Na Triglav.
V četrtek, dne 18. avgusta t. 1., smo se odpeljali na kolesih na Gorenjsko oče, brat in moja malenkost. Blizu Žirovnice mi je počilo kolo. Ko smo ga zakrpali. smo se napotili dalje. V Žirovnici rai je počilo drugič. Poizkusili smo ga ponovno zakr-pati. a ni šlo. Sklenili smo tedaj. da pu-stimo kolesa v hotelu g. Kunaverja in po-čakamo večernega vlaka, da nas potegne na Dovje. Naš namen je bil obiskati Tri-glav, nazaj grede pa vzeti s seboi kolesa. Seveda bi morali prekiniti vožnjo v Zi-rovnici. K sreči pa &mo srečali prijaznega gospoda znanca očetoveKa, ki je bil v Žirovnici na počitnicah. Ta gospod se je takoj ponudil, da bo oddal naša kolesa v soboto zvečer na vlak. Rade volie smo sorejeli njegovo ponudbo. nakar smo se -ob pol 21. odipeljali v Dovje.
Prišedši na Dovje. smo se takoj na-potili v Vrata. Dospeli smo v vrata ob 1. zjutraj, nakar smo odšli počivat. Ob pol 9. doipoldne se na^otimo čez Prag na
Kredarico. Nekaj časa smo hodili do pro-du. potem pa raed grmičevjem. Šli smo tudi čez sneg. Preplezali smo okolo 15 m visoko steno. Od tam je bila pot samo po skalah. zadnji del pa samo po snegu. V Triglavskem domu smo kosili. Potem smo se odpravili na Mali Triglav. Vsa pot je bila nabita s klini. Dalje se nismo u^ali, ker je bil hud veter. Na Malem Trislavu si skuhamo čaj, potem pa se zopet odpra-vimo na Kredarico. Neki gospod. ki je šel z nami. je zavil po drugi poti v Aleksan-drovo kočo.
Drugega dne je začelo snežiti. Čakali smo do oipoldne. Ker se vreme ni izbolj-šalo. odidemo ob 1. sami proti Staničevi koči. Hodili smo nekaj časa do snecu, a ker je bila megla. smo zgrešili pot. Morali smo se vrniti na Kredarico. Tam ie oskrb-nik ravno hotel oditi v Staničevo kočo. Odšli smo z njim točno ob 15. Pri Staniče-vi koči smo se poslovili, nakar smo jo ubrali v teku navzdol čez Kot. Hoteli smo uamreč  še ujeti  vlak,  ki   odide  ob   18.  z
193
Dovjega. Leteli smo tako. da še klinov nismo zapazili. Prišli smo do jako naras-lega potoka. ker je zapadel sneg. ki se je začel tajati. Dobre četrt ure smo se za-mudili z iskahjem kake skale y potaku. da bi prišli čezenj. Naposled si je oče slekel črevlje ter naju prenesel. Hiteli smo na-prej, kar nam voda zopet zapre pot. Toda sedaj se nismo več obotavljali. ampak smo ]o kot pravi Sokoli preskočili. Drveli smo naprej. Spotoma smo srečali dva dr-varja, prvi je sekal, drugi pa vozil drva. Vprašali smo ju, če bomo še ujeli vlak, nakar sta odgovorila, da ga lahko še uja-memo, če bi vso pot leteli. Ko smo od-daleč ugledali Dovje, srečamo nekega Srba, ki nam je rekel, da ne pridemo pra-vočasno do vlaka. Pokazal nam ie bliž-njico. Mi smo jo seveda udarili po bliž-niici ter srečno priSli do vlaka. ki nas je potegnil v Ljubljano. Rabili smo od Kre-darice do Dovjega ravno 3 in doI ure. dočim rabijo drugi turisti 7 ur. Prišli bi pa še četrt ure poprej. če bi se ne zamu-dili z iskanjem prehoda čez potok v Kotu.
Stanko Bonač