – to sem videla pri Susan Wollenberg, Shirley Tilghman, Fei-Fei Li in mnogih drugih. Če si zaskrbljena, da bo tvoje delo prezrto, izbrisano ali da boš dobivala polena pod noge, potem je težje nadaljevati.

Urryjeva mi je povedala, da ko je bila mlada in je ugotovila, da ni bilo nobene ženske, ki je delala, kar je hotela delati sama, »sem pomislila, da tega pač prej nobena ni hotela delati.« Precej časa je potrebovala, da je ugotovila, da to ni bilo res. »Tudi druge ženske so hotele, vendar pot ni bila odprta.«

Ali je pot zdaj odprta? Domišljamo si, da je, a je še vedno posuta s kamni. Med prvim letom njenega poučevanja na Yalu se je vračala s srečanja s kolegom, ki jo je povabil na kavo. Rada bi se mu pridružila in nadaljevala pogovor, vendar se je morala vrniti in se pripraviti na predavanje. Rekla mu je, da so študenti zelo brihtni in da mora biti pripravljena na vse. Kolega se je zasmejal, rekoč: »Jaz se ne pripravljam za svoja predavanja. Če mi zastavijo vprašanje, na katerega ne vem odgovora, si kar nekaj izmislim in oni mi verjamejo.« Osuplo ga je pogledala. Imela je drugačne izkušnje. »Povedala sem mu, da tudi če natanko vem, o čem govorim, mi vendarle ne verjamejo!«

Ženske včasih moškim pomagajo, da jih izbrišejo iz zgodovine, tako da se same izbrišejo iz zgodbe. Svojo žensko bit nadomestijo s podobo, ki si bo lažje pridobila odobravanje ali jo bodo resno obravnavali. Ni nerazumljivo. Želiš si strukturnih sprememb, vendar živiš in poskušaš uspeti v svetu, kakršen je prav ta trenutek. Včasih je najboljši pristop prikrit odpor – in to se dogaja.

Pred ne tako veliko časa je borbena mati po imenu Joanne napisala prijetno knjigo o čarovnikih, ki jo je zavrnilo ducat založnikov. Končno je našla nekoga, ki ji je plačal skromen predujem ter nameraval natisniti tisoč izvodov. Založnik je hotel, da bi bila knjiga všeč fantom, zato ji je svetoval, naj kot pisateljica opusti svoje ime in raje uporabi začetnici. Pojavila se je kot J. K. Rowling, niz knjig o Harryju Potterju pa je postal eden najbolj priljubljenih v zgodovini. Nova avtorica s kraticami njenega imena je postala ena najbogatejših ljudi na svetu.

Bi bila Jo Rowling enako uspešna, če bi njeno bralstvo vedelo, da je ženska? O tem lahko le ugibamo – Rowlingova pa ni mislila tako. Po izjemnem uspehu knjig o Harryju Potterju je začela pisati kriminalke za odrasle, ter zase izbrala psevdonim Robert Galbraith. Če ljudje mislijo, da si moški, bodo raje prebirali tvoje knjige. Zasukalo se je tako, da je »Robertova« prva knjiga doživela le pičlo prodajo – prodajna uspešnica je postala šele, ko je v javnost pricurljalo, da jo je pravzaprav napisala naša punca Jo.

Velike pisateljice so se pogosto skrile za imenom moškega. George Sand, najbolj priljubljena pisateljica v Evropi na začetku 19. stoletja, je bila plemkinja Aurore Dupin. Oblačila se je po moško, da je bila svobodna, kot je hotela, ko je hodila po Parizu. Z možem, otroci in vrsto ljubezenskih romanc je živela razkošno življenje. Mary Ann Evans si je nadela psevdonim George Eliot za sedem romanov, spisanih sredi 19. stoletja. Tako se je odločila deloma zato, ker je mislila, da bo bralstvo zavračalo roman pisateljice kot lahkotno in opolzko branje. Marsikatero bi slišali, če bi romane Middlemarch ali Silas Marner ali Mlin na reki Floss označili za lahkotne in opolzke. Ena mojih najljubših angleških pisateljic Julian Barnes je Middlemarch proglasila za najboljši roman v angleškem jeziku. Evansova se je zelo dobro zavedala, da stereotipi vplivajo na naše dojemanje katerega koli dela, in tudi njene junakinje so se morale spopadati z omejitvami v svojih okoljih. Na začetku romana Middlemarch je Dorothea Brook mlada ženska, ki hoče biti drugačna in posebna ter hoče spreminjati svet. Na koncu je poročena in čas preganja z »ženi primerno pomočjo«. Morda porečete, da ga izpolnjuje. Njeni prijatelji mislijo, da je sramotno, če bi se »takšno neodvisno in posebno bitje pustilo vsrkati v življenje nekoga drugega«. Ali je bila sposobna za kaj več ali kaj drugačnega? Prej uganka kot tragedija.

Dve stoletji pozneje so ženske še vedno negotove. Ali se lahko pojaviš kot nekaj posebnega, kot genialna oseba, če ti družbene strukture nasprotujejo? George Eliot na koncu zasuka vprašanje s sklepom, da smo včasih »mi, nepomembni ljudje z našimi besedami in dejanji«, kateri izboljšujemo svet, ter pritrdi onim, »ki so živeli vdano in skrito življenje in počivajo v osamljenih grobovih«. Ni posebej spodbudno, da ženske, ki hočejo biti posebne in vidne, potolažiš z »nepomembnostjo«. Toda George Eliot se je svojčas vsakodnevno spopadala prav s tem. Kot pravi Daniel Deronda, lik iz nekega drugega njenega romana: »Lahko poskusiš, vendar si sploh ne moreš predstavljati, kaj pomeni imeti v sebi moč genialnega moškega, ter trpeti zaradi suženjskega položaja dekleta.«

Najsi je genialna pisateljica George ali Mary Ann, Joanne ali J. K., naše mnenje o knjigi pred nami se spreminja. Dejansko je osupljiva ugotovitev, kako spol vpliva na vse, kar vidimo – vključno z Luno in Soncem. To mi je povedala Lera Boroditsky, kognitivna znanstvenica na univerzi California v San Diegu. Preučevala je, kako jezik vpliva na naš pogled na svet. Poudarja, da mnogo jezikov pripiše spol sicer srednjemu spolu. Francozi imajo na primer besedo la chaise za stol. V testu iz francoščine v srednji šoli sem pričakovala majhno pohvalo, ker sem pravilno napisala la chaise, in me je zanimalo, če je bilo kaj narobe, ker sem ji pripisala napačen spol? Stol je stol. Ni stola za fante ali za dekleta. Moja učiteljica madame G. me je posmehljivo pogledala ter mi pojasnila, da člen la označuje ženski spol ter je del besedice chaise. Halo, nobene pohvale?(2)

Profesorica Boroditsky je ugotovila, da ljudstva, ki imajo ukoreninjene spole samostalnikov, vidijo resnične predmete različno. Beseda most v nemščini je ženskega spola (die Brücke), v španščini pa moškega (el puente). Pomislili bi, da bo to zmedlo koga, ki se uči jezik preko računalnika. Toda profesorica Boroditsky pove, da Nemci opisujejo mostove z bolj za ženske značilnimi besedami, denimo »lep« in »eleganten«. Španci uporabljajo nasprotno bolj moške pridevnike, denimo »čvrst« ali »dolg«, ko opisujejo prav isto sliko in prav isti most.

V zvezi z opisovanjem vesolja pa tole: Sonce je v nemščini ženskega spola, Luna pa moškega. Presneto, Nemci vidijo Sonce z njegovo nežno svetlobo, Luna pa močna lebdi na nebu. Preden pomislite, da je v tem kaj astronomske utemeljitve, profesorica Boroditsky doda, da je v španščini ravno narobe: Sonce je moškega, Luna pa ženskega spola. In tudi pridevniki, ki ju opisujejo, imajo nasprotne pomene. Španci torej ob pogledu na nebo vidijo močno Sonce in nežno Luno.

Zelo zanimivo, kajne? Opisovanje predmeta s pridevniki je odvisno od tega, kakšen se nam zdi. Glede na to, da so besede lahko zelo vplivne, je nekaj sto akademikov v Franciji pred kratkim podpisalo pobudo za spremembo jezika v manj seksističnega. Posebej so ugovarjali, da »moško prevlada nad ženskim«. Najsi empirično to drži ali ne, prav gotovo pa se vidi v jezikih. Za skupino ljubkih plesalk v baletnih copatih in plahutajočih krilcih uporabljajo Francozi množino ženskega spola danceuses. Toda ko se med njimi pojavi en sam plesalec v oprijetih nogavicah, romantična oblačilca deklet niso več glavna stvar, in skupino zdaj opišejo z množino za moški spol, danseurs. Enako pravilo velja za profesorje, igralce tenisa, politike in zdravnike. Z vidika feministk je stvar enaka kot zgodba o ščurku v skledici jagod – vse skupaj se pokvari. Gre za veliko več kot le za slovnično dlakocepstvo. Uporabljane besede določajo, kako gledamo na svet – in v večini jezikov prevladuje moška perspektiva.

Toda ne v jeziku ne v filmih ne v astrofiziki res ne potrebujemo moškega glasu za dokončanje stavka. Ko genialne ženske najdejo svoj glas in se jih zasliši, lahko obstane – močan in poln. Obstaja veliko razlogov za pomanjkanje nadarjenih, genialnih žensk. Včasih ne verjamemo, da so genialne – kljub dokazom. Včasih same sebi ne zaupajo. Včasih jih preprosto ne slišimo. Vendar je jasno, da genialna ženska nikoli ne bo potrebovala Toma Cruisa – ali kogarkoli drugega –, da jo bo izpolnil.





9. poglavje




Broadwayska vsestranskost Tine Landau

Ko sem prvič srečala Tino Landau, se je pogovarjala z igralko, pisateljico in nasploh sijajno osebo Tino Fey ter s tremi izjemno ustvarjalnimi ženskami med okroglo mizo na temo ženske v umetnosti. Všeč mi je bilo, da je pametna, hrabra in dobra govornica – ter da je imela obute bleščeče, nad gležnje segajoče športne copate. Modna obutev ni nujno znak genialnosti, toda njena izbira ni bila naključna. Nič je ne bo upočasnilo.

Udeleženke okrogle mize so se pogovarjale o izzivih za vodilne ženske – kako večkrat naletiš na ljudi, ki te ne obravnavajo resno ter kakšni so občutki, ko te med sestankom moški nočejo pogledati in se pogovarjajo samo med seboj. Medtem ko so druge ženske opisovale težavne položaje, v katerih so se znašle, se obe Tini nista prav nič pritoževali, da sta ženski med moškimi. Našli sta uspešne pristope, ki so jima omogočali, da so njuni talenti zablesteli.

»Jaz ne vpijem, Vodiš lahko tudi drugače,« je rekla Feyeva. Kot prva ženska je bila vodilna pisateljica v oddaji Saturday Night Live, pozneje pa je ustvarjala in igrala v oddajah kot so bile 30 Rock na televiziji, ter v filmu Mean Girls. Priznala je, da se je ob vstopu ženske v prostor kemija pogosto spremenila. To je bilo v redu – morala si le vedeti, kaj storiti po tem.

»Če si vodilna, je pogosto treba sočutno in spodbudno prisluhniti,«

je dejala Tina Landau. »To ni slabost, ampak si na ta način zagotovim moč in vpliv.« Osupnila me je njuna samozavest in kako sta našli vsaka zase primeren slog. Nista podlegli vzorcu o glasnih moških ali čustveno močnih ženskah. Vsaka je bila nekaj posebnega, unikatna, Tina, katere nadarjenost je obvladovala ves prostor.(1)

Nekdo je omenil, da je bila Landau edina ženska, ki je tisto sezono režirala predstavo na Broadwayu. Zdelo se je, da jo je to začudilo, in morala je nekaj pojasniti.

»Jaz nisem ženski režiser, ampak režiserka, torej režiser in hkrati ženska. (Op. prev.: Angleščina ne pozna dveh različnih besed za spola, režiser in režiserka. Uporabljajo besedo director za moškega, za režiserko pa female director. Pri večini oznak za poklice je tako.)

Premišljevala sem o razlikovanju. Nekaj tednov pozneje sem se srečala z Landauovo v pisarni, dve ulici oddaljeni od Broadwaya, kjer so uprizarjali njen muzikal. Nekaj besed o tisti predstavi. Ime muzikala je SpongeBob SquarePants: The Musical. Razumem, če ste malo v dvomih, da so Nickelodeonovo risanko spremenili v genialno delo. Dobila sem vstopnici za matinejo, niti moža niti nobene prijateljice pa nisem pregovorila, da bi obiskala predstavo z menoj. Je TV oddaja o malčkih postala posebnost Brodwaya? Oprosti, no! Psičko moram odpeljati na sprehod.

Toda kar sem videla na odru, je bila čista genialnost! Čarovniška ustvarjalnost, ki ti malce vzame sapo. Duša, srce in razum tiste predstave je bila genialna režiserka Tina Landau, ki je postavila na glavo vsa pričakovanja. Na začetku, ko so jo povabili, naj režira TV oddajo, so jo obhajali dvomi, toda navsezadnje se je le odločila sprejeti ponudbo kot izziv ustvarjalnosti. Nekaj ljudi iz predstave – vključno z glavno zvezdo ter izvrstnim spužvakom po imenu Ethan Slater – mi je povedalo, da je bilo med pripravljanjem predstave najbolj razburljivo druženje s Tino Landau.

Tisti dan, ko sva se dobili na pogovoru, je imela obute drugačne športne copate, manj bleščeče kot prvikrat. Pravkar je izvedela, da so jo imenovali kot kandidatko za priznanje Tony (Tony Award) za režijo, njena predstava pa je bila v igri za kar dvanajst tonijev – tisto leto največ med vsemi deli. Povedala mi je, da je tisto sezono nagrad nameravala preživeti z nakupom nekaj posebnih oblek, zabavami in razširitvijo njene zbirke športnih copat.

Zabavna in kul sta jo primerno označevali, skupaj z uvidevna ter izjemno bistra. Izvirnost in pripravljenost, da malce drugače sprejema svet, sta oplemenitili njeno režijo. Vprašala sem jo, zakaj je naredila razliko med režiserko (woman director), ter žensko, ki režira (woman who directs).

»Oznake nas utesnjujejo. Če rečem ‹Jaz sem ženska, ki režira›, to poudarja mojo ženskost, obenem pa pove, da me moj spol ne omejuje, kdo sem, ali določa, kaj lahko delam kot režiserka.«

Kako poživljajoče! Kako resnično! Lahko poveš in uživaš, da si ženska. Prav tako lahko izjaviš, da si profesionalka ali izjemna osebnost na svojem področju. Toda kaj imata skupnega? Je kot star logičen problem, kjer poskušaš ugotoviti zvezo med tremi trditvami. Predstavljajte si nekaj takega:

Zlomila sem si nogo.

Jedla sem sladoled.

Boljše mi je bilo.

Vse trditve so resnične, toda št. 1 in 2 ne vodita do št. 3. Lahko se zmedete in pomislite, da so povezane (Bolje se počutim zaradi sladoleda!), vendar niso. Lahko bi rekli, da so tri izjave: resnična, resnična in nepovezana. Podobno je Tina Landau ženska in režiserka, a karkoli tretjega boš trdila, verjetno ne bo pravilno. To sta neodvisni dejstvi, resnični in nepovezani.

Landauova se spominja, da jo je osupnilo, ko jo je nekdo prvikrat vprašal o tem, da je ženska in režiserka. O svoji karieri ni nikoli razmišljala na tak način.

»Na splošno o sebi mislim, da je v meni mnoštvo vsega. Ali pa vsebujem vse in tudi njegovo nasprotje,« je dejala z rahlim nasmeškom na ustnicah.

Mešanica teh lastnosti je morda potrebna za genialnost. Ko si sposobna biti več stvari hkrati in videti mnogo stvari brez omejitev, lahko omogočiš izvirnost in svežino vsemu, česar se lotiš. Če se omejuješ z oznakami, se siliš, da barvaš znotraj črt, nikoli ne boš mogla ustvariti nove slike. Kot je zapisal Walt Whitman »Ali nasprotujem sam sebi? Nič hudega, si pač nasprotujem.«

Tina Landau je pri njenih šestih letih vedela, da hoče postati režiserka. Drugače od drugih producentk in režiserk se nikoli ni počutila, da ne spada v ta krog. Njena starša sta bila filmska producenta in »vedno se mi je zdelo, da sem nekako upravičeno zraven, na ponižen način,« je povedala. Toda kot ženska je bila »outsiderka« – in to je bila po svoje njena prednost. Na produkcije je imela svež, neizčrpan pogled. Namesto da bi imela avtoritativen nastop z ukazovanjem, kam naj kdo stopi, kako naj govori in kako naj misli ali občuti – večina režiserjev dela tako –, je svoje skupine igralcev, lučkarjev in glasbenikov vabila, naj sodelujejo v ustvarjalnem procesu. Nista je zanimala nadzor in vpliv. Zanjo je bila lepota gledališča v »prepričanju, da obstaja nekaj, kar ni zgolj moj ego ali moja želja, ampak se bo pojavilo iz nekega skrivnostnega sovpadanja zunaj mene«.

Odprtost za nepričakovano ji je omogočila, da se je lotila stvari, ki se jih drugi nikoli ne bi spomnili. Pri pripravah Spužvaka Robija je več mesecev spravljala skupaj pisce, oblikovalce/ke, akrobate, plesalce/ke, klovne, lutkarje/ice ter jih spodbujala za ustvarjanje čarobne predstave. Verjela je v svež pristop, delala zagnano in z odpovedovanjem ter nezadržno. Vedela je tudi, da raznovrstnost pomeni vedeti, kdaj napoči trenutek, »da postaneš kapitan, zgrabiš krmilo in usmerjaš ladjo«. Pošalila se je, da ko se je približal datum premiere, se je pojavil njen »alter ego« – imenovala ga je Thelma – ter začel zahtevati »Hitreje, glasneje, bolj smešno!« Takrat je bila ladja že zelo velika.

Ko je študirala na Yalu, se je spoprijateljila s sošolko (zdaj slavno igralko) Jodie Foster, pozneje je režirala z njo v nekaj predstavah. Ostali sta v stiku. »Spomnim se, da mi je nekaj let po kolidžu Jodie povedala, da sem se ji takrat zdela kot izgubljena črna luknja, ‚zdaj pa si kot cvetoča sončnica‘«. Smejala se je, ko mi je pripovedovala to zgodbico. Tina priznava, da je bila turobna, resna, osredotočena na svojo temno in vprašujoče negotovo stran. Toda v nekem trenutku se je odločila, da bo postala iskrena, odprta in se z ljubeznijo posvečala delu.

Sposobnost, da se je v zahtevnem svetu razcvetela kot sončnica, je morda del njene genialnosti. Veliko zgodb romantično prikazuje norega genija, ki v stiski loka alkohol ali si v obupu odreže uho (kot Ernest Hemingway ali Vincent van Gogh). Verjeti moraš, da se bo zgodilo nekaj čudovitega, še preden se res zgodi.

Tina Landau je nekoč mislila, da se bo ukvarjala z oceanografijo, če ne bo delala v gledališču. V potapljanju je videla razburljivo potovanje proč od vsakdanjega sveta v svet, kjer so stvari, zvoki in občutki drugačni. Zdaj na podoben način uporablja ustvarjalnost, kot da bi prestavila v športno vožnjo in se znašla v spreminjajočem se svetu. Včasih ustvarja popolnoma domišljijske stvari, drugič pa svetle slike o tem, kakšen bi svet lahko bil. Njena genialnost nam omogoča, da izkusimo oboje.

Ko sva odšli iz pisarne in se napotili proti gledališču, kjer so prikazovali njeno predstavo, sva se pogovarjali o nekaterih njenih prihodnjih projektih. Ustvarjalnost je vedno kočljiva, toda Tina se je naučila, da genialnost zahteva zvestobo lastni viziji. Poskuša odmisliti plačilo in kritike ter se posvečati samo umetnosti. »Zadeve resnično presežeš, ko se ne zmeniš za svoje notranje demone, ki te ves čas vznemirjajo ‚jim bo to všeč ali ne?‘« je dejala.

Ko sva se z objemom poslovili pri vhodu v gledališče, sem še precej časa postajala tam. Kadar je ženska uspešna, ljudje vedno poskušajo izbrskati značilne ženske poteze, ki jih je vnesla v izdelek. Tinine režije so neprikrito plod širokega sodelovanja – zbere ekipo sodelavk/cev, jim daje občutek ugodja in varnosti ter jim omogoči, da spoznajo lastne sposobnosti. Svobodno lahko raziskujejo in preskušajo stvari. Nič hudega, če vse ne uspe. Gremo dalje. Poskušanje, igranje in morda tudi neuspeh, vse je del ustvarjalnega procesa. To je eden od razlogov, da igralci/ke radi/e delajo z njo.

Morda porečete aha, sodelovanje! Ali ni to značilno za žensko, ki režira? Tina Landau se hoče znebiti etiketiranja, včasih pa je vendarle primerno, kajne? Ženske so bolj sočutne in voljne sodelovati; to počnejo z manj ega in večjo vizijo za dobro vseh. Morda bi morali priznati sodelovanje kot element genialnosti, ki je značilen za ženske.

Nisem pa prepričana, če ta formula deluje na vseh ravneh. Ponavljam: posploševanje ni smotrno. Nekateri moški znajo sodelovati in vključevati, nekatere ženske so bolj samostojne. Kadarkoli slišim, da so ženske tako dobre pri skupinskem delu, premišljujem, da bi dala preiskati svojo DNK. Ustrezalo mi je, ko sem delala v velikih skupinah in jih celo vodila, ko sem delala kot TV producentka in urednica revije – toda za to, da sem zdaj pisateljica, obstaja razlog. Veliko bolje sama urejam stvari.

Težava pri posploševanjih v zvezi s spoloma je, da so malce podobna astrološkim napovedim. Ko ti povedo, da spadaš v določeno kategorijo, verjameš slišanemu. Nato svojo prihodnost usmeriš tako, da ustreza povedanemu. Ženske so dobre sodelavke? No, nekaj popularnih knjig sem napisala s soavtorjem. Všeč mi je bilo, da sem se lahko s kom pogovarjala med pisanjem. Mislim, da znam dobro sodelovati. Ampak to je bil samo delček mojega dela, ne celotno delo.

Ko sem premišljevala o tem, kako znamo obrniti posploševanja, da so resnična za nas – in morda spremenimo lastne ambicije, da bi se ujemale z napovedmi – sem po prihodu domov na priljubljeni strani poguglala svoj horoskop.

Časi, ko si se bala in te je skrbelo uresničevanje tvojih sanj, so minili, je pisalo. Drzni si biti pogumna in sijajna, sadovi tvojega dela bodo res izjemni.

Nekajkrat sem presenečeno prebrala napoved, nato pa pomislila, kako primerna je bila glede na delo, ki sem ga opravljala. Morda bi se morala nehati posmehovati horoskopom, saj se je res zdelo, da gre za zadetek v polno. Pogumna in izjemna bom! Nato sem ugotovila, da sem pomotoma prebrala napoved za ribi, ne za kozoroga.

Hopla.

Nato sem poiskala napoved za kozoroge.

Povsem se boš posvetila uresničitvi tvojega življenjskega cilja, vendar je prav tako pomembno, da se sprostiš in se zabavaš.

Bingo! Tako kot prejšnja napoved. Posvetila sem se pisanju knjig, vendar sem potrebovala premor in morala bi nadaljevati s spoznavanjem sveta. Horoskopi delujejo in nas navdihujejo, ker se vsak lahko najde v opisih, ki jih mislimo uveljaviti. Toda pomanjkljivost astroloških napovedi ali pričakovanj zaradi spola je v tem, da zahtevamo prefinjeno in nezavedno silo za njihovo uresničitev.

V vseh nas je mnoštvo lastnosti. V vsakem od nas je nekaj rib in kozoroga, moškega in ženske, zemlje in ognja. Včasih lahko sodelujemo ali pa delamo sami ter izberemo, kaj nam bolj ustreza tako kratkoročno kot na dolgi rok.

Genialnost Tine Landau ni v tem, da je ženska in zato ve, kako sodelovati, ampak da sodelovanje dvigne na drugačno raven, ga umesti v lastno čarobnost in uvid, ter ga nato uporabi z neprekosljivo stopnjo izvirnosti. Da je ženska ali genij, je skoraj nepomembno v primerjavi s tem, kako se je znala osredotočiti na svoj osnovni talent ter ga izbrusila, da je postal edinstven, vznemirljiv in samo njen.

Ko sem pred leti delala v podjetju, čigar lastnik je bil Rupert Murdoch, so mi dali nalogo, naj ustvarim samostojno revijo(2), zasnovano na takrat izjemno priljubljeni knjigi Johna Greya Moški so z Marsa, ženske so z Venere. Prebledela sem, ker mi knjiga sploh ni bila všeč, vključno z izmišljotino, da naj bi moški in ženska bivala na različnih planetih, kjer naj bi imela različne naloge, od tam pa sta se preselila na Zemljo in pozabila, od kod sta prišla. Verjetno Gray ni imel ustreznih akademskih kvalifikacij, s katerimi bi podkrepil razumnejšo razlago svoje izmišljotine. Njegova domneva o različnih načinih komuniciranja moških in žensk itak ne bi prestala poglobljene znanstvene raziskave.(3)

Kljub temu sem se brez predsodkov (pa tudi službo sem potrebovala) odpravila na obisk h Grayu v njegovo ogromno hišo na vrhu hriba – dokaz, da si z izmišljotinami lahko nagrabiš milijone. Začel je kot osebni pomočnik priljubljenega indijskega jogija, učil se je torej pri najboljšem. Zdaj je imel privlačen, prijeten, neizzivalen slog, ki pomaga zagotavljati status osebnega guruja. Preživela sva prijeten dan in moji šefi so bili navdušeni, da sem mu bila všeč in je bil pripravljen sodelovati z menoj. Tistikrat nisem bila pripravljena na zoperstavljanje (moški) moči, zato sem sprejela nalogo za pripravo revije. Bila je lepa, romantično seksi in se je dobro prodajala, jaz pa sem naredila vse, kar sem zmogla, da sem sporočilom dodajala namige, da se moramo vsi naučiti bolje sporazumevati.

Dejansko bi morala vztrajati, da ko se razdelimo za osvajanje, v resnici zgolj poglabljamo delitve in moškim dovoljujemo, da še naprej zmagujejo. Gray v resnici ni poskušal premostiti razlik med moškimi in ženskami – hotel je zagotoviti, da bo vsak verjel, da ima določen prostor na svetu in o tem ne bo dvomil/a. Nekaj let pozneje je to nehote priznal, ko se je javno pritoževal, da feminizem vodi v ločitev, ker »pri ženskah spodbuja neodvisnost«. Drži, seveda. In če si Gray predstavlja Venero kot kraj, kjer morajo ženske biti podrejene in ubogljive, bi si želela, da se vrne na svoj planet, ostalim pa naj pusti, da uspevamo v svoji neodvisnosti.

Johnu Grayu lahko odpustimo kot še enemu čudaku, ki poskuša obdržati prevlado moških, vendar je prodal več milijonov knjig, in njegovo pojmovanje različnosti Mars-Venera se je razširilo po vsem svetu.

Popularna sporočila te vrste – čeprav še kako bedasta – imajo lahko resne posledice. Če prepričljivo pridigaš o razlikah med moškim in žensko, ki si si jih v bistvu izmislil, ti bo veliko ljudi verjelo – nato pa bo trajalo, preden bodo vsi pozabili klevetanje. Popularna psihologija in potvorjena znanost o možganih sta povzročili odkrito diskriminacijo z ločevanjem deklic in dečkov v razredih celo v nekaterih javnih osnovnih šolah v Teksasu, Floridi in drugih državah. Ravnatelji so trdili, da so se otroci bolje učili. To ni bilo res. Tak ukrep iz nebistvenih razlik zgolj naredi velike razlike.

»Možgani fantov in deklet niso različni, oblikovanje učnega programa na tej napačni premisi je povsem napačno dejanje,« mi je dejala Lise Eliot med razgovorom v Chicagu.

Kvaziznanstvene trditve so zgolj zvit način za poudarjanje domnevnih razlik in dajanje vtisa, da so nespremenljive. Denimo, da so fantje v povprečju boljši pri prostorskih nalogah, dekleta pa pri jezikih. In kaj zato? V vsakem razredu se najde kak fant, posebej nadarjen za jezike. Če boste od njega zahtevali odlično znanje matematike, izgubite nadarjenega bodočega pisatelja. Včasih je pomembno izbrati manj prometno pot.

Eliotova je vneto nasprotovala enospolnim razredom ali kakršni koli obliki ločenega poučevanja. Veliko premalo je dokazov, da se fanti in dekleta učijo različno, da bi to postalo pravilo. Se spomnite deklet iz Italije, ki jim gresta dobro od rok matematika in fizika? Morda bi bil najboljši način, da se opogumlja otroke za odraščanje kot posameznik, da vsak projekt v šoli delata skupaj fant in dekle. Naj delata skupaj kot enakovredna. Naj odkrivata drug drugega nadarjenosti in spoštujeta veščine. Eliotova poudarja, da če hočemo doseči dobro sodelovanje med odraslimi moškimi in ženskami, morajo zadovoljno odraščati drug ob drugem. Če se pretirava z razlikami med njimi, bo težje doseči to skladje.

Poznam nekaj žensk, ki so se šolale v enospolnih šolah. Bile so zelo zagnane v iskanju priložnosti za prevzem vodilnega položaja in lastnega dokazovanja. Njihova samozavest je rastla, saj jih ni skrbelo, da bi jim namere prekrižal kak fant. Ni jih bilo strah dvigniti roke. Toda ne obstaja veliko dokazov, da jim je vse to kaj koristilo, ko so se zaposlile in so se morale pogovarjati in pogajati z moškimi. Enospolne šole so ostaline iz časov, ko ženskam ni bilo dovoljeno obiskovati prestižnih srednjih šol in kolidžev za moške, zato so ustanovile lastne šole. Ne glede na kakovost šole je Vrhovno sodišče v drugačnih okoliščinah dobro razsodilo, da je »ločeni toda enaki v bistvu neenako«.

Glede na večje družbene spremembe so lahko enospolne šole škodljive – razdvajajo ljudi in namigujejo, da se moški in ženske v življenju pač ne morejo razumeti. Nora Ephron (scenarij) se v svojem čudovitem filmu Ko Harry sreča Sally sprašuje, če so moški in ženske lahko tudi samo prijatelji. Po mojem mnenju vsekakor. Imela sem veliko prijateljev v srednji šoli in na kolidžu, in še vedno jih imam. Prepričana sem, da je bila moja zmožnost, da se nisem menila za spol in sem se povezovala z ljudmi na neki skupni osnovi, najkoristnejša posamična lastnost v moji karieri.

V tretjem letniku študija sem bivala v kičasti kamniti stavbi z dovozno potjo, prekrito z bršljanom. V vsakem nadstropju sta bili samo dve sobi, vmes pa kopalnica. Z Anno, mojo sostanovalko, sva si delili nadstropje z dvema starejšima študentoma, Stevom in Billom. Postali smo tesni prijatelji, ki smo se lahko pogovarjali o čemer koli. Sčasoma nas ni več skrbelo, s kom si bil skupaj v kopalnici. Ko zdaj poslušam histerične izpade o pravilih v kopalnicah, vedno hočem vprašati – ali vaši hlevi nimajo vrat? Naši so jih imeli, in tuši tudi. (Prenesti je možno tudi pogled na prijatelja, zavitega v brisačo.) Veliko pomembneje je bilo, ko je Steve nehal hoditi s svojo punco, da sva se z Anno menjavali, ko sva ga spremljali na sprehodih in sva bili prepričani, da je bilo z njim vse v redu. Ko sem se odpravljala v New York na razgovor za službo in še nismo poznali satelitske navigacije, mi je Bill na servieti narisal pot od glavnega kolodvora do upravne stavbe, ki sem jo iskala. Preprostost naše povezanosti je bila vzorec, ki sem ga uporabljala pri sporazumevanju s šefi in sodelavci. Rada sem bila del skupine in nikoli se mi ni zdelo pomembno, kakšna je bila spolna zasedba druščine.

Eliotova naredi še korak dlje in poziva kolidže, naj vključijo še ženska in moška študentska društva (sestrstva in bratstva) – to gibanje zadnje čase privlači precej pozornosti. Zveni ironično, toda približevanje moških in žensk bi morda zmanjšalo spolno nadlegovanje. »Če bi bili v društva vključeni tako bratje in sestre, se bodo povečale možnosti, da se ne bodo medsebojno nadlegovali,« je svetovala Eliotova. Prav tako bodo večje možnosti, da ne bosta cvetela seksizem in sovraštvo do žensk, zaščitna znaka številnih bratstev, če bodo dekleta na drugi strani hodnika kot sosede in prijateljice, ne pa kot neka eksotična bitja, ki se jih zasleduje na divjih zabavah. Če se bodo moški in ženske medsebojno bolj povezovali, bodo morda izginile slabe navade obeh strani. Na enakem igralnem področju bodo boljše možnosti za medsebojno podpiranje in navdihovanje zvezd znotraj obeh spolov – ter za njihov enak sijaj.

Zanimalo me je, kakšno mnenje imajo drugi v zvezi s tem, zato sem se odpravila k Sian Beilock, predsednici kolidža Barnard, ki je ena redkih šol, še vedno namenjena ženskemu spolu. Ko sva se srečali, je bila na Barnardu komaj leto dni. Pred tem je bila redna profesorica psihologije na univerzi v Chicagu, kjer jo je začelo zanimati, zakaj ljudje pod pritiskom začnejo omagovati, bodisi da igrajo nogomet ali delajo izpit iz matematike. Ugotovila je, da je bilo opravljeno veliko raziskav o tem, kako postanemo dobri pri čem, veliko manj pa o tem, zakaj včasih ne izkoristimo vseh možnosti. »Osnovna domneva moje raziskave je, da ne gre zgolj za to, da veš, za kaj gre, ampak kako se pri tem počutiš,« mi je rekla. »Tvoje okolje in razmere, ki si jih ustvariš, »imajo lahko velik vpliv na to, ali se bo tvoj potencial razcvetel ali ne«.

Beilockova mi je povedala, da je pogled na tako številne profesorice na Barnardu verjetno pomagal mnogim študentkam do samozavesti. »Ne poznam pa čarobne formule za izobraževanje,« je rekla. Študentke na Barnardu imajo tudi skupna predavanja z moškimi in ženskami na univerzi Columbia, ki leži dobesedno na drugi strani ceste, tako da se ne počutijo kot na kakem enospolnem otoku.

Na dan najinega srečanja je Beilockova poskušala opraviti kup stvari. Naslednji dan naj bi nagovorila nove študentke, kar je vedno velik dogodek – toliko večji, ker je bila tako nova v tej vlogi. Manjše vznemirjenje na kampusu se je videlo v tem, da so se njeni pomočniki z osnutki sporočil za medije kar vrstili v pisarni. Opravičevala se je za neprestano prekinjanje pogovora.

»Ali naj se oglasim na kak drug dan?« sem jo vprašala.

»Ne, je že v redu,« je odvrnila. Zajela je sapo in začeli sva se pogovarjati o metodah za sproščanje stresa. Eden njenih osebnih nasvetov iz raziskave o omagovanju (»Deloma raziskujem tudi sebe.«) je, da je pomembno, da znaš položaj oceniti z drugačnega vidika. Če se tesnoba pokaže v odzivih telesa kot so potne dlani ali povišan srčni utrip, si reci, da zaradi teh znakov ne boš neuspešna. Pomenijo naj, da si pripravljena in napeta, da boš po svojih najboljših močeh kos zadevi – tvoj razum in tvoje telo sta osredotočena na to.

Povedala mi je, kako je nekoč med študijem celo noč presedela pred računalnikom, da bi se naučila programirati v nekem novem jeziku. Vsi fantje so se obnašali, kot da znajo vse, sama pa je med jokom in tuhtanjem pomislila Tega nikoli ne bom znala narediti. Toda vztrajala je in uspela. Ko se zdaj sooči s kako težko zadevo, se spomni tiste noči in si reče Mislila si, da ti ne bo uspelo, a ti vendarle je. Zdaj si tukaj. Tudi tokrat ti bo uspelo.

Tudi druge ženske, ki sem jih intervjuvala, so mi pripovedovale podobne zgodbe. To je bolj nenavadno, kot se zdi. Deklice so pogosto zaščitene v težjih položajih ali pa se jim reče, naj jih ne skrbi, če nečesa ne zmorejo. Brala sem o laboratorijskem poskusu, kjer so raziskovalci povabili matere 11-mesečnih otrok, naj postavijo klančino, po kateri se bodo njihovi otroci splazili navzdol – strmino so lahko nastavile po lastni presoji o otrokovi zmogljivosti. Matere deklic so postavljale precej bolj položne klančine kot matere fantkov – podcenjevale so sposobnosti svojih malčic. (Mamice fantkov so jih precenjevale.) Raziskovalci so povedali, da je bilo razlikovanje po spolu neutemeljeno. Ko so pozneje testirali dojenčke, so imeli fantki in deklice enake gibalne sposobnosti.

Razvajanje deklet in premajhno spodbujanje za zahtevnejše podvige ima posledice. Če starša ne verjameta, da boš premagala klančino, ker si deklica, ti bosta verjetno pozneje povsem nezavedno sporočala, da raje ne poskušaj. Ljubica, ali imaš težave s poukom računalništva?

Raje se vpiši na dramsko smer. Fantom pravijo, naj vztrajajo in ne obupajo. Ženske ne vztrajajo vedno – vemo pa, da bi morale in smo srečne, ko nosimo majico, ki slavi ambicioznost.

Beilockova mi je povedala, da se je na vsakem koraku poklicne poti, vključno z novo funkcijo na Barnardu, lotevala priložnosti, za katere ni bila prepričana, da jim bo kos, in se je bala. Toda sama sebe je le prepričala. Ena od stvari, ki so ji pri tem pomagale, je bilo zavedanje o lastni raznovrstnosti.

»Veliko raziskav na področju psihologije ugotavlja, da je pomembno imeti različne jaze,« je rekla. Ne tako kot v filmu Trije Evini obrazi – The Three Faces of Eve, ampak v smislu večplastnih izkušenj, ki so znane mnogim ženskam. V Beilockovi je mati in predsednica, raziskovalka in prijateljica. »Posebej lepo je, da če na kakšnem od jazov zavoziš, imaš na razpolago druge jaze,« je rekla. Ko obtiči v prometnem zastoju ter zamudi na šolsko predstavo in se počuti kot najslabša mati na svetu, se lahko spomni, da še vedno opravlja pomembno akademsko delo. Prav tako ni najslabša mati na svetu, ker je ne glede na trenutno hudo hčerkino razočaranje na dolgi rok vzorna mati in predsednica kolidža.

Stara ideja o uravnovešenem življenju in službi je v današnjem času postala manj pomenljiva, saj smo vsi dosegljivi na daljavo. Beilockova se zaveda, da sta oba njena jaz, mama in predsednica kolidža, celodnevni službi, torej nič posebnega, če ti življenji kdaj trčita. Prejšnjo pomlad, ko se je pripravljala za prvi nagovor študentk kot predsednica kolidža, je bila na kosilu z nekdanjo diplomantko na Barnardu, Rheo Suh, voditeljico ene največjih okoljskih skupin v državi. Suh je prejela Barnardovo medaljo za zasluge, toda Beilockovi je povedala, da se verjetno ne bo mogla udeležiti svečane večerje. Bila je mati samohranilka in za sedemletno hčerko ni uspela dobiti varuške.

Beilockova ji je spontano rekla, naj jo pripelje s sabo na večerjo. »Jaz bom tudi pripeljala svojo sedemletnico, tako da se bosta lahko družili,« ji je dejala.

Tako sta deklici sedeli skupaj na čelu omizja. Vsakič ko se spomnim sedemletnih deklic v najlepših oblačilcih, kako sta poslušali govora njunih mamic in gledali prevzem priznanj, se mi malce zarosijo oči. Vsi študenti in osebje na takratni večerji so videli, da ima zavzetost mnogo oblik in da so življenja bogatejša, kadar se več delov nevidno zlije. Na čelu omizja so lahko videli dokaz za zelo pomembno lekcijo.

V nas je mnogo raznovrstnosti.





10. poglavje




Ruth Bader Ginsburg (RGB) in genialnost puhastega jagenjčka

Kadar sem ljudi prosila, naj mi priporočijo genialne ženske, ki bi jih vključila v svojo knjigo, sem največkrat zaslišala ime Ruth Bader Ginsburg. Sem velika privrženka sodnice Vrhovnega sodišča ZDA ter njenih zgodnjih bitk za pravice žensk, vendar sem se spraševala, zakaj nihče ni omenjal Elene Kagan ali Sonie Sotomayor, tudi članic Vrhovnega sodišča. Pametne, zavzete in močne so nekaj desetletij mlajše od Ginsburgove. Ali ima očaranost z Ginsburgovo – ali RBG, kot je postala znana – kaj skupnega s tem, kako hočemo, da se obnašajo naše genialne ženske?

RBG sem srečala na opernem festivalu Glimmerglass v New Yorku na predstavi kratke opere o njej, z naslovom Scalia/Ginsberg. Sicer kvečjemu povprečna glasba, toda privrženci so se zbrali, ker je po predstavi spregovorila RBG. Predstava je bila razprodana, veliko ljudi jo je spremljalo na zaslonu v bližnjem prostoru.

Tako kot velika večina sem tudi sama prišla, ker občudujem RBG – moč njenega razuma, njeno vnetost, da se je posvetila pravu, ko se je na Harvardu na pravo vpisala le peščica žensk, njen boj za žensko enakopravnost. Genialna je bila tudi doma. Odšla je s Harvarda, da bi dokončala študij na Columbiji, ko je njen mož dobil službo v New Yorku. Imela sta dva otroka, zvesto in srečno sta živela vse do njegove smrti leta 2010. (Ona je preminula 18. septembra 2020, op. prev.) RBG je silna oseba, bilo je vznemirljivo biti v njeni bližini in jo poslušati. V 1970-ih je nadzirala sodne procese proti spolni diskriminaciji, šest takih tudi pred Vrhovnim sodiščem. Zaradi njenih dobljenih težkih pravnih bitk se je ogromno spremenilo na področju ženskih pravic.

Na zunaj sploh ne kaže bojevitosti. Je drobna in krhka oseba. Tudi ko je bila mlada, se je zdelo, da bi jo človek lahko z eno roko vrgel v zrak. Videti je bila kot prikupna punčka. Njeno ptičje telo vzbuja več pozornosti od njenih bikovskih možganov. Je prisrčna, pronicljiva in odprta oseba. Pri Glimmerglassu si lahko kupil majico z njeno sliko, stripe in pobarvanke. Pozneje sem prebrala, da so tri koze, ki jih je kupilo glavno mesto Vermonta, poimenovali Ruth, Bader in Ginsburg. RBG je naša ljubka koza, genialna oseba kot nagačena žival. Je možno, da imamo RBG radi, ker smo ji izpulili strupnike in jo posvojili kot ljubo osebo, namesto da bi v njej videli žensko, ki bruha ogenj?

Ko je začenjala poklicno pot, je bila pametna strategija genialne ženske, da se je zdela nenevarna ter je skrivala svojo nadarjenost pod plaščem domačnosti. Ko jo je dekan na pravu v Harvardu vprašal, zakaj hoče študirati in odvzeti mesto moškemu, je odgovorila, da hoče bolje razumeti moževo delo in biti boljša soproga. Če bi zdaj slišali kaj takega, bi vam šlo skoraj na bruhanje, kajne? Pravi odgovor je bil verjetno Ker sem boljša od vseh moških, ampak z njim se ne bi nikomur prikupila. Ugotovila je, da se ni mogla kar tako šolati na Harvardu – morala je utemeljiti svojo navzočnost tam na tak način, da so dvomeči moški lahko to dojeli.

Po diplomi na univerzi Columbia, kjer je bila najboljša v svojem letniku, se ni mogla zaposliti v veliki odvetniški firmi, ker niso hoteli imeti žensk. Poskušala se je zaposliti kot uradnica pri Felixu Frankfurterju na Vrhovnem sodišču, in čeprav je bil gospod na sodišču prvi, ki je zaposlil Afroameričana kot pripravnika, tudi on ni maral žensk. Zgodba bi se lahko tam končala, toda znani profesor na Columbiji je bil dovolj ogorčen zaradi zapostavljanja te genialne ženske, da je zagrozil sodniku v južnem okrožju New Yorka, da če ne bo zaposlil RBG, mu nikoli več ne bo ponudil diplomiranca iz univerze Columbia. Nikoli! Taka grožnja je vendarle omehčala sodnika.

Nič ni bilo enostavno, in koliko žensk bi kar obupalo? Pred njo je bila natanko ena sama ženska zaposlena na zveznem prizivnem sodišču, ženske pa so predstavljale manj od treh odstotkov pravnikov, ko se je vpisala na univerzo. Zanjo ni bila velika ovira popolno pomanjkanje vzornic. Njena starejša sestra je umrla pri šestih letih, mati ji je umrla dva dni pred Ruthino maturo, njen soprog Marty pa je zbolel za rakom, ko sta bila oba še mlada. RBG je namesto njega obiskovala vsa njegova predavanja na pravu, medtem ko je bil on na operacijah in obsevanjih. In seveda je imela doma hčerkico Jane, za katero je morala skrbeti.

