AR
2oo8/2
Arhitektura, raziskave
Architecture, Research
AR
Arhitektura, raziskave
Architecture, Research
2008/2
Fakulteta za arhitekturo
Inštitut za arhitekturo in prostor
Ljubljana 2008
AR
Arhitektura, raziskave / Architecture, Research
Fakulteta za arhitekturo
Inštitut za arhitekturo in prostor
ISSN 1580-5573
ISSN 1581-6974 (internet)
http://www.fa.uni-lj.si/default.asp?id=2577
revija izhaja dvakrat letno / published twice a year
urednik / editor
Borut Juvanec
regionalna urednika / regional editors
Grigor Doytchinov, Avstrija
Lenko Pleština, Hrvaška
uredniški odbor / editorial board
prof dr Vladimir Brezar
prof dr Peter Fister
prof dr Borut Juvanec, urednik / editor
prof dr Igor Kalčič
doc dr Ljubo Lah
znanstveni svet / scientific council
prof dr Paul Oliver, Oxford
prof Christian Lassure, Pariz
prof Enzo d'Angelo, Firence
recenzentski svet / supervising council
dr Kaliopa Dimitrovska Andrews
akademik dr Igor Grabec
dr Hasso Hohmann, Gradec
mag Peter Gabrijelčič, dekan FA
tehnični urednik / technical editor
dr Domen Zupančič
prelom / setting
Urša Kokovnik
lektoriranje, slovenščina / proofreading, Slovenian
Karmen Sluga
prevodi, angleščina / translations, English
Milan Stepanovič, Studio PHI d.o.o.
klasifikacija / classification
Doris Dekleva-Smrekar, CTK
uredništvo AR / AR editing
Fakulteta za arhitekturo
Zoisova 12
1000 Ljubljana
Slovenija
urednistvo.ar@fa.uni-lj.si
naročanje / subscription
cena številke je 17,60 EUR / price per issue 17,60 EUR
za študente 10,60 EUR / student price 10,60 EUR
revija je vpisana v razvid medijev pri MK pod številko 50
revija je indeksirana: Cobiss, ICONDA
za vsebino člankov odgovarjajo avtorji / authors are responsible for their articles
revijo sofinancirata / cofinanced
ARRS, Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS
Ministrstvo za šolstvo in šport
tisk / printing
Tiskarna Pleško
© AR, Arhitektura raziskave, Architecture Research
Ljubljana 2008
Vsebina / Contents
Uvodnik / Editorial
V spomin / In memoriam
Članki / Articles
1
3
7
8
Peter Fister
Prihodnost arhitekture kot kulturne dediščine? /
The future of architecture as architectural heritage?
Borut Juvanec	14
Skladen razvoj med teorijo in odnosi /
A harmonious development between theory and relations
Alenka Fikfak	24
Načrtovane zasnove v slovenskem izvenmestnem okolju /
Planned designs in the slovene out of city environment
Stojan Skalicky	32
Mestni arhitekt in arhitektura mesta /
The city architect and city architecture
Martina Lipnik	38
Prostorsko - urbanistično načrtovanje in arhitektura /
Urban spatial planning and architecture
Jožka Hegler	42
Stanovanja so osnova blagostanja družbe /
Housing is the basis of public welfare
Biljana Arandjelović	48
Glavni problemi novega urbanizma Beograda /
The main problems in the new urban age of Belgrade
Ljubo Lah	56
Grožnja satelitskih naselij na Krasu - Analiza predloga
sprememb in dopolnitev prostorskega akta Občine
Sežana/
Analysis of the proposed modifications and
amendments to the spatial planning document ofthe
municipality of Sežana
Domen Zupančič	62
Šetarova, naselje ob robu prostorskega razvoja/
A village on the fringes of a development
Beatriz Tomšič Čerkez in Evros Alexandrou	72
Primerjava različnih prostorov tradicionalne arhitekture /
A comparison of different spaces in traditional
architecture
Tadeja Zupančič, Špela Verovšek	78
Kategorizacija prometnih kazalcev za komunikacijo s
splošno javnostjo /
Categorisation of traffic indicators for communicating
with the general public
Tomaž Novljan	86
Svetlobno degradirani arhitekturni ambienti /
Architectural ambiences degraded by illumination
Problematika / Problematics
Ljubo Lah
Arhitekturni in prostorski razvoj Krasa
Ohranitev kraške krajine kot razvojne
priložnosti Krasa
Oglasi / Advertisements
93
94
97
Editorial
Architecture is a discipline concerned with spatial management. Spatial management is not
just a matter of sweeping up and maintenance, even though they are not unimportant; above
all, it is designing. It means designing in a space constituted by a landscape, by a building
and, finally, by a detail. The fact we architects are loath to hear is that bad solutions are not
always attributable to contractors, but to lousy architecture', to design. Architecture is a system
ofrequirements, possibilities and capabilities. And ifa designer is unfamiliar with the contractor
and the conditions in which the architecture is to be realised, the resulting outcome will be
questionable. Certainly, even the best of designs cannot be realised anywhere, any time, and
in any conditions. This is why the stage of conception is so important, because it puts wishes
within realistic frameworks. These frameworks are of a theoretical and practical nature, and
they always place restrictions on an architect's thoughts - theoretically speaking, for the good of
all. This is why thoughts about the future are the most important. Carrying out these thoughts
means planning, within legal frameworks, of course.
But politics, too, in making laws, must take into account as many opinions and views as
possible, including those of architects.
It is easy to say: let good architecture be built. Is anybody against?
But it is most difficult to estimate the road behind and realisations made within the given
frameworks, bristling with deviations and distortions.
This is the why this number of AR, Architecture, researches - as it is about architecture
and research, primarily in planning, arranging, implementing, estimating. Well, spatial
management.
Peter Fister in his article THE FUTURE OFARCHITECTUREAS ARCHITECTURAL
HERITAGE? investigates and analyses negative as well as positive patterns and compares them
with contemporary methodological and expert guidelines. The outcome shows that in Slovenia
the time has come, because of the incomprehension of the real significance of the identity of
architecturalheritage, when the country may become apattern for its systematic destruction. Today,
in many other places in the world, too, money has asserted itselfas the only way ofvaluing cultural
heritage, especially of its unacknowledged part. Therefore, a listed monument or architecture as
part ofcultural heritage is primarily a good financial investment for its owner, and increasingly less
a universal value for the future, or even less for humanity as a whole.
I did my bit in the article A HARMONIOUS DEVELOPMENT BETWEEN THEORY
AND RELATIONS, for which I have arranged material that I had been preparing at the initiative
ofthe Ministry of Agriculture since 1989.
Owing to the particularities of the countryside and its culture, peoples' awareness needs urgently
to be enhanced. The process of regionalisation could be qualitatively modified; rigidly defined
regions should become thematic, whereby municipalities and communes unite without coercion
and according to their needs. And the final suggestion refers to establishing and empowering
the institution of the city architect which, twelve years after the formal motion, has resulted in
flourishing (negative and positive) construction activity in Ljubljana and Maribor.
Our colleague Dr. Alenka Fikfak in her interesting article addresses the theory and practice of
the countryside. Its title is PLANNED DESIGNS IN THE SLOVENE OUT OF CITY
ENVIRONMENT. Interest in the spatial planning of out of city space has varied strongly in
parallel with the transformation of the built environment and the introduction of non-agrarian
functions: from individual notions during the period in which the countryside was not yet
under great pressure from construction activities (except for urban fringes) to concepts of post-
war reconstruction at the level of individual settlements, or the shaping of the settlement model.
Later, concepts for the physical planning of wider space were sought, which included towns
and countryside. Nowadays, the planning of built structures has increasingly become subject to
indicators such as the parcel coverage index and floor space index. Concepts are being shaped
whose principal idea and motivation is the maximum exploitation of floor space.
The city architect of Maribor, the young colleague Stojan Skalicky writes in his article THE
CITY ARCHITECT AND CITY ARCHITECTURE about concrete issues concerning a
city architect. Problems highlighted are above all current issues, planning and special activities.
Because oftheproject "Maribor- European Capital ofCulture 2012" andthe "WinterUniversiade
2013", which are the two greatest national culture and sports projects, requiring an extremely
well-coordinated approach to the siting of built structures, the mayor's decision is so much more
logical.
The article by Martina Lipnik from the Municipality of Ljubljana URBAN SPATIAL
PLANNINGAND ARCHITECTURE presents issues concerning urbanism and architecture.
The Environmental Protection Act transposes into the spatial order of the Republic of Slovenia
a number of European directives concerning various environmental issues, nature protection,
natural sources and people's living conditions. Each directive in itselfprovides a sufficiently exact
way of settling individual issues affecting the environment, and thereby provides a more or less
precise scheme for settling urban planning issues.
A key element defining a city's development is social development. Young families are most in
need ofhomes in order for the young to be active working potential in the economy. This is why
the Public Housing Fund has lately been increasingly visible Headed by our colleague Jožka
Hegler, it has presented quite a few salient solutions regarding organization and implementation,
as well as high quality architecture (which is a phenomenon also on a European scale, an obvious
consequence of Ms Hegte's profession). The article is entitled HOUSING IS THE BASIS
OF PUBLIC WELFARE. The degradation of the profession is evident in some multi-
dwelling buildings in the private market, whereas many square metres of"residential" space
as possible tend to be sold, and in "extended" solutions on single-family homes. Confidence
in the law would be greater if provisions were adopted more deliberately and lasted longer.
Energy economy and the introduction of renewable energy sources are challenges of the
future which the Public Housing Fund of MOL has been confronted with already while
carrying out its primary task of ensuring social housing.
Biljana Arandjelović, holder of a doctorate from Graz Technical University, presents
practical problems and solutions in the case of Belgrade in her article THE MAIN
PROBLEMS IN THE NEW URBAN AGE OF BELGRADE - ILLEGAL AND
SEMI-ILLEGAL CONSTRUCTION. She claims that modernization, which includes
an acceptance of global and individual traffic trends, has led to overburdening of the roads.
Belgrade entered the 21st century in a condition worse than anyone would have dared
predict ten years earlier. Illegal construction was spreading, so that Belgrade ended up with
urban sacrilege. Next time, perhaps, our colleague will offer us more examples of problem
solutions.
Asst. Prof. Ljubo Lah writes about concrete difficulties in the case of a municipality
in the Kras. The title is eloquent, albeit long: ANALYSIS OF THE PROPOSED
MODIFICATIONS AND AMENDMENTS TO THE SPATIAL PLANNING
DOCUMENT OF THE MUNICIPALITY OF SEŽANA. In his contribution he
analyses possible consequences and contradictions caused by the adoption of the document
"Modifications and amendments to the spatial components of the Long-term plan of the
Municipality of Sežana".
The young colleague Domen Zupančič, who two years ago attained exceptional succes
in his post-doctoral study at ARRS in his in-depth analysis of one of the most unchanged
villages near Lenart in Slovenske gorice is toying with idea of its past, its future, its existence,
development and significance within the commune. In his article A VILLAGE ON THE
FRINGES OF A DEVELOPMENT he objectively (theoretically and practically, see
the Figures) theorises, analyses and suggests - also in sketches. The contribution sprang
up in parallel with the Lenart 2008 Architectural Workshop in October and November of
this year. He claims that spatial planning and urbanism are not modes of regulation valid
only in towns; the countryside and rural areas also need appropriate planning and the well-
conceived harmonisation of various needs (social, cultural and interest groups, enterprise
lobbies, national infrastructure... ) and environmental conditions..
I think that from a realistic viewpoint, this is the most significant article in this number.
There is an interesting collaboration between an Argentinian Slovene and a Cypriot
who studied at our school: Beatriz Tomšič Čerkez and Evros Alexandrou. The
title is A COMPARISON OF DIFFERENT SPACES IN TRADITIONAL
ARCHITECTURE. They produce two examples, seemingly incompatible: Herzegovina
and Cyprus. In the article, they lean on various cultures which have determined the
architectural and spatial image of a landscape through adapting to the landscape, climatic
conditions, vegetation, and the spiritual, aesthetic and religious components of life.
Despite different locations, cultural characteristics and even religious traditions, some
features of residential space appear similar in both places.
The colleague Dr. Tadeja Zupančič and a trainee researcher in geography, Špela Verovšek,
are concerned in their article CATEGORISATION OF TRAFFIC INDICATORS
FOR COMMUNICATING WITH THE GENERAL PUBLIC with appropriate data
preparation, which on the one hand can enable the identification of traffic conditions, and
on the other hand explains its relation to other spatial phenomena. Furthermore, it allows for
the comparative assessment of different cities.
Asst. Prof. Tomaž Novljan claims in his article ARCHITECTURAL AMBIENCES
DEGRADED BY ILLUMINATION that light makes an ambience visually perceptible,
real, dynamic. A quality architectural ambience possesses its context, its story, a 'plot",
which connects in various ways to individual elements.
The range of collaborators and bodies concerned with spatial planning and the selection
of articles regarding this topic is neither complete nor ideal. It demonstrates the situation
in theory and practice, yesterday and today, with future-directed views. Some of us speak,
some of us write more and others write less. What is alarming are those who are absent,
but are concerned with planning and regulating. Do they have nothing to say, or do they
not know how, or are they unable to? The issue in question is not an easy one and would
require more time and space. That the State does not care about our space, about the culture
of space, about our future, I find incomprehensible.
This is why I find this number a significant cornerstone on architectural issues. You will be
judges of its quality.
Now, I can only wish you pleasant reading.
Editor
October 2008
Uvodnik
Arhitektura je veda o urejanju prostora. Urejanje ni le pometanje in vzdrževanje,
čeprav tudi to ni nepomembno, je predvsem projektiranje. To pa pomeni zasnovo
v prostoru, ki predstavlja krajino, zgradbo in v končni fazi detajl. Dejstvo, ki ga
arhitekti neradi slišimo, je, da za slabe rešitve niso vedno krivi izvajalci, pač pa
slaba 'arhitektura', projekt. Arhitektura je sestav zahtev, možnosti in zmožnosti. In
če projektant ne pozna izvajalca in ne razmer, v katerih bo arhitektura stala, bo
rezultat vprašljiv. Seveda pa niti najboljši projekt ne more stati kjerkoli, kadarkoli
in v kakršnihkoli razmerah. Zato je tako pomembna faza snovanja, ki uokvirja
želje v dejanske okvire. Ti okviri so teoretske in praktične narave, a arhitektovo
misel vedno utesnjujejo - teoretsko gledano za dobro vseh. Zato je misel na
bodočnost najpomembnejša. Udejanjanje te misli je načrtovanje, planiranje, seveda
v zakonskih okvirih. Ampak tudi politika, ki zakone postavlja, mora upoštevati
čimveč mnenj in stališč: tudi arhitekta.
Najlaže je reči: naj se zgradi dobra arhitektura! Je kdo proti?
In najteže je ocenjevati prehojeno pot in izvedbe v okviru zadanih okvirov, ki so
polne stranpoti, težav in izkrivljanj.
Zato ta številka AR, Arhitektura, raziskave - saj gre za arhitekturo in za raziskave.
Predvsem v planiranju, urejanju, v izvedbi, v oceni. Torej: urejanje prostora.
Peter Fister v članku PRIHODNOST ARHITEKTURE KOT KULTURNE
DEDIŠČINE? raziskuje in analizira tako pozitivne kot negativne vzorce in jih
primerja s sodobnimi metodološkimi in strokovnimi izhodišči, kar pokaže, da je za
slovenski prostor nastopil čas, ko zaradi nerazumevanja pravega pomena identitete
arhitekturne dediščine Slovenija lahko postane vzorec za njeno načrtno uničenje.
Danes se tudi mariskje v svetu vse bolj uveljavlja tudi za kulturno dediščino, še
zlasti pa za njen anonimni del, njena finančna vrednost kot edina vrednostna ocena,
zato postaja zaščiteni spomenik ali arhitektura kot del kulturne dediščine predvsem
dobra finančna naložba za lastnika, vse manj pa splošna vrednota za prihodnost.
Sam sem v članku SKLADEN RAZVOJ MED TEORIJO IN ODNOSI priredil
materiale, ki sem jih pripravljal na pobudo Ministrstva za kmetijstvo vse od leta
1989.
Zaradi specifike podeželja in njene kulture bi bilo nujno dvigniti zavest ljudi.
Regionalizacijo bi bilo možno kvalitativno spremeniti - iz togih regij v tematske,
kjer bi se občine združevale po potrebah, brez prisile. In zadnji predlog je
ustanavljanje in intenziviranje instituta mestnega arhitekta, kar je - dvanajst let po
formalnem predlogu - pokazalo rezultate v razcvetu (pozitivnem in negativnem)
gradenj v Ljubljani in v Mariboru.
Kolegica dr Alenka Fikfak govori v zanimivem članku o teoriji in o praksi
podeželja. Naslov je NAČRTOVANE ZASNOVE V SLOVENSKEM
IZVENMESTNEM OKOLJU. Zanimanje za urejanje izvenmestnega prostora
se je hkrati s preoblikovanjem grajenega in vnosom neagrarnih funkcij močno
spreminjalo: od posameznih zamisli v obdobju, ko podeželje še ni bilo pod velikim
pritiskom pozidave (razen obrobja mest), do konceptov povojne prenove na nivoju
posamezne naselbine ali oblikovanje modela poselitve ter kasneje iskanje konceptov
urejanja širšega prostora, ki so vključevali mesta in podeželje. V današnjem času
pa postaja načrtovanje grajenih struktur vse bolj podrejeno kazalcem kot so faktor
zazidave in faktor izrabe - oblikujejo se koncepti, katerim sta glavna misel in motiv:
maksimalna izkoriščenost površin.
Mestni arhitekt Maribora, mladi kolega Stojan Skalicky piše o konkretni
problematiki mestnega arhitekta. V članku MESTNI ARHITEKT IN
ARHITEKTURA MESTA. Med problemi vidi predvsem tekoče probleme,
planiranje in posebne akcije. Zaradi projekta 'Maribor, evropska prestolnica kulture
2012' in zimske univerzijade leta 2013, ki sta dva največja nacionalna projekta
na področju kulture in športa in zahtevata koordiniran pristop pri umeščanju
grajenih struktur v prostor, je odločitev za umestitev mestnega arhitekta toliko bolj
logična.
Martina Lipnik z Mestne občine Ljubljana razgrinja problematiko med
urbanizmom in arhitekturo v članku PROSTORSKO - URBANISTIČNO
NAČRTOVANJE IN ARHITEKTURA, kjer Zakon v prostorski red prenaša
več evropskih direktiv, ki posegajo na razna področja okoljskih problemov, varstva
narave in naravnih virov ter človekovega bivanja. Vsaka direktiva zase dovolj
natančno usmerja urejanje posamezne problematike, ki vpliva na okolje v prostoru
in s tem daje bolj ali manj točen načrt, kako urejati problematike na področju
urbanističnega načrtovanja.
Med ključne elemente, ki definirajo razvoj mesta, je tudi socialni razvoj. Predvsem
mlade družine potrebujejo stanovanja, da lahko mladi zagotovijo čimbolj aktivni
delovni potencial gospodarstva. Zatoje v zadnjem času vse bolj prisoten Stanovanjski
sklad, ki kaže z vodstvom kolegice Jožke Heglerjeve kar nekaj opaznih rešitev
tako v organizaciji, izvedbi in predvsem v visoki kvaliteti arhitekture (kar je tudi v
evropskem merilu pravi fenomen: odraža se pač stroka vodstva). Naslov članka je
STANOVANJA SO OSNOVA BLAGOSTANJA DRUŽBE. Degradacija stroke
je vidna v nekaterih tržnih večstanovanjskih objektih, kjer je težnja po prodaji čim
več stanovanjske površine ter pri izrastkastih rešitvah individualnih hiš. Zaupanje
v pravo bi bilo večje, če bi predpise sprejemali bolj premišljeno ter bi veljali dalj
časa. Varčevanje z energijo ter uvajanje obnovljivih virov je izziv bodočnosti, s
katerim se Javni stanovanjski sklad MOL ob izvajanju svoje primarne naloge -
zagotavljanja neprofitnih najemnih stanovanj že sooča.
Doktorantka graške tehniške univerze Biljana Arandjelović prikazuje praktične
probleme in rešitve na primeru Beograda v članku GLAVNI PROBLEMI
NOVEGA URBANIZMA BEOGRADA - Nezakonita in na pol zakonita
gradnja beograjskega metroja. Modernizacija, pravi, ki vključuje sprejemanje
globalnih in individualnih tendenc prometa, je pripeljalo do prekomerne
obremenjenosti prometnic. Mesto se je v 21. stoletju srečalo s pogoji, ki jih v
zadnjih desetih letih ni bilo mogoče predvideti. Nelegalna izgradnja je pripeljala
do profanacije arhitekture. Morda nam bo kolegica kdaj drugič postregla z več
primeri reševanja problemov.
Docent Ljubo Lah piše o konkretnih težavah na primeru občine na Krasu. Naslov
je zgovoren, čeprav dolg: GROŽNJA SATELITSKIH NASELIJ NA KRASU -
Analiza predloga sprememb in dopolnitev prostorskega akta Občine Sežana,
v njem pa analizira možne posledice in kontradiktornosti, ki bi jih omogočilo
sprejetje dokumenta Spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin Dolgoročnega
plana občine Sežana.
Mladi kolega Domen Zupančič, ki je pred dvema letoma dosegel izjemen uspeh
na ARRS - podoktorski študij - se v poglobljeni analizi ene najmanj okrnjenih
vasi blizu Lenarta v Slovenskih goricah poigrava z mislijo na njeno preteklost,
na prihodnost, na obstoj, razvoj, pomen v občini. V članku ŠETAROVA,
NASELJE OB ROBU PROSTORSKEGA RAZVOJA na distanci (teoretsko in
praktično) teoretizira, analizira in predlaga, tudi v skicah. Prispevek je nastal ob
Arhitekturni delavnici Lenart 2oo8, ki je tekla oktobra in novembra letos. Pravi,
da načrtovanje prostora in urbanizem nista le načina urejanja, ki veljata samo v
mestih, tudi podeželje oz. ruralna območja potrebujejo smotrno načrtovanje in
tehtno usklajevanje različnih potreb in danosti okolja.
Mislim, da je na področju realnega to najpomembnejši članek te številke.
Zanimiva je naveza argentinske Slovenke in Ciprčana, ki je študiral na naši šoli:
Beatriz Tomšič Čerkez in Evros Alexandrou.
Naslov je PRIMERJAVA RAZLIČNIH PROSTOROV TRADICIONALNE
ARHITEKTURE. Prikazujeta dva primera, na videz nezdružljiva: Hercegovino
in Ciper.
V članku se naslanjata na različne kulture, ki so determinirale različne arhitekturne
in prostorske podobe krajin, za prilagoditev naravi, klimatskim razmeram,
vegetaciji, duhovni, estetski in religiozni komponenti življenja.
Kljub različnim lokacijam, kulturnih značilnosti celo religiozne tradicije, se
nekatere značilnosti stanovanjskega prostora pojavljajo na podoben način v obeh
primerih.
Kolegica dr Tadeja Zupančič in mlada raziskovalka, geografka Špela
Verovšek se v članku KATEGORIZACIJA PROMETNIH KAZALCEV ZA
KOMUNIKACIJO S SPLOŠNO JAVNOSTJO ukvarjata predvsem s primerno
pripravo podatkovnega gradiva, ki na eni strani omogoči identifikacijo stanja
prometa, obelodani njegovo povezanost z drugimi pojavi v prostoru in omogoča
tudi vrednotenje stanja v mreži drugih mest.
Docent Tomaž Novljan v članku SVETLOBNO DEGRADIRANI
ARHITEKTURNI AMBIENTI trdi, da naredi svetloba ambent vizualno
zaznaven, resničen, dinamičen. Kakovosten arhitekturni ambient ima kontekst,
ima zgodbo, "rdečo nit", na katero se na različne načine navezujejo posamezni
elementi.
Nabor sodelavcev in služb, ki se z načrtovanjem v prostoru ukvarjajo in izbor
člankov na to temo ni ne popoln ne idealen. Kaže na sliko v teoriji in v praksi,
včeraj in danes, s pogledi v prihodnost. Nekateri govorimo, nekateri pišemo več
in drugi manj. Zaskrbljujoči so tisti, ki manjkajo, pa se s planiranjem, z urejanjem
ukvarjajo. Nimajo česa povedat ali tega ne znajo, ne zmorejo? Problematika ni
lahka in bi zahtevala več časa, več prostora. Ampak, da se državi žvižga za naš
prostor, za kulturo prostora, za našo bodočnost, tega ne morem razumeti. Tega ne
smemo razumeti.
Zato se mi zdi ta številka pomemben kamen v problematiki arhitekture, o njeni
kvaliteti pa presodite sami.
Želim vam le še prijetno branje,
Urednik
Oktobra 2008
V spomin / In memoriam
Tine Kurent (1923 - 2008)
Arhitekt, doktor znanosti Tine Kurent je bil profesor za
industrijske zgradbe, teorijo arhitekturnega oblikovanja in
kompozicijo na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani od leta 1963
do 1991. Kratek življenjepis profesorja Tineta Kurenta je, tik
preden se je izteklo njegovo mnogokrat težko, a hkrati ustvarjalno
življenje, morda najbolj strnjeno podan v Kurentovem zadnjem
delu Arhitektov zvezek II. To je zgoščen prikaz Kurentovega
izjemnega poglabljanja v arhitekturo, ne le z modularnimi zakoni
in zahtevami načrtovane arhitekture značilnega časa, v katerem je
deloval in ki je gradil predvsem tovarne ter stanovanjske bloke,
ampak še bolj s tistimi sestavinami arhitekturnega ustvarjanja, ki so
skozi vso človeško zgodovino ustvarjale skrite ali berljive simbole,
kar je po njegovem mnenju ahitekturo dvigovalo v okrilje posebne
umetnosti. In ker je bil pisec njegovega življenjepisa njemu tudi v
posebno pomoč zlasti pri zadnjih izdajah Kurentovih teoretičnih
razmišljanj, je morda upravičeno, da ta življenjepis postane tudi
del fakultetnih arhivov.
Starša sta mu bila zdomca. Selili so se iz Slovenije v Osijek, iz
Osijeka v Prištino, nato v Beograd, kjer je končal Osnovno šolo
Njegoš in končno v Ljubljano, da se je lahko vpisal na klasično
gimnazijo. Med vojno so ga Italijani internirali v koncentracijska
taborišča pri Trevisu in Padovi, konec vojne pa je dočakal kot
nekvalificirani gradbeni delavec v Ljubljani. Po osvoboditvi se je
vpisal na arhitekturo. Že kot študent je imel priliko projektirati
tovarniške in stanovanjske zgradbe; v povojni obnovi je bilo
za arhitekte dosti dela. Z uspehom se je udeleževal javnih
arhitekturnih natečajev. Dobil je štipendijo in sodeloval na
fakulteti kot pomožni, po diplomi pa kot redni asistent. Zaradi teh
obetavnih začetkov mu je Britanski svet omogočil podiplomski
študij na AA School of Architecture v Londonu, Francozi pa so
ga povabili na svojo Ecole Fran^aise d'Athenes. Pravi, da se mu je
zdelo imenitno, da je ene njegovih vrstnih hiš londonska Modular
Society predstavila v arhitektski publikaciji Združenih narodov,
Modular Co-Ordination of Low-Cost Housing, United Nations,
New York, 10017. Šlo da mu je vse kot po maslu, toda njegovo
zadovoljstvo zaradi obetavnih začetkov je prekinilo spoznanje,
da ustvarjalnost brez vednosti ne zadostuje. Zavedel se je, da
o kompoziciji premalo ve. Medtem ko so v glasbi vsi elementi
kompozicije teoretsko definirani, so se v arhitektonski kompoziciji
principi oblikovanja med industrijsko revolucijo s propadanjem
rutinskega neoklasicizma počasi izgubili ali ostali skriti kot
cehovska skrivnost. Zato je mednarodna moderna hitro usahnila,
postmoderna pa še hitreje. Zdaj je arhitektura zahodne civilizacije
v obdobju, ki ga je profesor menoval anything goes. Zato se je lotil
študija kompozicije, od najstarejših arhitektur pa vse do Plečnika.
Odpirati so se mu začela napol pozabljena poglavja, metrologija,
modularnost, proporcija, ritem, numerus, gematrija. Njegove
razprave in recenzije so objavljene v slovenščini, srbohrvaščini,
slovaščini in ruščini, v angleščini in nemščini, v italijanščini,
francoščini in španščini, v grščini, v jeziku bahasa in japonščini.
Njegova bibliografija šteje več kot 500 naslovov, med njimi sta dva
ducata knjig. Predaval je na univerzah in strokovnih kongresih v
Ljubljani, Beogradu, Dubrovniku in Sarajevu, Torinu, Firencah,
Palermu, Parizu in Madridu, v Londonu, v Minneapolisu,
Clevelandu, Chicagu, Pittsburghu in New Yorku, v Atenah in
Nikoziji, v Jakarti na otoku Java in Denpasarju na otoku Bali
v Indoneziji. Izvoljen je bil v redno članstvo Architectural
Association (AA), v Modular Society (MS) in v Royal Institute of
British Architects (RIBA) v Angliji ter v International Modular
Group (IMG) v Parizu. Vpisali so ga v International Dictionary
of Medievalists, Turnhout v Belgiji. Povabljen in sprejet je bil v
American Association for the Advancement of Science (AAAS) v
Bostonu. Doma je bil član Jugoslovenskog komiteta za osvetljenje v
Beogradu, častni član Društva za osvetljavo, član Slovenske Matice,
član Društva za študij varnostnih problemov in član Društva za
antične in humanistične študije. Še kot študent se je odpovedal
članstvu v Društvu arhitektov Slovenije. Bil je član uredniškega
odbora revije Srečno in glavni urednik Zbornika ljubljanske šole za
arhitekturo. V uredništvu Zbornika Občine Grosuplje je sodeloval
od ustanovitve naprej. Leta 1991 je bil upokojen.
Naštevanju dokazov o Kurentovem delovanju je seveda treba
dodati vsaj izbor iz njegove bibliografije. Preučeval je modularno
koordinacijo in kompozicijo v sodobni in historični arhitekturi,
metrologijo, gematrijo, proporcionalne sisteme, standardizacijo,
prefabrikacijo, požarno varnost. Iz analiz historične arhitekture:
Modularna rekonstrukcija Emone 1963 (z M. Detoni), Razvojna
vloga opečnega modula 1964, The Modular Composition of Roman
Water-Wheels 1967, La legge fondamentale della compositione
modulare 1968, Modularno proporcioniranje Dioklecijanove
palače I—II 1969-72, Modularna evritmija šempetrskih ediku1
1970, The Modular Analogy of Roman Palaces in Split and
Fishbourne 1970, Modularne analogije antičnih mest 1973,
Kompozicija rimskih amfiteatrov I-III 1980-81, Kozmogram
romanske bazilike v Stični 1978 (v italijanščini 1980) so vzporedno
nastajali pomembni prispevki za sodobno uporabo modula
v arhitekturi: Razvoj industrije in tovarn 1970, Kompozicija
modularnih mer 1974, Sistemi standardnih modularnih mera
1975, Il principio modulare 1975, Prefabrikacija in arhitektura I-II
82-83 itd. Kot nadgradnja in kot posebnost njegovega pristopa
pa je po osemdesetih letih začela nastajati posebna filozofija
arhitekture in tudi drugih umetnosti, ki jih je Kurent na koncu
zaključil s svojimi posebnimi "arhitektovimi zvezki": Brojevi
Tolstojevih prostozidara tri i sedam u modularnoj arhitektonskoj
kompoziciji 1981, Simboli vesolja na stečkih I-II 1984-85, La
coordinacion modular de las dimen-siones arquitectonicas 1985,
Plečnikov canon I 1986, II-89, III-90, IV-91, Principi bizantinske
kompozicije I-III 1989-91, Arhitektov zvezek 2002 in Arhitektov
zvezek II 2005. Čeprav je imel že v osemdesetih letih velike težave
zaradi tedanje politične neustreznosti povezovanja formalne
arhitekture z gematrijo, pa tudi pozneje, ko so mu očitali, da se
vtika v druge stroke, namesto da bi ostal znotraj arhitekture, je
svojo posebno filozofijo arhitekture vendarle uspel predstaviti
javnosti prav z Arhitektovimi zvezki.
Vse to so seveda podatki, ki so značilni za formalno predstavitev
pokojnega prof. Kurenta. Želel pa bi ga, iz svojih lastnih izkušenj,
predstaviti tudi s povsem človeške plati. Ko sem kot absolvent
pripravljal svoje diplomsko delo, naj bi bilo to namenjeno načrtu
tovarniške arhitekture, ki naj bi služila različnim dejavnostim.
Načrt za "multipurpose factory" (Kurent je zaradi svoji izkušenj v
Angliji pogosto uporabljal tudi angleške izraze) je bil razmeroma
hitro gotov - seveda s tedaj zelo natančno uporabo modularnih
sistemov in kompozicijskih principov. Prav takrat pa je zaradi
nesreče izgubil svojo najboljšo sodelavko pri analiziranju
šempetrskih spomenikov (soprogo Milico Detoni in sina Jurija)
in predlagal mi je naslednje: Diploma je bila narejena prehitro. Ali
ne bi bilo mogoče pripraviti še eno z naslednjo temo: Modularna
analiza šempetrskih rimskih spomenikov? Tako je tudi bilo in
delo sem opravil z velikim veseljem. Po njegovem priporočilu
sem nato tako pridobljeno znanje naslednji dve leti uveljavljal in
nadgrajeval v Grčiji na Ecole fran^aise d'Athenes. Predlog, da
izdelam še eno diplomo, nikakor ni bila le preprosta zahteva, da
je pač treba izdelati neke analize za bodočo knjigo (izšla je šele
čez 8 let), ampak osebna podpora in usmeritev mentorja, zaradi
katere mi je bila v kasnejših obdobjih odprta posebna pot v
arhitekturi, ki jo le redki mentorji omogočijo svojim slušateljem.
Poleg njemu lastnega ter izjemno poglobljenega in vse bolj
teoretičnega pristopa k arhitekturi je bilo tudi njegovo pedagoško
delo posebnost - in zanjo sem mu podobno kot nekateri kolegi
globoko hvaležen.
Ko sem ga pred dvema letoma na domu obiskal ob izidu
njegovega drugega Arhitektovega zvezka, mi je ob avtorskem
podpisu napisal: "Kolega Fister, dobro se zabavajte!" Šele takrat
sem dokončno razumel, zakaj je vse življenje želel vse prevečkrat
le formalno nastajajočo in razumljeno arhitekturo dopolniti in
poglobiti na podoben način, kot so to v preteklosti že nekajkrat
dokazovali arhitekturni teoretiki in raziskovalci od antike do
današnjih dni.
Peter Fister
Peter Fister
PRIHODNOST ARHITEKTURE
KOT KULTURNE DEDIŠČINE?
THE FUTURE OF ARCHITECTURE AS ARCHITECTURAL HERITAGE?
2oo8 / 2 JT.
AR
UDK 72.025 (497.4)
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 12.10.2008
izvleček
Raziskava in analiza tako pozitivnih kot negativnih vzorcev in primerjava s
sodobnimi metodološkimi in strokovnimi izhodišči pokažeta, da je za slovenski
prostor nastopil čas, ko zaradi nerazumevanja pravega pomena identitete
arhitekturne dediščine Slovenija lahko postane vzorec za njeno načrtno uničenje.
Danes se marsikje v svetu vse bolj uveljavlja tudi za kulturno dediščino, še
zlasti pa za njen anonimni del, njena finančna vrednost kot edina vrednostna
ocena, zato postaja zaščiteni spomenik ali arhitektura kot del kulturne dediščine
predvsem dobra finančna naložba za lastnika, vse manj pa splošna vrednota
za neko prihodnost ali še manj za človeštvo kot celoto. Nova dilema je, ali
je mogoče pričakovati, da bo zaradi navedenih sprememb bodočnost kulturne
dediščine - in v njenem okviru zlasti anonimne - še zagotavljala identitetno
raznovrstnost prostora kot eno njegovih najpomembnejših sestavin. Kritiki in
različne stroke skoraj brez izjeme utemeljujejo svojo metodo vrednotenja z
edinim merilom, da je najboljše le tisto, kar je mogoče meriti s svetovljanskimi
merili in v okviru trenutnih trendov. Vse drugo, kar je vezano na določeno
okolje in prostor, naj bi bilo marginalno ali provincialno in zato nima posebne
vrednosti. Posebnost v današnjem razumevanju identitete pa je tista sestavina
arhitekture, ki je na prostor vezana geografsko, kulturološko, gospodarsko,
materialno, celo nacionalno, ideološko in tudi politično. Ugotoviti je mogoče, da
je vrednotenje pomena arhitekturne dediščine vse prevečkrat postalo izrabljeno
v ozke cilje, ki pomenijo le njeno razvrednotenje.
ključne besede:
arhitekturna dediščina, identiteta, vrednotenje
Sodobna merila za vrednotenje arhitekture kot kulturne
dediščine
Najbrž ni naključje, da se v zadnjih letih vrstijo številni posveti,
okrogle mize in kongresi, ki obravnavajo vprašanja vrednotenja
umetnostnih "izdelkov", kulturne dediščine človeka, narodov
ali človeštva v celoti, možnosti ali nujnosti varstva te dediščine
in sorodnih tem, v teh okvirih pa razmerij med preteklostjo,
sedanjostjo in prihodnostjo. Splošno veljavna je najbrž
sodobna ugotovitev, da je "umetnost prostor za nalaganje hitro
pridobljenega bogastva - plačati je treba, da postaneš član nekega
kroga, ki ljudi in s tem umetnostne dosežke, pa tudi kulturno
dediščino, sploh presoja glede na stopnjo plačilne zmožnosti".
Zato se seveda postavlja vprašanje, kakšna so oziroma ali sploh
še obstajajo neka strokovna merila za vrednotenje tako najvišjih
umetnostnih dosežkov kot tistih stvaritev "preprostega" človeka,
ki naj bi jih ohranjali kot kulturno dediščino. Še več, v krogih
ekonomistov se je uveljavilo celo mnenje, da "... se danes neko
delo ne ocenjuje več na podlagi tvarnih značilnosti ali na podlagi
uvrstitve na skali lepega, karje bil kriterij v akademskih časih; tudi
kriteriji, kot so obvladanje veščine, vložek, inovacija, tehnika,
znanje, izvirnost in avtentičnost pri ocenjevanju umetniškega
dela niso bistvenega pomena. Ti kriteriji igrajo zanemarljivo
majhno vlogo pri cenitvah del sodobnih ustvarjalcev".
Tako vrednotenje uveljavljajo ne le sodobni kritiki in
ocenjevalci "umetnosti", ampak se to uporablja tudi v razmerju
abstract
Research and analysis of negative as well as positive patterns, and a comparison
made with contemporary methodological and expert guidelines show that in
Slovenia the time has come, because of incomprehension of the real significance
of the identity of architectural heritage, when the country may become a pattern
for its systematic destruction. Today, in many other places in the world, too, money
has asserted itself as the only value assessment of cultural heritage, especially of
its unacknowledged part. Therefore, a listed monument or architecture as a part
of cultural heritage is primarily a good financial investment for its owner, and
increasingly less a universal value for the future, or even less for humanity as a
whole. A new dilemma is whether we can still expect the future of cultural heritage,
and especially of its unacknowledged part, will still ensure the variety of identity
of space as one of its most important components. Critics and various professions
almost unanimously corroborate their method of valuation by asserting that the best
is only what can be measured by cosmopolitan criteria within the framework of
actual trends. Whatever else comprises a specific environment and time is believed
to be marginal or provincial and therefore has no particular value. A peculiarity
in today's understanding of identity is the component of architecture which is
connected to a space in a geographic, cultural, economic, material, even national,
ideological and also political sense. It is possible to find that the valuation of the
significance of architectural heritage is all too often exploited for narrow goals,
which means nothing but its devaluation.
key words:
architectural heritage, identity, valuation
do ustvarjalnih dosežkov neakademskih ustvarjalcev, pa naj bodo
to pleskarji ("slikarji" ...), kamnoseki ("kiparji" ...), graditelji
("arhitekti" ...) ali drugi anonimni ustvarjalci - pomembno je,
kakšno ceno dosega njihov izdelek na trgu, ne kako kvaliteten
ali pomemben je. Kot kaže, se tak način vrednotenja vse
bolj uporablja tudi za kulturno dediščino, še zlasti pa za njen
anonimni del, ki za seboj nima imen slavnih ustvarjalcev, s
katerimi bi lahko zviševali vrednost (= ceno!) posameznemu
spomeniku. Zaščiteni spomenik ali del kulturne dediščine naj
bi bil namreč predvsem dobra finančna naložba za lastnika, vse
manj pa splošna vrednota za neko prihodnost ali še manj za
človeštvo kot celoto.
