145 Glasnik SED 59|2 2019 Društvene strani Ana Sarah Lunaček Brumen* Dnevi etnografskega filma so letos kot mednarodni festi- val etnografskega filma (od leta 2015 je na sporedu vsa- ko drugo leto, v vmesnih letih pa ga sestavljajo posebni dogodki, kot so retrospektive in posveti) potekali med 3. in 9. marcem. Dan prej so v Slovenskem etnografskem muzeju podelili Plaketo Nika Kureta; za svoje zasluge na področju vizualne antropologije in etnografskega filma jo je prejela Nadja Valentinčič Furlan. Kot je med drugim v predstavitvi nagrajenke zapisal Naško Križnar (Spletni vir 1), je bila Nadja Valentinčič Furlan prva, ki je imela mo- žnost, predvsem pa željo in voljo, da se na tem področju izobražuje v Sloveniji. Vsekakor brez neopisljive osebne predanosti ne bi bilo mogoče, da bi kot prva v svojo di- plomo kot komplementarni del vključila film, kot sestavni del etnografskih razstav pa utemeljila in sama prispeva- la raznovrstne oblike avdiovizualij. Kot prva kustodinja za etnografski film v Slovenskem etnografskem muzeju je iskala pomen in obliko videa ob vpisu enot v Register nesnovne kulturne dediščine. Na temo vizualne antropo- logije in etnografskega filma je uredila dve monografiji, posveča se ji tudi v svoji doktorski raziskavi. Kot avtorica, snemalka, montažerka ali vse v eni osebi je sodelovala pri številnih etnografskih filmih in avdiovizualnih zapisih, če omenim le del njenih dosežkov. Med drugim je začela tudi Etnovideo maraton, ki je prerasel v Dneve etnografskega filma, pri katerih je sodelovala do leta 2016. Dneve etnografskega filma smo preoblikovali v dva različ- na dogodka, namenjena vizualni etnografiji; prvi je v se- minarski obliki in dopušča možnost razprav ob odlomkih iz filma ali fokusirane domače in regionalne filmske semi- narje, medtem ko je drugi, mednarodni festival, vsako dru- go leto posvečen akademski in širši publiki. Mednarodni festival je v zadnjih dveh »izdajah« potekal v Slovenski kinoteki, da bi poleg akademskega in strokovnega privabil tudi širše občinstvo, pa tudi zato, ker si je filme tam mogo- če ogledati v filmski projekcijski dvorani. Tako kot vedno doslej je bilo tudi letos bistveno, da se festivala udeleži čim več avtorjev, s katerimi po projekcijah sledijo poglo- bljeni pogovori. Neformalna druženja v festivalskih dneh ustvarjajo prizorišče izmenjave izkušenj in pogledov. Le- tos se je festivala udeležilo kar sedem avtorjev oz. avtoric. Da postaja festival vse bolj opažen tudi v mednarodnem prostoru, kaže tudi 400 prispelih filmov, kar pa programski skupini oziroma selektorjem festivala, Mihi Pečetu, Našku Križnarju in Manci Filak, ni olajšalo dela. Kot pravijo, pa kljub velikemu številu filmov ni veliko takih, ki bi sledili uveljavljenim pristopom etnografskega filma, se pravi podlagi v etnografski raziskavi in v ude- leženi observacijski kameri, ki si prizadeva podati stali- šča protagonistov. Precej filmov je zanimivih prav zato, ker iščejo drugačne načine snemanja in nove izzive pri predstavljanju vsakdanjega življenja v zelo različnih raz- merah in raznovrstnih vrednostnih sistemih na različnih delih sveta. Na DEF-u se tako predstavljajo filmi s skoraj vseh celin z najrazličnejšimi temami, kot so spremembe življenjskih razmer v staroselskih skupnostih, prilagodi- tev na izredne vojne razmere, novodobne virtualne, new age in začasne skupnosti, etična vprašanja raziskovanja, sodoben pomen