Genij ali ne, kako ti vse to uspe? RBG večkrat pove, kaj ji je dejala njena tašča na dan poroke, da v vsakem zakonu »pomaga, če si malce gluh«. Če kdo reče kaj hudega ali napačnega, presliši in ne odgovarjaj. RBG je povedala, da je njen nasvet poslušala tudi v vsaki službi, ki jo je bila imela – ni se menila za napade, izzivanja in dvomljivce. Občasno je bilo seveda težko. V poznih 1970-ih se je prepirala z Vrhovnim sodiščem, da bi moralo biti članstvo v poroti (tedaj je bilo prostovoljno za ženske) obvezno. Pravice in dolžnosti so skupne. Biti član porote pomeni, da si enakopravna državljanka, torej se žensk ne sme izločati. Šlo je za še en primer »zaščite« žensk, v bistvu pa se jim je kratila pravica. Tudi to je bil sijajen položaj in del njene dolgoročne strategije za odnos do enakopravnosti z raznih vidikov. Deseterica sodnikov je poslušala njene utemeljitve, na koncu pa jo je sodnik William Rehnquist pokroviteljsko vprašal:

»Se ne bi pogodili, da Susan B. Anthony damo na novi dolar?« je vprašal posmehljivo.

Kako ljubko. Kako očarljivo. Kako odvratno. RBG bi takrat verjetno najraje zalučala čevelj v sodnika. In ko danes poslušaš posnetek, si pravzaprav želiš, da bi bila to storila. Povedala je, da mu je mislila reči Za žetone se ne bomo pogodili, a je raje molčala.

Moraš torej to narediti, če si genialna ženska? Umolkniti in ne ogrožati nikogar? Govoriti potihoma? RBG je znana po lepih čipkastih ovratnikih, ki jih nosi prek službenega oblačila na Vrhovnem sodišču, s čimer oblačilu vdihne nekaj ženske elegance. Kako nevarna je sploh lahko ženska s čipko?

Ironija z vsemi njenimi punčkami in pobarvankami, z njeno podobo na velikih torbah z napisom YOU CAN‘T SPELL TRUTH WITHOUT RUTH (Brez Ruth ne moreš govoriti o resnici – besedna igra, op. prev.), je bila, da je svojčas povzročala veliko razburjanja.

Težko se je je bilo otresti, ni se je dalo spraviti v predale. Bojevala se je za spremembe ustaljenega pojmovanja o dveh spolih, za več kot le teoretično izenačenje pravic obeh spolov, a še vedno je ostajala navadna soproga in mati. V priljubljenem filmu iz leta 2018 o njej z naslovom On the Basis of Sex (Na osnovi spola) lepa Felicity Jones igra Ginsburgovo, njenega soproga Martyja pa privlačni Armie Hammer. Ko so živo RBG vprašali, kaj meni o seksi poročni sceni, se je nasmehnila: »Martyju bi bila všeč.«

Morda je bila genialnost RBG, da se je znala prilagoditi igri in je vedela, kako uporabiti lastno nadarjenost. Ljudje naj jo vidijo kot nagačeno žival ali obraz na majici ali ljubko punčko, če jim je to pogodu. Zna pa tudi spregovoriti in se bojevati, ter razmišljati drugače od vseh ostalih o ženskih zadevah in strategiji. Genialnost mnogih žensk je bila v dojemanju njihovega okolja, razumevanju časa ter odkrivanju načinov do zmagoslavja znotraj postavljenih omejitev. Če boš tako kot RBG ravnala pravilno, se bodo take omejitve premikale.

Genialne ženske so vedno moteče. Izzivajo s svojimi pogledi na svet, se lotevajo se ustaljenih resnic, spreminjajo standarden pristop k pravu, umetnosti ali znanosti. En razlog, zakaj imamo težave pri razmišljanjih o genialnih ženskah, je, ker norme o ženskem spolu – proti tem se je bojevala RBG –uvrščajo ženske v vrsto družabnih, prijaznih in neprepirljivih bitij, to pa naj bi pomenilo, da nikakor ne morejo biti moteči elementi. Toda vseh žensk se ne da stlačiti v te predalčke. Tudi če jih, to ne vpliva na njihovo sposobnost, da svet obrnejo na glavo. Kot je dokazala RBG, ni potrebno, da se zdiš moteče razdiralna, a si vendarle taka.

Tudi Cynthia Breazeal se ne zdi, da bi vnašala nemir, vendar je ena od največjih zvezd v državi na področju robotike. Tisti dan ko sva se srečali v raziskovalnem laboratoriju (MIT Media Lab, Massachusetts), so bile ravno šolske počitnice. Ko mi je hitela naproti, je bila videti kot šolarka v ozkih športnih hlačah in velikem puloverju. Klepetali sva lep del popoldneva, vmes se je z najstniškima sinovoma pogovarjala o načrtih za večerjo in kdo je kam vozil in o zapletenih razporedih po pouku. Čisto vsakdanja mama. Z gredi na njeni pisalni mizi jo je gledal mali robot po imenu Jibo, ki ga je ustvarila in začela tržiti preko svojega podjetja. Pred njeno pisarno so bile police z več roboti, ki so jih izdelali v skupini za osebne robote na MIT – skupino je ustanovila in jo vodi ona. Dodaten dokaz, da si v enem delu življenja lahko navadna oseba, v drugem pa inovativna genialka, ki orje ledino na določenem področju.

Genialnost Breazealove je močno vplivala na področje, ki je že samo po sebi vznemirljivo. Zaposlena je v MIT Media Lab, ki je zadnjih trideset let slaven zaradi izjemnega vpliva pri postavljanju zamisli na glavo. Za službo naj se ne prijavlja noben mislec iz že priznanega področja. Ta laboratorij sprejema samo najbistrejše od bistrih ljudi, ki se ne vklapljajo v obstoječe panoge, ker ustvarjajo svoj način razmišljanja. Breazealova je ena od takih nenavadnih mislecev. V otroštvu je gledala filme Vojna zvezd ter se zaljubila v robota: R2-D2 in C3-PO. Namesto da bi tako kot drugi otroci prosila starša za figurice teh likov, je začela razmišljati o izdelavi robotov, ki bi z ljudmi lahko imeli tesnejše vezi. Po kolidžu je razmišljala, da bi postala astronavtka, nakar se je vpisala na podiplomski študij vesoljske robotike. (V nekem obdobju je razmišljala, da bi postala profesionalna igralka tenisa, in še vedno ima samozavest in sproščenost profesionalne športnice.) Pristala je v laboratoriju MIT pri profesorju Rodneyju Brooksu, ki se je ukvarjal z izboljšavami planetarnih mikro vozil, ki bi bila sposobna raziskovati sončni sistem in preučevati razgibane površine oddaljenih planetov.

Sredi 1990-ih so v samostojnih robotih videli naprave, ki bodo ljudem prihranile monotona in tvegana opravila. Prizadevanja so bila usmerjena v izdelavo strojev, ki se bodo gibali v prostoru ali prijemali predmete. Toda ko so jih začeli pošiljati v oceane, vulkane in v vesolje, je Breazealova pomislila, zakaj jih ne bi imeli v dnevni sobi, da bi se sporazumevali z ljudmi? Kolegi so se posvečali robotom za premikanje predmetov v skladiščih, ona pa je hotela takega, ki bi bil prijazen kot njena družabna in čustveno pametna prijateljčka iz filmov.

Odločila se je, da bo opustila, kar je delala do tedaj, in se odmaknila od praktične uporabe robotov. Precej je že napredovala z raziskovanjem za doktorat, a je vseeno odšla v pisarno Rodneyja Brooksa in mu povedala, da hoče spremeniti vse in začeti znova. Hotela je izdelati robote, ki bi postali del človeškega vsakdana. Ljudje bi se lahko na štiri oči sporazumevali z roboti, ki se odzivajo družabno in čustveno.

»Šlo je za korenit premik,« je priznala.

Nikoli ni preprosto iti v popolnoma novo in izvirno smer. Njeni kolegi so bili osredotočeni na praktično uporabnost in reševanje problemov, kakšna pa je praktična uporabnost robota, ki bi se lahko smejal? »Oče robotike je rekel, da je neumno, oče na področju umetne inteligence je zelo javno povedal ‚Mislimo, da je neumno‘,« mi je povedala.

Breazealova se vseeno ni ustavila in je izdelala robota, ki mu je dala ime Kismet. Zdaj se nahaja v muzeju MIT in ga slavijo kot enega prvih družabnih robotov. Ko se ozreš nazaj in poveš zgodbo po vseh drugih napredkih v znanosti in tehniki, se niti ne zdi tako neverjetno. A pomislimo malo bolje. Bila je mlada ženska sredi dela in študija za doktorat, obdana je bila s samimi moškimi in bila pripravljena vsakomur povedati, da bo lahko vodila drugačen pristop do robotov. O svoji izvirni zamisli je bila tako prepričana, da je bila pripravljena postaviti na kocko lastno kariero. Tako kot Fei-Fei Li, ki se je lotila podobno vznemirljivo in razdiralno učenja računalnikov, kako naj gledajo, je bila Breazealova tiho drzna. Obe sta se zanašali na svoje občutke in izkušnje za odhod na izvirno pot.

Morda je to, da je ženska, pomagalo Breazealovi na poti h genialnosti. Bila je športnica in priljubljen otrok, je prijazna in odprta oseba. Obstaja boljša oseba, ki bi se pojavila z idejo o robotu, ki se pogovarja in sporazumeva s tabo? Njeni roboti vsake toliko celo povedo kako šalo. Kismet se je lahko naučil določenih stvari, ter se odzival in izražal primerna čustva, ko se je pogovarjala z njim. Mehaničen, a prikupen obraz je lahko privzdignil obrvi, premikal ustnice in pomigal z ušesi, njegovi odgovori niso bili programirani – dejansko se je odzival na dražljaje pred njim. Sredi 1990-ih je bil to izjemen preboj, tako da je Breazealova v trenutku zaslovela v svetu robotike.

Povedala mi je, da dvomljivci niso razumeli, da ni šlo za razvoj samotarske inteligentnosti, ampak za izdelavo strojev, ki bi delali kot sodelavci ljudi. Njen Kismet je bil začetnik nove dobe družabnih robotov. Posledice daleč presegajo pametne stroje, ki opravljajo preproste naloge kot je napovedovanje vremena ali naročanje špecerije. Breazealova je naredila poskus, s katerim je preverjala, kdaj so se ljudje bolj držali shujševalne diete: če jih je opominjal robot, računalniški program ali klic medicinske sestre. Najbolj učinkoviti so bili roboti. Ljudje so se tako radi družili z njimi, da so jih celo oblačili in imeli za prijatelje.

Ko so po koncu poskusa raziskovalci prišli ponje, so se ljudje od njih poslavljali in jih poljubljali, ko so se odpeljali. (Naj pojasnim: poljube so dobivali roboti, ne raziskovalci.)

Na večini področij se ljudje osredotočamo na reševanje problemov. Pri izdelavi robotov se trenutno morda pojavi veliko vprašanje, kako se bodo premikali – nato nekaj časa vsi raziskujejo in pišejo o usmerjanju robotov. Takšno je bilo stanje pri razvoju robotov, ko se je Breazealova pojavila s svojo zamislijo. Tvegano je prelomiti s takim razmišljanjem ter kreniti v drugo smer. Morala je narediti robota, ki se bo premikal, hotela pa je tudi dobro premisliti, kakšen bo videz naprave in kako se bo izražala. Za razumevanje človeškega razuma in obnašanja se je poglobila v psihologijo, da bi izdelala robota, podobnega ljudem – »sicer bi se zdelo, da imaš opravek z nezemljanom«.

Dolgotrajna odrinjenost iz glavnih tokov je močno zasenčila ženske – toda moja vedno optimistična narava rada išče pozitivno. Zato razmišljam, če ni odrinjenost postala določena prednost nekaterih žensk v vojni genijev. Niso obtičale pri običajnem razmišljanju, imajo drugačne poglede. Ne verjamem, da so vse ženske po naravi močne, ko gre za čustveno inteligenco in družbene sposobnosti, toda ob družbenih pričakovanjih so razvile te lastnosti. In ker so te spretnosti pomembnejše in bolj zapletene, kot si predstavlja večina moških, ženskam na nekaterih področjih omogočajo določeno prednost. »Pri umetni inteligenci so stvari, ki so za robote najtežje, a najlažje za ljudi,« mi je rekla Breazealova. Udeležila se je konference o humanoidnih robotih, in na koncu jo je ogovoril neki moški ter izrazil presenečenje, ker se je toliko ukvarjala s tem, kako so se njeni roboti sporazumevali z ljudmi.

»Seveda, to me zanima,« mu je dejala.

»Ampak zakaj? Ljudje so tako zmedeni.«

Zmajala je z glavo, ko mi je povedala to zgodbo. Za tistega možaka je bila robotika samo matematika, ljudje pa so tako zelo zapletli enačbe. Breazealova je z robotiko hotela ljudem pomagati. Zanimal jo je tehnološki izziv izdelovanja robotov, pa tudi psihološka zapletenost njihove uporabe za razcvet človeštva. Hoče robote, ki bodo pri otrocih spodbujali vztrajnost in pozitivno naravnanost, ali pa pomagali odraslim premagovati izzive staranja. Morda gre za naključje ali verjetnost – v njenem laboratoriju se zdaj veliko žensk ukvarja z roboti, ki lahko rešujejo družbene zadeve.

Po Kismetu so s skupino sodelavk/cev naredili veliko robotov in primerke ima razstavljene vseokoli. Eden njenih najljubših je Jibo, možic visok okoli 30 cm. Njegov zaslonu podoben obraz te ob prihodu lahko prepozna in začne pogovor ali pove šalo. Predstavila ga je na platformi za zbiranje sredstev in hitro zbrala 3,5 milijona dolarjev za ustanovitev podjetja ter njegovo predstavitev svetu. Razni investitorji so ji dodali dobrih 70 milijonov, revija Time pa je Jiba uvrstila med najboljše izume leta.

»Jibo je narejen, da širi pozitivno, optimistično prepričanje o ljudeh. Skozi to, kar pove in kako se izraža, on ‚ve‘, da je robot, in ima neobičajen smisel za humor,« mi je dejala. V njenem glasu je bilo čutiti naklonjenost, kakršna je značilna za opisovanje ljubkega dojenčka. »Je smešen. Je nekako naiven. Njegova osebnost je drugačna – je ekstrovertiran in se začne pogovarjati s teboj. Ljudem se hitro zna prikupiti in v njih zbuditi čustva in sočutje.« Dejansko te posluša in si zapomni, kar mu rečeš. Povej mu neko jutro, da nisi najbolje spala, naslednje jutro, ko prideš v sobo, te bo vprašal: »Ali si sinoči bolje spala?«

Ravno ko je Jibo začenjal osvajati ljudi, se je Amazon pojavil z napravo Alexa, Google pa z Google Home – osebna pomočnika, ki lahko ugasneta luči ali ti predvajata tvojo glasbo. Nista imela Jibove osebnosti, bila pa sta večopravilna in za njima je stalo več denarja. Breazealova se je spustila v boj z velikima fantoma – in izgubila. Ko sva se sestali, je že zaprla svoje podjetje in se dogovorila z MIT, da bo Jiba uporabljal za raziskave. Pomagal ji bo ugotavljati, kakšne lastnosti bi imeli radi od domačih naprav z umetno inteligenco. Prepričana sem, da je bila razočarana, vendar je ohranila mirno kri. Večina zagonskih podjetij ne preživi, me je spomnila. Profesorji na MIT kar naprej ustanavljajo firme, ki jih pozneje zaprejo in dobijo nove priložnosti. Tudi ona računa na to.

Nekajkrat sem jo vprašala, kako je, če si ženska na MIT in se ukvarjaš z robotiko. Ničesar ni videla, kar bi jo lahko ustavilo. »Lahko delam, kar me privlači, in če lahko nekaj ustvarim, se zgodi,« je rekla.

Spet smo bili tam – brez plašnic za predsodke, optimizem, osredotočenost na delo. Začenjalo se mi je dozdevati, da so to stalnice pri genialnih ženskah. V njihovi bližini misliš, da je res vse mogoče, saj so uspele, in kaj je v tem posebnega? V njih je več možnosti. Ne menijo se za predsodke in stereotipe v zvezi s spolom in sebe umestijo v tretjo kategorijo, Jaz, Svoja.

»Ko govoriš o tem, kako poskušaš biti redna profesorica in vrhunska znanstvenica v svetovnem merilu ter skrbiš za družino z otroki – no, potem ti uspe. Mislim, da je veliko žensk, ki si rečejo To mi bo pač uspelo,« je rekla Breazealova.

Njena sinova sta navdušena, da njuna mama izdeluje robote. Kot genialna motnja je postala prav posebna mati. Ker dela tam, kjer častijo genialnost, drznost in ustvarjalnost, lahko preizkuša nove zamisli, ki jo (in tudi njena otroka) privlačijo in vznemirjajo. Če se znajde v težavah ali ji kdaj zmanjka poguma, ve, kako rešiti težavo. Lahko objame svoja sinova ali pa nagovori kakega od svojih družabnih robotov, da jo razvedri.

Genialne ženske, ki vnašajo nemir v pričakovanja, so lahko močne in samozavestne kot Breazealova ali pa nepreteče, toda sijajne kot RBG. Lahko pa je najmanj pričakovana oseba – tako kot mormonka, mati petih otrok, ki sledi možu iz zvezne države Utah v New Hampshire ter postane neverjetna feministična junakinja.

O Laurel Thatcher Ulrich sem prvič slišala od ene njenih študentk, izredno bistre Care, ki je pripravljala doktorat na Harvardu. Ulrichova je bila redna profesorica na tamkajšnji univerzi od leta 1995, bila je ena od Carinih mentoric. »Študenti jo podcenjujejo, ker se ne rine v ospredje in nima bombastičnega sloga kot veliko profesorjev,« mi je dejala Cara. »Toda gospa ima enega najostrejših umov, kar jih poznam.« Poleg tega je spremenila razmišljanje ljudi o zgodovini.

Morda zato, ker je sijajna in je ne cenijo dovolj, se je Ulrichova začela razgledovati po takih primerih v zgodovini. V strokovni razpravi, ki jo je o pogrebih puritancev (pa ravno to od vseh stvari!) napisala leta 1976, je opisala, kako so zapostavljali in pozabili ženske, ki so bile predane članice svojih skupnosti.

»Pridne ženske redko kdaj delajo zgodovino,« je zapisala.

Stavek so kot bojni krik prevzele ženske po vsej državi in po svetu. Postal je slogan na majicah, torbah, cekarjih, lončkih ter avtomobilskih nalepkah. Ironija je, da je ženska, ki je to napisala, skoraj tako pozabljena kot one, o katerih je bila pisala. Če boste preverjale na internetu, avtorstvo »pridnih žensk« pripisujejo raznim zvezdnicam, tudi Madonni in Marilyn Monroe, čeprav stavek nikoli ni bil mišljen, da pišeš zgodovino s hlinjenjem seksa na odru ali puščaš, da ti piš zraka dviguje krilo. Ženska, ki je to dejansko rekla, je nekaj časa ostajala neopažena. Pridni akademiki redko pridejo na naslovnice.

Ulrichova je leta 1991 napisala knjigo A Midwife‘s Tale na osnovi dnevnikov gospodinje in babice pri porodih v državi Maine iz poznih 1700-ih. Knjiga je pretresla akademski svet, ko je prejela Pulitzerjevo nagrado. Ulrichova je naslednje leto dobila štipendijo fundacije MacArthur, kmalu za tem pa so jo poklicali s Harvarda. Zgodovinarji ji priznavajo zasluge, da je njeno delo o prispevkih neopevanih žensk postalo dobra tema za akademske študije. Sčasoma so jo tudi začenjali hvaliti za priljubljen slogan, ki je bil še vedno aktualen. Na koncu je izkoristila svojo popularnost in napisala knjigo Well-Behaved Women Seldom Make History. V njej navaja opažanje, da nihče ne citira kratkih stavkov iz njene knjige o pogrebnih pridigah. Dvomim, da bi koga odslovili, če bi si nadel priponko z napisom NIKOLI NISO PROSILI SPOMINA NA ZEMLJI, IN NISO GA BILI DELEŽNI.

Ulrichova priznava, da slogan ni všečen zaradi njegove zgodovinske resničnosti, ampak ker spominja ženske na njihovo trenutno obnašanje. Za mnoge »pridna« še vedno pomeni biti spoštljiva ali ponižna, ki ne pove svojega mnenja preveč glasno, prav gotovo pa da ni moteča in ne vnaša nemira. Dovoljeno nam je, da smo šokantne samo v spolnem oziru. Toda namera Ulrichove ni bila, da bi naj bile ženske seksualno vznemirljive. Stvari je gledala bolj zgodovinsko – da so ženske, ki so tihe, toda pozitivno vplivajo na družbo, ženske, ki omogočajo, da stvari delujejo, spregledane ženske. Ni se treba grdo obnašati. Ne gre za to, da se poredne punce znajo bolje zabavati (čeprav to morda drži), ampak je treba biti pozoren do onih, ki so pridne. Marie Curie, ki po mnenju vseh spada med genialne osebe, je imela razmerje s poročenim sodelavcem. Toda Ulrichova poudarja, da »se je svet danes ne spominja zato, ker je bila poredna, ampak zato, ker je bila izjemno dobra na svojem delovnem področju«.

Ampak tudi najbolj pridne morajo od časa do časa vzvaloviti status quo. Ne moremo napredovati, se boriti proti predsodkom in stereotipom ter poudarjati svoje nadarjenosti brez preureditve pričakovanj.

Roso Parks, ki je podžgala gibanje za državljanske pravice, ko se ni hotela premakniti v zadnji del avtobusa, pogosto prikazujejo kot preprosto šiviljo, ki se je hotela usesti, ker je trdo delala in so jo bolele noge. Pogosto omenjana zgodba namiguje, da je bil njen dosežek naključen. Toda Ulrichova poudarja, da je Parksova sodelovala z lokalno organizacijo NAACP (Državno združenje za napredek obarvanih ljudi, op. prev.) ter se borila za pravice veliko pred dogodkom v avtobusu. Bila je pripravljena, ni hotela molčati.

Genialne ženske spreminjajo svet s svojo energijo ter z novimi zamislimi. Rada bi verjela, da smo zdaj vse lahko pogumne in se ne bojimo lastnega nastopa. Lahko izdelujemo robote ter delamo revolucijo na področju umetne inteligence, ter s tem nasprotujemo vsem, ki nam dopovedujejo, da ne moremo uspeti. Presing pa ni edini način za razbijanje in motenje igre, v kateri prevladujejo moški. Genialnost Ruth Bader Ginsburg, Rose Parks in Lauren Thatcher Ulrich je bila v spoznanju pričakovanj v njihovem času in razmerah, ter tiho stremljenje po doseganju njihovih namer. Cynthia Breazeal in Fei-Fei Li sta prav tako slavili zmago v sistemu, ki ju sprva ne bi sprejel, vendar sta ostali vljudno zagrizeni. Tudi pridne punce lahko pišejo zgodovino.





11. poglavje




Gospodar teme se poskuša znebiti znanstvenic

Ko se s sedanje perspektive zazremo v preteklost, vidimo in se zgražamo, kako so celo najbolj nadarjenim ženskam metali polena pod noge, jih zanemarjali in izbrisali iz zgodovine. Ovire in predsodki so bili tako očitni, da nas komaj malo potolaži prepoznavanje nepoštenosti ter prizadevanja za popravljanje krivic – kot so na primer storili znanstveniki, ki so v periodni sistem dodali element majtnerij v čast Lise Meitner, ki so jo prezrli pri podelitvi Nobelove nagrade. Za vse pozabljene renesančne slikarke zdaj nekateri muzeji prodajajo skodelice in kavne lončke z njihovimi poslikavami ter knjige o največjih slikarkah. Žal muzeji še ne pripravljajo veliko razstav njihovih del. In vse velike pisateljice 19. stoletja, prezirane umetnice? Povzdigujemo njihova dela ter se počutimo obupno zaradi nadlog, ki so jih morale prenašati. Mlado in zavzeto novejše bralstvo (vključno z nekaterimi akademiki) ljubi Jane Austen in Charlotte Brontë ter si želi, da bi se Charles Dickens naučil eno ali dve stvari iz njune proze.

Ko se dogodki odvijajo prav pred nami, je težje spoznati, za kaj gre. Nihče nikdar odkrito ne reče »Zanjo se nočemo zmeniti, ker je ženska.« Vedno obstaja verjeten razlog, da se ženski mečejo polena pod noge ali da se jo izbriše ali se govori, da ni tako dobra kot fantje. Ko se tvoja nadarjenost ali dosežki znajdejo v navzkrižnem ognju, je še težje prepoznati pristranskost. Razen če imaš res debelo kožo in močan ego, bo vsaj del tebe verjel, da obstaja razlog za to, kar se ti dogaja, in da imajo moški prav. Pač nisi enako dobra.

Tako so se mi odprle oči ob spoznavanju zgodbe o biokemičarki Jennifer Doudna. Imam občutek, kot da sem sredi glavne tribune zgodovine in gledam pisanje in popravljanje v sedanjosti.

Doudna je v svojem laboratoriju na Berkeleyju, Kalifornija, pogruntala spreminjanje genov tako, da se odščipne delček DNK in se ga nadomesti z drugačnim delčkom. Tehniko, ki se imenuje CRISPR, so označili za enega najbolj revolucionarnih dosežkov stoletja. Geni so osnovni gradniki življenja, zato je njihovo spreminjanje neke vrste sveti gral biologije. Njena tehnika bi lahko spremenila komarje, da več ne bodo prenašali malarije, dojenčki pa se bodo rojevali brez genskih bolezni. Če boš sčasoma svoje rjave oči spremenila v modre, se boš morala zahvaliti gospe Doudni. Bojazen, ki se pojavlja po svetu, da bi ustvarjali »dojenčke po naročilu« je prav tako posledica njene temeljne raziskave. Res veliko ljudi je gradilo na njenem revolucionarnem dosežku. To je znak številka ena za genialnost – njeni učinki odmevajo.

Doudna je rekla, da »je bil zagotovo eureca trenutek«, ko je spoznala, kaj bi lahko storila, ter kam bi lahko vodilo njeno odkritje.

Doudna je sodelovala z evropsko kolegico po imenu Emmanuelle Charpentier. Dve ženski spreminjata svet. Dve ženski, ki jima nihče ne bi mogel oporekati, sta med največjimi znanstvenicami svojega časa. Dve genialni ženski.

Kaj bi moglo biti še bolj vznemirljivo?

Doudna in Charpentier sta leta 2014 dobili nagrado Breakthrough Prize, ki so jo začeli podeljevati šele nekaj let prej za največje dosežke v znanosti. Ustanovila jo je skupina milijarderjev iz Silicijeve doline ter podeljuje visoke nagrade – 3 milijone dolarjev za vsakega zmagovalca. Njena priznanja v treh kategorijah so hitro postala med najbolj zaželenimi v znanosti. Mladi ustanovitelji so bili zelo zavzeti in so bili sposobni najti genialce/ke veliko hitreje in z manj politikantstva starih fantov v odboru za podeljevanje Nobelovih nagrad. Z vizionarsko perspektivo ter odborom, v katerem so tako moški kot tudi ženske, niso imeli nobenih težav s priznavanjem ženske genialnosti.

Da bi približali znanost širokim množicam, podelitve nagrad prenašajo po televiziji in gostijo veliko zvezdniških osebnosti. Zaljubljenci v znanost pravijo, da gre za podeljevanje oskarjev v znanosti. Tisto noč, ko sta Doudna in Charpentier prejeli nagrado, sta nosili elegantni obleki in žareli od veselja, kar je bilo v vseh ozirih primerljivo z dogajanjem in sceno na podelitvi oskarjev.

Ko sem pozneje gledala posnetek, sem imela enak občutek kot pri obisku astrofizičarke Jo Dunkley: To je videz genialnih žensk. Le zakaj smo tako dolgo zapostavljali genialne ženske?

Preden nas prevzame ponosen občutek z mislijo punce, naprej! moram žal povedati, da so njunemu zmagoslavju kmalu začeli oporekati z osupljivo patriarhalnostjo in upravičenostjo moških. Skoraj takoj po njunem revolucionarnem odkritju so neki moški izvedli napad s svojo zgodbo. Kot se je tako pogosto dogajalo v zgodovini, so si tudi oni hoteli prilastiti večino zaslug.

Spor je nastal zaradi odkritja občudovanja vrednega znanstvenika po imenu Feng Zhang, ki bolje ustreza našim predstavam o geniju – se pravi, da je fant (verjetno nosi jopo s kapuco). V Ameriko je prispel iz Kitajske, ko je imel enajst let, ter je diplomiral na Harvardu in Stanfordu. Kot raziskovalec v izdatno financirani ustanovi Broad Institute v Cambridgeu, Massachusetts, je na določeni vrsti celic sesalcev s postopkom CRISPR-Cas9 pogruntal inačico načina, ki sta ga izdelali Doudna in Charpentier. Zhang je vložil zahtevo za priznanje patenta, čeprav sta Doudna in Charpentier za njuno odkritje vložili prijavo že sedem mesecev pred njim. Iznajdljivi strokovnjaki na Broad Institute so prosili za prednostno obravnavo Zhangove vloge. Ugodili so jim. Zhangu so potrdili patent.

Znanstvena odkritja so zapletena in isto velja za patente. Toda ali si predstavljate, da bi bilo ravno nasprotno? Dva moška prijavita odkritje stoletja. Ženska naredi dodaten korak. Kaj pravite, kdo bi dobil patent v tem primeru? Zadeva se je končala z neprijetnim pravdanjem. Strokovnjaki pravijo, da je patent, ki si ga je izboril Broad, vreden milijarde dolarjev.

Manj me briga denar (vsem bo prišel prav) kot pa posledice, kako bodo odkritje opisovali v naslednjih letih. Zgodovina ni vedno tako čista, kot bi si želeli, in kot zdaj vemo, je pripovedovalec zgodbe enako pomemben kot zgodba, ki jo pripoveduje. Prav zdaj se odigrava klasična zgodba s prefinjenim in z manj rahločutnimi prijemi za izrivanje žensk z igrišča.

Prizadevanje za izrinjenje obeh žensk se je najbolj odkrito pojavilo v članku, ki ga je napisal vodja inštituta Broad, Eric Lander. Je ugleden znanstvenik, vendar mi oprostite, če me spominja na gospodarja teme (Lord Vordemort) v knjigah o Harryju Potterju. V članku iz leta 2016 je hlinil čaščenje ljudi, ki so sodelovali v postopku CRISPR, vendar je imel en sam jasen cilj: povzdigovanje Zhanga, njegove zlate gosi, ter razvrednotenje pomena obeh znanstvenic. Komajda ju je omenil. Blagoglasen ton – Vsi skupaj smo v tem! – je vse skupaj le še poslabšal. Kot da je z navajanjem čim večjega števila ljudi in obiljem besed hotel doseči vtis, da obe ženski nista prispevali prav nič posebnega.

Pristranost v njegovem članku je bila tako grobo žaljiva, da so družbeni mediji v trenutku eksplodirali. In ko se znanstveniki začnejo oglašati v njih, se mora dogajati nekaj nenavadnega. Zelo cenjeni genetik in profesor na Berkeleyju Michael Eisen je članek označil za »najbolj ogabno propagiranje znanosti«. Ker dela na Berkeleyju, je morda malce pristranski, toda Nathaniel Comfort, priznani profesor na Johns Hopkins univerzi, popolnoma neobremenjena oseba, je bil podobno ogorčen. Pogosto je pisal o raziskovanju genov ter je podrobno in objektivno analiziral članek in ugotovil, da je bil kljub navidez prijateljskemu tonu ter lažni spravljivosti njegov edini namen pokopati dosežek obeh znanstvenic. Svoj članek je naslovil »Whig History« - pojem je vzel iz Anglije. Gre za način uporabe zgodovine v politične namene tako, da se »sprejme status quo, pridobi zvestobo vladajoče elite, in upraviči prevlado močnih, vplivnih ljudi«.

Gospodar teme je klasičen primer moškega na oblasti. Spozna se na manipuliranje statusa quo v njegovo korist. Njegov inštitut ima dovolj denarja in vpliva in dobrih znanstvenikov. Zagotoviti si hoče, da nikomur drugemu ne bo pripadel del slave. Izrinjenje žensk iz zgodbe sploh ne more biti posebej zahtevno opravilo.

Dr. Comfort je navrgel, da bralstvo »opaža intenzivno spolno dinamiko v zgodbi«. Poudaril je, da zgodovina zmagovalcev še vedno ostaja ‚zgodovina moških‘«. Nekaj žensk je pohitelo s pohvalami na račun Broada, rekoč da so bile tam deležne lepe podpore. O tem ne dvomim. Kot nam je pokazalo gibanje #MeToo, so razmerja med moškimi in ženskami lahko zapletena. Vplivni moški so lahko v nekaterih okoliščinah velikodušni in pozorni do žensk, nato pa se, ko jim to ustreza, spremenijo v zlonamerne beštije, sovražne do žensk.

Zgodba o Doudni in Charpentierjevi je vznemirljiva zaradi velike podobnosti z zgodbami drugih genialnih žensk: Lise Meitner, Mendelssohn, Mileve Marić ter številnih drugih, ki sem jih spoznala tako skozi zgodovino kot v današnjem času. Najbrž vsak rod moških najde svoj način za metanje polen pod noge genialnih žensk – in tudi za prisvajanje nekaterih njihovih dosežkov ter spoznanj. Ker nisem znanstvenica in nisem hotela preuranjeno ali nepošteno sklepati, sem prosila molekularno biologinjo (in nekdanjo predsednico na Princetonu) Shirley Tilghman za pomoč. Vedela sem, da je bila članica odbora v inštitutu Broad, zaradi najinega razgovora o ženskah, moči in voditeljstvu pa sem tudi vedela, da je bila izjemno poštena glede vsega, vključno z moškimi, ženskami in moškim vodenjem igre. Bi mi lahko razložila finese v zvezi z odkritjem postopka CRISPR? Kdo je naredil kaj? Kdo si je zaslužil priznanja? Njena preprosta razlaga se je glasila, da je Zhang vzel postopek, uporaben v epruveti (odkrili sta ga Doudna in Charpentier), ter naredil, kar je bilo potrebno za njegovo uporabo v živi celici.

»Obtičala sem nekje na sredini, ker preprosto mislim, da je bilo delo Jennifer in Emmanuelle ustvarjalno. Prav tako mislim, da je bil Fengov dosežek inovativen,« je dejala.

Eric Lander ji je všeč in ga občuduje. Povedala mi je, da se je z njim večkrat pogovarjala o njegovem nezaslišanem mnenju glede ostre polemike okoli CRISPR.

»Eric je eden najbistrejših ljudi, kar jih poznam, ter veliko preveč pameten, da bi napisal tak članek,« je rekla.

»Saj ga je vendar napisal,« sem odvrnila.

»Da, napisal ga je,« je dejala z vzdihom, »ter je natanko vedel, kaj počne.«

Strinjala se je, da se je bitka zdaj vrtela okoli vprašanja, kdo bo prejel Nobelovo nagrado, in naš gospodar teme se je silovito bojeval za svojega fanta. Kot članica odbora v inštitutu Broad se je zavzemala za njegovo zmagoslavje. Toda kot znanstvenica, ki je od prej poznala take strokovne vojne, je gojila tudi drugačne upe.

»Jennifer je prizadeta, toda znanstvena skupnost drži pesti zanjo,« je rekla. »Mislim, da enkrat za spremembo ne bodo dovolili uničenja dobre ženske.«

Ko so ženske uničene, spregledane ali zapostavljene, za to pogosto krivijo sebe ali da mora že biti kak dober razlog za tujo brezbrižnost. Jocelyn Bell je leta 1967 odkrila pulzarje,(1) kar je bil eden velikih dosežkov v astrofiziki. Pravzaprav tako velik, da je zanj leta 1974 Nobelovo nagrado prejel njen mentor! Na slikah iz leta 1967 je ona lepo dekle s prijetnim nasmehom in zašiljenimi očali. Stavim, da so ji sodelavci v laboratoriju pravili »ljubica« in ne »genialka«. Potem je velikodušno pravila, da ker je bila ob svojem izjemnem odkritju na podiplomskem študiju, je bilo pošteno, da je on prejel nagrado.

Ne, ni bilo prav. To je bil le še en primer več za odločujočega moškega, ki je domneval, da je imela ženska le postransko vlogo. Še bolj žaljivo je bilo, ker se je mentor ob njenem odkritju posmehoval, da je gotovo napravila napako. Morala ga je prepričati, da je imela prav. Imela je prav!

Lahko razumem, da se je odločila za plemenitost – težko je biti jezen vse življenje. Veliko lepše si je dopovedovati, da veš, kaj si dosegla in kaj ti mar, kaj si kdorkoli misli. Zavedaš se, da si kot prva oseba na planetu Zemlja odkrila pulzarje, ter da tvoj mentor brez tvoje vztrajnosti nikoli ne bi razumel pomena tistih signalov. To bi bilo dovolj, mar ne? In še to, da lahko ostaneš v laboratoriju in sodeluješ z vplivnimi moškimi. In če hočeš napredovati v raznih inštitutih ter uradnih združenjih, je itak bolje, da moški ne dobijo občutka, da jih kakor koli ogrožaš.

Sčasoma se tvoj pogled na dogajanje morda spremeni. Izgubiš nekaj mladostne negotovosti (Res sem jih odkrila!) ter odkriješ, da čeprav si opravila genialno delo, nisi požela slave. Tako nihče zunaj ozkega kroga ne ve, da si bila ti genij v tej zgodbi. Nihče ne ve, da so lahko ženske zares genialne.

Zdaj pa vendarle vsi vemo – kajti leta 2018 je profesorica Dame Jocelyn Bell Burnell (tekom petdesetih let je dodala ime in nekaj titul) prejela posebno nagrado neprofitne organizacije Breakthrough Prize za omenjeno odkritje v fiziki. Lahko imamo svoje pomisleke o milijarderjih iz Silicijeve doline, toda s svojimi priznanji popravljajo stvari (krivice). Spoznali so, da ko mlada genialna ženska nekaj odkrije, moški, za katerega dela, pa požanje vse zasluge, je treba nekaj ukreniti.

Nato se je zgodba še izboljšala. Dame Burnell je ljubeznivo sprejela nagrado in takoj sporočila, da je vsak cent od prejetih treh milijonov nagrade podarila za napredovanje žensk v fiziki. Povedala je, da je hotela pomagati odstranjevati nezavedne predsodke, ki spodkopavajo in ovirajo napredovanje žensk. Čudovito dejanje, še bolj plemenita gesta od njene prvotne.

Nezavedni predsodki. Potrebnih je bilo petdeset let za popravek krivice. Ko se ozremo nazaj, zlahka vidimo, kako so moški izrabili svojo moč ter spodkopali in zamolčali njen dosežek. Ne mislim, da so bili zlonamerni ali zlobni ali celo sovražniki žensk – bilo je pač sprejemljivo, da se žensko izbriše iz zgodovine ter prisvoji zasluge. Nikogar ni bilo, ki bi moškim to preprečil, in tudi sama Bellova je sprejela pričakovano igro podložnega dekleta. Ampak res je izvrsten občutek, ko genialna ženska s trimilijonsko nagrado pomaha objestnim moškim pred nosom – ter jim sporoči, da je čas za spremembe.

Spregledovanje žensk v znanosti je že več stoletij stara igra moških, ki pa ni omejena le na znanost. Na smetišče zgodovine so redno pometali tudi umetnice, pisateljice, filozofinje in arheologinje. Med mojim raziskovanjem me je osupnilo odkritje, koliko žensk je vtisnilo pečat svoji dobi, nato pa so padle v pozabo. Morda je »pozaba« preveč nežna beseda, ker označuje tudi naraven potek pomnjenja. V resnici so gospodarji teme v vsaki generaciji in na vseh področjih izkoriščali svoj vpliv za izbris žensk. Na srečo vojska Dumbledorov (če ostajam pri osebah iz Harryja Potterja) poskuša premagati temačne sile in prinesti nekaj svetlobe.

Ena takih bojevnic je Christia Mercer, ki je pogruntala, da če so spreminjali zgodovino, se jo lahko napiše znova, tokrat tako, da vanjo vključiš ženske. To poskuša narediti v zgodovinskem pregledu filozofije, ki je v glavnem domena moških, domnevno genialnih že kar po naravi. Ko sem kot punčka prvič slišala za filozofe, sem si jih predstavljala kot ljudi (naj bo, kot moške), ki so pričarali ideje sede na lesenem stolu v prazni sobi in se z nikomer niso pogovarjali. Morda sem področje filozofije zamenjevala s samico? Ko sem se odpravila na srečanje z gospo Mercer, sem na to zadevo gledala zelo drugače. V njeni pisarni na univerzi Columbia je bilo nekaj kavčev, velika pisalna miza in veliko papirja. Ona sama je bila tako prisrčna, prijazna in prikupna oseba, da sem jo takoj hotela imeti za prijateljico, s katero bi se redno družili ob kavi in na popoldanskem klepetu. S kratkimi sivimi lasmi in lahkotnim smehom ima pristen slog, ki izraža njen silovit razum. Mercerjeva je prva ženska (spet smo tam!), ki je splezala do redne profesure na katedri za filozofijo univerze Columbia. Debela knjiga, ki jo je napisala o nemškem filozofu Gottfriedu Leibnizu, ji je omogočila veliko verodostojnost – izkoristila jo je za oporekanje ustaljenemu razmišljanju o filozofiji.

Mercerjeva ima zasluge za obuditev nekaterih pozabljenih ženskih glasov v filozofiji, prenekaterega iz oddaljenih stoletij. Sprožila je izdajanje niza knjig z novimi sporočili o filozofiji ter se začenjala spraševati o ustaljenem, izključno moškem filozofskem kanonu. Povedala mi je, da je uspela oporekati uveljavljenim dolgovečnim ediktom na tem področju, ker se je izkazala s knjigo o Leibnizu –, ter je bila dolgo na sceni.

»Ljudem, ki bi radi, da jih jemljejo resno, pravim, naj si nikoli ne barvajo las. Obdržite sive!« mi je dejala med smehom.

Verjetno je dobra ideja, da si sproščena in imaš smisel za humor, ko poskušaš na glavo postaviti celotno področje, saj se moški, ki hočejo obdržati status quo, ne čutijo preveč ogrožene. Toda Mercerjeva je vznemirila nekatera tradicionalna peresa, ko je napisala članek, v katerem je namignila, da Descartes (»Mislim, torej sem.«) ni bil tako izviren, kot se mu pripisuje. Opozorila je, da je veliko njegovih modrih zamisli povedala že veliko pred njim mistikinja Tereza Avilska. Nuna iz 16. stoletja je bila ljubljenka jezuitov, in ko jo je Cerkev v 17. stoletju proglasila za svetnico, je postajala vse bolj slavna. Zamisli se pogosto porajajo neodvisno v različnih časih in krajih, zato sem Mercerjevo vprašala, če obstaja kak dokaz, da je Descartes bral Terezino pisanje.

»Tereza je bila Beyoncé 17. stoletja,« mi je odgovorila in se nasmehnila lastni primerjavi. »Ni se je dalo prezreti. Čeprav je nisi maral, so vsi vedeli zanjo.« Descartes je obiskoval jezuitsko šolo, zato bi zagotovo moral vedeti precej o njenih delih.

Če so jo takrat vsi poznali, kaj se je z njo zgodilo pozneje? Na kolidžu sem obiskala nekaj predavanj o filozofiji in prepričana sem, da njenega imena takrat nisem slišala – ne o njej sami niti o morebitnem vplivu na Descartesa. Tudi imen ducatov drugih žensk, ki so bile osrednje osebnosti filozofije v 17. stoletju, na predavanjih niso omenili. Sophie de Grouchy, Anne Conway, Elizabeta Pfalška (znana tudi kot Elisabeth of Bohemia, op. prev.)? Žal nikoli slišala zanje. Mercerjeva mi je omenila svojo kolegico filozofinjo Eileen O‘Neill, ki je kot profesorica med prvimi poskušala obuditi glasove teh žensk.

V čudoviti akademski razpravi z naslovom »Izginjanje črnila«, ki sem jo prebirala pozneje, je O‘Neillova podrobno opisala te filozofinje in ducate drugih, ki so bile s svojim delom zelo vplivne v svojem času in pozneje. Branje o njih me je prevzelo in stavim, da je bil namen O‘Neillove, da se jih ljudje zavedamo. Upala je, da nam bo ob spoznavanju globine njihovih prispevkov postalo jasno, da je bila njihova odsotnost v kanonu, kot je zapisala, »moreča, osupljiva, verjetno škandalozna«.