Med vsemi visoko strokovnimi, pa tudi bolj popularnimi
razpravami se v zadnjem času stroke morda najbolj pogosto
sprašujejo o tem, kakšno vrednost naj ima pojem prepoznavnosti
(identitete) kulturne dediščine ali umetnine. Ali so za to neka
merila ali vrednost določajo le zgoraj omenjene oblike promocije
posameznih ustvarjalcev? Kljub vsem pričakovanjem (tak
posvet je bil na primer 2007 v Olimju pod značilnim naslovom
"Prostorska identiteta", vzporedno pa še vrsta domačih in
mednarodnih kongresov, okroglih miz in posvetov) se v
vsakodnevni praksi še vedno poglablja usmeritev v največkrat
edino pomembno oceno, koliko bo mogoče z ohranitvijo
in posebno uporabo neke dediščine dobro zaslužiti! Morda
je kot dokaz temu mogoče razumeti tudi posebej značilno
AR 2008/2
nepripravljenost ali celo odklanjanje sodelovanja slovenskih
konservatorjev, da bi sodelovali v mednarodnem posvetu, ki ga
je pripravljala avstrijska ambasada 2008, kot posebno temo v
okviru medkulturnega in čezmejnega povezovanja z naslovom
"Identiteta kot vrednota arhitekturne dediščine" in na katerem so
sodelovanje navdušeno sprejeli tako arhitekti kot konservatorji z
avstrijske Koroške. Ali je to znamenje, da so tudi stroke ovirane
ali nadzorovane pri svojih ocenah?
Vendar v letih 2007/8 je bila v Sloveniji sprejeta nova
zakonodaja o načrtovanju prostora in o varstvu kulturne
dediščine! V našem prostoru naj bi uveljavila nekatere sodobne
cilje in zahteve, kakršne postavlja ne le Evropa, ampak tudi
svetovna organizacija Unesco in načelno so v novih predpisih
te zahteve vsaj formalno tudi povzete. Ohranjala naj bi se
raznovrstnost kulturnih krajin, katerih osnovne vrednote so
zgoščene prav v razpoznavnosti človekovih posegov vanjo, torej
v identiteti arhitekturne dediščine, kulturna dediščina pa naj bi
postala eno od meril za kvaliteten razvoj prostora.
Obenem se je že na začetku skušalo uveljaviti tudi vrsto
stranpoti, ki omogočajo vse preveč svobodno in individualno
odločanje o resničnih zahtevah po ohranitvi tistih delov, zlasti
prostorsko pomembne kulturne dediščine, ki so v resnici ustvarili
tako razpoznavnost določenih območij, da jih zaradi nje danes
vrednotimo kot temelje kvalitetnih kulturnih krajin s posebno
identitetno vrednostjo. Tako v praksi ni več veliko možnosti, da
se neka stavba, ki je strokovno sicer ovrednotena kot dediščina in
je vpisana v register dediščine, nima pa statusa spomenika, mora
ohraniti - saj zanjo morda iz kakršnih koli razlogov niti občina
niti država še ni dala soglasja za uvrstitev med "spomenike"
... Vzrok temu je spet le denar, ki se ga najlaže prihrani in
uporabi za druge cilje, če ni treba vlagati v kratkoročno preveč
nedonosno varovanje ali obnavljanje kulturnih spomenikov.
Podobni problemi (ne)uveljavljanja varovanja kulturne
dediščine so tudi v okviru upoštevanja "vpliva na okolje", kot
je to povezano z zakonodajo o načrtovanju prostora. Zahteve
po pridobitvi strokovnih ocen o vplivu posameznih sestavin
dediščine na okolje (= prostor) so v njem časovno in posledično
postavljene tako, da v prihodnosti razen redkih primerov ni
mogoče pričakovati, da bodo izpolnjene - ali pa tega tudi
posamezne stroke ne morejo pravočasno zagotoviti oziroma
takim novostim ne sledijo dovolj aktivno in sodobno. Zelo
verjetno k takemu razvoju pomagajo tudi številni neizobraženi
naročniki, ki zahtevajo le takojšnje in kratkoročne dobičkonosne
rešitve v razvoju prostora, in ki se jim mnogi strokovnjaki
preprosto niti ne upirajo, ampak skušajo celo opravičevati tako
ravnanje: "Podri staro in postavi novo" (promocijska akcija
Trimo Trebnje!) je bilo nedavno geslo odmevnega dogajanja
sredi Ljubljane, veljalo pa je predvsem za večino arhitekturne
dediščine po vsej Sloveniji. Zato ni nenavadno, da se posebej
pohvali tudi spremembe in posege v tak arhitekturni spomenik,
kot je Plečnikov NUK - in to na posvetu, ki naj bi razpravljal
o problemu komercializacije arhitekturne dediščine. Slovenska
matica je 14. oktobra 2008 organizirala razpravo "Arhitekturna
dediščina in komercialni trendi novega časa", v okviru katere
skoraj ni bilo razprave o njenem ohranjanju, saj je bil glavni
poudarek ali pohvala na spremembah kulturnih spomenikov in
prihodnost arhitekture kot kulturne dediščine?
ne na ohranjanju originalov, premalo besed pa je bilo namenjenih
komercialnim vzrokom za tak odnos.
Tako se moramo vprašati, ali je mogoče pričakovati, da bo
zaradi navedenih sprememb bodočnost kulturne dediščine - in v
njenem okviru zlasti anonimne - še zagotavljala ohranitev tiste
identitetne raznovrstnosti tudi pri nas, ki je in ki do neke mere še
vedno postavlja naše kraje med dežele z bogato paleto krajinske,
arhitekturne in s tem povezane življenjske raznovrstnosti.
Ali pa se bomo v bližnji prihodnosti morali soočiti s skrajno
dolgočasnim in nehumanim bivalnim okoljem, ki je brez
vsake identitete povsod po svetu isto, saj zagovorniki "nečesa
novega" zahtevajo, da globalizacija poruši vse humane vrednote
odnosa do okolja in drugih soprebivalcev, jih nadomesti z edino
veljavnim merilom vsakega, brez upoštevanja soseda ali širšega
prostora in tako izbriše vse identitetne značilnosti.
Identiteta kot arhitekturna vrednota
Razmislek o bodočnosti kulturne dediščine se danes v največji
meri pojavlja prav v zvezi s stavbarskimi značilnostmi v določenih
okoljih. Te sestavlja tako arhitektura posebnih vrednosti kot
še bolj tista arhitektura (= stavbarstvo), ki jo označujemo kot
anonimno, ljudsko, vernakularno itd. Vse človekovo oblikovanje
bivalnega okolja je bilo vedno znova usmerjeno v vzpostavitev
posebne identitete, ki mu je zagotavljala uveljavitev njegovih
zahtev po njemu prilagojenem načinu življenja in odnosu do
prostora. "To, kar človek gradi v širšem pomenu, ni vezano na
estetiko, temveč na človeka ... Prostor v antropološkem pomenu
ne more biti homogen, človeka je vedno pomembno izoblikovala
tudi arhitektura," so osnovne misli Nolda Egenterja, enega
najpomembnejših raziskovalcev arhitekturne antropologije.
Podobno razlago pojmov stavbarstvo in arhitektura, ki ju
medsebojno povezuje, je sredi preteklega stoletja prav zaradi
ugotovitve o izgubljanju vrednosti identitete kot njune vrednote
v prostoru in času podal tudi umetnostni zgodovinar Bruno Zevi:
"... poglavitni značaj stavbarstva je v tem, da je to oblikovan
prostor z določeno vsebino in ta vsebina je človek ..." Če
torej iščemo eno od osnovnih vrednot stavbne dediščine in s
tem bivalnega okolja, je to lahko le vrednost dosežene stopnje
identitete oblikovanega prostora, ki jo je človek ustvaril ali ki jo
še ustvarja.
Pojem "identiteta" ali "razpoznavnost" je bil v različnih
obdobjih mnogokrat različno razumljen in tudi zlorabljen.
Danes naj bi bil skupaj s pojmom humanost ena od vrednot, s
katero oblikujemo človekovo bivalno okolje iz brezosebnega
in zaradi globalizacijskih trendov vse bolj nerazpoznavnega v
takega, ki naj bi bilo oblikovano po merilu človeka, v določenih
preteklih obdobjih pa je bil zlorabljen tudi v posebne namene.
Zlasti je bilo to za arhitekturno/stavbno dediščino zlorabljeno
za nacionalistične ali politične cilje, kar je seveda mogoče
ugotavljati tudi danes, le da se ponekod ta merila dopolnjujejo z
že omenjenimi vse preveč ozkimi ekonomskimi merili.
Kritiki in različne stroke danes skoraj brez izjeme utemeljujejo
svojo metodo vrednotenja z edinim merilom, da je najboljše le
tisto, kar je mogoče meriti s svetovljanskimi merili in v okviru
trenutnih trendov. Vse drugo, kar je vezano na določeno okolje
in prostor (če seveda ta ne sodi v trenutni umetno postavljeni
prihodnost arhitektre kot kulturne dediščine?
vrednostni trend ...), pa naj bi bilo marginalno ali provincialno
in zato nima posebne vrednosti. Prav tak način preveč enostransko
določenega vrednotenja zavestno izključuje identiteto vsakega
bivalnega okolja, krajine ali še širše regije, katere ključna
sestavina je poleg izjemnih dosežkov zagotovo tudi anonimna
"ljudska" arhitektura. To v rezultatu onemogoča odkrivanje in še
bolj ohranjanje resnične identitete prostora, ki je tudi pogoj za
ohranitev stavbne kulturne dediščine.
Ker izhaja iz vedno znova dogovorjenih in nikdar večnih
vrednot tudi splošen pogled na kvaliteto življenja kot merila
za kvaliteto stavbarstva ali arhitekture ter značilnosti celotnega
prostora, bi bilo danes v različnih strokah treba sprejeti nova
merila za izbor in vlogo teh vrednot. Ugotoviti moramo, ali
res lahko izvzamemo le nekatere, posebej izbrane sestavine, ki
naj nam pomenijo merila za identiteto oblikovanega prostora
in njegove poglavitne sestavine stavbarstva ali naj bi bil to
seštevek različnih vrednot, ki šele v medsebojni hierarhični
povezavi tvorijo celostno podobo te identitete. Ko naj bi to
veljalo za vse, kar je in kar tudi danes človek gradi v svojem
bivalnem okolju, bi morala vrsta strok, med njimi seveda tudi
arhitektura, jasno predstaviti svoja merila in jih ne bi smela
prepuščati individualnim, ozko strokovnim, enostranskim,
morda le ekonomskim ali celo političnim merilom.
Ob iskanju odgovora na zastavljeno vprašanje so izhodišča
različna. Odvisna so predvsem od območja v realnem prostoru,
za katerega želimo vzpostaviti neko vrednotenje. Prav to je hkrati
že prvi dokaz o pomembni vlogi identitete ali razpoznavnosti
v oblikovanju bivalnega okolja, saj je bila specifika vedno
vezana na določljive in relativno majhne prostorske enote.
Skupna merila, ki so lahko le načelna, sicer lahko veljajo za
širša območja, te pa je v resnici mogoče določiti le iz povezav
med manjšimi območji s posebnimi lastnimi merili. Seštevek
obeh značilnosti seveda ne more biti nikdar splošno veljaven,
ampak omogoča ovrednotenje človekovih dosežkov v ožjem
okolju ali celo kot individualne rešitve. Kot dokaz se je že
večkrat postavilo vprašanje, ali kdo sploh lahko najde dve enaki
kmečki stavbi, zgrajeni pred tistim obdobjem v preteklem
stoletju, ko se je začelo prodajati tisočkrat ponovljene tipske
hiše - pa vendar so bila to obdobja, ko je bila tudi arhitektura
najpreprostejše vrste povsem razpoznavna kot pripadnica neke
regionalne identitete - pri nas "kraška", "prekmurska" hiša itd.
To je dajalo vsakemu prebivalcu možnost, da si ustvari resnično
nekaj "svojega", a obenem odlično vključenega v identiteto
prostora. Danes je to zamenjano s pojmom "nekaj drugačnega",
kar seveda nima nobene zveze s prostorom, ampak lahko
izraža le odklonilen odnos do skupnega bivalnega okolja in s
tem uveljavlja izključno lastnikovo ali graditeljevo identiteto,
povsem pa zanika prostor.
Širše ali "združevalne" sestavine stavbarske identitete so
lahko arhetipski vzorci arhitekture ali njenih posebnih likovnih
sestavin, ki imajo korenine daleč v preteklosti. Oblike naselij so
največkrat vezane na formalne zahteve, ki so bile proizvod bolj
ali manj oddaljenih političnih pripadnosti, prilagoditev posebnim
geografskim ali klimatskim posebnostim itd. To pa niso tiste
lastnosti, ki tudi v realni, fizični obliki sestavljajo identiteto
nekega prostora. So le združevalne oblike ali formalni okvir, ki
AR 2008/2
bolj razlagajo kot dejansko uokvirjajo povezavo posameznih,
znotraj sebe specifično oblikovanih ambientov, krajin ali malih
regij. Včasih je to tudi prekrito s pravno identiteto, ki je bila
določevana vedno znova in v povsem določenem okviru - te
splošne zakonitosti so bile ali orodje politike ali pa vzori, iz
katerih je človek šele gradil svoje okolje, torej resnično identiteto
prostora in stavbarstva.
Če tako razumemo pomene in lastnosti identitete prostora
in arhitekture, moramo danes poiskati odgovor na v začetku
postavljeno vprašanje, katere so te lastnosti, le s poznavanjem
razvoja teh lastnosti ali vrednot. Prav gotovo je bila identiteta
nekega okolja vedno sestavljena na eni strani iz posebnosti
naravnih danosti in obenem iz sprememb, ki jih je vanje vgrajeval
človek, ko je skušal naravne danosti uporabljati čim bolj smotrno
kot meščan, kmetovalec, rudar, ribič ali kako drugače. Po drugi
strani pa je bila identiteta vedno ustvarjena iz vsega, kar je bilo že
zgrajenega dobrega ali slabega kot dopolnilo nekemu prostoru.
Identiteto je oblikoval tudi s posebnimi poudarki, ki so bili v
vsakem času drugačni, vendar vselej prilagojeni posebnostim
človekovih ciljev in izkušnjam v danem okolju.
Posebnost v današnjem razumevanju identitete je torej tista
sestavina arhitekture, ki je na razvoj prostora vezana geografsko,
kulturološko, gospodarsko, materialno, celo nacionalno,
ideološko, pa tudi politično. Posamezni strokovnjaki se sicer
lotevajo težke naloge odkrivanja teh značilnosti, dodaten problem
pa je v tem, da razloge za tak pristop določa vsaka stroka posebej
in brez upoštevanja številnih medsebojnih odnosov, ki v resnici
ustvarjajo identiteto prostora, ter njegove stavbne dediščine kot
najpomembnejše sestavine.
Razvoj ciljev za prihodnost stavbne kulturne dediščine
Stavbna dediščina je postala tudi "kulturna dediščina"
šele tedaj, ko so jo razpoznali kot posebno vrednoto. To je
bilo seveda lahko vezano na lastništvo, politiko, ideologijo,
nacionalno pripadnost, ekonomsko vrednost itd. vse do njenih
nemerljivih likovnih, simbolnih, kulturoloških, semantičnih
in drugih meril, največkrat načrtno postavljenih, da bi s tem
določeni del dediščine pridobil kar največ na trenutno iskanih
vrednotah. Vse prevečkrat so bili cilji tako ozki, da so kot
značilnosti izločali trenutno nezaželene dele stavbarstva, saj so
s tem dokazovali določene vsiljene predpostavke o pripadnosti
ali vrednosti določenih delov prostora ali pripadnosti nekemu
socialnemu, nacionalnemu ali ideološkemu razredu. Zgodba
o celotni predstavitvi vseh ciljev bi bila vse predolga, če naj
bi nam pomagala priti do odgovora na zastavljeno vprašanje.
Z izbranimi predstavitvami je zato prikazanih nekaj najbolj
značilnih razmerij v slovenskem prostoru.
Prvi poskusi določanja vsaj nekaterih razpoznavnih sestavin,
ki naj bi hkrati omogočale tudi oceno določenih delov postora,
so bili vezani na vojaške in vladajoče kroge. Škofovski tajnik
Santonino je na primer ob koncu 15. stoletja opisoval predvsem
cerkve in gradove v delu današnje osrednje Slovenije in ob
Dravi, ponekod pa je dodajal še opise preprostega stavbarstva.
Med kasnejšimi raziskovalci v 17. in 18. stoletju, kot so bili
Valvasor, Merian, Vischer, Hacquet in drugi, ki so ločeno
popisovali lastnosti posameznih dežel, je bil imenitna izjema naš
AR 2008/2
veliki topograf Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine
Kranjske. Načel je osnovno vprašanje celovitosti vseh lastnosti
in njihovih pomenov za razpoznavanje prostora in prav z
ugotavljanjem posebnosti stavbne dediščine - tudi preproste
kmečke arhitekture - že določal merila in ocene, ki so nato šele
v 20. stoletju sestavljala ovrednotenje identitete in s tem nujne
ohranitve stavbne dediščine kot razpoznavne sestavine kulturne
kajine.
V 19. v 20. stoletju so bila marsikje in tudi v slovenskem
prostoru značilna izrazito pozitivna ali negativna merila za to,
kaj naj pomeni in kakšno vrednost naj predstavlja identiteta
grajene dediščine v vsakodnevnem življenju. Vprašanja so bila
pomembna ne le za posamezno stroko, ampak še bolj za politična
in narodnostna vprašanja ter seveda za vsakovrstna ideološka
merila. Kot enega redkih pozitivnih primerov je mogoče oceniti
kriterije za gradnjo novih kmečkih stavb za tedanjo Kranjsko,
ki jih je predlagala C. K. Kmetijska družba za Kranjsko. Kot
"nasvet za zidanje večjih kmetijskih poslopij" predlaga tako
oblikovanje kmečke domačije, ki naj bi bila sicer za tedanji čas
sodobna, pa vendar izjemno prilagojena značilnostim bohinjske
regionalne arhitekturne tipike preprostega človeka, ki je do
neke mere še danes temeljno merilo za ugotavljanje regionalne
identitete arhitekture. S tem je bil po eni strani zagotovljen razvoj
prostora, po drugi strani pa tudi ohranitev stavbne dediščine kot
identitetne prvine prostora.
S povsem drugega izhodišča so nato okrog prve in druge
svetovne vojne nastajale nekatere "znanstvene" študije, ki so
dokazovale zaželeno pripadnost določeni nacionalni dediščini in
njene identitetne značilnosti. Tako so na primer isti avtorji v času
priključitve Avstrije Nemčiji dokazovali, da je stavbna dediščina
na Koroškem z jasno mejo na Karavankah povsem germanskega
izvora ter s pečatom "nemškega kulturnega kroga" in da so zato
redke hiše Slovencev celo manjvredne (Rhamm in Graber) - v
času Hitlerjeve Nemčije pa da arhitekturne značilnosti dokazujejo,
da je prav območje z obeh strani Karavank enoten prostor (tudi V.
Paschinger) ... Kot odgovor na to so med obema vojnama nastale
študije slovenskih geografov in etnologov (Melik, Ložar itd.), ki
so na vsak način dokazovali, kako so hiše slovenskega podeželja
kvalitetnejše od tistih iz "nemških" krogov.
Še eno zanimivost je mogoče uporabiti kot dokaz, kako
nujno je treba ločiti strokovne ali znanstvene ocene na tiste
s pričakovanim (zahtevanim!) rezultatom in tiste, ki so res
le strokovno umeščene v čas in prostor. To so vedno znova
navodila za gradnjo hiš in drugih stavb, ki so uveljavljena kot
zakonski predpisi. Eden takih je bil leta 1945 v Sloveniji izdan
predpis o gradnji hiš izven mest. Tako politično dokazovanje
pripadnosti s posebnim ciljem izbranih identitetnih značilnosti
seveda ni posebnost slovenskega prostora. Prav nič drugače ni
mogoče razumeti mnogokrat napačno razumljenih predpisov
in meril, ki v zadnjih desetletjih sestavljajo tako imenovane
lokacijske zahteve, pa naj bo to v merilu posamezne občine za
izvenmestno gradnjo, kot tudi zahteve za arhitekturo, ki naj bi
bila grajena v okviru urbaniziranih območij. Večinoma so to le
zelo posplošene zahteve, ki nato v resnični praksi največkrat
niso resnično strokovno preverjene in kot posledica celo
omogočajo dobesedno uničevanje kulturne dediščine. Če na
prihodnost arhitekture kot kulturne dediščine?
primer lokacijska odločba zahteva le neko določeno kritino ali
morda celo le tlorisno velikost stavbe (ne pa višinskih gabaritov,
ustreznega vpliva na prostor itd.), je posledično mogoč vsak
poseg v še tako kvalitetno arhitekturno dediščino.
Gotovo je, da so večini naročnikov, pa tudi verjetno večini
"strokovnjakov" (od projektantov in izvajalcev do formalnih
uradnikov ...) ali nepoznane ali pa povsem nerazumljene
zahteve, ki so veljavne v svetu, Evropi in v Sloveniji in ki
so s formalno izvedenim pristopom države h konvencijam
Unesca, Sveta Evrope in Evropske unije tudi zakonsko celo
nad slovensko zakonodajo. Predvsem pa so to zahteve, ki bi jih
morali upoštevati vsi strokovnjaki kot svoje strokovno etično
načelo - to seveda velja zlasti za arhitekte!
V pomoč tistim, ki z zgoraj navedenimi pojmi niso seznanjeni
in v dokaz zgornjim trditvam naj bo navedenih nekaj temeljnih
misli iz osnovnih mednarodnih in za arhitekturno stroko ključnih
zahtev iz mednarodnih konvencij.
Amsterdamska deklaracija med drugim postavlja naslednje
ugotovitve in zahteve.
-	The architectural heritage includes not only individual buildings
of exceptional quality and their surroundings, but also all areas
of towns or villages of historic or cultural interest.
-	Since these treasures are the joint possession of all the peoples of
Europe, they have a joint responsibility to protect them against
the growing dangers with which they are threatened - neglect
and decay, deliberate demolition, incongruous new construction
and excessive traffic.
-	Architectural conservation must be considered not as a marginal
issue, but as a major objective of town and country planning.
Ne da bi bilo treba navajati še celo vrsto mednarodnih
zakonov, dogovorov in priporočil, naj zadostuje samo še dokaz o
tem, kako pomembno je predhodno ugotovitev povezati z vsemi
današnjimi posegi v prostor, še zlasti z vsemi gradnjami. To v
svojih izhodiščih zahteva tudi Konvencija o evropski krajini:
Aware that the landscape contributes to the formation of
local cultures and that it is a basic component of the European
natural and cultural heritage, contributing to human well-being
and consolidation of the European identity;
Acknowledging that the landscape is an important part of
the quality of life for people everywhere: in urban areas and in
the countryside, in degraded areas as well as in areas of high
quality, in areas recognised as being of outstanding beauty as
well as everyday areas;
Noting that developments in agriculture, forestry, industrial
and mineral production techniques and in regional planning,
town planning, transport, infrastructure, tourism and recreation
and, at a more general level, changes in the world economy are
in many cases accelerating the transformation of landscapes;
Zahteve sta seveda v največji možni meri upoštevala tudi novi
Zakon o načrtovanju prostora in vzporedno z njim do določene
mere spremenjeni Zakon o varstvu kulturne dediščine! V njih so
nove tudi naslednje ugotovitve:
prihodnost arhitektre kot kulturne dediščine?
Zakon o načrtovanju prostora:
Posege v prostor in prostorske ureditve je treba načrtovati
tako, da se omogoča:
1.	trajnosten razvoj v prostoru in učinkovito ter gospodarno
rabo zemljišč,
2.	kakovostne bivalne razmere v mestih in na podeželju,
3.	prostorsko usklajeno in med seboj dopolnjujočo se razmestitev
različnih dejavnosti v prostoru,
4.	prenovo obstoječega, ki ima prednost pred graditvijo novega,
5.	ohranjanje prepoznavnih značilnosti prostora,
6.	sanacije degradiranega prostora,
7.	varstvo okolja, naravnih virov ter ohranjanje narave,
8.	celostno ohranjanje kulturne dediščine, vključno z naselbinsko
dediščino.
Zakon o varstvu kulturne dediščine:
Če v registru za registrirano dediščino, ki je bila vanj vpisana
do uveljavitve tega zakona, ni drugače določeno, se pri posegih
vanjo, za katere je po predpisih, ki urejajo graditev, potrebno
gradbeno dovoljenje, upoštevajo naslednje varstvene usmeritve
za prostorsko načrtovanje in za izdajanje kulturnovarstvenih
soglasij:
-	pri posameznih nepremičninah: ohranjajo se njihovi gabariti,
zunanjščina, razmerja s sosednjimi nepremičninami in njihova
uporaba,
-	pri območjih naselbinske dediščine: ohranjajo se morfološka
zasnova naselja, javni prostori, ulične fasade, oblika streh,
gabariti, meje in silhuete naselja,
-	pri območjih kulturne krajine: ohranjajo se vzorci poselitve
v pokrajini, razmerja med odprtim prostorom in naselji,
tradicionalna raba zemljišč in vzorci parcelacije, značilna
vegetacija, prostorske dominante in panoramski pogledi,
oblike terena, spominska obeležja, grobišča in pokopališča ter
ostanki struktur,
-	pri vrtnoarhitekturni dediščini: ohranjajo se zasnova, oblikovani
elementi in pritikline.
Ob tem se takoj postavi vprašanje, koliko je (ne samo pri nas,
ampak povsod, kjer prevladajo le goli ekonomski interesi za
posege v prostor ...) tistih arhitektov in njihovih naročnikov, ki
podobna etična in zakonsko predpisana določila v okviru svojega
načrtovanja upoštevajo ali sploh poznajo? Ponoviti je mogoče
vsaj nekaj rezultatov zadnjih let, ki so dokazali, da je v resnici
naš (tudi strokovni!) odnos do prostora, do tiste, "anonimne",
danes pa le trgovsko pomembne množične, lahko jo imenujemo
tudi "ljudske" arhitekture, ki je doslej ustvarjala vrednote
prostora in ki jo navedeni mednarodni dogovori predstavljajo
kot največje bogastvo predvsem za prihodnost in ne toliko za
muzejsko preteklost, vse prej kot evropski ali strokovno etičen!
Tako je bilo v zadnjih desetih letih izgubljene najmanj 10 %
identitetno razpoznavne in obenem kvalitetne kulturne krajine
Slovenije, v številnih načrtih razvoja se dobesedno načrtuje
uničenje arhitekturne identitete prostora, ki naj ga nadomesti
povsem nerazpoznavna, trendovsko modna arhitektura ali bolje
rečeno: arhitekturna embalaža, namenjena najbolj neizobraženim
kupcem (= "arhitekturnemu šopingu").
Če torej nova strokovna in mednarodna merila za oblikovanje
AR 2008/2
bodočnosti našega bivalnega okolja ne bodo upoštevana, nas bo
bodočnost ocenila kot tiste, ki so bili krivi za pravi "arhitekturni
genocid"! Dovolj je zgledov iz preteklosti in še več je primerov v
sedanjem pristopu do oblikovanja bivalnega okolja prihodnosti,
da bi bil potreben resen premislek o tem problemu.
Da to še posebej velja za arhitekte, je povsem jasno tudi iz
evropske Direktive o medsebojnem priznavanju diplom in
drugih evidenc za formalno kvalifikacijo v arhitekturi:
Študij mora zagotoviti:
-2. ustrezno znanje zgodovine in teorij arhitekture ter sorodnih
umetnosti, tehnologij in družbenih znanosti,
-5. razumevanje razmerij med človekom in stavbami ter med
stavbami in njihovim okoljem, posebej še zaradi potrebe po
ustreznem razmerju med stavbami in ambienti na eni strani
ter človekovimi potrebami na drugi strani,
-7. razumevanje raziskovalnih metod in izhodišč za izdelavo
arhitekturnih načrtov
Na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani je bilo v
zadnjih destletjih v okviru področja, ki naj uveljavi obravnavane
sodobne principe dela in odnosa do ohranitve ter do razvoja
prostora s področja vključevanja kulturne dediščine, doseženo
tudi to, da je Slovenija tako kot najbolj razvite evropske države v
svojo "Strategijo razvoja" uvedla tudi pojem "prednosti prenove
pred novogradnjo", tako s stališča ohranjanja prostorske
identitete in kulturne dediščine kot hkrati tudi s stališča okoljsko
in energetsko poudarjenih ciljev razvoja (od arhitekturnih krajin
do prenove kot pomembne oblike razvoja). Prav ti dosežki so
fakulteto zelo uspešno predstavili tudi v evropskem prostoru, le
da se nov način dela in novi cilji urejanja za kvalitetno prihodnost
bivalnega okolja kljub temu premalo priznavajo in uveljavljajo
v domačem okolju. Zato morda le ni nujno pričakovati, da bo
današnje obdobje postalo eno tistih, ki so v največji meri izbrisala
identiteto slovenskega prostora in njenih oblikovalcev!
AR 2008/2	prihodnost arhitekture kot kulturne dediščine?
Viri in literatura
Aude de Kerros, (2007): Prikrita umetnost. Disidenti v sodobni
umetnosti, Eyrolles, Paris.
Moureau, N. in Sagot-Duvaroux, D., (2006): Trgovanje s sodobnimi
umetninami, La decouverte, Paris.
Kozjanski park (2007): Prostorska identiteta. Prostorski razvoj v
odprtem prostoru, Povzetki referatov.
Egenter, N., (1992): Architectural Anthropology - research series 1,
Lausanne.
Zevi, B., (1959): Pogledi na arhitekturo, CZ, Ljubljana.
Bontron, J.C., Luginbuhl, Y., e.a. (1991): Methodologie pour
l'identification et la typologie des paysages, Paris.
Santonino, P. (1991): Popotni dnevniki 1485-1487, MD, Celovec.
Rupel, M., (1951): Valvasorjevo berilo, MK, Ljubljana: "Gorenjci imajo
imenitne hiše: v mnogih krajih lepo zidane, ponekod tudi z deskami
krite ... Mariskje so velike vasi, ponekod, zlasti v hribih, stoje le
posamezne hiše, vendar je tudi v gorah mnogo vasi." (p. 113)
C.K. kmetijska družba za Kranjsko, (1883): Vzorni načrt kmetijskih
stavb na Kranjskem s posebnim oziromna Bohinj. Tiskal C.
Fromme na Dunaji.
Graber, G. (1949): Volksleben in Kärnten, p. 88. Graz.
Paschinger, V. (1941): Savekärnten ein Alpenland, v: Carinthia II.
Klagenfurt. - Paschinger, Wutte, Graber (1942): Oberkrain.
Klagenfurt.
Nasveti za gradnjo kmečkih domov. Izdala in založla Sindikalna
podružnica ESZDN pri Ministrstvu za kmetijstvo. Ljubljana,
(1945).
Congress on the European Architectural Heritage, (21-25 October
1975): Declaration of Amsterdam.
Council of Europe, (20. 10. 2000): European Landscape convention.
Preamble.
Uradni list RS 33/2007 (2007): Ukaz o razglasitvi Zakona o
prostorskem načrtovanju (ZPN načrt). 3. člen.
Uradni list RS 16/2008 (2008): Ukaz o razglasitvi Zakona o varstvu
kulturne dediščine (ZVKD-1). 112. člen.
Direktiva 85/384/ccc, (1985): O medsebojnem priznavanju potrdil in
drugih evidenc za formalno kvalifikacijo v arhitekturi.
prof dr Peter Fister
UL, Fakulteta za arhitekturo
peter.fister@fa.uni-lj.si
SKLADEN RAZVOJ MED TEORIJO IN ODNOSI
A HARMONIOUS DEVELOPMENT BETWEEN THEORY AND RELATIONS
UDK 728.6 : 711.4 (497.4)
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 05.11.2008
izvleček
Red in urejenost sta temelja urejene družbe, tudi v prostoru. Red je postavljen
za doseganje ciljev, v prostoru za usklajeno bivanje, delo in sprostitev. Interesi
so seveda različni, od individualnih do skupnih, a skupni so nad prvimi. Pri tem
gre za urejanje prostora od zunaj navznoter, od regije do detajla arhitekture,
kjer sodeluje več strok, ki jih usklajuje arhitekt. Nobena ne sme prevladati na
račun druge, čeprav so nekatere močnejše. Tak primer je na primer ekonomika,
kultura pa je tisti element, ki je bil njega dni samoumeven: danes ji moramo
pomagati, saj je predvsem v prostoru za dvig vrednot in vrednosti ključnega
pomena.
Urejenost, gledana najširše, je regionalizacija, ki je most med državo, ki usmerja
z zakoni in med lokalnimi skupnostmi, ki to izvajajo. Regija je pomemben
element.
Urejanje pomeni tudi nadzor, primer so črne gradnje, ki so - brez nadzora - ušle
z vajeti.
Nekateri programi za urejanje podeželja so že uspešno tekli, morali bi jih
posodobiti in znova pognati.
Sklep je v treh predlogih: zaradi specifike podeželja in njene kulture bi bilo nujno
dvigniti zavest ljudi. Regionalizacijo bi bilo možno kvalitativno spremeniti - iz
togih regij v tematske, kjer bi se občine združevale po potrebah, brez prisile. In
zadnji predlog je institut mestnega arhitekta (po letu 2002: občinski ali mestni
urbanist), kar je - dvanajst let po formalnem predlogu - pokazalo rezultate v
gradnjah v Ljubljani in v Mariboru.
ključne besede:
arhitektura, podeželje, red, zakonodaja, usklajevanje, interesi, funkcija
Slovenija je majhna dežela, a ima izjemne potenciale: razteza
se od Panonije do Jadranskega morja, od Alp do predalpskega
hribovja. V arhitekturi ima niz regij, množico tipov, tako
poselitve kot domačij in posamičnih objektov. Najbolj značilni
objekt, kozolec, ima mnogo oblik, tipov in podtipov, pa še
izvedb. Ponazarja skladnost naše dežele: izkorišča dosegljive
materiale, izkorišča teren za postavitev na veter in na sonce, s
strešinami izkorišča sončno energijo, z notranjo organizacijo
postavlja izjemno izkoriščenost za spravilo sena, za voz,
omogoča nakladanje in sušenje različno suhih pridelkov. In kar
je najbolj pomembno: preživel je nekaj stoletij in je še vedno v
uporabi. Krma s kozolca je bolj kvalitetna od tiste v silaži, živina
jo raje je in mleko ima boljšo kakovost. Prav kozolec predstavlja
skladnost: usklajene potrebe, možnosti in sposobnosti graditelja.
Kozolec je arhitektura.
Izhodišče
Red včeraj in razvoj skozi zgodovino - pri tem pri dvojnem
vezanem kozolcu nastopata le dva tipa: pod Savo in nad njo.
Prvi je čokat, ker so na Dolenjskem velike njive in velike
potrebe, na Gorenjskem pa je zemlje malo in manj je možnosti
za postavitev.
Najpomembnejša reč pri vsem tem pa je, da sta celo v zasnovi
tako različna objekta povsem enaka: uporabljata kvadrat s
stranico ena in diagonalo, ki meri osnovnico krat kvadratni koren
abstract
Order and orderliness are the foundation of a tidy society: also with respect to space.
Order is established to reach goals - in space these are harmonious living, work and
leisure. Interests are certainly different, they go from individual interests to shared
ones, but the shared ones have priority. Thus is a matter of regulating space from the
outside inwards, from the region to the architectural detail, whereby several professions
collaborate, coordinated by an architect. None of them should dominate the others, even
though some are stronger. Economics is an example, whilst culture is an element that
once used to be taken as a matter of course, but today we have to assist it, as it is of key
significance for the enhancement of values, especially regarding space.
Orderliness from the widest point of view is regionalisation, which is a bridge between
the state regulating by means of laws, and local communities which implement them. A
region is a significant element.
Regulation also means supervision, an example of which is illegal constructions, which
have spread unbridled without it. Some programmes for the regulation of the countryside
are already successfully underway; we should modernise and re-launch them.
The conclusion consists of three suggestions: owing to the particularities of the
countryside, peoples' awareness should urgently be enhanced. The process of
regionalisation could be qualitatively modified; rigidly defined regions should become
thematic, whereby municipalities and communes unite without coercion and according
to their needs. And the final suggestion refers to establishing and empowering the
institution of the city architect which, twelve years after the formal motion, has resulted
in flourishing construction activity in Ljubljana and Maribor.
key words:
architecture, countryside, order, legislation, harmonisation, interests, function
iz dve. To ni slučaj: najbolj preprost drvar je že od nekdaj izsekal
iz okroglega debla kvadratni profil. To je največja mogoča
kvadratura, največji izkoristek konstrukcijskega elementa.
Da uporablja prvi kvadrat v kvadratu, drugi pa je sestav dveh
kvadratov, ki sta poveznjena, je le različica. Najpomembneje je,
da so vsi včerajšnji kozolci grajeni v tem pravilu in da skoraj ne
najdemo takega, ki bi izstopal.
Kaj je torej najpomembneje pri kozolcu? Red. Gre za
dogovorjeni red, ki je plod možnosti, želja in potreb in ki nudi
ob najmanjši možnosti napak najboljši rezultat. Ni slučaj, da se
imenitne konstrukcije, grajene po zahtevnih načrtih, ekspertizah
in z vsem znanjem našega časa, ob potresu podirajo: kozolec stoji
celo na Ljubljanskem barju. Še več - ker na Barju ni mogoče
mlatiti na vodi in ni ravnih tal, je prostor za mlačev kar v kozolcu
samem. Rečejo mu 'pod'.
Arhitekti imamo srečo: vse slabe konstrukcije v zgodovini
človeštva so se podrle in danes imamo le še dobre, kvalitetne in
vredne posnemanja.
To posnemanje ni tako preprosto: gre za dediščino in za red, ki
je nujen, pa za posamične rešitve, ki jih lahko oblikujemo sami
in dodajamo. Vsi kozolci so enotni, a dva nista enaka, vsak ima
pečat svojega mojstra.
Nas torej kot strokovnjake kozolec omejuje? Nas teži, da
ne moremo narediti 'nekaj drugega', kar je višek ne-umnega
človeka? Ne. Kozolec je imenitna arhitektura: v svoji zasnovi, v
AR 2008/2
konstrukciji, v uporabi, v izgledu, v vseh lastnostih, da kar kliče
po posnemanju. Ali lahko kozolec posnemamo?
Ne.
Zdaj pa smo pri problemu: kozolec je kljub svoji imenitnosti
doživel svoj konec. Danes je ob razvoju drugih tehnologij lahko
le še spomin, le še ponos pametnega človeka, ki rad pokaže svojo
kulturo. Razvoj ga je prehitel.
Kako pa je s primerjavo bivalne arhitekture: ali lahko danes
živimo kot v časih prvih kozolcev? Ali se je življenje spremenilo?
Imamo drugačne cilje, drugačne rezultate dela. To nam nudi
razvoj.
Še pred drugo svetovno vojno so naše žene nosile pridelke na
glavi desetine kilometrov daleč, led so s Krasa vozili na vozovih
v Trst. Dohodki so bili majhni, skromni, a tudi ljudje smo bili
skromni. Danes take skromnosti ne poznamo več.
Prav pa je, da še vedno želimo živeti vse bolje in vse bolj polno
življenje. Tudi na vasi. Čeprav se razvoj vse bolj pozna v mestih.
Zato pa je razvoj vasi in podeželja toliko bolj občutljiva tema.
Kultura bivanja mora biti na najvišjem možnem mestu, a pod
kulturo moramo razumeti predvsem skladnost vseh elementov,
ki nam ta razvoj omogočajo in nam ponujajo možnosti, da jih
izrabimo.
Kako, le to je vprašanje. Ekonomski razvoj ne prinaša tudi
kvalitete, žal je vse prevečkrat prav obratno.
Bistvo imenitnosti kozolca je v njegovem redu.
Red poznamo tudi danes
Temeljni dokument in usmeritev je strategija prostorskega
razvoja. Ta govori o prioritetah: druga je urbani sistem, ki ga je
mogoče in ga moramo upoštevati tudi na podeželju, pa čeprav v
manjšem merilu.
Prioriteta govori o vitalnosti in o privlačnosti podeželja, pa o
naravnih in o kulturnih značilnostih.
Obe poglavji se ukvarjata s tipiko, ki jo je treba prepoznavati,
razumeti, upoštevati in razvijati v okviru danih možnosti.