ljudskih pesnitev … Za ponazoritev v na- daljevanju na kratko predstavljam predvajane filme (glej Spletni vir 2). Če bi imel festival nagrado občinstva, bi jo skoraj gotovo dobil otvoritveni film Dežela ljubezni (Armastuse maa). Naslov je poetična oznaka glavnega protagonista za ob- močje, kjer se med parjenjem zbirajo severni jeleni. Jurij Vella, nenetski pesnik in lovec, želi ohraniti način življenja svojih prednikov in zato vztraja pri reji severnih jelov in polnomadskem življenju v tajgi Zahodne Sibirije. S poe- zijo in z beleženjem kršitev uslužbencev naftne korpora- cije Lukoil ter iskanjem mednarodnih povezav se bojuje proti prisvajanju zemlje. Naftne vrtine, naftovodi in lovski pohodi uslužbencev ovirajo ritem in poti severnih jelenov ter motijo njihov mir. Liivo Niglas, mojster etnografskega filma mlajše generacije, od blizu spremlja glavnega pro- tagonista v njegovem boju, od tajge in daritve duhovom do branja pesmi v Parizu. Film dokazuje, da etnografski film z dolgotrajnim bližnjim spremljanjem protagonista omogoča tako umestitev v kontekst kot identifikacijo gle- dalcev. K temu seveda prispevata Jurijeva simpatičnost in odnos, ki ga vzpostavita z Liivom. Avtor, katerega film Itelmenske zgodbe smo gledali na DEF-u 2012, se tokrat projekcije žal ni mogel udeležiti. Med gosti sta bila ves čas prisotna tudi Peter Biella in Leo- nard Kamerling, starosti etnografskega filma, Biella z apli- kativnimi pristopi in Kamerling s sodelujočimi filmskimi projekti, ki jih na Aljaski snema že od konca 70. let. Biella poučuje na državni univerzi v San Franciscu, Kamerling pa v Muzeju severa Univerze na Aljaski skrbi za ohranja- nje in dostop do spominov staroselskih skupnosti na fil- mu; nedavno je začel poučevati tudi v Trømsu (Norveška). * Ana Sarah Lunaček Brumen, dr. etnologije in kulturne antropologije, docentka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropo- logijo, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana; sarah.lunacek@ff.uni-lj.si. DNEVI ETNOGRAFSKEGA FILMA 2019 Ljubljana, 3.–9. marec 2019 Glasnik SED 59|2 2019 146 Društvene strani Ana Sarah Lunaček Brumen Oba sta sodelovala pri prikazanem filmu Changa ponovno (Changa revisted), zanimivem zlasti zaradi pogleda v pre- teklost in prikaza sprememb v skupnosti Masajev. V uvo- dnem delu skozi črno-bele fotografije in zvočne posnetke s terenskega dela Petra Bielle pred 30 leti povežemo osebe iz filma z njihovo podobo v mladosti. Te fotografije sta prinesla družini, pri kateri je takrat Biella raziskoval. Film- ski posnetki sedanjosti tako poudarijo spremembe, ki so se zgodile zaradi pritiskov vlade po stalnem naseljevanju v vaseh. Toretova družina je medtem izgubila svoje boga- stvo, njihove črede so namreč zdesetkale bolezni. Toreto si prizadeva, da bi se iz revščine izvlekel s pridelovanjem koruze, njegov sin in ena od žena pa medtem iščeta pri- ložnosti v mestu. Tudi sedaj posneti filmski material sta avtorja ponudila skupnostim Masajev v vaseh in mestih; ti jih lahko uporabijo za pogovore v skupinah in pri iskanju rešitev iz nastalih stisk. Na drug način je Lisbet Holtedahl več let (1997–2001) spremljala razmerja v poligini družini na severu Kame- runa. Ker je pri svojih terenskih raziskavah uporabljala kamero, je tako nastalo več filmov s časovno globino. V filmu Elhajji in njegove žene je v središču pozornosti El- hajji Ibrahim, islamski učenjak in sodnik