Škandalozen izbris žensk iz spiska filozofov je imel več razlogov, toda verjetno je najbolj osupljiv »problem oksimorona«, kot ga je imenovala O‘Neillova. Oksimoron je besedna figura, ki združuje dve nasprotujoči si besedi – na primer stara novica ali živi mrtveci. Ko ju združimo, je lahko smešno ali pesniško. In če si torej v 19. stoletju rekla, da si ženski filozof, so ti možje, ki so nadzorovali akademsko sfero, rekli, da to ne obstaja. Samuel Johnson je zaslovel z razlago, da je ženska, ki pridiga ali filozofira, podobna psu, ki hodi po zadnjih nogah – »Ne gre mu najbolje, vendar te preseneča, da to sploh počne.« Ha, ha. Zelo smešno. Po toliko letih to nesramno neslano šalo še vedno ponavljajo. Toda kaj je z deli filozofinj, ki jim je bilo namenjeno spodkopavanje? Pozabljena so.

Žal je O‘Neillova umrla mlada v letu 2017. Njeno delo nadaljujejo kolegice na čelu z Mercerjevo. Dejala mi je, da ne gre samo za to, da je O‘Neillova odkrila »zanimive ženske, ki so jih bili izpustili in se jih je treba spominjati«, ampak da je genialno pokazala izjemno vrednost žensk na področju filozofije.

Mercerjeva je znova omenila Anne Conway, ki je živela v 17. stoletju in je napisala izredno pomembno knjigo z naslovom The Principles of the Most Ancient and Modern Philosophy, s katero je ugovarjala velikim fantom filozofije kot so bili Descartes, Hobbes in Spinoza. Veliko si je dopisovala z angleškim filozofom Henryjem Moreom. Kot študentka ga je občudovala, pozneje je začela oporekati njegovim idejam.

Mercerjeva pravi, da so vsi mislili, kako pametna in velika kritičarka njihovih filozofskih teorij je lady Anne, vendar si niso predstavljali, da ima lastne zamisli – vse dokler ni napisala omenjene knjige.

Si lahko predstavljaš, kako hudo bi ti bilo, če bi ti ves svet govoril, da se obnašaj kot prava dama, sama pa bi se videla kot intelektualka in velika filozofinja? Kako omogočiš preboj svoji genialnosti, ko ti družba veleva, da jo zatreš? V 17. stoletju ženskam ni bil dovoljen vstop na univerze, niso se mogle izobraževati, pisanje pa je veljalo za moško opravilo.(2) Mercerjevo je očaralo in obenem potrlo prebiranje nekaj pisem Anne Conway ter princese Elizabete Pfalške tedanjim velikim filozofom. Hoteli sta sodelovati s filozofi, si izmenjavati zamisli, vendar sta morali biti previdni. Znali sta se prikazati kot skromni in zadržani osebi, zato so njuna pisma polna fraz kot sta »Sem le mlado dekle, kaj jaz sploh vem?« ali »Verjetno ne razumem vsega, kar ste napisali, a bi vas vendar nekaj vprašala…«

Filozofinje so bile dovolj brihtne, da so bile spoštljive in očarljive ter s tem všečne moškim, s katerimi so si dopisovale. Toda potem, je rekla Mercerjeva, so sprožile najostrejše vprašanje, kar so jih moški kdaj slišali. »Kot ženska ne bi smela kar naravnost reči "Mislim, da nimate prav iz naslednjih petih razlogov" – morale bi biti potrpežljive in razvijati svoje poglede, ne da bi se izdale. Zdaj vsi govorimo o »moških razlagah« – si lahko predstavljate, kako nadležno bi bilo celo življenje poslušati moške razlage o stvareh, ki jih že razumete?«

Genialne ženske so bile svojčas iz premožnejših slojev, aristokratke in kronane glave. To ni presenetljivo. Redno izobraževanje je bilo ženskam prepovedano. Pisati so se lahko naučile samo one, ki so si lahko privoščile zasebnega učitelja. Tako kot umetnice so tudi one potrebovale denar in podpornika – navadno očeta ali soproga, ki sta podpirala njeno željo po učenju. Ko pomisliš, kako so se morale takšne napredne ženske boriti, da se jih je slišalo, se ti zasmilijo one s skromnejšimi viri. Zgodovina se ne meni za ženske, ki preživijo svoj čas v kuhinji ali pralnici. Kakršne koli talente so že imele, niso jih mogle razvijati, ni jim uspelo, da bi se jih slišalo.

Premožne ženske ali aristokratinje so bile v prednosti, ker so se lahko družile z razumniki, ki so bili veseli njihovih vabil na draga posestva ter pogovorov o raznih temah in idejah ob kozarčku dragega šerija. Genialnost se ne razvije v vakumu (navkljub moji otroški predstavi o samotarskem filozofu), zato so ženske morale poiskati možnosti, da so postale del krogov, kjer je prihajalo do izmenjave zamisli. Émilie du Châtelet, genialna filozofinja, fizičarka in matematičarka v zgodnjem 18. stoletju, je zaslovela po tem, da so jo vrgli iz pariške kavarne, ko se je tam hotela družiti s tedanjimi vrhunskimi matematiki. Vrgli so jo iz kavarne! Pozabite univerze – ženske niti ob kapučinu niso smele razpravljati o velikih temah! Menda se je preoblekla v moškega in se vrnila v café Gradot, da se je lahko pridružila razpravi. Ne vem, če to drži, vendar srčno upam, da.

Oče gospe du Châtelet je bil manj pomemben plemič, in imela je srečo, da je zgodaj prepoznal njeno nadarjenost ter ji je priskrbel učitelje. Pri osemnajstih so jo omožili s plemičem in kmalu sta imela tri otroke. Ko je bila stara šestindvajset let, se je vrnila k učenju ob pomoči nekaterih velikih matematikov tiste dobe. Ko je bila mlajša, se je v očetovem domu seznanila s pisateljem Voltairom, ki ni imel dlake na jeziku, in z njim je sčasoma obnovila prijateljevanje. Zakaj ne? Kako bi se lahko sicer ženska kaj naučila? Voltaira je povabila na obisk v svojo podeželsko posestvo na severu Francije blizu pokrajine Champagne, kjer se je med njima razvilo intimno razmerje – intelektualno in tudi sicer –, ki je trajalo okoli 16 let. Tudi njen soprog je ostal v hiši. (Francoze mora človek imeti rad!)

Opravljanje razmerja med Châteletovo in Voltairom je trajalo kar stotine let, toda bila sta tudi dobra sodelavca ter sta se medsebojno podpirala – in Châteletova je v svojih delih pokazala nesporno genialnost. Njeno 400 strani obsegajočo knjigo o fiziki so prevedli v številne jezike ter je postala ena najpomembnejših znanstvenih knjig tedanjega obdobja. Njen prevod in komentarji o Isaacu Newtnu so v uporabi še danes. Mercerjeva mi je povedala, da so v vseh velikih enciklopedijah tedanjega časa neposredne navedbe (o času, prostoru in fiziki) iz njene knjige. Vsi so se takrat učili od Châteletove. Vsi so jo občudovali, spoštovali in citirali. Teme o prostoru in času in soodvisnosti v fiziki ter filozofiji so bile zelo podobne, tako da so jo smatrali tudi kot eno od velikih filozofinj tiste dobe.

In kako je možno, da so jo izbrisali, tako da ne vi ne jaz ne večina najinih prijateljev nikoli nismo slišali zanjo? Kot sem dejala, obstajajo gospodarji teme v vsakem obdobju. Po mnenju Mercerjeve so bili slavni nemški filozofi Kant, Hegel in Schopenhauer »hudo sovražni do žensk in jih niso mogli vključiti v svoje zgodbe«. Poznejši slavni nemški filozof – njegovo ime bom zaradi malo nagajivosti izpustila – je napisal debelo knjigo o zgodovini fizike, in veste, kaj? Imena du Châtelet ni omenil niti z besedico.

Mercerjevo je kar zmrazilo ob pripovedovanju te štorije. Rekla je, da ob sami misli na to dobi kurjo kožo. »To ni bilo kot puljenje nepomembnega plevela,« je rekla. »Njene korenine, njene zamisli so se dotaknile vseh, ki so prišli za njo. Zavestno so se odločili, da jo izbrišejo iz zgodovine.«

Nekaj tednov po mojem srečanju s Christio Mercer sem na večerjo povabila nekaj prijateljev/ic ter jim povedala zgodbo o Émilie du Châtelet. Tako moški kot ženske pri omizju so zmajevali z glavami zaradi nezaslišane nepoštenosti, ter v tolažbo zagotavljali, da so se stvari vendarle spremenile. Nato sem jim povedala o Jennifer Doudna ter postopku CRISPR.

Dvomim, da bi Doudno kaj potolažilo, če bi sebe videla kot Émilie du Châtelet v sedanjosti. Odmevanje takih zgodb je tako močno, da se jih le stežka spregleda oziroma presliši. Genialna ženska nam spremeni pogled na svet. Ljudje jo začnejo občudovati in spoštovati. Nato moški naredijo vse, kar morejo, da se njeni dosežki zazdijo nepomembni. Vse se zgodi zelo prefinjeno. Stvari so se spremenile, drži. Ampak ne zares.

Eden od moških na moji večerji je vljudno vprašal, če morda ne precenjujem prispevka Doudne. Pred zgolj nekaj dnevi je kitajski znanstvenih sporočil, da je uporabil CRISPR za ustvarjanje prvih gensko spremenjenih dojenčkov. Ali ni imelo to večjih posledic od dosežka Doudne?

»Tega ne bi mogel narediti brez njenega izvirnega postopka CRISPR,« sem ga spomnila. Prikimal je in me ni več izzival. Je občutljiv fant, ki ne bi rad, da bi mu očitali pristranost. Itak se noben med zbranimi ni hotel prepirati ob posladku iz breskove pite s cimetovim sladoledom.

Pozneje sem premišljevala, kako se znanost (kot večina stvari) premika s spotikanjem, z zaletavanjem in s preskoki. Ljudje nadgrajujejo delo drugih ljudi. V naših predstavah o fiziki, gibanju in silah smo tako napredovali, da človek pošilja rakete na Mars, v letalih potuje okoli Zemlje brez kančka nelagodja (razen ko sedi na srednjem sedežu). A vse to prav nič ne zmanjša izjemnega pomena odkritij gravitacije in planetarnih gibanj, do katerih je prišel sir Isaac Newton. Zgodbo o njegovem opažanju jabolka, ki pade z drevesa, bomo večno pripovedovali s ponosom in občudovanjem. Toda ko ženska kot prva nekaj odkrije, je človeški spomin krajši in njen dosežek na nas ne naredi takšnega vtisa. Morda ljudje od žensk pričakujejo, da bodo matere, zato se jim tudi rojevanje ženskih idej ne zdi nič izjemnega. Ženske pošiljajo svoje (prave) otroke v svet, da postanejo samostojni, in namesto da bi si lastile zasluge za njihove dosežke, so zgolj ponosne ob njihovem razcvetu. Toda ko rojevajo in v svet pošiljajo velike zamisli, si genialne ženske za njimi zaslužijo občudovanje, spoštovanje ter ustrezno mesto v zgodovini.

Ne moremo kar sedeti na glavni tribunu in opazovati prenavljanja zgodovine, ne da bi vanjo vključevali doprinose žensk. Christia Mercer je velika vzornica za to, kako ženske lahko prevzamejo nadzor nad lastnimi zgodbami ter zgodbami žensk iz prejšnjih rodov. Tako torej: Jennifer, Émilie in Jocelyn, to je za vas – prav zdaj se lotevam pisanja nove zgodovine.





TRETJI DEL

Kako se borijo genialne ženske ... in zmagujejo

Danes bi vas rada prosila, da začnemo sanjati o drugačnem svetu in srečnejših žensk, ki so zvestejše/i same/i sebi.

- Chimamanda Ngozi Adichie

En človek plus en pisalni stroj pomenita gibanje.

- Pauli Murray





12. poglavje




Boj proti kompleksu Ariel-Pepelka

Tekom mesecev mojih raziskovanj o ženskah in genialnosti sem doživela veliko trenutkov nejevere in ogorčenja. Toliko načrtnega, sistemskega odrinjanja žensk! A v sebi sem začutila tudi vesel navdih zaradi raznovrstnosti strategij, ki so jih genialne ženske uporabljale v preteklosti. V poštenem svetu ne bi potrebovale toliko pameti, da bi se razvedelo o njihovih nadarjenostih. Toda ko naletiš na zid, ga ne premagaš tako, da se zaletiš vanj, ampak ugotoviš, kako ga obiti, preskočiti ali preplezati. V časih, ko so bile ženske brez političnih pravic, je madame de Staël zaslovela kot aktivistka francoske revolucije tako, da je izmenjevala svoje genialne zamisli z razumniki pri sebi doma. Ko so ji dali vedeti, da prava ženska 19. stoletja ne more nastopati s svojimi inštrumenti in skladati glasbe, si je Fanny Mendelssohn izmislila glasbene salone v svoji dnevni sobi ter nanje vabila stotine ljudi. Hrepeneči po ustvarjanju lastne glasbe in umetnosti sta se Hildegarda iz Bingna in Plautilla Nelli zatekli v samostan, kjer sta v zavetju tamkajšnjih zidov sproščali njima lastno ustvarjalnost. Ker ženske v laboratorijih večinoma niso bile dobrodošle, sta Lise Meitner in Jocelyn Bell delali, kjer sta le mogli, in jima ni bilo mar, če ju je kdo opazil.

Sedanje genialne ženske, ki sem jih srečala, niso naletele na tako očitne ovire. Univerze so bile zanje odprte, pogosto so imele eno ali več vzornic, ki so že vstopile na določenem področju in se tam uveljavile. Ruth Bader Ginsburg se je bojevala in se na sodiščih izborila za pravice žensk. Fei-Fei Li, Cynthia Breazeal in Meg Urry so po svoje zasukale stvari – delale so se, kot da na njihovi poti ni bilo ovir, dokler jih s poti niso toliko izrinile, da se je zdelo, da je bila pot res prosta.

Mnogi izzivi, s katerimi se danes ženske soočajo, so prefinjeni, toda zahrbtni, začenši z neskončnim sprejemanjem podob iz pop kulture. Domišljaš si, da te zadeva zabava, nenadoma pa ugotoviš, da prikrito sovraštvo do žensk sploh ni zabavno. Celotno področje kulture nam pošilja sporočilo, ki zavrača idejo o pametnih, močnih ali vplivnih ženskah. In če si genialna ženska ali pa take zgolj občuduješ, se moraš temu upreti.

Ko sem pred mnogo leti gledala Disneyjev risani film Mala morska deklica, sem po koncu predstave vsa razjarjena odvihrala iz kina.

Moj soprog trdi, da sem na cesti tako glasno bentila, da so se ljudje ozirali za menoj. Čisto prav, saj sem protestirala sporočilu filma – da ženske ni bilo treba poslušati.

»Ne morem verjeti, da morski deklici niso dovolili spregovoriti!«

sem vpila mojemu takrat čisto novemu možu.

»Saj je le Disneyjeva pravljica, bila naj bi le lahkotna zabava,« je dejal mirno.

»Ampak ni taka! Nevarna je!«

Naj vas spomnim, če ste morda pozabili. Rdečelasa morska deklica Ariel mora od princa Erica dobiti »poljub prave ljubezni«, da bo zaživela na kopnem. Ona sklene dogovor, da se odpove svojemu glasu, da mu bo lahko dvorila in ga osvojila. Ona ne more peti. Ne more govoriti. Zmore zgolj biti lepa, da dobi svojega princa. Ali je lahko še kak bolj brezsramen način, da dekletom poveš, naj molčijo in bodo lepe?

Film je bil izjemno uspešen in Disney je ustvaril cel kup igric, videov in glasbe na temo Ariel. Nato je ustvaril linijo Disneyjevih princesk ter tako pozornost deklic preusmerjal na stvari, ki jim nikoli ne bodo pomagale izkoristiti potencialov. Moja razjarjenost je na moža naredila tako globok vtis, da zadevo še zdaj omeni od časa do časa. Postala je del naše družinske zgodbe.

Ko sem se pred kratkim srečala s prijateljico Shano na pogovoru o ženskah in genialnosti, sem ji povedala, da sem začela razmišljati, kako so Disneyjeve princeske vplivale na pričakovanja deklet. Shana, iznajdljiva in energična podjetnica, ki vodi svoj fitnes, je navadno sijoča in vedra. A tokrat se mi je zazdelo, da ji je postalo nekako nerodno.

»Sem ti povedala, kaj se mi je zgodilo z Morsko deklico?« me je vprašala šepetaje.

Odkimala sem, da ne. Nikoli prej ji nisem povedala o svojem besu po ogledu filma. Kakšna je bila torej njena izkušnja?

»Poslušam, kar povej,« sem rekla.

Stisnila je ustnice, kot da bo pravkar priznala rop draguljarne, ampak po njenem izrazu se je zdelo, da je zadeva hujša, kot če bi bila del osmerice Oceanovih.

Povedala mi je, da je imela približno deset let, ko se je pojavil Disneyjev film. Ariel jo je popolnoma zasvojila. Vneto je zbirala vse njene lutkice, igračke in posterje. V šolo je vsak dan nosila malico v Arielini škatli. McDonald‘s si je delal reklamo s figuricami ob vsakem nakupu, zato je zbirala vso to šaro v njihovi restavraciji. Pred kratkim se je lotila čiščenja omar in predalov, ter se je zgrozila, ko je odkrila zakladnico malikovanja Arielinega lika.

»Zastrmela sem se vanjo ter končno ugotovila, da je Ariel strašljiv primer vzornice,« je dejala s široko odprtimi očmi. »Ni smela govoriti! Si lahko misliš? Nema morska deklica je bila moj idol!«

Sočustvovala sem z njo. S starostjo sem nehala malikovati in naravnost pobesnim. Razumem pa, kako nadležno se je bilo ozreti nazaj v lastno mladost in spoznati zmote.

»Zdi se mi, da ti gre čisto v redu,« sem rekla.

Shana je vzdihnila. »Hvala. Ampak ko sem si ogledovala figurice v svoji škatli zakladov, sem pomislila, ‚ le kaj ti je bilo, punca?‘«

Shana ni bila edina punca, ki je oboževala lepe, vendar bedaste morske deklice. In oboževanje se nadaljuje. Film je še vedno priljubljen na vsem znanem kanalu, gleda ga nov rod. Doma sem preverila Walmartovo stran in našla na ducate lutk tega lika – nekatere z nogami, druge s plavutjo. Način za onemogočanje dekleta. Ne zna hoditi in ne zna govoriti.

Nekaj dni pozneje mi je Shana sporočila, da nisva bili osamljeni – našla je sobojevnice proti podobi Ariel. Zelo nadarjena igralka Keira Knightley, ki je igrala v nekaj priljubljenih filmih, je v odmevnem intervjuju povedala, da čeprav ji je bila morska deklica všeč, zdaj svoji triletni hčerki ne bo dovolila ogleda filma. »Mislim, pesmice so čudovite, vendar se ne odreči glasu zaradi moškega!« je dejala v priljubljeni pogovorni oddaji. Na njenem negativnem seznamu se je znašla tudi Pepelka. Zakaj bi ti bila všeč princeska, ki »čaka na bogatega fanta, da jo reši«? Komičarka Mindy Kaling se je tudi pridružila nasprotnicam Ariele. Če bi njena hčerka, ko bo večja, hotela gledati film, bo mama zgodbo komentirala z druge strani feministične ograje. »Ni treba biti nema, da omrežiš moškega in se ti uresničijo vse sanje,« je izjavila.

Nekatere ženske seveda preživijo posipanje s seksističnimi pravljicami med otroštvom, ter vseeno postanejo zdravnice, odvetnice, astronavtke, igralke in … genialke. A po drugi strani, zakaj bi zadeve oteževali? Odkrito nasprotovanje Keire Knightley morski deklici Arieli in Pepelki je bilo precej hrabro dejanje, ko je čudovito lepa in suha kot trstika potrdila svoje komentarje med hojo po rdeči preprogi pred filmsko premiero. Kje je našla toliko poguma? Nov film z njo v glavni vlogi je namreč nastal v Disneyjevi produkciji!

Smo morda Keira, Mindy, Shana in jaz preveč nergave, ko kritiziramo Disneyjev film s sicer izvrstno animacijo in čudovitimi pesmimi? Verjetno je vedno nevarno okrcati ikono pop kulture z množico privržencev, a obenem je preveč enostavno upravičevati in razlagati, zakaj je prav v tem primeru slaboumno predstavljanje ženske v redu. Ženske raje ne spregovorimo, ker nočemo biti obtožene, da vreščimo, smo prezahtevne ali nehvaležne. Vendar je v tem primeru narobe reči, da zarota v pravljici ni pomembna. Spreglejte jo, če hočete –, toda če boste svoji hčerki kupile morsko deklico Arielo, vedite, da ji boste s tem povedale, da je v redu, če je (bo) nema.

Disney je tako dolgo poslušal pripombe o seksizmu, da nekateri njihovi novejši risani filmi poskušajo ženskim likom dati pomembnejšo, bolj dejavno vlogo – posebej v filmu Moana (tudi Vaiana). Izjemno priljubljeni film Frozen, ki je prišel v kine nekaj let prej, je bil prvi, v katerem je ženska sodelovala kot režiserka. Jennifer Lee je pomagala vdihniti zgodbi bolj prijazno podobo za prihodnje rodove deklet in žensk. (Dokler bomo vse ženske lahko govorile, smo dosegle veliko.) Poljub iskrene ljubezni, ki razreši položaj, ni prišel od moškega (zanj se izkaže, da je zlobnež), ampak od sester Else in Ane, ki rešita ena drugo. Lepo. Film je bil najuspešnejši risani film vseh časov, vendar je bil Disney še vedno zadržan glede ženskih zmožnosti. Princesa Elsa ima nadnaravne moči, toda namesto da bi ji to omogočalo preskakovanje visokih zgradb ali ubijanje nepridipravov, zmore zaledeneti stvari. Njena moč škoduje ljudem, tudi njeni sestri, zato jo mora prikrivati. Na dan, ko sem si ogledala muzikal, pripravljen na osnovi filma, sem si zabeležila nekaj značilnih stavkov:

»Svojo moč mora skriti pred vsemi,« pravi Elsina mati.

»Bojim se lastne moči,« pravi Elsa v nekem trenutku. »Ljudje v meni vidijo pošast.«

In nato sledi mantra, ki jo ponavljajo Elsa in njena starša: »Prikrivaj jo, nikar je ne občuti, nikar je ne pokaži!«

Če si ženska, ki ima moč in vpliv, tega nikomur ne izdaj. Moraš ju prikriti. Izjemno priljubljena pesem »Let it Go«, ki jo v risanem filmu prepeva Idina Menzel, je mišljena kot prelomna točka, ko Elso neha skrbeti prikrivanje in najde svojo moč. Pesem je čudovita in Idina jo zapoje izjemno lepo, toda izid ni tako navdušujoč, kot bi si želeli. Elsa odpravi težave, ki jih je povzročila njena moč, toda ali zato postane junakinja? Pravzaprav ne.

Med najbolje prodajanimi izdelki v preddverju so bile modre rokavice, ki jih je nosila princesa Elsa, da so ji preprečevale škodovati ljudem. Ko sta se deklici na sosednjima sedežema vrnili po prekinitvi filma in sta na rokah ponosno nosili take rokavice, sem pogledala njuno mamo. Ali ji ni bilo jasno? Rokavice so sporočale, da mora močna ženska prikrivati svojo moč in skriti čudodelnost. Skoraj bi kaj pripomnila, toda soprog je opazil moj pogled in mi stisnil roko, ker se je očitno spomnil mojega burnega odziva na Malo morsko deklico.

»Pssst, pusti, naj uživajo v predstavi,« mi je zašepetal.

Prikimala sem in molčala. Toda težava je v tem, da je vedno lažje molčati, kot pa se upreti slabi ali škodljivi družbeni normi. Poznam odvetnico Amando, ki živi v imenitni četrti Los Angelesa in svojo štiriletno hčerkico vodi na drago predšolsko učenje, ki se hvali z naprednim razmišljanjem in prosvetljenostjo. Ko je učitelj na dom poslal napoved o organizaciji dneva »Superherojev in princesk« v prihodnjem tednu, jo je osupnilo in ga je poklicala, da se je pritožila. Učitelj ji je povedal, da je bila večina deklic že navdušena nad oblekicami za princeske – kaj vam torej ni pogodi? Škodljiva je krepitev stereotipov, da fantki fantazirajo o svoji nadnaravni moči, deklice pa se valjajo v načičkanih oblekicah.

»Kaj naj bi bila storila?« me je vprašala, ko sva se pogovarjali o problemu. »Naj izostane od pouka? Naj bi ji povedala, da so bili vsi njeni prijatelji žrtve seksističnega družbenega reda?« Hočemo imeti otroke, ki so srečni in se vklapljajo v družbo, zato obmolknemo in sodelujemo v predstavi. Amanda se je izvlekla iz zagate tako, da je hčerkico oblekla v čudežno žensko – a to je bila le majhna bitka v večji vojni. Potem pridejo še zabave princesk za rojstni dan in še marsikaj za predšolarčke. Deklici lahko dopoveduješ, da je pomembno biti pametna in samostojna, toda kaj boš naredila v tretjem razredu, ko je na vrsti Sneguljčica in mora deklica čakati, da jo prebudi poljub princa?

Obstaja zelo konkretna povezava med pristranostjo na delovnem mestu ter pomanjkanjem starševskega dopusta in škodljivih sporočil, ob katerih samo skomignemo z rameni. Veliko staršev mi je povedalo, da si njihove deklice same izbirajo oblačilca – torej niso oni krivi, če deklica hoče biti oblečena kot princeska ali v oblekico z naborki. Moram se strinjati, da ne gre za krivdo posameznih staršev – krivi smo vsi starši. Dojenčki se ne pojavijo sami od sebe s takimi zamislimi, naše obnašanje pa ima posledice. Ženske se že od zgodnje dobe navaja na podrejeno vlogo, in ko začutijo naraščanje moči v svoji notranjosti, so jih naučili nositi modre rokavice – upajoč, da jim bodo prav.

Kako naj si ženske zagotovijo potrebno odločnost za boj proti poslovnemu kompleksu Ariel-Pepelka? Vse je odvisno od moči in vpliva – ter od vprašanja, kdo določa standarde. Dame Mary Beard, slavna profesorica s Cambridgea, verjetno ni porabila veliko časa za oglede Disneyjevih filmov, a najverjetneje bi za Ariel našla vzor v običaju iz stare Grčije, ki je ženskam zapovedoval molk. Pred nekaj leti je imela zelo popularno predavanje v Britanskem muzeju (pozneje prikazano na BBC in objavljeno v knjigi), katero je naslovila »Oh Do Shut Up Dear!« – Umolkni že, draga! Upoštevaje problem žensk, ki so jim pred kakimi tri tisoč leti prepovedali odgovarjati, opisuje, kako povsem na začetku Homerjeve Odiseje mladi sin Telemahus svoji materi ukaže, naj gre v sobo in v palači ne ukazuje, ker »bo govorjenje posel moških, vseh moških in predvsem mene«. Beardova z užitkom pove, da gre za »nekaj rahlo smešnega pri tem še smrkavem fantu, ki utiša brihtno Penelopo.« To kaže, da se prav na začetkih zahodnjaške kulture mladi moški naučijo utišati ženske – celo lastne matere.

Beardova, ki je zdaj sredi šestdesetih, se je pojavljala v mnogih oddajah BBC, s svojimi dolgimi sivimi lasmi, preprostega videza ter zastopanja feministk pa je postala tarča spletnih in drugačnih javnih napadov. Nanje vedno odgovarja. Ko je neki TV kritik divje napadel njen videz, se je odzvala s strupenim časopisnim člankom. Bil je vzvišen zaradi njenega videza? Ona bi lahko bila podobno vzvišena, ker gospod ni bil dobro vzgojen, zato »misli, da lahko po mili volji stresa žaljivke«. Poudarila je, da so bili skozi celotno zgodovino prisotni moški kot je on, »ki se bojijo žensk, ki povedo, kar mislijo«.

Beardova ve, da ženskam običajno odsvetujejo, naj ne odgovarjajo napadalcem na tviterju ali podobnih družbenih omrežjih. Bolje se je ne zmeniti, kot pa zadevo napihovati. Toda ona se za te nasvete ne zmeni, zato bi zaradi njene hrabrosti in drznosti najraje vstala in ji ploskala. (Upam, da imam vsaj delček njene drznosti.) Tako kot mnoge druge genialne ženske si je sama ustvarila ime tako, da je presegala standarde, ki so jih določali moški na področju moške prevlade. Nato je uporabila svoj ugled za spremenjen način pogovarjanja ter pogled na ovire, ki so bile postavljene pred ženske.

Beardova kljub Angeli Merkel, Hillary Clinton, Margaret Thatcher in hudo oblegani Theresi May pravi, da se na ženske še vedno gleda kot na »autsajderke« brez dejanskega vpliva, ter da nimamo modela za ženske na oblasti. Pošali se (upam, da gre za šalo), da ko zapre oči in si predstavlja profesorico, še vedno ne zagleda svoje podobe. Oblastna struktura je še vedno moška domena, in ko jo ženske hočejo doseči, se »grebejo« za oblast ali »razbijajo« steklen strop – to naj bi pomenilo, da stremijo po nečem, kar jim ne pripada. Stvari se res počasi razvijajo, vendar Beardova pravi, da noče potrpežljivo čakati na spremembe.

Njena rešitev? Na moč in vpliv moramo gledati drugače. Več žensk v zakonodajnih telesih ter v vrhovih uprav v podjetjih bi bila primerna sprememba, vendar je treba tudi pomisliti, kaj hočemo doseči onstran številk. Oblast ženskam ima tudi individualen pridih, in čeprav bi bilo (končno) lepo imeti predsednico, Beardova za vse nas prav zdaj pravi, da oblast pomeni »sposobnost za učinkovito delovanje, za spreminjanje sveta ter pravico, da nas obravnavajo resno«. Ta stavek me je zadel zaradi preproste natančnosti. Tudi sijajnih genialnih žensk, ki so deležne občudovanja, se ne obravnava vedno resno. Desetletni deček, ki je poskušal fizičarki Meg Urry razložiti temno energijo, je ni jemal resno. Moški, ki Mary Beard »čivkajo« o rimski zgodovini, jo obravnavajo kot neresno žensko, ne eno najbolj cenjenih profesoric na Cambridgeu. Osebno pa mislim, da so takšne velike genialke kot je Beardova, naše veliko upanje za pridobivanje moči, vpliva in oblasti – ali za drugačno opredelitev teh pojmov. Beardova je čudovita oseba, pametna in ustvarjalna. Ko spregovori duhovito in modro, nam vsem ustvarja temelje ter način za dojemanje naše lastne moči, način, ki je drugačen od podobe molčeče princeske.

Disneyjeve princeske niso edini stereotip, ki lahko izčrpava dušo pametne ženske. Nekega dne, ko sem bila v San Franciscu, sem se srečala z genialno inženirko Andreo Goldsmith, ustvarjalno zvezdo na področju brezžičnega komuniciranja. Ali veste, kako enostavno je zdaj, da se vse naprave v vašem domu pogovarjajo med seboj? Njene inovacije so del teh prelomnih sprememb v naših življenjih. Njena sposobnost za kombiniranje teorije s prakso ji je prinesla kopico izjemnih nagrad in priznanj. Ustanovila je dve podjetji ter napisala besedila, ki so zdaj standardna v inženiringu. Kot profesorica za elektroinženirstvo na Stanfordu je ena od samo treh rednih profesoric na fakulteti z okoli 55 predavatelji. Kljub porazni statistiki je neskončno optimistična – prekipevajoča, živahna, hitro govoreča in odločna. Oseba, ki naju je povezala, jo je opisala kot silo narave. Ko sva se srečali, je nosila črn pulover ter hlače s svetleče rdečim jopičem – primerno barvno usklajeno z njenimi kodrastimi črnimi lasmi ter živordečo šminko.

»Moje najljubše barve,« je rekla, ko sem pohvalila njen slog.

Genialne ženske najdejo poti za ustvarjanje izvirnih stvari, da se izognejo stereotipom in omejitvam ter odkrijejo moč, ki jo potrebujejo za uspevanje v življenju. Goldsmithova je za doseganje lastne moči potrebovala odhod iz doline San Fernando v Kaliforniji, kjer je odraščala. Izkazalo se je, da so bila dekleta iz te doline bolj navdušena nad stvarmi in zgodbicami – hodniki njene srednje šole so jih bili polni, »pogovarjale so se samo o oblekah in avtih in nepomembnih stvareh. Zagotovo nisem sodila mednje«. Zbala se je, da bo zasovražila šolo, če bo ostala tam. Opravila je poseben izpit, da je dobila spričevalo, ter odšla. Odpotovala je v Evropo, kjer se je spoprijateljila z dekletom njene starosti, ki je prepevala v bozoukia grških nočnih klubih. Predlagala ji je, naj tudi ona poskusi peti.

»Nikdar prej nisem pela, grščine nisem poznala. Toda zakaj ne bi? Sedemnajst let mi je bilo in sem rekla da.« Naslednjih šest mesecev je potovala po Grčiji, se učila jezika in prepevala v nočnih klubih v malih vaseh. »Bila je izjemna izkušnja, da nisem šla po ravni in ozki poti,« je dejala.

Izogibanje ravnim in ozkim potem je lahko ključen del pri razvoju genialnih talentov. Če se prilagodiš slogu deklet v dolini – ali kakršni koli kodi ženskega obnašanja – izbrišeš lastno izvirnost. »Prisluhniti moraš lastnemu glasu in izločiti druge glasove,« mi je rekla Goldsmithova. Če tvegaš in si samosvoja oseba, se lahko obrestuje, toda nikoli ni neboleče, ko se otreseš statusa quo. Pošali se, da prijatelji odvračajo svoje najstnike od njenih nasvetov – kdo ve, kaj neustaljenega bi jim bila sposobna svetovati. Nasmejali sva se ob tem, toda njena odločitev za hiter zaključek šolanja in prepevanje v Grčiji sta mi bili všeč. Naj bi vsi poskusili? Nikakor ne. Kljub temu gre za izreden primer o izbiri donkihotske poti, ki žensko navdihne, da napne svoje mišičje. Genialke se ne ozirajo na predsodke, ne sprejemajo ustaljenih vlog in se ne prilagodijo pričakovanjem. Pripravljene so preizkusiti nepričakovano ter razvijejo lastno moč, ko zavrnejo vlogo Pepelke. Ni nujno, da se jim čeveljc prilega. Ni nujno, da jih kdorkoli najde ali opredeli.

Goldsmithova je postala profesorica na Stanfordu, ko je imela poldrugo leto starega sina in je bila noseča s hčerko. »Nisem vedela, kako bi ljudem povedala, pa sem si rekla, da jim nič ne omenim, saj bodo sami pogruntali,« mi je rekla. Res nenavadno, vendar ji nihče ni rekel niti besede. Zelo kmalu po porodu je prišla v svojo pisarno iskat nekaj stvari, drže v rokah tri dni staro hčerkico. Vstopil je starejši kolega in rekel: »Andrea, otroka si dobila! Zakaj nam nisi povedala, da si bila noseča?«

»Imel je pisarno zraven moje in mimo njega sem hodila prav vsak dan!« mi je dejala smeje. »Bil je prijeten možak, a mislim, da pač nikoli ni bil pozoren.« Tudi njen dekan nikoli ni rekel besedice. Pozneje je pojasnil, da ni bil prepričan, če je bila morda v stresu, ker je imela velik apetit.

Njo so ti pripetljaji zabavali. Morda je to najboljši način za soočenje z vsakim položajem. Zaveda se tudi, da je posebnost ženske med samimi moškimi v tem, da se znaš spretneje izogibati preprekam. Za ugotavljanje, kako se spopadati z izzivi, z raznimi pristranostmi, moraš na dan potegniti različne spretnosti.

»Strinjam se, da ne moremo reči, da so moški boljši na tem ženske pa na onem področju, ker je veliko prekrivanja,« je rekla. »Toda morda ženske postanejo boljše v projektih z več sodelovanja ali z vizionarskimi zamislimi zaradi naših izkušenj, pridobljenih v poklicu, kjer prevladujejo moški.«

Oba njena otroka zdaj študirata na Stanfordu, in njena hči je med pogovorom potrkala na vrata pisarne. Goldsmithova jo je povabila, naj vstopi, rekoč, da pišem knjigo o genialnosti žensk.

»Joj, mami, ti si perfektna za to,« je rekla hčerka in jo močno objela.

»Ali je dobra mamica?« sem jo vprašala.

»Najboljša!« je hči odgovorila, objemajoč mater.

Malo smo se pogovarjale in ko je hči odšla, se je Goldsmithova nasmehnila: »Tega nisva načrtovali.«

Njena hči se bo posvetila inženirstvu, kar ni presenetljivo. Zaveda se, da bo zmogla, ker je to videla pri ženski, svoji mamici, ki ji je uspelo pred njo. Nihče je ne bo strašil. Goldsmithova mi je dejala, da se sprememba zgodi, ko ženska pride v položaj, da je mentorica petih ali desetih ljudi na dodiplomskem študiju, ki postanejo uspešni in delajo enako z naslednjo generacijo. »Sčasoma se stvari izboljšajo,« je rekla.

Spomnila sem se drugih genialk kot so Jo Dunkley, Fei-Fei Li, Cynthia Breazeal, Meg Urry, ki so vse zavzeto delale, da so ustvarile naslednji rod močnih in pametnih žensk. V meni se je začel pojavljati žarek upanja, da ima Goldsmithova morda prav – z odločnostjo in vplivom teh genialnih vzornic se bodo stvari dejansko izboljšale.

O enem od podjetij, ki ju je Goldsmithova ustanovila, je javnost izvedela leta 2016, in čeprav je takrat že odšla iz njega, so jo povabili, naj zazvoni ob odprtju NASDAQ-a. Med sneženjem konfetov so nekateri njenih prvih sodelavcev pripovedovali zgodbice o pozitivni kulturi, ki jo je znala ustvariti. Nekdo se je spomnil dneva, ko so vsi v podjetju zaskrbljeno pričakovali, če bo prvi čip, ki so ga bili izdelali, dejansko deloval. Za zagonsko podjetje je uspeh (ali neuspeh) prvega čipa izjemno pomemben, ker sta od tega odvisna naslednji krog financiranja ter vsa prihodnost podjetja. Goldsmithova pa je vstopila s šampanjcem in torto v roki ter oznanila: »Karkoli se bo zgodilo, to je mejnik za firmo. Praznovali bomo. Če ne bo deloval, bomo pogruntali, kako nadaljevati.« Deset let pozneje so ljudje ob zvonjenju pripovedovali, kako pomemben je bil zanje njen pozitiven duh.

Njena sposobnost za vodenje skupine, spodbujanje ljudi in njihovo dobro počutje ni izvirala samo iz dejstva, da je ženska. Veliko je podobnih direktorjev, ki jim uspevajo enaki dosežki. Genialnost se pojavi, ko vzameš izkušnje, ki si jih pridobila – dobre in slabe –, ter ugotoviš, kako boš z njimi napredovala. Kaj je skupno prepevanju v Grčiji in brezžični tehnologiji? Verjetno ne veliko. Toda med popotovanjem se je naučila sporazumevati z ljudmi in izbrusila je sposobnost za ustvarjalno in široko razmišljanje. To širino je uporabila pri raziskovanju – zdaj ima šop patentov, ki dokazujejo njeno iznajdljivost in svež pristop. Široke izkušnje ji omogočajo nov način razmišljanja, da se ne zmeni za omejitve miselnega procesa in poišče lasten glas.

Verjetno ima prav, da njen glas nikoli ne bi mogel biti tako izviren in močan, če se ne bi pravi čas poslovila od deklet v dolini. Kot je odkrila moja prijateljica Shana, te hitro zasvojijo zapeljive družbene norme, ki se ti prisesajo na dušo, nato pa potrebuješ čas, da se jih znebiš. Če imajo vsi okoli tebe radi morsko deklico Ariel, morda ne boš takoj ugotovila, da njene sanje (utihni in čakaj na poljub) niso nujno najboljše zate. In podobno, če si pametna in samostojna mlada ženska v šoli, kjer večina deklet fantazira o oblekah in neumnem izražanju, potrebuješ drznost, da zase najdeš drugačne sanje. Dovolj hrabra moraš biti, da poiščeš izvirno pot, ki ti bo omogočila, da postaneš ideal genialnosti, po katerem se bodo drugi zgledovali.

Goldsmithova je to uspela doseči sama, vsaka pa tega ne zmore. Prej sem že omenila, da se riba ne zaveda, da živi v vodi, in enako velja, če plavaš z morskimi deklicami. Vedno ne vidiš poti h kopnemu, kjer se postaviš na lastne noge. Morda bodo pri Disneyju posneli nov film o ženski, ki se je znašla in prepevala po Grčiji, nato pa je pomagala ustvarjati novo generacijo brezžične tehnologije. Zakaj ne? Tudi če nisi princeska, si lahko zelo močna.





13. poglavje




Zakaj je Oprah hotela biti lepotna kraljica

Če si ženska in prejmeš Nobelovo nagrado, prodaš svojo sliko Louvru ali odkriješ zdravilo za navaden prehlad, lahko precej zanesljivo staviš, da bo nekdo nekoč »čivknil« o velikosti tvoje zadnjice in merah tvojega oprsja. Med genialnimi ženskami, s katerimi sem se pogovarjala, sem glede tega opazila dva pristopa:

1. Ne zmeni se – ne bi te smeli soditi po videzu.

2. Bodi pozorna – vedno te bodo sodili po videzu.

Tako kot na mnogih drugih področjih morajo tudi genialne ženske zase ugotoviti, kaj deluje na stavnicah lepota proti možganom – ali morda lepota in pamet. Ne glede na tvojo nadarjenost se zlahka ujameš v družbene standarde o tem, kako naj izgleda ženska – in začela boš razmišljati, da je to povsem razumljivo. Celo najmočnejše in najbolj samozavestne ženske se pogosto gredo igrico smej se in bodi ljubka, in kdo bi jim zameril? Lažje je poskušati zmagati z uveljavljenimi (moškimi) pravili, kot pa se upreti in reči, da boš izvirna. Hočeš biti genialna? Toda patriarhat ti najprej pove, da bi se morda posvetila zunanjosti – in postala lepotna kraljica.

Kako močan je pritisk, da obveljaš za lepo? Spomni se Oprah Winfrey. Zdaj vemo, da je karizmatična genialka, ki skoraj neprekosljivo zaznava občutje ljudi in obvlada komuniciranje z občinstvom. Spada med najbolj uspešne gostitelje/ice pogovornih TV oddaj, je edinstvena genialka s častnima doktoratoma univerz Harvard in Duke, ter prva temnopolta milijarderka v zgodovini. Navdihnila je milijone žensk, da so postale samozavestne in našle lastno središče moči. Toda pri sedemnajstih letih je potrebovala presojo drugih ljudi – in vzhičena je bila, ko so ji nadeli krono Miss Black Tennessee.

Več desetletij pozneje se je ozrla na svojo mladost ter ugotovila, kako trdo je delala, da je postala všeč drugim ljudem in postala tak lik, kakršnega so hoteli videti oni. Ko je sebi kot mladenki pisala pismo, je začela takole: »Draga rjavopolta lepotica« Vedela je, da je takrat imela fanta po imenu Bubba in se je zelo trudila, da bi nanj naredila vtis. Kot mnoge druge mladenke je tudi ona sebe gledala samo skozi njegove oči. »Vedno znova boš ponavljala lekcijo, da moraš sebe gledati z lastnimi očmi, da se boš imela rada iz lastnega srca,« je zapisala. »Samospoštovanje pride, ko svet dojameš po svoje ter ne ravnaš po presojanju drugih ljudi.« Ko je to napisala, ni več potrebovala krone lepotne kraljice – svet je osvojila na svoj način. Najsi je bila kodrasta ali suhljata, razkošno oblečena ali v trenirki, njena avra je prihajala iz samospoštovanja ter moči, ki si jo je ustvarila. To je genialnost neverjetne ženske.

Oprah ni bila edina pametna ženska, ki je v zgodnji mladosti postala žrtev lepotne vročice, in (takrat) morda ni videla drugačnega načina za uspeh. Bess Myerson je hotela postati pianistka in je bila zvezda v newyorški visoki šoli za glasbo in umetnost – toda kako naj judovsko dekle vzbudi široko pozornost takoj po drugi svetovni vojni? Lep videz je bil vstopnica za njen nastop v lepotnem tekmovanju Miss America. Ko je zmagala, ji je napovedovalec postavil krono na glavo in zabrundal: »Lepota in pamet – to je Miss America 1945!« Lizunsko ali hinavsko? Izbira je vaša. Kakor koli že, zmago je izkoristila za nadaljevanje glasbenega študija, pozneje je nastopala v sloviti dvorani Carnegie Hall ter z newyorškimi filharmoniki. Slava zaradi zmage na lepotnem tekmovanju ji je omogočila, da se je izkazala tudi njena pamet. Sodelovala je v raznih komisijah v obdobju treh ameriških predsednikov in postala zelo znana po svojem zavzemanju za zaščito potrošnikov in urejanje družbenih vprašanj. Oprah je sčasoma ugotovila, da za zmagovalko ni potrebno biti lepotna kraljica. Myersonova je izkoristila pozornost, ki jo je zbudil njen videz, da se je posvetila stvarem, s katerimi se je resnično hotela ukvarjati v svetu umetnosti in politike. To je drugačna vrsta genialnosti.