V delu z naslovom razvoj prostorskih sistemov je
najpomembnejša misel "cilj usmerjenega razvoja je visoka
kvaliteta bivanja". To je nedvomno kvalitativni element. V
nadaljevanju govori o prepoznavnosti Slovenije: tukaj smo spet
nazaj pri kozolcu.
Posebna pozornost je namenjena tudi razvoju krajine, ki se
lahko razvija le skladno z vsemi elementi, ki krajino sestavljajo.
Pri tem je najpomembnejše dejstvo, da si elementi arhitekture
v tem smislu sledijo prav po vrsti: en sam objekt ali bivalna
hiša; več objektov sestavlja domačijo; več domačij vas; večja
vas je lahko že mesto in več mest z vasmi predstavlja regijo ali
pokrajino. Celota ima tako vedno značilnosti detajla. Arhitektura
pa je vedno odvisna od možnosti, ki jih daje okolje, od potreb,
ki jih ima uporabnik, pa od zmožnosti graditelja, da vse to v
najboljši možni meri koordinira.
Ampak za razumevanje je treba pogledati globlje v teorijo
prostora.
Teorija prostora
Le celica je tako preprosta, da ima malo elementov: ovoj,
vsebino in jedro. Prostor, ki ga obvladuje človek, pa je mnogo bolj
skladen razvoj med teorijo in odnosi
kompleksen. Na primer: Slovenija ima meje ali ovoj, zaobsega
prostor, ki ga lahko enačimo z vsebino celice, jedra pa nima enega
samega - poudarkov je več. Vsak poudarek za posameznika ali
za sklop posameznikov ali za vso družbo predstavlja določeno
vrednost: na kulturnem nivoju je to vrednota. S tem pa se začne
zapletati. Vsak posameznik vrednoti po svoje, ena vrednota je v
nekem času več vredna kot druga. Pri tem je le ena skupna točka:
preživetje. Ob tem zbledijo, se zabrišejo vse druge značilnosti.
Slovenski prostor omogoča več kot le preživetje, zato imamo
različne interese, različne vrednosti in vrednote. Vse te elemente
usklajuje politika. Slovenija ni en sam, naravno enoten prostor.
Je plod usklajevanja interesov, ki si sledijo v prostoru, v času, v
različnih okoliščinah, to je torej politika v času.
V	tem okviru teži država po čim večji stopnji enotnosti. Ta
zagotavlja preprostost urejanja in nadzora; torej efekt.
V	državi pa gre nedvomno za enotne elemente, ki že obstajajo ali
pa jih nekateri bolj zaključeni prostori želijo imeti in uresničevati
na osnovi danosti, razmer, dela, želja. V tem kontekstu predvsem
pri prostoru v ospredje prihajajo regije. Te regije so po različnih
interesih lahko povsem različne: na primer v gospodarstvu, v
kulturi, v prostoru. Res pa je, da omejujejo združevanje interesov
predvsem fizične razdalje, tako da v praksi združujejo interese
praviloma le sosednje občine.
Občina kot sestav manjših skupnosti je organ, ki istočasno
usmerja in izvaja niz dejavnosti in katerih posledice se kažejo v
urejenosti odnosov, okolja in uspešnosti.
Posameznik živi v prostoru fizično, zato vse posege čuti na
lastni koži. Logično je, da je najbolj izpostavljen in najbolj ranljiv.
Njegov vpliv bi moral biti odločujoč, a pravilna usmerjenost je
odvisna od pravilne organiziranosti upravne celice, ki ji pripada
in odnosov, vplivov in teže moči med temi celicami (praviloma
so to občine).
Arhitektura je oblikovanje prostora: od detajla do celote, od
teoretiziranja do izvedbe in uporabe. Arhitektura v tem procesu
ni najbolj pomembna, je le najbolj vidna [Juvanec 2004].
Deli prostora, celota, lokacija
Na koliko delov se deli celota? To je odvisno od okoliščin in
variira tako v času kot v geografskem položaju, da ne omenjam
ekonomskih možnosti, prometnih povezav itn. Posebej
pomemben pri tem je promet. Slaba povezanost z jedrom v
prvi vrsti slabi moč dislocirane enote, nato se vsebina te enote
zave okoliščin ter svojih slabosti in začne težiti k centru. Tretji
korak je zavedanje moči. Center je daleč, koncentrira dobrine,
znanje, moč in oblast. Četrtič: center se zave teh slabosti in
pa tega, da živi tudi od dela posamičnih enot. Zato vzpodbuja
povezave, tako prometne kot vezi v odločanju. Pri tem prihaja
do prevlade nekaterih, trenutno bolj sposobnih in bolj agresivnih
struktur, ki vsiljujejo tako gospodarske kot politične razdelitve
za zadovoljevanje svojih lastnih (običajno materialnih) potreb,
ki predstavljajo moč in s tem oblast. To je najbolj jasno ob zadnji
razdelitvi Slovenije na občine. Delitev bi nedvomno uspela, če
se ne bi spreminjal čas. K sreči pa se kolo zgodovine vrti. Vedno
naprej.
Po osamosvojitvi je iz političnih razlogov nastalo preveliko
premajhnih občin, ki so mnogo premajhne za sestavljanje
skladen razvoj med teorijo in odnosi
uprave, predvsem strokovno usposobljenih upravnih enot vseh
potrebnih profilov, ki ob umni organizaciji del vseh lahko edino
zagotavljajo potek dela v dobro vseh.
Iz tega izvirajo vsi problemi centralizma v Ljubljani,
lokalizma v majhnih centrih, plahega združevanja po interesih
med občinami (kjer se vsak boji negativnih posledic na nekem
drugem področju).
Lokacija kot prostor, na katerem bomo gradili, nosi vse te
značilnosti in posledica je neurejenost v detajlu. Ta neurejenost
vodi v nestrokovno in laično (individualno) vodenje vseh
postopkov in dejavnosti pri gradnji, v nekontrolirano etapnost in
v nadgrajevanje v prostoru in v času. Rezultat tega je neurejen
prostor Slovenije: od črnih gradenj do agresivne obrtniško
industrijske gradnje iz ekonomskih razlogov. Zunanja oblika je
znana: neurejenost, neenotnost, neusklajenost in nekompatibilnost
(tako v detajlih, v celoti, v prostoru in v času), neprepoznavnost.
Vse to so drage, negospodarne in neestetske rešitve. To je
Slovenija.
Toda pet občin namesto ene predstavlja pet županskih stolčkov,
nekaj sto najožjih sodelavcev, nekaj favoriziranih tovarn ali
obratov, več moči nekaterih strank in s tem več oblasti, nekaj
tisoč tistih, ki so volili župana in ki za to nekaj pričakujejo -
skratka preveč je želja in upanj (iskreno povedano tudi preveč
koristi), da bi se slovenski narod na svoji ravni ravnal po pameti
in v svojo korist [Juvanec, Kontinuiteta prostora 1992].
Interesi skupnosti, uprave, posameznika
Temeljni interes skupnosti je čim bolje in čim bolj kulturno
živeti. To zagotavljajo gospodarska stabilnost in efektnost,
korekten odnos do sosedov in rezultati na kulturnih področjih.
Vsega tega ne moremo začeti graditi na vrhu, to je sestav detajlov,
začetih na najnižji stopnji organizacije: to je vzgoja.
Seveda velja tudi obratno: dobri detajli morajo biti vodeni
kvalitetno. Dobra delovna organizacija, ki je slabo koordinirana
z vrha, ne predstavlja nič, šele v sklopu z drugimi dobrimi
predstavlja dobro celoto.
Zato je interes skupnosti predvsem kvaliteta na vseh področjih.
Uprava je bila v naših krajih najbolj efektna v Avstro-Ogrski
monarhiji: centralizem je bil edina organizacija, ki je lahko
obvladala nered tako različnih elementov, ki so sestavljali deželo
od Milana do madžarskih step. Pa še pri tem je še danes jasno
vidna razlika: večji samostani so bliže Dunaju, večji gradovi so
bliže Dunaju, več cest se steka na Dunaj, vsi so gledali v Dunaj,
v center. Arhitektura je bila deljena: skupna in pomembnejša je
bila enotna (železniške postaje, šole, kar je gradil cesar), ostalo
pa po nekaj lokalno obarvanih navodilih prepuščeno lokalnim
skupnostim. Toda ta arhitektura je nepomembna za center:
kmečke hiše, gospodarska poslopja. Zato se je lahko ohranil tudi
naš kozolec (ki kot tak nedvomno ogroža centralizem in bi ga v
naslednjih desetletjih - če bi Avstro-Ogrska monarhija še živela
- nedvomno zatrli, kajti predstavljal bi vse prenevarno lokalno
značilnost). In to trditev potrjuje peganjanje kozolca v času
nacistične Nemčije in iztrebitev te konstrukcije na avstrijskem
Koroškem.
Ali se iz zgodovine res ne moremo ničesar naučiti?
Posameznik želi ceneje in z najmanj napora priti do rezultata,
AR 2008/2
to je do zgrajenega objekta, ki bo v celoti deloval kot detajl in od
celote črpal rezultate skupnega ineresa.
Pri tem ne smemo zameriti teh želja: kolikor predstavlja arhitekt
kot oblikovalec prostora določeno ceno, se ta ne odslikava v celoti
direktno. Gradnja po izkušnjah vedno teče etapno. Prav v tem bi
bila organizacija umestnih strokovnjakov najbolj pomembna, a
kratkovidno gledanje na ceno tega dela je pravzaprav usodno za
gradnjo samo. S tem so podrte etapnost gradnje, kompatibilnost,
organizacija gradnje in tlorisa, kompatibilnosti sprememb v času
(zamenjava generacij, novi elementi, tehnika, tehnologija). Vsaka
napaka prinese v nadaljevanju dve novi težavi.
S tem postane gradnja dražja, manj uspešna, manj uporabna,
manj estetska in s tem manj prepoznavna [Juvanec, Kontinuiteta
prostora 1992].
Zgrešena je misel, da je vsak Slovenec tudi graditelj. Smo
ženske in moški, veliki in mali, smo arhitekti in taki, ki to nismo.
Skratka, že naši dedje so vedeli, da čevljar popravlja čevlje, da
ribič lovi ribe in da vol vleče ralo in ne obratno. Graditelj pa
počne vse to hkrati.
Ob obilici možnosti, tako tehniških kot teholoških, ob velikem
izboru materialov in njihovih oblikah je delo laika v stroki
nedopustno, v končni fazi ni gospodarno ter izgleda tako, kot
izgleda naša krajina po posegih v zadnjih desetletjih: grdo in
slabo.
Istočasno pa v tistih najbolj odročnih krajih, kamor še ni segla
asfaltna cesta, stvari tečejo tako, kot je bilo nekdaj. Vsak dela
svoje in se ne vtika v delo drugega.
Država
Država ima neomejeno oblast. Le v primeru mednarodnih
interesov, ko se združujejo države z istimi interesi z usmeritvami
ali kar s skupnimi posegi (Evropska unija, NATO, CEFTA itd.),
so nekatere veje oblasti poenotene.
Pri tem bi veljala tista najbolj kmečka: na svojem primeru se
je najdraže učiti. Očitno tega ne razumemo vsi ali pa imamo vsi
kako figo v žepu in čakamo priložnost.
Za državo je najboljša taktika centralizem. Najbolj preprosto
je držati niti v rokah, najbolj preprosto je ob neskladju korigirati
posege in to daje tudi najboljši rezultat na vseh področjih.
Samoupravljanje je teoretski model idealne družbe, ampak
idealne družbe seveda ni.
Ker pa smo ljudje različni, različne so okoliščine in pogoji,
oddaljenost od centra predstavja vedno tudi neko časovno
zamaknitev, je ta centralizem zastarel. Kaj lahko pri tem naredi
občina kot osnovna celica organizacije? Gre za visoko strokovno
presojo okoliščin in pogojev, na katerih je treba predlagati
ureditev, idealno za to celico. Kasneje mora država te predloge
uskladiti in iz njih sestaviti optimalno rešitev, sprejemljivo za vse,
vendar v celoti naprednejšo in boljšo od obstoječih.
Ob takem številu občin, kot jih imamo mi, je to praktično
nemogoče.
Regija
Regija predstavlja (fizično) skupen prostor, kjer imajo
skupnosti skupne interese. Ni nujno, da je isti prostor za iste
interese; razslojenost značilnosti v prostor vnaša različno
AR 2008/2
oblikovane sklope. Tako je mogoče, da regija vnaša v prostor
različno oblikovane sklope. Tako je mogoče, da se regija kulture
ne pokriva s tisto v gospodarstvu (pri tem pa je izključujoče, da bi
se iste aktivnosti prekrivale v različnih organizacijskih shemah:
na primer, da bi bila živinoreja istega območja konkurenca
poljedelstvu ali vinogradništvu). Regija je vmesna stopnja med
občino in državo. Pri tem država usmerja, regija usklajuje in
občina konkretno ureja.
Ta odnos (država/občina) regija usklajuje v okvirih, ki jih
postavlja in kontrolira država ter sestavlja zahteve ureditev
posameznih segmentov, ki jih koordinirajo občinske strukture.
Gre za najboljši primer nadzora države nad urejanjem regije,
ki vsebuje ključne zahteve posameznih sestavnih elementov te
pokrajine.
Občina
Občina je temeljna organizacijska celica, do katere seže
država. Naprej do krajevne skupnosti, naj se pogovarja občina
sama. Zato je položaj občine pomemben, država iz nje črpa
informacije, uokvirja interese, istočasno pa jo usmerja v okviru
zakonov. Občina je tista, ki interese posameznikov kanalizira
v možne okvire, te okvire vodi do nivoja države. Od države
dobiva povratne informacije in sredstva, ki jih delo občine
ustvarja. Za posebne dejavnosti: za nujne, izredne ali za tiste, ki
so pomembne za vso državo, zagotavlja možnosti.
Občinaje neposreden stik državljana z demokracijo. Vodstvo je
za to direktno odgovorno tako občanu kot državi. Tako državljan
kot država imata več oblik: posameznik (kot politik), osnovna
celica (kot združba skupnih lastnosti), skupnost (istih interesov,
stranke, politika), država v obliki izvršne oblasti (področna
ministrstva), država kot celota (zakonodaja) in končno država,
ki predstavlja svojo vsebino svetu (vlada, predsednik države).
Najbolj neposreden stik ima vodstvo občine z občani. Od njih
je izvoljeno, njihove interese zastopa in jim posreduje usmeritve
višjih. Občina leži na stiku konkretnih težav posameznika in
formalnih ureditev države. Tukaj se pokaže največ problemov,
ki jih država (minstrstvo) ne občuti.
Usklajevanje na nivoju občine je najbolj konkretno in najbolj
boleče. Prinaša rezultate, mnogokrat pa neuspeh sploh ni
direktno povezan z dejavnostjo, posledice nosi človek direktno.
Odgovoren je navadno župan.
Krajevna skupnost
Krajevna skupnost je tista temeljna celica, ki pravzaprav deluje
v okvirih, ki so ji dani. Probleme in njihove rešitve prepoznava
in jih pošilja naprej občini, ki jih zbira in vsaj delno obdelane
posreduje državi. Država rešitve vrača v obliki zakonov, ki jih
občina s svojimi strokovnimi službami obdeluje, razlaga in
kontrolira.
Subjektivno: krajevna skupnost je pravzaprav organizacijska
enota, ki je človeku najbližja, edina mu pomaga reševati
konkretne probleme, ki jih otežuje občina, zavrača pa država.
V prostoru krajevna skupnost poskuša uveljavljati svoje
interese, ki so - objektivno gledano, za posameznika in za ozko
skupnost - vedno pozitivni. Vsakršno omejevanje je sprejeto z
nezadovoljstvom, objektivno zaradi nepoznavanja problema v
skladen razvoj med teorijo in odnosi
celoti, subjektivno pa je vsaka problematika boleča.
Krajevna skupnost zato nima možnosti urejanja niza
problemov; predvsem, ker nima pristojnosti, ne možnosti in ne
strokovnih služb.
Zato je krajevna skupnost za posameznika dobra, občina slaba,
država pa je sploh bav-bav.
Stroke: arhitektura in druge stroke pri urejanju okolja
Na področju oblikovanja prostora obstaja več strok, ki to
problematiko urejajo. Arhitektura ga usklajuje (pri tem mislim
na arhitekturo najširše; od regionalnega načrtovanja, urbanizma,
do arhitekture detajla).
Pri tem je najpomembneje, da vsaka stroka deluje na svojem
specifičnem področju: planer planira, načrtovalec načrtuje,
arhitekt oblikuje, geodet izmeri in nariše teren, gradbenik gradi,
statik računa, instalater projektira svojo instalacijo (telefonsko,
vodno, kanalizacijsko, televizijsko, računalniško), varstveniki
narave na svojih specifičnih področjih (rastlinstvo, živalstvo,
krajina, onesnaževanje okolja itd.), varstveniki kulture spet na
svojih področjih (etnologi za etnološke značilnosti, umetnostni
zgodovinarji za elemente s temi značilnostmi, konservatorji
za konserviranje itd.). Skratka, vsak dela, kar zna, za kar je
bil šolan in kjer lahko naredi kaj dobrega prostoru kot celoti.
Pri tem prihaja do neskladja že pri starem zakonu o prostoru,
ki omogoča projektiranje arhitekture "inženirju arhitekture,
gradbeništva ali geodezije". Že tukaj gre za nelogično razdelitev
dela. Vsaka od omenjenih strok ima na svojem področju zadosti
odgovornosti.
Zakaj prav arhitektura usklajuje in ne kaka druga stroka?
Arhitektura je oblikovanje prostora - zasnuje, postavi idejni
projekt, v sodelovanju z drugimi strokami izdela izvedbeni
projekt, gradnjo nadzira in jo spremlja vse do uporabe, ko se
pokaže končna vrednost arhitekture. Noben podatek ni odveč,
nobena pomoč ni zavrnjena, vsak kamenček, ki pomaga graditi,
je dobrodošel in upoštevan v okviru danih možnosti, a vsi ti
kamenčki so le sestavni deli celote, ki ji pravimo kompozicija.
Kompozicija je arhitektura, ki s svojo organiziranostjo,
funkcionalnostjo, konstrukcijo in estetiko deluje.
Vsaka delitev arhitekture (pa naj bo še tako majhna, neznatna,
nepomembna, kot je znamenje na polju, ima estetski pomen,
sakralni, edukativni in morda še kakega, nikakor pa nima le
enega samega pomena ali značilnosti) na spomenike ene ali
druge stroke je nestrokovna in nedopustna, četudi je kje že
uzakonjena. Dokumenti ICOMOSA (International Council
of Monuments and Sites: Mednarodni svet za spomenike in
spomeniška območja s sedežem v Parizu) to potrjujejo.
Investitor in uporabnik
Investitor ni vedno uporabnik. V kolikor gre za večje objekte,
je uporabnik praviloma drug, pri manjših objektih (bivalne hiše
na primer) je investitor navadno uporabnik sam, pri majhnih
objektih (pasja hiša, ptičnica) pa je spet kakor pri prvem:
navadno sta različna.
Investitor je tisti, ki vlaga finančna sredstva v gradnjo z nekim
namenom, bodisi da gre za zaslužek, za preživetje, za zbiranje
sredstev, za druge naložbe itd.
skladen razvoj med teorijo in odnosi
Uporabnik je tisti, ki prostor uporablja. Lahko je en sam, lahko
jih je več, lahko pa si ta prostor deli s kom, po svoji presoji ali
pa tudi ne. Na primer prostor gozda si delijo različni uporabniki,
stanovalci hiše so lahko ljudje, so ljudje in domače živali, lahko
pa tudi divje (polhi, miši, podgane). Investitor določa vsebino
in namen prostora, uporabnik to vsebino izkorišča v te ali
one namene, kolikor je človek, če pa je žival, gre vedno le za
preživetje, za zatočišče pred zunanjimi vplivi.
Investitor vpliva na vsebino, torej na funkcijo. Na estetsko
plat ima vpliv le, če je kulturen in če želi kaj več. Od stopnje
njegove kulture je torej odvisna oblika objekta v prostoru. Žal
raven kulture ni vedno taka, kot si jo želi, raven kulture vpliva
na pretiravanja v oblikovanju: gradovi, stolpi, etažnost hiše,
razgibanost, balkoni na vasi, neobičajne barve, novi materiali,
skratka postavljaštvo in izstopanje.
Uporabnik je navadno tudi praktični vzdrževalec objekta.
Od njega je odvisno, v kaki meri bo objekt živel, koliko časa
in kako bo deloval. Današnji materiali omogočajo vedno bolj
preprosto vzdrževanje in vedno bolj dolgo življenjsko dobo,
zato je od uporabnika to vedno manj odvisno.
Posameznik
Posameznik je običajno investitor in uporabnik obenem le pri
objektih za življenje in pri manjših obrtnih delavnicah.
Odnos kvalitete gradnje z njegovo uporabo ni v direktni zvezi:
bolj vpliva vzdrževanje, ki je neposredno vezano na uporabo.
Izdelek, ki pride iz urejene delavnice, ima mnogo več možnosti,
da je kvaliteten, kot tisti, ki prihaja iz neurejenih razmer (to lahko
razložimo povsem tehnično, pa tudi v prenesenem pomenu).
Od posameznika so odvisni raven uporabe, raven vzdrževanja
objekta in ne nazadnje izdelki, ki iz takega okolja izhajajo. Ti
izdelki so lahko fizično izdelki ali pa človek sam. Človek iz
neurejenih razmer ne more biti urejen, še več - tega problema
sploh ne razume in ne vidi.
Posameznik v prostoru ima svoje interese in vsako urejanje
ga omejuje. In spet je od njegovega nivoja kulture odvisno, ali
bo izbral v danih okvirih najslabšo rešitev, najboljšo, ali pa bo
iz teh okvirov zavestno kaj izločil. Pri tem je najpomembneje,
da teh okvirov ne le, da ne priznava, ne razume jih. Pri tem išče
izgovore in najbolj značilno - slabe primere pri drugih izvedbah,
jih nekritično aplicira, kolikor mu pač ustrezajo. Tipičen primer
so črne gradnje. Ni res, da bi ga pri tem kdor koli vzpodbujal,
res pa je, da mu tega početja nihče ni ustrezno preprečeval
takrat, ko bi to bilo uspešno. Ko je prepozno in je zgrajenega
že mnogo, takrat se preprosto zateče k izsiljevanju. Gre za
prijateljske vezi, za skupne interese, za finančne ali poslovne
povezave. Izsiljevanje je lahko le iskanje sličnih primerov,
najbolj drzna varianta pa je, ko se tak posameznik agresivno
vrine (po povsem demokratični poti, a brez moralnih vrednot)
na mesta, ki oblikovanje prostora urejajo na občinskem ali celo
na mestnem nivoju.
Zato je podiranje črnih gradenj edina prava poteza, pa če je
še tako boleča in nepriljubljena. Pri tem ne smemo gledati v
detajl, pač pa na celoto in na razvoj. Vsaka črna gradnja prinese
osnovo za nadaljnjo, za deset novih.
Podiranje mora biti nadaljevano z gradnjo, z urejanjem
AR 2008/2
prostora: za dvig kulture krajine in za uporabnika, pa tudi za
upravo, ki to vodi.
Primer je urejanje črnih gradenj v Ljubljani 2007 in 2008.
Podiranje predstavlja le del urejanja in ga je treba razumeti kot
posledico samovolje, slabe politike in nesposobnih inšpekcijskih
služb.
Posameznik je nedvomno del celote, ki sestavlja večjo
celoto, in ki kontrolira delo tiste najvišje organizacijske enote
- države.
Tukaj je najpomembnejša morala: najprej svoja, potem
drugih in skupnosti. V kolikor tega ni, skupnost ni in ne more
biti uspešna.
Cilj vsakega posameznika pa je, da je srečen, uspešen delovni
člen skupnosti s temi lastnostmi. Skupnost brez posameznika
je prav tako hendikepirana, kakor je tudi obratno, drug brez
drugega ne moreta.
Začenja se nedvomno pri posamezniku.
Odnosi med urejanjem in oblikovanjem prostora
Formalni odnosi
Formalni odnosi predstavljajo uradno pot med izvajalcem in
tistim, ki ureja. To urejanje teče v okviru mednarodnih norm
(konvencij na raznih področjih), združb in asociacij na nivoju
države kot celote. Nadaljujejo se v izvedbo prek lokalnih vej
oblasti, vse do posameznika, ki postopek seveda začne in ga
tudi konča.
Država
Država ureja s pomočjo zakona. Za njegov izvor, sestavo in
izvajanje je odgovorno posamično ministrstvo.
Pri sestavi zakona združuje znanja posamičnih strok,
strokovnih služb in strokovnih združenj. Postopek teče v
usklajevanju med minstrstvi, vse do posamičnega odbora
Državnega zbora, preden ga Državni zbor sprejme. Po objavi v
uradnih glasilih je po določenem času v veljavi.
Izvedbo zakona danes sprovajajo upravne enote. Njihova
vloga in položaj nista jasna, ne formalno in ne v praksi (to
besedilo je bilo napisano leta 1996, situacija danes ni dosti
boljša). Položaj še posebno otežujejo ljudje, ki so bili še včeraj
občinski uslužbenci, danes pa so uradniki ministrstva, ki ima
nedvomno več pristojnosti od občin. Problematična je predvsem
odgovornost. Včerajšnja kontrola župana tako prehaja na
ministra, pri čemer prostor (praktično: lokacija) ostaja v občini.
Namesto usmerjevalne ima ministrstvo zdaj konkretno upravno
vlogo in naloge, kar ne more biti lokalistično obarvano, kar pa
pogoji, kjer se uveljavljajo, nedvomno so.
Občina
Na področju urejanja okolja je pri tem najbolj problematičen
odnos občina (lokalna skupnost) - upravna enota (ministrstvo,
pripravljalec zakonov; parlament, zakonodajalec).
Logična navezava uprave v izvedbo prek lokalnega upravnega
organa je tako pretrgana. Ne glede na to, ali gre za nezaupanje,
za namensko centralistično urejanje ali za trenutno ureditev
neurejenih razmer (kot trenutno reševanje, kratkoročno); za to
je nelogično in nekonstruktivno.
AR 2008/2
Konkretni odnosi
Občina (kot osnovna celica)
Občina nedvomno je osnovna celica, kot taka ima nedvoumne
naloge in odgovornosti do občanov (država pa prek ministrstva
do imaginarnega urejenega prostora). Tu je jedro nesporazuma.
Država (ministrstvo) ureja z vrha v osnovo, ki je teoretično urejena
(tako formalno kot dejansko).
Osnova (prostor) pa ni urejena ne formalno ne dejansko. Ni
urejena zato, ker sama nima ne kompetenc, ne možnosti in ne
strokovnih znanj, da bi se uredila, zakonodajalec pa predvideva,
da je vse že urejeno in zato to ni predvideno.
Praktična urejenost in formalna urejenost sta dva različna
pojma. Ministrstvo ju jemlje teoretsko, občina politično.
Projektna organizacija
Projektna organizacija, ki je pooblaščena za izvajanje projektne
dokumentacije, ki je osnova za izdajo vseh dovoljenj, mora
izpolnjevati določene pogoje, določene z zakonom.
Pri tem gre za planiranje, načrtovanje, projektiranje tako
objekta kot celote. Pretežni del gre za arhitekturo. Zakon pa je
predvideval, da lahko tak projekt pripravi diplomirani inženir
arhitekture, gradbeništva ali geodezije.
Če gre za arhitekturo, kaj za boga delata pri projektu arhitekture
gradbenik ali celo geodet? Imata namreč svoje, in to pomembno,
mesto pri statiki in pri izvedbi gradnje ter pri pripravi terena za
gradnjo. Žal je vse preveč nekvalitetnih arhitekturnih projektov
plod projektnih organizacij, ki jih (v skladu z zakonom) vodijo
gradbeniki ali geodeti in imajo tako vso formalno veljavo. Le
kvaliteta jim manjka. O tem ne prejšnji ne današnji zakon ne
govorita.
Rezultat je možen na povsem racionalen način. Vsak naj dela,
za kar je bil šolan in kar zna. (Opomba 2008: z novim zakonom
ZGO-1b je to urejeno - a leta po mojem predlogu).
Druge organizacije, ki sodelujejo
Pri projektni dokumentaciji sodeluje tudi veliko drugih
organizacij, ki obvladujejo svoja področja: energija, kanalizacija,
telekomunikacije, ceste, na kulturnem področju pa službe za
varovanje kulturne dediščine. Medtem ko imajo prve svoje
pristojnosti in izvajajo svoje načrte v praksi (kontrola je vedno
prisotna in rezultat je ugotovljiv vsak trenutek), so službe za
varovanje kulturne dediščine povsem nedefinirane.
Njihova organizacija je neustrezna in zato tudi neefektna.
Odgovornosti navzgor ni. Zato tudi ne delujejo v skladu z
vnaprej sprejetimi in usklajenimi strategijami dela, ki bi bile
enotne za ves prostor Slovenije. Svojih strategij nimajo.
Še več, niti kvalitetnih strokovnih in ažuriranih evidenc
nimajo. Imajo le pravice. Dolžnosti uveljavljajo s pravicami
do omejevanja v imenu varovanja in ne s strokovnim delom.
Nimajo strokovnega kadra po posameznih področjih ali pa si
te "strokovnosti" dosojajo sami. Zato pri njihovem delu na
področju arhitekture kulture sploh ni videti.
Z njimi niso zadovoljne niti občine, ne krajevne skupnosti in
ne posamezniki, ne strokovne organizacije in ne javnost.
Sebi pa so zelo všeč.
(Opomba 2008: zdaj so večji posegi v pristojnosti Ministrstva
skladen razvoj med teorijo in odnosi
za kulturo, ki pa sebi ustrezno upoštevajo mnenja lokalnih
organizacij)
Investitor
Investitor mora za pridobitev projektne dokumentacije zbrati
vsa potrebna soglasja in projekte, ki morajo biti v skladu z
veljavno zakonodajo in s planskimi dokumenti širšega prostora
ter dane lokacije.
Za to zahtevno delo navadno izberejo pooblaščeno
organizacijo, ki opravi vse potrebno (včasih celo ekonomske
elemente, prodaje in nakupe, kredite itd.).
Z uporabnim dovoljenjem se delo investitorja konča, nastopi
uporabnik.
Uporabnik
Uporabnik je lahko lastnik, investitor ali le najemnik. Ne glede
na svoj status, prostor uporablja v skladu z dogovori, z urejanjem
prostora se sooča le ob potrebah po razširitvah ali po preureditvi
prostora. V tem trenutku izraža potrebo, ki jo v skladu s svojimi
in z drugimi možnostmi začne investitor. Uporabnik deluje v
skladu s svojimi zmožnostmi, v prostoru, ki mu je na voljo, in ki
mu ga zagotavlja lastnik.
V kolikor je uporabnik in investitor v isti osebi (bodisi da gre
za pravno ali za fizično osebo), je to le praktična poenostavitev,
ker uporabnik pozna zahteve, ki jih kot investitor omogoča;
teoretično razlike ni.
Posameznik, občan
Občan kot urejevalec pravne problematike je pravzaprav
najbolj izpostavljen vsem težavam pri zagotavljanju potrebne
dokumentacije. Z ozirom na spreminjajoča se pravila, na vedno
bolj zahtevne odnose v prostoru, je tudi dokumentov vedno več.
Za posameznika je navadno predrago, da bi najemal družbo,
ki to obvlada. Zato dokumente in soglasja zbira sam. Zaradi
nepoznavanja, nerodnosti in nezaupanja nekaterih služb (ki
razumljivo nekaterim verjamejo in drugim ne), je to zahtevno
delo tako dolgotrajno, da marsikdo odneha. Rezultat tega je črna
gradnja.
(Pri tem je pomembno, da demantiram posplošeno mnenje,
da "je država podpirala in vzpodbujala črne gradnje", ki smo
mu priča med prizadetimi). Črna gradnja je plod nerazumevanja
graditelja, da lahko gradi le v dogovorjenih okvirih. Res pa
je, da so bile in so še vedno take gradnje premalo odkrivane,
vrednotene in sankcionirane.
Posameznika je treba vzpodbuditi, da bo s svojim prispevkom,
v skladu z napori in delom drugih, v dogovorjenih okvirih
izgrajeval prostor v pozitivni smeri, v dobro tega prostora, sebe
in skupnosti. To je kompleksen primer skupnosti in kakršen koli
posamičen poseg, nadmoč, nadvlada ali interes rušijo rezultate
naporov celote.
Urejanje prostora konkretno
Urejanje prostora so sistemski posegi lokalnega značaja, ki so
postavljeni drug ob drugega - predstavljajo prepoznavno celoto
prostora. Gre za usmeritve ekonomskega in kulturnega življenja,
za izvedbe gospodarskih dejavnosti, vse do oblikovanja, od
skladen razvoj med teorijo in odnosi
celot (ureditve vasi, prometa ali informacijskega sistema) proti
najmanjšemu detajlu likovne predtavitve vasi ali domačije in s
tem dejavnosti v njej.
Svetovanje
Na osnovi planskih in drugih aktov je za investitorja pomembno
čim bolj objektivno mnenje o nameravanih posegih. Svetovanje
je pomemben element zasnove vsakega posega.
Svetovanje je tudi najpomembnejši element izobraževanja. V
kolikor bi bil ta segment rešen idealno, bi odpadli vsi nadzori
in vse kontrolne točke, vse konsekvence, postopki pa bi bili
poenostavljeni do najbolj možnega.
Svetovanje je na osnovi raziskovalnega dela in znanstvenih
ter strokovnih raziskav postavljanje osnov dediščine, identitete,
tipike, kulture: vrednot prostora kot detajla in kot celote,
prepoznavnih detajlov lokalnega značaja.
Svetovanje je vzbujanje občutka za te vrednote in vključevanje
teh vrednot v današnje življenje na raznih področjih, konkretno
v prostoru.
Splošno svetovanje (država, lokalne skupnosti, regije)
delimo na informacije o problematiki, o stanju v prostoru in o
konkretnem delu s sistemi, projekti.
Gre za osnovne podatke o problematiki urejanja prostora,
ki je sestav ekonomskih, estetskih, tehničnih, kulturnih,
organizacijskih in političnih vprašanj, ki jih rešujemo na
pravnem, upravnem in na izvedbenem področju med zakonom
in uporabo.
Strokovni podatki: To so informacije o strokah, ki sodelujejo
pri urejanju prostora, ki ga oblikujejo tako upravno, pravno
kot izvedbeno. Izbor strok, ki se tako pojavljajo, je povsem
individualen in odvisen od primera do primera. Problem je v
nekompatibilnosti in v neprimerljivosti nekaterih podatkov ali
njihovih vrednosti.
Posegi v prostor, oblike dela
Kratkoročni posegi
Kratkoročno je mogoče spreminjati kvaliteto izvedb z
majhnimi koraki, ki pa vendarle sestavljajo celoto, zato niso
tako zelo nepomembni:
1	Popravki na objektih in na okolju: objekti in okolje;
Odprt prostor: prometnice in prostor zazidave, organizacija
in izvedba;
Elementi: celote, objekti (npr. nekateri objekti, terase,
avtobusne postaje, kioski, sistem grafične opreme itd.);
Detajli: mali elementi, kot so na primer smetnjaki in njihovo
vmeščanje v cesto/funkcionalni prostor hiše, napisi, imena,
table, pošta, detajli na cestni površini itd.
2	Informiranje javnosti s poljudnimi prispevki v medijih.
Kratkoročne dejavnosti je moč izvajati z občasnimi, enkratnimi
akcijami, ki sledijo potrebam ali pa s stalnimi, ki se potrebam
prilagajajo.
Dolgoročni posegi
Dolgoročni posegi so stalne akcije, ki tečejo zvezno ali se
ponavljajo redno ali po potrebi:
AR 2008/2
Svetovanje
Svetovanje je možno organizirati na več načinov in v več
okvirih: kot stalno dejavnost strokovnega združenja, medijev,
občine, pedagoških ustanov, družb, ki organizirajo dejavnosti.
Nadzor
Nadzor je stvar uprave: bodisi da je razdeljena na kontrolo
ustreznosti posegov zakonu ali odlokom, je to stvar države ali
občine.
Obstaja možnost dobronamerne kontrole strokovnih
organizacij in združenj, ki morajo nadzor vezati na izboljševanje
okolja, torej ob pregledu in ob oceni stanja predlagati možne
rešitve.
Konsekvence
Posledice neupoštevanja zakona predvideva le ta sam, odloke
je treba varovati na nivoju občine, konsekvence posebnih
(izbranih, sprejetih, zgoraj opisanih posegov) akcij določa
župan, izvajajo pa za to določene občinske službe.
Sistemski posegi v prostor
To je sistemsko vodeno in usmerjano delo strokovne službe,
projektne organizacije, sklopa takih organizacij ali posameznika
s posebnimi pooblastili (npr. mestni arhitekt).
Sistemski popravki so lahko tudi majhni koraki, a vodeni,
s tem imajo večji efekt in za posledico spremembo celote,
izboljšanje stanja in s tem dvig kulture.
Celota je vedno sklop različnih objektivnih in subjektivnih
elementov. Za urejanje je seveda mnogo bolj zahtevna, a prinaša
bistveno boljše rezultate. Pri tem gre za reševanje detajlov, ki
celoto sestavljajo, s tem pa je spreminjana celota sama. Detajl
od detajla ne more biti povsem ločen. Drug je odvisen od
drugega in celota je v tem le sestav najmanjših možnih delov,
ki morajo delovati tako sami zase kot v sklopu.
Planiranje je pri sestavljenih elementih nujno. Detajli,
ki celoto sestavljajo in delujejo tako sami kakor v sklopu,
morajo biti usklajeni. To je možno doseči le z vnaprejšnjim
planiranjem.
Celostno urejanje je najbolj kompleksna reč, saj usmerja
različna področja. Bistvo tega je, da spreminja vsebino, jo
izboljšuje. Posledica tega je sprememba oblike. Boljša vsebina
in boljše delovanje zahtevata in zagotavljata boljšo obliko.
Spreminjanje vsebine prinaša napredek. Načelno je možna le
sprememba na bolje. To pa je tudi želja, potreba uporabnika, da
v danih možnostih uspeva v najboljši možni meri. Napredek je
interes vseh: države, uprave, skupnosti in posameznika. Interes
za boljše rešitve dviga kulturo na vseh področjih.
Višja kultura, tako prostora kakor dejavnikov v njem, je v
dobro vseh.
Programi za napredek podeželja
Program CRPOV (Celostni razvoj podeželja in razvoj vasi)
je bil izjemno zasnovan projekt MKGP, ki je tekel strokovno in
široko ter formalno zelo dobro celo vrsto let. Žal se je končal
v fazi projektov in obtičal v kakem predalu ali dveh. Njegovo
nadaljevanje bi moralo prinesti praktično nadgradnjo v izvedbah
in kvalitativno v udejanjanju znanja in znanosti (tudi lokalnega
AR 2008/2
prebivalstva) v ves slovenski podeželski prostor. Zato sem na
osnovi dela v preteklih letih z nizom projektov predlagal:
1	predlog razvoja, dodelave in nadaljevanja programov (CRPOV,
LAS itn.);
2	prednost morajo imeti celostne rešitve in večja območja;
3	vsakoletni razpisi (lahko tudi za več let, z vsakoletnimi pregledi
rezultatov) naj bodo tematski;
4	na podlagi prejšnjih najboljših projektov: izbor projektov za
izvedbo (na primer: ureditev vaškega trga, prenova domačije
za novo dejavnost, novi programi; pek, glina, mlin, žaga,
žganj ekuha, organizacija novih aktivnosti, zeleni turizem,
animacija mladine, žena, edukacija);
5	izbrani projekti morajo biti pripeljani do izvedbenih načrtov
(morda trije na leto, po možnosti tudi več);
6	izvedba: sofinanciranje MKGP največ do polovice, z možnostjo
etapne izgradnje;
7	pogoj (občini: nadaljevanje projekta);
8	kontrola in ocena uspešnosti;
9	nadaljevanje dela je mogoče le z načrtovanim nadaljevanjem
programa CRPOV: MKGP, strok in uporabnikov za daljšo
dobo (na primer 5 let).
S tem bi sicer krčili izbor malih ponudnikov in malih
porabnikov z manjšimi rezultati, istočasno pa bi jih vzpodbudili
k združevanju interesov, kar bi pripeljalo do večjih izvedb in do
več uspeha v skladnem razvoju podeželskega prostora, predvsem
pri dvigu kulturnega nivoja bivanja in dela ljudi.