sultanata Nga- oundédé. Prikazani film Žene (Wifes), ki ga je Lisbeth Hotendahl zmontirala leta 2015, se osredotoča na njegove tedanje štiri žene, predvsem na prvi dve, ki sta bili z Lisbet v prijateljskih odnosih. Elhadjjiju, ki ga stalno obiskuje- jo drugi učenjaki, počasi pešajo moči. Iskreni pogovori z družinskimi člani prikažejo ambivalentnost sobivanja v poligini družini in zapleteno hierarhijo odnosov. Gledalec spozna skrbi Elhajjija in njegovih žena, vlogo prve žene in njen negotovi položaj, ker ni rodila veliko otrok, prila- goditve in nujnost pragmatizma žena ter nakaže posledice razpada gospodinjstva po patriarhovi smrti. Lisbet Holte- dahl in njeno delo je predstavil njen dolgoletni prijatelj in sodelavec Peter Crawford, ki je že dolgo povezan z vizu- alno antropologijo v Sloveniji. Vloga Lisbet Holetedahl na severu Kameruna je pomembna tudi zato, ker je tam vzpostavila program vizualne antropologije. Tudi film Yen Ching (Yen Ching) odlikuje daljše spremljanje družinske drame v ozadju kitajske restavracije v Združenih državah Amerike. Avtor Yinan Wang, kitajski filmar, ki je pred tem sodeloval v projektih dokumentiranja kulturne de- diščine na Kitajskem, je tokrat v observacijskem slogu po- snel intimni portret družine, v katerem v ospredje postavlja protagoniste in se zato ne razlikuje od etnografskih filmov. Osredotoča se predvsem na očeta, ki nenehno gara, da bi postavil na noge družinsko restavracijo. Žena si prizadeva, da bi mu sledila, čeprav ima diametralno nasproten značaj, ki ne dopušča hitrosti. Sinova očetu ne želita slediti v dru- žinskem podjetništvu in v najstniških letih iščeta lastne poti. Da bi avtorju filma Teorija sreče (The Theory of Happi- nes) Gragoryju Ganu dovolili snemanje filma v skupnosti s svojevrstno ideologijo, ki si s pomočjo dela, poezije, ma- tematičnih izračunov in odrekanja prizadeva za univerzal- no srečo, se jim mora vsaj začasno priključiti. Jedrne člane oziroma pretežno članice je v 80. letih rekrutiral zdaj že po- kojni guru; člani oziroma članice ostajajo privrženci guruja tudi po njegovi smrti. Čeprav se redko nasmehnejo, zatr- jujejo, da so na pravi poti. Poleg poglobitve v motivacijo in doslednost udeleženih v skupnosti avtor seveda opaža tudi hierarhizacijo in igre nadvlade. Ohranja kritičen odnos do vzpostavljenih pravil in ravnanja s tistimi v podrejenem položaju; ta odnos omogoča tako vpogled v stališča vodij te novodobne skupnosti kot tistih, ki so iz ekonomskih ra- zlogov zanje prisiljeni delati. Avtor sam je vse bolj vpleten, in to do te mere, da ga občutek krivde zaradi nesreče skoraj povleče v kolesje tega zaprtega sveta, ki mu je le s težavo Nadja Valentinčič Furlan, prejemnica Plakete Nika Kureta (foto: Igor Lapajne, 5. 3. 2019). Manca Filak v pogovoru z Gregoryjem Ganom (foto: Žiga Gorišek, 8.3. 2019). Glasnik SED 59|2 2019 147 Društvene strani Ana Sarah Lunaček Brumen ubežal. Njegova izkušnja skupaj s filmom, ki vključuje pre - cej samorefleksivnih prizorov, priča o tveganosti terenskega dela v skupinah, ki jim raziskovalec ne želi zares pripadati, a te to zahtevajo. Če želi razumeti način njihovega delova- nja, notranja protislovja in kaj jim pomeni lastna ideologija, se tveganju ne more izogniti. Bolj etično problematičen je film Sodobna džungla (La sel- va negra) Charlesa Fairbanksa in Saula Kuka, ki naj bi kri- tično prikazal vpade filmarjev, antropologov in derivatov