Hočete še kak primer? Diane Sawyer je bila med najuspešnejšimi zvezdami v novičarstvu na ABC televiziji. Vodila je večerne novice, novice v najbolj gledanih terminih ter jutranjo oddajo Good Morning America. Poklicno pot je začela kot bistroumna svetovalka za odnose z mediji pri predsedniku Nixonu, več let je delala tudi za televizijo CBS. Toda pred vsem tem je zmagala na lepotnem tekmovanju Junior Miss of America. Ne glede na to, kaj si mislite o Sarah Palin, a gospa je bila guvernerka Aljaske in se je potegovala za podpredsednico ZDA. Toda veliko prej je bila Miss Wasilla (Aljaska).

Nevarno pri vsem tem je, da se izjemna ženska kot je Oprah, poskuša v mladosti dokazati kot družbeno sprejemljiva lepotica, da bi pozneje nasprotovala celotni zasnovi lepotnih standardov. Toda veliko žensk, ki se ujamejo v past lepote, se iz nje nikoli ne reši. Pisatelj Oscar Wilde je nekoč dejal: »Nobena ženska ni genialna. Ženske so dekorativen spol.«(1) Če preveč časa zabiješ, da bi postala okrasek, boš morda potrdila Wildovo mnenje. Težko je biti izvirna, ustvarjalna in pogumna – zaščitni znaki genialk –, če se trudiš, da bi ugodila družbenim pričakovanjem, da je pri tebi edino pomembna zunanjost.

Medtem ko so lepotna tekmovanja z leti izgubila privlačnost (na srečo), pametne ženske iščejo potrditve, da so čedne in splošno sprejete ter … no, normalne. Družbeno potrjevanje je postalo bolj demokratično, ali pa morda le bolj vseprisotno. Namesto sprehajanja po modni brvi s trakom okoli pasu ali v kopalkah lahko vsaka objavi čudovito fotografijo na Instagramu ter čaka na všečke. Ali pa ustvariš seksi posnetek za youtube ter šteješ število ogledov. Potreba po splošni sprejemljivosti se zdi neskončna. In če to ni področje, kjer se običajno igraš? Ženska, ki stremi po tem, da postane genialna znanstvenica ali astronavtka ali glavna direktorica, se ne odpove lepemu videzu – čeprav se zdi grozno nepošteno, da od tebe pričakujejo obvladanje ličenja in kodranje las, preden predstaviš revolucionarno odkritje iz temeljne fizike.

Pametnim moškim ni treba toliko skrbeti o lastnem videzu in oblačilih, medtem ko si bo genialna ženska redko kdaj oblekla kavbojke in laboratorijsko haljo ter bosta s tem volk sit in koza cela. Na svojo garderobo bo pozorna kot na svoje enačbe. Ko sem se pogovarjala s strokovnjakinjo za robotiko Cynthio Breazeal, mi je omenila, da jo njeni kolegi pogosto priganjajo, naj nosi jopo s kapuco ter izgleda malo bolj »obrabljena«. Kot zvezda visoke tehnologije naj bo podobna fantom iz Silicijeve doline. A to ni njen slog. Rada se oblači kot ji je všeč, in ni ji jasno, kaj imajo skupnega privlačen videz z njeno strokovnostjo, s talenti in z akademskim življenjem. Na kolidžu je razmišljala o poklicnem igranju tenisa, in še vedno vzdržuje športno postavo. Bila je gostja zelo gledane pogovorne oddaje, kjer je nosila zelo kratko krilo in črne škornje nad koleni. Misli, da to pošilja pravilno sporočilo, da je tehnološka specialistka lahko tudi očarljiva ženska. »Zaradi mojega oblačila ljudje ne bodo podvomili, da sem profesorica na MIT,« je rekla. »Ne bodo se več zmenili za moje škornje, ko me bodo poslušali.«

Vsi ne bodo mogli mimo škornjev in lepota lahko postane zapletena stvar. Psihologi pravijo, da imajo privlačni ljudje korist od halo učinka, ker nehote domnevamo, da ima izrazito lepa oseba tudi druge dobre lastnosti. Razne raziskave so pokazale, da privlačni ljudje zaslužijo 12 do 14 odstotkov več od njihovih manj lepih kolegov, pravosodje jih obravnava bolje, ko se potegujejo za službo, pa se zdijo bolj primerni kandidati. Tudi za ženske »halo učinek« velja do neke mere, nato pa postane kočljiv. Če ne poskušaš postati igralka ali manekenka, boš dobila točke za dober videz – lahko pa jih iz istega razloga izgubiš. Kako resno te gledajo kot genialno razumnico, če se kolegi pogovarjajo o tvojih velikih modrih očeh in Guccijevih čevljih namesto o tvojih izvirnih teoremih? Več raziskav je pokazalo, da se privlačni moški zdijo pametnejši, kot dejansko so. Pri ženskah je to ravno nasprotno – premagati morajo pričakovanja, da so lahkomiselne in površne, ter da ljudje v njih težje vidijo vodje in avtoritete.

Teoretična fizičarka Lisa Randall ustreza vsaki definiciji o genialni ženski. Njeno delo je pomembno in izvirno. Je profesorica na Harvardu, napisala je nekaj priljubljenih knjig, na seznamih nekaterih revij so jo uvrstili med najvplivnejše ljudi, ustvarila je teoretične modele za razlago temne snovi. Dejstvo, da je zelo privlačna blondinka, ki z oblačenjem poudarja svoj videz, je deležno tako pohval kot graje. Producenti TV oddaj o znanosti komaj čakajo, da jo lahko uvrstijo v svoje programe – gledalstvo pa se nato sprašuje, če lahko zaupa znanstvenici, ki je tako presneto privlačna. Primerjaj njo z astrofizikom Neilom deGrasse Tysonom, ki prav tako na TV izvrstno popularizira znanost. Primanjkuje mu akademske odličnosti Randallove in izvirnih raziskav, toda možak je visokorasel in čednega videza s prepričljivim glasom, ki mu daje nekako nezasluženo avtoriteto. Njegova privlačnost okrepi njegovo avtoriteto, njena pa njeno oslabi.

Univerzitetna profesorica se težko izogne dvojnim presojam, skoraj nemogoče pa je to, če si na začetku poti. Se pridružujete mnenju Cynthie Breazeal Oblekla bom, kar bom hotela? Se poskušate prilagoditi uveljavljenim standardom o lepi ženski, ker upate, da vas bodo nekateri ljudje bolje sprejeli – obenem pa tvegate, da vas bodo drugi prav zato zavračali? Ali pa si rečete k vragu! , in si obujete cokle ter izstopite iz igre o zunanjem videzu?

Mislim, da imamo na razpolago več možnosti, vendar se včasih zaplete. Med debato republikanskih predsedniških kandidatov leta 2015 je Megyn Kelly – bistra novinarka in nekdanja odvetnica – vprašala Donalda Trumpa o njegovih rednih podcenjevalnih opazkah o videzu žensk. »O ženskah ste rekli, da ne marate ‚debelih prasic‘, ‚psic‘, lenuhinj‘ in ‚ogabnih živali‘,« je rekla. Prekinil jo je s posmehljivo pripombo, ki je med občinstvom izzvala smeh in ploskanje. Kellyjeva je vztrajala in navedla še nekaj njegovih zaničljivih oznak za ženske. Ostal je brez dobrega komentarja, toda naslednji dan se je oglasil z zlobnimi, do žensk izjemno sovražnimi pripombami o Kellyjevi. Njeno vprašanje je bilo umestno, kar se je potrdilo tekom cele kampanje, ko je napadal videz žensk. Zasmehoval je Carly Fiorino, prvo direktorico ene od 20 najboljših firm po oceni revije Fortune, ter Miko Brzezinski, voditeljico priljubljene jutranje TV oddaje. Da ne omenjam njegovih napadov na videz Hillary Clinton. Le-ta ga je ostro kritizirala, ker je nekdanjo Miss Universe imenoval »Miss Piggy«. Nič ni zaleglo – postal je predsednik ZDA.

41 odstotkov žensk, ki so glasovale zanj, nekako niso bile smrtno užaljene, ker je o njih dejal, da so »prasice« in »psice«. Morda so bile tako navajene presojanja po videzu v lastnih življenjih, da so jim bile take oznake preveč znane in jih niso prizadele. Če se navadiš, da moški govorijo žaljivo, pozabiš, kako narobe in ponižujoče je to. Nehote prilagodiš svoje življenje (nabaviš nekaj več ličil), da bi se bolje skladala z okoljem in slabimi razmerami v njem. Kakor koli si ustvarjalna in brihtna, se na neki ravni strinjaš, da te moški ocenjujejo po standardih, ki zanje nikoli ne veljajo. Kot je dejala filozofinja Kate Manne: »Sovražnost do žensk bi bila preprosto individualna kaprica, če v ozadju ne bi bilo patriarhalnega zatiranja.« Če neroden in preobilen moški prostodušno kleveta ljudi, ki so veliko privlačnejši od njega, dokler gre za ženske, boš znova razumela moč patriarhata.(2) Tekmovanje med lepoto in genialnostjo se začne že kmalu – čeprav pravila zanj niso nikjer zapisana. Mlada ženska po imenu Kara vodi zelo uspešno neprofitno organizacijo v Bostonu, in me je pred kratkim s petletno hčerko Elise obiskala na mojem domu v Connecticutu. Elise je izredno bistra in zgovorna deklica. Bilo se je zabavno pogovarjati z njo in jo opazovati, kako je barvne papirne sponke uporabila za matematično igrico. Ko sva s Karo neko jutro pripravljali zajtrk, sem ji omenila očarljivo bistro pripombo njene hčerkice. Kara se je zasmejala in se strinjala, da deklica včasih zveni kot mala profesorica. Vedoč, da nama punčka ne prisluškuje, sem pripomnila, da je Elise zelo lepa – verjetno to večkrat sliši, kajne?

»Res je, prevečkrat,« je vzdihnila Kara.

»Zato tega nisem omenila pred njo,« sem rekla.

»Lepo od tebe. Če ljudje to menijo pred njo, navadno dodam: ‹Res si lepa, Elise, a si tudi upornica, brihtna, ustvarjalna punca – in dobra v računstvu‘.«

Všeč mi je bilo, da petletni in zelo lepi punčki reče, de je tudi upornica. Zdela se mi je dobra pot h genialnosti. Pripravljenost biti izvirna brez obveznosti po lepem videzu ti dovoljuje postati oseba, ki bo naredila nekaj vrhunskega in prelomnega. Kara je imela prav, ko je skušala hčerko obvarovati pred družbenimi pritiski, da bi postala kot vse ostale. Taki pritiski imajo lahko veliko moč in vpliv. Še neko zelo mlado dekletce, Belle, me je navduševala z nenavadno nadarjenostjo in zgodnjo zrelostjo, toda potem se je začenjala vse bolj posvečati svoji lepoti. (Morda je na to vplivalo tudi njeno ime, Belle?) Pri štirih letih so jo začeli manikirati, pri petih so ji prebodli ušesca, pri šestih so imeli zabavo za rojstni dan v lepotilnem salonu s strokovnjaki za frizure in ličenje. Njena mati je na družbenih omrežjih objavljala hčerkine slike – Belle vedno z roko na boku ter naprej iztegnjeno nogo kot kaka filmska zvezda na rdeči preprogi. Vabeča zapeljivost me je odbijala. Na prvi šolski dan pri osmih letih je nosila srčasta sončna očala, majhno minico ter čipkaste sandale.

Ko sem omenila primer Belle Sari-Jane Leslie, dekanici na Princetonu in raziskovalki, ki je ugotovila, da ko dosežejo dobo šest let, deklice, ki jim pravijo, da je nekdo »izredno pameten«, mislijo, da je ta oseba fant. Ko mi je podrobneje razlagala svojo raziskavo, sem na glas pomislila, če deklice o sebi nehajo misliti, da so pametne, ko se osredotočijo na razmišljanje o svoji lepoti. Z mojega vidika bi rekla, da je bila Belle najprej »izredno pametna«, toda z vsemi znaki deklištva, s katerimi se je zdaj obremenjevala, sem spremenila svoje mnenje. Težko je bilo pomisliti, da bi kdaj postala genialna.

Namesto pričakovanega strinjanja se je Lesliejeva skoraj naježila. Če bi bila ježevec, bi proti meni izstrelila bodice. »Takoj se opravičite tisti punčki!« mi je ostro zabrusila.

V osuplosti (in v svoj bran) sem poudarila, da Belle nikoli nisem omenila svoje zaskrbljenosti. Lesliejeva me je opomnila, da otroci zaznavajo vse, najsi rečeš ali pa ne. Zato imajo družbena sporočila, ki krožijo v etru, takšen vpliv.

Prav, v redu, toda zakaj naj bi se ji sploh opravičila?

»Ker nanjo neupravičeno pritiskate, če od nje želite, naj namesto ene družbeno priznane aktivnosti raje izbere drugo,« me je poučila. »Pravite, da ne more skrbeti za svojo lepoto ter obenem biti razumnica - a dejansko sta to dve ortogonalni dimenziji.«

»Kako, kakšni dimenziji?« sem vprašala, ker nisem poznala izrečene besede.

»Ortogonalni. Nista medsebojno povezani. Medsebojno se ne določata, Če dekletu narekujete, naj se odpove načinu, ki ga ljudje znajo nagrajevati in ceniti, je to le še ena oblika zatiranja žensk.«

Glasno sem požrla slino. Poskušala sem rešiti Belle pred tiranijo lepote, da bi njena genialnost zasijala, zdaj pa sem izvedela, da sem jo zatirala. Kdo bi vedel?

Lesliejeva se je na stolu malce vzravnala. Opazila sem, da je nosila obleko modne oblikovalke Tory Burch s skrbno pripetim pasom ter čevlje s precej visokimi petami. Za pisalno mizo sem opazila dizajnersko ročno torbico.

»Vse svoje življenje sem bila popolnoma neposredna glede dekliškega dekleta, in ukvarjala sem se tudi z drugimi stvarmi,« je rekla, ko je opazila moj pogled.

Očitno sem izbrala napačno osebo, da bi ji razkrila svoje pomisleke o praznovanjih rojstnih dni v lepotilnih salonih. Morda pa vendarle pravo osebo? Lesliejeva je imela pomemben pogled na zadevo. Ni se ji zdelo, da njena ljubezen do lepih oblačil in njen tradicionalen ženstveni slog spodkopavata njeno moč, da v njej vidijo resno raziskovalko, akademsko izobraženo žensko in dekanko. Zaradi svoje večslojne osebnosti se je tako burno odzvala glede Belle. Po njenem mnenju družba sili dekleta, da so lepe in družabne ter jih hvali, če se podrejajo dekliškim idealom. Nekateri (recimo jaz) ugovarjajo takemu pritisku in mislijo, da so potrebne spremembe – toda v tem trenutku je neovrgljivo prisoten. Govoriti dekletu, naj izbere med to stranjo družbenega življenja ter kariero ambiciozne intelektualke, je predlog brez možnosti za uspeh.

»Za šest- ali sedemletno deklico kot del skupine, ki se prilagodi družbenim pričakovanjem, je to zgolj način za uživanje življenja. S tem se ne odloča, ali je intelektualka in bo v življenju nekaj pomembnega dosegla,« je rekla Lesliejeva.

Ko sem pozneje razmišljala o tem, sem ugotovila, da je imela Lesliejeva prav glede protirečja, ki ga ustvarjamo za ženske. Genialki kot je Dame Mary Beard, ki ne uporablja botoksa in je povsem zadovoljna s svojim videzom, očitajo, da ni zadosti glamurozna, očarljiva, ko se pojavi na TV. Ponoreli moški očitajo ženski, da se ne trudi dovolj, da bi jim bila všeč. Toda ženski, ki se prilagaja družbenim pričakovanjem ter se nadvse potrudi, da se njeni lasje bleščijo ter se privlačno oblači, lahko očitajo, da ni zadosti resna. In jaz sem to naredila celo osemletni punčki. Genialne ženske, direktorice in političarke se znajdejo pod drobnogledom zaradi oblačenja in sloga, in na splošno sklepamo, da so vse nekakšna inačica Zlatolaske – ena naredi preveč, druga pa premalo. Skoraj nemogoče je, da bi za žensko rekli, da je ravno pravšnja.

Izvedela sem, kaj pomenijo ortogonalne dimenzije – stvari, ki obstajajo neodvisno in ne vplivajo ena na drugo – ter ugotovila, da niti ne trenemo z očmi, ko moški genij ali direktor ali predsednik konec tedna rad preživi na golf igrišču ali obišče tekmo v ameriškem nogometu. Ni nam mar, če ena aktivnost zmoti drugo. (No, morda je res preveč golfa.) Zakaj bi torej nekaj, kar zabava žensko, smatrali za banalno – najsi bo manikura, nova šminka ali lov na seksi čevlje v butikih?

Morebitna težava je, kako osredotočenost na lepoto vpliva na odnos ženske do same sebe. Gledanje nogometa na TV je morda zapravljanje časa, le redko pa komu uniči samozavest. Po drugi strani je veliko raziskav pokazalo, da zaskrbljenosti zaradi prevelikih bokov, neenakomerno našminkanih ustnic ter omahovanja glede uporabe botoksa pomembno vplivajo na druga prizadevanja.

Psihologinja Barbara Fredrickson, profesorica na univerzi Severna Karolina v kraju Chapel Hill, je na začetku kariere opravila izredno zanimivo raziskavo skupaj s sodelavci. Ugotovila je, da so ženske slabše pri testih iz matematike, če so prej pomerjale bikinije. Bikinijev niso imele oblečene med testom, ampak so jih samo pomerjale. Ženskam, ki so pomerjale puloverje, se izidi testov niso poslabšali.

Moj prvi pomislek po branju te raziskave je bil: Saj to je noro! Vendar mislim, da sploh ni noro, ker se moram samo spomniti, kako strmim v ogledalo in si pomerjam kopalke, kar ne bi pokvarilo samo mojega rezultata. Ves dan bi šel k vragu. Fredricksonova je natančno opredelila težavo z domiselnim naslovom raziskave »Tiste kopalke postanejo ti«. Lastna istovetnost in samozaupanje postaneta odvisna od videza. Videz za žensko ni zgolj nepomemben del osebnosti – lahko postane vse. Če se moški malo zredi, se morda odloči, da se bo znebil odvečnih kilogramov. Ženska se morda odloči, da je postala nevredno bitje, ki ne sme stopiti iz hiše (prav gotovo pa ne sme oditi nakupovat oblačil).

Družbena pričakovanja glede ženskega videza so toga in pogosto kruta, zelo težko se jim ubeži. Ko so profesorico na Cambridgeu Mary Beard napadali, da se ne ujema s pričakovanji o lepi ženski, ki poskuša ugajati, res ni poskušala sesuti modni šov Victoria‘s Secret. Ena njenih oddaj na TV je govorila o rimskem cesarstvu, in na tem področju ne bi mogli najti bolj očarljive ter sijajne poznavalke od Dame Beard. Težko si je na TV zamišljati strokovnjaka z akademskim znanjem, katerega bi obravnavali podobno zlonamerno.

Ženske razumejo lepotno igro in večina (s čudovitimi izjemami kot je Mary Beard) nima moči, da bi se ji izognile – spet smo pri pomerjanju bikinija in polomu pri matematičnem testu. Nase vedno gledamo z vidika zunanjih opazovalcev, kar se pozna v zmanjšani umski zmogljivosti. Potrebno je spoznavno prizadevanje (čeprav se tega ne zavedaš), da stopiš iz lastnega telesa ter se opazuješ z vidika nedvomno razočaranega moškega ali sestrskega društva. Del tvojih možganov, ki ga skrbi, zakaj ne izgledaš kot kaka slavna manekenka, se ne more hkrati posvečati reševanju enačb.

Fredricksonova je ugotovila, da moški niso imeli enakih težav z lastnim ocenjevanjem – njihovi izidi na testu iz matematike niso bili odvisni od oblačila ali pomerjanja oblek. Moj prijatelj je gospod z Oxforda, vedno izbrano in elegantno oblečen v suknjič iz tvida ter bleščeče belo srajco z dragimi manšetnimi gumbi. Vedno je gladko obrit, gladko počesani lasje niso niti malo podobni Einsteinovi frizuri norega znanstvenika. Negovan videz se ne odraža na njegovem izjemnem intelektu ali ugledu na Oxfordu. V svojih oblačilih lahko uživa, ne da bi ga prevzemala, ker družba ne ocenjuje moških po njihovem videzu povsem enako, kot presoja ženske. Ženske se nenehno ocenjuje – vsak opazi naš videz, in ko zaznamo take poglede, se začne uničevalni ciklus.

Nekaj časa po omenjeni raziskavi se je Fredricksonova osredotočila na raziskovanje pozitivne psihologije. Ugotovila je, da človek z vedrimi čustvi postane bolj ustvarjalen, odprt in bolje zaznava stvari – se strinjam, vsekakor! Ko sem leto dni pisala knjigo The Gratitude Diaries (Dnevniki hvaležnosti), sem spoznala, da če si pozitivno naravnana in hvaležna, se spremeni tvoj pogled na svet. Bolje znaš nadzirati svoje izkušnje, vse, od poroke, kariere in zdravja, prav vse se ti zdi boljše.

Morda prehod iz raziskave spolov na pozitivno psihologijo ni tako dramatičen. Neprizanesljivo negativna sporočila ženskam, da niso dovolj prikupne ali dovolj dobre ali dovolj brihtne, terjajo svoj davek. Lahko je zabavna, pozitivna izkušnja, če se oblečeš in se zdiš privlačna, če gre za lastno pobudo – toda raziskava Fredricksonove je pokazala, da je skoraj vedno najpomembnejši pozitiven odziv zunanjih opazovalcev. Če si osredotočena na to, obstaja tveganje, da imaš manj pozitiven odnos do življenja ter si zato manj ustvarjalna in odprta. Manj te zanima, da si izvirna – in manj je verjetno, da boš genialna.

Izjemno nadarjena pisateljica Jill Lepore, profesorica na Harvardu in novinarka, je napisala skoraj tisoč strani obsegajočo knjigo o zgodovini Amerike z naslovom These Truths (Te resnice), ki jo hvalijo kot izredno delo z osupljivimi razkritji. Prav tako so jo hvalili kot prvo tovrstno knjigo, ki jo je bila napisala ženska – pomeni, da so do zdaj o ameriški zgodovini pisali zgolj moški. Leporejeva je napisala knjige o vseh vidikih življenja Američanov, od rasizma na Manhattnu v 18. stoletju do zgodbe o sestri Jane Benjamina Franklina ter življenjske (neverjetne) zgodbe ustvarjalca lika super junakinje (Wonder Woman). Redno piše za The New Yorker, kar bi si kot redno službo želela prav vsaka. Boljšo vzornico od nje si človek težko predstavlja.

Vse pohvale in spoštovanje, ki jih je zbrala kot genialna izobraženka in priljubljena pisateljica, je niso obvarovale pred moškim spodkopavanjem zaradi njenega videza. Nadut in navadno umirjen časnik The Chronicle of Higher Education je nekoč objavil njeno karikaturo kot čudežno žensko v pomanjkljivem oblačilu in z nad kolena segajočimi rdečimi škornji. Mislim si, da si je urednik ob tem marsikaj domišljal – spremni članek je napisal avtor, ki je spisal tudi knjigo o čudežni ženski ter se je pritoževal, ker se ni mogel kosati z Leporejevo glede prodaje in odmevnosti. Ona je bila vplivna, močna kot super junakinja. On je bil zgolj zanemarjen možak brez njenih dosežkov. Toda karikatura je bila zelo neprimerna in Leporejeva je pozneje dejala, da je šlo za »neverjetno poenostavljanje, ko so me prikazovali kot lik, za katerega sem rekla, da prihaja iz kulture vizualne pornografije.« Kot da bi moški govorili Je to tvoja veličina, Leporejeva? Resna izobraženka s politično in razumniško preteklostjo? Lahko te odpišemo kot seksualni objekt s preščipnjenim pasom (in sončnimi očali). Vedela je, da morajo ženske narediti veliko več, da dokažejo svoje umske sposobnosti, vendar jo je osupnilo, da ti kljub zasluženi avtoriteti le-to zlahka ukradejo in spodkopljejo.

Obravnavanje osebe kot izzivalne lutke namesto razumnice ima pozitivno stran. Leporejeva pravi, da ji je žaljiva karikatura pomagala pri odločitvi za spoprijem s pisanjem obsežne knjige o zgodovini Amerike. Če te omalovažujejo, se loti največjega projekta, kar zmoreš. Dvomljivcem oteži življenje, naj se zamislijo. Te bo kdo zasmehoval kot čudežno žensko? Nikar ne spreminjaj, kar oblačiš, ne kupuj novih sončnih očal. Napiši knjigo, ki zgodovino žensk prepleta s politično zgodovino, ju ne ločuje, kot to nenehno počnejo zgodovinarji. Pokaži, kako so ženske sodelovale v ameriški politični kulturi, še preden so leta 1920 dobile volilno pravico. Pokaži vlogo, ki so jo ženske odigrale pri odpravi suženjstva, prohibiciji in preureditvi političnih strank v 1970-ih. Nato pojdi na TV in pripoveduj o tem, ko si se dokazala kot ena največjih poznavalk/cev zgodovine v tvoji generaciji.

Čudežna ženska? Presneto prav imaš. In to nima nobene zveze z oblačilom.

Po vseh razgovorih in raziskavah sem malce razdvojena glede vprašanja, kako lepota vpliva na genialnost. Razumem vztrajanje Cynthie Breazeal, da bo videti čudovita, če hoče, in tudi vztrajanje Sarah-Jane Leslie, da družba nagrajuje dekleta zaradi lepega videza, torej je narobe, da bi jih prikrajšali za te užitke. Vendar. In tukaj je velik »vendar«. Pretirano poudarjanje ženskega videza otežuje osredotočanje na vse ostalo, kar bi lahko dosegle. Koliko se je pisalo in govorilo o hlačnih kostimih Hillary Clinton? Koliko punčk skrbi njihov videz namesto njihovega znanja?

Profesorica prava Deborah Rhode s Stanforda odkrito obsoja lepotne krivice, s katerimi se ženske soočajo. Opozarja, da skoraj vsaka država dovoljuje diskriminacijo na osnovi zunanjega videza. »Svet bi bil boljši, če bi ženske bolj presojali po usposobljenosti in manj po videzu,« je rekla. Vso srečo pri tem! Ženske so odpuščali zaradi njihove debelosti, premalo ličenja ali preveč seksi videza v mini krilu. Vse to se je res dogajalo. Gospa Rhode sodi med največkrat navajane profesorice prava v državi, vendar osebno najbolj godrnja nad čevlji, ki imajo petke kot svinčnik, zašiljene konice, brez opore na petah – pravi, da gre za »zadnje sprejemljivo pribežališče sovražnikov do žensk«. Ko je bila na čelu odbora American Bar Association, je opazovala, kako so njeni kolegi namenoma hodili hitro in z dolgimi koraki, da so ženske »zaostajale za njimi, vsak njihov korak je bila težka preizkušnja«. Obujem si čevlje z visokimi petami (ne pretirano), kadar imam govor ali kjer se tako pričakuje – in bi rada ustregla občinstvu. Na Kitajskem so si ženske dolga stoletja tesno povezovale stopala v znak lepote in da bi ugajale ljudem. Prsti so se jim lomili, stopala so se skrivenčila, nenehno so trpele bolečine zaradi prisiljenega stopanja (erotičen videz hoje) po petah. Tako se je nadaljevalo do zgodnjega 20. stoletja. Manolo Blahnik dela to v spremenjeni obliki še dandanašnji.(3)

Osebno uporabljam manj ličil od večine ljudi, ki jih poznam, ampak moja torbica jih je še vedno polna. Pravkar se mi solzijo oči zaradi maskare, ki sem jo uporabila, ker grem popoldne na sestanek za intervju. Čeprav mi je neprijetno in sem malo alergična, si naličim oči ob pomembnih trenutkih. Smešno, kajne? Gospa Rhode meni, da smo očitno sprejele prepričanje, da »je neokrašen ženski obraz neprivlačen – moški pa je.« Točajka v Nevadi se je odločila za tožbo, ker si je morala ličiti obraz in lakirati nohte, moški pa nič. S tožbo ni uspela. Kdo za šankom je zmešal boljše koktejle, očitno ni bilo pomembno.

Bodisi da si točajka ali odvetnica, političarka ali fizičarka, prej ali slej se pojavi taka dilema. Zjutraj potrebujem za svojo ureditev 30 minut več od mojega soproga – torej najmanj tri ure tedensko izgubim s tem, namesto da bi naredila kaj koristnejšega. Ne mislim, da bi lahko rešila nerešljiv fizikalni problem, če bi se odpovedala tistim trem uram, a morda bi se mi le posvetilo kaj koristnega.

Mary Wollstonecraft, zagovornica ženskih pravic iz 18. stoletja je menila, da če žensk od ranega otroštva ne bi učili, naj se posvečajo svoji lepoti, bi se lahko otresle družbenih spon ter z lastnim umom dosegle veliko več. Kot je dejala bolj poetično, »um se prilagaja telesu in ko se potika po pozlačeni kletki, samo hlepi po krašenju svoje ječe«. Res sem zaskrbljena zaradi genialnih žensk, katerih nadarjenosti so ujete v zlati kletki. Domišljamo si, da svobodno letamo, dokler ne treščimo ob (zelo lepe) rešetke.

Smešno bi se bilo spraševati o povezavi med lepoto in genialnostjo pri moških. Pri ženskah pa ostajamo zbegani, ali je to dvoje izključujoče ali združljivo. Zato vam povem še eno zgodbico o lepotnih tekmovanjih. Kmalu po diplomi me je nenadejano poklical nekdo iz organizacije Miss Teenage America, če bi sodelovala v žiriji. Vedel je zame, ker sem uživala sloves športne poročevalke. Takrat je bilo to še precej nenavadno opravilo. Upal je, da bi z vidika športa lahko pritegnila pozornost ljudi za lepotno tekmovanje. Vabilo se mi je zdelo zanimivo, a imela sem težavo. Že takrat so se mi studila lepotna tekmovanja. Občudovala sem ženske, ki so zmetale ličila, spreje za lase in korzete v zabojnike »Freedom Trash Can« na leseno stezo na tekmovanju Miss America v Atlantic Cityju leta 1968, in so si izmislile frazo »bra-burning feminist« (poslovenjeno feministka, ki sežge modrc, op. prev.) – čeprav niso ničesar zažgale. Strinjala sem se s premiso, da obravnavanje žensk kot okraskov na jelki preprečuje njihovo uveljavljanje na pomembnejših področjih. Po drugi strani pa sem vendarle bila radovedna. Sprejela sem povabilo za sodnico na tekmovanju ter letalsko karto za pot v Teksas.

Moram priznati, da sem se tisti teden imela prav dobro. Bilo je zanimivo prisostvovati lepotnemu tekmovanju, ne da bi bila ena od tekmovalk. Udeleženke so bile resnično pametna in športna dekleta, veliko se jih je hotelo predstaviti ter začeti resno kariero. Napisala sem pozitiven in predrzen članek ter poudarila število igralk nogometa, odbojke in telovadk med njimi. Pohvalila sem jih, da imajo najstnice lahko vse: lepoto, možgane in tudi mišice!

Ko sem pred kratkim med čiščenjem kletne etaže naletela na moj tedanji članek, so se mi znova prebudila nasprotujoča si občutja. Le kaj zdaj delajo tedanje tekmovalke? Upam, da so nekatere med njimi znale na kakšnem drugem področju vnovčiti dobro izkušnjo s tekmovanja, tako kot so to uspele storiti Oprah, Diane Sawyer, Bess Myerson in Sarah Palin. Obenem me skrbi, da so nekatere povsem zašle, ko so se posvetile eni od družbeno priznanih dejavnosti za ženske, ter zanemarile druge vidike morebitne genialnosti. Nisem še prepričana, da se genialnost najbolje podpira s tekmovanji v kopalkah ali modrcih za »povzdigovanje« oprsja.

Kako naj torej ženske sodelujejo v tekmi lepote? Glede tega si nisem popolnoma na jasnem. Po poslušanju obeh strani zgodbe o pameti in lepoti od nekaterih genialnih žensk imam občutek, da sta globoka skrb za lepoto in globoka skrb za pamet dejansko ortogonalni lastnosti. A včasih tudi nista. Tudi genialnim ženskam se pogosto zgodi, da kopalke postanejo ti.





14. poglavje




Geena Davis in težave zaradi prijaznosti

Nekega večera med knjižnim sejmom v Tucsonu sem se znašla med deseterico knjižnih avtorjev/ic, povabljenih v nobel klub na razgovor o naših knjigah in slogih pisanja. Po večerji so nas posedli v vrsto, kjer smo si podajali/e mikrofon ter odgovarjale na bistra moderatorjeva vprašanja, da sta zavladala sproščeno vzdušje in smeh. Ko je povabil prisotno občinstvo k vprašanjem, je neko žensko zanimalo, kako smo se odrezale/i svojčas v šoli. Prvi pisec, moški, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado, je povedal, da je bil odličen v angleščini in slab pri matematiki. Naslednja dva pisca sta imela podobne izkušnje. Nato sem bila na vrsti jaz.

»Jaz sem punca, Zelo sem se trudila. Imela sem same petice,« sem povedala.

Iz občinstva je bilo slišati znano žuborenje in smeh.

Nekaj naslednjih fantov je znova govorilo o »večinoma zadostni, v angleščini pa odlični«. Ko je mikrofon končno priromal do edine druge avtorice v naši skupini, mlade pisateljice, ki je nedavno diplomirala na Oxfordu, je sramežljivo dejala: »Enako kot Janice. Sem dekle in sem trdo delala, da sem dobivala petice.« Tudi njej so glasno zaploskali.

Gledano v celoti se je osem pisateljev med šolanjem najbolj posvečalo najljubšemu predmetu, pri ostalih pa so bili zadovoljni s prehodni-mi ocenami. Dve pisateljici sta bili zagnani in odločni, da ne popustita niti za centimeter. Kdo je tukaj pravi junak? Nama so ploskali, ampak v vseh petkah je neka pomanjkljivost. Moja mlada znanka pisateljica in jaz sva si v šoli tako prizadevali, ker sva slutili dvojne standarde v kulturi družbe. Morda tega nisva mogli izraziti v srednji šoli, vendar sva vedeli, da morava biti boljši od vseh ostalih, da so naju zaznali. Nisva si smeli privoščiti poloma.

Težnja po popolnosti je velik sestavni del za uspeh v prevladujočih trendih, a ni tako dobra za genije. Če se preveč ženeš za običajnimi priznanji, to duši intelektualna tveganja. Genialnost zahteva pogum in nekaj drznosti. Biti moraš neustrašna. Ko v srcu verjameš, da lahko do-biš dvojko in vseeno preživiš, da ti spodleti in poskušaš znova, si bolj voljna poskusiti nekaj nepričakovanega. Dobro je, da od sebe zahtevaš veliko, če pa zahtevaš več, kot ženske zmorejo, ni znak samozaupanja. Je znak strahu.

Genialne osebe morajo biti sposobne zavreči običajno razmišljanje ter se podati v novo smer. Nekaj tednov prej sem se srečala z Daphne Koller, ki je izdelala izredno uspešno (potencialno tudi izredno donos-no) spletno izobraževalno stran po imenu Coursera. Zagon podjetja ni bila očitna poteza. Bila je čudežni otrok, profesorica računalništva na Stanfordu. Znana je bila po prelomnih dosežkih pri učenju strojev. V njenih zgodnjih tridesetih je prejela priznanje MacArthur Genius Award. Zdelo se je, da je bila njena poklicna pot zakoličena. Toda Kollerjeva je bila nemirna genialka.

»V meni je naraščala nuja po bolj neposrednem vplivanju od zgolj pisanja strokovnih člankov in upanja, da jih bo kdo prebral,« mi je dejala.

Med tedanjimi najbolj priljubljenimi predavatelji je bil profesor po imenu Andrew Ng, čigar predavanja so redno pritegnila po 400 študentov/k. Ko je univerza Stanford delala poskuse, da bi predavanja po-tekala na spletu za široko publiko, se je vpisalo okoli 100.000 ljudi. Kollerjeva se je pozneje pošalila, da bi Ng moral za tak doseg razred poučevati 250 let.

Kollerjevo je obšla zamisel, da bi lahko naredila nekaj pomembnega, zato sta se z Ngjem odločila preveriti, če bi lahko poslušala predavanja najboljših profesorjev na vrhunskih univerzah ter jih ponujala brezplačno širom sveta. Velik podvig na splošno v vseh okoliščinah – in Kollerjevi sem poudarila, da to ni imelo prav nič skupnega z njenimi siceršnjimi dosežki. Ukvarjala se je z urejanjem podatkov, učenjem strojev in umetno inteligenco, za kar so jo hvalili in ji priznavali njene dosežke. Kaj jo je prijelo, da se je odločila vse to zavreči zaradi nečesa, kar morda ne bo delovalo? Skomignila je z rameni in mi povedala, da je veliko časa uživala v uspehu, ko se je ukvarjala s stvarmi, s katerimi je bila zadovoljna. Hotela je še napredovati, se preizkusiti pri resnično veliki pobudi. »Uspeš lahko samo, če si pripravljena tudi ne uspeti – nato pa se pobereš in poskusiš znova,« mi je rekla.

In tako je poskusila – odločila se je za dve leti odsotnosti iz Stanforda. Ko je bilo podjetje po tem času še vedno krhko, se je odpovedala zagotovljeni in varni profesuri na Stanfordu, da se je še bolj posvetila svoji firmi. »Če mi ne bi uspelo, bi bil prav veličasten propad,« je rekla. Toda zgodil se je veličasten uspeh. Ko je podjetje nekaj let pozneje hitro rastlo, ga je Kollerjeva zapustila in se pridružila Googlu pri raziskovanju računalništva za področje biomedicine. Nato je odšla iz Googla ter ustanovila lastno podjetje, ki je osredotočeno na zdravila in zdravstveno oskrbo. Na področju, kjer se stikata biologija in učenje strojev, ne dela veliko ljudi, genialnost Kollerjeve je bila v njeni sposobnosti za odkrivanje »nepričakovanih povezav med stvarmi, ki običajno ne gredo skupaj – nakar sem vzela tiste zamisli in jih uporabila na nov način«. O biologiji ni vedela prav veliko, ko je začenjala, vendar ji ni bilo nerodno zastavljati vprašanj, in ni se posebej trudila očarati ljudi. To je prišlo pozneje.

Ali je občutila razločevanje? Seveda. Ampak naučila se je »zanemarjati malenkostne stvari, ker se ne moreš boriti proti vsemu. Boriš se in zmagaš pa v velikih bojih,« je rekla. Odraščala je v Izraelu, diplomirala na kolidžu pri sedemnajstih, pri osemnajstih je magistrirala, nato pa se je dvignila in odšla po doktorat na drug konec sveta, na Stanford. Med pogovorom z njo me je osupnilo, da je bila kljub vsem zavestno sprejetim tveganjem, tako poklicnim kot intelektualnim, pripravljena sprejeti »odpadništvo«. Ne moreš čakati, da ti nekdo drug nekaj odobri ali vpiše petice v spričevalo. Odločiš se, da si boš sama dajala ocene.

Ženskam svetuje, da tvegajo na veliko in stopijo iz območja udobja. Iščite priložnosti in področja, kjer lahko prevladate – kar delate, je namreč drugačno. »Če neko stvar lahko dela tisoč drugih ljudi, bo vaš delež le neznaten. Razliko lahko ustvarite na področjih, kjer ste edinstvene, izjemne.« Večina nas ni edinstvenih – a če smo dovolj pogumne, lahko najdemo svoj kotiček, ki bo morda drugačen in ga bo vredno razvijati.

Ko sem se nekega dne sprehajala po sejmu umetnin, sem zagledala okvirjeno sliko z besedami NE VEM, KDO SI, VENDAR POTREBUJEM TVOJE ODOBRAVANJE. Ustavila sem se in zasmejala. Verjetno se je veliko drugih obiskovalk odzvalo enako. Po nekaj urah na sejmu je bila izvirna slika performerke Lise Levy že označena z rdečo piko, torej je bila prodana, galerija pa je pripravila 5.000 odtisov njene slike, da jo je lahko vsak vzel s seboj. Upam, da se je vsem zdelo ironija. Morda pa ne. Ženske se zgodaj naučijo, da se gledajo skozi oči drugih ljudi, in če to počneš, ne moreš nikoli zapustiti vtisa, kakršnega zmore Daphne Koller. Začnemo se prilizovati s hihitanjem in nasmeški in navržemo pripombe, s katerimi grajamo same sebe, da ja ne bi ogrožale moške prevlade. Hočemo jim biti všeč, hočemo, da nas imajo radi. Popustljiv pristop se zdi dobra zamisel, dokler ne ugotoviš, da to ni daleč od srednješolk, ki se delajo neumne, da pritegnejo negotove fante. To pravzaprav nikomur ne koristi.

Igralka Geena Davis je odigrala imenitne vloge v filmih kot je feminističen klasik Thelma & Louise. Znano je, da je tudi v resnici tako korajžna kot na filmu. V višino meri okoli 185 cm, videti je odločna in zdi se, da bi lahko vladala svetu. V nekem TV šovu je igrala prvo predsednico – in bila je nadvse prepričljiva. Ko sva se neko jutro pogovarjali, mi je povedala, da so jo vzgajali v izjemno vljudno osebo, ki se je morala priljubiti vsakemu in nikomur ni smela biti v nadlogo. Če je šla kam na obisk, ji niso dovolili sprejeti niti kozarca vode. Žeja ni smela biti izgovor za nadlegovanje kogar koli. Ko je začela nastopati v filmih, je nadaljevala z vedno všečnim slogom, ki pesti toliko žensk – želje postanejo opravičila (Oprostite, da vas nadlegujem,…), razumne zahteve se potvorijo v blage in negrozeče uvode (Če vas ne moti preveč,…). Povedala mi je, da si je izredno prizadevala za čim lažje sodelovanje brez posebnih potreb ali zahtev. Pritožbe zaradi honorarjev ali prošnje za spremembe v scenarijih so bile zanjo povsem nepojmljive. Bala se je tudi izraziti svoje mnenje o čemerkoli v njenem osebnem življenju. Na zmenkih s fanti si ni upala niti predlagati restavracije, ki bi jo rada obiskala.

Med snemanjem filma Thelma & Louise je opazovala soigralko Susan Sarandon, kako je vsak dan prihajala na delo in brez opravičevanja povedala, kaj hoče. Bila je odločna, neustrašna in v lastni koži se je počutila zelo udobno. »Pomislila sem, ali so ženske lahko take?« je rekla. Začela je posnemati zunajfilmsko hrabrost zvezdniške soigralke ter sprejemati moč filmskih likov, ki sta prevzeli odgovornost za lastni življenji ter »nikoli nista prepustili nadzora nad lastno usodo komur koli drugemu«. Thelma in Louise na koncu zapeljeta v prepad (morajo močne ženske vedno umreti?), toda Davisova je to razumela kot meta-foro o lastni izbiri in ohranitvi svobode v seksističnem svetu. »Mislim, da zato ženske ali kdorkoli, ki občuti nemoč, iz ogleda tega filma pride vznemirjen in poln energije,« mi je rekla.

Ko je začela uveljavljati svoje zamisli in vpliv, je ugotovila, da je naša družba androcentrična (moškosrediščna) tako odkrito kot tudi prikrito. Moške oznake se nam zdijo normalne. Ko je bila nekega dne s svojimi tremi malčki na potepanju po parku, se je odločila spremeniti običajno oznako. S prstom je pokazala veverico, rekoč: »Poglejte, kako je luštkana!« Njena dvojčka sta jo pogledala in vprašala: »Kako veš, da je deklica?« Zazdelo se ji je, da ga je že polomila. Dvojčka sta imela štiri leta, a svet sta že videla – z vsemi psi in vevericami – samodejno po moško.

Androcentričnost je vseprisotna. Ustanovila je Geena Davis Institute on Gender in Media (o spolih v medijih). Pri gledanju oddaj s svojimi otroki je bila »zgrožena, ko je videla veliko več moških likov kot ženskih v oddajah in filmih za predšolske otroke«. To se ji je zdelo tako očitno in napačno, toda ko je zadevo omenila urednikom, so jo zavrnili: »Ne, ne, to več ne drži.« Začela je zbirati podatke in ugotovila, da še kako drži. V raziskavi o družinskih filmih med 2006 in 2009 je ugotovila, da ni bilo nobenega ženskega lika med doktorji, pravniki poslovneži ali politiki. V naslednjem desetletju so se številke spremenile na bole, in filmi, v katerih so glavne vloge igrale ženske, so prinašali večje dobičke. Kljub temu so še vedno prevladovali moški filmi v razmerju dve proti ena. Ko se zdaj pogovarja z direktorji studijev in televizij ter s producenti, jim pove, da je dobro, če se otroci zabavajo. Nikogar ne prosi za ustvarjanje oddaj, ki pošiljajo sporočila. Rada bi le, da odstra-nijo sporočila, da ženske niso pomembne.