Predlagal sem objavo vseh: a/ izvedenih (projektov), b/
realiziranih (izvedb), c/ projektov v okviru programa CRPOV, z
vsemi podatki o lokacijah, o organizacijah, ki vodijo projekte ali
izvedbe, o avtorjih posamičnih rešitev itn. za izbrano obdobje ali
za ves program od začetka (obseg dela bi bil presenetljivo velik).
Ta pregled bi bil vzpodbuda za druge, Slovenijo pa bi postavili
ob bok nekaterim deželam, ki imajo v urejanju podeželskega
prostora več tradicije. Pregled bi pokazal, da smo imeli in da
imamo v Sloveniji sistemske rešitve, ki bi jih morali nadaljevati
in pripeljati do realizacij.
Institut mestnega arhitekta
Oblika instituta
Institut mestnega arhitekta v svetu poznajo že leta in leta.
Pri nas so uspešne rešitve na ta način uveljavljali že Fabiani,
neformalno Plečnik, Dušan Moškon v Ormožu, razcvet urejanja
mesta in gradenj danes, ne brez težav, v Ljubljani, pa tudi
v Mariboru. (Opomba 2008: Po novem zakonu mora imeti
občinskega urbanista vsaka občina, ki nima oddelka za urejanje
prostora).
"Mestni arhitekt", v nadaljevanju MA, je fizična ali pravna
oseba, zadolžena za posege v prostor, strokovno pa arhitekt s
čim višjo izobrazbo in z izkušnjami. MA lahko uspešno deluje
le kot tesen sodelavec župana ali občinskega ali mestnega sveta
(odvisno, ali je njegovo delo namenjeno občini ali mestu). MA
imenuje župan, mestni ali občinski svet (variante) za vnaprej
dogovorjen mandat, ki se lahko podaljšuje. MA je usmerjevalec,
vzgojitelj in predstavlja nadzor, praviloma ni projektant
(izključeno je projektiranje objektov, ki jih kot MA v prostor
umešča sam).
skladen razvoj med teorijo in odnosi
1	MA je lahko fizična oseba, ki ji župan in/ali občinski
svet zaupata, sodeluje pri postavitvi strategije razvoja na
področju prostora.
2	MA je lahko organizacija ali oddelek v občini ali izven
nje. Položaj sam izključuje projektiranje na območju,
kjer deluje kot MA (zaradi konkurence, prednosti, zaradi
poznavanja strategije posegov). V organizaciji mora
biti oseba, ki fizično prevzema odgovornosti za to delo.
Razporeditev na druga delav okviru del MA je notranja
stvar organizacije.
3	MA je lahko "Svet za urejanje okolja", katerega predsednik
sodeluje pri postavitvi strategije razvoja prostora občine.
Svet je lahko:
pri županu,
pri občinskem svetu ali pri mestnem svetu,
pri krajevni skupnosti (če je ta velika in se pokaže potreba
po dejavnostih samostojnega ukrepanja v prostoru).
Sestav sveta določi župan ali občinski svet:
del članov določi župan iz neodvisnih strokovnih
organizacij (izbor je odvisen od strategije prostorskega
razvoja, izbor strok je odvisen od nalog, ki jih ta svet ima
v nekem določenem obdobju),
del članov je iz splošnih strokovnih organizacij, ki delujejo
v prostoru in strokovno posegajo v zadane naloge.
Število članov je vedno neparno.
Člani Sveta ne morejo biti projektanti v tem prostoru.
Predsednika določi župan.
4	Ključne naloge so med tehniko in kulturo v skrbi za razvoj,
elementi pa so:
zgodovina in napredek,
odnos do dediščine,
varovanje dediščine in elementi v njej,
vnos starih in novih elementov v novo,
novi odnosi v družbi: novi elementi /družba, ekonomika,
tehnika, tehnologija, estetika, kultura/,
nova identiteta.
5	Odgovornost
MA s svojim delom izboljšuje prostor: deluje v skladu s
svojimi pooblastili,
odgovoren pa je županu, stroki, javnosti.
MA deluje v aktivnem sodelovanju z vsemi, ki vplivajo na
urejenost prostora.
Delo MA je javno, vendar v okvirih pravnih norm.
Od ocene župana (ki si lahko strokovne ocene pridobi
pri izbranih strokovnih organizacijah, mora pa pridobiti
mnenje matične stroke) je odvisno nadaljnje delovanje
MA.
Sklep
Celostno urejanje obsega vsa področja, ki sestavljajo
urejanje nekega prostora: delo posamičnih strok, gospodarstvo,
ekonomiko, oblikovanje prostora, življenje; in to povezano,
usmerjeno in organizirano.
Nanizanih je nekaj predlogov in možnih poti do realizacije teh
posegov v prostor. Ne gre za ponudbo vseh naenkrat. Mogoče
jih je izbrati nekaj, uskladiti, da se ne izključujejo med sabo in
skladen razvoj med teorijo in odnosi	AR 2008/2
urediti tako pravno kot strokovno:
1	Združiti je treba vse napore za dvig zavesti: vse stroke na
vseh področjih morajo ozaveščati ljudi o pomembnosti
značilnosti, ki temeljijo na dediščini, na prenosu znanja in
na redu, ki je izraz kulture in ponosa, ki ne omejuje, pač pa
vzpodbuja skladne aktivnosti vseh dejavnikov v prostoru.
S tem mislim na akcije aktivnega sodelovanja prebivalcev,
na redne in na občasne akcije v medijih, na predavanja,
workshope, na zbiranje informacij in predlogov lokalnega
prebivalstva, na javnost dela in na razlago rezultatov
nekaterih akcij.
2	Predlagam kvalitativni način združevanja v pokrajine:
tematske regije, ki bodo združevale vsakič posebej
zainteresirane za skladno delo izbranega področja. Predlog
zahteva izjemno pretehtan sistem vodenja in nadzora, ki pa
ga lahko prinesejo le izkušnje in vztrajanje pri skladnosti
interesov.
Podeželje bi na ta način moralo združiti vse možnosti, izrabiti
vse danosti za najboljši rezultat v razvoju, njena različnost
(gospodarstvo, kultura, promet, gradnje, obrt, turizem ...) pa
govori temu v prid.
3	Predlagam institut mestnega arhitekta, ki bi moral najprej
poznati vse okoliščine, od zgodovine, tehnike in tehnologije,
ekonomskih možnosti in političnega razvoja do socialnih
razmer občine, v kateri bi lahko deloval samostojno, skladno
z zakoni in bi bil odgovoren županu ali ožjemu svetu, ob budni
kontroli strokovnih in političnih organov. Ta institut bi bilo
mogoče organizirati tudi za regijo ali za več občin, ki imajo
enake ali slične krajinske, politične in kulturne elemente
razvoja. Tako bi podeželje dobilo predvsem kontroliran, a
uravnotežen in usmerjen razvoj na vseh področjih.
(Opomba 2008: Dobršen del mojih predlogov je skoraj
devetnajst let kasneje udejanjenih. Ne da bi si lastil avtorske
pravice: pozitivne spremembe in stanje danes potrjujejo pravilno
razmišljanje včeraj.)
Stroke bodo svoje delo opravile: omogočiti jim je treba delo
in uskladiti vse interese, ki na to vplivajo. Jasno je, da brez reda
ne gre in zato so konsekvence, predvsem nadzor, nujno zlo, a
enakovredno sistemu vodenja. Po izboru variantnih rešitev je
treba sistem tudi pravno uskladiti in urediti področja, pravice
ter dolžnosti posamičnih institutov. In ko bo vse delovalo, je
najpomembneje spet usklajeno delo družbe, ki sistem urejanja
prostora razume, vodi in usmerja.
* Pretežni del teksta temelji na sklepnem delu projekta 'Kontinuiteta
oblikovanja prostora III', ki ga je naročilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo
in prehrano RS leta 1991, pa je kljub starosti še vedno aktualen in potrjuje
kvaliteto dela preteklih let.
AR 2008/2	skladen razvoj med teorijo in odnosi
Viri in literatura
Fister, P 1992, Slovenske arhitekturne krajine in arhitekturne regije
Sedlarjevo srečanje, Postojna
Fister, P 1992, Pomeni in sestavine prostora, Int. Conference Alps
Adria, Ljubljana
Fister, P 1993, Ljudska arhitektura v urejanju prostora, Glasnik DES
33/3,4, Ljubljana
Grobovšek, J 2003, Doktrina I, ICOMOS Si Ljubljana
Juvanec, B 1992-1995, Kontinuiteta oblikovanja prostora severovzhodne
Slovenije III, MKGP RS, Univerza v Ljubljani, Ljubljana
Juvanec, B 2003, Ecovast konferenca MKGP RS Otočec
Juvanec, B 2004, Vernakularna arhitektura ali kompleksnost preprostosti,
v: AR 2004/1: 16-21 Ljubljana
ZUP, Zakon o urejanju prostora 18/1984
ZUN, Zakon o urejanju naselij in drugih posegih v prostor 18/1984
ZUreP, Zakon o urejanju prostora Uradni list RS 110/2002 in 8/2003
ZPNačrt, Zakon o prostorskem načrtovanju Uradni list RS 33/2007
prof dr Borut Juvanec
UL, Fakulteta za arhitekturo
borut.juvanec@fa.uni-lj.si
NAČRTOVANE ZASNOVE V SLOVENSKEM
IZVENMESTNEM OKOLJU
PLANNED DESIGNS IN THE SLOVENE OUT OF CITY ENVIRONMENT
UDK 711 (497.4)
COBISS 1.02 pregl. znanstveni članek
prejeto 15.10.2008
izvleček
Urbanistično načrtovanje in urejanje naselij v izvenmestnem prostoru
zahtevata svojevrsten pristop in usmeritve, ki so v današnjem času pod
vplivom prodirajočega mestnega načina življenja. Vedno več je prebivalcev
t.i. "urbanih vasi", ki koristijo prijetnosti bivanja v stiku z naravo, hkrati pa
niso odvisni od materialne navezanosti na zemljo. Razvoj različnih oblik
naselij in vzorcev je bil pogojen z morfološko-geografskimi značilnostmi
območja, z agrarno in kolonizacijsko zgodovino ter načinom gospodarjenja.
V slovenskem prostoru se je največji preobrat zgodil po 2. svetovni vojni, in
sicer s spremembo družbenopolitičnega sistema ter uvedbo številnih akcij v
smislu podružbljanja podeželja. Zanimanje za urejanje izvenmestnega prostora
se je hkrati s preoblikovanjem grajenega in vnosom neagrarnih funkcij močno
spreminjalo: od posameznih zamisli v obdobju, ko podeželje še ni bilo pod
velikim pritiskom pozidave (razen obrobja mest), do konceptov povojne
prenove na nivoju posamezne naselbine ali oblikovanje modela poselitve ter
kasneje iskanje konceptov urejanja širšega prostora, ki so vključevali mesta
in podeželje. Pristop k načrtovanju se je spreminjal skupaj z uvajanjem novih
konceptov, tehnoloških možnosti in tudi z načini financiranja. V današnjem
času pa postaja načrtovanje grajenih struktur vse bolj podrejeno kazalcem kot
so faktor zazidave in faktor izrabe - oblikujejo se koncepti katerim je glavna
misel in motiv: maksimalna izkoriščenost površin.
abstract
Urban planning and the spatial planning of settlements in the out of city space require
a special approach and guidelines influenced nowadays by the overwhelming urban
way of life. There are ever more inhabitants in so-called "urban villages" who enjoy
the pleasures of the country life and at same time do not materially depend on the
land. The development of various shapes of settlements and patterns has been
conditioned by the morphological and geographical characteristics of an area, by
agrarian and occupation history, and by the type of economy. In Slovenia the major
change occurred after World War II, and was produced by the introduction of a
new socio-political system and numerous actions directed towards the socialisation
of the countryside. Interest in the spatial planning of the out of city space has
varied strongly in parallel with the transformation of the built environment and the
introduction of non-agrarian functions: from individual notions during the period
in which the countryside was not yet been under great pressure from construction
activities (except for urban fringes) to concepts of post-war reconstruction at the
level of individual settlements, or the shaping of the settlement model. Later,
concepts for the physical planning of wider space were sought, which included
towns and countryside. Approaches to
planning varied, along with the introduction of new concepts, technological
possibilities and modes of financing. Nowadays, the planning of built structures
has increasingly become subject to indicators such as the parcel coverage index and
floor space index. Concepts are being shaped whose principal idea and motivation
is the maximum exploitation of floor space.
ključne besede:	key words:
bivalno okolje, urbanistično načrtovanje, urbano-ruralni prostor, izvenmestni living environment, urban planning, urban-rural space, out of city space
prostor
Zemlja mora pripadati tistemu, ki jo obdeluje. To načelo je
po 2. svetovni vojni vplivalo na razlastitev veleposestev in
oblikovanje malih kmetij kot tudi na širitev stanovanjske gradnje
na podeželju. Po drugi strani pa je na preoblikovanje podeželja
močno vplival zakon o agrarni reformi iz leta 1945. Hkrati
se je pod vplivom industrializacije začela obsežna povojna
deagrarizacija. Do leta 1961, ko je bil tretji povojni popis, se
je podeželsko prebivalstvo Slovenije zmanjšalo za 200.000
ljudi. "Beg iz vasi" in stalno naseljevanje v mestih pa sta bila
počasnejša od "bega z zemlje" in spreminjanja kmeta v delavca.
Velik del zaposlenih v tovarnah je še vedno živel na vasi. Mesta
niso zmogla zagotoviti zadostnega števila stanovanj. Tako je leta
1953 živelo na vasi dve tretjini zaposlenih v neagrarnih panogah.
Razvila so se tudi mešana kmečka gospodinjstva, katerih glavni
vir zaslužka je bila neagrarna proizvodnja [Balkovec in sod.,
1996: 192]. Standard prebivalstva se je začel zviševati, na trg
so prišli predmeti široke uporabe: radijski sprejemniki, mopedi,
avtomobili, hladilniki itd. Za večino ljudi so bili ti predmeti
še nedostopni do sredine šestdesetih let, večina zaslužka
posameznikov je še vedno zadostovala zgolj za preživetje.
Največjo spremembo v podeželskem prostoru zasledimo
po letu 1970, ko se je pod vplivom zunanjih dejavnikov
(družbenopolitično okolje, migracije prebivalstva,
industrializacija in deagrarizacija itd.) povsod v Sloveniji
začela množična gradnja prosto stoječih enodružinskih hiš (t. i.
gradnja tipskih projektov). Stanovanjske probleme so reševali
na navidezno enostaven način: začel se je pohod enodružinske
tipske hiše ali hiše za vsakega Slovenca. Stanovanjske hiše so
postavljali svobodno, samo s prilagajanjem tipskega načrta
trenutnim potrebam in željam posameznika. Objekte so gradili
po principu glede na trenutne potrebe in z zagotovilom možnosti
bivanja vsaj za tri generacije.
Spreminjanje načina bivanja
Razvoj urbanizacije je ugodno učinkoval na ljudi, predvsem
s stališča izboljšave kvalitete bivanja (izboljšane higiensko-
zdravstvene razmere). Ko govorimo o vrnitvi na podeželje, o
begu pred mestnim kaosom in hitrostjo bivanja, se moramo hkrati
zavedati, da je mestno življenje za človeka na splošno bogatejše.
S pomočjo komunikacijske in informacijske tehnologije se sicer
izenačujejo možnosti po hitrem dostopu do informacij med
urbanim in ruralnim, vendar mesta še vedno ponujajo večjo
izbiro v izobrazbi (organizacija šolstva in izobraževanja še vedno
sloni na fizični prisotnosti; zelo malo je poskusov, pri katerih
bi izobraževalni proces slonel na računalniški povezavi preko
interneta) in bolj racionalen način dela. Pozitivne strani urbanega
načina življenja pa hkrati vplivajo na povečanje negativnih, ki
se izražajo v pretirani tekmovalnosti, boju za socialni status,
preplavljanju z dražljaji raznih (akustičnih, optičnih, električnih
itd.) vrst, stopnjevani pozornosti ob hitrosti strojev pri delu in
AR 2008/2
prometnih sredstvih na cesti, celo pri razvedrilu v kinu in športu
ipd. [Trstenjak, 1984: 172].
S širjenjem nove tehnologije transporta in komunikacij se
povečuje prostorska mobilnost ljudi, materialnih dobrin,
kapitala ter informacij. Če upoštevamo tudi bolj ali manj
vzporedni proces dinamiziranja mobilnosti v družbenem
prostoru (glede na funkcionalno in statusno razčlenjenost), se
s tem nakazuje težnja po destrukturiranju, fleksibilnosti ali celo
fluidnosti ter prehodnem, kratkotrajnem značaju pojavnih oblik
družbenega življenja [Mlinar, 1994: 149]. Ob tem se lastnosti
lokalnih značilnosti vedno bolj stapljajo. Hkrati pa se pretirano
poudarjajo vrednote, ki včasih nimajo odnosa s preteklostjo
lokalnega izvora. Tako v Sloveniji kot drugod lahko vidimo to
na primeru poenotenja mestne in podeželske kulture (prodiranje
tehnologije na vas - od televizije do telefona, prometnih
povezav, interneta itd.) ter v izgubljanju identitete podeželsko-
kmečkega okolja in kulture posameznih vaških skupnosti.
Številne raziskave javnega mnenja so pokazale, da je
predstava povprečnega Slovenca o hiši sredi vrta še vedno
močno prisotna in je ta oblika stanovanja tudi najbolj zaželena.
Osnovna razlika med bivanjem v enodružinski ali večdružinski
hiši je večja možnost neposrednega stika z naravo v prvem
primeru, sicer pa je kvaliteta bivanja bolj odvisna od tehničnih
predpogojev (kvaliteta stanovanja, opremljenost, število ljudi/
m2, razporeditev prostorov, osvetlitev itd.) in ne nazadnje tudi
od utečenega vzorca bivanja oz. tradicionalnih predstav [Fikfak,
Zbašnik Senegačnik, 2002]. Po drugi strani pa se na nivoju
ambientalnega urejanja/opremljanja bivalne enote/stanovanja/
hiše srečamo s pojavom, kjer smo bližje načelu "naredi si sam",
saj vsak posameznik najlažje in najbolje pozna svoj način
bivanja in življenjski ritem okolja v katerem živi. In vendar je
ta "posameznik" obremenjen z različnimi klišeji preko katerih
informacijski svet televizije in reklamnih oglasov vpliva nanj.
Načrtovane naselbinske zasnove v Sloveniji
Razvoj različnih oblik naselbin in njih vzorcev je bil pogojen
z morfološko-geografskimi značilnostmi območja, s proizvodnjo
(načinom gospodarjenja) kot tudi z agrarno in kolonizacijsko
zgodovino. Zanimanje za urejanje podeželja se je hkrati s
preoblikovanjem prostora in vnosom neagrarnih funkcij močno
spreminjalo: od posameznih zamisli v obdobju, ko podeželje še
ni bilo pod velikim pritiskom pozidave (razen obrobja mest),
do konceptov povojne prenove na nivoju posamezne naselbine
ali oblikovanje modela poselitve ter kasneje iskanje konceptov
urejanja širšega prostora, ki so vključevali mesta in podeželje.
Enostavni vzorci, strukture so tiste oblike, ki so definirane z
minimalnim številom podatkov. V primeru urbanističnih modelov,
s katerimi smo urejali (in urejamo še danes) prostor, govorimo
o osnovnih oblikah, kot so: točka, linija, ploskev in prostorski
model; mreža (regularna, iregularna, trikotna, poligonalna,
itd.) pa je že nadgradnja predhodnega vzorca. To so enostavni,
nezmotljivi modeli, lahko čitljivi in obvladljivi. Vendar v prostoru
srečamo zelo malo tovrstnih, jasnih oblik. Tudi tiste naselbinske
oblike, ki so bile načrtovane na ta način, so zaradi delovanja časa
in z vnosom novih elementov spremenile enostaven red v drugo
obliko, ki jo dojemamo kot vizualno kaotično podobo.
načrtovane zasnove v slovenskem izvenmestnem okolju
Slika 1: Pogled na prerojeno vas (Mušič 1947: 145).
"Ob stari glavni cesti se je razvilo vaško naselje, tja so se tesno druga
ob drugi zgnetle posamezne kmečke domačije. Ko obnavljamo po vojni
hudo prizadeto vas, se naslanjamo na smernice, podane v knjigi. Te so
predvsem:
1)	Pravilna ureditev cestne mreže. V našem primeru je utemeljena
preložitev glavne prometne ceste izven naselja. Nanjo se z dovozno
cesto priključi celotni sistem vaških cest in poti. S tako preureditvijo smo
dosegli neoviran tranzitni promet, hkrati pa dali vasi zaželeni mir, zdravje
in varnost.
2)	Redčenje poslopij v stari vasi. Sonce in zrak sta našla pot do vsake hiše.
3)	Poiskali smo primeren, zdrav položaj za novo vaško naselje tik starega,
razredčenega in ga povezali v smiselno celoto.
4)	Dopolnili smo vas z vsem, kar je doslej pogrešala. To so predvsem
zgradbe javnega, kulturnega in gospodarsko-zadružnega značaja.
Ozdravljena stara vas je stopila v novo življenje, povezala se je z
razvojnimi težnjami, ki drže v bodočo zadružno ureditev vasi. S tem pa
je tudi podan naraven prehod iz starega, odmirajočega v novo, porajajoče
se življenje na vasi."
Figure 1: A view of a regenerated village [Mušič 1947:145].
"Along the old main road a village has developed; single farmhouses, so
close to each other, crowded together, . While reconstructing the village
heavily affected by the war, we rely upon the guidelines stated in the book.
These are primarily:
1)	Correct layout ofthe road network. In our case, the moving ofthe main
road out of the settlement is justified. An access road connects it to the
entire system ofthe village roads and paths. This re-arrangement enabled
unhindered transit traffic and gave the village peace, health and safety.
2)	Rarefying groups of buildings in the old village. Sunlight and air
entered every house.
3)	We found an adequate, healthy site for the new village settlement next to
the old, rarefied one, and linked them together into a functional whole.
4)	We complemented the village with all that had been missing hitherto.
These were primarily buildings used for public, cultural, economic and
cooperative purposes. The regenerated old village started its new life, be-
ing connected to new trends leading into the future cooperative village. It
provided a natural transition from the old and dying into a new, emerging
life ofthe village."
načrtovane zasnove v slovenskem izvenmestnem okolju
M. Fabiani je na razvoj področja urejanja vplival z
regulacijskimi načrti za manjše naselbine. V teh ureditvah je
prisotno stališče enotnega razvoja, ki je kot odprt organizem
za stalne spremembe - nekaj nedokončnega. To je bila velika
urbanistična novost, ki pa se je v praksi realizirala z reševanjem
regulacij cestnih omrežij (osiromašenost širšega videnja, ki je
še danes prisotna). V konkretnih primerih so bili za izvedbo
ureditve nove podobe grajene strukture uporabljeni elementi,
kot so cesta, drevored, posebno izpostavljeno drevo, tlak, trg itd.
Pomembno je, da so Fabianijeve zasnove izhajale iz prostora
in danosti okolja in da niso slonele na izoblikovanju ene
same geometrične oblike. Fabiani se ni ustavil pri izvedbenih
ureditvah za manjša naselja, temveč je predvidel hierarhijo
razvoja glede na lego v prostoru (razvoj osi urbanizacije v
Posočju in Vipavski dolini s širitvami industrije v obliki idej
linearnega mesta).
I. Vurnik se je prvi v Sloveniji ukvarjal s problematiko
množične stanovanjske gradnje. Spremljal je sodobna
urbanistična prizadevanja v Evropi, predvsem takratne
usmeritve o vrtnih mestih. Velik pomen je dajal socialnim in
funkcionalističnim težnjam, katerim je sledil s spoznavanjem
gibanja in kongresov C.I.A.M. in Le Corbusiera. Te ideje je
prenesel v naš prostor s spodbujanjem prodora moderne. Med
prve primere organizirane gradnje na obrobju mesta, ki nekako
pripada podeželskemu prostoru, spada njegov koncept za
delavsko naselje v Štepanji vasi iz l. 1938, v katerega so vključena
njegove rešitve socialnih problemov za polkmečka primestna
naselja. Vendar s stališča izoblikovanja oblike naselbine lahko
razpoznamo osiromašenje strukture v enakovredne bivalne
enote, ki se izpeljejo v obliko vrste - vrste, ki ni popolnoma
ravna linija samo zaradi prilagajanja cestni strukturi, iz česar
izhaja tudi navidezna neregularnost bivalnih enot.
V povojnem obdobju je imel pomembno vlogo M. Mušič s
svojim prispevkom Obnova kmetskega naselja (Mušič, 1947,
slika 1) ali kako naj bi bila urejena zadružna vas. Poglobil se je
v aplikacijo urbanistične teorije na področju zadružnega sistema
kmetijskega gospodarstva. Zdelo se mu je, da je dozorel čas za
humano sintezo tradicije naše hiše in dispozicije vasi s tehnično
ter družbeno napredno kolektivizacijo in socialno preobrazbo
° SsÜly^ /v/^-
^sJjrasJHK//^
/ ., v ■
LEOENM
^^m PROSTE POVRŠINE
H RuSlTVE
Slika 2: Območje Polšča, Krško. Površine namenjene zazidavi. Gabrijelčič P.,
Fikfak A. idr., 2002.
Figure 2: Area of Polšča, Krško. Surfaces intended for development. Gabrijelčič
P., Fikfak A. and others, 2002.
AR 2008/2
vasi. Njegove rešitve so bile tehnično-komunalne narave.
Zahtevale so čas in urejanje na ravni celotnega kompleksa.
Širitve so bile predvidene na enostavni ortogonalni mreži,
kamor so se vključevali elementi ruralnega okolja. Stara vas pa
je bila prečiščena, zračna, ne več strnjena struktura. Celota je
zagotavljala zdravo, zračno, sončno življenje (Le Corbusier).
Take načrtovane zasnove so vključevale integracijo novega v
staro, pri čemer je raznolikost med oblikama zagotovljena z
uporabo geometrije (v novi zasnovi), ki se ne prilagaja okolju,
ter s poenotenjem osnovne bivalne enote.
V okviru prenove podeželja je bil v Sloveniji E. Ravnikar
tisti, ki je dokazoval racionalnost in humanost prostorske
decentralizacije z razvojem sodobnega železniškega prometa
ter človeškim potrebam bolj primernimi majhnimi naselji, ki
bi bila zasnovana na individualni samoiniciativi. V modelih
neskončne rasti (urbanistične študije preobrazbe vasi, 1945-
1946), ki slonijo na enostavnosti mrežnega sistema, se je
skrival problem razraščanja v neprekinjeno obcestno kačo. Le-
ta se je navezala na glavni cestni sistem v eni točki, od tu pa
se je razcepila na številne veje. Model nekoliko spominja na
Hilberseimerjeve vizije decentralizacije mest, s tem da je bil
bolj realno nastavljen in je vključeval obstoječo strukturo.
Proti koncu sedemdesetih let se tudi pri nas pojavljajo
razprave o pravilnosti gradnje spalnih naselij. Vendar so se (in
se še) pojavljali primeri tipa vaških sosesk, ki so primerni samo
za maloštevilne nizko grajene nemestne aglomeracije. Med
te primere spada ureditveni načrt za novi del naselja Kotlje
M. Mrve in sodelavcev. Nastajanje zasnove je spremljala
misel, da celotno novo naselje sestavljajo ulice, ki so glede
na širši ruralni ambient kratke, različne, slikovite in omejene
z različnimi tipi stanovanjskih zgradb. Novi del naselja Kotlje
je plod prizadevanja in uveljavitve organizirane, racionalne in
sodobne enodružinske zazidave na podeželju. Posebna odlika
zasnove nove soseske je razporeditev družinskih hiš v skupine,
ki tvorijo variacije v ulični sliki z usklajeno ureditvijo javnega
in zasebnega bivalnega prostora ter inventivno prilagojenostjo
oziroma vključitvijo novega v neposredno naravno okolje.
Zasnova, sloneča na oblikovanju vrste, ki se prilagaja okolju in
raznolikim potrebam prebivalcev.
Slika 3: Idejna zasnova stanovanjskega območja Polšča, Krško, 2002. Ureditev
območja.
Figure 3: Design concept of the residential area Polšča, Krško, 2002. Area ar-
rangement.
AR 2008/2
Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je vedno
bolj uveljavljalo urbanistično in prostorsko planiranje, ki je
raziskovalo izvenmestni prostor na nivoju krajine, in sicer v
obliki kreativnih delavnic, ki so služile kot strateško izhodišče
za urejanje prostora na državnem nivoju. Primer tega načina
iskanja novih konceptov je bila tudi planerska delavnica
Prostorska ureditev obalnega območja, ki je potekala od 1992 do
1993. Kot zaključek samostojnega dela številnih skupin so bila
podana skupna Priporočila za usmerjanje prostorskega razvoja
in urejanje prostora obalnega območja. Urejanje podeželja je
bilo ovrednoteno v okviru regionalnega koncepta celovitosti
območja obravnave, pri čemer so bila izoblikovana sistemska
in podrobna načela. A ta so bila ohlapno zastavljena in niso
vključevala razvoja bivalne kulture naselbinskih vzorcev in
oblik. Po desetih letih in več, ko se ponovno vrstijo (vendar manj
obsežne) delavnice na istem območju, se lahko vprašamo, čemu
so koristile vsa kreativnost, zagnanost in energija strokovnjakov
iz različnih področij ...
Pristop k načrtovanju se je spreminjal skupaj z uvajanjem novih
konceptov, tehnoloških možnosti in tudi pod vplivom različnih
načinov financiranja. V današnjem času, ko se nove in nove ideje
pojavljajo vsakodnevno, pa postaja načrtovanje grajenih struktur
vse bolj podrejeno kazalcem kot so faktor zazidave in faktor
izrabe - oblikujejo se koncepti katerim je glavna misel in motiv:
maksimalna izkoriščenost površin.
Zasnova sodobnih konceptov v izvenmestnem prostoru
Vsak nov poseg v prostor (ideja, motiv, koncept itd.) vključuje
različne dejavnike, ki vplivajo na kvaliteto bivanja posameznika
in njegove skupnosti v prostoru - v odnosu do "duhovne" in
fizične uporabe prostora. V tem smislu je pomembno prepletanje
elementov grajenega prostora na različnih nivojih, ki se odvija
med posameznimi bivalnimi enotami ter v odnosu s sosednjimi
(prepletanje in razumevanje, dojemanje prostora in vrednotenje,
ki služi določenemu namenu), hkrati pa kot odprtost/zaprtost
grajenega v krajino.
Na posamezni element bivalne enote in na njeno celoto vplivajo
trije splošni dejavniki brez katerih se prostor naselij sploh ne
bi razvil. To so: svetloba (čas + insolacija), komunikacija in
način uporabe prostora. Z njimi opazujemo spremenljivost in
/
Slika 4: Idejna zasnova stanovanjskega naselja, del območja Zakot, naselje Črnc,
Brežice. Misjak Ž., 2008.
Figure 4: Design concept of a housing estate, part of the Zakot area, housing
estate Črnc, Brežice. Misjak Ž., 2008.
načrtovane zasnove v slovenskem izvenmestnem okolju
raznolikost pojavnosti določenega vzorca in njegovega dela glede
na dejavnike, ki predstavljajo prostorsko omejitev (postavitev v
določen prostor). Ti trije pojmi zajemajo širši spekter dojemanja
vrednosti posamezne prostorsko-bivalne enote, in sicer:
-	Pojem naravne svetlobe vključuje vse značilnosti in vrednosti
lokacije v naselju kot tudi lastnosti ambientalnega doživljanja
posameznega prostora v objektu. Osvetljenost zunanjega
prostora omejuje postavitev objekta vanj, orientacijo, nagib
terena, vključuje klimatske vrednosti itd. Po drugi strani pa
izoblikovanost objekta ali posameznega elementa vpliva
na ambientalno doživljanje, ugodje ali neugodje s pogojem
naravne osvetljenosti prostora. Računalniška vizija ali
ustvarjanje ambienta s pomočjo umetne svetlobe - svetloba kot
pojem izgublja na pomenu.
-	Komunikacija predstavlja delovanje, uporabnost, pretočnost
prostora in v njem postavljene strukture kot tudi socialnost
(druženje ali nedružabnost). Zasnova in povezava notranjih
prostorov določata delovanje posameznika in njegove
zasebne skupnosti (družine), odprtost ali zaprtost do
bližnjega prostora (sosedje), omejuje in povezuje objekt
in njegove uporabnike navzven, v prostor naselbine ter v
naravno okolje (kmetijski prostor). Vendar komunikacija ni
samo to, je še povezava s svetom (internet), predstavlja pa
tudi delovanje določene vrste - statusni simbol prebivajočih
v objektu itd. In ne nazadnje - komunikacija (percepcijska,
družbena, fizična, naselbinska, virtualna, v notranjem,
zunanjem in globalnem prostoru) v omejenem prostoru
(na pripadajoči parceli v okviru bivalne enote) predstavlja
pešpoti, transportne poti (ne samo za avto) itd.
-	Način uporabe prostora pomeni predvsem uporabnost,
izkoriščanje določenega prostora, ugodnost bivanja.
Funkcionalnosti bivalne enote ne moremo omejiti samo po
namembnosti. V tem pojmu je skrito delovanje in uporabniku
prilagojena kompozicija odnosov med posameznimi ambienti
(s stenami, omejenimi ali odprtimi, samo s funkcijo omejenimi
prostori). Vključene morajo biti posebnosti individualnega
uporabnika (prilagojenost zasnove prostorov, npr. če opravlja
delo na domu, če uporablja računalnik itd.). Funkcionalnost
hkrati vključuje spreminjanje bivalne kulture in posledično
prilagajanje novim potrebam.
Med temi dejavniki se odvija prepletena, v vse smeri usmerjena
interaktivnost v obliki odnosa privatnega do javnega prostora, ki
vključuje vse komunikacije med individuumom in družbo ter
preplet obeh interesnih polj.
V okviru usmeritev razvoja in oblikovanja novih vzorcev na
nivoju urejanja naselja pa so podani kriteriji (ti so deduktivni:
možna javna funkcija, tipi zasnove, odnos jedro - naselje -
prostor itd., in induktivni: v delih hiše, odnos prostor - hiša -
družba), na podlagi katerih oblikujemo zasnove oz. sestavljamo
posamezne bivalne enote v sklope, vzorce, oblike,, zasnove.
Kriteriji so združeni v tri skupine:
MORFOLOŠKI KRITERIJI za urejanje naselij predvidevajo
razvojni proces vzorca in oblike glede na opredeljeno tipologijo
grajenega v odnosu do raznolikih osnovnih bivalnih enot, ki
naselje kot celoto sestavljajo. V mrežo oblik so vključene
različne zasnove vzorcev. Pri tem je pomembno naslednje:
načrtovane zasnove v slovenskem izvenmestnem okolju
naselja so sestavljene iz različnih tipoloških zasnov (in njih
spreminjanja glede na opredeljene dejavnike), ne samo iz ene;
kompozicijo predstavljajo že kot značilnost, ključnega pomena
pa je dinamika razvoja. V naseljih, ki slonijo na razvoju oblike
aglomeracije (gruče), ima velik pomen pri izoblikovanju
zunanjega in notranjega zasnova razvejanih komunikacij, ki
predstavlja prostorsko ogrodje grajene strukture naselja. Jedro
z vaškim trgom (ali brez njega) je pomemben člen v socialnem
življenju prebivalstva. Zasnova bivalnih enot sloni na združevanju
objektov v funkcionalno zaokrožene oblike okrog dvorišč, kar
je prepoznavna bivalna kvaliteta, katero je smiselno vključiti v
nadaljnji proces izgradnje prostora naselja. Prav tako ima velik
pomen pri definiranju kvalitetne naselbinske kulture odnos med
pozidanim in odprtim prostorom - prehajanje agrarnega prostora
v prostor bivalnih enot predstavlja območje ekološke izravnave
(mehka in nedefinirana oblika roba naselbine). Pri naseljih,
ki slonijo na razvoju oblike vrste, ni primerno nadaljevanje
vzdolžne širitve ob osrednji komunikaciji. S tem se izgublja
nivo definiranja enkratnosti naselja kot celote (preprečiti je treba
združevanje naselbinskih struktur v neprekinjeno črto, s katero
zapravimo občutek pripadnosti "eni" skupnosti).
FUNKCIJSKI KRITERIJI za urejanje naselij se nanašajo
na današnje in bodoče vsebine (odvisne so od vpetosti naselja
v hierarhično mrežo prostora ter od ekonomske stabilnosti
v sistemu povpraševanja in ponudbe). Ekonomski razvoj
podeželskih območij, ki sestavljajo stabilno zaledje prometnih
koridorjev, v katerih je kmetijstvo na visoki razvojni stopnji,
bo zaradi značilnosti okolja, ki onemogoča hitro mehanizirano
obdelavo (v katerem kulturne terase in njih način obdelave
predstavljajo ohranjanje stabilnosti ekosistema), še bolj odvisen
od drugih dejavnosti, kot so turizem in manjši obrtno-storitveni
programi. Na ta način bo tudi kmetijstvo postalo obrtniško -
torej tržno usmerjena dejavnost. V naseljih, kjer je socialna
struktura prebivalstva mešanega značaja, bo primerno nove
posege podrejati kmetijski organizaciji prostora. Pri tem je
najpomembnejše, da se komunkacijske poti in pretok socialnega
življenja ne prekinejo. V naseljih, ki vključujejo urbane funkcije
in imajo pomen centralnega naselja, znotraj obstoječega ni
primerna gradnja novih objektov za kmetijske namene. V jedru
naselja naj se spodbujata razvoj in namestitev novih kulturnih,
storitvenih in obrtnih programov, ki nimajo negativnih vplivov na
prostor. Območja, namenjena proizvodnim dejavnostim, morajo
biti dobro povezana s prometnim in ostalim infrastrukturnim
omrežjem na način, da ne motijo bivalne in kmetijske funkcije
naselbin
ŠIRIT VENI KRITERIJI za urejanje naselij se nanašajo na
vrsto in način novih posegov v prostor. Vse vrste predvidenih
širitev naj slonijo na izhodišču, da je potrebno ponovno vpeljati
uravnoteženost grajenega z agrarnim okoljem v smislu polno -
prazno (izgrajenost bivalnih enot - proste kmetijske površine
z raznolikimi načini rabe), ne glede na to, ali se nanaša na
revitalizacij o, prenovo obstoj ečih naselbin ali pa pomeni izgradnj o
novega. V tem smislu se nadaljuje tradicija prostora kot prenova
stabilnosti naselbinske kulture. Za posamezne bivalne enote naj
velja usmeritev zaključevanja v razpoznavne prostorske enote,
s katerimi se oblikujejo kvalitetna kompozicijska razmerja, ki
slonijo na odnosu med krajino in novim/starim vzorcem kot
integralnim prostorom. Širitveni kriteriji slonijo na zgornjih
AR 2008/2
Slika 5: Idejna zasnova stanovanjskega naselja Črnc, 2008. Faznost izgradnje. Slika 6: Naselje Črnc, 2008. Plasti stanovanjskega naselja.
Figure 5: Design concept ofthe housing estate Črnc, 2008. Phased construction. Figure 6: Housing estate Črnc, 2008. Layers of the housing estate.
načrtovane zasnove v slovenskem izvenmestnem okolju
opredelitvah, njih materializacija v obliki izdelanih zasnov,
konceptov in izgradnje prostora je usmerjena v razlago, ki sloni
na naselbinski kulturi v odnosu do posameznika, uporabnika -
strokovnjaka (vpeljava inovativnosti, ki sloni na tradiciji).
Oblikovanja sodobnega bivalnega okolja - trije primeri
Vedno znova iščemo pravila in merila, ki naj bi vplivala
na izboljšanje bivalne vrednosti (v objektih in zunaj njih) in
kvalitete grajenega okolja - socialnega življenja. V tem smislu
je pomembneje, da se zavedamo, s katerimi načini posegov se
srečujemo, kam so ti prostorsko umeščeni, predvsem pa kaj nam
nudi že izgrajeni prostor kot informacija o naselbinski kulturi.
Oblikovanje novih bivalnih vzorcev naj bi sledilo razvoju
številnih kvalitetnih dosežkov s področja gradbene tehnike,
uporabe. Predvsem pa naj sledi komunikaciji za privatno in
javno doživljanje, vključuje naj specifike naselbinske danosti,
spremembe v prostoru okoli hiše, pred njo, v smeri ulice itd., nove
tehnologije materialov, racionalne rabe energije, izkoriščanja
naravnih energetskih virov ter številnih drugih dejavnikov, ki
ustrezajo sodobnim trendom in razvoju, predvsem pa načinu
bivanja, ki je osnova za funkcionalno - uporabno arhitekturo.