potrošništva v staroselske skupnosti ter nastale osebne situ- acije, v katerih se znajdejo nekateri ekonomsko obubožani ljudje v Chiapasu. Ko glavni protagonist izve, da je bolan, se skuša zdraviti tako na tradicionalen kot sodoben način, pri tem pa postane žrtev prodajalcev čudežnih novodobnih zdravil. Kamera je vsiljivo senzorna, ne da bi bilo iz filma razvidno, s kakšnim namenom. Sčasoma lahko sklepamo, da gre v bistvu za igrani film, posnet na dokumentaren na- čin, ki vpleta sanje, le da s tem ne dosega magično-reali- stičnih učinkov, ampak zmedo. Gledalec ne more vedeti, kaj je dogovorjena igra in kaj so naključni dogodki, pred- vsem pa je vprašljiva vloga protagonista filma – s čim se je strinjal in zakaj, je kaj od tega tudi sam predlagal, kako je sodeloval z avtorjema in kaj zanj pomeni končni izdelek. Tako brez udeležbe avtorjev ostajata odprti vprašanji, ali avtorja z namerno provokacijo presegata etične meje odno- sa s protagonistom z njegovim zavestnim privoljenjem ali brez njega in kaj ima ta od tega, če ni morda igralec. Jasni nista niti vlogi obeh avtorjev. Za tovrstni film bi morala av- torja razlago podati na samih projekcijah. Nekateri predvajani filmi iščejo nove načine in možnosti uporabe kamere in predstavitve problematike. Tak je film Kamelja dirka (Camel Race) Isabelle Carbonell. Isto kame- ljo dirko si po vrsti ogledamo s štirih perspektiv. Najprej iz avtomobila, kjer ugotovimo, da moški poleg voznika spodbuja kamelo. To nam postane povsem jasno v četrtem posnetku, ki ga spremljamo s hrbta kamele, kjer je namešče - na kamera, slišimo pa tudi spodbudne vzklike iz oddajnika. Preostala dva pogleda od zunaj enkrat spremljata kamele, drugič pa avtomobile, ki spremljajo dirko. Film brez inter- vjujev pušča odprto interpretacijo, za katero se zdi, da je predvsem na strani kamel, ali pa se le poigrava z različnimi vidiki kamere. Jón Bjarki Magnusson išče obliko videa, s katero bi predstavil skupnosti, ki nastajajo v virtualnem sve- tu videoigric. V videu Niti asteroidi niso sami (Even Aste- roids are not Alone) je vizualna in zvočna podlaga virtualno okolje igrice, medtem ko poslušamo intervjuje z uporabniki in uporabnicami, ki se v tem svetu srečujejo. Na drugi strani pa so nekateri filmi namenjeni predvsem dokumentaciji in so pomembni za stroko in skupnost, v kateri so bili posneti. Film Nenavadna svatba: Poročne navade in modernost na višavjih Papue Nove Gvineje (An Extraordinary Wedding: Marriage and Modernity in Highlands, Papua New Guniea) je namenjen predvsem ožjemu strokovnemu občinstvu in tistim, ki jih zanima- jo podrobnosti poročnih izmenjav na Papui Novi Gvine- ji. Daniela Vávrová, sicer izjemna etnografska filmarka, avtorica nagrajenih etnografskih filmov (Enet Yapai: An Ambonwari girl; Skin has Eyes and Ears: Audio Visual Ethnography in a Sepik Society), je bila pri sodelovanju z antropologinjo Rosito Henry tu zgolj v vlogi občasne sne- malke in montažerke. Film je pomemben kot dokument sprememb v poročnih praksah in mnenjih udeleženih v hi- tro spreminjajočih se družbah na Papui Novi Gvineji. Za strokovnjake je zanimiv tudi film Pesmi za duše (Ánimas, Los cantadores de Arbejales) zaradi avdiovizualnega za- pisa večglasnega petja in prostorov uprizarjanja. Prikazuje način petja in obenem prizorišča vaj in nastopov pevcev pesmi za duše v vicah na Kanarskih otokih, kjer so eni zadnjih tovrstnih pevskih