Davisova je bila med najinim klepetom prisrčna in prijazna, čudovito se je znala nasmejati. Toda zdaj njena prijaznost izvira iz notranje moči, ne šibkosti. Povedala mi je, da ko je začela delati s svojim in-

štitutom, je bila taktično prijazna – javno ni hotela nikogar spraviti v zadrego, z ljudmi je bila zaupna in neposredna. Uspešen pristop. Ljudje radi sodelujejo z njo. Ko se je izkazala s solidnimi podatki, so se projekti spremenili. Povedala mi je, da ji veliko producentov pove, da ko zaslišijo zvok kake oddaje za otroke, se vprašajo, kaj bi naredila Geena. Pomembno vprašanje – tako za moškega kot za žensko.

Gibanje #MeToo nas je spomnilo, da tisti moški, ki jim gre verjetno samo za njihove koristi, še vedno odločajo, kaj se bo občudovalo in priznavalo. Kadar ljudje, ki določajo usmeritev države (in TV spored), v ženskah vidijo objekte za zapeljevanje namesto sodelavk, spodkopavajo vpliv in moč žensk ter genialnost na vsakem koraku. Izvrstna TV serija iz Amazon studijev z naslovom Good Girls Revolt (Upor dobrih punc) temelji na resnični zgodbi o ženskah pri reviji Newsweek v 1960-ih letih, ki so se borile za enakopravno obravnavo. Dobro napisana in odigrana serija je bila deležna izvrstnih kritik ter je bila ena najuspešnejših Amazonovih serij z ženskim občinstvom. Ukinili so jo po samo eni sezoni zaradi direktorja, odkritega sovražnika žensk, ki je ponosno priznal, da si ni bil ogledal niti enega dela nadaljevanke. Skoraj ga lahko slišite, kako se baha: Odpihnil sem šov o ženskah na oblasti! Ustvarjalki serije, Dani Calvo, je z užitkom dejal, da morda je res talentirana, toda on jo s svojim vplivom lahko spodnese. Odpovedal se je še dvema seri-jama z žensko tematiko (The Handmaid‘s Tale in Big Little Lies), ki bi pridobili veliko gledalstva ter več nagrad Emmy, ki so jih dobila druga omrežja . Izkazalo se je, da ni le spodkopaval žensk – opolzko jih je tudi nagovarjal. Amazon je zapustil sredi obtožb za spolno nadlegovanje.

Ko sem o Uporu dobrih deklet klepetala z Genevieve Angelson, eno od nadarjenih zvezd v filmu, je ukinitev opisala kot neizpodbiten dokaz sistemske mizoginije – sovraštva do žensk. Njej se je problem zdel več kot zgolj teoretičen. Od zelo dobrega plačila za igranje je padla na nič. Iztrgali so ji ključno vlogo, ki bi morda spremenila njeno živl-jenjsko pot. Njen neuspeh me je spomnil na mnenje Charlesa Jonesa, profesorja na Cambridgeu, ki mi je na začetku moje raziskave povedal svojo definicijo genialnosti. Opozoril je, da ne moreš kar kopati po preteklosti in pričakovati enako število genialnih žensk in moških – preveč žensk namreč nikoli ni dobilo priložnosti. Ko je opisoval »družbene strukture, ki so ovirale njihov razvoj«, ni šlo le za visokoletečo akademsko izražanje. Bilo je tako neposredno kot možak, ki je ukinil serijo zaradi strupene mizoginije. Pred stoletji je Fanny Mendelssohn Hensel trpela zaradi vplivnih moških, ki so spodkopali njeno nadarjenost. Tokrat se je to zgodilo Genevieve Angelson.

Ženske so prvotno sprožile gibanje #MeToo kot način za govorjenje o spolnem nadlegovanju, ki so ga doživljale na delovnih mestih. Zdaj je postalo širši poziv za zbujanje pozornosti, za priznanje in spoštovanje. Tudi jaz imam pravico biti tukaj! Dobro leto po začetku gibanja je kakih dvesto uglednih moških izgubilo svoje službe zaradi obtožb s strani #MeToo, 43 odstotkov njihovih zamenjav je bilo žensk. Jennifer Salke je zamenjala zakletega sovražnika žensk pri Amazonu ter sporočila, da hoče »velike, zasvajajoče predstave za ženske«. Ko ženske sprejemajo strukturne odločitve, se jim ni treba truditi, da so prijazne ali pomirljive. Razumejo poduk Geene Davis, da je ženske treba opaziti.

Carol Anderson, redna profesorica za afroameriške študije na univerzi Emory mi je povedala, da se pametne ženske vedno zaščitijo pred pričakovanim moškim odporom, če so premočne in preveč pametne. Ali sploh obstaja nekaj, kar je premočno in preveč pametno? Ali obstaja za moške? Vse skupaj je le del nečesa, kar ona imenuje »za spola značilen jezik ogrožanja« – kar pomeni, da ženske, ki imajo opraviti z moškimi, pogosto spodkopavajo same sebe, da ne bi zvenele prenevar-no. »Ženske se vedno zavedajo nevarnosti zaradi nasilja moških ter jih skrbi, da jih ne bi podžigale, če ne bi bile zadosti spoštljive do moške prevlade,« je rekla. Zavračanje družbenih pravil in oporekanje moški prevladi je v resnici lahko nevarno početje. »Ženske ščitijo svoj razum, da obvarujejo svoja telesa,« je rekla.

Profesorico Anderson sem srečala in se z njo začela pogovarjati na neki večerni prireditvi. Po petih minutah se mi je zazdelo, da je najboljša sogovornica, ki sem jih kadarkoli srečala na koktejl zabavah.

Bila je osupljivo izviren mislec s sijajnimi uvidi, ki jih je blažila s to-plim nasmehom in glasnim smejanjem. Namesto da bi se pogovarjala o vremenu ali o kakovosti prigrizkov, je govorila o statusnih grožnjah in belcih, ki ščitijo svoje ozemlje, o jezi, ki jih prevzame, če ženske ali manjšine silijo na njihovo področje. Presenetilo me je, ker dejansko nikoli nisem pomislila na moško jezo in nasilje, ki ogrožata odločitve genialnih žensk.

Potem sem omenila, da se nisem redno srečevala z moškim nasiljem ali jezo – verjetno zato, ker nisem posebej nepopustljiva. Takoj me je prekinila.

»Seveda si odločna, saj si vodila tisto veliko revijo,« je dejala. »Poskušala si doseči dobro počutje vseh, da si brzdala njihovo jezo, drži?«

No, verjetno drži. Povedala sem ji o dnevu, ko mi je eden od mojih urednikov izročil zgodbo, ki jo je napisal in me je zadela kot potniški reaktivec. Iskala sem prijazen način, da bi mu to povedala.

»Morda sem naša najbolj bedasta bralka, vendar resnično ne razumem, kaj poskušaš povedati,« sem mu rekla.

Naša najbolj bedasta bralka? Takrat smo imeli 72 milijonov bral-stva. Nisem bila najbolj zabita bralka, toda moj nagon me je silil, naj bom kritična na način, ki ga ne bo razbesnel. Naša bistra lektorica je po naključju slišala pogovor in zmajala z glavo. Ko je videla, da mi ni bilo jasno, kaj je hotela povedati s tem, mi je namignila, naj pridem v njeno pisarno in je zaprla vrata. »Morda me boš zaradi tega odpustila,« je rekla, »ampak ti si glavna urednica revije. Mi se zgledujemo po tebi. Prosim, nehaj biti tako skromna in kritična do sebe!«

Nisem je odpustila. Zahvalila sem se ji. Bila je dovolj brihtna, da je ugotovila, da sta obzirnost in očarljivost dejansko na nek način odvratni Ženska, ki spodkopava samo sebe, lahko povzroči posledice za vse druge. Nehote sem uporabila obzirnost kot obliko lastne zaščite. Ženske se v vseh poklicih naučijo biti vljudno spoštljive do moških, ki si tega niti ne zaslužijo, da se zavarujejo pred dejanskim nasiljem (to me ni skrbelo) ali pred spodkopavanjem, ki se okrepi, če moški zaslutijo nevarnost.

Lasten slog izražanja in avtoritete oblikujemo do take ali drugačne mere, da ne bi razhudili ljudi. To se ni kaj dosti spremenilo. Maggie Gyllenhaal je dve desetletji mlajša od Geene Davis, pa je pred kratkim opisala, kako previdna skuša biti pri izražanju svojega mnenja producentom. Tako kot Davisova je tudi ona izjemno pogumna igralka ter daleč od veneče rožice, tako na platnu kot v resničnem življenju. Zavzema se za človekove pravice ter glasno podpira #TimesUp, gibanje, ki se bori proti spolnemu nadlegovanju. V javnem življenju je politično hrabra, zasebno pa zlato dekle. Poročena je s čednim igralcem (Peter Saarsgard) ter sestra drugega (Jake Gyllenhaal). Toda dejala je, da je po ogledu prvih prizorov oddaje na HBO, kjer je imela glavno vlogo, cele ure sestavljala neoporečno sporočilo, ki ga je s svojimi predlogi za nekaj pozitivnih sprememb nameravala poslati producentom. »Vprašam se, če bi moj brat ravnal enako? Verjetno ne – preprosto bi poslal e-mail.«

Gyllenhaalova je dovolj pametna, da se zaveda, da bi bil njen e-dopis morda zanjo škodljiv. Moški še vedno vodijo Hollywood in ne pričakujejo, da bi se ženske upirale. Njena potreba po zadržanosti je resnična, toda obenem škoduje ženskam, ki morajo plesati kot po jajcih. To me spomni na nekdanje filozofinje, ki so svoje pripombe začenjale s ponižnim Sem navadno dekle, kaj jaz sploh vem… ali čim podobnim.

Za profesorico Anderson je potreba po obzirnosti na vsakem koraku celo bolj nujna. Po najinem večernem srečanju sem si snela njeno knjižno uspešnico (sicer jih je napisala kar precej) White Rage ter jo prosila za vnovično srečanje. Ko sva se naslednje popoldne usedli, sem ji povedala, da sem preteklo noč presedela ob branju njene izvrstne in prodorne knjige.

»Opazila sem, da ste imeli na prvih dveh straneh deset opomb,« sem ji rekla.

Toplo in prisrčno se je nasmejala – prav zanjo značilen smeh. »Sem črnka, zato se moram zavarovati, da je vse preverjeno, raje dvakrat preverjeno in potrjeno. Ne morem si privoščiti nobenega spodrsl-jaja,« je pojasnila.

Da, razumljivo. Poleg tega, da je spoštovana profesorica na oddelku za afroameriške študije na univerzi Emory, je tudi prejemnica več priznanj za poučevanje ter subvencij in članstev v najbolj uglednih or-ganizacijah v državi, vključno s Fordovo fundacijo. Letos ima Guggen-heimovo štipendijo. Če ima katera genialna oseba drugačen pogled na svet in s tem navdihuje druge ljudi, je ona med njimi. Vendar ni nujno, da naslovi in časti spremenijo omalovaževanje ljudi. Ko je v razredu predavala o posledicah prve svetovne vojne v Italiji in Franciji, jo je prekinil belopolti študent iz druge vrste, vznejevoljen zaradi razprave o rasnem razločevanju.

»Od kod vam zdaj to?« je zaklical osorno.

Presenečena je najprej pomislila, da bi ga treščila (seveda intelektualno), a se je raje odločila za blažji pristop.

»Kaj ste rekli?« Upala je, da bo po njenem tonu ugotovil, da je šel predaleč, a ni bilo tako.

»Od kod vam to? Bil sem v Evropi in tam se ljudje ne obnašajo tako,« je dejal.

Aha, bil je v Evropi! V drugem letniku kolidža je imela zagotovo več izkušenj in je bil bolje seznanjen od katere koli črnke. Odločila se je za humoren način. Nagnjena naprej in z rokama oprta na boke ga je vprašala: »Ste bili tam leta 1917?«

Slušatelji/ce so se zasmejali/e. Fant je ugotovil, da njegove predrz-nosti niso občudovali in cenili. Predavanje se je nadaljevalo.

Profesorica se je široko nasmejala, jaz pa sem ugotovila, kako duhamorno je, če se vsak dan soočaš s posmehovanjem in z nespoštl-jivostjo, in celo sredi lastnih študentov. Nekatere profesorice so mi omenjale, da se v razredih srečujejo z dvomljivci, od katerih dobivajo vprašanja, kakršnih nikoli ne bi zastavljali profesorjem. Pri Anderso-novi je bil problem še veliko izrazitejši. Njena rešitev so bile številne opombe. Hotela je biti najboljša, ni si smela privoščiti nobene napake, morala je biti prepričana, da je bilo vse, kar je povedala, podkrepljeno z izvirnimi viri. To je hudo naporno, sem pomislila. Človeka lahko absolutno izčrpa.

Veliko nadarjenih žensk se odpove karieri zaradi soočanja z zavračanjem, ki so ga deležne od moških. Ni pošteno, da se moraš kar naprej dokazovati, pravijo – in seveda imajo prav. Toda kakšne druge možnosti imaš prav zdaj? Prirojena pristranost je grozljiva in jo je treba spremeniti. Preden pride do tega in če hočeš, da te opazijo in pustiš sled na svetu, moraš biti dovolj močna in pametna, da dokažeš lastno genialnost. Nihče drug je ne bo namesto tebe.

»V karieri vsake ženske napoči trenutek, ko se mora odločiti – ali se ukloniš ali nadaljuješ po svoji začrtani poti,« je rekla profesorica Anderson.

Ona se nikoli ni uklonila. Je pa prišla do prelomnega trenutka, ko je imela možnost za prvo stalno zaposlitev, obenem pa je že sklenila pogodbo za izdajo prve knjige. Akademski založniki pošiljajo rokopise v strokovno oceno in nestrpno je čakala na prve odzive. Čakala je in čakala. Na koncu je vprašala založbo, kaj se je zgodilo.

»Vašega rokopisa nisem nikamor poslal,« je rekel. »Ni mi bil všeč vaš ton.«

»Moj ton?« je začudeno vprašala.

»Malo preveč ste nadležni z vašim pisanjem o linčanjih.«

Hotela je napisati knjigo o belcih kot rešiteljih, njena raziskava pa je pokazala drugačno zgodbo. (»Saj jaz vendar nisem nikogar linčala!« mi je rekla.) Iztrgala mu je rokopis iz rok. »Najprej morate biti prepričani o kvaliteti vašega dela,« je rekla. Nekemu drugemu, celo boljšemu založniku je bilo njeno delo všeč, in ko je knjiga izšla ter je začela prejemati nagrade, je prvi založnik vsakemu povedal, da je on prvi imel njen rokopis. »Kot da se mu je to zdelo nekaj dobrega,« je rekla.

Profesorica Anderson ve, da nekateri ljudje ob njenih uspehih začnejo sikati, da je imela določene ugodnosti zaradi enakopravnosti. Rade volje se pogovarja o tem. Na predavanjih pogosto omenja »tretji tir ameriškega življenja« ter vpraša poslušalstvo, kdo ima po njihovem mišljenju pri vpisih na kolidž največ koristi od enakopravnosti. Glede na to, da je Afroameričanka, ljudje čutijo, da je vprašanje varljivo. Odgovor ne more biti Afroameričanke, sicer ne bi spraševala. Torej mora biti … belke! One imajo srečo, da se zrinejo naprej, čeprav niso najbolj nadarjene!

Naka!

»Povem jim, da so imeli od uveljavitve enakopravnosti največ koristi belopolti moški,« mi je rekla profesorica Anderson. Seveda ima podatke, ki to dokazujejo. Po vsej državi se ženske v srednjih šolah bolje izkažejo od moških: dobivajo boljše ocene, dosegajo boljše izide na testiranjih ter poberejo več priznanj za zunajšolske dejavnosti. Če bi kolidži sestavljali razrede dosledno po takih merilih, bi bilo v njih približno 65 % žensk in 35 % moških. Seveda tega ne morejo storiti.

Študentje bi se pritoževali in ocene šol bi padle. Zato uradniki za vpis prilagodijo standarde za moške – jih znižajo, da postane sestava razre-dov po spolih približno 50 : 50.

»Govorilo se je, da ženske in manjšine zasedejo prostore, ki si jih zaslužijo belci, toda resnica je ravno nasprotna,« je rekla profesorica Anderson.

Moški zasedajo prostore, ki si jih dejansko zaslužijo ženske! Kdo bi si mislil? Toda zdaj ko to vemo, se bo zgodba morda spremenila.

Do zdaj so nam dopovedovali, da so moški (beli moški, seveda) bolj nadarjeni in sposobni. Cecilia Ridgeway, sociologinja na Stanfordu, strokovnjakinja za status in spol mi je razložila, da je domneva o moški usposobljenosti globoko zakoreninjena v zahodni kulturi in da je »težko pretresti statusni okvir«. To bo treba storiti prav zdaj, ker do-loča nerazumne dvojne standarde. Znano vam je staro pravilo, da morajo biti ženske dvakrat boljše od moških, da dobijo polovico tistega, kar si vzamejo oni. Ne gre za javkanje – taka so dejstva! Ker je višji status dodeljen moškim, si lahko privoščijo najočitnejše spodrsljaje in neumnosti, a si še vedno opomorejo. Navadno je dober, tu je šlo le za pomoto. Dobi drugo priložnost. Če ženski spodrsne, je opravila svoje. Govoril sem vam, da to delo ni za ženske. Naši možgani so izvrstni za delanje potrebnih salt, da dokažemo pravilnost prejšnjega razmisleka. To počnemo vsak dan, na vse načine, glede malih in velikih stvari. Če si ljubitelj/ica krompirjevega čipsa ter naletiš na preveč slano in zažgano rezino, zmigneš z rameni in sežeš po novo rezino v vrečki. Če si se že naveličal/a čipsa, ko si pokusila slabo rezino, vrečko odvržeš.

Zdi se mi strašansko napačno, da zavržemo nadarjene ženske kot presoljene krompirjeve čipse. Toda profesorica Anderson gleda na to celo širše. Ob misli na morebitne genialke v matematiki in računalništvu, katere niso dobile priložnosti za razvoj, poudarja, da se ne da graditi močne države z zmanjševanjem delovne sile in onemogočanjem napredka nadarjenim ljudem. »Rasizem, seksizem in sovraštvo do žensk so onemogočili priložnosti in potenciale, kar je oslabilo ZDA. To je prizadelo naše sposobnosti za tekmovanje v gospodarstvu in uničevalo življenja.«

Genialne ženske bi nas lahko pripeljale na Mars, premagale rak, zgradile nova mesta. Na razumski ravni nima smisla, da se jih onemogoča. Zakaj bi še naprej odrivali nadarjene ženske in manjšine, ki nas lahko rešijo? Profesorica Anderson me je pomenljivo pogledala, ko sem ji zastavila to vprašanje. Tokrat se ni zasmejala. Dvignila je obrv in odgovorila: »Ste že slišali frazo ‚odrezati si nos, da si izmaličiš obraz‘?« (Fraza opisuje nepotreben samouničevalen odziv na neko težavo. Izvira iz 12. stoletja in je verjetno povezana z ravnanjem žensk, ki so si dale odrezati nos, da bi postale neprivlačne moškim in obdržale devištvo. – Povzeto po medmrežju, op. prev.) Zdaj lahko vidite, zakaj sem občudovala to žensko. Vidi, kako nezaslišano pristranski je bil svet do žensk in manjšin. S svojo umirjenostjo, pametjo in duhovitostjo si bo prizadevala, da bomo vsi spoznali to resnico. Kadarkoli ženska ali manjšina dobi odlično službo ali pomembno nagrado, se zdi, kot da je v ozadju nekak kompromis. Toda pravi kompromis se zgodi, ko se ne zmenimo za nadarjene ženske. Prav vsi smo krivi, kadar se to pripeti. Moški so zgradili sistem, ženske pa ne smemo popustiti v boju za njegove spremembe.

Paradigme o močnih in nezadržnih ženskah so pomembne v filmih, kot je vztrajala Geena Davis, in močne ter vplivne so tudi v resničnem življenju. Ko sem se sestala z Daphne Koller ob pijači, je imela na mizi telefon, da je preverjala sporočila svojih dveh najstnic. Rekla mi je, da mora oditi domov ob 19. uri zaradi priprave večerje. Ko je spila zadnji požirek brezalkoholnega mojita in vstala od mize, se mi je zazdela izjemno vzorna mama svojima najstnicama, ki sta ji sporočali, kaj počneta in kje. Želite preprečiti dekletom, da bi padle v past pretira-ne lepote, hihitanja in nenevarne osebe ter jim povedati, da je v redu, če so genialke? Potem naj vidijo, kaj pomeni, če nikomur ne dovoliš, da te ustavi. Kollerjeva je bila nezadržna na treh področjih – kot štipendist-ka MacArthurja, kot ustanoviteljica Coursere, in zdaj v svoji biomedi-cinski firmi. Najbolj pa je ponosna na svojo neskončno pripravljenost poskušati – »in če ti ne uspe, se lotiš dodatnega učenja ter poskusiš znova, in naslednjič si boljša,« je rekla. Ne beliš si glave s prijaznostjo in nenevarnostjo, enostavno opravljaš svoje delo. To je dovolj preprost pristop za moralo v otroški slikanici. Toda za ženske je lahko zapleteno. A tiste, ki jim to uspe, se lahko znajdejo na poti h genialnosti.

Soprog Kollerjeve je bil uspešen poslovnež, ki je prodal svojo drugo podjetje ob rojstvu njune prve punčke. Kollerjeva se je počutila malce preobremenjeno, zato je vztrajala, naj bo njegova naslednja predstava »manj intenzivna od direktorja zagonskega podjetja ter dirjanja po celem svetu«. Presedlal je na tvegana vlaganja kapitala ter nadaljeval kariero bližje doma, da je bil enakovreden partner. Kollerjeva redno svetuje mladim ženskam, naj si izberejo partnerja, ki bo videl, da je tvoja kariera enako pomembna kot njegova. »Vic je zdaj v tem, da sem jaz zelo obremenjena kot direktorica zagonskega podjetja – ne verjamem pa, da se to njemu zdi enako smešno,« se je široko nasmehnila.

Del njene genialnosti je bil v spajanju novih zamisli in sprejeman-ju tveganja za premike v nepričakovane smeri. Je hrabra, drzna, močno poskuša vplivati na svet. Kaj opogumlja nekatere ženske, da tvegajo in se ne bojijo padca? Večina genialnih žensk, ki sem jih srečala, je imela tovrstno korajžo. Predvidevam, da so redko kdaj pomislile na težko vprašanje o ženskah, ki nikoli ne dobijo druge priložnosti. Morda svet ženskam ne privošči prednosti dvomljenja, toda genialne ženske vedo, da ni treba prijazno moledovati za drugo ali tretjo priložnost. Enostavno si jo vzamejo.





15. poglavje




Frances Arnold je vedela, da ima prav - in nato prejela Nobelovo nagrado

Po pogovorih z genialnimi ženskami z različnih področij sem začela razmišljati o njihovih skupnih lastnostih. Če zanemarimo gene, kromosome in DNK zapise, starše, mentorje in učitelje, je skrivnost za razcvet genialnosti v njihovih lastnih sposobnostih. Kot genialka nenehno srečuješ ljudi, ki hočejo spodkopavati tvoje delo in katerih nezavedna pristranost dvojno (trojno ali celo četverno) oteži pošteno gledanje na tvoje dosežke. Upiranje temu ni nujno sodno pravdanje ali prepiranje na tviterju – zaradi pokončne drže z nekakšnim gorečim prepričanjem te bodo ljudje na koncu vendarle opazili.

Takšno samozavest in prepričanje sem čudovito jasno doživela tistega dne, ko sem se pogovarjala z dr. Frances Arnold, ki je leta 2018 prejela Nobelovo nagrado za kemijo. Na spisku za pogovore z genialnimi ženskami je bila že od vsega začetka moje raziskave, in ko sem slišala, da so ji podelili Nobelovo nagrado, sem se šopirila naokoli, kot da so bili mene osebno poklicali iz Švedske akademije. Po vseh letih spregledovanja in zanemarjanja izjemnih žensk zdaj vendarle ena izvrstna ženska, ki jo slavi ves svet.

Dr. Arnoldova (»Kar Francis mi recite,« je vztrajala že na začetku pogovora) je malo podobna igralki Robin Wright: kratkolasa plavolaska elegantnih potez in dostojanstvene drže. Wrightova kot gonilna sila v politiki v popularnem šovu Hiša iz kart hladnokrvno manipulira z ljudmi – dr. Arnoldova pa kot genialka v resničnem življenju enako sijajno to počne z evolucijo celic. Ko je pred veliko leti začenjala z delom, ki ji je na koncu prineslo Nobelovo nagrado, je šlo za nepričakovan in nenavaden, povsem nov način razmišljanja o kemijskih reakcijah, ki je postavil na glavo običajen pristop v laboratorijih po vsem svetu. Nepotrebno je reči, da se je pojavilo veliko dvomljivcev. Kje je našla vztrajnost za nadaljevanje svojega dela?

»Preprosto sem vedela, da imam prav,« je rekla. »Nikoli nisem podvomila.«

Če sem poštena, mislim, da si že zaradi te izjave zasluži Nobelovo nagrado. Pravi, da jo je navdihovala narava, »najboljša izumiteljica in graditeljica vseh časov«. Ker je evolucija ustvarila vse v naravnem svetu, bi se jo morda lahko uporabilo tudi pri načrtovanju novih in koristnih encimov ali beljakovin. V bistvu je evolucijo encimov premaknila v laboratorij ter pospešila proces ustvarjanja naključnih mutacij, ki so sčasoma ustvarile encim želenih lastnosti. Njeno razumevanje postopka, pozneje imenovanega »usmerjena evolucija«, je spremenilo vse. Kot je zapisal odbor za Nobelove nagrade, je uporabila genetsko spremembo »za razvoj beljakovin, ki rešujejo človeške kemijske probleme«.

Ker me nihče ni povabil na Švedsko, sem si na videu ogledala nagovor dr. Arnoldove ob sprejemu nagrade. Ko sva se pogovarjali pozneje, sem posebej omenila, da je v nagovoru večkrat uporabila besedo »raznovrstnost« - omenila je »raznovrstnost preoblikovanja« v naravi, evolucijo pa je opisala kot »izjemno napravo za ustvarjanje raznovrstnosti«. Sem se morda preveč poglobila, ko sem pomislila, da je njena prepričljiva predstavitev skrivala pomembnejše sporočilo o raznovrstnosti spolov v znanosti – ter sicer drugje v svetu?

»Moje sporočilo o raznovrstnosti je zelo jasno,« je zatrdila. »Brez raznovrstnosti propadeš, izgineš.«

Da, zelo jasno. Raznovrstnost je večkrat omenila v različnih zvezah, ker vidi njeno moč – in ženske smo še kako del te moči. Kot je dejala, če imajo vsi enako ozadje in enake izkušnje ter enako perspektivo, potem vsi skupaj cepetajo po uhojenih poteh. »Izpustiš možnost resnično mogočnih novih rešitev – in to je zagotovo pot v propad,« je rekla.

Tako kot veliko drugih genialnih žensk, ki sem jih srečala, se je tudi dr. Arnoldova že zgodaj podala na lastno pot. Če je na njej začutila oviro, bi spremenila smer ter jo obšla. »Rečeno mimogrede: prav to je evolucija,« mi je dejala. Prožnost in prilagodljivost, če nekaj ni delovalo; znala je ostro zaviti v levo, če ji stvari na desni niso bile pogodu. Tako početje terja precej odločnosti, zato mladim ženskam svetuje, naj se nehajo bati. »Bolj ko si boječa, težje boš poskusila nekaj novega,« je rekla.

Dr. Arnoldova daje vtis zlatega dekleta, genialke, ki je vse storila pravilno, vedno zavila v pravo smer in je bila deležna plohe pohval in nagrad. Toda ta žareč sijaj odraža njen odnos do sveta bolj kot dejansko dogajanje v njenem življenju. Povedano drugače: njeno življenje bi se dalo videti kot niz polomov, ne osvajanj. Vrstile so se tragedije in izzivi, ki bi koga drugega spravili na kolena. Njen prvi mož, izredno spoštovan in cenjen kemijski inženir James Bailey je zaradi raka umrl leta 2001 – z mladim sinom je ostala samohranilka. Nekaj let pozneje so ji odkrili raka na dojki in jo nato zdravili poldrugo leto. V drugo se je poročila z občudovanim astrofizikom – umrl je leta 2010. Skupaj sta dobila dva sina, William pa se je smrtno ponesrečil leta 2016 v starosti 20 let. Morala je poslušati litanije in človek se vpraša, kako ji je vse skupaj uspelo preživeti, da ne omenjamo uspešne profesure na kalifornijskem inštitutu za tehnologijo (Caltech), vodenja svetovno uveljavljenega raziskovalnega laboratorija ter ustanovitve firme na osnovi njenih inovacij.

»Usedem se in pomislim, da sta mi ostala dva prekrasna sina. Imam čudovito službo. Imam vse, kar si človek lahko poželi,« je rekla. Obvladovanje negativnih položajev lahko pomeni razliko med neskončno bedo in minljivo srečo. Naučila se je odmisliti slabe čase in najti dobre. »Mislim, da je izjemno pomembno biti hvaležna, ampak saj to veste,« je rekla, ko se je prijazno spomnila moje knjige o hvaležnosti. Mirno je omenila, da namesto vseh stvari, ki jih je bila izgubila ali jih nima, se raje spomni na vse, kar ima.

Njena sposobnost za tako gledanje na življenje je svojevrstna genialnost, enako pomembna kot njeno sijajno delo na področju encimov in beljakovin. Vsak bi ji odpustil, če bi kariero obesila na klin po smrti prvega moža ali njeni strašljivi diagnozi. V življenju se hitro najdejo opravičila, zakaj nečesa ne moreš nadaljevati ali spremeniš svoje prednostne naloge. Genij najde odločnost za nadaljevanje in ne odneha – posveti se delu, ki ga opravlja in je pomembno, ter v tem prepozna svoj kanček sreče.

Zadnje čase veliko berem o talentiranih in izobraženih ženskah, ki so iz tega ali onega razloga pustile zahtevne službe. Prva se ni hotela prepirati z vzvišenim šefom in se je odpovedala karieri. Druga je rekla, da bi družina imela več prihodkov, če bo njen mož delal 60 ur tedensko, ona pa le 20. Tretji se je zdelo čudno izzivati provincialno naziranje o mami, ki ostane doma z urnikom, ki je zahteval pogosta potovanja. Pri vseh gre za razumljive odločitve, ker ni nobenega veličastja v tem, da delaš nekaj, česar ne maraš. Toda za pametne ženske je pomembno, da ugotovijo, čemu se odpovedujejo in kaj pridobijo. Kot mi je poudarila Sian Beilock, predsednica na Barnardu, veliko izhodov prinese dragoceno ravnovesje. Na tak način so morda genialne ženske v prednosti pred drugimi, da si lahko ustvarijo polno in zadovoljno življenje. Če imaš tako rada svoje delo, da ga nadaljuješ v vseh okoliščinah, obdariš samo sebe – sčasoma pa tudi mnogo drugih ljudi, ki bodo imeli korist od takega darila.

Dr. Arnoldova mi je povedala, da za lastno nesrečo nikoli ni krivila drugih ljudi, in da ji je to pomagalo, da je postala srečnejša oseba. Zaskrbljena je zaradi bistrih mladih ljudi, s katerimi dela, in ki nimajo takega pogleda. Šolajo se na odličnih šolah in pred njimi je morda velika kariera, in čeprav so »ovire, s katerimi se soočajo, gledano v celoti precej nepomembne,« se nanje tako zelo ozirajo, da se jim zazdijo neobvladljive. Ne bo se vam pritoževala, da je edina Američanka, ki je prejela Nobelovo nagrado za kemijo (podeljevati so jih začeli leta 1901), ter da jo je z njo vred prejelo do zdaj samo pet žensk. A to še vedno prekaša borno število treh žensk z nagradami za fiziko ter ene same ženske duše z nagrado za ekonomijo. Ampak to se pritožujem jaz, ne dr. Arnoldova.

Ali moški poskušajo zaustaviti napredovanje žensk v znanosti? Nekateri prav gotovo. Ne pa vsi – in zanjo je to pomembnejše dejstvo. Iskanje dobrega je uporabno tako v poklicnih kot zasebnih zadevah. Ko se je začela ukvarjati z znanostjo, je imela na svojem področju zelo malo primernih vzornic, zato si je zagotovila sodelovanje z moškimi, ki so podpirali dobro znanost ne glede na njen izvor. Misli, da je zdaj za mlade ženske slabo, ker jih »neprestano obdaja negativno mnenje, da jih moški zalezujejo – a to ne drži. Nekateri moški jih res, ampak takim se pač izogni.« Pozneje med najinim pogovorom se je dr. Arnoldova vrnila na to pripombo. Dobro ve, da se čisto vsaka ne more izogniti najbolj težavnim fantom, in da nekatere ženske pri delu dan za dnem tičijo skupaj z njimi. In spet smo tam: lahko daš odpoved, se pritožuješ ali vpiješ, da svet ni pošten. Ali pa se, kot je pred dnevi svetovala nekaj nezadovoljnim ženskam na kolidžu, »obnašaj kot vzgojiteljica v vrtcu, šali se z njimi in jih spravi v malodušje«. Amerika in večji del sveta morata spremeniti ustroj, ki nadaljuje s podcenjevanjem in omalovaževanjem žensk. Toda med borbo za spremembe na makro ravni si omogoči, da z vso vnemo in močjo nadaljuješ z delom in življenjem. Naj te ne prizadenejo mačistične pripombe »Kje so zdaj tiste ženske?«, da bi sama sebi spodjedla možnosti za napredek. Če na tvojem področju ni dovolj žensk, potem poskusi – kot so poskusile Frances Arnold, Meg Urry in Shirley Tilghman – postati oseba, ki dovolj napreduje v lastni karieri in spremeni tako stanje. Bedno je in težko in nebo nam je priča, da bi nam šlo bolje v družbi, ki bi bila manj sovražna do žensk. Toda genialnost zahteva tako realizem kot pogum. »Rada bi videla, da bi se ženske soočale s svetom na prepričljiv in pozitiven način, ne na negativen in boječ,« je rekla dr. Arnold.

Dr. Arnoldova ima 60 patentov, med njimi veliko iznajdb, ki uporabljajo njene postopke za čistejše in varnejše tehnologije. Pred kratkim je ustanovila podjetje, ki si prizadeva nadomestiti pesticide na organske, nestrupene načine; za to uporablja feromone žuželk, ki ovirajo parjenje. Njena preprosta razlaga: »Okolico poškropiš z malo njihovega parfuma, imenujmo ga recimo chanel 5«, zmedeni samci bodo letali naokoli v iskanju samičk, a smo jih že prelisičili. Mlade ženske ji pogosto povedo, da se ne bodo ukvarjale z inženirstvom, ker želijo kariero posvetiti skrbi za ljudi. Če si žena in mati, je to že en način za izpolnitev želje – toda spodbudno je tudi ustvarjanje postopkov, s katerimi v večjem obsegu prispevaš k varnejšemu, obnovljivemu, trajnostnemu svetu. V bioinženiringu in kemiji za trajnostni razvoj vidi najbolj družbeno čuteče poklice. »Ko jim razložim na tak način, večina žensk razume zadevo,« je rekla.

Dr. Arnolodova je bila upornica že v mladosti. Ni marala šole, vozila je taksi, od doma se je odselila, ko je bila še najstnica. Ali bi morali spodbujati take nemirne duše, če hočemo imeti več genijev?

»Presneto, nikakor ne bi hotela imeti otroka, kot sem bila jaz,«

se je zasmejala. Toda pri svojih otrocih je spodbujala neustrašnost in raziskovanje. Leto dni je z njimi potovala po svetu, živeli in raziskovali so v Afriki in Avstraliji. »Opazovala sem, kako se jim je odpiral svet in razcvetel razum – z nobenim šolanjem tega ni mogoče doseči,« je rekla. Svojim otrokom je hotela predočiti, kako čudovit kraj je svet, ki ne pozna meja za ženske ali moške. Na svetu ne moreš nadzorovati vsega, ampak če zmešaš pozitivnost z zaupanjem in vnemo, boš premagala vse, kar ti življenje vrže na pot.

Odkrito povedano, ne bi bilo slabo biti takšna, kot je ona.

Več tednov po najinem razgovoru sem premišljevala o njeni osupljivi sposobnosti, da ji nič ni vzelo poguma. Njeno osebno življenje je bilo burno, polno pretresov. Imela je nenavadne zamisli v stroki. Soočala se je, kot je sama opisala, »z enakim neumnim seksističnim obnašanjem«, s kakršnim se spopadajo vse ženske v znanosti, vendar je imela dar, da se je obrnila stran. Uspelo ji je vsako težavo zagledati v pozitivni luči.

Svojo raziskavo sem začela z mnenjem, da je genialnost mesto, kjer se srečata izjemna sposobnost in slava. Toda začenjala sem spoznavati tretji element, ki opredeljuje genialnost. Neustrašnost. Za opozarjanje na sposobnost je potrebna prepričljivost, ki sem jo vedno znova slišala od genialnih žensk. Če si boječa, ne moreš biti prepričljiva. Kritiko boš vzela osebno in te bo pobila, namesto da bi sprejela, kar ti koristi, ostalo pa odmislila. Bolj kot si boječa, težje je poskusiti nekaj novega in se upreti silam, ki ti nasprotujejo. Te sile so morda moški kolegi dvomljivci ali nazadnjaške družbene strukture ali udarci, ki ti jih iz nedoumljivih razlogov prinaša življenje. Za genialnost, za resničen uspeh v življenju moraš imeti naravnanost, s katero se lahko upreš vsemu temu.

Zaradi strahu se prilagodiš uhojeni, standardni poti – genialnosti pa skoraj po definiciji ni mogoče standardizirati. Ne poznam nobenega razloga za razmišljanje, da so ženske po naravi bolj plahe od moških. Toda če ne občutiš moči, se boš težje odločila za tvegano neobičajnost ter se boš raje ozirala po preverjenih receptih za uspešnost. Če delaš kaj v kuhinji, veš, da te recept pripelje le do določene točke. Mojstrovina bo nastala šele s kombinacijo tvojih začimb in sestavin. Če se bojiš dodati malo ingverja v bananin kruh, boš dobila enak kruh kot vsi ostali. Verjetno bo »dober«, in morda ti »dober« zadošča. Toda genialnost – pri peki ali v kemiji – se pojavi z dodatkom ščepca izvirnosti. Za pisanje lastnega recepta potrebuješ zaupanje vase – in naj te ne skrbi, če ingver ni všeč vsem.

Ko že omenjam jedi, naj omenim, da je bila izvrstna kuharska mojstrica Alice Waters, ki je leta 1971 odprla restavracijo Chez Panisse in vpliva na prehranjevanje (vsaj dela) države, vedno srečna zaradi ustvarjanja lastnih receptov, tako v dobesednem pomenu besede kot tudi v prispodobi. Njeno poudarjanje svežih, lokalnih in sezonskih sestavin se zdaj morda ne zdi revolucionarno početje, vendar je na glavo obrnilo francoske nazore glede masla in smetane ter ameriško nagnjenje za pakirane hitre obroke.

Watersova je bila prva ženska, ki je dobila priznanje »Outstanding Chef« od fundacije James Beard, kar je čudno, mar ne? Ženske so po tradiciji kuharice v družinah, one razvijajo recepte, tehniko in slog. Zakaj torej ljudje, ki odidejo nekam ven na večerjo, tradicionalno pričakujejo moške v kuhinji? Taka pristranost je res osupljiva. Čeprav ne v genetiki ne v okolju ni ničesar, kar bi moškim omogočalo izdelavo boljše sladice po starem francoskem receptu tarte Tatin (Tatin je priimek dveh sester, ki sta si izmislili recept, op. prev.), pa Ameriški kulinarični inštitut (Culinary Institute of America) do leta 1970 v članstvo ni sprejemal žensk. Prevlada moških šefov v kulinariki, ki se polagoma zmanjšuje, je posledica čudne patriarhalne logike, po kateri naj ženske kuhajo doma testenine, moške pa potrebujejo za zavretje vode v restavraciji. Še en primer, kako nesmiselni so lahko naši stereotipi o dveh spolih.

Pravi genij vpliva na bodoče rodove, in že zgolj zaradi te opredelitve si Watersova zasluži biti v kategoriji genialnih žensk. Tako kot je usmerjanje evolucije po dr. Arnoldovi zdaj standarden postopek v kemijskem inženirstvu, je pristop Watersove postal nova definicija ameriške kuhinje. V vsaki trgovini z živili imajo oddelek z bio živili, kuharski mojstri, ki so delali z njo, pa imajo restavracije po vsej državi in še nadgrajujejo njene metode. Če vam strežaj pove, katera lokalna kmetija jim dobavlja glavnato solato z njihovega menija, se lahko zahvalite Watersovi.

Kaj jo je navdihnilo, da je postala drugačna in izzivalna v času, ko so ameriške restavracije zgolj (vsaj) poskušale kopirati ena drugo? V 1960-ih, ko je živela v Kaliforniji, je postala del gibanja proti vojni in za svobodo govora. Njena aktivistična dejavnost jo je globoko zaznamovala, in ko je postala kuharska mojstrica, je našla navdih v nasprotovanju prevladujočim družbenim normam – iskanje lastne poti ter neupoštevanje pravil. Hotela je poskušati, raziskovati in ugotavljati, če se je kje zmotila – in kaj zato? »Če prežgeš koruzno juho, ji daš naziv koruzna juha z žara,« je povedala nekoč.

Genialnost se razvija. Ni nujno, da že od rojstva veš, kaj boš hotela delati, in tudi od tvojega četrtega leta dalje ni treba biti prerokinja. Watersova je veliko potovala pred odhodom v Pariz, kjer je spoznavala prehrano. Dr. Arnoldova je takoj po končanem šolanju začela delati na področju sončne energije, potem pa je zamenjala smer. Ni je bilo strah izbirati in poskusiti nekaj novega, drugačnega. Ko je naredila svoj načrt, pa je bila neustrašna. Ovire in dvomljivci? Obravnavaš jih kot kos ledene gore ovenele glavnate solate. Splača se jo opaziti – toda nato jo odrineš na stran in jo nadomestiš z nečim bolj ustreznim.

Nekaj ljudi me je poklicalo, ko so slišali, da me zanimajo ženske in genialnost, ter so mi svetovali, naj se srečam vsaj z eno od sester Wojcicki – z Anno, Janet ali Susano. Vse so pametne, močne in zagnane, v Silicijevi dolini so dosegle skoraj mitski status – vzorčni primeri neustrašnih žensk. Na koncu sem se po nekaj odpovedih (je pač zaposlena genialka) sestala z Anne, najmlajšo od treh sester.

»Hej, hvala ker ste bili potrpežljivi,« je rekla dobre volje, ko sva se dobili.

Anne je izvirna oseba celo med posebneži v Silicijevi dolini. Kot ustanoviteljica in direktorica velike firme v Silicijevi dolini hiti skozi svoje pisarne v športnih copatih in oblačilih za telovadbo ali jogging. Navdušena nad telesno vadbo prikolesari v službo in vedno nekam teče, dobesedno in v prenesenem pomenu. Ima dobro kondicijo, je energična ter v odlični formi – in nič je ne zaustavi.

Odraščala je v strogo intelektualni družini. Zgodaj je ugotovila, da je prilagodljivost za druge ljudi, ter da pravil ni treba upoštevati. Oče je bil profesor na Stanfordu, sosedi družine Wojcicki pa so bili »precejšnji akademski izobčenci s slavljenim občutkom za upoštevanje lastnega nagnjenja in nenavadnosti«. Nasmejala sem se, ker sem prvikrat slišala besedo izobčenec za nekoga, ki je posebej vreden pohvale. Anne je oboževala eklektično skupnost in je od nje prevzela močno lekcijo, da ni ene same poti v pristopu do življenja. »Ni me strah neuspeha, ker zame ni črno-bele inačice uspeha,« je rekla.

Neustrašnost ji je pomagala pri ustanovitvi podjetja 23and Me – imenovano po številu kromosomskih parov v človeški DNK. Ljudem je hotela (vsaj deloma) omogočiti neposreden vpogled v njihov genetski profil. Za zmerno ceno ti pošlje pribor in ko pljuneš v plastično čašo ter jo vrneš njenemu podjetju, dobiš analizo DNK. Poročilo vsebuje podrobnosti o tvojih prednikih ( recimo: ti si 25 % Irke in 22 % Jamajčanke!), bolj si dovzetna za določene bolezni ter ali imaš raje čokoladni ali vaniljev sladoled. Revija Time je leta 2008, dve leti po zagonu firme, neposredno preiskavo DNK oklicala za iznajdbo leta.