Glavne pridobitve so:
-	možnost za vzpostavitev ekološke, samozadostne ekonomije
v ruralnem prostoru ter potrebne povezave s širšim družbenim
sistemom se kažejo v oskrbi s hrano, vodo in energijo iz lastnih
virov;
-	zmanjšanje potreb po tehničnih posegih v naravo, infrastrukturo
in socialno komunikacijo s ponovnim uvajanjem lokalnih
materialov in z reciklažo surovin;
-	zmanjšanje količin škodljivih snovi v zraku, vodi in tleh, kar je
posledica sistemov reciklaže in izboljšane ekologije industrije;
povečanje izmenjave organskih odpadkov in odpadkov
za reciklažo; upoštevanje virov pitne in odpadne vodo ter
deževnice (za sanitarno vodo, prečiščevanje odplak itd.);
-	gospodarna raba prostora glede na trenutne, perspektivne in
trajne potrebe (cena potencialnega stavbnega zemljišča bi
morala vsebovati tudi družbena merila in ne zgolj komunalno
opremljenost ter infrastrukturo; npr. oddaljenost od šole, javni
transport, javna parkirišča itd., kar bi vplivalo na zmanjševanje
vrednosti v strnjenih naselbinah in povečevanje vrednosti
v zunanjem, naravnem okolju) ter zmožnosti prostora (kot
produkt konteksta);
-	povečanje delovnih mest (kot tradicionalna obrt, kmečki
turizem, rekreativni turizem itd.) in vnos novih dejavnosti v
dislociranih, oddaljenih območjih (kot delo na domu);
-	preoblikovanje toka fizičnih in virtualnih informacij v dvosmerni
sistem mesto - vas itd.
Raznolikost vzorcev stanovanjske enote na lokaciji Polšca,
Krško
Urbanistična zasnova, ureditev lokacije sloni na naslednjih
točkah: Upoštevanje obstoječega načina življenja - "hišica z
vrtom", narekuje nadaljevanje izrabe prostora z individualno
stanovanjsko gradnjo, katera naj bi pridobila na kvaliteti
bivanja in življenja (reorganizacija tlorisnih površin z večjo
možnostjo fleksibilnega dodajanja in prilagajanja
Slika 7: Koncept ureditve posamezne enote - primeri celkov v sosednji vasi
Bukošek.
Figure 7: Arrangement concept of a single unit - examples of uninterrupted land
in the neighbouring village of Bukošek.
Slika 8: Sodobna interpretacija celka. Močna poteza povezuje hiše na dvorišču,
proti njemu kažejo svoj družabni obraz: zasebni obraz imajo obrnjen
proti vrtu.
Figure 8: Contemporary interpretation of uninterrupted land. A strong feature
links houses in the yard, which is being shown their social face: their
private face is directed towards the garden.
Slika 9: Model stanovanjske enote.
Figure 9: Model of a dwelling unit.
AR 2008/2
načrtovane zasnove v slovenskem izvenmestnem okolju
Koncept
<k
Slika 10: Koncept urbanistične ureditve - shema. Idrija, območje Kobal,
Gabrijelčič P., Fikfak A. idr., 2008.
Figure 10: Urban planning concept - a scheme. Idrija, the Kobal area, Gabrijelčič
P., Fikfak A. et al, 2008.
Slika 11: Koncept, omrežje pešpoti in dogodkov.
Figure 11: A concept, network of pathways and events.
Slika 12: Volumen objekta, ki izhaja iz značilnosti tradicionalne rudarske hiše,
prilagaja pa se značilnostim in zahtevam sodobnega uporabnika ter
tehnologiji.
Figure 12: The structure's volume derived from the typology of a traditional
miner's house, being adapted, however, to the characteristics and
requirements of a contemporary user and technology.
AR 2008/2
potrebam posameznika). Upoštevanje obstoječe parcelacije
in lastniških parcelnih meja v čim večjem obsegu - zaradi
spoznanja problematike po odkupu privatnega zemljišča za
namene ureditve stanovanjske soseske je potrebno slediti
obstoječi parcelaciji in jo ohranjati v čim večjem obsegu, ker na
ta način omogočamo lažji odkup zemljišča. Stanovanjski objekti
z možnostjo opravljanja poslovnih dejavnosti - razvoj družbe in
tehnologije omogoča delo na domu, ki ga je potrebno predvideti
v stanovanjski soseski. Fleksibilnost gradnje - način življenja
in življenjski standard narekujeta faznost gradnje objektov, zato
je potrebno predvideti tip pozidave, ki se lahko dograjuje in
povečuje bivalni ali poslovni prostor objekta. Podaljšanje bivanja
na odprtem, podaljšanje človekovega življenja - kombinacija
osnovnega volumna objekta ter možno preoblikovanje volumnov
z dozidavami ustvarja atrijske oblike objektov, ki omogočajo
večjo intimnost bivanja in nadaljevanje bivalnih površin iz
objekta na odprti prostor. Vnos novih kvalitet v stanovanjsko
sosesko - stanovanjski soseski je potrebno zagotoviti enostavno
in hitro prometno dostopnost, onemogočiti mešanje lokalnega
in internega stanovanjskega prometa, ustvariti manjša intimna
območja znotraj soseske. V čim večji meri upoštevati obstoječe
objekte in rušitve zmanjšati le na nujno potrebne. Ohranjati
obstoječo krajinsko sliko. V povezavi s krajinsko sliko naselja
redčiti gostoto pozidave proti periferiji urbanega območja ter
ustvariti mehki, naravni stik med pozidanimi in vinogradniškim
površinami. Omogočiti različne tipe stanovanjskih objektov,
na položnem ali strmem terenu, vzporedno ali pravokotno na
plastnice terena. Omogočiti različne velikosti parcel, združevanje
in deljenje parcel.
Urbani prostor ali podeželje - preplet vzorcev na lokaciji
Zakot, Brežice
Organizacija zasnove širitve na principu "CELK-ov" izhaja
iz naslednjega: enodružinske hiše so izredno priljubljene, ker
dajejo občutek samostojnosti in svobodne izbire. Ustvarjajo
prostor, poln nasprotij in pomenov, ki je po eni strani izredno
pester, nasičen z osebnimi izrazi prebivalcev (pisane fasade,
najrazličnejše ograje, okna, kritine), po drugi strani zelo monoton,
ujet v standarde in stereotipe (tipske hiše, tipska parcelacija,
tipski vrtovi). Hkrati individualen (moja hiša, moj vrt, moj avto,
moj pes) in obremenjujoče družaben (sosedski stiki, pogledi in
interesi z vseh strani).
Ob železnici leži vas Bukošek, sestavljena iz samostojnih
kmetij/celkov. Za urbano tkivo je tovrstna organizacija poselitve
razpršena. Celki so zanimivi v smislu organizacije prostora, kot
organizirane skupine hiš okrog osrednjega dvorišča. Celek je
zgoščen, ima težišče, hkrati pa je odprt navzven, proti poljem. To
spoznanje je osnovno izhodišče nove tipologije. Enodružinske hiše
so razporejene okoli skupnega dvorišča in obrnjene navzven proti
vrtovom. Na dvoriščni strani jih povezuje pas lahke konstrukcije.
Ta poteza ima lahko glede na potrebe uporabnika različne namene
in izvedbe: nadstrešek za avtomobile, terasa, pergola, stopnice,
preddverje, delavnica, kolesarnica. Hiše so lahko manjše, bolj
fleksibilne, ker imajo v "potezi" dodatne prostore. Hkrati so z
njo oblikovalsko povezane. Odnos skupno/zasebno je definiran
jasneje in izvirneje kot v standardni enodružinski zazidavi.
AR 2008/2
Prepletanje tradicije in sodobnosti - hiša v krajini, lokacija
Kobal, Idrija
Urbanistične predpostavke, ki so vplivale na definicijo oblike
parcele in fleksibilnost postavitve objekta nanjo so bile naslednje:
ohranitev in ureditev večjih pasov zelenih površin (kot otroško
igrišče, park, vmesni "sprostitveni" pasovi in kot posamezno
drevje), preoblikovanje terena, faktor izrabe tal, izrabe zemljišča,
proste površine, pogoji o nagnjenosti zemljišča, o osončenosti
in minimalni razdalji med dvema objektoma, številom etaž
ter varstveni pogoji z odmiki od sosednjih enot (kmetije in
bolnišnice) - dimenzija objekta in oblikovanje kubusa ter vpliv
izoblikovanosti na širši in ožji prostor,...
Koncept ureditve območja Kobal: razgibanost zunanjega
prostora (terena, preoblikovanje površin in prilagajanje parcele)
s strukturiranjem površin; odprtost v jugozahodni ali vzhodni del
prostora, zaprtost proti severu; definiranje osnovnega volumna
stanovanjske enote, ki se lahko dograjuje; odprtost bivalnega
dela, zaprtost spalnih prostorov; možnost dostopa iz zgornjega
ali spodnjega nivoja; organizacija prostorov v eni etaži ali
razgibanost v treh etažah; možnost proste-odprte postavitve
bivalnega dela ali pa strogo strukturiranje prostorov; prostor za
servisne prostore (garaža) v objektu ali izven,... Pri predlaganemu
sistemu parcelacije je potrebno upoštevati urejanje dovozne poti
iz lokalne ceste, oziroma variante napajanja parcele iz zgornjega
in spodnjega nivoja.
Definirana so tri različna morfološka območja: območje A -
samostojni objekti večjih dimenzij (vile), območje B - samostojni
objekti kot posamezne enote, območje C - dvo stanovanj ski
objekti, dvojčki. Objekti so večinoma postavljeni na vzhodni
del posameznih parcel, odvisno od možnosti odpiranja pogledov
v prostor (glede na preoblikovanje terena). S tem je omogočen
večji privatni prostor vsake posamezne enote.
6. Zaključek
Novi elementi, ki se vrivajo v izvenmestno (podeželsko, urbano-
ruralno,...) strukturo so v strokovnih krogih velikokrat ocenjeni
kot negativen pojav. Vrednotimo jih s stališča predhodnih,
tradicionalnih vzorcev ali pa jih ocenjujemo kot začasen pojav
oziroma motnjo v sistemu. Pa vendar so ti novi elementi
marsikje že prevladujoči motiv in so v resnici vzpostavili nov,
lasten sistem rabe prostora. Tega dejstva ni mogoče zanikati. To
dejstvo se nanaša na "hitrost" oblikovanja sodobnih konceptov,
ki v veliko primerih v prostoru nadaljujejo negativne smernice
tipskih projektov in njih organizacijo. Notranje strukture naselbin
(bivalne enote in odnosi med njimi) se bodo urejale po principu
zgoščevanja, v smislu iskanja ravnotežja med polnim in praznim
prostorom ter v odnosu do agrarnega okolja. V zunanjem
prostoru pa bo potrebno hkrati omejevati (preprečevati popolno
razpršenost) in spodbujati le določen nivo prisotnosti disperzije
(zagotavljanje uporabnosti, ohranjanja in varovanja kulturne
krajine), kjer bo za osnovo služila infrastrukturna mreža.
Prav tako ni možna ocena novega stanja le s pomočjo
tradicionalnega vrednostnega aparata.
Vse bolj pa se usmerjamo k razvoju novih oblik - ki sicer
upoštevajo temeljne značilnosti lokacije, kot so relief, klima,
vegetacija, naravna prehodnost ozemlja, hidrologija, stabilnost
načrtovane zasnove v slovenskem izvenmestnem okolju
ekološkega sistema - ter iščemo nove odgovore na vprašanja
sodobne vsebine in organizacije v prostoru, nove tehnologije
gradnje, materiale, nove oblike bivalne kulture in podobno.
Novi poselitveni vzorci morajo preseči današnjo stihijsko
rast naselij in jo nadomestiti s smotrnim strukturiranjem nove
zazidave v poselitvena jedra oziroma nove prostorske oblike, ki
dopolnjujejo obstoječo grajeno strukturo - v odnosu do okolja
in obstoječe grajene strukture, ki je del kulturne krajine.
Viri in literatura
Balkovec, B., Bajt, D., Cvirn, J., Drnovšek, M., Godeša, B., Goropevšek, B.
idr., (1996): Slovenska kronika XX. Stoletja. Ljubljana: Nova revija.
Fikfak, A., (1997): Metoda in elementi metode za pripravo ureditvenih
načrtov za urejanje nemestnih naselij. Magistrska naloga. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo.
Fikfak, A., Zbašnik Senegačnik, M., (2002): Preobrati v organizirani
večstanovanjski gradnji - koncepti, tehnologija, financiranje =
Transformations in organised multi-apartment housing - concepts,
technology, financing. Urbani izziv 13/1. 34-48, 113-121.
Fikfak, A. (2004): Evolucijske konstante naselbinske kulture v
prenovi z aplikacijo na slovenskem Primorju - Goriška brda.
Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta
za arhitekturo.
Gabrijelčič, P., Fikfak, A., Olaj, A., Kraljič, I., Račečič Skrt, U., et. al.,
(2002): Enostopenjski urbanistični razpis za pridobitev strokovnih
podlag kot podlaga za izdelavo prostorsko izvedbenega načrta na
ureditvenem območju Videm - Polšca, občina Krško.
Gabrijelčič, P., Fikfak, A., Petković, J., Pandol, N., Perdan, T., (2008):
Idrija ID. V: Fikfak, A. (ur.): Urbanistično arhitekturna delavnica
Idrija - staro rudarsko mesto. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za arhitekturo. 31-37.
Ivanšek, F., (1988): Enodružinska hiša: od prosto stoječe hiše k nizki
zgoščeni zazidavi. Ljubljana: Ambient.
Le Corbusier, (1974): Način razmišljanja o urbanizmu. Beograd:
Građevinska knjiga.
Misjak, Ž., (2008): Celice, Cantorjev prah, celki. -V: Fikfak, A. (ur.):
Urbanistične/arhitekturne delavnice Brežice 2007/08 - obuditev
mestnega jedra. Strokovna publikacija urbanistično-arhitekturne
delavnice. 56-59.
Mlinar, Z., (1994): Individuacija in globalizacija v prostoru. Ljubljana:
Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Mušič, M., (1947): Obnova slovenske vasi. Celje: Založila družba sv.
Mohorja.
Trstenjak, A., (1984): Ekološka psihologija: problemi in perspektive.
Ljubljana: Gospodarski vestnik
doc dr Alenka Fikfak
UL, Fakulteta za arhitekturo
alenka.fikfak@fa.uni-lj.si
Stojan Skalicky
2oo8/2 JT
AR
MESTNI ARHITEKT IN ARHITEKTURA MESTA
UDK 72 (497.4 Maribor)
prejeto 05.11.2008
THE CITY ARCHITECT AND CITY ARCHITECTURE
izvleček
Razlog, ki je privedel do ustanovitve funkcije mestnega arhitekta v Mariboru,
je bila županova želja, da razvoj mesta na področju arhitekture ne bi potekal
stihijsko in parcialno, temveč bolj usklajeno, sistematično in dinamično. Med
nalogami mestnega arhitekta so: svetovanje županu, dajanje pobud in predlogov
strokovnim službam, katerih namen sta smotrna in usklajena raba prostora ter
bolj urejeno bivalno okolje, obravnava pobud upravnih organov in investitorjev
za pripravo prostorskih načrtov, obravnava strokovnih podlag za druge
prostorske ureditve in gradnje, koordinacija evropskih projektov. Na splošno
mestni arhitekt skrbi za arhitekturni in urbanistični razvoj mesta, ki naj bo čim
bolj skladen in enakomeren. Zaradi projekta Maribor - evropska prestolnica
kulture 2012 in zimske Univerzijade leta 2013, ki sta dva največja nacionalna
projekta na področju kulture in športa ter zahtevata izredno koordiniran pristop
pri umeščanju grajenih struktur v prostor, je odločitev toliko bolj logična.
Sestavek razčlenjuje način in izhodišča delovanja mestnega arhitekta.
abstract
The reason which led to the introduction of the post of city architect in Maribor
was the mayor's wish to prevent the city from developing - with regard to
architecture - in an unbridled and partial fashion, and to promote a more concerted,
systematic and dynamic approach. The city architect's tasks include advising the
mayor; launching initiatives; presenting suggestions to expert bodies whose goal
is appropriate and harmonised land management, and the better management of
the living environment; considering initiatives from administrative bodies and
investors regarding the preparation of spatial plans; considering expert guidelines
for other spatial arrangements and constructions; and coordinating European
projects. Generally, the city architect is responsible for the architectural and
urbanistic development of the city, which should be as harmonious and equable as
possible. Because of the project "Maribor - European Capital of Culture 2012"and
the "Winter Universiade 2013", which are the two greatest national culture and
sports projects, requiring an extremely well-coordinated approach to the siting of
built structures, the mayor's decision is so much more logical. The contribution
articulates the modality and starting points of the city architect's activity.
ključne besede:
mestni arhitekt, Maribor, arhitektura mesta, evropska prestolnica kulture 2012,
zimska Univerzijada 2013
key words:
city architect, Maribor, city architecture, European Capital of Culture 2012,
Winter Universiade 2013
Urbanistična zasnova mesta Maribor iz leta 2000 je v osnovi
zelo dober prostorski dokument. Pri njegovem nastanku je
sodelovalo veliko različnih strokovnjakov, obenem pa se je k
aktivnemu sodelovanju ves čas poskušalo pritegniti tudi meščane.
Prav zaradi vključevanja javnosti je bila zasnova mednarodno
nagrajena. Javnost se je pretežno vključevala in sodelovala pri
izvedbi različnih arhitekturno-urbanističnih delavnic. Ob tem je
Maribor izredno aktivno in uspešno razpisoval ter izvajal javne
arhitekturne natečaje. Od lani v Mariboru deluje tudi Katedra
za arhitekturo.
Da bi te potenciale kar najbolje izkoristili, povezali in
zagotovili trajnostno interakcijo med stroko, upravnimi službami
in meščani, je bila na pobudo župana ustanovljena funkcija
mestnega arhitekta, kakor jo podobno poznajo tudi druga
evropska mesta. Mestni arhitekt naj bi na osnovi že sprejetih
in izvedenih projektov usklajeval, preverjal in usmerjal razvoj
v skladu s celostno vizijo, kar je toliko bolj pomembno, če
pogledamo, kakšni izzivi mesto čakajo v prihodnje.
Prostorski razvoj mesta Maribor
Maribor se ne razvija kot na primer Pariz ali Ljubljana
zvezdasto iz centra navzven, ampak pahljačasto - izpod
Piramide in nabrežja reke Drave proti Dravskemu polju na
jugovzhodu. Podobno se razvijajo mesta, ki ležijo ob morju
in se lahko širijo samo v nekatere smeri, na primer Barcelona.
Maribor je na severu omejen z gričevjem in vinorodnimi legami,
na zahodu se pokrajina zoži v Dravski dolini in na jugu je že
dosegel obronke Pohorja. Tako je območje širitve usmerjeno
predvsem proti jugovzhodu na Dravsko polje. Razvoj v tej smeri
generirajo tudi prometni tokovi, ki povezujejo Srednjo Evropo
z Balkanom in Vzhodno Evropo z Mediteranom. Vsake četrt
stoletja je namreč v mestu zgrajena nova prometna os in vsaka je
umeščena bolj proti jugovzhodu. Tako danes staro mestno jedro
leži na severovzhodnem robu mesta, neposredno ob vinogradih
in gozdovih. To je nedvomno eno od ključnih izhodišč, ki
narekujejo smer razvoja, lastnega samo mestu Maribor. Takšen
razvoj mesta zahteva nenehno reorganizacijo, ker se z rastjo, ki
je usmerjena pretežno v eno smer, pojavlja potreba po vedno novi
reorganizaciji in prestrukturiranju območij. Konkretno to pomeni,
da se območje, ki je bilo v preteklosti na robu, znajde v samem
geografskem središču mesta. To danes velja za območje ob
železniškem križišču, ki je bilo ob izgradnji na samem skrajnem
jugovzhodnem robu mesta. Danes je to geografsko središče, ki se
razvija v novo sodobno središče mesta.
Urbanistična zasnova mesta Maribor 2000
Urbanistična zasnova mesta Maribor je leta 2002 dobila
posebno priznanje Evropskega sveta urbanistov. V obrazložitvi
piše: "Priprava Urbanistične zasnove mesta Maribor je zahtevala
hitre aktivnosti na visoki strokovni ravni, ki so bile dosežene z
AR 2008/2
vrsto urbanističnih delavnic, na katerih so se strokovnjaki soočili
z javnostjo. Takšno delo je ne le zagotovilo visokih standardov v
procesu snovanja, temveč tudi široka sprejemljivost in preglednost
zasnove, obenem pa je utrdilo strategijo razvoja mesta navznoter,
kot dela splošnega cilja - trajnostnega razvoja". V obrazložitvi je
zajet predvsem vidik snovanja prostorske zasnove in v njegovem
okviru vodenje uspešnega dialoga z javnostjo, kakor tudi
obračanje stroke k iskanju mestnih notranjih rezerv, kar je eden
od temeljev trajnostno naravnanega prostorskega razvoja.
Introvertirana rast mesta sloni na:
izoblikovanju novodobne centralnomestne sredice, ki povezuje
do sedaj štiri ločene predele v enovito strukturo,
faznem zapolnjevanju in prestrukturiranju manj kvalitetnih,
prostih, deficitarnih površin mesta (v sredici in na robu),
doslednem izoblikovanju infrastrukturnega omrežja, ki podpira
razvoj javnega potniškega prometa,
vzpostavitvi homogene mestne regije.
Tako urbanistična zasnova ne predpisuje oblike in dokončne
vsebine mesta, ampak uveljavlja pojem preurejanja mesta.
Arhitekturni natečaji
Od sredine devetdesetih let naprej je Društvo arhitektov
Maribor in kasneje ZAPS, v sodelovanju z občinskimi službami,
organiziralo odmevne javne in lokalne arhitekturne natečaje.
Prvi v seriji javnih natečajev preurejanja mesta je bil natečaj
za ureditev Slomškovega trga, razpisan in izveden leta 1995
(zmagovalec B. Podrecca s sodelavci). Mednarodni urbanistično-
arhitekturni natečaj Center Drava (1996) je bil največji projekt,
razpisan za degradirano površino v Sloveniji (Njirič + Njirič
arhitekti). Leta 1997 razpisan natečaj za Trg Borisa Kreigherja
(A. Prinčič s sodelavci), danes Trg Leona Stuklja, je odprl nove
perspektive v oblikovanju odprtega tržnega prostora, javni
natečaj za preureditev novega mestnega stadiona (R. Oman, Š.
Videčnik, K. Žlajpah, A. Žnideršič) je v mesto prinesel novega
inovativnega duha ter obogatil mesto z arhitekturno ikono. Leta
1998 je bil natečaj za Psihiatrijo (U. Lobnik, A. Podlipnik in
Biro 71). Leta 1999 razpisan javni natečaj za zimsko kopališče
z olimpijskim bazenom je pomenil realizacijo dolgoletnih
teženj mesta po sodobnem in evropsko primerljivem kopališču.
Leta 2001 je bil razpisan vabljeni natečaj za mestni multikino
(Zadravec arhitekti) in pozneje vabljeni natečaj za ureditev
širšega območja multikina ob reki Dravi (M. Florjančič, M.
Blenkuš). Sredi leta 2002 javni natečaj za osrednjo mestno
tržnico (R. Benda, P. Hočevar, M. Zorc) ter leto pozneje za
prenovo kompleksa Minoritov za potrebe lutkovnega gledališča
ter letnega avditorija (J. Kobe, R. Žnidaršič) je določil smer
razvoja in prenove jugozahodnega roba starega mestnega jedra.
Leta 2004 je bil razpisan in izveden javni natečaj za dozidavo in
prenovo občinske stavbe (M. Zorc). Pozneje še javni natečaj in
izvedba za Studenško brv (B. Reichenberg, G. Reichenberg, S.
Rek, M. Milič, avtorja statike V. Markelj ter R. Mlakar). Vrsto let
Maribor sodeluje pri mednarodnem natečaju Evropan. Ob tem je
bila razpisana še cela vrsta vabljenih natečajev, npr.: stanovanjski
bloki pri Radvanjskem gradu (U. Lobnik, A. Podlipnik), trg za
stanovanjsko pozidavo Radvanje ( Igre, d. o. o, I. Recer, Š. Recer,
R. Gostinčar), prenova Kulturnega centra Pekarna. Letos sta bila
mestni arhitekt in arhitektura mesta
Skica 1: Koncept urbanistične zasnove mesta Maribor, združevanje štirih predelov
mesta Maribor v povezano strukturo na območju sive mestne cone. Metoda
in princip dela/kontinuiteta + strateški cilj/uresničevanje urbanistične
zasnove.
Sketch 1: Urban design concept for the City of Maribor, aggregating four sections
of the City of Maribor into a connected structure within the area of the
urban grey zone.
Slika 1: Arhitekturna delavnica Mariborsko jezero, pri kateri so se povezali občinske
načrtovalske službe, krajevna skupnost in zasebni investitor Terme, d.d.
Projekt je nastal v sodelovanju ljubljanske Fakultete za arhitekturo, prof.
dr. A. Vodopivec in mariborske Katedre za arhitekturo, doc. Uroš Lobnik,
november 2007 - marec 2008. Metoda in princip dela/povezovanje in
sodelovanje + strateški cilj/trajnostni razvoj primestja.
Figure 1: Architectural workshop Mariborsko jezero/Lake of Maribor which
brought together municipal planning bodies, the local community and a
private investor Terme d.d. The project sprang up from the collaboration
between the Ljubljana's Faculty of Architecture, Prof. Dr. A. Vodopivec,
and Maribor's Chair of Architecture, Asst. Prof. Uroš Lobnik, November
2007-March 2008.
mestni arhitekt in arhitektura mesta
razpisana dva javna arhitekturna natečaja, in sicer za prenovo
Rotovškega trga z Rotovžem in Mestne knjižnice ter prenovo
Mariborskega otoka s kopališčem. Ob tem sta dva v pripravi, in
sicer nabrežje reke Drave in Lent ter Glavni trg. Vzporedno je
bila razpisana vrsta vabljenih natečajev.
Iz naštetega je razvidno, da je Maribor v preteklosti razpisal
javne natečaje za večino ključnih mestnih projektov, razen za
novo koncertno dvorano in sodobno umetnostno galerijo. Vrsto
projektov smo v mestu tudi izvedli, drugi so v fazi izvajanja
(osrednja mestna tržnica, prenova kompleksa Minoritov za
potrebe lutkovnega gledališča ter letnega avditorija ...), nekaj
jih je v fazi dokončnega projektiranja in iskanja sredstev za
izvedbo (prenova mestnih trgov, dozidava in prenova občinske
stavbe, Kulturni center Pekarna).
Evropska prestolnica kulture 2012
Evropska prestolnica kulture 2012, z Mariborom kot nosilcem
projekta ter partnerskimi mesti Mursko Soboto, Ptujem, Slovenj
Gradcem, Velenjem, Celjem, Novim mestom, pomeni razvoj
vzhodne kohezijske regije iz manj razvite in je tudi z državnega
stališča spoznana kot enkratna priložnost za celotno Slovenijo,
saj bomo s tem dvignili gospodarstvo več kot polovice države na
raven razvitih. To je nedvomno ambicija, ki je nadvse pomembna,
tako z narodno-gospodarskega kot širšega socialnega stališča.
Slovenija ima z zastavljenim konceptom vzhodne kohezijske
EPK 2012 priložnost, da vzpostavi model razvoja širše regije
s pomočjo kulture in z njo povezanih dejavnosti iz nerazvite v
razvito regijo in s tem postane svojevrsten evropski (in verjetno
tudi svetovni) unicum, ki služi drugim državam in regijam s
podobnimi problemi kot primer odlične prakse, s čimer bi se
Slovenija kot država zagotovo najbolje promovirala in vpisala
na evropski ter svetovni zemljevid.
AR 2008/2
Namen projekta je celotni pristop, trajnostni razvoj regije,
medregionalno in policentrično delovanje, utrjevanje lokalnih
identitet, mednarodna prepoznavnost Maribora in partnerskih
mest, javno-zasebno partnerstvo, kulturna infrastruktura,
prenova kulture in industrijske dediščine, dopolnjevanje
obstoječe in izgrajevanje nove turistične, rekreativne in
prometne infrastrukture, digitalizacija kulture, vzpodbujanje
medkulturnega dialoga, vzpostavitev izobraževalnih deficitarnih
programov ter ustanov in vključevanje vseh družbenih skupin.
Cilji projekta so prenova 30 spomeniško zaščitenih objektov, 7
novogradenj za kulturne in sorodne vsebine, 7 novih rezidenčnih
centrov za umetnike, 5 novih centrov kreativnih industrij, 1 nov
muzej na prostem (skansen), 3 nove mreže s področja umetnosti
in premične kulturne dediščine, 1 nova evropska mreža
multimedijskih centrov, 58 novih programov s področja kulturne
dediščine, arheologije, umetnosti, AV, filma in izobraževanja,
90 mednarodnih koprodukcijskih projektov v času EPK 2012,
8 novih kulturnih in turističnih poti, 1 digitalni celostni
informacijski produkt, 10 novih projektov s področja socialne
vključenosti, 2 nova projekta s področja multikulturnega sožitja,
1 nov mednarodni projekt s področja globalne kulture miru, 3
novi projekti v okviru Natura 2000, 13 investicij v prometno
infrastrukturo, 31 drugih investicij (turizem, rekreacija,
izobraževanje). Vsi cilji so tako ali drugače vezani na prostorsko
umeščanje in arhitekturno oblikovanje, ki bodo morali biti nujno
usklajeni s celostno vizijo dolgoročnega razvoja regije.
Zimska Univerzijada 2013
Projekt Zimska Univerziada, ki ga organizira mesto
Maribor v sodelovanju z mestnima občinama Ruše in
Zreče, bo spodbudil celostno izgradnjo turistične in športne
infrastrukture ter etabliranje Maribora kot univerzitetnega
Slika 2: Razstava desetih strateških vzidav v starem mestnem jedru Maribora,
predstavitev, odprta razprava. Projekti, izdelani na Fakulteti za arhitekturo
v Ljubljani, v sodelovanju z Mestno občino Maribor, seminar arhitektura
mesta, prof. Janez Koželj, september 2007 do november 2008. Metoda in
princip dela /transparentnost + strateški cilj/prenova starega mestnega jedra.
Figure 2: Exhibition of ten strategic built structures inserted in Maribor's old city
core, presentation, open discussion. Designs elaborated at the Faculty
of Architecture of Ljubljana in collaboration with the Municipality of
Maribor, seminar on urban architecture, Prof. Janez Koželj, September-
November 2008.
AR 2008/2
in turističnega središča. Pri tem bo nujno izgraditi središče
Univerzijade - univerzitetno športno vas ter izvesti projekte,
kot so Skakalni center Pohorje (smučarski skoki na 90 in
120-metrski skakalnici ter nordijska kombinacija smučarskih
skokov na 90-metrski skakalnici), tekaške proge Športnega
centra Pohorje (smučarski teki, biatlon), Športno rekreacijski
center Pohorje, kjer je treba zgraditi snežni kanal na Arehu
ter manjšo skakalnico v Skakalnem centru Pohorje (deskanje
na snegu), Ledeno dvorano Maribor in drugo dvorano, ki je v
planu izgradnje (hokej na ledu, umetnostno drsanje, hitrostno
drsanje).
Glede na naravne danosti je razumljivo, da se bo večina
športnih aktivnosti odvijala na ali pod Pohorjem. Pohorje je
prepoznano kot izjemna naravna kvaliteta, zato bo predvsem
pri umeščanju potrebne športne infrastrukture trajnostno
načrtovanje ključno izhodišče.
Mestni arhitekt
V preteklosti v mestni upravi med županovimi svetovalci
ni bilo arhitekta. Le izjemoma se je med podžupani znašel
arhitekt. Tudi v sedanji mestni upravi ni niti župan niti kdo
od podžupanov arhitekt. Župan se zaveda, da sta arhitekturna
podoba in razvoj mesta ključna dejavnika identitete mesta,
zato želi, da izgradnja v določenih primerih ne bi potekala
stihijsko in parcialno, temveč bolj usklajeno in sistematično
ter dinamično. Tako je bila na njegovo pobudo vpeljana
funkcija mestnega arhitekta, ki neposredno ali v sodelovanju z
županom povezuje in usklajuje ter vodi projekte. Povezovanje
in usklajevanje poteka tako na nivoju mesta in mestne uprave
kot tudi na nivoju medobčinskega usklajevanja ter sodelovanja
z državnimi organi, od ideje do izvedbe.
Iz opisa urbanistične zasnove mesta Maribor, opisa že
mestni arhitekt in arhitektura mesta
izvedenih in realiziranih javnih arhitekturnih natečajev ter
mnogih, ki še čakajo na realizacijo ali so razpisani, projektov
EPK 2012 in Univerzijada 2013 ter nalog, ki jih mestni arhitekt
ima, so razvidni obsežnost dela ter izredni izzivi, ki mesto
čakajo v prihodnje.
Mestni arhitekt mora biti most med stroko, občinskimi
službami, upravo in zasebnim sektorjem, v smislu preseganja
birokratske naravnanosti, v skladu z dolgoročno strategijo
razvoja mesta in regije.
Zasebni interes, ki je povečini predvsem kratkotrajno
naravnan, je treba pravilno usmerjati in nadgrajevati, v smislu
hitrejšega in boljšega razvoja mesta, s težnjo po bolj kvalitetnem
urbanem okolju. Naloga mestnega arhitekta je tudi prezentacija
in pojasenjevanje dela na področju prostora ter arhitekture
splošni javnosti in neposredno vključevanje v proces nastajanja
prostorskih vizij.
Tako začrtano delo nujno zahteva dosledno nevpletenost v
konflikte interesov, neodvisnost in odločnost. Drugače povedano
objektivnost, visoko strokovnost, zmožnost povezovanja in
timskega dela. Ob tem sta potrebni še naravnanost k novostim
v stroki ter sposobnost prepoznavanja ključnih problemov
in njihovo reševanje. Zastavljeno delo je treba kontinuirano
spremljati in privesti do zastavljenih rešitev. Funkcija mestnega
arhitekta je novost v občinski upravi. Zaradi tega se dnevno
odpirajo nova področja, ki zahtevajo delovanje in usklajevanje,
da bi se prostorski razvoj mesta lahko razvijal z vizijo in
skladno.
Glede na to, da je naloga mestnega arhitekta v splošnem skrb za
arhitekturni in urbanistični razvoj mesta, se zdi, da je pristojen za
vse, kar se v mestu gradi. Dejstvo je, da se v mestu trenutno gradi
na podlagi odločitev in rešitev, ki so bile sprejete v preteklosti in
je delo usmerjeno pretežno v spremljanje in reševanje dilem,
Slika 3: Prostorski načrt in strokovne podlage za območje prestrukturiranja sive
mestne cone. Izdelano na podlagi koncepta urbanistične zasnove mesta
Maribor in mednarodnega arhitekturnega natečaja. Centralne mestne
funkcije z vertikalnimi poudarki, veznim grajenim tkivom ter izgrajena
mestna prometna infrastruktura. Oblikovno, vsebinsko in prometno povezuje
mesto Maribor v kompaktno strukturo, november 2008, avtor: AU arhitekti,
Urbis, d. o. o.
Figure 3: Spatial plan and expert guidelines for the restructured area of the urban
grey zone, elaborated on the basis of the urban design concept for the
City of Maribor and the international architectural competition. Central
urban functions with vertical accents, built connecting tissue and rea-
lised urban transportation infrastructure. It unites the City of Maribor
into a compact structure as to design, content and transportation, No-
vember 2008, author: AU arhitekti, Urbis d.o.o.
mestni arhitekt in arhitektura mesta
AR 2008/2
Slika 4: Sodelovanje krajanov pri nastajanju prostorske vizije za Mariborsko jezero.
Krajani so aktivno sodelovali tako pri pripravi izhodišč kot v samem procesu
nastajanja. Zaradi kontinuiranega sodelovanja in strokovne argumentacije ter
upoštevanja potreb in pobud je bila rešitev pozitivno sprejeta, april 2008.
Figure 4: Participation of local residents in the making of the spatial vision of
Mariborsko jezero/Lake of Maribor. The local residents actively
participated in the preparation of the starting points, as well as in the
very process of making. Thanks to continuing participation, professional
argumentation and the heeding of needs and initiatives, the solution was
given a positive reception, April 2008.
Slika 5: Javni arhitekturni natečaj za ureditev Rotovškega trga z Rotovžem in
mariborsko knjižnico v starem mestnem jedru. Prva nagrada, avtorji: prof.
Jurij Kobe, Rok Žnidaršič, Dejan Fortuna, štud. arh, Nejc Lebar, štud. arh,
Tomo Stanič, štud. arh., november 2008.
Figure5: Public architectural competition for the arrangement of Rotovški Square
and refurbishment of Maribor Library in the old city core. The first
award went to the authors: Prof. Jurij Kobe, Rok Žnidaršič, Dejan
Fortuna, student of architecture, Nejc Lebar student of architecture,
Tomo Stanič, student of architecture, November 2008
ki se pojavljajo pri izvedbi projektov, konkretnih problemih ter
delovanju, ki je usmerjeno v prihodnost, kjer gre za strateške
usmeritve in odločitve.
Štirje strateški cilji
Zaradi izredno širokega diapazona delovanja in zaradi zelo
različnega načina delovanja, od sodelovanja pri urejanju
mikro ambientov mesta do občinskega prostorskega načrta ter
sodelovanja od ideje do izvedbe pri projektih, ob tem, da je
mesto pred izrednimi projekti, je bilo delo nujno usmeriti v
stateške cilje in v njih delovati na strateških projektih.
Tako je delo na področju prostorskega načrtovanja mesta
Maribor usmerjeno v štiri strateške cilje:
-	uresničevanje Urbanistične zasnove mesta Maribor in izvedba
ključnih projektov, s katerimi bo mogoče uresničiti začrtan
koncept preurejanja
Mesta, v smislu združevanja štirih delov mesta
Maribor v eno, bolj homogeno celoto,
-	nadaljevanje prenove in revitalizacija starega mestnega jedra
kot nosilca kulturnega in družbenega dogajanja,
-	preverjanje možnosti, ki jih ponuja nova avtocesta na robu
mesta kot izreden razvojni potencial,
-	projekti, ki so usmerjeni v trajnostni razvoj Pohorja,
Slovenskih goric, Dravskega polja, Kozjaka, s čimer bo
zagotovljen tako razvojni kot naravovarstveni vidik.
V skladu z zgoraj naštetimi strateškimi cilji se izvajajo prav
vsi strateški projekti.
Metoda in princip dela
Zaradi doseganja optimalne strokovnosti in optimalne
realizacije projektov morajo način dela utemeljevati trije
ključni elementi: transparentnost, kontinuiteta in povezovanje/
sodelovanje.
-	Delovanje mora biti zastavljeno tako, da bo mesto dobilo
čim boljše arhitekturne rešitve, saj se v zdravem odprtem
tekmovalnem duhu praviloma dosegajo najboljši rezultati.
Z organiziranjem javnih tribun, soočenj in intervjujev
se preverja sprejemljivost predvidenih posegov, ki se
oblikujejo na podlagi različnih delavnic in strokovnih študij.
Najpomembnejši od teh se praviloma pridobijo na javnih
natečajih.
-	Vse dobro zastavljene projekte je treba nadaljevati in
po potrebi nadgraditi. Tu gre predvsem za projekte, ki so
usklajeni z vizijo mesta in na ta način gradijo arhitekturo
mesta Maribor.
-	Povezovanje in sodelovanje sta v prvi vrsti nujna na nivoju
občinskih služb, ki so na področju arhitekture mesta marsikdaj
delovale neusklajeno ali celo v nasprotju druga z drugo.
Sodelovanje tako poteka praktično z vsemi službami mestne
uprave. Ob tem pa gre hkrati za sodelovanje z zunanjimi
strokovnimi skupinami in posamezniki. K delu je treba
pritegniti vse, ki bodo k dosegu cilja lahko kaj doprinesli.
Pogoj za uspešno delo je zmožnost hitrega odločanja, ki mora
izvirati v strokovno opravljenem delu. Ključnega pomena pri
tem je, da tisti, ki odločitev sprejema, to zna argumentirati,
s tem omogočiti razvoj ter hkrati zanjo prevzeti osebno
AR 2008/2
odgovornost. V preteklosti se je pogosto dogajalo, da so se
ustanavljale komisije, ki problemov niso reševale.
Sklepna misel
"Mesto je neke vrste velika hiša in obratno, hiša je mesto v
malem" [Alberti, 1485].