redov. Največ medijske pozornosti je bil deležen film Po molit- vah (After Prayers) italijanskega antropologa Simone- ja Mestronija. Za etnografsko raziskavo v Kašmirju se je najprej naučil rezbariti in tako počasi vstopal v odno- se in zgodbe ljudi, ki že desetletja živijo na konfliktnem območju. Namerno v filmu ni želel uporabljati klasičnih pristopov etnografskega filma, ampak avtorski dokumen- tarno-eksperimentalni pristop, ki mu je omogočil na fra- gmentaren način soočiti zgodbe ljudi, podobe njihovih vsakdanjih dejavnosti in prizore medijskega poročanja. Avtor pojasnjuje, da je fragmentarni način bližje izkušnji življenja, ki se zaradi vojne nenehno sooča s smrtjo. Nek- do, ki bi bil, ker se je bojeval v Afganistanu, za klišejski pogled terorist, se prepričljivo identificira kot borec za svobodo, ki je žrtvoval svoje oči v boju in se zato nikoli ni mogel poročiti. Še bolj boleča je zgodba o materi, katere otrok se ni nikoli vrnil domov, ker ga je, kot mnogo drugih otrok, med igro s prijatelji ubila granata. Razdelana podoba absurdnosti vojn je tudi avtorefleksiven dokumentarec Kot rosa na soncu (Like Dew in the Sun) rež- iserja Petra Entella, ki se vrača na Krim, od koder so njegovi predniki zbežali pred stoletjem. Iskanje korenin je iztočni- ca za spust v zgodovino krajev, kjer so si sledile vojne in prisilne selitve Judov, Tatarov in drugih ljudstev, nasilje, ki ga hrani nacionalizem, pa se nadaljuje. Obišče obe strani sočasne fronte, ukrajinske lojaliste in proruske separatiste, kjer se prek pogovorov z vojaki in ilustrativnih posnetkov s kanala YouTube pokaže, da so mladi moški ujeti v konflik - tu, za katerega si niso želeli, da bi skalil njihova življenja, a kljub temu v njem z vso brutalnostjo sodelujejo. Filmarji so zlasti pohvalili film Da Hilsook Wedeen (Da Hilsook Wedeen) študentke Hope Strickland, ker je iznašla način, kako predstaviti povezavo med folklornimi pripo- vedmi Šetlandskih otokov, sodobnim pripovedovanjem in identifikacijo sodobne mladenke z otoki in njihovim izročilom. Njena pripoved pesmi o pretekli izgubi je ta- ko doživeta, kot bi od takrat ne minilo že več kot stoletje. Mistični dogodki se zdijo resnični, resnična pokrajina pa veččasna. Avtorica je sledila svojemu osnovnemu zani- Glasnik SED 59|2 2019 148 Društvene strani Ana Sarah Lunaček Brumen manju, ženski perspektivi, a obenem ni prikrila pomena regionalne identifikacije glavne protagonistke. Inovativni slog je tu v sozvočju z različnimi plastmi raziskave, ki jih uspešno in razvidno poveže. Kot že večkrat se je tudi to- krat izkazalo, da so pri vpeljavi novih pristopov študentski filmi lahko najuspešnejši, če le upoštevajo gledalca. Bolj klasičen, a kljub temu odličen je film študentke Tie Grøn Obrazi Divjine (Faces of the Wilderness). Nekaj mesecev je preživela v gorskem bivaku na severu Finske in se po- govarjala z mimoidočimi pohodniki na saneh in smučeh, med njimi s športnim jadralcem, z ribiči, obmejnim polici- stom, s sestrami, parom, ki je na bivaku pripravil poročno slovesnost … Za vse je ta gorski kraj pomemben zaradi možnosti umika iz vsakdanjosti in nenehne želje po vrača- nju. Razen za domačina, ki ga obiskovalci sicer ne motijo, a ima svoje skrbi z jeleni. Med študentskimi filmi je Miroslav Stambolsky za svojo končno nalogo v filmu Disertacija (Dissertation) posnel prijateljico, ki piše diplomo iz rabe glasbe na protestih. Prikazati želi