Wojcickijeva je svoje podjetje videla kot upor proti zakoreninjeni industriji za zdravstveno oskrbo ter način, kako skrb za zdravje vrniti v roke potrošnikov. Če imaš genetsko nagnjenje za pojav Alzheimerjeve ali Parkinsonove bolezni, imaš pravico, da to izveš. Podjetje je začelo zbirati stranke, naslovnice in laskanja – dokler jim agencija FDA leta 2013 ni sporočila, da jim dovoljuje ugotavljati profile prednikov, zdravstvene analize pa morajo ukiniti. Taka odločitev bi morda odnesla kakega drugega direktorja – Wojcickijeva pa je rekla, da je dva dni v pidžami tuhtala, kaj ukreniti. Spomnila se je, da ko je bila mlajša in je imela težavo, ji je mati rekla, naj skloni glavo in se spopade s problemom. Življenje nam na pot postavi zelo malo nepremostljivih ovir. »Imela sem občutek, da mi bo uspelo, če bom nehala stokati«.

Uspelo ji je. Podjetje je na koncu sklenilo premirje z FDA ter nadaljevalo z oblikovanjem zdravstvenih predvidevanj. Okoli 80 % ljudi, ki pošljejo svoj vzorec na testiranje, se strinja, da ga podjetje uporabi za raziskave, kar se sklada s širšim ciljem Wojcickijeve, da veliko količino podatkov uporabi za reševanje zadev v zvezi z zdravjem. Toda ko je firma 23andMe začela prejemati velike vsote od farmacevtskih podjetij, ki so hotela dobiti pristop do njenih obsežnih podatkovnih baz o DNK, so se oglasili kritiki z vprašanji, kako podjetje izkorišča osebne zdravstvene podatke. Pojavila se bodo nova vprašanje in kritike – Wojcicki je ženska, ki dela nekaj, kar se pred njo pravzaprav ni počelo, in tu se (kot vemo) pojavi veliko obrekovalcev in kritikov. A to je ne vznemirja, ostaja hladnokrvna. »Poznam trenutke neugodja in nezadovoljstva, a poskušaš ujeti priložnosti in jih izkoristiti na najboljši možen način,« je dejala.

Anne in Susan sta v Silicijevi dolini kronani glavi na področju visoke tehnologije – z manjšim številom kronskih draguljev od pravih monarhov, toda z več (ugibam) denarja. Google je svojo pot dobesedno začel v Susanini garaži, kjer sta leta 1998 njegova ustanovitelja Sergey Brin in Larry Page odprla njuno prvo pisarno. Susan je bila zgodnja zvezda v marketingu in reklamiranju pri Googlu, zdaj pa je energična in navdihujoča direktorica v Youtubu ter mati petih otrok. Spotoma sta se spoznala Anne in Sergey ter se v zelo zasebni prireditvi leta 2007 poročila na Bahamih. Oba sta imela oblečene kopalke in sta odplavala do peščenega bara (po tamkajšnjih običajih je ona oblekla bele kopalke, on pa črne). Dobila sta dva otroka, preden sta se leta 2015 ločila, ker je imel Brin zelo razvpito razmerje z neko kolegico. Tudi Anne je imela nekaj slabih dni – v žarišču pozornosti sta se obe zadevi (Brinova afera in bitka z FDA) znašli približno hkrati. Kot bi poslušala Nobelovo nagrajenko Frances Arnold, mi je Anne dejala, da ima »rožnate in optimistične« obete ter predvideva, da se vedno »najde način, kako zadeve zavrteti v pozitivno smer« in ti omogoči premagati ovire.

Ko zaženeš podjetje, ti zagotovo pomaga zveza z enim najbogatejših ljudi na svetu – to razumem. Vendar bi bilo nepošteno, če bi Anin talent in uspeh pripisovali njeni poroki. Imela je navdih, bila je odločna in ustvarjalna, še preden je srečala Brina – morda ga je to privlačilo –, in še zdaj je taka. Del njene genialnosti je povezan z duhom časa in védenjem, kaj hočejo ljudje. Njeno podjetje temelji na znanosti, vendar je poleg tega spoznala, da se ljudje radi zabavajo – in če je znanost zabavna, se ti bodo pridružili.

Pred razgovorom z Ano mi je moja čudovita svakinja Chris poslala poročilo, ki ga je prejela po analizi DNK v njenem vzorcu sline, poslanem v firmo 23andMe ter plačilu 199 dolarjev (cena se je od začetnih 1.000 dolarjev v letu 2007 korenito znižala). Na prvi strani je pisalo, da nima nobenih genetskih inačic, ki bi prispevale več od 12 različnih bolezni. Dobra novica. Naslednje strani so vsebovale še bolj zanimive podatke – verjetno ima raje slane, ne sladke jedi, koriander ji ni najbolj pri srcu, največkrat se prebuja ob 06.42. In verjetno je bolj kot drugi dovzetna za pike komarjev ter se boji višine.

Pogled na poročilo me je osupnil. Ali res obstaja gen, ki določa priljubljenost koriandra … ali tak, da oseba nase privlači komarje … ali določa prebujanje okoli 06.42 zjutraj?

»Več stvari kot bi si mislila, drži. Moram pa reči, da me ni strah višine,« mi je med smehom dejala Chris.

Wojcickijevo sem vprašala o nekaterih čudnih podrobnostih v poročilu. Povedala je, da je večina soodvisnosti iz prvotne raziskave, ki jo je opravilo njeno podjetje. V tem je videla del, ki naj zbudi zanimanje za znanost. Kot otroci smo se vsi radi igrali na zabavah, in ona razmišlja o vprašanjih kot na primer, kdo ima več genov Neandertalca – primerno za koktejl zabavo odraslih osebkov. Osebno je bila vedno ponosna na svoje močne zobe – nobenih zalivk ali lukenj nima. Nedavno je prosila svoje raziskovalce, naj po možnosti ugotovijo razlog. »Zadeva je lahko zabavna,« je rekla.

Glede na to, da si je ustvarila kariero s tem, da potom genov ugotavlja, kdo si, sem se vprašala, če bi mi prav ona lahko povedala, da so razlike med moškimi in ženskami prirojene, vtisnjene v naših kromosomih ter nespremenljive. A ravno nasprotno. Ker je odraščala v kot je sama opisala »spolno nevtralnem okolju«, je vedno prijateljevala tudi s fanti in ni razlikovala fantovskih od dekliških talentov. V srednji šoli je bila njena skupina za znanost sestavljena iz treh deklet in treh fantov, »med nami je vladal tekmovalen duh, sicer pa smo bili enaki«, je povedala. »Nobenih spolnih razlik, odlično smo se ujemali.« Ko je prišla na kolidž ter končno srečala nekoga, ki je imel seksistično pripombo glede vloge žensk, je pokazala antropološko zanimanje. »Spomnim se, da sem si rekla ‚ta primerek je pa vreden študija – eden od tipov, ki misli, da so ženske omejene.‘«

Ugotovila je, da so genetske inačice zanimive, vendar niso odločilne pri izidu. Geni so precej podobni talentiranosti in genialnosti – lahko da imaš predpogoj, vendar potrebuješ pravo okolje, da se razcvetijo. Sprememba okolja ima lahko daljnosežne posledice. Primer: ko je Sergey Brin naročil svoj genetski profil, je odkril, da ima v sebi mutiran gen, zaradi katerega naj bi bil nagnjen k Parkinsonovi bolezni z možnostjo 50 : 50, da se bo pojavila.(1) Ker se ukvarja s številkami, je ugotovil, da lahko vedno spremeniš algoritme ter določiš možnosti. Nekatere raziskave navajajo, da telesna vadba in določena živila zmanjšujejo tveganje za pojav Parkinsona pri mladih moških, zato Brin zavzeto vadi in pazi na svojo prehrano. Ocenjuje, da bo s tem zmanjšal tveganje za polovico, na 25 %. Za raziskovanje Parkinsonove bolezni je podaril ogromne vsote denarja in pričakuje, da bo napredek v nevrologiji še dodatno prepolovil tveganje, na 13 %. Še bolje.

Podobno lahko gledamo na nadarjenost in genialnost. Morda imaš gene, ki ti bodo pomagali, da boš postala velika pianistka, izvrstna fizičarka ali sijajna plavalka. Ampak to še ne pove prav nič o možnostih, da boš sčasoma igrala v Carnegiejevi dvorani, odletela na Luno ali osvojila olimpijsko kolajno. Tvoj odnos, tvoje prizadevanje in družbena prizadevanja lahko vse to spremenijo.

»Lepota genetike ni v tem, da določa, kdo si, ampak da pomeni le začetno točko v razvoju. Verjamem v moč okolja in potencial za spremembe,« je rekla Wojcickijeva.

Za svojo samozavest, pogum in pamet pripisuje zasluge okolju, v katerem je odraščala. Čudaški sosedje in prijatelji so ji ves čas govorili, da je nezaustavljiva – njihovo prepričanje, da »ti zmoreš to«, se je je prijelo. Navdih je dobivala tudi pri mami, učiteljici novinarstva. Kadar je za šolo napisala spis, ga je vedno dala mami v pregled – in ga dobila nazaj polnega rdečih popravkov in pripomb. Nato je spis popravila, ga spet odnesla mami in dobila nazaj z manj popravki. Piši še enkrat. »Pravi poduk je bil, da je življenje nenehna evolucija, in v redu je, če ti ne uspe v prvem poskusu,« je rekla Anne. »Potrebuješ priložnosti za učenje in napredek.«(2)

Lahko da Wojcickijeva po naravi spada med bolj samozavestne in močne ljudi, vendar je bilo treba te lastnosti negovati in podpirati, da je dosegla stopnjo genialnosti. Genialnost, da je ustanovila podjetje. Genialnost za vztrajanje. Genialnost za to, da ljudje spreminjajo mnenje o lastnih genih. Njeno največje odkritje je, da ni ene same poti do uspeha.

»Ljudje nismo vsak dan izvrstni,« mi je rekla. »Ljudje smo izvrstni v povprečju. Potrebujemo tudi skupnost, ki te podpira ob slabih dneh.«

Tako kot Francis Arnold se je tudi Wojcickijeva naučila prebiti skozi slabe dni, opirajoč se na optimizem in osebno vzdržljivost. Zaveda se, da ti lahko spodleti in se znova pobereš. Morda napišeš beden osnutek, pregledaš vse učiteljeve (ali mamine) popravke ter znova napišeš, tokrat že boljši spis. Lahko imaš skupnost, ki ti omogoča gledati na življenje kot priložnost za rast. Kajti ko imaš pozitiven odnos, odločnost in neustrašnost, si lahko nezaustavljiva genialka.





16. poglavje




Kako uspeti v poslu, če nosiš elegantne rute

Pred nekaj leti so z dobro financiranim projektom nameravali odkriti genije na najbolj nenavadnih koncih sveta. Osupnil me je edinstveno neučinkovit pristop – kot če bi hoteli odkriti rastišča orhidej na Arktiki, čeprav bi morali zanje postaviti ogrevan rastlinjak. Zato me je razveselilo, ko sem izvedela, da je fizik Albert-László Barabási preučeval bolj ustrezno vprašanje, zakaj se nekaterim ljudstvom pripisuje genialnost, drugim pa ne. Barabási spada med vodilne strokovnjake za preučevanje zapletenih omrežij – najsi gre za ljudi, tehnologijo ali naravo. Tudi on je že odkril, da je uspeh odvisen od veliko več kot le nadarjenosti – potrebna je mreža za širjenje idej in prejemanje priznanj. Uspeh opredeljuje kot »nagrade, ki si jih zaslužimo od skupnosti, katerim pripadamo«. Dobro ve, da se je ženskam onemogočalo sodelovanje v takih uspešnih skupnostih.

Ko sem ga poklicala zaradi razgovora o njegovem delu, mi je dejal, da pri uspehu, ki spremeni svet, »ne gre zgolj za tvoj dosežek, ampak za to, kako ljudje dojemajo tvoje delo«. Nasmehnila sem se, ko sem slišala to misel, ker se mi je zazdelo, da je na drugačen način povedal, kar sem odkrila čisto na začetku moje raziskave – genialnost je izredna nadarjenost, povezana s slavo. Ljudje, ki jim pravimo geniji, na svojem področju ne sodijo vedno med najbolj nadarjene posameznike za predstavljanje lastnih dosežkov.

Barabási uporablja teorijo omrežij skupaj z analiziranjem velikega števila podatkov za ugotavljanje, v čem se odlikujejo genialne osebe. Del njegovega projekta si prizadeva odkriti genialnost z analiziranjem niza podatkov o karierah in objavah znanstvenikov po letu 1900. Vprašala sem ga, ali je v nevarnosti, da se znajde v isti pasti, ki je obsedla Francisa Galtona v 19. stoletju. Če iščeš ljudi, ki so bili uspešni, najdeš samo tiste, ki jih je bila družba že potisnila v ospredje. Prikazuješ moč, ki ima vpliv. Strinjal se je, vendar je poudaril, da organizacije, ki podeljujejo najvišja priznanja (na primer odbor za Nobelove nagrade pri Švedski akademiji, Francoska akademija), nikoli niso povsem objektivne in »so na splošno bolj privržene moškim«. Za vsako osebo, ki jo priznavajo in nagradijo, meni, da lahko najdeš deset drugih, tudi veliko žensk, katerih »dela niso nič slabša in imajo velik vpliv«.

Ne glede na velikost omrežja ali zapletenost niza podatkov bo vse, kar je bilo izdelano s pristranskostjo, dalo pristranske rezultate. Barabási poskuša izenačiti informacije v podatkovnih bazah, ker se zaveda, da »je koncept genialnosti bolj družbena tvorba« kot pa objektiven algoritem. »Ljudje prinesejo na dan take predsodke in pristranskosti, da se večkrat pošalim, da bi stroji opravili veliko boljše delo, saj bi zanemarili spol in našli genialnost,« mi je dejal.

»Meni se to ne zdi smešno,« sem rekla.

»Prav imate, res je,« se je zasmejal.

Razgovor me je spomnil, kako zapleteno se je prebiti v ospredje, da te opazijo v svetu, ki se zanaša na stare baze podatkov, ko sem se srečala z Monico Mandelli, direktorico velike investicijske firme. Pisarne njene firme so sredi Manhattna, in ko sem izstopila v sprejemnico v 42. nadstropju elegantnega nebotičnika, me je prevzel pogled na Centralni park skozi stekleno steno, ki je segala od tal do stropa. Zdel se mi je eden najčudovitejših pogledov na mesto, kar sem jih bila kdajkoli videla. Ko sem strmela skozi tista okna, sem nenadoma razumela, kaj pomeni biti na vrhu sveta.

Mandellijeva je ena redkih žensk, ki je dosegla najvišje višave v svetu financ, ter postala zvezda na področju, ki ga obvladujejo moški. Ni se zdelo očitno, da se bo dvignila v nebeške višave. Odraščala je v majhnem, nazadnjaškem mestu zunaj Milana, od koder ženske niso odhajale študirat – ne zato, ker si ne bi mogle privoščiti, ampak ker se je od njih pričakovalo, da se bodo omožile, rodile otroke in to bi bilo vse. Južnosredozemska pričakovanja o ženskah, odličnih v matematiki (to sem izvedela od fizičarke Carle Molteni), niso veljala v njenem mestecu na severu Italije. Mandellijeva ni imela nič proti poroki in otrokom (ima tri), vendar je sama hotela nekaj več.

»Že kot otrok sem imela rada spremembe in sem se počutila prijetno, ker sem bila drugačna. Vedno sem hotela imeti veliko življenje,« mi je rekla, ko sva se usedli v konferenčni sobi (s podobno čudovitimi razgledi). Stranke ima po vsem svetu in ravnokar se je vrnila s potovanja v Mehiko in Brazilijo, za naslednji dan pa je načrtovala službeno pot v Pariz in Berlin. Zdaj ima veliko življenje. Kot prisrčna, živahna in pametna oseba je pokazala genialno sposobnost krmarjenja na zapletenih strminah. Med odraščanjem je spoznala, da bi se bilo lažje prilagoditi in biti enaka vsem drugim, vendar je v njej tlela »silna želja biti samo jaz in se uveljaviti«.

Prvikrat je prispela v Ameriko na začetku njenih dvajsetih let in tedaj jo je skrbelo, da njen italijanski naglas ne bo dobro sprejet. Slišala je za šolo, kjer so se filmski igralci priučili posebnih naglasov za njihove vloge in vpisala se je, da bi izbrisala svoj naglas za vlogo v resničnem življenju. Učitelj ji je predpisal stavke za vadbo samoglasnikov. Še danes se spomni, da je na poti domov kar naprej ponavljala »Dorothy, please stand while they sing the national anthem.«

Verjetno vas spominja na Elizo Doolittle, ki je vadila stavek »The rain in Spain stays mainly in the plain.« Soprog Mandellijeve ni mogel razumeti, zakaj je stala pred ogledalom in govorila o državni himni. Toda ona je vztrajala, dokler ni naletela na trenerja pri delu, ki je njen položaj videl (in slišal) drugače. Menil je, da te morajo v poslu opaziti. Znano je, da so Američani težko neprekinjeno pozorni dlje časa, raziskave pa so pokazale, da dlje prisluhnejo nekomu s tujim naglasom.

»Mislim, da je šlo za sedem sekund dlje – celo večnost!« mi je rekla Mandellijeva. Te prednosti ni hotela zapraviti, zato je odšla iz šole za izgovorjavo ter širše začela razmišljati, kaj pomeni biti samosvoja in izvirna. Morda bo opazna nagnjenost postala pozitivna lastnost? Biti drugačna bi morda pomenilo, da si te lažje zapomnijo. »Jaz sem topla oseba. Sem vročekrvna. Sem ekstrovertirana in po naravi zgovorna.

Sem iz Milana, torej imam občutek za slog, lahko imam visoke pete, nosim velik nakit in modne dodatke,« je rekla. »Odločila sem se, da bom takšna, kakršna sem, ter to izkoristila sebi v prid.«

Genialnost v poslovnem svetu ni bistveno drugačna od one na drugih področjih – pomemben del je v tem, da si prepoznavna in te slišijo. Če imaš na sestanku sijajno zamisel, vendar je nihče ne prepozna, dokler je tvoj kolega ne ponovi, tvoja genialnost ne šteje. Tistega dne, ko sva se sestali, je nosila čudovito, veliko pisano svileno ruto, zavezano z eleganco, ki bi ji bila dorasla samo kaka Italijanka ali Francozinja. Če je genialnost presečišče izjemne sposobnosti in slave, potem samo velika dela niso dovolj. Pritegniti moraš pozornost in domišljijo ljudi. Mandellijeva mi je rekla, da mladim ženskam svetuje, naj nikoli ne bodo kot muha na zidu. Spregovori! Naj te zagledajo, postani vidna! Nadeni si eleganten šal ali ruto, ki opominja, da te je treba opaziti.

Ko sem jo vprašala, kako ji je uspelo pobegniti od omejenih pričakovanj v njenem otroštvu, mi je povedala tole zgodbo: Nekega dne je odšla po nakupih z materjo in njeno najboljšo prijateljico. Prijateljica se je zagledala v par rdečih čevljev in ko je že lep čas grulila okoli njih, se je odločila, da odide domov vprašat moža, če ji dovoli nakup in ji da denar. »To je bil eden odločilnih trenutkov, ki določi tvojo usodo. Rekla sem si, da nikoli in nikdar nikogar ne bom prosila za dovoljenje ali denar, če si smem kupiti čevlje,« mi je povedala.

Takrat se je v njej nekaj prižgalo, podobno kot se je bilo dogajalo v preteklih stoletjih genialnim ženskam, ki so ugotovile, da nočejo postati navadne pokorne ženske v skladu z družbenimi pričakovanji. Imela je pravico do lastnega življenja in neodvisnosti. Takrat ni vedela, kako bo uresničila svoj cilj – bila je še premlada, da bi vedela, s kakšnim delom bi ji to uspelo ali kakšne priložnosti se ji bodo ponujale. A bila je prepričana, da ji bo uspelo najti pravo pot. Mnoge genialne ženske imajo svoje vzornice/ke, ki jim dajo občutek za možnosti, lahko pa najdeš tudi nasprotne vzornike/ce – tisto, kar vidiš okoli sebe, ni, kar bi rada postala. Raje si boš nekako ustvarila lastno, drugačno prihodnost.

Po študiju na svetovno priznani univerzi v Milanu je začela sijajno poklicno pot: študij na poslovni fakulteti na Harvardu, službi pri podjetjih McKinsey & Company, Goldman Sachs. Veliko je zahtevnih poklicev za ženske, finančni sektor pa spada med bolj neizprosne. Začela je z mislijo: »Delati moraš izjemno dobro, sicer ne boš preživela«. Tako je treba začenjati. Sledijo izzivi, ko je treba dokazati, da te ni strah neprestanih potovanj, dolgih delavnikov in seveda alfa samcev, ki te poskušajo spodnesti.

»Mislim, da obstajajo nezavedne pristranskosti, ki ženskam onemogočajo dobiti prave priložnosti ter najzahtevnejše naloge,« je rekla. Menedžer morda ne povabi ženske na pomemben sestanek s stranko ali ji ne dodeli primera za ustvarjanje kariere. Poleg nezavednih predsodkov (menda ni prav ženska najpametnejša v naši skupini?) je prisoten tudi nedoločen strah, da se bo nenadoma omožila, dobila otroka in dala odpoved. Zakaj bi preveč vlagali vanjo? Takšna naravnanost obstaja lahko pri mnogih poklicih, še posebej pa se zdi močna v zaprtih krogih finančništva, ki ga obvladujejo moški.

Mandellijeva je s tako možnostjo takoj seznanila svoje šefe – nameravala je dobiti otroka, toda bila je pripravljena pri priči nadaljevati z delom, ker je bila zanjo pomembna tudi kariera. Lahko so se zanesli nanjo. Nekaj let pozneje je imela enak razgovor, preden je rodila dvojčka. Vedela je, da ji kot ženski ves čas gledajo pod prste in jo ocenjujejo po drugačnih kriterijih. Nepošteno? Dobrodošla v svet. Ko je dosegla položaj, kjer bi glede tega lahko kaj ukrepala, bi to storila, vendar se je morala neprenehoma dokazovati. »Opravljati izvrstno delo je potreben pogoj, ni pa zadosten. Zvočnik moraš naviti na ves glas, da postaneš enkratna,« je rekla. »Sem, kakršna sem, in če sem jim všeč, v redu. Če jim nisem, bo tudi v redu.«

Predvidevam, da bi Mandellijeva postala direktorica v Goldman Sachsu (tam je preživela 17 let) tudi brez njenih barvitih ovratnih rut. Toda le-te nas opominjajo, da se kariere ne zgodijo zaradi srečnih naključij ter da je genialnost vsaj deloma posledica nepopustljivosti. Ko se je prebijala skozi težak posel, ki ga obvladujejo moški, ji je pomagal hraber duh male lokomotive (popularna zgodba z naslovom Mala modra lokomotiva – The Little Engine That Could, op. prev.), ki hrabro puha z mogla bom, zmogla bom, ko se je vzpenjala proti vrhu. Rekla mi je, da se zaveda, da te »življenje zna pošteno tepsti ter da vse težje prenašaš udarce«. Za nadaljevanje potrebuješ čvrste, pozitivne temelje in vero vase. Kot sem se pogovarjala z Nobelovko Frances Arnold in drugimi genialnimi ženskami, je koristno, če se globoko v sebi zavedaš, da si pametna in sposobna – ter da nikomur ne bo uspelo v tebi zbuditi dvomov o tem. Ti le puhaj, ne zmeni se za govorice.

Mandellijeva si z vso vnemo in svojo energijo vsak dan prizadeva za uspešno opravljeno delo, vendar se zaveda, da ohranjanje samozavesti ni za vsakogar tako naravno, kot je zanjo. Mlajše kolegice pogosto prihajajo vse pretresene k njej po nasvete, ker je kak moški pobral zasluge za njihovo izvirno zamisel ali pa se šef ne zmeni za njihove prispevke. Se je vredno bojevati – ali naj raje odidejo? Poskuša jih navdajati s svojim navdušenjem in smislom za možnosti. »Povem jim, da so izvrstne in da lahko še daleč pridejo. Življenje je polno neskončnih priložnosti. Ne dovolite, da vam kdorkoli vzame pogum ali vas podcenjuje – in ne dovolite, da vas trenutni položaj potre,« mi je razložila.

Dober nasvet, vendar ga je težko upoštevati, saj vsakodnevne situacije dejansko potrejo ljudi. Ne nehaj puhati? Pesnik in pisatelj Shel Silverstein je nekoč napisal parodijo na omenjeno zgodbico Mala modra lokomotiva, v kateri lokomotiva zdrsne po hribu in se razbije ob skalah. »If the track is tough and the hill is rough / THINKING you can just ain‘t enough!« je posvaril (Če je strm klanec, misel, da zmoreš pač ni dovolj,) Temu stavku sem se vedno nasmejala, vendar je pristop Mandellijeve boljši. Če hočeš uspeti kot genialka, te ne smejo pobiti težavne vzpetine ali seksistične razmere – verjeti moraš v lasten uspeh. Mandellijeva se ni zmenila za zgodnje spodrsljaje v svoji karieri. Rahlo se je celo zabavala, ko je vstopila v poslovni razred potniškega letala in jo je tamkaj sedeči potnik prosil, naj mu obesi suknjič. Nasmehnila se je ob njegovi zadregi, ko se je usedla na sosednji sedež ter mu vljudno ponudila, da mu priskrbi pravo stevardeso. Odkar si vse več žensk privošči udobje prvega razreda na službenih potovanjih, se ji to več ne dogaja. Toda na raznih sestankih z novimi strankami se še zgodi, da jo prosijo, naj jim natoči kavo.

Povedala mi je, da se redno srečuje s svojimi prednajstniškimi otroki, kjer se pogovarjajo o zapletenih temah. Rada bi jih naučila širšega razmišljanja, izražanja lastnega mnenja. Pred kratkim so se posvetili grškim mitom ter Herkulovi izbiri med užitkom in dolžnostjo. Če bi krenil po prvi poti, bi se znašel v užitkov polnem življenju. Druga pot bi bila polna preizkušenj in ovir, vendar bi si ga za vedno zapomnili kot bogove na gori Olimp. Otroci (dva fantka in deklica) so se pogovarjali in razpravljali, in mamici je bilo všeč, kako so znali izražati lastna mnenja. Bilo ji je v veliko zadovoljstvo, da je otrokom pomagala spoznati, da se je treba vedno preizkušati in dati vse od sebe – ter da zmoreš nadzirati več stvari, kot si misliš.

Ko sva končali pogovor in se poslovili z objemom (navsezadnje je Italijanka), sem nekaj časa premišljevala, kako je Mandellijeva razčlenila omenjeni grški mit. Osupnilo me je, da se njej Herkulova izbira sploh ne zdi sporna – zato, ker je užitek dolžnost. Njeno uživanje pri premagovanju ovir, iskanju poti ter poznavanje naslednjega koraka je del njene genialnosti. In morda te to pripelje na goro Olimp.

Kako je Monica Mandelli iz mesteca blizu Milana postala svetovni pojem v finančništvu, nam sporoča, da imajo genialne ženske iskrivost in zagnanost, ki ju ne morejo zatreti gore ovir ali kulturnih danosti. Postavljajo lastna pravila. Toda takšna neupogljivost je redka in osupljiva lastnost. Skrbi me naslednja raven žensk, onih, ki so iskrive, a njihov žar lažje ugasne. Mandellijeva je bila vztrajna, ostajala je pozitivna in ni se je dalo zaustaviti. Vendar je na njenem področju in drugod toliko drugih žensk, ki jim nenehne negativnosti njihovih šefov, kolegov in družbe na splošno preprečujejo doseganje višin, ki bi jih zmogle.

Ženske so s skozi stoletja naučile biti prijazne ob spodrsljajih in so se pogosto raje potuhnile, da so bili vsi srečni. A podobno kot Geeni Davis je danes veliko ženskam dovolj tega in iščejo nove pristope. Prijateljica mi je omenila 27-letno žensko po imenu Stef, za katero se je govorilo, da je vzhajajoča genialka investicijskega bančništva. Po dveh letih zvezdniško uspešnega poslovanja so jo osupnile povprečne ocene njenega dela in minimalno (za bančne razmere) povečanje plače. Prepričana je bila, da je bila posredi nezavedna pristranskost, ter je našla članek v cenjenem poslovnem časopisu, kjer so objavili seznam seksističnih izjav. Natančno je pregledala svojo oceno in v njej našla povsem enake izraze, kot jih je omenjal članek – recimo, da je ženska na sestankih preveč napadalna ali da ima osoren slog; takih izrazov nikoli ne uporabljajo v negativnem pomenu za moške. Šefu je odnesla omenjeno oceno, v kateri je podčrtala negativne izraze, ter mu očitala, da če bi jih odmislil, bi vse ostalo predstavljalo njene dejanske dosežke. Ti so bili vsi veliki in pozitivni, ker je bila uspešnejša od vseh ostalih kolegov na isti ravni. »Na osnovi tega bi me dejansko morali povišati,« je dejala odločno. Zahvalil se ji je za odziv in dejal, da jo je razumel.

Ko sem prvikrat slišala to zgodbo, sem bila vzhičena. Če si dovolj hrabra ter pokažeš na predsodke, jih lahko premagaš! Toda šef ji nikoli ni omogočil napredovanja. Stef je čez šest mesecev dala odpoved. Upam, da ji bo uspelo postati genialne finančnica, kot so ji napovedovali, ter da bo svojo zgodbo o seksistični oceni njenega dela uporabila, da bo ženske spomnila na njihovo vrednost ter zahteve po priznanju le-te. Nazadnje sem slišala, da še vedno išče službo. Kot je rekla Mandellijeva, več udarcev kot prejmeš, težje se pobereš. Da je nekaj redkim ženskam vendarle uspelo kljub vsem nasprotovanjem, je veličasten podvig. Večina genialnih žensk, s katerimi sem se pogovarjala, se je uspela izvleči brez prask. Toda spremeniti moramo razmere, tako da bo več nadarjenih žensk lahko stopilo skozi vrata, namesto da jih mora vsaka zase sneti s tečajev. Ne smete se opraskati in krvaveti, preden vaša genialnost pride do veljave.

Albert-László Barabási mi je poudaril, da žensko nadarjenost raje hvalimo za nazaj kot v realnem času. Ko ni zaposlen s svojimi omrežji in podatkovnimi bazami, se zbirateljsko ukvarja z madžarsko umetnostjo, vključno z velikim številom del umetnic. Ena njegovih najljubših, Dóra Máurer je imela pred kratkim samostojno predstavitev v londonski galeriji Tate – a zagrenjeno pripomni, da jo priznavajo in hvalijo na vse pretege šele zdaj, pri njenih 80 letih. »Dobro je, da so umetnice postale del žive scene, toda del vpliva prihaja od ljudi, ki ti redno sledijo,« je dejal. »Ženske morajo biti vključene v dogajanje skozi celotne njihove kariere. To še vedno pogrešamo in se mora spremeniti.«

Pred kratkim sem se udeležila velike dobrodelne večerje, kjer je bila glavna govornica direktorica velike firme – očarljiva, zgovorna in pametna oseba. Po večerji sem z moškim, ki je sedel pri moji mizi, načela pogovor o genialnih ženskah.

»Ali vam lahko povem svoje mnenje, ki bo vrglo zelo slabo luč name?« je vprašal.

Ko sem prikimala, mi je povedal, da je med govorom direktorice začel razmišljati, kako izjemna mora biti – prava poslovna genialka –, da je lahko premagala vso moško moč in prirojene spolne predsodke v podjetju, ter se prebila prav na vrh. Ali pa je morda podjetje hotelo spremeniti svojo podobo, ter ji zato pomagalo priti na vrh?

»Nerodno mi je priznati, kako razmišljam,« je dejal. »Ampak morate razumeti, da moški kot sem jaz, pri uspešni ženski najprej opazi, da je ženska.«

Rekla sem mu, da me sploh ni presenetil. Pravzaprav sem bila vesela, da je upošteval obe možnosti – vključno s tisto, da je bila morda toliko boljša od ostalih. Preveč pogosto se namreč pojavlja domneva, da če je bila ženska uspešna, je moral biti v ozadju neki kompromis.

Službo je prevzela moškemu. Da, res jo je bila. Dobila je službo, ki so si jo nedvomno želeli tako moški kot ženske. Toda čemu bi sploh mislili, da ima moški kake večje pravice do nje kot ona?

Že zavedanje o pristranskosti in predsodkih lahko pripomore k spremembam. Kmalu po omenjeni večerji sem se pogovarjala s Kristin Lauter, matematičarko, ki vodi skupino za kriptografijo v razvojnem oddelku Microsofta. Njeni izjemni dosežki pri izdelavi novih elegantnih načinov za varovanje zasebnih vsebin so spremenili to področje, kar lahko dokaže s kopico lastnih patentov. Njeno delo je zelo poglobljeno zapleteno ter matematično izvirno – najbolje, da si ga predstavljate kot visokotehnološko nadgradnjo obročev za dešifriranje. Se spomnite Elizeberh Friedman, ki nas je z dešifriranjem sporočil rešila pred nacisti? Lauterjeva ustvarja kode, ki nas rešujejo pred hekerji. Ko je z univerze prišla v Microsoft, je bila navdušena ob odkritju, da »so namesto ene ali dveh oseb na svetu, ki so brale njene članke, vrhunski menedžerji na sestankih hoteli razumeti, o čem sem govorila«. Njena kriptografija eliptičnih krivulj je postala sestavni del raznih windowsov za zaščito občutljivih podatkov. »Bila sem vzhičena, ko sem ugotovila, da bi z mojim znanjem matematike lahko koristila ljudem,« je rekla.

Ustvarjanje pomembnih stvari jo je tudi navdihnilo, da je poskušala spreminjati predsodke do žensk v matematiki. Leta 2000 je zavrnila ponudbo za predavanje na konferenci matematikov v Evropi, ker je pričakovala rojstvo dvojčic. Nekaj naslednjih let ni dobila nobenih povabil za predavanja. »Ženske dobimo eno priložnost, in če zamudiš dogodek, te več ne vabijo,« je rekla. »V bistvu so me črtali s spiska.«

Pametna, vztrajna in vedoč, kaj se je dogajalo, je ostala v toku dogajanja. Največje konference, ki se jih je udeleževala, so pogosto dale možnost predstavitve samo eni ali dvema ženskama. Na eni od konferenc na Japonskem je bilo sto moških in ena sama ženska – prav grozno! Ko je nekega dne sedela z nekaj kolegicami, so sestavile spisek 75 žensk, za katere so mislile, da bi lahko sodelovale, vendar jih niso povabili. Kje so bile in zakaj nihče ni pomislil nanje? Lahko bi rekli, da je šlo za sindrom saj smo vendar povabili eno. To je težava, s katero se ženske in manjšine srečujejo na mnogih področjih. Par izjemnih žensk priznavajo in to simboliko zamenjujejo z raznovrstnostjo. Kaj pa gladko združevanje moških in žensk? Prepoznanje, da so ženske enakovredne kolegice, ki si zaslužijo enako pozornost? Nak, tega pa še ni.

Lauterjeva je postala predsednica Zveze za ženske v matematiki ter ustanovila raziskovalno skupino za sodelovanje žensk. Skupina se je ukvarjala s teorijo števil, zato ji je dala naziv WIN(1) – Women in Numbers, Ženske v številih. Bila je tako uspešna, da je lansirala še 17 drugih omrežij za različna področja matematike. »Women in Topology je WIT, toda še vedno imam najraje WIN,« mi je rekla med smehom. Vprašala sem jo, če morda skupine, sestavljene izključno iz žensk, pošiljajo napačno sporočilo – ali ni bolje biti vključevalen in delati skupaj? Strinjala se je z menoj, toda »ker je bil hierarhični ustroj, ki je obvladoval to stroko« povsem moški, je mislila, da se ne bo nič spremenilo brez »proaktivnih prizadevanj za večje opažanje žensk«.

Lauterjeva je končala srednjo šolo pri petnajstih, nato pa se šolala na čikaški univerzi, tam diplomirala, magistrirala in doktorirala. Po vseh definicijah je bila genialna matematičarka, vendar ni ustrezala standardnemu profilu. »Genialnost obdajajo miti in še vedno so samo moški deležni maziljenja,« je rekla. Obe njeni hčeri zdaj tudi študirata računalništvo na čikaški univerzi. Ko sta bili v drugem letniku, sta ji povedali, da ju je učitelj izločil iz naprednejšega razreda. Pregledala je vse njune teste in videla same odlične ocene. »Delam na pravičnem odnosu do obeh spolov in zgodilo se je, da smo se soočile s stereotipnostjo učitelja matematike,« je rekla. »Pošteno sem se razjezila. Zdelo se mi je noro, da se je to še vedno dogajalo.« Na koncu se je učitelj opravičil ter ju uvrstil v naprednejšo skupino. Toda kaj, če se tvoja starša nočeta boriti? Morda pri sedmih ali osmih letih mladosti začneš verjeti, da si res ne zaslužiš biti skupaj s pametnimi otroci?

Ko je Lauterjeva organizirala svoja matematična omrežja, je izdelala model sodelovanja, tako da je starejše matematičarke združila z diplomantkami in s postdoktorantkami, da so skupaj reševale naloge. Njena zamisel je bila, da je bila moč v vzorih in skupnem delu. Matematika je več od dokazovanja in reševanja, je dejala. Matematične razprave je treba brati in ceniti, več ljudi pa skupaj ustvari več moči. Omrežja neopaženih žensk so se začela medsebojno krepiti, da bi postala močna in opazna.

Ko sem pozneje premišljevala o pogovoru z Lauterjevo, so me njena omrežja žensk, ki pridobivajo na moči s povezovanjem, spomnila na lik ribice Swimmy (avtor slikanice Leo Lionni) v knjigi, ki sem jo zelo rada prebirala svojima otrokoma. Začne se tako, da velika riba z enim samim požirkom pogoltne cel razred drobnih ribic – preživi ena sama majhna riba. Sama se poda raziskovat čudovit ocean in ko naleti na drug razred ribic, prav tak kot je bil njen, nočejo raziskovati in videti stvari, ker jih je strah, da jih bo nekdo požrl.

»Saj ne morete kar ležati tukaj!« pravi Swimmy. »Nekaj si moramo IZMISLITI.« Male ribice razporedi tako, da so videti kot največja riba v morju. To jim omogoči, da srečno plavajo in preženejo veliko ribo.

Za opažanje tvoje genialnosti lahko najdeš svoj značilen, poseben izraz ter upaš, da bo dovolj močan za premagovanje predsodkov in pristranskosti, ter bo zbudil pozornost ljudi. Ali pa se povežeš s sebi podobnimi, oblikuješ mrežo talentiranih žensk, ki bi jih sicer pogoltnilo surovo in nasilno okolje. Če ti uspe, lahko plavaš svobodno ob varni zaščiti okoli sebe, tako da uživaš v hladni vodi in opoldanskem soncu.





17. poglavje




Zakaj je bila Sally Michel genialna slikarka, gospa Milton Avery pa ne

Ko je bila igralka Tina Fey leta 1997 na razgovoru za delo pri oddaji Saturday Night Live, je vedela, da iščejo raznovrstnost. Pomislila je, da bi to morda bila dobra priložnost zanjo – čeprav je ugotovila, kako smešno je bilo – kot je pozneje pripovedovala –, »da ubogljivo predmestno belo dekle pomeni raznovrstnost«. Postala je prva ženska glavna pisateljica za oddajo, druga, ki je postala noseča ter na koncu tretja ženska, ki je dobila nagrado Marka Twaina za ameriški humor. Ko je med govorom v Kennedyjevem centru naštevala te prelomnice, je navrgla upanje, da bodo ženske »kmalu prenehale šteti, na katerem mestu so kaj dosegle«.

Bilo bi resnično lepo, če bi lahko nehale preštevati. Ali da bi vsaj začele ugotavljati, kako noro je, da ženske vidimo kot ločeno homogeno skupino nasproti moškim. Angleški filozof John Stuart Mill je v 1860-ih napisal knjigo The Subjection of Women (Pokoritev žensk), kjer se je goreče zavzemal za enakopravnost moških in žensk. Sedanji sistem, je zapisal, ki ženske smatra za manj sposobne, je bil staromoden ter brez vrednosti in smisla. Moški na oblasti so veselo prepričevali ženske, da je del njihove spolne privlačnosti v krotkosti in podložnosti. Poudaril je, da so ženske vzgajali tako, da so verjele, da je »njihov idealen značaj prav nasproten moškemu«, ter je napočil čas za prenehanje teh traparij.

»Zanikam, da kdorkoli pozna ali lahko spozna naravo obeh spolov, glede na njuno izmaličenje,« je zapisal. »Kaj je zanju naravno, se lahko ugotovi samo, če se jima dovoli razvijati in svobodno uporabljati njune nadarjenosti.«

Vsakič ko to preberem, se zamislim, ker je njegovo razmišljanje tako preprosto in globoko obenem. V minulih stoletjih in vse do danes so ženske dušili in brzdali, njihovih umskih sposobnosti niso ne negovali ne vzpodbujali. Kar mislimo o naravi obeh spolov, je izkrivljena »resnica«. Mill je napačno presojo ženskih sposobnosti imenoval »ostalina preteklosti, ki je sprta s prihodnostjo, zato mora nujno izginiti«. To je zapisal v 19. stoletju, ta ostalina pa do danes še ni izginila. Vsi se znajdemo v starem obnašanju, čeprav vemo, kako bedasto zna biti. Mill je bil prepričan, da se ni moglo vedeti, kaj vse bi ženske lahko dosegle, če ne bi obtičale v starih ciklih in pričakovanjih. One – me – nikoli nismo imele možnosti pokazati lastnih pravih narav. Menil je, da gre za »nadležno besedičenje«, da je ženskam prirojena dobrota ter da so se po naravi pripravljene žrtvovati za svoje družine. Z malo več enakopravnosti ženska ne bi imela razloga za samožrtvovanje – moški pa bi lahko postali malo bolj velikodušni, če bi jih »prenehali učiti, da je čaščenje lastne volje nekaj veličastnega«.

V Millovi zgodbi mi je najbolj všeč, da je leta 1831 srečal žensko po imenu Harriet Taylor, ki je bila mlada mama z zgodnjimi feminističnimi nagnjenji. Začela sta si dopisovati in izmenjavati zamisli o enakopravnosti in pravicah žensk. Njuno prijateljstvo je postajalo vse bolj pristno in trdno, v naslednjih desetletjih sta občasno živela skupaj in popotovala, na koncu pa sta se po smrti njenega soproga poročila. V svojem življenjepisu je Mill naredil redek korak, ko je zapisal, da je v večini njegovih knjig in spisov šlo za skupno delo s Harriet. Na naslovni strani se je pojavljalo le njegovo ime, vendar je hotel jasno povedati, da sta skupaj razvijala ideje in da sta bila za dela obadva enako zaslužna.

No, bravo! Mill ni ostal samo pri besedah. Ko sta se s Taylorjevo pripravljala na poroko, je napisal dolgo razpravo, da brez ozira na vse njegove zakonite pravice (takrat so jih imeli moški veliko, ženske pa skoraj nobenih) hoče zelo jasno povedati, da bo ona imela »povsem enako svobodo delovanja ter svobodo razpolaganja s seboj, kot da se njuna poroka ne bi zgodila«. Povedal je, da se ni strinjal z vsemi pravicami, ki jih v zakonski zvezi dobi moški, neravnovesje moči pa se mu je zdelo »zoprno«.

Ne morem dokazati, vendar si upam staviti, da je bila njegova snubitev edina v zgodovini, ki je vključevala besedico »zoprn«. Po svoje pa se mi zdi najbolj romantična nasploh. Ljubim te tako močno, da hočem biti s teboj za vedno, vendar te nočem posedovati. Nočem, da bi bila manj kot si. Ne vemo še, kaj je naravna ženska, ker »dokler obstajajo razmere enakopravnosti, prav nihče ne more določiti naravnih razlik med moškimi in ženskami«. Kaj je najboljše, kar lahko storiš? Ohranjaj svoj glas – ter glasno govori z njim.