Navedek lahko razumemo v smislu razmerij med mestom
in objekti v mestu ter objektom in njegovimi deli. Lahko pa
razumemo trditev tudi tako, da bodo hiše gradile mesto, če bomo
z načrtovanjem mesta ustvarili primerne podlage za načrtovanje
hiš. Zato moramo imeti pri gradnji hiš in načrtovanju mesta enake
metode in skupne cilje. Citat torej govori o nujni povezanosti
urbanizma in arhitekture, saj predpostavlja, da je mesto neke
vrste velika hiša in hiša mesto v malem. Tako bi lahko rekli,
da mora biti v vsakem delu mesta ali posamični arhitekturi
prisoten princip celotnega mesta ali: mesto mora vse arhitekture
povezovati v večjo celoto - v arhitekturo mesta.
Urbanizem se je kot disciplina pojavil zaradi novih problemov,
kot so nekontrolirana in hitra rast mest, pomanjkanje stanovanj,
problematika degradiranih območjih, socialni problemi ... Kot
orodja za svoje delo urbanizem uporablja različne znanstvene
metode, od statističnih analiz do matematičnih analiz,
optimizacije ... Še pred nedavnim se je urbanizmu dodeljevala
vloga edinega pristojnega forumu za načrtovanje mesta, ne le
na nivoju določanja namembnosti, temveč tudi oblikovanja
mestnega prostora. S tem je bila arhitektom dodeljena podrejena
vloga, omejena zgolj na pozidavo določenih območij.
Vendar je takšna ločitev nelogična in neprimerna, saj je pozicija
arhitekta, ki se ne ukvarja s tem, kje in kaj se gradi, ampak samo
še kako, v smislu arhitekture mesta slaba. To pomeni, da je
arhitektura omejena le na formalen izraz in organizacijo znotraj
odmerjene parcele. Posebej problematično postane vprašanje,
ko prostor ločeno urejajo še gradbeni inženirji ali prometni
inženirji, kar se dogaja pri načrtovanju cest, železnic in mostov.
Tako pridemo do delitev območij na dele, ki niso več elementi
celote - mesta.
Pri tem je nujno omeniti, na kakšen način naj se mesto kot
arhitektura razvija. Principe, po katerih naj se mesto gradi, če
hočemo govoriti o njem kot o arhitekturi, bi lahko strnili v dve
definiciji. Prostorski sistem mora biti razpoznaven, mesto mora
biti berljivo kot struktura, in če želimo, da bo genius loci tudi
stabilitas loci, se mora mesto v svojem razvoju in rasti nenehno
ozirati po principu svojega nastanka, ki je lastno le njemu
samemu in ga zaradi tega doživljamo kot posebno izkušnjo.
Mestni arhitekt je tisti, ki mora vseskozi ohranjati pregled nad
celoto, bdeti nad uresničevanjem strateških ciljev in projektov,
reševanjem ključnih problemov, prepoznavati kreativne
potenciale in nakazovati možnosti ustvarjanja novih paradigem
ter sintez.
mestni arhitekt in arhitektura mesta
Viri in literatura
Becon, N.E.,1995: Design of Cities, Thames and Hudson, London.
Bernik, S., 2004: Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja. Mestna
galerija Ljubljana, Ljubljana.
Bernik, S., Zupan, G. et al, 2001: 20. stoletje: Arhitektura od moderne
do sodobne: vodnik po arhitekturi. Zavod za varstvo kulturne
dedeiščine Slovenije, Ljubljana.
Brvar, A., 1999: Mariborska knjiga. Slovenska matica v Ljubljani,
Ljubljana.
Camilo Sitte., 1997: Umetnost graditve mest, Narodna in univerzitetna
knjižnica, Ljubljana.
Cilenšek, M., 2006: Prišla je železna cesta, 7dni št. 21, Maribor.
Curk, J., 2000: Maribor-vodnik po mestu in bližnji okolici. Umetniški
kabinet P. Premzl, Maribor.
Curk, J., 2004: Mariborske vedute. Umetniški Kabinet Primož Premzl,
Maribor.
Curk, J., 2004: Maribor skozi stoletja. Razprave 1, Založba Obzorja,
Maribor.
Ferlež, J. 2001: Mariborska dvorišča, MKC, Maribor.
Framton, K., 2001: Modern Architecture since 1900. Phaidon Press
Limited, London.
Gideon, S. , 1954: Space, time and architecture: the growth of a new
tradition. Harvard University Press, Cambrige.
Hartman, B., 2001: Kultura v Mariboru, Založba Obzorja, Maribor.
Koželj, J., 1987: Tipologija mestne stanovanjske arhitekture in njena
sovisnost z morfologijo mestnega prostora. Krt, Ljubljana.
Lobnik U., 2003: Maribor Overload - Preurejanje mesta (1993-2003).
Mestna občina Maribor, Maribor.
Pirkovič-Kocbek, J.,1982: Izgradnja sodobnega Maribora. Partizanska
knjiga, Ljubljana.
Pogačnik, D., 2003: Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918-1941,
Litera, Maribor.
Puff, R., G., 1999: Maribor, Založba Obzorja, Maribor.
Radovanovič, S., 2005: Mariborske ulice, Kapital, Maribor.
Šijanec, F., 1961: Sodobna slovenska likovna umetnost, Založba
Obzorja, Maribor.
Vodopivec, A., 1987: Vprašanja umetnosti gradnje. Krt, Ljubljana.
Vodopivec, A., 1993: Temelji in meje arhitekturne avtonomije /doktorska
disertacija/. Fakulteta za arhitekturo gradbeništvo in geodezijo,
Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
Stojan Skalicky
mestni arhitekt, Maribor
stojan.skalicky@triera.net
PROSTORSKO-URBANISTICNO
NAČRTOVANJE IN ARHITEKTURA
URBAN SPATIAL PLANNING AND ARCHITECTURE
UDK 71 : 502.3
prejeto 15.10.2008

izvleček
Urbanizem je študij o mestih - o njihovem geografskem, ekonomskem,
političnem, socialnem in kulturnem okolju in odtis vseh teh sil na grajeno
okolje. Urbanizem je ravno tako veda o vzpostavljanju človeških združb za
bivanje, delo in razvedrilo, ki pokriva več vidikov urbanističnega načrtovanja.
Urbanist opredeli urbana območja z višino njihove gostote naselitve. Na ta
način, s to karakteristiko, naj bi se mesta fizično in sociološko razlikovala od
ruralnih območij (povzeto po Wikipedii).
Danes v Evropski skupnosti zakonodaja s področja varstva okolja postavlja
okvire za prostorsko urejanje.
Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04 in nadaljnje spremembe)
v Republiki Sloveniji nudi okvirna izhodišča, kot so pravna podlaga,
družbene zahteve, vsebinske obdelave, predpisane procedure ipd., za pripravo
urbanističnih planov (torej študije mesta in s tem študije o njegovih geografskih,
ekonomskih, političnih, socialnih in kulturnih okoljih, katerih razvoj se usmerja
v prostorskem planu in se bo odražal v bodočem grajenem okolju).
Namen varstva okolja po tem zakonu je spodbujanje in usmerjanje takšnega
družbenega razvoja, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje,
počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti.
Zakon v prostorski red RS prenaša več evropskih direktiv, ki posegajo na razna
področja okoljskih problemov, varstva narave in naravnih virov ter človekovega
bivanja. Vsaka direktiva zase dovolj natančno usmerja urejanje posamezne
problematike, ki vpliva na okolje v prostoru in s tem daje bolj ali manj točen
načrt, kako urejati problematike na področju urbanističnega načrtovanja.
ključne besede:
urbanistično načrtovanje, arhitektura, grajeno okolje
abstract
Urbanism is the study of cities - of their geographical, economic, political,
social and cultural environment, and of the impact of all these forces on the built
environment. Urbanism is also a discipline about establishing human communities
for living, work and leisure, covering several aspects of urban planning. Urbanists
specify urban areas by the degree of their settlement density. In this fashion, due
to this characteristic, cities should be physically and sociologically distinguished
from rural areas.
Now, in the European Community, environmental protection legislation determines
the spatial planning framework.
In the Reublic of Slovenia, the Environmental Protection Act (Official Gazette
of RS, no 41/04 and further amendments) provides a framework starting points
such as the legal basis, social requirements, content analysis, prescribed procedures
etc. for the preparation of urban plans (i.e. studies of the city and its geographical,
economic, political, social and cultural environments, whose development is laid out
in a spatial plan and will be reflected in the future built environment). The purpose
of environmental protection, according to this Act, is to stimulate and steer social
development in a direction that enables long-term conditions for human health,
well-being and quality of life, along with the preservation of biodiversity.
The Act transposes into the spatial order of the Republic of Slovenia a number of
European directives concerning various environmental issues, nature protection,
natural sources and people's living conditions. Each directive in itself provides a
sufficiently exact way of settling individual issues impacting the environment, and
thereby provides a more or less precise scheme for settling urban planning issues.
key words:
urban planning, architecture, built environment
Z zakonom o varstvu okolja se v pravni red Republike Slovenije
prenašajo direktive Evropskih skupnosti, ki obravnavajo
standardizacijo in racionaliziranje poročil o izvajanju določenih
direktiv o okolju (vključno predpisane procedure za pripravo
urbanističnih planov z vidika varstva okolja, s postopki
"celovite presoje vplivov izvedbe prostorskega akta na okolje"
z različnih okoljevarstvenih izhodišč), celovito preprečevanje in
nadzorovanje onesnaževanja okolja, obvladovanje nevarnosti
večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, presojo
vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje, oceno
vplivov določenih javnih in zasebnih projektov na okolje,
javni dostop do informacij o okolju, zagotavljanje udeležbe
javnosti pri sprejemanju določenih planov in programov, ki se
nanašajo na okolje, vzpostavitev sheme za trgovanje s pravicami
za izpuščanje toplogrednih plinov v skupnosti, upoštevajoč
projektne mehanizme Kjotskega protokola, okoljsko odgovornost
v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (kar vse
pogojuje in vključuje predpisane procedure za pripravo planov
in vključuje tudi vsebinske obdelave urbanističnih planov z
vidika varstva okolja).
Zakon o varstvu okolja v splošnem zahteva naslednje:
Da se lahko izdelajo presoje vplivov izvajanja prostorskih
aktov na okolje, je treba izdelati raznovrstne študije o prostorskih,
geografskih, ekonomskih, političnih, socialnih in kulturnih
okoljih, katerih razvoj se usmerja v prostorskem planu in se
bo odražal v bodočem grajenem okolju. Pravilno in v skladu
z zahtevami okoljskih predpisov izdelane študije (strokovne
podlage) so obvezna podlaga za opredeljevanje končnih rešitev
prostorskih ureditev v prostorskih aktih. Služijo kot objektivno
in strokovno podprto izhodišče za prostorsko urbanistične
odgovorno postavljene odločitve, ki jih vsebuje pravilno izdelan
prostorski akt.
Vsi prostorski akti, ki obravnavajo večje prostorsko območje,
večinoma izkazujejo nujnost za obravnavo vsebin z vidika
varstva okolja in s tem po postopkih "celovite presoje vplivov na
okolje". Sam Zakon o varstvu okolja ima obsežno podzakonsko
zakonodajo, ki je obvezna tudi kot tehnično projektantska
podlaga za projektiranje vsebin v posameznih prostorskih
aktih, torej lahko opredelimo dejstvo, da Zakon in pripadajoča
zakonodaja o varstvu okolja vplivata na urejanje prostora in na
urbanistično načrtovanje v celoti.
To dejstvo vodi tudi v ugotovitev, da pravilno pripravljeni in
pravilno procesno vodeni prostorski akti obravnavajo prostor
na kar najbolj demokratičen način in strokovno poglobljeno, pri
čemer politične odločitve, ki niso skladne s takim postopkom in
vsebinami, niso skladne z zakonom in vodijo v pravno dvomljiv
in s tem gmotno negotov položaj imetnika prostorskega akta, ki
tega ne upošteva.
V naši družbi veljajo v današnji vsakodnevni praksi še vedno
stališča, da je prostorsko načrtovanje oteženo, odkar ni več
AR 2008/2
družbenega planskega gospodarstva z družbenimi gospodarskimi
dolgoročnimi in srednjeročnimi plani, ki so se prenašali v prostorske
akte dolgoročnega in srednjeročnega obdobja veljavnosti.
Nova, evropska in pri nas privzeta okoljevarstvena zakonodaja
vse v družbi zavezuje, da spoštujejo okoljske cilje, ki so
opredeljeni v EU direktivah in privzeti v slovensko zakonodajo.
Cilji so postavljeni tako, da nadzorujejo in usmerjajo, pa včasih
tudi omejujejo ali spodbujajo nadaljnji razvoj dejavnosti, ki bolj
ali manj vplivajo na okolje, kar vse se odraža v načrtovanju izrabe
prostora in prek tega spet vplivanja na okolje. Nadzor in usmeritve
uporabljajo različne okoljske ukrepe, ki jih je treba uveljavljati
pri pristopu k načrtovanju razvoja dejavnosti in prostora, vse pa
se nadzoruje z uvedbo kazalnikov za kar najrazličnejša področja
in z rednim izvajanjem pregleda nad doseganjem kazalnikov na
podlagi realizacije prostorskih aktov.
Prek tako postavljenega sistemaje celotna družbena struktura, pa
tudi politika v posamezni družbeni celici, usmerjana in obvezana,
da uresniči, kar je sprejeto v mednarodnih dogovorih, katerih
posledice so EU direktive. K spoštovanju teh družbenih in z njimi
povezanih tehničnih ter strokovnih usmeritev so obvezani tudi
vsi, ki sodelujejo pri pripravi, izdelavi in uveljavitvi prostorskih
aktov.
Država in posamezna samoupravna lokalna skupnost oziroma
občina morata pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov,
načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz
svoje pristojnosti spodbujati takšen gospodarski in socialni razvoj
družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva
enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih in omogoča
dolgoročno ohranjanje okolja, pri tem pa morata upoštevati
njihove vplive na okolje, tako da prispevajo k doseganju ciljev
varstva okolja.
Zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja morajo biti zahteve
varstva okolja vključene v pripravo in izvajanje politik ter
dejavnosti na vseh področjih gospodarskega in socialnega
razvoja.
Pri sprejemanju različnih aktov, ki se nanašajo na varstvo
okolja (torej tudi prostorskih aktov), se kot merilo upoštevajo
človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter
preživetje, varstvo pred okoljskimi nesrečami in zdravje ter
počutje drugih živih organizmov.
Namen varstva okolja po veljavnem Zakonu o varstvu
okolja v RS je tako deklariran kot spodbujanje in usmerjanje
takšnega družbenega razvoja, ki omogoča dolgoročne pogoje
po dogovorjenih merilih.
Za te namene so v tem zakonu opredeljeni cilji, kot so:
1.	preprečitev in zmanjšanje obremenjevanja okolja,
2.	ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja,
3.	trajnostna raba naravnih virov,
4.	zmanjšanje rabe energije in večja uporaba obnovljivih virov
energije,
5.	odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, izboljšanje
porušenega naravnega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje
njegovih regeneracijskih sposobnosti,
6.	povečevanje snovne učinkovitosti proizvodnje in potrošnje
ter
7.	opuščanje in nadomeščanje uporabe nevarnih snovi.
prostorsko-urbanistično načrtovanje in arhitektura
Za doseganje ciljev se:
1.	spodbuja proizvodnjo in potrošnjo, ki prispeva k zmanjšanju
obremenjevanja okolja,
2.	spodbuja razvoj in uporabo tehnologij, ki preprečujejo, odpra-
vljajo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja in
3.	plačuje onesnaževanje in rabo naravnih virov.
Pri vsem navedenem velja, da so okoljski (in v primeru
prostorskih planov prostorski) podatki javni.
Javnost ima pravico sodelovati v postopkih sprejemanja
predpisov, politik, strategij, programov, planov in načrtov, ki se
nanašajo na varstvo okolja, skladno z zakonom, kar omogoča
kar najbolj demokratičen način urejanja prostora.
Pri pripravi, izdelavi in izvedbi prostorskih aktov je treba torej
upoštevati z zakonom opredeljene okoljske cilje kot okoljska
izhodišča, ki jih postavlja zakonodaja.
Na podlagi ciljev varstva okolja se pripravljajo in celovito
presojajo plani, programi, načrti in drugi akti.
Celovite presoje zajemajo področja urejanja prostora v celoti,
vključno in parcialno s posameznimi študijami pa tudi upravljanja
voda, gospodarjenja z gozdovi, lova, ribištva, rudarstva,
kmetijstva, energetike, industrije, transporta, telekomunikacij,
turizma, ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami ter oskrbe
prebivalstva s pitno vodo, kadar se z njimi načrtuje poseg v
okolje ali raba naravnih dobrin.
Okoljska izhodišča se opredeljujejo kot stanje okolja in
njegovih delov, vključno z obstoječimi obremenitvami,
ugotovljeno na podlagi monitoringa okolja, kot obveznosti
ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, ki se nanašajo
na preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja, kot
nacionalni program varstva okolja, kot posamezni republiški
in občinski operativni programi varstva okolja, kot varstvena,
varovana, zavarovana, degradirana in druga območja, na katerih
je zaradi varstva okolja, ohranjanja narave, urejanja voda, varstva
naravnih virov ali kulturne dediščine predpisan poseben pravni
režim, kot območja ali deli okolja, ki so skladno s predpisom
razvrščeni v razrede ali stopnje, kot predpisane omejitve rabe
prostora zaradi obratov, v katerih lahko pride do večje nesreče
in kot veljavni pravni režimi na določenih območjih ali delih
okolja, kot jih določa zakon.
Konkretnih določil, ki jih morajo spoštovati udeleženci
pri postopkih priprave, izdelave in sprejemanja ter izvajanja
prostorskih aktov, je torej veliko, kar pomeni, da so proces dela
in vsebinska obdelava problemov precej detajlno nastavljeni
in uokvirjeni, treba je samo pristopiti k čim bolj dosledni in
pravilni izvedbi ter uporabi "dobre prakse", ki jo vse navedeno
nastavlja.
Celovita presoja vplivov na okolje se izvede za posamezen
prostorski akt, kadar ministrstvo oceni, da bi lahko njegova
izvedba pomembneje vplivala na okolje, za to je pa treba že
opredeliti okoljske možne vplive. Bistvenega pomena pri tem
je tudi spoštovanje hierarhije prostorskih aktov, saj velja, da za
posamezen prostorski akt ni treba izvajati celovite presoje vplivov
na okolje, če ima tako presojo narejeno nadrejeni prostorski akt,
iz česar tudi dodatno sledi obveza, da podrejeni akt spoštuje
določila in prostorske rešitve nadrejenega prostorskega akta
v vseh elementih, ki predstavljajo cilje in okoljska izhodišča,
prostorsko-urbanistično načrtovanje in arhitektura
kot so zgoraj navedena, kar pomeni tudi spoštovanje študij in
strokovnih podlag nadrejenega prostorskega akta, ki so bile
preverjane skozi postopek celovite presoje vplivov na okolje za
nadrejeni prostorski akt.
Celovita presoja vplivov na okolje za posamezen prostorski
akt zahteva izdelavo okoljskega poročila. Iz njega mora biti
razvidno, kako je pripravljavec pri izdelavi prostorskega akta
ali drugega plana upošteval z zakonom predpisana okolj ska
izhodišča in predvideni način spremljanja vplivov prostorskega
akta ali drugega plana na okolje pri njegovem izvajanju.
Ugotovitve v slovenski urbanistični in prostorsko planerski
praksi:
Prostorski akti brez ustrezno pripravljenih strokovnih podlag,
z razdelanimi prikazi stanja, z evidentiranimi problemi, z
opredeljenimi potrebnimi sanacijami stanja, s prikazanimi in
ovrednotenimi predvidenimi razvojnimi predlogi, skladno s
smernicami nosilcev, s področnimi predpisi in z normativi, kar
vse se nato prouči v postopkih celovite presoje vplivov na okolje,
niso strokovno vzdržni; niti pred javnostjo, pred prizadetimi
nepremičninskimi posestniki oziroma pred pravnimi preveritvami
v primeru pritožb.
Na žalost pa v vsakodnevni praksi tako temeljitega pristopa k
obravnavi prostorskih problemov ni vedno lahko zaslediti.
Pogosto se dogaja, da se ga enostavno zamenja s politično
(kratkoročno gledano) privlačnejšim načinom hitrega odločanja
na politični ravni, načrtovalci prostorskih aktov pa se temu
prilagodijo.
V tujini je po izkušnjah iz delavnic EU to preprečeno s pritiski
volivcev na politične predstavnike, ki svojo tovrstno odgovornost
do volivcev na področju varstva okolja in s tem urejanja prostora
jemljejo zelo resno, kar je razvidno iz skupne volje, ki so jo
izrazili na evropskem nivoju s sprejetjem okoljske regulative.
Pri tem Evropska unija izvaja tudi ustrezen nadzor nad članicami
in njihovim obnašanjem, neizvajanje EU določil pa sankcionira s
finančnimi kaznimi za državo, ki ne izvaja predpisanega.
Evropska zakonodaja je z vstopom Slovenije v Evropsko unijo
obvezujoča tudi za Slovenijo, ne glede na pripravljenost, ali jo
želimo izvajati ali ne.
Poglaviten problem v Sloveniji se kaže na včasih vprašljivih
izvajanjih "pravne države", saj v vsakodnevni operativni praksi
lastne zakone in predpise velikokrat izvajamo nedosledno, brez
ustreznega pravočasnega nadzora in ukrepanja, kar vse posledično
nujno vpliva tudi na izvajanje določil iz evropskih direktiv in iz
njih izhajajoče republiške zakonodaje.
Pravilna urbanizacija je ključnega pomena pri reševanju težav
varstva okolja, brez nadzora nad pravilnim izvajanjem pravilno
zastavljene urbanizacije pa ni zagotovil za uspeh.
Huda ovira pravilnemu izvajanju okoljevarstvenih zahtev je
tudi dejstvo, da je ukinjen nadzor glede urbanistično nepravilnih
gradenj - to je urbanistična inšpekcija.
Iz ugotovljenih nepravilnosti bi bilo treba potegniti nauk in
čim prej spremeniti pristop k strokovnemu delu, na področju
urbanizma še posebej urgentno.
O tovrstnih nepravilnostih je svoje stališče med drugimi
izrazilo republiško Računsko sodišče, ki je na primer izpostavilo
AR 2008/2
problematiko nesmotrnega in neučinkovitega pristopa k urejanju
mirujočega prometa v Ljubljani v letu 2005, kar se lahko
primerjalno vzporeja tudi z ostalo podobno problematiko, tako v
ljubljanski mestni ali v kakšni drugi občini, kot tudi širše.
Arhitektura in urbanizem v Sloveniji
V	Sloveniji sta urbanizem (ki je med drugim izgubil svoj
naziv in je opredeljen samo kot "urejanje prostora") in celotno
"prostorsko urejanje" ali načrtovanje predana v strokovno
obdelavo predvsem arhitektom, ki jih združuje Zbornica za
arhitekturo in prostor Slovenije.
V	Zbornici je okoli 1000 arhitektov, ki imajo ustrezno licenco
za arhitekturno, pa tudi za prostorsko načrtovanje in precej manj
strokovnjakov (arhitektov in ostalih strok), ki imajo licenco samo
za "prostorsko načrtovanje". V prvi, večji skupini, jih je veliko, ki
prostorskega načrtovanja ne prakticirajo in ne poznajo stroke, ker
pa imajo "pristojnosti" (licenca jim daje to pravico), velikokrat
vseeno direktno vplivajo na pomembne odločitve v zvezi s stroko
"prostorskega načrtovanja".
Največ nerazumevanja ali ne prepoznavanja je deležno načelo,
da so odloki, ki uveljavljajo nek prostorski akt, objektivizirano
merilo, ki raznim uporabnikom prostorskega akta daje enake
pravice in možnosti pred zakonom, v naprej znane in potrjene.
Zaradi tega ne prepoznavanja se želi uveljavljati individualne
pristope k oblikovanju arhitekturne realizacije na posameznih
lokacijah, pri tem pa se popolnoma zanemarja dejstvo, da je
tudi javni prostor, naselje, mesto v celoti treba obravnavati kot
arhitekturno nalogo v celotni funkciji in pojavnosti, in da šele
na podlagi takega pristopa ter podrejeno temu nastopa urejanje
posamezne lokacije in arhitekturnega objekta na njej.
Tako dojemanje strokovne vloge vodi do neprestanih
konfliktov in do zavestnega negiranja vloge urbanizma na
področju arhitekture, kar močno škoduje slovenskemu prostoru
in preprečuje, da bi bila vsaj znotraj stroke vzpostavljena
primeren nadzor in strokovno obravnavanje prostora. Varstva
okolja in principov, ki ga pokrivajo v okviru izdelave prostorskih
aktov, pri tem nihče ne izpostavlja, saj to "vedenje" ne sodi več v
strogo arhitekturno prakso, če jo pojmujemo samo kot stavbarsko
arhitekturo.
Arhitektom velikokrat daje tudi ustrezen alibi, da se prav
neodgovorno uklanjaj o svojemu investitorju, zavestno mimo
predpisov in s tem neposredno povzročajo nered v prostoru, s
tem pa negativen in nenadzorovan vpliv na okolje.
Arhitekti se pri tem izgovarjajo na "umetniško svobodo".
Tipičnih takih primerov je več. Posebej je pred leti izstopal na
primer objekt, kjer je, po besedah avtorja nekega sočasnega
članka v Delu, projektant uspel "pričarati" iz določil za dopustno
višino objekta, ki so predvidevala "pritličje, dve nadstropji in
izkoriščeno mansardo" kar objekt z višinami "pritličje, mezanin
(višine ene etaže), dve nadstropji in dve izkoriščeni mansardi"
v obliki dveh samostojnih nadstropij. Pri tem so si izvajalci in
investitor objekta privoščili še izvedbo kleti v mestne površine in v
predvideni rezervat bodoče prometnice - vse v interesu čim večje
izkoriščenosti zemljišča in seveda donosnosti investicije, česar
pa po vseh pravilih ne bi smeli izvajati brez enako zasnovanega
projekta, za katerega odgovarja projektant funkcionalne zasnove
AR 2008/2
in umestitve v prostor, to je arhitekt - inženir objekta in avtor
arhitekture ter arhitekt - urbanist in organizator prostorske
zasnove izkoriščenosti zemljišča. Pri povečanju kapacitet objekta
mimo veljavnih prostorskih določil pride do grobega izigravanja
pravic javnosti, okoliških naseljencev in koristnikov prostora, ki
lahko svojo pravico do relativnega miru, primernega osončenja,
razgledov itd., ki so jim bili "odobreni" z določili veljavnega
prostorskega akta, iščejo po raznih sodiščih, če imajo seveda
do tega kaj veselja, volje in po novem tudi vedno več finančnih
sredstev za vlaganje pritožb. Avtor arhitekture obravnavanega
objekta, ki je v oblikovnem smislu vsekakor strokovni arhitekturni
dosežek, pa je ne glede na "posiljevanje" prostora dobil tudi
uradno nagrado.
Ob tem, ko so projektanti vseh vrst, med njimi tudi arhitekti
in "prostorski planerji", pridobili obvezo in dolžnost, z zakonom
predpisano- da so nosilci licenc in da z njimi jamčijo za pravilnost
izdelanih projektov, se je država odrekla nadzoru nad vsebinskim
delovanjem projektantov. Z ukinitvijo urbanistične inšpekcije se
je temu odrekla tudi na področju načrtovanja postavitve objektov
v prostor.
Z opustitvijo inšpekcijskega nadzora je prostor postal plen
bolj ali manj brezvestnih investitorjev in projektantov, ki so
od njih odvisni. Projektanti so postavljeni v vlogo prostorskih
"odvetnikov" svojih investitorjev, v celotnem sistemu manjka
vloga "(javnega) tožilca" na področju urejanja prostora
(inšpekcija), premalo pa je uveljavljena tudi vloga "sodnika"
(upravne službe države različnih stopenj), saj če ni tožnika, tudi
presoje o nepravilnostih ne izvaja nihče.
Tipičen, še vedno aktualen in vsem na očeh, negativen primer
je "pritrjevanje" odgovorne uprave in "mižanje" nadzornih služb
pred urbanistično nepravilno gradnjo vzhodno pod grajskim
gričem v Ljubljani, na območju kulturne dediščine in deloma na
območju režima ohranjanja naravnih vrednot.
Sklepi:
1.	Iz vsega navedenega sledi, da "oblikovanje objektov" kot
specifično arhitekturna izraznost ni in ne more biti samo sebi
namenjeno. Če naj bi arhitektura objekta pomenila kvaliteto, ki
predstavlja "javni interes", mora pri oblikovni svobodi spoštovati
meje, ki ji jih postavlja prav ta "javni interes". Nadzor nad
spoštovanjem predpisanega s strani projektantov bi morala bolj
strogo vzpostaviti poklicna zbornica.
2.	Da se to lahko uresniči, je treba v arhitekturno oblikovanje vložiti
tudi veliko široko pridobljenega inženirskega znanja. Poleg tega
je arhitekturno oblikovanje zelo subjektivna dejavnost, odvisna
predvsem od osebnega pristopa posameznega arhitekta do
predmeta obdelave, zato je prav arhitektura kot edina inženirska
stroka zaščitena z avtorskimi pravicami. V praksi pa tudi zaščita
avtorskih pravic na področju arhitekture še zdaleč ni dovolj
uveljavljena, kar spet povečuje obseg zlorab ter siromaši kulturno
podobo grajenega okolja in s tem negativno vpliva na enega od
elementov kvalitet okolja, ki jih predpisuje Zakon o varstvu okolja.
Področje arhitekture kot kulturne dejavnosti in njenega pomena
v prostoru bi bilo treba podpreti s posebnim zakonom s strani
Ministrstva za kulturo (in ne Ministrstva za okolje in prostor, saj
ta že primerno pokriva inženirski del problematike v arhitekturi)
prostorsko-urbanistično načrtovanje in arhitektura
3.	Zakonodaja v Sloveniji je glede oblikovanja objektov izredno
zahtevna, saj za vsak objekt ali večji poseg v objekt predpisuje
strokovno udeležbo arhitekta. Na žalost pa se v praksi dogaja,
da ta visoki standard zahtevnosti glede oblikovanja objektov
pri njihovem načrtovanju velikokrat sploh ne pride do izraza
pri izvedbi. Arhitekt težko uveljavlja svojo pravico do zaščite
svoje oblikovne stvaritve (eden bistvenih elementov je prav
gotovo fasada objekta), njegovo delo ignorirajo tako investitorji
kot izvajalci, upravne službe teh avtorskih pravic v ničemer ne
spoštujejo, ko delijo odločbe o posegih v že zgrajene objekte
(vzdrževalna dela, adaptacije itd.) Nujna je uvedba boljšega
državnega nadzora (inšpekcijski nadzor in posredovanje).
4.	Politična odgovornost države je, da je velik del krivde za
pretežno neprimeren izgled objektov in posredno tudi za zelo
razvit ter težko nadzorovan pojav črnih gradenj kot neprimernih
posegov v prostor v celoti možno razložiti tudi z uzakonjeno
možnostjo "samo-graditeljstva za lastne potrebe investitorja"
in nezadostnim nadzorom nad njim. Na ta način se ogromne
množice popolnih amaterjev ukvarjajo z dejavnostjo, ki je
gospodarsko in iz varnostnih ter kulturnih razlogov vredna večje
skrbi družbe, na kar usmerja pozornost Zakon o varstvu okolja,
razumljen v celotnem obsegu vsebine. Zaradi tega bi bilo treba
ukiniti določbe v zakonih, ki omogočajo samo-graditeljstvo, za
vse objekte, za katere se zahteva gradbeno dovoljenje, za ostale
pa voditi poostren in dosledno izvajan nadzor s strani javnih
služb ter na ta način skrbeti s strani države, da se državni zakoni
tudi spoštujejo in ne, da jih imamo samo na papirju.
Zaključek
Upam, da bo napisano izhodišče za nadaljnja razmišljanja
o problematiki, da bo spodbudilo arhitekturno stroko k večji
pazljivosti do dogajanj v prostoru in okolju ter k spoštovanju
veljavne zakonodaje ter bo pospešilo spoznanje, da je arhitekturno
ustvarjanje in urbanistično dogajanje tudi okoljski in gospodarski
interes celotne države in ne le estetski problem.
Viri in literatura
Uradni list RS 33, (2007): Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt).
Uradni list RS 73, (2005): Uredba o okoljskem poročilu in podrobnejšem
postopku celovite presoje vplivov izvedbe planov na okolje.
Uradni list RS 99, (2007): Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave
občinskega prostorskega načrta ter pogojih za določitev območij
sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij.
Uradni list RS 126, (2007): Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona
o graditvi objektov (ZGO-1B).
Uradni list RS 110, (2002): Zakon o graditvi objektov.
Uradni list RS 41, (2004): Zakon o varstvu okolja (ZVO - 1).
Martina Lipnik
Mestna uprava Mestne občine Ljubljana
Oddelek za urejanje prostora
martina.lipnik@ljubljana.si
Jožka Hegler
2oo8/2 JT
AR
STANOVANJA SO OSNOVA
BLAGOSTANJA DRUŽBE
A COMPREHENSIVE HOUSING SUPPLY
UDK 711.6
COBISS 1.03 kratki znanstveni zapis
prejeto 10.10.2008
izvleček
Celovita stanovanj ska oskrbaj e pomemben del oblikovanj a prostora. Načrtovanj e
mora uravnoteženo upoštevati resorne politike ter težiti k uresničljivosti brez
predhodnih sprememb. Zelo pomembno je sočasno načrtovanje (izvajanje)
komunalne in družbene infrastrukture. Šele, ko se do objekta lahko pripelješ,
ko je priključen na vodovod, kanalizacijo, elektriko., ko sta v bližini šola in
vrtec., stanovanje lahko postane dom.
Prostorsko načrtovanje vpliva tako na ekonomijo družbe kot posameznikov
ter na energetsko potrošnjo ali varčnost (predvsem glede organizacije prometa
kot tudi glede oblikovanja objektov). Arhitekturni natečaji sami še niso garant
kakovostnega oblikovanja in dobrih bivalnih možnosti.
Degradacija stroke je vidna v nekaterih tržnih večstanovanjskih objektih, kjer
je težnja po prodaji čim več m2 "stanovanjske" površine ter pri "izrastkastih"
rešitvah individualnih hiš.
Zaupanje v pravo bi bilo večje, če bi se predpisi sprejemali bolj premišljeno
ter bi veljali daljši čas. Varčevanje z energijo ter uvajanje obnovljivih virov
je izziv bodočnosti, s katerim se Javni stanovanjski sklad MOL ob izvajanju
svoje primarne naloge - zagotavljanja neprofitnih najemnih stanovanj že sooča.
Četudi se včasih poskušamo izogniti razpisu natečajev pa pri lastnih investicijah
vedno težimo k kakovostnim rešitvam, še posebej pri organizaciji stanovanj
prilagojenih potrebam naših najemnikov.
abstract
A comprehensive housing supply is an important part of spatial design. Designers
must take a balanced approach to sectoral policies and tend towards feasibility
without previous alterations. The parallel planning (implementation) of utility and
social infrastructure is very important. Only when one can drive up to a building
which is connected to water supply and sewage, hooked up to electricity ... when
a school and a nursery school are close by ... can a dwelling can become. Spatial
planning has an impact on the whole economy, as well as on that of individuals, and
on energy consumption (particularly with regard to the organisation of traffic and
the design of structures). Architectural competitions by themselves do not guarantee
quality design and good residential conditions.
The degradation of the profession is evident in some multi-dwelling buildings in the
private market where as many square metres of "residential" space as possible tend
to be sold, and in "extended" solutions on single-family homes.
Confidence in the law would be greater if provisions were adopted more
deliberately and lasted longer. Energy economy and the introduction of renewable
energy sources are challenges of the future which the Public Housing Fund of MOL
is confronted with already while carrying out its primary task of ensuring social
housing. Even though we sometimes try to avoid launching competitions, in our
own developments we always tend to obtain quality solutions, especially when it
comes to housing adapted to the needs of our tenants.
ključne besede:
stanovanjska oskrba, prostorski dokumenti, stanovanje, komunalna in
družbena infrastruktura, arhitekturni natečaj, energetska varčnost, alternativni
viri energije
key words:
housing supply, spatial documents, dwelling, utility and social infrastructure,
architectural competition, energy economy, alternative energy sources
0	avtorici
Jožka Hegler sem leta 1978 diplomirala pri doc. Marjanu
Amalliettiju z diplomsko nalogo "Racionalno, vendar humano
stanovanje", kjer sem obravnavala tudi možnost sanacije
degradiranega območja. Zaposlila sem se v razvojnem
oddelku gradbenega podjetja in nato nadaljevala v inštitutski
dejavnosti. Od leta 1985 sem v javni upravi, predvsem na
lokalni ravni na področju urejanja prostora in zadnjih 10 let
na področju stanovanjskega gospodarstva. Z aktivnostjo
v različnih strokovnih organizacijah želim vplivati ,da bi
zakonodaja predvsem s področja urejanja prostora, graditve
in stanovanj omogočala učinkovito ukrepanje v dobrobit vseh
prebivalcev.
1	Umeščanje stanovanjske rabe v planske prostorske
dokumente
V procesu priprave dolgoročnih planov bi se morale
enakovredno tehtati vse funkcije prostora. Nobena od
resornih politik ne bi smela biti sama po sebi prevladujoča
ali izključujoča nad drugo, temveč bi se vse morale vrednotiti
glede na prednosti in slabosti, ki jih ohranjajo ali prinašajo.
Tako je npr. varovanje vodnih virov v razmerah vedno večjega
ekološkega onesnaževanja prav gotovo pomembno. Izvajati
pa ga je potrebno razumsko. Če so npr. nad vodnim virom
stari proizvodni objekti, je smiselneje na tem mestu dopustiti
novogradnje (ki bodo morale upoštevati vse varstvene ukrepe),
kot pa jih prepovedovati. Saj bodo sicer ostali stari objekti še
naprej, ker ne bo nikogar, ki bi jih odstranil, če ne bo imel
ekonomskega interesa. Objekti (oz. dejavnost v njih) bo še
naprej onesnaževala podtalnico. Mi pa bomo verjeli v ekološko
osveščenost, ker smo prepovedali novogradnje in se ne bomo
želeli soočati z zatečenim stanjem.
Drugo pomembno vprašanje je izvedljivost planskih
dokumentov (npr. Strategija prostorskega načrtovanja
Ljubljana in Izvedbeni podrobni prostorski načrt Ljubljana, oba
dokumenta sta v postopku sprejemanja). Ali bomo vanje risali
idealno bodočnost (npr. v Ljubljani s poglobljeno železnico,
več novimi parki,.), za katero že sedaj vemo, da je (ne le
zaradi velikih stroškov) praktično neuresničljiva. Navduševali
se bomo nad lepimi "slikami", v vsakdanjih rešitvah pa bomo
nato pozidovali parcelo po parcelo (če se le da čim bolj od
roba do roba in čim višje) ter prelagali velike naloge v čim bolj
oddaljeno bodočnost.
V procesu prostorskega načrtovanja si vedno znova
zastavljamo vprašanje ali je stanovanj premalo ali preveč.
Ob tem se opiramo na zelo raznolike podatke npr. statistične
(podatke Statističnega urada RS in evidence nepremičnin
Geodetske uprave RS), ki kažejo, da je v Sloveniji več stanovanj
kot gospodinjstev (torej je možno zaključiti, da je stanovanj
preveč) ali raziskovalne (študije Urbanističnega inštituta
AR 2008/2
stanovanja so osnova blagostanja družbe
Slika 1: Na zunanjem robu strnjenega naselja v neposredni bližini železniške
proge sta avtorja Bevk in Perovič zasnovala sosesko in zanjo prejela več
nagrad. Ljubljana Polje.
Figure 1: On the outer edge of a compact settlement in the immediate vicinity of a
railway, architects Bevk and Perovič designed a neighbourhood which
earned them several awards. Ljubljana Polje.
Slika 2: Na robu barja v dokaj neurbaniziranem območju smo želeli (arhitekta
Bevk in Perovič) zagotoviti kvalitetno bivanje tudi s tem, da smo v ze-
lene atrije zasadili sadno drevje. Cesta v Gorice.
Figure 2: On the edge of a marsh in a rather non-urbanised environment, we (ar-
chitects Bevk and Perovič) wished to ensure quality living also by plan-
ting fruit trees in the green atriums. Cesta v Gorice.