predvsem izkustveno stran raziskovanja in tudi samega pisanja. Film Na razpotju (Kahan Ka Raa- sta), ki ga je Savyasachi Anju Pabira posnel v odmaknjeni vasici himalajskega gorovja Uttarakhand, z nekaj protago- nisti nakaže ritme vsakdanjega življenja, obenem pa odpre problematiko posegov vlade z zavarovanimi območji v krajih brez dostopa do kakršnekoli infrastrukture. Kljub nekoliko neobičajnim izbiram v montaži je film dragocen dokument tradicionalnega načina življenja, zlasti se pribli- ža mladi vaščanki, ki pokaže svojo moč odločanja. Popol- noma na drugem koncu sveta se s spremembami in posegi v urbanem evropskem okolju ukvarja Lotte Haase v filmu Pristanišče preteklosti (Haven van het Verleden). Posveti se pozabljeni mestni četrti, ki jo mestna uprava namerava izbrisati z zemljevida z namenom novih projektov. Veliko oseb, ki so tu našle smisel svojega življenja, bo tako izgu- bilo prostore delovanja. Letošnji DEF je pokazal širok razpon etnografskih filmov, in to tako geografsko kot po pristopih. Uveljavljene pri- stope dopolnjujejo temam in interesom raziskav prilagoje- ni eksperimenti, v katerih bi bilo težko začrtati mejo med etnografskim in dokumentarnim filmom. Bolj ključno je, da je mogoče razpravljati o odnosu med etnografijo, fil- mom in raziskovanjem ter da filmi odpirajo za protagoni- ste pomembne teme in predstavljajo njihovo perspektivo. Obenem ti filmi omogočajo gledalcem in gledalkam, da se vživijo v ljudi, ki se s težavami in z veseljem po vsem sve- tu soočajo z zelo različnimi situacijami, ki jih zaznamujeta regionalni kontekst in globalizacija. Močna prisotnost nordijskih vizualnih antropologov in njihovih filmov se je lepo ujemala s predavanjem Petra Crawforda, profesorja vizualne antropologije na Univerzi v Trømsu (Arktična univerza na Norveškem). Predava- nje o nordijski vizualni antropologiji z naslovom 'Muha v nordijskem očesu: Etnografski film, antropologija in No- rdijska zveza za antropološki film' je podprl s številnimi odlomki. Nordijsko območje je z delom Asena Balikcija v Kanadi in na Aljaski v vizualni antropologiji prisotno že od samega začetka; zdaj se ponovno povezujejo tudi s kolegi iz Sibirije. Obenem skandinavski vizualni antro- pologi delujejo po vsem svetu. Peter Crawford je že dol- go povezan z vizualno antropologijo v Sloveniji, saj je bil gostujoči mentor pri Našku Križnarju na poletnih šolah v Novi Gorici. Magistrski program v Trømsu, kjer pou- čujeta Crawford in od nedavnega tudi Kamerling, z no- vim zagonom nudi spodbudno okolje novim generacijam etnografskih filmarjev in filmark, ki med drugim na novo vzpostavljajo uspešne povezave s televizijo. NAFA (Nor- dic Anthropological Film Association) je ena ključnih or- ganizacij v vizualni etnografiji. Letošnji festival je torej ponovno dokazal, da ima vizualna etnografija in antropologija velik razpon in možnosti, tako glede tem in lokacij kot pristopov. Leta 2020 bodo Dnevi etnografskega filma potekali kot posvet s filmskimi od- lomki o rabi avdiovizualij v raziskavah, dokumentaciji in predstavitvah v etnologiji in antropologiji. Marca 2021 pa bo spet priložnost, da se seznanimo z jagodnim izborom mednarodne produkcije. Spletni viri Spletni vir 1: KRIŽNAR, Naško: Plaketa Nika Kureta 2019; http://www.def.si/plaketa-nika-kureta-2019/, 26. 8. 2019. Spletni vir 2: Izbrani filmi; http://www.def.si/izbrani-filmi/?frm- -page-6880=1, 26. 8. 2019.