Skoraj dvesto let po Millu se pehamo naprej in opotekamo nazaj, in morda se nam začenja vsaj dozdevati, kakšne so naše dejanske možnosti. Tina Fey je odprla vrata mnogim ženskam, ki so ji sledile v svet komedij, saj so vsaj deloma pokazale, da ne obstoja vseobsegajoča opredelitev za »žensko komiko«. Smešne ženske imajo lahko izvirne in posebne glasove. Tudi moški komiki imajo različne sloge. Ko sta Feyeva in Jimmy Fallon (zdaj gostitelj v oddaji The Tonight Show) tekom več let gostila priljubljene novice »Weekend Update« v Saturday Night Live, je bil Fallon pogosto smešen in lušten, Feyeva pa pametna, prebrisana in vsevedna. Izogibala sta se stereotipom ter si dovoljevala biti različni osebnosti s talenti, ki so podirali meje in jih ni bilo treba omejevati. Feyevi je uspelo razvrstiti lastno nadarjenost in genialnost kljub nečemu, kar je sama imenovala »institucionalizirana neumnost o spolih«, s katero se je soočila na začetku kariere. Kot članico slavne zasedbe improvizatorjev v gledališču Second City v Chicagu jo je jezilo, da so v vseh zasedbah nastopali štirje moški in dve ženski. Ko je nekdo predlagal izenačenje (trije moški in tri ženske), so producenti in režiserji predlog zavrnili in vztrajali, da ne bi bilo dovolj vlog za ženske. »To se mi je zdelo nesmiselno, verjetno zato, ker govorim angleško in si nisem nikoli poškodovala glave,« pravi Feyeva. »Nismo uprizarjali komada Smrt trgovskega potnika, predstavo smo si izmislili sami. Zakaj torej ne bi moglo biti na razpolago dovolj vlog?«

Omejevanje vlog, ki jih v življenju na splošno igrajo ženske, je enako neumno kot njihovo omejevanje v gledališču improvizacij – in je lahko veliko bolj uničevalno. Kupila sem izvod Feyine knjige Bossypants, ki je bila enake velikosti in oblike kot eden mojih najljubših romanov na kolidžu – The Awakening avtorice Kate Chopin. Tako sem se vsakič, ko sem v roke vzela knjigo Feyeve, spomnila na junakinjo v knjigi Chopinove Edno Pontellier, žensko iz New Orleansa v 19. stoletju, ki spozna, kako omejene so njene možnosti v življenju. Edna se začenja zavedati sebe kot osebe, ki hlepi po novih možnostih. Chopinova obžaluje »Kako malo se nas sploh prebije iz takega začetka! Koliko duš izgine v tej zmešnjavi!« Podobno kot mnoge druge izmišljene junakinje neodvisnega duha, ki si prizadevajo najti svojo vlogo zunaj matere in soproge, tudi Edna tragično konča. V zaprti družbi ne vidi zadovoljivih možnosti za sebe, zato na koncu odplava v ocean, kjer »zvok morja govori duši… mehko objema telo«. To knjigo sem na kolidžu vedno znova prebirala, neznosno ganjena zaradi Ednine stiske. Izredno žalostno si je predstavljati, koliko pogumnih in izvirnih žensk se je izgubilo v morju zaradi seksističnih producentov ali omejevalne družbe. Če omejeno gledamo, kaj zmorejo moški in ženske, trpimo vsi.

Genialne osebe so vedno drugačne od povprečja, izstopajo iz njega. Ko prenehaš ločevati ljudi po spolu, lahko prepoznaš njihove nadarjenosti v vsem veličastju. Profesorica na Columbia Business School Katherine Phillips, ki preučuje raznolikost, spodbuja organizacije, naj »spol potisnejo malce v ozadje«. Ugotovila je, da ko je ljudem dala prebrati članek z dokazi, da »smo v bistvu vsi enaki«, so ženske postale bolj samozavestne. Če poudarjaš spol, se zgodi prav nasprotno – ljudje se osredotočijo na domnevne različnosti, kar zgolj okrepi stereotipe. Le-ti pa nikomur ne pomagajo pri pobegu in vzponu med zvezde.

Ne podcenjujem, kako težko je biti pogumna, izvirna in ubirati lastno pot. Matematičarka Karen Uhlenbeck je zaorala ledino leta 2019, ko je postala prva ženska, ki je prejela Abelovo nagrado (po norveško Abel prisen, op. prev.) – eno najprestižnejših nagrad za dosežke v matematiki. Nagrado so prvič podelili (norveški kralj) leta 2003, tako da se zdi, da napredujemo – v tem primeru je minilo samo 16 let do prve prejemnice nagrade. V številnih govorih in pogovorih po prejemu nagrade je Uhlenbeckova sebe označila kot del prve generacije žensk, ki so lahko postale matematičarke in se zaposlile na univerzah ter tako uspele odkriti pomembne stvari.(1) Ne dvomim, da je s tem mislila, kako navdihujoče je to in kako daleč smo prišle, toda hkrati se mi je zdelo neznosno žalostno. Pomislite, kako tragično je, da je bila ena najbolj spoštovanih matematičark na svetu prav zdaj del prve generacije žensk, ki so lahko imele normalno kariero v matematiki. Možgani žensk in njihove sposobnosti se niso čudežno spremenili v prejšnjem rodu. Prej ženska z genialnostjo Uhlenbeckove sploh ni imela možnosti za razvoj svoje nadarjenosti, nihče ni negoval njenega daru. Ni imela kraja, kamor bi usmerila svojo energijo ali kjer bi formalno opravljala tako delo.

Če boste kdaj potrebovale/i dokaz, kaj »naravna ženska« zmore narediti, tukaj ga imate.

Dr. Uhlenbeck je večino kariere preživela na univerzi Texas v mestu Austin, nakar se je upokojila sredi njenih sedemdesetih in se preselila na Inštitut za napredne študije na Princetonu, kjer se ukvarja z reševanjem zanimivih matematičnih problemov. V spontani svečanosti, ki so jo njeni sodelavci priredili po prejemu Abelove nagrade, je nekaj ljudi spregovorilo njej v čast ter so nazdravili moči njenega dela. Ko je prišla na vrsto, da tudi sama spregovori, je hudomušno pripomnila, da s sedanje perspektive res vidi, da je znala narediti vtis. Ker na njenem področju sprva ni bilo primernih vzornic, je rekla, da si je za vzornico izbrala kuharsko mojstrico po imenu Julia Child. »Ona je znala dvigniti purana s tal in ga postreči,« je dejala dr. Uhlenbeckova.

Človek mora imeti rad to lekcijo. Genialnost nikoli ni ravna pot, in ženske veliko težje od moških dobijo drugo priložnost, če se kaj zalomi. In nekaj se vedno zalomi. Julia Child je res prava vzornica, kako se je treba spoprijeti z neuspehi. Ko je začenjala svojo pot, so vsi razmišljali, da je francoska kuhinja preveč zapletena za Američane – ter zagotovo zunaj zmožnosti prijaznih žensk, ki so kuhale obroke vsako noč v obdobju pred Betty Friedan (ameriška feministka in pisateljica, op. prev.). Toda Julia Child ga je lomila v svojih oddajah na TV, nadaljevala s pripravo in se smejala napakam, saj je bilo kuhanje zanjo polno veselja in navdušenja, predana je bila tej umetnosti. Kaj ti mar, če ti je puran padel na tla, saj ga lahko dvigneš in nadaljuješ. Nikomur se ne posreči vsakokrat. Toda če nikomur ne dovoliš, da ti vzame pogum, potem boš sčasoma morda uspela ustvariti nekaj čudovito okusnega. Meni se to zdi precej dobra definicija za genialnost ženske.

Kljub podobi osamljenega genija pa je težko biti genialna oseba brez vsakršne podpore. Nekdo mora kupovati živila, pospravljati posteljo in skrbeti za otroke (če že so), da lahko tvoji talenti dobijo krila.

Izjemna slikarka Sally Michel se je rodila leta 1902 ter je že pri njenih šestih letih vedela, da hoče postati umetnica. Njene slike in akvareli so čudoviti izdelki – izvirni, čutni, genialni. Polni so preprostih oblik, ki slikanje vračajo k najosnovnejšemu smislu. Njena toplina in lahkotnost te v trenutku prevzameta, njen slog pa ima pomemben vpliv na sodobno umetnost. Nekaj najbistrejših zbirateljev umetnin, kar jih poznam, razgrabijo njene slike, ki so šele pred kratkim postale dostopne. Med nedavno razstavo njenih slik v Bostonu sem opazila, da je večino del naslikala po njenem šestdesetem letu, pogosto kar precej pozneje – dočakala je 100 let. Le zakaj je tako malo stvari naslikala v štiridesetih leti, ki bi lahko bila njena najboljša?

Poročila se je s slikarjem Miltonom Averyjem na začetku njenih dvajsetih let, njen slog je verjetno vplival na njegovega (in narobe). Rada sta slikala skupaj, toda kot je pozneje povedala, je »nekdo moral zaslužiti nekaj denarja«. Bil je genij, je premišljevala, in hotela je doseči, da bi se brez vsakršnih finančnih obremenjevanj »povsem posvetil slikarstvu«. Odpovedala se je lastnim ambicijam ter se začela ukvarjati s pridobitno umetnostjo. Skrbela je za hčer ter izdelovala risbe za oglaševalske agencije in ilustracije za revijo The New York Times.

»Res sem bila prepričana, da je bilo Miltonovo delo veliko pomembnejše od mojega,« je povedala.

Je bilo njegovo delo res pomembnejše? Povedano po resnici, mi je njeno bolj všeč. Toda Milton Avery je danes veliko ime v svetu umetnosti, za Sally Michel pa verjetno še nikoli niste slišale. (Podobno kot za Nobelovo nagrajenko Donno Strickland se stražarji na vstopu v wikipedijo tudi zanjo niso zmenili.) Če vas zanima zbiranje slik, se njena dela prodajajo za delček milijonov, ki jih plačujejo za njegove slike – in drznem si reči, da niso toliko vredna. Tako sem se zaljubila v njen slog, da sem kupila njen akvarel s sedečo žensko, ter si sliko obesila poleg postelje. Pogledam jo vsako jutro in vsak večer. Je lepa, sprošča me in pomirja, obenem pa me spominja na to, kako trdo morajo ženske delati, da najdejo ravnovesje in se pojavi njihova genialnost. Milton je zagotovo naslikal več del od žene, saj je imel štirideset let prednosti.

Povedala je, da jo je celo življenje najbolj zanimalo slikanje, vendar je več desetletij slikala samo občasno, predvsem ko sta si privoščila poletne počitnice. Preostali čas je porabila za iskanje dela, da je lahko plačevala račune. Ne glede na vso začetno nadarjenost ne moreš postati zvezda, če nimaš možnosti za razvoj svojih darov. Ali kot je priznala: »Slikanje se mora razvijati s slikanjem, ne s pogovori o slikanju.«

Sporočila družbe so zelo močna, zato zlahka razumemo, zakaj se je Sally odločila podpreti svojega moža. Se spomnite raziskave, ki je ugotovila, da 90 % ljudi misli, da so genialni samo moški? Težko se je upreti patriarhalnim pričakovanjem pod kakršnimi koli pogoji. In težko si je predstavljati, kaj bi pomenilo za žensko v ustvarjalnem partnerstvu v začetnem obdobju 20. stoletja, če bi zase pričakovala in zahtevala slavo. Pomislite še, kako zelo drugačni bi bili umetnost, znanost ter veliko drugih stvari, če bi negovali in podpirali genialnost žensk. V igri o močnem paru (avtor Lucas Hnath) – je bil mož predsednik ZDA, žena pa se je potegovala za isti položaj – neko noč žena na glas premišljuje o njunih vlogah: »Sto, dvesto, tristo let pozneje bodo ljudje poznali tvoje ime, kot poznajo zvezde na nebu,« žena pravi možu. »Kaj pa, če bi bilo obratno? Kaj, če bi ti podprl mene, namesto da sem jaz podprla tebe? Sva sploh kdaj pomislila na to možnost?«

Sally Michel je kmalu po smrti soproga posnela intervju za arhive Smithsoniana. Predstavili so jo kot Sally Michel ali gospa Milton Avery. Zasmejala se je in prekinila pogovor rekoč: »Gre za eno in isto osebo.« A to ne drži. Ena je dolga leta vključevala drugega. Gospa Milton Avery je zaustavila svojo genialnost, da se je lahko posvečala komercilani umetnosti ter podpirala in negovala moževo nadarjenost. Verjetno nikoli ni pomislila, kako bi bilo, če bi zamenjala vlogi. Genialnost potrebuje nego in priznavanje. Šele ko je Milton Avery umrl leta 1965, se je pojavila Sally Michel, sijajna umetnica je lahko končno pokazala svojo genialnost.

Tina Fey se je nekoč pošalila, da »nadarjenost ni spolno prenosljiva«. Ampak to je več kot le šala, ker se še vedno preveč žensk poistoveti z moškim, s katerim se poročijo, sestajajo ali se ga kako drugače »oprimejo«. Izjemna, pomembna postaneš z razvijanjem lastnih sposobnosti, ne z upanjem, da se bodo na tebi zrcalili talenti neke druge osebe. Tvoj partner naj slavi in podpira tvojo genialnost, sicer se bo težko razcvetela. Vendar ni treba vedno kriviti moškega, če se genialnost ženske potiska na obrobje. Družbene pritiske je težko zanemarjati. Celo najbolj nadarjene ženske se lahko ujamejo v past mita o moški genialnosti. Sebe pozisnejo na drugo (tretje ali četrto) mesto v živahnem družinskem življenju, in medtem ko pomagajo uspevati partnerjevemu geniju, začenja njihov lastni veneti.

Ko sem dala okviriti in sem na steno obesila kupljeni akvarel Sally Michel, sem kar naprej razmišljala o nazivu »gospa Milton Avery« ter kako zlahka se na tak način izbriše obstoj ženske. Kje je v tem imenovanju Sally Michel? Sploh je ni nikjer. Nekaj tako preprostega kot je naslavljanje ljudi ima izreden učinek na to, kako vidimo sebe – in drug drugega. Če na poroko povabite »gospoda in gospo Milton Avery«, vabite velikega umetnika, naj pride – skupaj z gospo kot priveskom. Ona je približno tako pomembna kot njegov smoking in par svetlečih čevljev, ki si jih bo obul. Tak odvraten seksizem se mi zdi tako očiten, da bi pomislila, da je le še stvar daljne preteklosti. Toda nato sva z možem dobila v imenitni oker ovojnici iz nebeljenega lana zavito vabilo na poroko – naslovljeno je bilo na Dr. in gospa … samo z njegovim imenom!

»Pravzaprav sem tudi jaz oseba,« sem rekla in vrgla vabilo na mizo.

»Saj gre samo za običaj,« me je soprog skušal pomiriti.

Jasno, razumem. Ampak tradicija ni opravičilo za to, da ženska izgine. Če ne moreš navesti njenega imena, kako boš priznaval njeno nadarjenost, genialnost ali osebnost? Zdi se mi odvratno, nezaslišano in grozotno (sem dovolj jasna?), da se še kar uporablja taka oblika naslavljanja. Ljubim svojega moža. Veseli me z njim prisostvovati porokam ali drugim dogodkom, ampak ženska ni privesek, hvala lepa! Če hočemo ženskam priznati genialnost, moramo najprej priznati, da zares obstajajo.

Običajem, ki spodkopavajo ženske, se moramo odpovedati. Dekleta v čarterski šoli v Severni Karolini so morala nositi krila, dokler ni zvezni sodnik leta 2019 presodil, da je tak predpis neustaven. Šola je vztrajala, da prepoved nošnje hlač za dekleta ohranja »tradicionalne vrednote«, ampak sodišče je na koncu odločilo, da take tradicionalne vrednote škodijo dekletom. Ko skrbiš, da bo krilo nameščeno pravilno, te to moti pri učenju, »izogibaš se določenim dejavnostim, denimo plezanju ali športnemu udejstvovanju med odmori«. Pri »tradicionalni vrednoti« o predpisani obleki ne gre za spoštovanje – dekletom preprečuje tekmovanje s fanti na enaki ravni. Mislim, da je taka odločitev sodnika vzpodbudna, ampak podobni spopadi o hlačah proti krilom v šolah so se dogajali tudi v 1960-ih, načelo, da je telesna svoboda del enakopravnosti, pa že veliko prej. Najzgodnejše sufražetke so odvrgle korzete in obročaste obleke v zameno za manj omejevalna oblačila. Imeti moraš gibalno svobodo, da lahko razmišljaš svobodno. Rada nosim obleke, ampak hudo bi se razjezila, če bi kdo skušal pregledati mojo omaro. Nadzirati, kaj ženske oblačijo ali kaj delajo z lastnimi telesi, je poniževalno. In kakršna koli že so druga opravičila, navsezadnje gre zgolj za prizadevanje po omejevanju in spodkopavanju njihovih nadarjenosti, zmogljivosti in vpliva.

Strokovnjakinja za robotiko Cynthia Breazeal pri MIT Media Lab mi je povedala, da »smo v dobi tisočerih nagovarjanj«. Kaj nosiš, kako te imenujejo, kaj ti govorijo učitelji, vsi te nagovarjajo v določeni smeri. Njena starša sta bila računalniška strokovnjaka in sta jo spodbujala v smeri znanosti – toda mnoge mlade ženske odvračajo od priznavanja njihove genialnosti in izpolnjevanja njihovih potencialov. Kar zdaj odvrača ženske od robotike, računalništva ali kakega drugega področja, ni toliko odkrit seksizem, kot je pretanjeno pomanjkanje spodbude. »Težje je nagovarjati, ker ni očitno ter ni nujno namerno,« je rekla Breazealova. Fantu govorijo, da je res dober pri matematiki in naj tako nadaljuje, medtem ko dekle tega ne sliši tako pogosto, zato zavije na drugačno pot.«

Nezavedni predsodki in pristranskosti, ki prežemajo naš jezik, naše oblačenje in medsebojno opazovanje, imajo veliko širše posledice kot le to, da genialne ženske težje postanejo vidne. Otežuje nam celo razumevanje, kako delamo otroke. Mislila si, da si to spoznala v sedmem razredu, kajne? Ampak neverjetno je, da tudi na osnovno zgodbo o spermiju in jajčecu vplivajo naši seksistični pogledi na moške in ženske. Ko je antropologinja Emily Martin preučevala dolga leta raziskav o razmnoževanju, je ugotovila, da so prvi akademski članki opisovali živahni spermij, kako divje plava proti mirno čakajočemu jajčecu. Tisoči spermijev medsebojno tekmujejo, kateri bo najmočnejši, čil in zdrav prvi prispel do njega, se zaletel, premagal oviro in zmagal. Priznam, da sem vedno mislila, da se to dogaja – in to večinoma predavajo pri biologiji in urah o spolnosti. Praktično si zamišljaš spermija kot oklepljenega bojevnika z naperjeno sulico na vrancu, ki galopira proti cilju, medtem ko se čakajoče jajčece pahlja s pahljačo in treplja s trepalnicami.

Takšno opisovanje dogajanja se je izkazalo za skrajno napačno. Domneva, da je ženska (jajčece) pasivna, moški (spermij) pa nasilen, je verjetno znanstvenike predolgo časa ovirala, preden so prepoznali dejansko vzajemno delovanje. Spermiji so povečini precej ravnodušni, ležerni plavalci, in ko le prispejo do jajčeca, se ne trudijo posebej prod-reti vanj, ampak se nanj obesijo. Debela zunanja prevleka na jajčecu, zona pellucida, odloča, kateri spermij bo smel vstopiti. S tem novim po-datkom so raziskovalci in pisci o znanosti preprosto sprejeli drugačen stereotip v svojih člankih. Martin je ugotovil, da so bolj aktivno jajčece zdaj začeli dojemati kot nevarno in nasilno femme fatale – usodno žensko. Prekanjeno in zahrbtno jajčece zvabi spermij, ki kot kak bajno bo-gati ločenec križari po ulicah mondenega letovišča, ter ga ujame v past.

Resnica je, da spermij in jajčece sodelujeta, sta celična partnerja v postopku oploditve. Njuno sodelovanje temelji na skupno določenih pogojih. Moške in ženske celice plešejo enakovredno v korist obojih. Morda gre za najboljši primer nezavedne pristranskosti, da postopek le redko opisujejo tako. Ljudje smo pod tako močnim vplivom pričakovanj za oba spola, da že celicam pripisujemo pasivne in nasilne lastnosti. Emily Martin poudarja, da pripisovanje takih lastnosti celicam nakazuje, da so lastnosti obeh spolov nespremenljive. Je potem čudno, da ko zbir celic naposled postane živa ženska, znanstveniki (moški) vidijo v njej drugačno bitje kot so oni sami? Njene značilnosti so si izmislili, ko je bila še manjša od glavice na buciki. Če si ne moreš predstavljati spermija in jajčeca, kako vzajemno sodelujeta, si boš stežka predstavljal osebo drugačnega spola kot kolegico in prijateljico.

Padec v past stereotipov o spolih je nevarna in škodljiva, tudi ko se ji doda pozitivna oznaka. Kadar imam dober dan, si predstavljam, da smo presegli stereotipe, ki jih je razkrila Emily Martin o ženskah kot a) pohlevno pasivnih ali b) nevarno nasilnih bitjih. Toda ob svojih slabih dnevih ugotavljam, da smo z novimi opisi jajčec in spermijev znova nadgradili stereotipe. Zdaj poslušamo, da so ženske kolegialne, pripravljene sodelovati, po naravi so spodbujevalne osebe, ki jih bolj zanima reševanje težav kot slava v soju žarometov. S temi lastnostmi se razlaga, zakaj potrebujemo več žensk v politiki, akademskih in poslovnih krogih. Medtem ko ženske, ki se uveljavljajo v politiki, na splošno ne poudarjajo spolov, se jih veliko pojavlja na platformah z geslom žensko je boljše. Michelle Cottle je v uvodniku za The New York Times omenila poslanko v kongresu leta 2018, ki je sebe in druge ženske svetohlinsko opisovala kot osebe, ki lajšajo in rešujejo težave; njihov materinski nagon jim pomaga delati za skupno dobro.

Odgovor Michelle Cottle: »Kako poživljajoče! Kako presunljivo! Kako absurdno!«

Da, kako absurdno. Mnogo žensk, ki so bile leta 2018 izvoljene v kongres, so pokazale bojevitost, neposrednost in nepripravljenost za pritrjevanje strankarskim nosilcem. Povedano drugače sploh niso ustrezale stereotipu o kolegialnih ženskah. Ideja, da so političarke manj zagrizeno ambiciozne, bolj spravljive ali manj pristranske, je žaljiva in nasprotuje dejstvom,« je rekla Michelle Cottle. V politiki, na univerzah in v podjetjih potrebujemo več žensk, toda cilj je raznolikost pričakovanj, ne pa neki izmišljeni mit, da nas bo vse rešila neka popolna ženska. Podobno ne postaneš genialna v znanosti, inženirstvu, umetnosti ali na katerem koli drugem področju, če se poskušaš sprijazniti s kakim novim spornim stereotipom, da si čudovita kolegica in čudežno materinska duša. Morda si razvila take lastnosti ali pa ne. Ko ugotoviš, kaj so ženske, ugotoviš tudi, kaj niso. In drznem si reči, kaj nobena od genialnih žensk, ki sem jih srečala, ne more biti.

Genialni ljudje spreminjajo naš pogled na svet in nam omogočajo novo dojemanje o tem, kaj je možno. Hillary Clinton leta 2016 zaradi elektorskih glasov ni postala predsednica ZDA, toda ker je zanjo volilo več državljank/ov ZDA kot za Trumpa, je s tem navdihnila več žensk, ki so leta 2018 uspešno kandidirale na volitvah v kongres. Ko se je na prvi debati za kandidata demokratske stranke na predsedniških volitvah 2020 pojavilo šest žensk, si lahko začutila, da se je nekaj spremenilo. Ko sta Elizabeth Warren in Kamala Harris izstopali iz te skupine, nikogar ni zaskrbelo, da bi šlo za kak stereotip. S samozavestnim nastopom, svežino in drugačnimi zamislimi bosta morda določili novo genialnost žensk v politiki. Harrisova rada pove, da ji vsakič, ko se poteguje za položaj, pravijo, da do zdaj še nihče njenega videza ni počel tega. In komu mar? Ima politično genialnost – razum, talent in slavo – za spreminjanje pravil. (Harrisova je vmes postala prva temnopolta podpredsednica ZDA, op. prev.)

Warrenova in Harrisova me spominjata na mnoge genialne ženske, s katerimi sem se pogovarjala. Svoje delo opravljajo z veliko zavzetostjo in so tako osredotočene na tisto, kar hočejo doseči, da jim ni mar za ovire na poti. Ko so Harrisovo vprašali, če imajo Američani različne kriterije za moške in ženske kandidate/ke za predsednico/ka ZDA, je povedala, da sprva na to ni bila posebej pozorna. »Kakšen je odnos do moških v primerjavi z menoj… nočem, da me to moti,« je rekla. Tudi Warrenova se ni ozirala na to, da je kot ženska kandidirala za položaj predsednice. Namesto tega se je osredotočila na dajanje predlogov v zvezi z zdravstvom, zakonu o orožju. Na svoje shode je privabila desetine tisoče pristašev, ki jih je pritegnila tudi preko televizije. Njen pristop si zasluži oznako genialen. Morebitna zmaga na naslednjih volitvah je seveda nekaj drugega. Ženske so se skozi vso zgodovino bojevale proti moškim oblastnikom in strukturnim zastraševanjem, ki so jim preprečevala razcvet do polnega potenciala. Najsi pomislimo na Fanny Mendelssohn Hensel, renesančne slikarke, Lise Meitner ali Hillary Clinton, se občudovanje zaradi njihovih dosežkov meša z otožnostjo, kaj vse bi lahko bilo drugače. Izredno občudujem genialne ženske v umetnosti, znanosti in politiki, ki prav zdaj dosegajo izjemne uspehe – obenem pa sem osupla zaradi neprekinjene mizoginije, ki jim je za petami.

Ko sem bila pred kratkim na neki prireditvi na Floridi, me je neki preveč zagoreli moški pogledal postrani, ko sem omenila, da raziskujem genialne ženske. »Ali ste že našli katero?« me je vprašal. Če bi iskala genialne moške, on verjetno ne bi bil med njimi. Toda zgolj zato, ker je moški, se je moral čutiti vzvišenega. Morda bi morala ponoviti pripombo Simone de Beauvoir, da »do žensk ni bolj napadalen, nasilnejši in bolj porogljiv od moškega, ki je v dvomih glede svoje spolne zmožnosti«.

Po koncu prireditve sem se vrnila k ošabnežu in ga vprašala, če ve, v koliko državah so bile ženske na čelu vlad v nekaj zadnjih desetletjih. Začudeno me je pogledal in jih nekaj odkljukal s svojimi prsti. Nemci so izvolili Angelo Merkel, UK je imelo pa Thereso May. (»In pred njo Margareto Thatcher,« sem skušala pomagati.) Ali ni bila v Liberiji neka slavna ženska? »To so torej tri države,« je dejal podcenjevalno.

»Nikar ne pozabite izjemnih voditeljic v Avstraliji in Novi Zelandiji,« sem pripomnila.

»No, potem pa pet držav. Bom celo podvojil in pravim deset,« je dejal.

»Zadnji odgovor?«

»Jap.«

»Daleč proč ste,« sem rekla in se trudila, da ne bi zvenela enako samovšečno. »Šestdeset jih je bilo.«

»To je nemogoče!« je ugovarjal.

»No, pa je mogoče,« sem z užitkom odvrnila.

Res jih je toliko. Samovšečnemu moškemu nimam kaj očitati zaradi neznanja – isto vprašanje sem zastavila številnim drugim ljudem in nihče ni z ugibanjem presegel številke deset. Ali da bi kdo vedel, da je med šestimi državami na svetu z največjim številom prebivalcev polovica imela na čelu ženske. (Da, ZDA niso bile med njimi.) Lepa stvar pri političnih voditeljih je, da jih je možno preprosto preštevati. Ta pogovor me je toliko bolj zaskrbel, ker sem se spomnila žensk, ki so postale zvezde in izumiteljice na drugih področjih, a jih niso upoštevali, ker so šteli moški. Morda zdaj lahko začnemo drugače preštevati.

Pred kratkim so me povabili kot glavno govornico na srečanju žensk na univerzi Južna Kalifornija. Vljudno sem odgovorila, da zveni čudovito, vendar sem bila preveč zaposlena, da bi sprejela povabilo. Študentka tretjega letnika na kolidžu, ki me je povabila, se je takoj odzvala – jasno je bilo, da ji majhna ovira v obliki zavrnitve ne bo preprečila namere. Poskušala je pod drugačnim kotom in z drugačnim pristopom, ob njeni zavzetosti in energiji mi je šlo na smeh. Po nekaj dodatnih dopisih se je moj »ne, hvala« spremenil v »da«. Le kako naj bi ji odrekla podporo? Ženske so skozi stoletja nenehno zavračali, punca je bila torej na dobri poti.

Odletela sem na enodnevni dogodek, posvečen navdihovanju mladih žensk glede najrazličnejših možnosti v njihovih življenjih. V osebnem stiku so bile študentke organizatorke enako prepričljive in spodbudne kot na daljavo. S svojo prizadevnostjo so dvorano napolnile z več kot tisoč ženskami (pojavilo se je tudi nekaj naključnih moških). Pri enospolnih dogodkih sem ponavadi previdna, toda v tem sicer mešanem študentskem naselju je bila prisotna močna zamisel o tem, kako lahko ženske navdihujejo ženske. Spomnila sem se časa, ko so Ruth Bader Ginsberg vprašali, kaj misli, koliko žensk bi bila prava številka za Vrhovno sodišče ZDA. Odgovorila je »devet«. Ljudem se nikoli ni zdelo čudno, ko je tam sedelo devet moških – zakaj bi torej bilo kaj drugače z devetimi sodnicami?

Pred svojim nastopom sem v »zaodrju« srečala dve mladi podjetnici, udeleženki okrogle mize o ženskah, ki odpirajo lastno podjetje. Prva je zagnala uspešno online kozmetično podjetje, druga pa je razvila trgovine s sladoledi po celi državi. Obe sta bili mlajši od trideset let, videti pa sta bili kot najstnici. Med klepetanjem z njima me je prevzelo upanje o genialnosti žensk, ki se na nove načine kaže v naslednji generaciji. Maryellis Bunn, direktorica trgovin s sladoledi, je bila oblečena v bel kombinezon, obuta v natikače brez opetja, na ramena so ji padali dolgi črni lasje. Drobna in vitka je bila videti kot pop zvezda – toda takoj ko je začela govoriti, sem ugotovila, da je zelo bistra in da je bila podrobno osmislila svoj posel. Karissa Bodnar, v jeans oblečena direktorica kozmetične firme, je tako preudarno in modro pripovedovala o svojih izdelkih, da sem jih hotela pri priči naročiti.

Ko sem jima povedala za mojo raziskavo o genialnih ženskah, sta mi vneto prikimavali. Pri razvijanju njunih firm sta ubirali izvirne smeri. Osredotočali sta se na korenite spremembe obstoječih modelov ter ustvarjanje novih skupin. Ovira je bil njun spol, vendar sta pogruntali, kako se izogniti negativnim sporočilom. Bunnova je imela težave pri najetju prve trgovine, ker je moški posredniki za najem niso jemali resno. Zdaj, ko uspešno posluje, so se stvari zasukale in »me vsi klicarijo ter prosijo, naj vzamem prostore«, je povedala z malo privoščljivosti. Bodnarjeva je prve recepte izdelala v domači kuhinji, zanašajoč se na lastno znanje kemije; šminke in maskare je delala točno po lastnih zamislih. Začela je brez zagonskega kapitala, ker ji ga nihče ni ponudil.

»Ali mislita, da nista mogli najeti prostora, dobiti investitorja, ker sta bili mladi, ženski, ali ker ljudje niso razumeli, za kakšen posel je šlo?« sem ju vprašala.

»Vse troje,« sta odvrnili v en glas.

Dvomljivci ju niso preveč skrbeli. Obe sta bili prepričani vase, na izgubi pa so bili vlagatelji tveganega kapitala, ker veliko raziskav kaže, da so podjetja, ki jih vodijo ženske, bolj donosna. Sicer nista načrtovali tako, toda v njunih hitro rastočih firmah so zdaj po večini zaposlene ženske.

»Nikakor ne iščem samo žensk, ampak ženske so res boljše,« je rekla Bunnova. Malo je pomolčala in ko je Bodnarjeva prikimala, je nadaljevala: »Toda iščeva moškega. Pomembna je raznolikost.«

Morala sem se nasmejati. Carol Anderson mi je bila povedala, da na kolidžih že iščejo moške, in zanimivo je bilo, da smo dosegli točko, ko jih je (vsaj v nekaterih podjetjih) že primanjkovalo. Bilo je v nekem smislu tudi razodetje. Ženske niso »pač boljše«, in tudi moški ne. Toda občutek Bunnove, da so ženske pametnejše, znajo bolj zavzeto in trdo delati in da imajo boljši uvid, je bil druga plat težave, da so bile ženske dolga stoletja zapostavljene. Oblastni in vplivni ljudje po naravi težijo k sebi podobnim ljudem. Vsa desetletja in stoletja so močni ljudje na oblasti najemali svoje zrcalne slike. Ni nujno, da so to razumeli kot razločevanje. Ozirali so se pač po ljudeh, s katerimi so hodili v šolo, skupaj z njimi igrali tenis ali skvoš, se oblačili kot oni in domnevali, da so bili »najboljši«. Ni bilo razloga, da bi tvegali z nekom, ki ni bil prav tak kot oni.

Hočete strukturne spremembe? Nekaterih moških pač ne boste prepričali, da so ženske enako dobre. Tega nočejo slišati ali vedeti – pač nimajo posebnega razloga, da bi se odpovedali svoji moči. Velika in prestižna newyorška odvetniška firma je konec 2018 ponosno objavila seznam novih partnerjev – priložili so slike enajstih belcev in ene belke. Ko so se na družbenih medijih ljudje glasno odzvali, je predsednik firme pojasnil, da so že imeli več ženskih partnerk kot druge velike firme. Presneto podobno je zvenelo »saj smo že povabili en sindrom«. The New York Times je pojasnilo komentiral kot »močan prikaz, kaj se lahko zgodi, ko so odločitve o napredovanjih skoncentrirane v rokah belopoltih prinašalcev dobička«. Ni pomembno, kako pametna si, ko pa moški na oblasti hočejo imeti varovance, ki so jim povsem podobni.

Ko ženske, podobne Bodnarjevi in Bunnovi, začenjajo zaposlovati, jih ni treba prepričevati o koristnosti žensk. Svet seveda pretresejo, ker so osebe, s katerimi so zadovoljne in ki so jim pripravljene zaupati, ženske, kakršne so one same. Lahko vidijo žensko, ki je lepa, mlada, se lepo oblači ter vedo, da je lahko tudi ambiciozna, pametna in genialna poslovna ženska. Ponudijo nova zrcala. Razumejo, da govoriti o »ženskah« pomeni govoriti o široki pahljači ljudi, mlajših, starejših, elegantnih ali pa tudi ne, z različnimi sposobnostmi in talenti. Nekje v tej zelo veliki in raznoliki skupini je oseba, ki je nadarjena za delo s številkami in bi vodila posel, ter druga z genialnimi zamislimi na področju trženja in reklamiranja, kateri bo uspelo, da bo ves svet spoznal podjetje. Ali je kje moški, ki bi enako dobro opravljal delo? Da, morda je. A vendar – zakaj bi tvegala?

Med raziskovanjem genialnosti skozi generacije sem ugotovila, da so bila nekatera obdobja in kraji prava središča genialnih oseb: renesančna Italija, Silicijeva dolina v 1970-ih, antične Atene. Med družbenimi pretresi so se razcvetele tudi nadarjenosti žensk, ki so se opogumile in so postale vidne ter se je o njih govorilo. Spomnite se madame de Staël z njenimi saloni, ki se je v poznem 18. stoletju postavila po robu Napoleonu. Posedovala je genialnost in neustrašnost – toda prav gotovo je iskra francoske revolucije v njej prižgala občutek, da je v svetu napočil čas za spremembe. Enako velja za renesančne slikarke, ki so postale del tedanje osupljive ustvarjalnosti. Dr. Frances Arnold, dobitnica Nobelove nagrade za kemijo, je odraščala v predmestju Pittsburgha, toda kot najstnica je odšla v Washington, da se je pridružila protivojnim protestom v 1970-ih; ta uporniški duh je nikoli ni zapustil.

Genialnost žensk je cvetela v vseh obdobjih in vsepovsod, toda v trenutkih stisk ali pomanjkanja so moški v strahu pred izgubljanjem položajev morali poiskati krivca – in tako so njihove tarče postale vplivne in močne ženske. Nikakršno naključje ni, da desničarski komentatorji postajajo vse bolj sovražni do žensk, ali da ekstremno desničarske spletne strani bruhajo strupene teorije o močnih in uspešnih ženskah. Prebrala sem članek nekega politika, ki je nasprotoval mešanim športnim moštvom za otroke, ker so bile deklice v moštvu, kjer je igral tudi njegov sin, višje im močnejše od dečkov. Prav imate, gospod. Skrbelo ga je, da bodo deklice, ki so zabijale gole, postale samozavestnejše od dečkov; toda le kaj bi lahko bilo narobe pri tem? Prav podpiranje močnih žensk nas lahko pripelje v boljšo družbo. Kot je rekla dr. Arnoldova – brez raznolikosti bomo izginili.

Ko se začneš zavedati velikih pristranskosti ter družbenih pričakovanj, ki prežemajo naša življenja, te še bolj prevzamejo ženske, ki so se uspele prebiti z lastno genialnostjo. Profesor na Cambridgeu, ki mi je genialnost opredelil kot točko, kjer se srečata izjemna sposobnost s slavo, je imel povsem prav. Ker so izredno nadarjenim ženskam vse prevečkrat odrekali njihovo pojavljanje in zasluženo pozornost, je bila izjemna, raznovrstna in močna genialnost žensk usodno spregledana. Toda če bo moj anketarski prijatelj Michael Berland opravil novo raziskavo o genialnosti, bo morda, morda pa le ugotovil, da se je delež ljudi, ki so odgovorili, da so geniji samo moški, iz 90 % vendarle začel spreminjati. Če se kdaj slišite z Mikom, mu povejte, da so tako moški kot ženske genialne osebe. In ko vas bo vprašal, če poznate kako genialno žensko, najprej omenite Marie Curie. Nato ga prosite, naj malo sede – vaš seznam bo namreč precej dolg.





18. poglavje




Vplivne genialne ženske spreminjajo pravila igre

Ko sem se z nekaj deset genialnimi ženskami pogovarjala zaradi priprav na pisanje te knjige, sem poskušala ugotoviti, kaj jim je skupno. Geniji so po definiciji drugačni in individualisti, a zdelo se je, da imajo še nekaj skupnih značilnosti. Na neki točki v življenju je večina imela starše ali mentorje, ki so jih podpirali – moške ali ženske. Vse so bile vztrajne in odločne, kar jim je omogočalo, da so dosegle zastavljene cilje, in večina se je ovir lotevala, kot se jih v atletiki lotijo zvezde olimpijskih iger – nekaj, kar je treba preskočiti na poti do zlate medalje. Niso sprejemale etiketiranja ali omejitev, njihova genialnost je bila značilna za področje in ni bila povezana s spolom. Spoznala sem ženske, ki so bile sijajne na področju astronomije, fizike, slikarstva, skladanja, mikrobiologije, filozofije, nevrološke znanosti, gledališča… Prav to hočem povedati – ta področja niso med seboj povezana. Ženske so nadarjene v mnogih smereh. Znanstvenice so imele veliko več skupnega z znanstveniki kot pa s skladateljicami ali slikarkami.

V osebnem pogledu je bila večina genialnih žensk, ki sem jih spoznala, poročenih in imele so otroke ter se hvalile s soprogom ali partnerjem, ki je bil enako koristen doma – včasih celo bolj. Srečne so bile, da so se lahko posvečale svojim otrokom, ne da bi se morale odreči lastnim poklicnim stremljenjem. Vseeno jim je bilo, da so bile malce drugačne, ko so se upirale stereotipom ter določale lastna pravila. Mislim, da nobena ne bi svojih otrok oblačila v oblačilca princesk. Večinoma so bile precej slepe za spol, ko so začele kariero – dobro so se počutile s kolegicami n kolegi. Zdelo se je, da imajo plašnice za predsodke in pristranskosti glede spolov, ali pa so jih preprosto prezrle in poiskale nadomestne poti. Ko so sčasoma dosegle položaj, da so se uprle zakoreninjenemu seksizmu ter podpirale druge ženske, so storile natanko to. V mladosti so bile nekatere čudežni otroci, vse, čudežne ali ne, pa so se zavedale, da nadarjenost terja trdo delo, odločnost in vztrajnost.

Katera čarovnija jim je omogočila, da so se s humorjem, pozitivnostjo in z močjo soočale z odklonilnim svetom? Večina se jih ni bala neuspeha, vse so se znale nenavadno dobro in hitro pobrati iz nadlog. Vedele so, da je del genialne igre poskušati in vnovič poskusiti, ter da nikomur ne uspe že v prvem ali vsakem poskusu. Ko sprejmeš to dejstvo, si že naredila prvi korak do uspeha. Spomnite se igralke Halle Berry, ki je najprej prejela oskarja za najboljšo igralko, dve leti pozneje pa »priznanje« zlata malina za najslabšo igralko. Zbrala je pogum in dobro voljo, da je osebno prišla prevzet tudi to nagrado. »Toliko ljudem se moram zahvaliti, ker Razzie (ime, ki se je prijelo za to nagrado, op. prev.) ne moreš dobiti brez velike pomoči velikega števila ljudi,« se je pošalila. Svojega oskarja je dvignila v zrak in dejala, da ji ga ni treba vrniti. (Oskarja je prejela za Monster‘s Ball - Bal smrti, zlato malino pa za Catwoman.)

Genialnost je talent, zaradi katerega si drugačna, posebna, izvirna. Kaj vse vpliva na genialnost žensk, se sčasoma lahko spreminja. A tu navajam, katere elemente sem odkrila, ki pomagajo genialnim ženskam, da uspevajo kjer koli in kadar koli.

Oseba, ki jo podpira

Genialnost je treba negovati in podpirati, ne pojavi se že polno oblikovana. Potencial žensk je skozi zgodovino bledel, ker ga nihče ni hotel priznavati ali spodbujati, družbena sprememba pa prinese pomembne rezultate. Starša Cynthie Breazeal sta jo odpeljala v muzej znanosti, ko je bila še mlada, ter jo spodbujala, da se je igrala z računalniki. Anne Wojcicki je odraščala v skupnosti akademikov, ki so jo podpirali in ji pravili, da lahko uspe. Zato je samozavestno krenila po lastni poti ter se prebila z ustanovitvijo podjetja 23andMe. Matematičarka Helen Wilson je imela profesorja, ki je prepoznal njeno nadarjenost, in z delom mu je dokazala, da je imel prav. Pred nekaj stoletji so se umetnice, kakršni sta bili Sofonisba Anguissola in Artemisia Gentileschi, zanašale na moža ali starše, da so dobile priložnost in zasijale. Ni nujno, da je na strani genialnih žensk ves svet – saj skoraj nikoli ni. Ključno pa je, da jih spodbuja mentor, učitelj ali starša.

Plašnice za predsodke in pristranskost

Ženske, ki povsod vidijo pristranskost, imajo morda prav – ampak s tem se tudi ovirajo. Genialne ženske se veselijo zmage, ko jim osredotočenost in navdušenje nad lastnim delom pomagata, da se ne zmenijo za dvomljivce na njihovi poti. Lise Meitner je v 1930-ih vztrajala, čeprav ženskam ni bilo dovoljeno delati v znanstvenih laboratorijih. Precej pozneje astrofizičarka Jo Dunkley nikoli ni opazila, kako malo žensk je bilo na njenih predavanjih fizike na Oxfordu, in ko je Meg Urry postala »prva ženska« na položaju pri agenciji NASA in nato na Yalu, je bila prepričana, da so se ji odprle vse možnosti in bi lahko naredila karkoli. Ko sta Dunkleyjeva in Urryjeva dosegli največ, kar se je dalo v njunih poklicih, sta se lahko ozrli nazaj in videli ovire, s katerimi sta se bili soočali; zdaj si jih prizadevata odstraniti za ženske, ki prihajajo za njima. Toda včasih moraš zanemariti strukturne težave, dokler ne dosežeš položaja, da imaš možnost kaj ukreniti glede njih.

Gledati preko obeh spolov

Genialne ženske se nočejo omejevati in razvrščati ter zavračajo opredelitve, ki zmanjšujejo in prepovedujejo, kaj naj bi ženske delale. Med odraščanjem Fei-Fei Li njena starša nikoli nista pričakovala, da se bo prilagodila omejevalnim stereotipom o ženskah ter sta podpirala samostojno razmišljanje. Njena genialnost na področju umetne inteligence je deloma posledica širšega, neomejenega načina razmišljanja. Mikrobiologinja in predsednica na Princetonu Shirley Tilghman se je naučila zapreti oči in razmišljati o znanstveniku – sliko moškega in ženske v tej vlogi vidi enako velikokrat. Genialne ženske vedo, da družbena sporočila ustvarjajo delitve, ki so veliko bolj trdovratne od katerih koli drugih, ki bi se jih dalo razlagati s prekrivajočimi se mozaiki, ki sestavljajo možgane moških in žensk.

Kot genialna ženska se moraš znati opredeliti kot posameznica brez omejitev zaradi stereotipov o spolu ter doumeti, da se tvoj edinstveni talent lahko dokaže. Sposobna moraš biti preseči delitve na moški-ženska, se otresti skrbi, da si drugačna od drugih, ter zavračati prilagajanja, ki zožujejo svet možnosti.