RS iz leta 2004, Ocena stanovanjskega primanjkljaja, vodja
raziskovalnega projekta Aleksander Jakoš), da npr. samo v
Ljubljani v naslednjih 10 letih za primerno stanovanjsko oskrbo
rabimo okvirno 40. 000 stanovanj. Zavedati se je potrebno, da
so zelo velike razlike med različnimi deli Slovenije. Verjetno
zaradi lažje možnosti pridobivanja dohodkov se tudi pri nas
zaznavajo trendi privlačnosti urbanih središč. Poleg tega so tu
bolj izraziti procesi ne le manjšanja gospodinjstev temveč tudi
njihovega pogostega prehajanja v različne oblike. Zaznano
je staranje prebivalstva in z njim potrebe po prilagojenih
stanovanjih ter ponudbi osebnih servisov. In nazadnje a ne
nepomembno je tudi pričakovanje večjih kapitalskih dobičkov
(od praznih stanovanj) prav tam, kjer so potrebe največje in
zato cene najvišje.
Dejstvo je, da glede na vsakoletne javne razpise v Mestni
občini Ljubljana za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem
potrebujemo okvirno 1500 stanovanj, da bi pokrili primanjkljaj
iz preteklih let in ob tem z letnimi kvotami med 200 in 300
stanovanji zadoščali sprotnim potrebam.
Četudi mesto nima finančnih možnosti, da bi takoj
zadostilo tolikšnemu obsegu potreb, je potrebno pustiti dovolj
prostorskih možnosti za razvoj stanovanjske oskrbe. Pri tem
pa je potrebno upoštevati tudi pestrost ne le želja, temveč tudi
potreb in možnosti bodočih stanovalcev.
Naslednje vprašanje, ki se zastavlja je ali načelom
trajnostnega razvoja bolj sledi razpršena gradnja ali zgostitve
poselitvenih območij. Tudi tu sta možna pozitivna odgovora na
obe vprašanji. Razpršena gradnja ohranja prebivalce na sicer
manj zanimivih območjih. Pa vendar se je ob tem potrebno
vprašati tudi o strošku ne le komunalne temveč tudi družbene
infrastrukture ter o generiranju osebnega prometa zaradi
razpršenosti.
In sploh je v procesu planiranja veliko premalo pozornosti
namenjene infrastrukturi. Zelo hitro narišemo novo
stanovanjsko območje (ki ima opredeljena tudi delovna mesta,
da mu ni možno prilepiti oznake "spalno") in šele preden ga
začnemo graditi začnemo razmišljati, iz kje se bo napajalo z
vodo, kam bodo odtekale odplake. Vse je tako lepo narisano,
samo uresničiti se ne da dokler niso v več letih izpolnjeni
predhodni pogoji.
Pomembno vprašanje urbanističnega načrtovanja je zemljiška
renta oz. možnost dobičkov, ko se zemljišče spremeni iz
nezazidljivega v stavbno. Ker lastnik (če ne upoštevamo
anomalij) ničesar ne naredi, da se vrednost njegovega zemljišča
tudi 10 x poveča, pravzaprav ni upravičen do tega dobička.
Zato je bilo že več poskusov, da bi se vsaj del tega dobička
izplačal na račun lokalne skupnosti, ki ga je s svojo odločitvijo
omogočila. Ker pa smo vsi lastniki, tega enako kot davka na
nepremičnine ni politično oporturno uzakoniti. Tako še naprej
ostajamo na socialističnem nadomestilu za uporabo stavbnega
stanovanja so osnova blagostanja družbe
zemljišča. Pri čemer je zanimivo, da ga ne zaračunavajo vse
občine oz. za vsa območja in so torej nekatere "prijaznejše" do
svojih občanov. Hkrati pa so prav te nagrajene in upravičene
do večjih izravnalnih deležev iz države, ker imajo manj virov
iz svojih prihodkov npr. nadomestila. (Zakon o financiranju
občin, Ur. list RS, št. 123/2006)
2 Zasnova stanovanjskih območij, stavb in posameznih
stanovanj
Prevelika dorečenost arhitekturnih elementov v urbanističnih
dokumentih praviloma ne vodi v njihovo hitrejšo izvedbo,
temveč v njihovo neprestano popravljanje glede na konkretne
potrebe oz. (ekonomske) želje.
Tudi načelo gostote ter odnosa med pozidanim in zelenim
(raščen teren) bi moralo vsebovati več jasne logike oz.
omogočati "nadomestne ukrepe", ki bi bili vir financiranja
javnih parkov, ne pa da se pri realizacijah išče možnosti, kako
se čim bolj izogniti stroškom za kakovost bivanja oz. javne
koristi.
Arhitekturni natečaji naj bi dvignili kakovost grajenega
okolja. Prav zaradi togosti urbanističnih dokumentov so dokaj
omejeni v izvirnosti ter se rešitve pogosto bolj osredotočijo na
pojavnost v prostoru kot pa na funkcijo objekta. Prav tako niso
natečaji predpisani glede na dominantnost prostora, temveč
glede na investitorja. Vsi javni naročniki smo zaradi vira
sredstev zavezani k javnim natečajem. Ob tem pa opažamo,
da npr. na njih sodelujejo tudi kolegi in kolegice, ki jih bivanje
v stanovanjih zanima mnogo manj kot izgled fasade. Poleg
tega se večini ne zdi pomembno razmišljati, kako bodo bodoči
stanovalci živeli, temveč želijo vsiliti le svojo predstavo o
stanovanju (npr. popolno odprtost stanovanj brez predelnih
sten, ali svetle širine prostorov (tudi dnevnih sob) manj kot
2,80 m za neprofitna stanovanja).
V	tržni gradnji pa je opaziti, da se kakovost stanovanj podreja
prodajanju m2. Vsi temni vogali, ki ostanejo, se opredelijo kot
"luksuzna" kopalnica ali garderoba. K 20 m2 bivalne površine
garsonjere priključijo 15 m2 kletne shrambe in podobno. Nato
pa se čudijo, da se takšna stanovanja teže prodajo.
Posebne razprave bi bilo potrebno pohištvo, ki ga je možno
kupiti na našem trgu, še posebej za dnevne sobe.
V	okvir zasnove stanovanjskih območij sodi tudi vprašanje
prenove. Pod plaščem sonaravnega razvoja načrtujemo prenove
degradiranih območij. Zaradi premoženjsko pravnih razmerij
(vsako stanovanje v večstanovanjski stavbi ima svojega lastnika
ali oba zakonca kot solastnika)1 ne zmoremo celovito prenoviti
stanovanjskih karejev in se na posameznih objektih zmoremo
dogovoriti zgolj o fasadnem plašču (praviloma brez enotnega
stavbnega pohištva). Notranje instalacije pa se urejajo za vsako
stanovanje posebej in praviloma šele ob havarijah posegamo
(saniramo) tudi skupne instalacije.
Zaradi omogočanja bolj celovite prenove bi bilo potrebno
zakonsko omejiti lastninsko pravico v večstanovanjskih
objektih in zaključnih karejih (npr. v starem mestnem jedru),
kadar le-ta predstavlja breme skupnim koristim. (Stvarnopravni
zakonik Ur. list RS, št. 87/02), Stanovanjski zakon (Ur. list RS,
št. 69/03).
AR 2008/2
3	Energetska varčnost in uporaba obnovljivih virov energije
kot odgovor na klimatske spremembe
Glede na dejstvo, da so prav zgradbe in promet največji
porabniki energije, je prav tu možno zagotavljati največje
prihranke.
Razpršena gradnja prav gotovo ne omogoča učinkovitega
javnega prometa. Le-ta prav tako ni zanimiv, v kolikor je
počasnejši, manj udoben in ne bistveno cenejši od osebnega.
Hitrost ni odvisna le od hitrosti posameznega vozila, temveč
tudi od dolžine poti, torej od mreže (vključno s prestopnimi
točkami) javnega prometa.
Pri zgradbah pa se je potrebno zavedati, da je obstoječi fond
(energetsko potraten) veliko večji od tistega, ki se gradi. Zato bi
morali biti vsaj enako (če ne še bolj) pozorni na to, kako bomo
sanirali staro, saj za novogradnje imamo možnosti predpisovati
pogoje. Za sanacije individualnih hiš bodo verjetno zadoščale
ekonomske stimulacije (subvencije ob hkratni želji zmanjševanja
naraščajočih stroškov). V večstanovanjskih objektih pa bi bilo
potrebno kot del subvencije ponujati vnaprej izdelano projektno
dokumentacijo ter omejiti lastninsko pravico, da posameznik ne
bi mogel onemogočiti vseh drugih etažnih lastnikov.
Možnost rabe alternativnih virov (sončne energije,
geoenergije) se bo morala v prihodnosti razbrati že iz
urbanističnih dokumentov temelječih na predhodno izvedenih
raziskavah potencialov.
Pred kratkim sprejeti pravilnik o energetski varčnosti sam
ne bo zadoščal za dosego ciljev, ki smo si jih ne le zastavili,
temveč smo se EU tudi zavezali, da jih bomo izpolnili.
Veliko dela nas čaka na področju ozaveščanja in izobraževanja
tudi v okviru študijskega procesa bodočih arhitektov.
4	Zakonodaja pogojuje delovanje na področju oblikovanja
prostora
Temeljna značilnost vse naše zakonodaje in še posebej na
področju urejanja in varstvo okolja, graditve ter stanovanj
je njeno neprestano spreminjanje (povprečno na 4 leta)2.
Tako, da se predpis niti ne more dobro uveljavljaviti, ko ga
že spremenimo. Da pa bi bila stvar še manj pregledna, si v
novelah za iste stvari izmišljujemo vedno nove izraze in se tudi
zato vedno težje medsebojno sporazumevamo.
Tako zakoni kot podzakonski predpisi se praviloma pišejo
brez predhodno izvedenih analiz ter simulacij posameznih
rešitev. Velja namreč prepričanje, da se na urejanje prostora
vsakdo spozna in zato sme soditi. Enako vsakdo, ki je kdaj
sodeloval pri gradnji individualne hiše ali garaže, ve vse
o graditvi. Prav tako smo vsi strokovnjaki za stanovanja.
Splošno mnenje je, da mora imeti vsakdo, ki kaj da nas, vsaj
eno lastniško stanovanje (vikend pripomore k ugledu). Kot
višek zadovoljnosti pa rastejo "dekorirane torte vseh mavričnih
barv" praviloma na obrobju mest. O tem, kaj pomeni več kot
80 % lastnih stanovanj z vidika "zamrznjenega kapitala" in
manjše zaposlitvene mobilnosti obstaja nekaj raziskav, vendar
ni širše družbene razprave.
V manjši meri, vendar pomembno predvsem za realizacije v
prostoru, vpliva premoženjsko pravna in davčna zakonodaja.
Omeniti pa velja tudi ločenost procesov načrtovanja posegov v
AR 2008/2
stanovanja so osnova blagostanja družbe
Slika 3: Center starejših Trnovo (biro Ravnikar - Potočnik), ne bo le dom sta-
rejših z oskrbovanimi stanovanji, temveč središče prepletanja življenja
v tem delu Ljubljane.
Figure 3: The residential care home in Trnovo (Office Ravnikar - Potočnik) will
not only provide sheltered accommodation for the elderly, but will also
be a lively centre of activity in this part of Ljubljana.
prostor na lokalno raven (kjer je poseben problem razdrobljenost
in medsebojna neprimerljivost 210 slovenskih občin, kjer ima
najmanjša toliko prebivalcev kot večja stanovanjska stolpnica,
vse pa imajo enake pristojnosti) in izdajanje dovoljen za gradnjo
na državnem nivoju (Upravne enote). Poleg tega ta dovoljenja
praviloma izdajajo uradniki (skoraj nikjer več arhitekti), ki
jih po uradni dolžnosti veliko bolj zanima pravilna zloženost
vseh papirjev kot pa kaj določen poseg povzroči v prostoru.
Da bi bila škoda še večja marsikje prihaja do rivalstva med
obema nivojema služb, kar je povzročeno z gledanjem iz
različnih zornih kotov. To pomanjkanje sinergije se odraža tudi
v manjši zainteresiranosti (kadrovski podhranjenosti) in s tem
neučinkovitosti inšpekcijskih služb. V prostoru se dogajajo
dokaj anarhični posegi in vsi jih gledamo (marsikdaj arhitekti
tudi načrtujemo) ter se zganemo zgolj ob posameznih eksecih.
5 Kaj in kako v teh razmerah počne Javni stanovanjski
sklad MOL
Osnovna naloga Javnega stanovanjskega sklada MOL
je zagotavljanje stanovanjske oskrbe Ljubljančanom in
Ljubljančankam, še posebej neprofitnih najemnih stanovanj ter
enot za ranljive skupine oz. za ljudi s posebnimi potrebami.
Na osnovi svojih znanj in vedenj nabranih z izkušnjami
poskušamo vplivati na oblikovanje zakonodaje. Naša uspešnost
je odvisna predvsem od tega, koliko je pripravljena druga
(zakonodajna) stran poslušati. V okviru planskih dokumentov
zagovarjamo predvsem načelo pestrosti stanovanjske oskrbe,
sočasnost načrtovanja (in izvedbe) javne (tako komunalne kot
družbene) infrastrukture ter čim več površin za stanovanjsko
gradnjo. Večja možnost ponudbe zemljišč za stanovanja namreč
zmanjšuje rast cen.
V zadnjih 10 letih smo zagotovili nekaj več kot 1000 novih
neprofitnih stanovanj (z lastnimi gradnjami ali nakupi) in
pridobili okvirno 100 stanovanj v celovito prenovljenih ali
nadomestnih objektih. Največje koncentracije naših stanovanj
so na Novih Poljanah, v Tomačevem (četvorčki), v Polju, ob
Cesti v Gorice. Trenutno gradimo stanovanja v Zeleni jami in
ob Viški cesti ter smo kupci stanovanj v Celovških dvorih.
Ob primarni nalogi zagotavljanja neprofitnih najemnih
stanovanj smo uveljavili preprečevanje odprtega brezdomstva
z bivalnimi enotami, ki so tako po površini kot kakovosti manj
kot stanovanje. Stanovanja namenjena invalidom vezanim
na uporabo invalidskega vozička so brez arhitekturnih ovir.
Nekatera druga so opremljena s tehničnimi napravami, ki v njih
omogočajo življenje gluhih in slepih. Prenovljeno individualno
hišo smo namenili bivalni skupnosti ljudi s problemi duševnega
zdravja in zgradili nov objekt za 18 starejših mladostnikov
s težjimi motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Ob
Ljubljanici je objekt s 6 bivalnimi ateljeji v katerih živijo
in ustvarjajo mladi umetniki. V javno zasebnem partnerstvu
gradimo Center starejših Trnovo, kjer bo dom starejših, 60
oskrbovanih stanovanj, prostori četrtne skupnosti ter nekatere
spremljevalne dejavnosti. Začeli smo z gradnjo hiše Hospic
namenjene paliativni oskrbi.
stanovanja so osnova blagostanja družbe
Slika 4: Ker zaradi drobnolastniških razmerij ni bilo možno obnoviti celega ob-
močja, smo skladno s pravili stroke obnovili (ga. Jadranka Grmek) vsaj
en objekt. Ljubljana, Križevniška ulica 7.
Figure 4: As individual ownership issues did not permit the renewal of the entire
area, we renewed, in accordance with professional standards, at least
one structure. Ljubljana, Križevniška ulica 7.
Po začetnem predvsem učenju in iskanju rešitev (tudi
skozi vključenost v EU projekte)3 smo v preteklem letu
energetsko prenovili (na nivo nizko energijske zgradbe) dva
večstanovanjska objekta s skupno 80 stanovanji. V postopku za
pridobitev gradbenega dovoljenja imamo naselje 6 stolpičev s
183 stanovanji v nizko energetskem standardu. Na enem bodo
tudi shranjevalniki sončne energije in fotovoltna elektrarna.
Prav tako pridobivamo dovoljenje za gradnjo stanovanjskega
objekta z 22 bivalnimi enotami v pasivnem energetskem
standardu, na katerem bo tudi "sončna elektrarna".
Veseli nas, da smo doslej mnogim ljudem omogočili dom.
Hkrati smo žalostni, ker tega ne moremo nuditi vsem, ki so do
takšne družbene pomoči upravičeni in predvsem zato, ker se pri
svojem delu (ob javnih razgrnitvah, ob pridobivanju dovoljenj
ter tudi v času rabe stanovanj) srečujemo z veliko stopnjo
ksenofobije. Praviloma nihče noče, da se v njegovem domačem
okolju zgradi kaj novega, še toliko večji pa je odpor, kadar naj bi
se tam gradila stanovanja za "socialce". Takšne stereotipe lahko
premagujemo z kakovostno arhitekturo (vključno z zunanjim
prostorom) in čim širšim strpnim dialogom.
6 Zaključek
Zakonodaja naj bi temeljila na izhodiščih strokovnih analiz ter
omogočila učinkovito delovanje na vseh ravneh. Premišljenost
pri pripravi in sprejemanju bi preprečila njeno neprestano
AR 2008/2
Slika 5: V stanovanjski stavbi za posebne namene Ob Ljubljanici 16 (Mojca Švi-
gelj Črnigoj) je 6 bivalnih ateljejev za ustvarjanje in življenje likovnih
umetnikov.
Figure 5: In a special accommodation facility at Ob Ljubljanici 16 (Mojca Svigelj
Črnigoj) there are 6 residential studios for artists.
spreminjanje ter s tem zagotovila večjo pravno varnost oz. večje
zaupanje v pravo. Zato se Javni stanovanjski sklad MOL vključuje
v vse priprave za svoje delovno področje relevantne zakonodaje,
da bi s primeri iz prakse prikazal učinke bodočih ukrepov na
posamezna področja. V nekaterih primerih (npr. zagotavljanje
bivalnih enot za preprečevanje odprtega brezdomstva) pa je bil
naš primer delovanja vključen tako v Nacionalni stanovanjski
program (Ur. list RS, št. 43/00) kot tudi Stanovanjski zakon
SZ-1 (Ur. list RS, št. 57/08).
V pogojih gospodarske krize, ki je dosegla tudi Slovenijo, se
pripravljajo programi oživitve gospodarstva (podobno kot v Franciji)
z vlaganji v prenovo obstoječih stanovanj ter novogradnje predvsem
najemnih stanovanj.
1	Kar je posledica privatizacije stanovanj na osnovi Stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št.
18/1991) in Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/1991) ter Zakona o izvrševanju
kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št.17/1978).
2	Predpisi s področja urejanja prostora ( Zakon o urejanju prostora , Ur. list RS, št. 110/02 in
8/03) in graditve objektov (Zakon o graditvi objektov, Ur. list RS, št. 110/02).
3	Projekt Sunrise, projekt EIE - Education, projekt REBECEE, projekt COST23
AR 2008/2	stanovanja so osnova blagostanja družbe
Viri in literatura
Nacionalni stanovanjski program (Ur. list RS, št. 43/2000)
Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 18/1991, 69/2003 in 57/2008) in
podzakonski predpisi
Stvarnopravni zakonik (Ur. list RS, št. 87/02)
Zakon o urejanju prostora , (Ur. list RS, št. 110/02 in 8/03)
Zakon o graditvi objektov, (Ur. list RS, št. 110/02)
Dopolnjeni osnutek Strategije prostorskega načrtovanja Ljubljane
Dopolnjeni Izvedbeni podrobni prostorski načrt Ljubljana
Podatki Statističnega urada RS, Geodetske uprave RS, SLONEP
Bizjak, I., Jakoš, A., Mandič, S., Filipovič, S., (2004): Ocena
stanovanjskega primanjkljaja, Urbanistični inštitut RS,Ljubljana
Jožka Hegler,
Javni stanovanjski sklad MOL
Stanovanjska zbornica Slovenije
Biljana Arandjelović
2oo8/2 JT
AR
ILEGAL AND SEMI-LEGAL CONSTRUCTION
OF THE BELGRADE METRO
A COMPREHENSIVE HOUSING SUPPLY
GLAVNI PROBLEMI NOVEGA URBANIZMA BEOGRADA
NEZAKONITA IN NA POL ZAKONITA GRADNJA BEOGRAJSKEGA METROJA
UDK 711.7 (497.111)
COBISS 1.02 pregl. znanstveni članek
prejeto 03.11.2008
izvleček
Beograd je označeval mejo med dvema cesarstvoma, bil je na razpotju med
vzhodom in zahodom kot "vrata Evrope", kakor so ga mnogi imenovali. 20.
stoletje je v mestno strukturo Beograda prineslo precejšnje spremembe.
Spremembe v številu prebivalstva niso dohajale strukture mesta in njegove
ulične mreže: razporeditev in sestava je ostajala ista kot v časih, ko je imelo
mesto daleč manj prebivalcev. Povečevanju števila prebivalcev se niso
prilagajali z razvojem ulične mreže, posledica je bil neizogibni prometni kaos.
Že pred 2. svetovno vojno je raziskava poudarjala nevarnost preobremenjenosti
prometnega omrežja; nekaj desetletij kasneje to ni bila več napoved prihodnosti,
ampak realnost. Mesto je privlačevalo vedno več prebivalcev, ki so se doseljevali
v upanju na boljše življenje in priložnosti za delo, medtem ko so ulice postajale
vedno ožje za rastoče število osebnih vozil, ki so se gnetla po beograjskih
ulicah. Beograd je v 21. stoletje vstopil v položaju, ki je bil slabši kot bi se
bil kdorkoli upal napovedati deset let poprej. Širila se je nezakonita gradnja,
tako da je Beograd končal v urbanističnem brezpravju. Danes Beograd doživlja
prometni zlom, četudi so nanj strokovnjaki opozarjali že v prvi polovici 20.
stoletja.
abstract
Belgrade marked a boundary between two empires, it was a crossroads between
the East and the West, standing as a "gate of Europe", as many called it. The 20th
century introduced major changes in Belgrade urban structure. The changes in the
population numbers did not go hand in hand with the changes in the urban structure
and street network: their position and composition was the same as it had been in
the times in which the city had by far fewer residents. The increase in the population
was not accorded with the development of street networks, so that the traffic chaos
in the streets was an inevitable result. Before World War II already, research had
stressed the danger of traffic network overload, and a few decades later, this was no
longer the prediction for the future of Belgrade, but rather its reality. The city was
attracting more and more population, who immigrated in order to find a better life
and more opportunities for work, while the streets were becoming ever narrower for
growing numbers of individual motor vehicles which jammed the traffic in Belgrade
streets. Belgrade entered the 21st century in a condition that was worse than anyone
would dare to predict ten years before. Illegal construction was spreading, so that
Belgrade ended up with urban sacrilege. Today, Belgrade is experiencing a traffic
collapse, even though experts pointed out there were a danger from this as early as
in the first half of the 20th century.
ključne besede:
zgodovina arhitekture, beograjski urbani razvoj, metrojski sistem, nezakoniti
objekti
key words:
history of architecture, Belgrade urban development, metro system, illegal
structures
One clearly sees from the table that changes in Belgrade
population have been substantial. The city was long a borderline
post between the Austrian and the Ottoman Empires. As such,
it has been attacked and burnt to the ground many times. The
population varied as different conquerors replaced one another.
The favorable geographic position influenced that Belgrade
should become a major crossroads even at that time. When
Belgrade finally became a Serbian city, the resolution of those
in power made it the capital of this young state, which resulted
in the immigration of new population from within the country.
The tendency of population increase continued, so that in the
course of 20th century the city became a couple of times larger.
However, the changes in the population numbers did not go
hand in hand with the changes in the urban structure and street
network: their position and composition was the same as it had
been in the times in which the city had by far fewer residents.
The increase in the population was not accorded with the
development of street networks, so that the traffic chaos in the
streets was an inevitable result.
The history of belgrade urban development
An important period in Belgrade urban development was
definitely that of oriental Belgrade. Oriental Belgrade lived
for almost five full centuries and looked like a typical oriental
Ottoman city. In the work of numerous travel writers, Belgrade
was then described as a Turkish city, with narrow, winding streets,
numerous districts and mosques typical of oriental architecture.
As it was a borderline city lying on two big rivers, it developed
as a typical crossroad trading centre. Due to its position on the
border between Austro-Hungary and Turkey, it was often pulled
down and attacked.
The population staying in Belgrade territory for the longest
period has been that of the Serbs. Originally, their young state
covered areas south of Belgrade. With the decline of the Turkish
Empire, Belgrade became a full-fledged Serbian city. The main
goal of Serbian leaders was then to create a modern Belgrade
would become the new state capital.
year	number of citizens
1834	7.033
1866	24.768
1910	89.876
1921	131.846
1931	268.721
1948	363.766
1953	437.641
1961	585.234
1971	746.105
1981	1.087.915
1991	1.168.454
Table 1: Belgrade population.
Tabela 1: Prebivalci Beograda.
ilegal and semi-legal construction of the belgrade metro
Figure 1: The Italian plan of Belgrade from 1669; Djuric-Zamolo, Divna:
Beograd kao orijentalna Varos pod Turcima 1521-1867, Muzej grada
Beograda, 1977.
Slika 1: Italijanski načrt Beograda iz leta 1669. Vir: Mestni muzej v
Beogradu.
Figure 2: The 1863 Turkish plan of Belgrade; Djuric-Zamolo, Divna: Beograd
kao orijentalna Varos pod Turcima 1521-1867, Muzej grada Beograda,
1977.
Slika 2: Načrt Beograda iz leta 1863, ki so ga izdelali Turki. Vir: Mestni muzej
v Beogradu.
AR 2008/2
A city that has always been on the border between the East
and the West, typically oriental in essence for a few centuries,
Belgrade started changing its looks and development dramatically
after it was taken over by the Serbian authorities. The young
Serbian state was looking up to the western civilization. A new
chapter in Belgrade's life started, where everything related to
the oriental Belgrade was deleted, and thus, the city was totally
reconstructed. Proving this fact, one finds records of numerous
western engineers and architects being brought over by the
Serbian authorities to use their expertise and help reconstruct
the city.
The year 1867 represented a turning point in the history of
modern urban development of Belgrade. This year is related to
the completion of an urban plan of modern European Belgrade
made by the founder of modern Serbian urban planning,
Emilijan Josimovic. Thanks to Emilijan Josimovic and his
efforts, Belgrade was fully transformed from an oriental town
into a European city. Due to his efforts, we now have a record
from that period. The new Serbian Government had a great
desire to make Belgrade a modern European city, where features
of an oriental town would be lost. Due to the activities of this
person, today we know exactly what the position of important
public and residential facilities was, what the street network
looked like, and how big the blocks were. Moreover, we see the
position of the old mosques in the city and the exact location of
the Moat that once surrounded the old town. At the time of this
reconstruction, the city had only 25,000 inhabitants.
The city was given all the trademarks of a modern town:
electricity, sewerage system, water supply system, tramway
lines, modern parks, streets covered with asphalt instead of
Turkish cobble-paved roads. City grew, and new population was
attracted to it. Thus, Belgrade increased, and there was also a
multifold increase in the number of inhabitants.
In the 20th century Belgrade was pulled down twice in the
two world wars, which certainly hindered the development of
the city. The period between the two wars was the golden age of
Belgrade growth. Belgrade suffered massive devastation during
the WWII - around 40% of all the building capacities were either
destroyed or damaged in the bombings of 1941 and 1944.
After World War Two the development continued. At that
time, Belgrade had the highest population influx in its history.
In only a few decades, it became a city with the population
of almost two million. The construction of New Belgrade and
also numerous new districts constantly attracted new residents
coming from within Serbia. Economic development of the old
communist Yugoslavia turned Belgrade into a new administrative
centre, with new, remarkable, modern buildings following global
architectonic trends. There were ambitious projects everywhere,
the city was expanding and developing, new layers of population
were arriving.
ilegal and semi-legal construction of the belgrade metro
Novi Beograd (New Belgrade) played an important role in
city life, where many important business centers, sport centers
and big malls were built. New Belgrade was a modern city
built in the second half of the 20th century in the sand filled
flood plain of Bezanijsko Polje on the left bank of the Sava
and right bank of the Danube, between the historical cities of
Belgrade and Zemun. This part of the city is no longer just
"a big dormitory", as people used to call it. Many important
future projects are planned to be built in New Belgrade, as this
location offers a lot of convenience to future investors. The
idea is to develop New Belgrade as modern and attractive. It
is important to emphasize that it would be dangerous if those
new plans for modern New Belgrade should be too ambitious,
as the similar situation happened already in the past when the
ambitious project for a new big administrative center was made.
The result of the first ambitious project was a disaster and we
could only hope that it will not happen again. In 1971, Belgrade
had 1.200.000 inhabitants, and according to the census of 1991,
it had 1.600.000 inhabitants. This means that Belgrade grew for
around 400.000 denizens in 20 years, which meant that in 20
years, a veritable new city should have been constructed, with
all the housing and public utilities elements, new jobs made,
and other ancillary structures built.
Period since 1960 to 1976 is the period of most intensive, most
productive and most comprehensive development of Belgrade
in two hundred years. The basic concept of development was
realized on a massive scale on the mostly empty land. Primarily
the buildings for collective dwelling were built, while the
individual housing structures were significantly rarer. New
setllements have been built with almost no inhabitants till those
days.
The second golden age of modern Belgrade development
was interrupted in the final decades of the 20th century with the
advent of the big economic and political crisis in Yugoslavia.
This was the moment which marked the end of development
and the beginning of the crisis period. Numerous flamboyant
buildings from the communist age remained empty and unused,
the previously announced traffic reconstruction, namely the
building of the ambitious subway, did not happen.
Today, in the 21st century, Belgrade is experiencing new urban
age. The territory of New Belgrade is building site for emerging
Business Districts as international corporations are investing in
Belgrade. Belgrade has been seen for future as business center
of the whole region. Territory of the New Belgrade offers
great possibilities for this purpose, just in the middle of future
Corridor 10 with access to E-75 European highway and direct
approach to river Danube, the biggest European river. It is also
important to mention that the Belgrade airport is just 15 km
from New Belgrade. Belgrade could be compared with Berlin
in 90s with his huge building potential and also with Manhattan
as New Belgrade is called now "Serbian Manhattan" cause of
the emerging Business Districts.
Illegal structure
The first appearance of illegal construction was at the
beginning of the 20th century. One of the first typical unplanned
settlements was located in Makisko Polje. Belgrade community
did not possess proper instruments and possibilities to pull
Figure 3: Plan of reconstruction of Belgrade in the Ditch made by Emilijan
Josimovic in 1867 Stojkov Borislav, Urbografija: razvoj ideje o obnovi
gradova u Srbiji: 1967-1998, Beograd 1997.
Slika 3: Načrt rekonstrukcije Beograda. Vir: Stojkov Borislav, Urbografija: razvoj
ideje o obnovi gradova u Srbiji: 1967-1998, Beograd 1997.
Figure 4: The 1912 regulation plan of Belgrade by the French architect Cambon
Maksimovic, Branko: Ideje i stvarnost urbanizma Beograda: 1830-
1941, Zavod za zastitu spomenika kulture grada, Beograd, 1983.
Slika 4: Načrt regulacije Beograda iz leta 1912. Vir: Zavod za zastitu spomenika
kulture grada, Beograd, 1983.
AR 2008/2
AR 2008/2
down illegal settlements at the beginning of their development.
This settlement progressively expanded, as there was no legal
control.1
The roots of illegal structure traced back long in the past, but
the escalation of the problem is connected to Belgrade in 1990s
as a result of decades of devastation and destruction of the city.
One of the main reasons is certainly the culmination of anarchy
that ruled in Belgrade in the post-war period, where 1990s were
definitely the worst.
One legacy of the communist period was the lack of clearly
defined construction lines where future mass residential buildings
should be built. Plainly, it was not predefined or decided how
far the land planned for construction lay and where public land
began. That was a huge problem. Since ownership over the
land was so unclear, whether it formally belonged to the city
or even to the state, this resulted in totally arbitrary utilization.
The state administration had the power to change urban plans
and issue authorization permits for new residences, annexes
and superstructures. Simultaneously, the authorities paid no
attention to the buildings themselves and to interests of flat
owners, to urban standards, and to the legal regulations which
were valid during the time of the construction of those facilities.
There is still no updated land registry, so a tremendous number
of buildings and habitations built in the last fifty years has not
yet been registered. The fact is that land registry could not be
systematically made before the terrain lines are well defined.
This is probably one of the principal reasons why nothing has
been done with regard to this matter even some years after the
democratic changes in Serbia, in 2000.
ilegal and semi-legal construction of the belgrade metro
In the end of 1980s, 23 locations with more than 9,000 illegal
residential objects were already registered in files. Habitation
became the private concern of individuals after 1993 when the
Public Residential Fund was discontinued, and by then this
institution had been the legal owner of citizens' habitations.
Along with the privatization of habitations, the process of
disintegration of Yugoslavia was occurring. Those events
brought to Belgrade around 166,000 refugees from all over
former Yugoslavia. Some refugees started building new homes
without legal permits.2
Semi-illegal construction
Semi-illegal residential construction developed as a
consequence of tacit support by city administration of
constructors who did not posses all building documents
required. Construction works were done based on different
documents, which did correspond to a part of the required
documentation for getting the building permission, but the
documentation was rarely complete. Essentially, probably the
largest part of those illegally constructed habitations belongs
to the second category. On the other hand, some users of public
land sold the legitimacy for using that land illegally. Those
contracts seemingly exempted the customer from acquiring the
building permission, at the same time giving them some kind of
assurance in front of the court of law in case of the decision to
pull down the illegal facility.
The case of locations not built but awarded
Public sites that have been awarded, but in which there
Figure 5: The 1923 general plan of Belgrade; Maksimovic, Branko: Ideje
i stvarnost urbanizma Beograda: 1830-1941, Zavod za zastitu
spomenika kulture grada, Beograd, 1983.1967-1998, Beograd 1997.
Slika 5: Pregledni načrt mesta. Vir: Zavod za zastitu spomenika kulture grada,
Beograd, 1983.
Figure 6: Appendix to the 1923 general plan as an attempt to include the left
river bank into city' s future development by Koljevsk Maksimovic,
Branko: Ideje i stvarnost urbanizma Beograda: 1830-1941, Zavod za
zastitu spomenika kulture grada, Beograd, 1983.
Slika 6: Dodatek k preglednemu načrtu mesta. Viden je namen vključevanja
rečenga brega v mestno tkivo.
ilegal and semi-legal construction of the belgrade metro
has been no construction, are a specific problem. Namely, a
large number of locations allowed to various investors by the
Directorate for Public Land have remained empty. In the last 5
years the Directorate vouchsafed land for building amounting
to more than 4 million m2 for residential and business premises.
Just 18% of the expected facilities have been built, while 82%
of locations have remained unconstructed. The total size of
these assigned locations corresponds to 50,000 flats, which
would be enough for 120,000 to 150,000 inhabitants. Knowing
this information, one can only conclude that this number is
enough to accept the total increase of city population predicted
by General urban plan 20213
According to some experts, Kaludjerica is the biggest illegal
settlement in all Europe. At the time of the study (1986) about
6,000-7,000 illegal buildings were estimated in this settlement,
while the official evidence registeredjust 3,711 facilities. Current
assessment is that there are over 10,000 buildings. About 40-
45,000 inhabitants allegedly live in this illegal settlement.4
A 1996 study showed there were 22 poor city districts with
more than 120,000 inhabitants. Another study, from the year
2000, presented there were around 120 registered Romani
colonies with about 4,000 inhabitants living in miserable
conditions. Those poor districts spread from the city center
towards the borderlines of Belgrade region.5
Problem of belgrade metro
Before World War II already, research had stressed the danger
of traffic network overload, and a few decades later, this was
no longer the prediction for the future of Belgrade, but rather
its reality. The city was attracting more and more population
from the provincial parts the country, who immigrated in order
to find a better life and more opportunities for work, while the
streets were becoming ever narrower for growing numbers of
Figure 7: Novi Beograd building site, 2008, photo made by author.
Slika 7: Gradbišče v Noverm Beogradu, 2008.
individual motor vehicles which jammed the traffic in Belgrade
streets. The modernization of the city, which also included
the acceptance of global individual motor vehicle tendencies,
resulted in the overburdening of the traffic network. There was
no accord between the number of private vehicles and the traffic
network.
Today, in the 21st century, Belgrade is experiencing a traffic
collapse, even though experts pointed out a danger from this as
early as in the first half of the 20th century. Numerous studies
on the possibility of the subway dating from the 20th century,
including the classical underground railway project, have
unfortunately remained mere scientific studies and projects.
The first subway study was conducted in 1946 by the famous
Serbian architect Nikola Dobrovic. He provided the opinion that
Belgrade needed a subway. This document was later quoted a
number of times and is indeed the first written record discussing
the subway issue in Belgrade.
After 1950 the network of roads in the city of Belgrade was is
rapidly growing as, was the number of citizens. This situation
was followed by the growth of individual motorization.
However, the city growth was not followed by a city network
growth. As nothing from the suggested plans from General
Plan 1950 was accomplished, the problems became evidently
stronger. The possible solution to the traffic problem was given
to "Zavod za studije i projektovanje Zajednice Jugoslovenske
zeleznice", who made a suggestion for the metro project to
be led by Prof. Sava Janjic in 1968. He developed a project
for the first Study of the Belgrade metro system. Work on the
study took six years, from 1962 to 1968. Its goal was to stress
problems in Belgrade traffic and offer a plan for three lines of
the subway network in Belgrade.
The third, and biggest, subway study was completed in
1982 and contained a major, comprehensive subway project.
This project was officially accepted and verified by the city
government. The task of developing a project for a metro system
was given to the Direction for Building and Reconstruction of
Belgrade, which assumed also the obligation of gathering the
expert team who will realize this project. At the end of 1972 and
at the beginning of the 1973 the Direction formed the "Sector
for metro and underground works" and made an agreement
with Energo project (a Belgrade firm) and with the Institute for
urban development to cooperate and to develop a project for a
future metro. The city Assembly accepted all information and
analyses made by the project team in the course of its session
held on December 20 1973. On April 26 1974 the contract for
the project beginning was signed between the City Government
and the Direction for City Development and Reconstruction.
The project for Belgrade metro was made, but, after a political
decision in 1982, all further works were halted.
At the same time, major political problems piled up in former
Yugoslavia and they quite certainly influenced the decisions
related to Belgrade subway. Unfortunately, politics obviously
once again won over professionalism, because one can hardly
think of any other justification why the opinion of decision
makers changed so rapidly in such a short period, where the
authorities quickly revoked the decision to start the already
AR 2008/2
AR 2008/2
adopted subway project. It is clear that in present-day society
nothing is apolitical, so one cannot expect that politicians
should have a realistic view of the situation in terms of traffic
problems. Today, the story of the past is repeating. The light
railway project has been completed and accepted by the
authorities. Once again, deadlines for the commencement of
works have long gone and the whole construction is at stake.
The light railway project is a part of Belgrade General Plan
2021, the same way the decision and project of the classical
subway were part of a number of previous plans. As long as the
building does not commence, the matter is uncertain. What can
one do to change this situation, which is now decades old?
To conclude, Belgrade needs a high capacity metro system,
capable of overcoming traffic loads, with Q"max= 40,000
passengers/ hour/ direction for city metro lines, and Q""max=
50,000 passengers/ hour/ direction for regional metro lines.
This system could reach speeds of > 35 km/h for city metro and
50 km/h for regional routes.
In contrast to many other cities, Belgrade has the advantage
that already with the integration of the first metro line into
traffic many positive effects would be seen. First of all, the
main aim of all important activities is planned to be within
walking distance from stations. The first stage immediately
Figure 8: Modern architecture in the city center in 2008.
Slika 8: Sodobna arhitektura v mestnem središču, 2008.
ilegal and semi-legal construction of the belgrade metro
assumes the role of a basic transport system within the city. It is
estimated that the travel time in public transport would decrease
from nowadays" situation by 20-25%. With a few exceptions,
most public transport lines are radial with their terminus in the
city center. The city structure is mono-centric so that the traffic
network has a radial character. At the same time, the weak traffic
base of the central zone does not allow for the introduction of
more diametric lines, which results in the need for passengers
to change lines often.
Conclusion
Rarely can one find a city that can boast the natural wealth
and climate of Belgrade - as it lies on the confluence of two
major European rivers, the Danube and the Sava.
After the crisis, which left a serious negative mark on
Belgrade urban structure, another renewal started, which is
just beginning to develop. Big and ambitious projects are
again being discussed, proposed solutions to traffic collapse
are providing room for new disputes, and major changes are
generally occurring. The future will be witness to further chains
of events and new era in the history of Belgrade.
Today, Belgrade is a modern city which strives to become a
real metropolis. No one can be indifferent to this city, a peculiar
Figure 9: Modern architecture at Brankov Bridge, 2008.