Pozitiven pristop

Skoraj vse genialne ženske, s katerimi sem se pogovarjala, so znale preoblikovati težave v priložnosti. Nikoli nisem slišala tako malo pritoževanja kot med temi razgovori. Kemičarka Francis Arnold opogumlja ženske, naj se s svetom soočajo na pozitiven, močan način, namesto negativno in boječe. Njena sposobnost, da v vsakih okoliščinah najde dobro, ji je pomagala prebroditi osebne težave – ter ji pomagala, da je odšla na Švedsko po zasluženo Nobelovo nagrado. Carol Anderson, strokovnjakinja za raziskave o Afroameričanih, je ugotovila, da ženske ne dobivajo drugih priložnosti. Kakorkoli že je to nepošteno, ostaja optimistična in se zavaruje, da ji nihče ne more ničesar očitati. Zdi se, da genialne ženske uživajo v svojem delu ter optimistično verjamejo, da lahko z lastnimi močnimi in pomembnimi dosežki premagujejo negativna družbena sporočila o ženskih zmogljivostih.

Temeljno prepričanje o pripadnosti

Če želiš, da bodo drugi videli in slavili tvojo genialnost, te ne smejo ustrahovati oni, ki ti hočejo spodkopati nadarjenost ali te poslati nekam na obrobje. Verjeti moraš, da imaš pravico sodelovati v igri. Broadwayski fenomen Tina Landau pravi, da ni režiserka, ampak ženska, ki režira – s tem hoče poudariti, da je njena ženskost samo del njenega bitja. Monica Mandelli je odšla iz majhnega italijanskega mesta povsem brez strahu stremeč po drugačnem, večjem življenju. Strastno si je želela uspeti in sprijaznila se je s svojo drugačnostjo. Madame de Staël je bila v času francoske revolucije brezpravna oseba, vendar je bila popolnoma prepričana o svojem dojemanju enakopravnosti in svobode – in domislila se je načina, da so jo poslušali. Vedno je lahko poiskati razlog, da te zaustavijo. Genialne ženske nočejo sprejemati sporočil o lastni nepomembnosti; počutijo se močne, da so del glavnega dogajanja.

Večplastno življenje

Genialne ženske razumejo, da so tako kot je ugotovila Sian Beilock, predsednica Barnarda, včasih osebe, ki se z delom dokopljejo do prelomnih dognanj, včasih pa matere, ki pozabijo pripraviti kosilo.Andrea Goldsmith in Daphne Koller sta z inovacijami spremenili pravila igre na njunih področjih – in prav tako sta uspevali kot vzornici in materi lastnih otrok. Genialne ženske so zapletene osebnosti na več ravneh bivanja, ne priznavajo omejevanja s podcenjevalnimi pričakovanji o ženskih sposobnostih. Tako kot igralka Geena Davis znajo odkriti moč lastnega pojavljanja ter se ne poskušajo opredeljevati ali omejevati. Poznajo resnični užitek bivanja kot genialna ženska z večplastno osebnostjo.

Za večino genialnih žensk, ki sem jih spoznala, je značilen odločen in močan značaj, ki sem ga občudovala, a kljub temu bi bilo preveč optimistično pričakovati, da odločnost posameznice lahko reši vse težave. Lahko si samozavestna in verjameš vase, svojemu delu se tako posvetiš, da ne opaziš ovir in pristranskosti – a kljub temu se spotakneš na strukturni nepravičnosti, družbenih sporočilih ter vedno prisotnih predsodkih. Toda genialne ženske danes in v preteklosti pomagajo spreminjati zgodbo. Postajajo vzornice za drugačen pristop do sveta. Njihovo zavračanje prilagajanja družbenim pričakovanjem pomaga razkrivati nesmiselnost nekaterih domnev. Ženske niso dobre v znanosti? Prosim, spoznajte Frances Arnold, Nobelovo nagrajenko. Materinstvo je ovira za sijano kariero? Praktično vsaka genialna ženska, ki sem jo srečala, je imela otroke in družino. Ženske niso sposobne za revolucionarne izume? O tem bi lahko povprašali družabnega robota po imenu Jibo – on se bo priklonil svoji ustvarjalki Cynthiji Breazeal.

Vse genialne ženske, ki sem jih spoznala, tekmujejo – in blestijo – na istih področjih kot moški. V pogovorih z njimi sem spoznala, kako ključno je, da dekleta in fantje sodelujejo ter si zaupajo od mladih nog naprej. Deklici lahko rečete »Dosegla boš, karkoli boš hotela,« toda ko ji daste rožnate lego kocke in pribor za izdelavo lepotilnih izdelkov, je vaše veliko glasnejše sporočilo, da so dekleta posebna, ločena kategorija. Pravi smoter naj bi bil, da nadarjenost ne razločuje, ter da je pomembno, kako vidimo same sebe. Igralka Mayim Bialik mi je dejala, da ne veš vedno, kaj si lahko, dokler tega ne ugotoviš. Upam, da boš kot mati, ki hčerki kupi kostim princeske, pomislila na njegovo zamenjavo (ali vsaj dopolnitev) z astronavtsko opremo. Ženske dosegajo velike višine, če se jim to zdi normalno in pričakovano.

Ko pričakujemo prikaze z dosežki genialnih žensk, se zdi njihovo pomanjkanje napačno in nerazložljivo. Kritik, ki piše za The New York Times, je nedavno pisal o glavnih razstaviščih v Muzeju sodobne umetnosti – odsotnost umetnic ga je »osupnila«. Predlagal je prodajo nekaterih Picassovih del, da bi lahko nabavili pomembna dela umetnic.

Da smo uspeli doseči točko, ko se kritiki zgražajo, ker na muzejskih stenah niso razstavljena dela žensk – no, to je osupljivo čudovito! Smisel ni v politični korektnosti, ampak v priznavanju velikih talentov, ki jih ne opredeljuje moška hierarhija. Moč nadarjenosti se je pokazala v drugem muzeju v New Yorku, v Guggenheimu, ki je leta 2019 pripravil samostojno razstavo slikarke Hilme af Klint, ki je slikala na začetku 20. stoletja ter je zahtevala, da se njena dela prikažejo šele dvajset let po njeni smrti. Če je upala, da se bo odnos do slikark takrat že spremenil, je imela prav. Njene pogumne, korenito abstraktne in poduhovljene slike so bile tako osupljive, da je razstava pritegnila največ obiskovalcev/k v zgodovini muzeja. Rada si zamišljam, da so izjemne slikarke Clara Peeters, Judith Leyster in Artemisia Gentilsechi – kjerkoli že so – občutile zadoščenje.

Večno zahvalo dolgujemo genialnim ženskam, kot sta Ada Lovelace in Grace Hopper, ki sta pomembno sodelovali pri začetku dobe računalnikov, ter onim, ki so dosegle ključne preboje v znanosti, vključno z Liso Meitner. Toliko drugih je bilo nadarjenih, a se niso proslavile. Henrietta Swan Leavitt, ki je delala v observatoriju na Harvardu v zgodnjih 1900-ih, je raziskovala svetlost zvezd, kar je omogočilo natančnejše meritve vesolja. Tedaj ji za njena odkritja niso pripisovali zaslug, toda Edwin Hubble je uporabljal njena dognanja za merjenje galaktičnih razdalj ter je tako zaslovel, da so po njem imenovali vesoljski teleskop. Če ste kdaj slišale/i za astronoma, ste verjetno za Hubbla. Veliko je dolgoval Leavittovi. Morda bodo naslednjo raketo proti Luni imenovali po njej.

Raziskave, ki so jih opravile ženske, so nam odprle svet – in to se nadaljuje. Ko sem se bližala koncu raziskav za to knjigo ter se o njej začela pogovarjati v javnosti, so mi ljudje začeli pošiljati članke o ženskah, ki so prišle do izjemnih dognanj ali dosegle velike uspehe, ki so jih začenjali ceniti šele več let pozneje. Ali pa so mi povedali zgodbe o izjemni ženski, ki so jo poznali (ali pa slišali za njo) in je razburkala valove kot glasbenica ali slikarka ali znanstvenica. Bi jo morda hotela vključiti?

Rada bi pisala o vseh in upam, da sem na splošno storila prav to. Začenjamo spoznavati, da so ženske polovica sveta, in pravo razodetje v posameznih zgodbah je, kako močna zna biti kombinacija nadarjenosti in genialnosti žensk. Toliko nadarjenosti je bilo spregledane v preteklosti ali pa je niso spodbujali, in če jo prepoznavamo zdaj, če nas navdušuje njen potencial, potem mislim, da bo svet začenjal postajati zelo drugačen v letih, ki so pred nami.

Stvari se spreminjajo, čeprav počasi. Spreminja se naše dojemanje o sposobnostih žensk, in zato tudi razumemo, kaj vse je človeštvo izgubilo v preteklosti. Neko noč, ko sem zaključevala pripravo knjige, je soprog dobil vstopnici za Opero, da sva lahko uživala v čudoviti izvedbi Verdijevega Rigoletta. Nisem največja ljubiteljica opere, toda uživala sem v vsakem trenutku poslušanja mojstrovine iz 19. stoletja. Ko je v tretjem dejanju vojvoda začel peti slovito arijo, sem takoj prepoznala glasbo (verjemite mi, tudi vi bi jo). Metropolitanska opera ima na sedežih zaslone s prevodi besedil, tako da sem bila presenečena, ko sem videla, kaj pravzaprav pripoveduje očarljiva in zapeljiva pesem. Ko se mi je soprog pozno ponoči pridružil v postelji, sem mu omenila besedilo.

»Ženska je nepredvidljiva kot peresce v vetru, vedno se laže, vedno je bedna,« sem ponovila besede, ki sem si jih bila zapomnila. »Kaj res o tem poje ta čudovita arija?«

»Kaj pa bi ti rada slišala?« je vprašal.

»Kaj pa, da je ženska močna, odločna, vedno pogumna, najboljše pa so genialne?« sem skomignila z rameni. Morda ni bilo brezhibno, toda Metropolitanka vedno posodablja svoje predstave – tokratno je časovno premaknila iz Italije v 16. stoletju v Las Vegas v 1960-ih. Ali niso mogli spremeniti tudi nekaj besed? Če želimo drugačen svet, ki izžareva upanje, možnosti in napredek, bo treba opustiti stare stereotipe in prevzeti odgovornost za nove zgodbe.

Moj soprog je več mesecev spremljal moje raziskave o ženskah in genialnosti. Slišal je za mojo naklonjenost do Mozartove sestre ter ogorčenje, ker nikoli ni dobila priložnosti, o Claire Foy, katere vrednosti niso prepoznali, o Lise Meitner ter številnih drugih sijajnih znanstvenicah, ki niso dobile zaslužene Nobelove nagrade. Razumel je, koliko čudovitih potencialov je bilo izgubljenih in opuščenih skozi stoletja, ter koliko lahko vsi pridobimo s slavljenjem in spodbujanjem genialnih žensk.

Zdaj se je obrnil v postelji. Operni večeri so dolgi, bil je utrujen. Namesto da bi blizu polnoči razpravljala o umetniškem opisovanju žensk, je hotel zaspati. A vendar me je objel in me potegnil k sebi. Ko je zaprl oči, je še zamrmral:

»Zdaj pravzaprav potrebujemo opero, ki jo je napisala Verdijeva sestra.«

Tisto noč sem dobro spala. Zazdelo se mi je, da vendarle napredujemo.





Zahvale




Pisanje te knjige predstavlja velik užitek, če te opogumljata in spodbujata genialni ženski na področju založništva. Izjemno sem hvaležna Alice Martell, ki je modra in vztrajna ter se je od prvega dne dalje zavzemala za ta projekt, ter tudi Jill Schwartzman, neverjetno sposobni in uvidevni urednici, ki vedno zna izboljšati moje delo. Zelo sem hvaležna zmagovalni skupini pri založbi Dutton: Christine Ball, John Parsley, Emily Canders, Rebecca Odell, Natalie Church, Marya Pasciuto in Alice Dalrymple. Moj poklon Madeline McIntosh, Allison Dobson ter Ivanu Heldu za vodenje čudovitega moštva.

Glede na njeno nadarjenost in dosežke si Susan Fine zasluži biti ena od genialk v tej knjigi, a je tudi moja draga prijateljica in svetovalka ter je bila moja zvezda vodnica od četrtega letnika dalje.Chris Darwall in Bob Kaplan sta bila zelo velikodušna z idejami, s prijateljstvom in podporo, in da smo v sorodstvu, je še toliko več vredno. Robert Masello me spravlja v smeh in me pisateljsko navdihuje, moj stari genialni prijatelj in mentor Henry Jarecki pa mi vedno omogoča dognanja ter izviren pogled. O vodenju in moči sem se veliko naučila od Anthee Disney; hvaležna sem, da je bila moja vzornica na začetku kariere, zdaj pa prijateljica. Hvala tudi številnim drugim prijateljicam: Lisi Dell, Jean Hanff Korelitz, Karen Capelluto, Candy Gould, Lynn Schnurnberger, Wendy Hashmall, Beth Schermer, Leslie Berman, Nancy Kaplan ter Marshi Edell za njihove spodbude in dobre pripombe med razvijanjem mojih zamisli.

Svoje zgodbe mi je pripovedovalo veliko akademikov, znanstvenic, pisateljic in genialnih oseb v ZDA in Združenem kraljestvu; zelo sem jih hvaležna za njihov čas in razumevanje. Tiste, o katerih sem pisala ali pa ne, vaša poštenost, genialnost in odločnost me napolnjujejo z občudovanjem. Stephen Boyd, genij na Stanfordu, je bil izredno uvideven, ko me je predstavil nekaterim izjemnim ženskam; hvaležna sem mu za prijazno pomoč in plemenit duh. Najlepša hvala strateškemu svetovalcu Michaelu Berlandu, ki me je spodbujal k pisanju o genialnosti in ženskah. Njegove anketne ugotovitve, omenjene v tej knjigi, so bile ključne za moje začetno zanimanje o zadevi, vključno z njegovim navdušenjem in dobrim stališčem. Zahvaljujem se tudi knjižničarki Christini Kasman v klubu Yale ter pomočnici Debbie Nugent, ki sta bili vedno dobro razpoloženi in mi rade volje pomagali pri iskanju referenc.

Hvaležna sem Jakobu in Elli, kajti po dnevu pisanja ni boljšega, kot prisluhniti njunim zgodbam. Občudujem in rada imam Zacha, Annie, Matta in Pauline za navdih, kako zmešati genialnost z užitkom.

Velika hvala mojemu soprogu Ronu Dennettu, ki mi je prisluhnil in mi pomagal razvijati moje zamisli ter mi nudil modrost in spodbudo, ko sem mu enega za drugim prebirala osnutke. Bralke/ci mojih knjig ga poznajo kot čednega soproga, ki pa je tudi vzorec za dovolj močnega moškega, ki verjame v enakopravnost. Avtorica Tillie Olson je nekoč rekla, da pisec lahko posveti knjigo »moji soprogi, brez katere…«, pisateljica pa nikoli nima take podpore. Jaz sem jo imela. Tako posvečam to knjigo svojemu soprogu Ronu, brez katerega … je vse drugo nepomembno.





Viri, navedbe, pripombe




UVOD

Učni program Izjemne knjige (Great Books) za šole je v 1920-ih sestavila skupina akademikov pod vodstvom profesorja Johna Erskina, ki je verjel, da gre za izbor knjig, značilnih za izobražence. Izbrana dela avtorjev kot so Homer, Chauser, Thomas More, Shakespeare, Adam Smith ter drugi se posvečajo številnim temam, vendar med stotimi knjigami ni bilo nobene avtorice. V stotih letih po tem so številni kolidži prirejali seminarje in tečaje na osnovi tega knjižnega izbora, na univerzah Columbia in Chicago pa jedro programa za vse tamkajšnje študente še vedno tvorijo ta dela. Profesorji z obeh univerz so mi povedali, da so se borbe za posodobitev seznama začele v 1980-ih in potekajo še dandanes. Za študente/ke na Columbiji je bilo za jesenski semester 2019 določenih 13 knjig z eno samo pisateljico, Sappho. Spomladanski semester je bil nekoliko boljši z 11 naslovi, med njimi tri ženske avtorice: Jane Austen, Virginia Woolf in Toni Morrison. Starejši profesor mi je dejal, da je pomembno imeti na seznamu tudi ženske, vemdar se mu je zdelo nezaslišano, da so izpodrinile dela Kralj Lear, Gilgameš in Kralj Ojdip. Po prejšnjem učnem programu je poučeval 30 let. Dejal je, da razprave o izbiri knjig na oddelku potekajo od glasnih do zelo burnih.

Katherine Maher, direktorica neprofitnega dela Wikipedije, je za Los Angeles Times 18. oktobra 2018 napisala članek v zvezi z Donno Strickland ter o premajhni prisotnosti žensk na straneh wikipedije. V razlagi, zakaj so Stricklandovi odrekali omembo dokler ni prejela Nobelove nagrade, je priznala, da »so ljudje, ki dodajajo vsebine, večinoma moški zahodnjaki. Ti vratarji uporabljajo lastne presoje in predsodke… Pri wikipediji si prizadevamo za popravke pristranskosti.«

Ocena Petra Schjeldahla za predstavo Berthe Morisot pri Barnes fundaciji je bila objavljena v The New Yorker 29. oktobra 2018.



1. poglavje: Zakaj nikoli niste slišale/i za Lise Meitner

V filmu Agora (2009), režija Alejandro Amenábar, je vlogo Hypatije odigrala Rachel Weisz.

Celotna zgodba o kultu sodnega dne in ljudeh, ki nočejo spremeniti svojih prepričanj, je objavljena v knjigi When Profecy Fails (avtorji Leon Festinger, Henry Riecken, Stanley Schachter). Knjiga je prvič izšla leta 1956, ponatisnjena 2009 pri Martino Fine Books.

Zdi se primerno, da mi je v glavi zvenela pesem iz muzikala Hamilton, ker je ustvarjalec in zvezda predstave Lin-Manuel Miranda najboljši primer za sodobnega slavnega genija. Poleg nagrad Tony, Grammy in Pulitzer je prejel tudi nagrado MacArthur Fellowship (pogosto imenovana »nagrada za genije«) ter odigral glavno vlogo v filmu Mary Poppins se vrača.

Čeprav je odbor za Nobelove nagrade nesramno spregledal prispevek Lise Meitner zaradi njenega spola, ne bi bila prva ženska, nagrajena za dosežke v znanosti. Marie Curie je Nobelovo nagrado za fiziko prejela leta 1903, a brez pomoči je ne bi. Marie je sodelovala s svojim možem Pierrom, a Nobelov odbor je prvotno nameraval nagrado podeliti Pierru Curieju in Henriju Becquerelu. Ko je to izvedel Pierre, je vztrajal, da dodajo ime njegove žene. Enako nagrado je leta 1911 prejela za kemijo. Meitnerjeva pozneje ni imela takega zagovornika.

Majtnerij (meitnerium, Mt) je prvi element, ki ima v periodnem sistemu ime samo po resnični (ne mitološki) ženski. Sicer obstaja tudi element kirij (tudi kurij, curium), a ta je dobil ime po zakonskem paru Marie in Pierra Curie.

2. poglavje: Nezaslišana pristranskost do Mozartove sestre

Članek novinarke Olge Khazan 7. oktobra 2013 v reviji The Atlantic z naslovom »Škodljivi fiziološki učinki – Zakaj ženske v Savdski Arabiji ne smejo šofirati« je navajal savdskega šejka po imenu Saleh Al-Lohaidan, ki je vožnjo avtomobila nerazumno povezoval s plodnostjo. Trdil je, da »medicinske raziskave kažejo, da šofiranje samodejno prizadene jajčeca ter potisne maternico navzgor. Ženske, ki redno vozijo avte, imajo otroke s kliničnimi težavami različnih stopenj.«

Med več izvrstnimi knjigami o madame de Staël priporočam Madame de Staël: The First Modern Woman avtorice Francine du Plessix Gray (Atlas and Company, 2008) ter Madame de Staël: The Dangerous Exile avtorice Angelice Gooden (Oxford University Press, 2008). Citati Goodnove so iz njene knjige.

Citati avtorice Darrin McMahon so iz njene izvrstne knjige Divine Fury: A History of Genius, Basic Books, 2013.

Veliko raziskav podpira trditve, da so napovedi na osnovi testov IQ nezanesljivi. Termanov poskus je bil le začetek. Raziskavo, opravljeno leta 2012 zunaj UK, so objavili v časniku Neuron: pri testiranju je preko spleta sodelovalo okoli 110.000 oseb, raziskovalci pa so našli najmanj tri vrste inteligence: sklepanje, spomin in govorno izražanje. Zaključili so, da noben test ne more izmeriti vseh hkrati. Primer te resnice predstavlja Richard Feynman, eden velikih genijev 20. stoletja. Genialen, izviren moški, ki je videl stvari, ki jih nikoli ni mogel videti nihče drug in ga danes primerjajo z Einsteinom. Razvozlal je uganko, zakaj je leta 1986 prišlo do nesreče Challengerja, njegov um je bil izjemno odprt in ustvarjalen. Priporočam njegove očarljive in zabavne spomine Surely You‘re Joking, Mr. Feynman! , ki prikazujejo, kako drugače od nas ostalih razmišlja pravi genij. Prejel je daleč najvišje ocene za najzahtevnejše matematične teste. Povedal pa je tudi, da je na šolskem testiranju dosegel skromnih 125 točk.

3. poglavje: Einsteinova soproga in teorija relativnosti

Čeprav sem študirala na Princetonu, pa je Einstein delal v nekaj kilometrov oddaljenem Princetonovem inštitutu za napredne raziskave.

Filozofinja in romanopiska Rebecca Newberger Goldstein se čudovito dotakne tematike o genialnosti v več njenih knjigah. Citat tukaj izvira iz leta 2016 iz njenega članka na internetni strani Edge.org. V odgovoru na vprašanje »Kaj smatrate za najzanimivejšo novico iz znanosti v zadnjem času?« je pisala o dojemanju moške in ženske genialnosti. Med drugim poudarja, da je »naša vrsta skozi vso zgodovino razsipavala človeški kapital tako, da je prezirljivo zavračala potenciale polovice svojega članstva«.

Priporočam knjigo Jo Dunkley Our Universe: An Astronomer‘s Guide (Belknap Press, 2019). Poleg tega, da je izvrsten uvod v kozmologijo, vsebuje tudi zgodbe o številnih znanstvenicah, ki so jih pogosto spregledali. »Astronomija ima posebno zgodovino o ženskah, ki so imele velik vpliv s svojimi dognanji,« mi je dejala. »Toda njihova odkritja nikoli niso postala znana zunaj ozkega kroga tega področja.«

Shirley Tilghman je bila predsednica na univerzi Princeton od 2001 do 2013. Povedala mi je, da je položaj zasedla po izglasovanju na fakulteti za znanosti kot predstavnica v raziskovalnem odboru ter je z zaupniki odbora nekaj mesecev potovala na razgovore s kandidatkami/i. Seznanili so se z njo in ugotovili, da ni potrebno nadaljevati z iskanjem. »Res mislim, da ne bi imela najmanjše možnosti za izbiro, če me med tistimi meseci ne bi dobro spoznali na osebni ravni,« je dejala.

Misli pisateljice Chimamande Ngozi Adichie so povzete iz dogodka 2012 TEDx Talk, »We Should All Be Feminists«. Iz tega je nastala knjiga z enakim naslovom, Anchor Books, 2014.

Amos Tversky je na Hebrejski univerzi Jeruzalem opravil raziskavo o podobnostih in razlikah. Tversky je sodeloval z Danielom Kahnemanom pri pomembnem delu o vedenjski ekonomiji, ki je leta 2002 prejelo Nobelovo nagrado. Žal je Tversky preminul leta 1996 pri komaj 59 letih starosti in ni mogel prejeti izjemnega priznanja. Odličen pregled njunega dela in zamisli podaja Kahnemanova knjiga Thinking, Fast and Slow (založba Farrar, Straus in Giroux, 2011).

4. poglavje: Kako je najstniška nuna naslikala Zadnjo večerjo

Dobra »ustna zgodovina« Gverilskih deklet se je avgusta 2015 pojavila v The New York Timesu: »The Guerilla Girls, after 3 Decades, Still Rattling Art World Cages«. Pripomba umetnice, ki sebe imenuje Frida Kahlo, je iz tega članka.

Vpliv moških je bil v zgodovini umetnosti tako razširjen, da v muzejih in galerijah šele zdaj začenjajo upoštevati in slaviti podobe spolov. Komičarka Hannah Gadsby v filmu Nanette (Netflix, 2018) opazi veliko golih žensk v večini muzejev. »Če obiščeš galerijo s starimi slikami, veliko dokazov priča, da ženske obstajajo že zelo dolgo – dlje od oblačil,« pravi.

Priporočam knjigo Linde Gordon Dorothea Lange: A Life Beyond Limits (W.W. Norton and Co., 2009).

Informacija o direktorju galerije Uffizi izvira iz članka v USA Today, 26. december 2017 – naslov članka je bil »In Florence They‘re Bringing the Works of Women Out of the Basement« (V Firencah iz kleti prinašajo dela žensk). Direktor Eike Schmidt namerava leta 2020 oditi iz Uffizi na Dunaj za vodenje tamkajšnjega muzeja. Morda bo tudi tam prinesel iz kleti več del žensk.

Dela Ruth Asawe so leta 2017 razstavili v galeriji David Zwirner v New Yorku. V reviji The New Yorker so 9. oktobra 2017 objavili poročilo z naslovom »Ruth Asawa Reshapes Art History«, ki ga je napisala urednica Andrea K. Scott.

Raziskava, ki sta jo opravili Claudia Goldin in Cecilia Rouse, je imela naslov »Orchestrating Impartiality: The Impact of ‚Blind‘ Auditions on Female Musicians«, ter se je pojavila v reviji American Economic Review v septembru 2000 (str. 715-741) v izdaji American Economc Association.

Navedbe izvirajo iz članka glasbenega kritika Alexa Rossa, objavljenega 31. oktobra 2016 v reviji The New Yorker pod naslovom »The Oceanic Music of Kaija Saariaho«.

5. poglavje: Zakaj so Italijanke v matematiki boljše od tebe

Irene Adler se pojavi v zgodbi »Škandal na Češkem«, prvi zgodbi iz niza zgodb »Prigode Sherlocka Holmesa«, ki so začele izhajati leta 1892.

Najobširnejšo raziskavo, ki pokaže, kaj se zgodi plačnim razredom, ko ženske vstopijo na neko področje, je naredila Paula England, Silverjeva profesorica umetnosti in znanosti ter profesorica sociologije na univerzi New York. Pregledala je podatke za obdobje od 1950 do 2000 ter ugotovila, da ko je neko področje začelo privlačiti veliko žensk, so se tam plače znižale. Upoštevala je dejavnike kot so izkušnje, izobrazba in lokacija – niso vplivali. Edina stalna spremenljivka v plačilu službe je bilo število zaposlenih žensk.

6. poglavje: Rosalind Franklin in resnica o ženskih možganih

Citat o žarkih X Rosalinde Franklin izvira od Johna Desmonda Bernala, pionirja na področju uporabe žarkov X v mikrobiologiji.

Daphna Joel je objavila veliko znanstvenih prispevkov o svojih raziskavah, vključno z analizo zgradbe človeških možganov (v sodelovanju s šestimi strokovnjaki iz Izraela in Nemčije), objavljeno 18. oktobra 2018 v Frontiers of Human Neuroscience; ter »Sex Beyond the Genitalia: The Human Brain Mosaic, objavljeno 15. decembra 2015 v PNAS ( Proceedings of the National Academy of Sciences of The United States of America). Ta znanstvena razprava je analizirala MRI posnetke več kot 1.400 možganov ter ugotovila široko prekrivanje razprostranjenosti vseh vrst možganskih celic in medsebojnih povezav.

Joel in Cordelia Fine sta napisala prispevek z naslovom »Can We Finally Stop Talking About ‚Male‘ and ‚Female‘ Brains?« – objavljen je bil 3. decembra 2018 v časopisu The New York Times.

7. poglavje: Zakaj bi se Fei-Fei Li morala znajti na naslovnici revije Vanity Fair

Fei-Fei Li je eno leto (2017 do 2018) vodila oddelek pri Googlu. Ko sva se srečali, je bila znova na Stanfordu in ni več bila povezana z Googlom. Zdaj dela kot sodirektorica v Stanford Institute for Human-Centered Artificial Intelligence (hai.stanford.edu).

Navedbe Mary Wollstonecraft so vzete iz Vindication of the Rights of Woman, prvič objavljene leta 1792. Na voljo je veliko drugih izdaj.

Navedba Carolyn Gold Heilbrun izvira iz knjige Toward a Recognition of Androgyny (Alfred A. Knopf, 1973). Priporočam tudi njeno izvrstno Writing a Woman‘s Life (W. W. Norton, 1988) ter romane, ki jih je napisala pod psevdonimom Amanda Cross ter so zabavno in razodevajoče opisovanje življenja akademske izobraženke.

8. poglavje: Astrofizičarka, ki ne potrebuje Toma Cruisa

Kot zanimiv pogled na Fany Mendelsohn in druge ženske, ki so hotele biti slišane namesto utišane, priporočam branje Jewish Women and Their Salons, objavljene pri Jewish Museum, New York, ter Yale University Press leta 2005.

O pustolovščinah Elizabeth Friedman kot dešifrantke sem izvedela v čudoviti knjigi Jasona Fagoneja The Woman Who Smashed Codes (Harper Collins, 2017).

Posvetovanje »Ženske v astronomiji«, ki ga je organizirala Meg Urry, je izdelalo listino Baltimor Charter for Women in Astronomy leta 1992.

Lera Boroditsky je svoje navdušujoče delo opisala na TEDWomen 2017 z naslovom »How Language Shapes the Way We Think«. Lakho si pogledate na internetni strani TED.

9. poglavje: Tina Landau z Broadwaya je večplastna oseba

Raziskava o netočnih ocenah mamic, kaj zmorejo njihove 11-mesečne hčerkice, izvira iz članka »Gender Bias in Mothers‘ Expectations 267 about Infant Crawling« (avtorice Emily R. Mondschein, Karen E. Adolph, Catherine S. Tamis-LeMonda) v časopisu Journal of Experimental Child Psychology, december 2000).

10. poglavje: RBG in genialnost puhastega kozlička

O kozah z imeni Ruth, Bader in Ginsburg sem brala v članku, ki ga je Jill Lepore napisala za The New Yorker »Ruth Bader Ginsburg‘s Unlikely Path to the Supreme Court« (21. oktober 2008)

11. poglavje: Gospodar teme se poskuša znebiti znanstvenic

Christia Mercer je bila prva ženska, ki ji je na univerzi Columbia uspelo pridobiti stalno profesuro na katedri za filozofijo.

Nisem omenila zgodovinarja po imenu Ernst Cassirer. V zgodnjih 1900-ih je napisal zgodovino sodobne filozofije od renesanse do Kanta, omenil pa ni nobene ženske. Nato je napisal pomembno delo o razvoju fizike, ter se nadvse potrudil, da je izpustil Émilie du Châtelet.

12. poglavje: Spopad s kompleksom Ariel-Pepelka

Predavanja Mary Beard so bila osnova za njeno izvrstno knjigo Women & Power; zal. Liveright Publishing Corp., 2017

13. poglavje: Zakaj je Oprah hotela postati lepotna kraljica

»Oprah‘s Letter to Her Younger Self« najdete na Oprah.com. Omemba Oprah kot prve milijarderke izvira iz revije Forbes.

Jill Lepore je govorila o njeni jezi zaradi karikature, ki se je hkrati z zapisom njenega razgovora za The Chronicle of Higher Education v zvezi z njeno zgodovinsko knjigo These Truths pojavila 13. novembra 2018.

Citat Kate Manne je vzet iz njene knjige Down Girl: The Logic cof Misogyny (Oxford University Press, 2017).

Deborah Rhode je razpravljala o tukajšnjih temah v svoji knjigi The Beauty Bias (Oxford University Press, 2000). Uporabila sem tudi del njenega članka v New York Timesu (18. oktober 2000) »Step, Wince, Step, Wince«.

14. poglavje: Geena Davis in težave zaradi prijaznosti

Ko sem se srečala z Daphne Koller, je imela njena firma Coursera 40 milijonov uporabnikov širom sveta, njena vrednost pa je bila ocenjena na več kot milijardo dolarjev. Povedala mi je, da še ni prejela svežnjev denarja, ker Coursera še ni bila likvidna.

Popularnost Good Girls Revolt izvira iz članka v Deadline »‘Good Girls Revolt‘ TV Series Eyes Season 2 Comeback As Its Relevance Rises« (Nellie Andreeva, 9. november 2017). Druga sezona se ni pojavila.

Število uglednih moških, ki naj bi izgubili službe zaradi #MeToo izvira iz poročila v New York Timesu (29. oktober 2018): »#MeToo Brought Down 201 Powerful Men, Nearly Half of Their Replacements Are Women« (pripravili/e Audrey Carlsen, Maya Salam, Claire Cain Miller, Denise Lu, Ash Ngu, Jugal K. Patel in Zach Wichter).

Navedba Maggie Gyllenhaal izvira iz intervjuja v britanskem časniku Independent »Maggie Gyllenhaal Interview: ‚We live in a Misogynistic World, As Much As We‘d Like to Believe Otherwise‘« (Patrick H. J. Smith, 6. marec 2019)

White Rage avtorice Carol Anderson je izšla pri Bloomsbury USA leta 2016. Osupljiv in izviren prikaz razločevanja.

15. poglavje: Frances Arnold je vedela, da ima prav (in nato je prejela Nobelovo nagrado)

Navedek Alice Waters je iz »Life‘s Work: An Interview with Alice Waters« (Alison Beard v Harvard Business Review, izdaja maj-junij 2017).

Navedki Anne Wojcicki so iz najinega osebnega pogovora in intervjuja. Podatki o Sergeyu Brinu in Parkinsonovi bolezni so iz članka v reviji Wire: »Sergey Brin‘s Search for Parkinson‘s Cure« (Thomas Goetz, 22. junij 2010). Članek tudi navaja, da je neka raziskava povezala pitje kave z zmanjšanjem tveganja za pojav Parkinsonove bolezni pri mladih moških.

17. poglavje: Zakaj je bila Sally Michel genialna slikarka, gospa Milton Avery pa ne

Navedbe Tine Fey so iz njenega govora ob sprejemu nagrade Mark Twain za ameriški humor v Kennedyjevem centru leta 2006 ter iz njene knjižne uspešnice Bossypants. Omenjena slika je z naslovnice broširane izdaje založbe Reagan Arthur / Little Brown, 2013.

Navedki Karen Uhlenbeck so iz »The Bubble Verse« (Siobhan Roberts, The New York Times, 9. april 2019).

Intervju s Sally Michel je iz Smithsonianovih arhivov ameriške umetnosti, »Oral History Interview with Sally Michel Avery, 3. november 1967«. Intervju je vodila Dorothy Seckler.

Igra Lucasa Hnatha Hillary and Clinton je imela premiero v Chicagu leta 2016, na Broadwayu pa 2019. Zgodba se dogaja leta 2006, ko se je Hillary potegovala za kandidatko demokratske stranke, toda začetek igre jo prikazuje kot osebo v nekem drugem vesolju z malo drugačno Hillary od one, ki jo poznamo kot predsedniško kandidatko.

Podatek o sodišču v Severni Karolini je iz Washington Posta: »Girls Were Forced to Wear Skirts at School to ‚Preserve Chivalry‘. So They Sued – and Won«; Kayla Epstein, 30. marec 2019.

Izjemno zanimivo raziskavo o tem, kako seksizem vpliva na naše poglede na razmnoževanje, je opravila Emily Martin: »The Egg and the Sperm: How Science Has Constructed a Romance Based on Stereotypical Male-Female Roles«, Signs, spomladi 1991, strani 485-501.

Izreden uvodnik Michelle Cottle »The Outspoken Women of the House« je bil objavljen v Časniku The New York Times 22. marca 2019.

Šesterica držav z največ prebivalci: Kitajska, Indija, ZDA, Indonezija, Brazilija in Pakistan. Tri od te šesterice držav, ki so na čelu imele ženske, so Indija (Indira Gandhi), Brazilija (Dilma Rouseff) in Pakistan (Benazir Bhutto). Moja trditev, da so ženske vodile šestdeset držav, je približna. Spisek držav z ženskami voditeljicami lahko najdete na CNN Politics: »All the Countries That Had a Woman Leader Before the U.S.« – spisek so pripravile in 28. januarja 2019 posodobile Amanda Wills, Jacque Smith in Casey Hicks. Drug vpogled v to tematiko prinaša članek iz organizacije Pew Research Center v marcu 2017: »Number of Women Leaders Around the World Has Grown, but They‘re Still a Small Group«. Navaja 56 držav z žensko na čelu vlade najmanj eno leto, v dodatnih 13 državah pa so vladale manj kot leto dni.

Karissa Bodnar je ustanovila firmo Thrive Cosmetics leta 2015 z zamislijo, da bo nudila izdelke s čistimi sestavinami ter za vsak prodan izdelek enega podarila. Leta 2019 se je pojavila na Forbesovem seznamu »America‘s Richest Self-Made Women«, za svoj trideseti rojstni dan pa je njeno podjetje podarilo 30 milijonov dolarjev v podporo ženskim zadevam.

18. poglavje: Vplivne genialne ženske spreminjajo pravila igre

Roberta Smith je umetnostna kritičarka v The New York Timesu ter prva ženska, ki je postala so-šefica tega področja. (Lepo bo, ko ne bomo več za toliko žensk dodajali vrstilnega števnika »prva«.) V svojem članku 6. junija 2019 »Last Call: MoMa‘s Closing and Changing« je Smithova omenila, da »odsotnost umetnic v prvih šestih galerijah človeku vzame sapo. Edina izjema med enolično moško prevlado je slika (ena slika), ki jo ne naslikala Sonia Delaunay-Terk.«

Upam in pričakujem, da bodo v muzeju MoMa ter drugih pomembnih muzejih kmalu nove in boljše razstave. Koz Smithova in druge/i razumejo stvari, ne moremo več pripovedovati pravih zgodb o sodobni umetnosti – ali o čemer koli drugem – brez vključevanja genialnih žensk.





Oštevilčene opombe v poglavjih



1. poglavje:

(1)	Odkritje jedrskega zlivanja je privedlo do izdelave jedrskega orožja, s katerim se je končala druga svetovna vojna. Lise Meitner ni hotela sodelovati pri izdelavi prve atomske bombe.

2. poglavje:

(1)	Tako ravnanje ni zamrlo. Različne inačice lahko slišimo pri moških, ki so odločeni zmanjševati veljavo žensk z nadzorovanjem njihovih teles.

(2)	Kuratorka Galtonove zbirke na University College v Londonu je pred kratkim zapisala, da je po preučevanju njegovih del ugotovila, kako nori so bili tisti časi.

3. poglavje:

(1)	Leta 1905, pri komaj 26 letih, je napisal tri prelomne razprave. Zaradi ene od teh razprav je leta 1921 prejel Nobelovo nagrado.

(2)	Štiri od njenih izbrank so tudi same postale predsednice kolidžev: Christina Paxson na univerzi Brown, Amy Gutmann na univerzi Pennsylvania, Maria Klawe na Haevey Mudd kolidžu, ter Valerie Smith na Swarthmore kolidžu. Anne Marie Slaughter pa je zasedala visok položaj pri Hillary Clinton ter je v svojih razpravah poudarjala potrebo po temeljitem premisleku o vlogi obeh spolov, da bi lahko oba uspevala tako poklicno kot doma. Ni kaj, lepa skupina.

(3)	Te punčke so bile zelo priljubljene in težko se jih je dobilo v trgovinah, zato so bili ljudje zanje zapraviti celo bogastvo. Takrat je e-Bay z njimi ustvarjal do 10 % prihodkov. Zdaj se jih dobi za nekaj dolarjev.

(4)	Wilsonova je doktorirala leta 1998, pred niti ne tako veliko leti. Pošteno povedano so bile redne profesure na Oxfordu in Cambridgeu takrat nredek pojav. Od takrat se je sistem spremenil.

4. poglavje:

(1)	S slepimi avdicijami so odprli prostor, tako da dirigenti niso izbirali samo svojih prijateljev in učencev, kot je bilo tedaj v navadi. Zadeva z ženskami je bil koristen stranski učinek.

5. poglavje:

(1)	Tako hitro dobiš Nobelovo nagrado samo v svetu TV. Dvanajst let neke nanizanke je zelo dolga doba, za pravo Nobelovo nagrado pa traja tudi nekaj desetletij.

6. poglavje:

(1)	Posnetke DNK, ki jih je naredila Franklinova, jima je naskrivaj posredoval njen sodelavec Maurice Wilkins, ki si je pozneje z njima delil Nobelovo nagrado. Wilkins ni bil navdušen nad Franklinovo kot sodelavko v njegovem laboratoriju na King's kolidžu, ter je bil vesel sodelovanja s falotoma iz Amerike. Resnična zgodba se je polagoma pojavila več let po smrti Franklinove (rak na jajčnikih) pri komaj 38 letih.

7. poglavje:y/ (1)	Tako kot mnogo drugih žensk v njenem času je tudi Wollstonecraftova umrla zaradi zapletov pri porodu pri komaj 38 letih. Hčerka je upoštevala mamin nasvet, da so ženske lahko uspešne. Postala je znana kot Mary Shelley in napisala znamenitega Frankensteina.

(2)	V New Yorku so si neporočene ženske včasih nadele zlat trak ter v bolnišnico prišle s prijateljem, da bi se »kvalificirale« za terapevtski splav. Človek se resnično le čudi, koliko zakonov v zvezi s splavi in rojevanjem obstaja samo zaradi kaznovanja žensk in moškega nadzorovanja njihovih teles.

(3)	Po podatkih o 193 državah v OZN samo tri države ne plačujejo porodniških dopustov: ZDA, Papua Nova Gvineja in Surinam. Morda sem sodi še nekaj otokov v Pacifiku, ampak tam imajo vsaj lepe razglede.

8. poglavje:

(1)	Na pamet je odigrala Bachove preludije št. 24, »Dobro uglašeni klavir«.

(2)	Tudi angleški člen »the« se spremeni, tako da da le uporabljajo za moške samostalnike, la pa za ženske. Tudi pridevniki se morajo skladati s spolom. Na srečo je člen v množini vedno les, tako da enostavno naročite les croisants.

9. poglavje:

(1)	Tudi Tina Fey je imela obute ravne čevlje. Pravzaprav so imele vse udeleženke omizja obute take čevlje. Misli si, kar hočeš.

(2)	Tista leta so ljudje še brali revije in jih kupovali v kioskih. Čudaško, kajne?

(3)	Gray je doktoriral z dopisnim tečajem na neakreditirani Columbia Pacific University, ki so jo nekaj let pozneje zaprli. Šola je bila znana po tem, da ni dosegala potrebnih akademskih standardov za pridobivanje doktorskega naziva.

11. poglavje:

(1)	Pulzarji so vrsta nevtronskih zvezd, ki žarčijo elektromagnetno valovanje. Zdaj jih uporabljajo pri sestavljanju zemljevidov vesolja, oddaljenega svetlobna leta. Bili so tudi ključni za preverjanje Einsteinove teorije relativnosti.

(2)	Vse pisateljice vam bodo povedale, da se moške še vedno smatra za »prave« pisatelje (angl. writers), one so zgolj »ženski pisatelji« (angl. women writers).

13. poglavje:

(1)	Wilde tudi moških ni posebej spoštoval. Dejal je, da »predstavljajo zmagoslavje uma nad moralo«.

(2)	Trump je napadel celo nedvomno lepo manekenko Heidi Klum! Ta ga je preprosto odpravila z nasmehom.

(3)	Ženske, ki nosijo čevlje z visokimi petami, trdijo, da se počutijo povsem udobno. Lahko vam povem, da lažejo.

15. poglavje:

(1)	Njegova mati je imela Parkinsona, tako da ni bil popolnoma presenečen. Analiziranje DNK je zanimiv način za pogovor o zgodovini družine. Predvideva se, da mutacija njegovega gena LRRK2 poveča tveganje za pojav te bolezni iz 1 odstotka na 30 do 75 % pri ljudeh s takim genom. Če pogovor nanese na to temo, Brin pravi, da so njegove možnosti 50 : 50.

(2)	Tudi moja otroka sta imela opraviti z mamo, ki je bila neprizanesljiva urednica. Povedala sem jima Anino zgodbo v upanju, da bodo moji rdeči popravki vsaj malo zaslužni za njuno vztrajnost in genialnost.

16. poglavje:

(1)	Lauterjeva je začela WIN z matematičarkama Rachel Pries iz Colorado State univerze ter Renate Scheidler z univerze Calgary. Lauterjeva trdno verjame v sodelovanje – dvakrat me je poklicala, da sem ji zagotovila omembo sodelavk pri projektu.

17. poglavje:

(1)	Zaorala je ledino na področju geometrijske analize, njeno delo pa je bilo osredotočeno na najmanjše mehurčke milnih mehurčkov. Bolj podrobno vam tega področja ne znam opisati, vabim pa vas k prebiranju na medmrežju.

O avtorici

Janice Kaplan je bila zelo uspešna kot urednica revije, TV producentka, pisateljica in novinarka. Nekdanja glavna urednica revije Parade je tudi avtorica ali soavtorica štirinajstih knjig, vključno z New York Times uspešnicama The Gratitude Diaries in I'll See You Again. Živi v New Yorku in Kentu, Connecticut.