Slika 9: Sodobna arhitektura ob mostu Brankov, 2008.
ilegal and semi-legal construction of the belgrade metro
mixture of the old and the new, the East and the West, the
modern and the ultra-modern, the rich and the poor, the culture
and the lack of culture, the glamour and the misery. There
is something irresistibly attractive to Belgrade, something
leaving no one indifferent, something calling the visitor to
always come back. The unusual landscape, with successions
of hills and valleys, rivers and streams, smaller and bigger
islands, parks and strolling sites, provide a particular flavor to
Belgrade. It is exactly those natural resources which Belgrade
abounds in that pose an obligation to the citizens to do their
best as to make this city a true metropolis. Numerous past
mistakes in urban structure result in the fact that any further
mistakes may hinder the development of this unusual city. If
there is criticism, and it is necessary for progress, it would be
useful to consider the positive suggestions it brings along, for
it is man who can harm, and also help, his city the most.
Belgrade entered the 21st century with many problems,
struggling with transition and willing to finally enter the EU.
Geographically, Belgrade has always been part of Europe,
sometimes too far away and sometimes very near. Without
any doubts, the strong desire for it to be a part of Europe has
always been there, but, unfortunately, due to its cross-road
geographical position, Belgrade used to be and still is an
attractive destination for conquerors. Depending on the period,
their names have changed but not their aims. If anything is
sure, it is the fact that Belgrade still has a great potential.
It is a fact that Belgrade is late, but the question is why it is so
late and what happened with the grand subway project which
was allowed in the eighties. The project was completed, then
accepted by the city government upon a positive assessment,
only to be stopped with the justification that the city of Belgrade
did not need a subway system, but that the problem would be
solved by the light city railway, i.e., as it was called at the time
by the experts supporting this latter option, a tramway for the
21st century.
The solution to Belgrade street chaos is to be found only
in the construction of an underground railway system, which
would take on itself the bulk of passengers, thus reducing the
traffic crowds and allowing the city to start breathing. The
classical metro system would make Belgrade one of the global
metropolises. A city with such a good geographic position
cannot and must not allow that bad assessment of those
responsible should further worsen the present situation.
Therefore, we are witnesses to the time in which the fate
of this city is decided. Without functional traffic, there is no
functional city. Something should indeed be learned from the
mistakes of the past.
AR 2008/2
Figure 10: The metro plan from 1968; Studija beogradskog metroa 1968.
Slika 10: Načrt mreže linij podzemne železnice iz leta 1968.
Figure 11: Building plan for the first metro stage; the Belgrade metro project 1982.
Slika 11: Predvidena območja izgradnje linij podzemne železnice iz leta 1982.
Figure 12: The metro network scheme; the Belgrade metro project 1982.
Slika 12: Predvidena območja izgradnje linij podzemne železnice iz leta 1982.
AR 2008/2	ilegal and semi-legal construction of the belgrade metro
1	In 1937 there were already 700 habitations. The newcomers were poor families. In the
year 1937/8 about 80% of Belgrade inhabitants were poor. Eradication of this or other
illegal settlements would harm the poor city population and would cause huge social
problems in the community. That was the reason why the Ministry of Construction of the
Kingdom of Yugoslavia suggested that Belgrade Community should delay pulling down
illegal houses in Belgrade suburbs from 1937 to 1941. Djordje Piljevic, Beograd u XX
veku, Levica 1, Beograd, 2001
2	Around 35,000-40,000 illegal buildings were built in Belgrade in 1994, which correspon-
ded to about 100,000 inhabitants. One year later, in 1995, the "Legalization Act" was
passed, but there were no practical results. Some estimate that now there are more than
22,000 illegal facilities on the territory of 10 Belgrade municipalities. Urbanisticki zavod
Beograda, Generalni plan Beograda 2021, Beograd, 2003
3	One analysis ofthis kind of questionable documentation shows that 73% of illegal objects
built in the settlement Orlovo in Mirijevo possess some kind of "permit". Generalni plan
Beograda 2021
4	Ksenija Petovar, Planiranje urbanistickog i socijalnog razvoja Beograda; Socioloski
pregled, br. 3/4(1986); Ksenija Petovar, Nasi gradovi izmedju drzave i gradjanina:
urbana sociologija, Institut za arhitekturu i urbanizam Srbije, 2003;
5	Urbanisticki zavod Beograda, Generalni plan Beograda 2021, Beograd, 2003
Viri in literatura
Djuric-Zamolo, Divna: Beograd kao orijentalna Varos pod Turcima
1521-1867, Muzej grada Beograda, 1977
Stojkov Borislav, Urbografija: razvoj ideje o obnovi gradova u Srbiji:
1967-1998, Beograd 1997
Maksimovic, Branko: Ideje i stvarnost urbanizma Beograda: 1830-
1941, Zavod za zastitu spomenika kulture grada, Beograd, 1983
Djordje Piljevic, Beograd u XX veku, Levica 1, Beograd, 2001
Urbanisticki zavod Beograda, Generalni plan Beograda 2021, Beograd,
2003
Ksenija Petovar, Planiranje urbanistickog i socijalnog razvoja
Beograda; Socioloski pregled, br. 3/4(1986); Ksenija Petovar, Nasi
gradovi izmedju drzave i gradjanina: urbana sociologija, Institut za
arhitekturu i urbanizam Srbije, 2003;
Mihailo Maletin, Gradske saobracajnice, Gradjevinski fakultet, Beograd
1992
Maletin, Mihailo: Metro kao osnovo urbanistickog razvoja Beograda,
publikacija Put i saobracaj, Beograd, 1993, page 18-27
Janjic, Savo: Studija beogradskog metroa, Zajednica jugoslovenskih
zeleznica, Beograd, 1968
Markovic, Pedja: Beograd i Evropa 1918-1941, Evropski uticaji na
proces modernizacije Beograda, Beograd, 1992
Maksimovic, Branko: Od arhitekture ka urbanizmu Novog Beograda,
Beograd, 1981, page 223-233
Sektor za metro i podzemne radove, Direkcija za izgradnju i
rekonstrukciju Beograda, Studija: metro Beograd, Studija tehicko
ekonomske podobnosti javnog gradskog saobracaja u Beogradu,
Beograd, 1982
Direkcija za gradjevinsko zemljiste i izgradnju Beograda: Laki sinski
sistem (Light Rail Transit), Beograd, 2003 (The current project
according to General urban Plan of Belgrade 2021)
Blagojevic, Ljiljana: Strategija modernizma u planiranju i projektovanju
urbane strukture i arhitekture Novog Beograda:period konceptualne
faze od 1922 do 1962, Univerzitet u Beogradu, Arhitektonski
fakultet, Beograd, 2004
Arandjelovic, Biljana: Belgrade Metro System. Ideas and Plans with
Suggestion for Solution; Technische Universität Graz, doktorat;
2008.
dr Biljana Arandjelović
T.U., The Faculty of Architecture, Graz, Austria
bilja@vtkom.net
GROŽNJA SATELITSKIH NASELIJ NA KRASU
- ANALIZA PREDLOGA SPREMEMB IN DOPOLNITEV
PROSTORSKEGA AKTA OBČINE SEŽANA
ANALYSIS OF THE PROPOSED MODIFICATIONS AND AMENDMENTS
TO THE SPATIAL PLANNING DOCUMENT OF THE MUNICIPALITY OF SEŽANA
UDK 711 (497.4 Sežana)
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 30.10.2008
izvleček
Prispevek je analiza možnih posledic in kontradiktornosti, ki bi jih omogočilo
sprejetje dokumenta "Spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin
Dolgoročnega plana Občine Sežana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in
Srednjeročnega družbenega plana Občine Sežana za obdobje od leta 1986
do leta 1990 v letu 2008". Predlog sprememb prostorskega akta je naročila
Občina Sežana v letu 2007 kot odziv na izjemno povečan interes potencialnih
investitorjev, ki so želeli v nekaterih naseljih v občini Sežana zgraditi večje
soseske v obliki t. i. satelitskih naselij. Gre za nova naselja stanovanjskih ali
drugih nastanitvenih objektov, ki bi bila zgrajena ob obstoječih vaseh. Izdelani
strokovni predlog in napovedani način razreševanja nastalih zagat s strani
vodstva Občine Sežana je v letih 2007 in 2008 vzbudil številne pomisleke
in reakcije med lokalnim prebivalstvom, v krogih civilne družbe in med
strokovnjaki. Predlog sprememb prostorskega akta je v prispevku analiziran z
vidikov nekaterih izbranih krovnih dokumentov in zakona, ki so zavezujoči na
mednarodni, državni in lokalni ravni: Aarhuške konvencije (2002), Strategije
prostorskega razvoja Slovenije (2004), Zakona o prostorskem načrtovanju
(ZPNačrt, 2007), Arhitekturne politike (2008), Evropske konvencije o krajini
(2003) in Skupnega razvojnega programa Občin Divača, Hrpelje-Kozina,
Komen, Sežana ter kraškega dela Občin Koper in Miren-Kostanjevica -
Strateški del 2001-2010.
abstract
The contribution is an analysis ofthe possible consequences and contradictions which
might arise from the adoption of the document "Modifications and amendments to
the spatial components of the Long-term plan of the Municipality of Sežana for the
period 1986-2000 and of the Mid-term social plan ofthe Municipality of Sežana for
the period 1986-1990 in the year 2008".
A proposal for modifications to the spatial planning act was commissioned by
the Municipality of Sežana in 2007 as a reaction to the greatly increased interest
of potential investors in the construction of large neighbourhoods in the form of
the so-called satellite settlements within some settlements in the Municipality of
Sežana. These would be new settlements of residential or other accommodation
facilities erected next to existing villages. An expert proposal was produced and the
announced fashion of untangling the present complicated situation by the leadership
of the Municipality of Sežana raised numerous doubts and comments among the
local population, in civil society and among experts in the years 2007 and 2008.
The proposal of modifications to the spatial planning act has been analysed in
this contribution from the viewpoints of some selected umbrella documents and
laws which are all binding at the international, national and local levels. These
are: the Aarhus Convention (2002), the Spatial Development Strategy of Slovenia
(2004), the Spatial Planning Act (ZPNačrt, 2007), Architectural Policy (2008), the
European Landscape Convention (2003) and the Joint Development Programme of
the Municipalities of Divača, Hrpelje-Kozina, Komen, Sežana and the Karst areas
of the Municipalities of Koper and Miren-Kostanjevica - Strategic section 2001 -
2010.
ključne besede:
urejanje prostora, občinski prostorski akt, Občina Sežana, Civilna iniciativa
Kras
key words:
spatial planning, municipal spatial planning document, Municipality of Sežana,
Kras Civil Initiative
Uvod - kratka kronologija dogodkov, ki so privedli do
predloga sprememb in dopolnitev prostorskega akta Občine
Sežana
Večina prostorskih planov občin v Republiki Sloveniji je
nastala sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, v sistemu
t. i. družbenega planiranja in samoupravljanja - v povsem
drugačnih ekonomskih in družbenih razmerah. Pogledi na
urejanje prostora in na okolje so bili pred dvema desetletjema v
marsičem drugačni. Od zunaj vzpodbujenim željam lokalnega
prebivalstva po zagotavljanju t. i. "razvojnih površin" sta
zlahka ugodili tako politika kot stroka.
V tedanji veliki Občini Sežana, ki je bila nekdaj po obsegu
tretja občina v Sloveniji, so odločitve o prostorskem razvoju
naselij temeljile na načrtovani izgradnji velike prostocarinske
cone v skladu z Osimskim sporazumom med Italijo in
Jugoslavijo. Študije migracij v povezavi z navedeno cono
so napovedovale potrebo po prihodu trideset tisoč novih
priseljencev - v Sežano in v bližnja naselja. Tudi navedeni
razlogi so vplivali na odločitve, da so podeželska naselja Krasa
imela relativno velika ureditvena območja, ki so sicer bila
dolgoročno namenjena prostorskemu razvoju naselij in njihovi
širitvi, so pa vključevala tudi velika območja kmetijskih
zemljišč, zelenih površin in celo gozdov.
Področje urejanje prostora zagotovo ni bilo prioritetno v novo
formirani državi Sloveniji v obdobju od 1991 do sedanjosti.
Nov zakon o urejanju prostora je bil sprejet šele leta 2002
(ZUreP-1), odloka o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije
in o Prostorskem redu Slovenije pa šele leta 2004. Ta dejstva
kažejo na splošno zapostavljenost področja urejanja prostora v
novo nastali državi.
Občina Sežana je leta 2002 sprejela spremembe prostorskih
sestavin planskih aktov. Usklajevanje z Ministrstvom za okolje
in prostor (MOP) in Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo
in prehrano (MKGP) je bilo dolgotrajno. Po usklajevanju so
ureditvena območja naselij večinoma ostala nespremenjena
oziroma so bila v manjšem obsegu korigirana. Kljub
priporočilom MOP in MKGP in sklepu Vlade glede zmanjšanja
ureditvenih območij naselij se to v občini Sežana, žal, ni
zgodilo. V času priprave Strategije prostorskega razvoja občine
(SPRO) in Prostorskega reda občine (PRO) pa zakon (ZUreP-1)
ni dopuščal sprememb veljavnega prostorskega plana.
Zato so v večini naselij - vse do danes - ostala ureditvena
območja dvakrat do trikrat večja od strnjenih delov naselij
(vaških jeder). Zemljišča, ki so namenjena za širitev naselij,
so glede na splošno znane demografske trende v Sloveniji.
Kras pri tem ni izjema. Rast prebivalstva stagnira [Prim: Popis
2002]. Tudi sedanja stopnja izkoriščenosti stavbnega fonda ne
opravičuje širitve naselij. Poleg tega so območja širitve naselij
v primerjavi z vaškimi jedri in značilnostmi arhitekturne ter
kulturne krajine neprimerno umeščena.
AR 2008/2
Satelitska naselja - interes kapitala
Neposredni povod za spremembo in dopolnitev planskega
akta občine so bile javno izražene investicijske namere po
obsežnih gradnjah na Krasu in v sosednjih občinah. Zasebni
vlagatelji so v letih 2007 in 2008 izkazali interes za gradnjo
kar 109-ih stanovanjskih enot in skupnih vkopanih garaž za
90 vozil na Planini pri Ajdovščini. V bližini Kobjeglave in
Tupelč v Občini Komen naj bi zgradili varovano naselje za
starostnike, ki predvideva pozidavo 250-ih enot. V Vogljah je
bilo načrtovano naselje s 25-imi hišami. Na Grahovem Brdu
naj bi po dveh variantah različnih pobudnikov zgradili večje
turistično apartmajsko naselje. Naselje, v obsegu približno 30
stanovanjskih enot, je bilo načrtovano tudi v vasi Škibini, v
vplivnem območju Kobilarne Lipica. V Tomaju je bila javno
predstavljena pobuda za izgradnjo 79-ih stanovanjskih hiš.
Skupna značilnost investicijskih pobud je izgradnja novega
stavbnega fonda, ki naj bi bil ponujen v prosto prodajo po tržnih
načelih.
Reakcija: organizirani protesti civilne družbe
Spontani odziv civilne družbe na napovedane investicije
je izoblikoval njen organiziran del - civilna iniciativa (v
nadaljevanju tudi CI Kras) [glej splet: Civilna iniciativa Kras,
2008]. Delovanje CI Kras je v kratkem času preseglo interese
posameznih prebivalcev Krasa, ki bi bili z izvajanji obsežnejših
projektov na Krasu neposredno prizadeti. Po odzivih javnosti in
posameznih razumnikov predlogi in opozorila CI Kras uživajo
široko podporo med lokalnim prebivalstvom, ki se vse bolj
zaveda posledic neodgovornih oziroma pretirano liberalnih
odločitev do obsežnejših posegov v prostor. Iniciativa krajanov
je organizirala posvet na temo "Ohranitev kraške krajine -
razvojna priložnost Krasa," ki je bil v veliki sejni dvorani Občine
Sežana 30. 11. 2007.
Več kot 120 krajanov občin Sežana, Divača in Komen se
je udeležilo okrogle mize, pripravljene na podlagi aktualne
problematike v povezavi z načrti za urbanistične posege v
krajino na Krasu, kot odziv na različna stališča investitorjev,
lokalnega prebivalstva in občinskih uprav. Strokovnjaki z
različnih področij so predstavili svoje poglede in strokovne
podlage za posege v bivalno okolje ter vplive le-teh na kakovost
bivanja lokalnega prebivalstva. Svoja mnenja glede lokalne
prostorske politike, prostorskega načrtovanja, ohranjanja kraške
krajine, razvojnih priložnosti Krasa ter o aktualnih investicijskih
namerah v območja nekaterih vasi na Krasu so predstavili tudi
drugi udeleženci okrogle mize.
Organizatorji srečanja so udeležencem na posvetu zagotovili,
da bodo na podlagi magnetograma strnili pobude in predloge
z okrogle mize ter jih posredovali zainteresirani in strokovni
javnosti ter vsem odgovornim na nacionalni in lokalni ravni. Tako
je CI Kras v decembru 2007 na številne občinske, regionalne
in nacionalne ustanove naslovila svoje pobude in predloge -
zaključke z okrogle mize Ohranitev kraške krajine - razvojna
priložnost Krasa. Na Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je
27. 12. 2007 naslovila še Pobudo za nadzor nad zakonitostjo in
izvajanjem občinskih planskih in izvedbenih prostorskih aktov
Občine Sežana.
grožnja satelitskih naselij na krasu
CI Kras je 20. januarja 2008 kot odgovor dobila v vednost
dopis MOP, naslovljen na Občino Sežana, v katerem občino
opozarja na takojšnjo odpravo nezakonitosti Odloka o podrobnih
merilih prostorskih ureditvenih pogojev za naselja v Občini
Sežana in Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v k. s.
Sežana - Občine Sežana. Direktorat za prostor MOP je ugotovil
neskladje med prostorskimi planskimi dokumenti (veljavnimi
prostorskimi sestavinami planskih aktov Občine Sežana) in
občinskimi izvedbenimi akti (Odlokom o PUP za naselja in
PUP za k. s. Sežana). V ureditvena območja naselij so bila
vključena tudi velika območja kmetijskih zemljišč in gozdov,
ki jim v prostorskih sestavinah planskih aktov občine ni bila
spremenjena namenska raba za gradnjo in urbano rabo, kar je v
neskladju s hierarhično višjimi akti, ki na teh območjih določajo
kmetijsko rabo in so samo dolgoročno namenjena prostorskemu
razvoju naselij in njihovi širitvi. Za plansko opredeljena območja
kmetijskih zemljišč in gozdov ni mogoče določati meril in
pogojev za gradnjo stanovanjskih sosesk ter njihovo urbanistično
in arhitekturno oblikovanje. Stanovanjske soseske in širitve
naselij je mogoče načrtovati le na stavbnih zemljiščih, ki so s
prostorskimi sestavinami planskih aktov določena kot stavbna.
Presenetljivo je bilo dejstvo, da je Občinski svet Občine Sežana,
kljub predhodnemu opozorilu CI Kras (oz. še pred tem CI Tomaj
Macela), poslanemu županu Občine Sežana dne 20. 10. 2007,
da gre verjetno za neskladja v postopkih sprejemanja prostorskih
aktov, sprejel sklep z naslednjo vsebino: "Občinski svet Občine
Sežana je na svoji 9. seji Občinskega sveta, dne 15. 11. 2007,
sprejel ugotovitveni sklep, da so ureditvena območja naselij, ki so
določena v prostorskih sestavinah dolgoročnega plana občine in
tudi grafično prikazana, območja, ki so namenjena prostorskemu
razvoju naselij in njihovi širitvi. Ureditvena območja določajo
dolgoročno skrajno mejo širitve naselij. Meja ureditvenih območij
naselij je osnova za nadaljnje planiranje razvoja naselij."
S sklepom je Občina Sežana skušala dokaj enostavno in brez
ustrezne pravne podlage "odpraviti" te nepravilnosti. Predstavniki
CI Tomaj Macela so zaradi tega že 5. 12. 2007 na Ustavno
sodišče RS naslovili pobudo za začetek postopka za oceno
ustavnosti oziroma zakonitosti tega sklepa. Ustavno sodišče je
kasneje v postopku zavrglo preizkus pobude za začetek postopka
za oceno ustavnosti in zakonitosti Sklepa Občinskega sveta
Občine Sežana št. 032-9/2007-13 z dne 15. 11. 2007. Navedeno
stališče Ustavnega sodišča v sklepu (U-I-359/07-6 z dne 3. 7.
2008) pomeni le njegovo odložitev na čas po izčrpanju pravnih
sredstev pred pristojnimi sodišči, če ne bodo pobudniki svojih
pravic uspešno zavarovali že v predhodnih postopkih.
Poudariti je treba, da so bili krajani Občine Sežana, kot lastniki
kmetijskih zemljišč in gozdov znotraj ureditvenih območij naselij,
ki jih je občina v preteklosti na neustrezen in očitno zavajajoč
način poskušala prekategorizirati v zazidalna zemljišča, zavedeni
in zmotno prepričani, da so lastniki dragocenih zazidalnih površin.
Vsak potencialni kupec oziroma graditelj sam ne more preveriti
skladnosti PUP-a s planskimi akti Občine, kar seveda ne velja
za profesionalne investitorje in njihove strokovne pomočnike
(arhitekte, urbaniste ipd.). Za slednje je nerazumljivo, da v javnih
občinskih planskih aktih niso preverili zazidljivosti površin z
vidika hierarhične usklajenosti planskih aktov.
grožnja satelitskih naselij na krasu
Slika 1: Avber: vzhodno od vaškega jedra so predvidene površine za širitev naselja
v obsegu 48.992 m2.
Figure 1: Avber: east of the village core, areas for enlarging the settlement are provided
for over an areapf48,992m2.
Material in metode
Raziskava obravnava predlog sprememb in dopolnitev
prostorskega akta, ki ga je izdelalo podjetje "Urbi, d. o. o. -
Oblikovanje prostora" iz Ljubljane. Delovni osnutek dokumenta
je naročila Občina Sežana. Dokument, ki je javnega značaja, je
bil namenjen predhodnemu informiranju Občinskega sveta o
ukrepih, ki jih pripravlja Občina v zvezi z urejanjem prostora.
Dokument je predhodno obravnaval tudi občinski Odbor za
infrastrukturo in urejanje prostora. Oba - Občinski svet in Odbor
-	sta z večino glasov sprejela in potrdila predlog (Občinski svet
na svoji 13. seji dne 27. 3. 2008).
Metoda raziskovalnega dela temelji na analizi obravnavanega
predloga sprememb akta. Predlog sprememb prostorskega akta
je v diskusiji komentiran z vidikov nekaterih izbranih ključnih
krovnih dokumentov, ki so zavezujoči na mednarodni ravni
(Aarhuška konvencija), državni ravni (Strategija prostorskega
razvoja Slovenije, Zakon o prostorskem načrtovanju - ZPNačrt,
2007, Arhitekturne politike - gradivo za javno razpravo 2008) in
lokalni ravni (Skupni razvojni program Občin Divača, Hrpelje-
Kozina, Komen, Sežana ter kraškega dela Občin Koper in Miren-
Kostanjevica - Strateški del 2001-2010).
Rezultati - ugotovitve iz analiz predlaganega akta
Podroben pregled gradiva in analiza predloga sprememb
prostorskega akta že na prvi pogled ponujata nekaj presenetljivih
ugotovitev:
-	obseg ureditvenih območij naselij ostaja nespremenjen,
-	dolgoročno se zemljišča znotraj meja ureditvenih območij
namenjajo pozidavi, z izjemo redkih con zelenih in rekreativnih
površin.
Predlog dokumenta predvideva tri načine urejanja nepozidanih
in redkeje pozidanih površin s prostorskimi izvedbenimi akti v
okviru nespremenjenih, velikih ureditvenih območij naselij, ki so
AR 2008/2
Slika 2: Kreplje-novim pozidavam v prihodnosti predlog prostorskega akta na-
menja kar 60.912 m2 v štirih conah urejanja z občinskimi podrobnimi
prostorskimi načrti (OPPN).
Figure 2: Kreplje-in the proposed spatial planning document, an area up to 60,912m2
is intended for new developments in four planning zones in municipal de-
tailed spatial plans (OPPN).
bila zasnovana že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja:
-	z občinskim prostorskim podrobnim načrtom -1 (OPPN-1) se
ureja novogradnjo na ureditvenih območjih naselij, pretežno na
območjih z dopolnilno novogradnjo in infrastrukturno sanacijo
ureditve obstoječe pozidave,
-	z občinskim prostorskim podrobnim načrtom -2 (OPPN-2) se
ureja pretežno nezazidana stavbna zemljišča, ki so namenjena
novogradnjam in jih bo občina infrastrukturno opremljala v
kratkoročnem obdobju,
-	z občinskim prostorskim podrobnim načrtom -3 (OPPN-3)
se ureja dolgoročno planirano urejanje območij v ureditvenih
območjih naselij, ki v naslednjih 10-ih letih še ne bodo
infrastrukturno opremljena.
Zakon in podzakonski akti določajo, da je OPPN prostorski
akt, s katerim se podrobneje načrtuje prostorske ureditve
posameznih območij in je na tak način tudi osnova za pridobitev
gradbenega dovoljenja. OPPN določa ključna izhodišča za
načrtovanje: meje območja, arhitekturne in krajinske usmeritve,
parcelacijo, etapnost, ukrepe za celostno ohranjanje kulturne
dediščine, pogoje za priključevanje objektov na gospodarsko
javno infrastrukturo itd.
Kaj bi omogočalo sprejetje in uveljavitev obravnavanega
akta?
V podeželskih naseljih Občine Sežana - če izvzamemo samo
mesto Sežana - živi nekaj več kot 7000 ljudi v približno 2.400
stavbnih enotah v 63-ih vaseh na Krasu. V pretežni meri gre za
stavbni fond značilnih kraških domačij in novejših enodružinskih
hiš, ki so bile zgrajene v zadnjih desetletjih.
Po spremenjenih oziroma dopolnjenih planskih dokumentih bi
bilo v okviru ureditvenih območij mogoče zgraditi več kot 5.000
stanovanjskih objektov s parcelami v obsegu cca. 800 m2. To
dejansko predstavlja možnost več kot podvojitve prebivalstva v
vaseh občine Sežana!
AR 2008/2
Slika 3: Tublje pri Komnu-predlog prostorskega akta dopušča in predvideva
podvojitev obsega obstoječega vaškega jedra z novimi pozidavami.
Figure 3: Tublje pri Komnu-the proposed spatial planning document allows for and
envisages doubling the size of the existing village core with new develop-
ments.
Primeri: vas Avber, ki na Krasu sodi med bolje ohranjena
naselja z izrazitim vaškim jedrom, ima obseg obstoječega
jedra površine 51.951 m2. Ureditveno območje naselja (AV-
SS1 - glej sliko) omogoča pozidavo v obsegu 48.992 m2. To
predstavlja skoraj podvojitev obsega sedanjega naselja!
V	vasi Kreplje, katere strnjeno grajeno vaško jedro obsega
55.074 m2, je novim pozidavam v prihodnosti namenjeno kar
60.912 m2. Ureditveno oziroma razširitveno območje naselja je
z novim predlogom akta razdeljeno na štiri cone, ki bi se urejale
s posameznimi prostorskimi izvedbenimi akti - občinskim
podrobnim prostorskim načrtom (OPPN). Dve območji (KP-
SS1 in KP-SS2 - glej sliko) v skupnem obsegu 37.010 m2 sta
namenjeni kratkoročni (takojšnji) pozidavi.
Podobna ugotovitev velja za vas Tublje pri Komnu:
zgodovinsko vaško jedro danes obsega 13.822 m2, novim
pozidavam v prihodnosti pa bi novi planski dokumenti namenili
kar 29.698 m2.
V	nekaterih večjih vaseh na Krasu so ta razmerja še bolj
drastična: v Križu naj bi 64.435 m2 obsežnemu jedru dodali
444.468 m2 novih zazidljivih površin, ki so deloma že pozidane.
To naj bi v prihodnosti urejali s kar enajstimi (11) OPPN-ji, ki bi
urejali pozidavo za kratkoročno obdobje. Tudi v Dutovljah so ob
vaškem jedru obsega 97.476 m2 predvidene površine za dodatno
širitev naselja v obsegu kar 352.134 m2, s prav tako enajstimi (11)
OPPN-ji, ki naj bi urejali vso pozidavo za kratkoročno obdobje.
Celotna površina ureditvenih območij 63-ih naselij občine
Sežana znaša kar 6.908.663 m2 oziroma dobrih 690 ha. Kljub
temu, da ureditvena območja naselij vključujejo obstoječo
pozidavo, varovane zelene površine znotraj naselij in površine
drugih namembnosti (gospodarske cone, turizem,
pokopališča ...), se postavlja vprašanje: komu so dejansko
namenjene vse predvidene površine za širitev naselij? V
čigavem interesu jih še nadalje načrtujemo?
grožnja satelitskih naselij na krasu
Ocene kažejo, da gre za neracionalne odločitve, za slabo
prostorsko politiko, ki ne bo v dolgoročno korist Krasu in
lokalnemu prebivalstvu. Površine, ki v pretiranem obsegu
omogočajo širitev naselij, bodo pomenile stalno grožnjo in
pritiske za špekulativna ravnanja. Poleg tega pa ni bila izdelana
analiza stanja in teženj (AST) v skladu s 47. členom ZPNačrt.
To situacijo pa je v sedanjih razmerah omogočila prav lokalna
politika ob asistenci izdelovalcev predloga!
Diskusija o možnih posledicah in kontradiktornostih sprejetja
obravnavanega dokumenta
Kljub temu, da je pretežni del zadev v zvezi z urejanjem prostora
v izvirni pristojnosti občin, morajo občine pri določanju namenske
rabe prostora na svojem ozemlju v postopkih priprav in sprejema
svojih prostorskih, strateških in izvedbenih aktov upoštevati
usmeritve iz ratificiranih mednarodnih pogodb, najvišjih državnih
usmeritvenih prostorskih aktov in iz veljavnih predpisov s področja
prostorskega načrtovanja. Obvezujoči so tudi strateški dokumenti,
h katerim se občine zavežejo s sklepi svojih občinskih svetov.
1.
Če ocenjujemo predlog sprememb in dopolnitev prostorskega
akta z vidika Aarhuške konvencije (1998) in Torremolinske listine
(1983), ki smo jo nasledili od nekdanje države, lahko ugotovimo
velika neskladja in neupoštevanja priporočil iz mednarodnih
pogodb. Aarhuško konvencijo je Slovenija podpisala skupaj
s petintridesetimi državami in Evropsko skupnostjo 15. junija
1998 na četrti ministrski konferenci z naslovom Okolje za
Evropo v Aarhusu na Danskem in je prvi pravno obvezujoči
mednarodni dokument, ki je v celoti namenjen spodbujanju
razvoja participacijske demokracije. Pravočasna in enakopravna
udeležba krajanov v postopkih sprejemanja skupnih prostorsko-
okoljskih odločitev in urejanja svojega lastnega prostora - vasi,
je osnova t. i. koncepta participativne demokracije. K temu
smo se v Sloveniji še dodatno zavezali z ratifikacijo navedene
mednarodne konvencije v letu 2002. Torremolinska listina govori
o vključevanju javnosti v zgodnje faze načrtovanja. Listina je
nastala v okviru Sveta Evrope, ki danes združuje že 45 držav
članic, s ciljem zagotoviti vzdržni prostorski razvoj evropske
celine. Sprejeta je bila na 6. srečanju ministrov, odgovornih
za regionalno planiranje (CEMAT - European Conference of
Ministers responsible for Regional Planning).
Participacija javnosti je pri nastajanju novih prostorskih aktov,
s katerimi določamo in oblikujemo razvoj naselij, izjemnega
pomena. Predvideno sodelovanje krajanov prek t. i. javnih
razgrnitev osnutkov prostorskih aktov ni zadostna in zadovoljiva
oblika participacije. Lokalno prebivalstvo mora biti seznanjeno v
zgodnjih - izhodiščnih fazah načrtovanja in priprave prostorskih
aktov. Da bi lahko javnost in zainteresirani posamezniki uspešno
sodelovali s stroko v procesih nastajanja prostorskih dokumentov,
je nujno, da vzporedno poteka tudi nenehno seznanjanje v obliki
izobraževanja in ozaveščanja o aktualnih problemih in dilemah
prostorskega razvoja. Le na tak način lahko pričakujemo, da
bodo krajani lahko kompetentno sodelovali pri soodločanju
- oblikovanju prostorskih aktov. Dežele, ki poznajo tovrstno
participacijo javnosti, se lahko pohvalijo tudi s kakovostnim
upravljanjem s prostorom in urejenimi naselji (npr.: Nizozemska,
grožnja satelitskih naselij na krasu
Danska, Irska, Velika Britanija ...). Odločitve o upravljanju s
prostorom ne smejo postati privilegij stroke, ne lastnikov kapitala,
niti lokalne politike [Prim.: Renčelj, Lah, 2008, 221].
Podobne cilje in vodila glede vključevanja javnosti zagovarja
tudi dokument "Arhitekturna politika" [Arhitektura in kakovost
grajenega okolja, 2008], ki je kot gradivo v javni razpravi. V
njej je poudarjeno, da je "namesto zgolj uradnih objav osnutkov
dokumentov v uradnih glasilih, na oglasnih tablah in na medmrežju
treba zainteresirano javnost bolj neposredno vabiti k udeležbi.
Organizirati je treba okrogle mize, predstavitve, javne razprave,
lokalne delavnice ipd. že v fazah opredeljevanja projekta.
Mnenje javnosti - bodočih uporabnikov, okoliških prebivalcev
in drugih zainteresiranih je treba pridobiti v vseh ključnih fazah,
od načrtovanja do izvedbe". V Arhitekturni politiki je tudi
poudarjeno, da "projektanti morajo mnenje javnosti spoštovati"
[Arhitektura in kakovost grajenega okolja, 2008, 14].
V primeru obravnavanega predloga sprememb in dopolnitev
prostorskega akta lahko ugotovimo, da sta se želela - tako
naročnik kot izvajalec - v celoti izogniti javnosti in vključevanju
lokalnega prebivalstva v postopek sprejemanja prostorsko-
okoljskih odločitev ter urejanja prostora.
2.
Z vsebinskega vidika je obravnavani predlog sprememb in
dopolnitev prostorskega akta prav tako v neskladju s krovnimi
dokumenti in krovnim zakonom. Planiranje obsežnih zazidljivih
površin naselij ni upravičeno. Strategija prostorskega razvoja
Slovenije [2004] in Zakon o prostorskem načrtovanju -
ZPNačrt, [2007] uvajata v skladu z mednarodnimi dokumenti
načela pojmovanja sodobnega razvoja, ki temeljijo na modelu
trajnostnega razvoja. Model narekuje načrtovanje poselitvenega
razvoja v skladu s prostorskimi možnostmi in omejitvami,
tako da se preprečuje prostorske konflikte in navzkrižja med
različnimi rabami. Ob tem je treba zagotavljati kakovostno
in privlačno bivalno okolje. V strategiji je poudarjeno, da
zagotavljanje racionalnega širjenja naselij med drugim pomeni
poudarjanje notranjega razvoja naselij. Pri tem sta pomembna
ustvarjanje nove kakovostne strukture in rabe urbanega prostora
ter ohranjanje kulturne, stavbne in naselbinske dediščine ter tudi
biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot.
AR 2008/2
Zato je zahteva, da je treba pospešiti in okrepiti investicije
v prenovo stavbnega fonda ter v celovite prenove vaških jeder
na Krasu še posebej upravičena. Prenove vasi in vaških jeder je
treba izvajati kot skupen projekt lokalnih skupnosti in lastnikov
nepremičnin na območju prenove. Občine naj bi ob podpori
strokovnjakov prevzele skrb za celovitost prenovitvenih posegov,
urejanje javnih površin in javne gospodarske infrastrukture.
Razpoložljivi komercialni investicijski kapital je treba
preusmeriti v sistematične in organizirane oblike prenov
obstoječega neizrabljenega stavbnega fonda po načelih javno-
zasebnega partnerstva. Investicije v notranji razvoj naselij morajo
imeti absolutno prednost pred investicijami, ki pomenijo širjenja
na nova poselitvena območja. Naselja naj se širijo le tam, kjer
znotraj obsega naselja za to ni več možnosti. Na tak način bo
zagotovljeno trajno vlaganje in izboljšanje kakovosti bivalnega
okolja kraških vasi.
Za dosego navedenih ciljev je treba čim prej pripraviti
poglobljeno analizo opravljenega popisa nepremičnin. Po grobih
predhodnih ocenah je v vaseh na Krasu skoraj dvajset odstotkov
stavbnih enot nezasedenih ali neizkoriščenih! V skladu s
pričakovanimi in načrtovanimi potrebami je treba postopoma in
eksponentno obremeniti lastnike neizrabljenega stavbnega fonda
in zazidljivih zemljišč znotraj naselij. S sistematičnimi ukrepi je
treba na eni strani vzpodbuditi prenovo, ponuditi neizrabljene
potenciale na trgu nepremičnin, hkrati pa preprečiti oziroma
onemogočiti pasiven odnos sedanjih lastnikov, v marsikaterem
primeru že dedičev, do svojih nepremičnin. Po zgledu iz
naprednejših dežel je skupaj z zainteresiranimi komercialnimi
investitorji mogoče ustanoviti sklade za financiranje prenove po
načelih javno-zasebnega partnerstva.
Lokalne oblasti so pri teh procesih nujno v vlogi organizatorja
in vzpodbujevalca. Ustanoviti morajo svetovalne centre, npr.
javni zavod, ki bo ljudem pomagal pri ohranjanju arhitekturne
dediščine in kulturne krajine. Lokalne oblasti si morajo
prizadevati izvesti razvojne projekte, ki bodo okrepili predvsem
notranji razvoj naselij, in ki hkrati omogočajo črpanje sredstev iz
evropskih strukturnih skladov [Renčelj, Lah, 2008, 220].
3.
Predlog sprememb in dopolnitev prostorskega akta je sporen
tudi z vidika ohranjanja kulturne krajine. Dobra priložnost
za uveljavitev sodobne in odgovorne prostorske politike je
prav izdelava novih prostorskih načrtov, h kateri so z novo
zakonodajo ter po sprejetju Strategije prostorskega razvoja
Slovenije in Prostorskega reda Slovenije ta hip primorane vse
slovenske občine. Zato je tudi Društvo krajinskih arhitektov
Slovenije v zvezi z dogajanji na Krasu pristojne v državi pozvalo,
naj nemudoma oblikujejo strokovno stališče do prihodnjega
prostorskega razvoja v Sloveniji in ga učinkovito posredujejo
strokovnim službam občin, lastnikom zemljišč, investitorjem in
prostorskim načrtovalcem. S tem bi lahko preprečili večjo narodno
gospodarsko škodo in v praksi zagotovili upoštevanje javnega
interesa državljanov za zaščito slovenskih krajin v procesih
prostorskega načrtovanja. K temu Slovenijo zavezuje tudi
ratificirana Evropska konvencija o krajini [Simoneti 2008:15], pa
tudi program "Natura 2000", ki izbiro načina varovanja območij
prepušča vsaki državi članici posebej.
AR 2008/2
Kulturna krajina Krasa, ki je v pretežni meri zajeta v program
"Natura 2000", je v državnih prostorskih aktih opredeljena
kot nosilka nacionalne identitete. V intervjuju za Dnevnikov
objektiv je krajinska arhitektka prof. dr. Ana Kučan dejala:
"Razvoj kraške krajine bi bilo treba skrbno načrtovati ne samo
na lokalni, temveč tudi na nacionalni ravni. Njene značilnosti so
ena od komponent nacionalne identitete. Čeprav je nacionalna
identiteta svojevrsten konstrukt, pa temelji na izbranih stvarnih
značilnostih oziroma določilnicah. Na primer na dejstvu, da
kulturna krajina na Slovenskem odraža skladnost med rabo in
naravnimi značilnostmi. Pomen kulturne krajine za nacionalno
identiteto ne izključuje njenega razvoja. Utvara pa je pričakovati,
da se bo nadgrajevala sama od sebe, ne glede na to, kako z njo
ravnamo." [Tržan, 2008: 4]
Tudi Skupni razvojni program Občin Divača, Hrpelje-Kozina,
Komen, Sežana ter kraškega dela Občin Koper in Miren-
Kostanjevica, Strateški del 2001-2010 ne predvideva, da bi se
naselja na Krasu še nadalje ekstenzivno širila in se zajedala v
ohranjene dele krajine. Nasprotno: dokument poudarja ohranjanje
značilnosti kulturne krajine. Navedeni razvojni programje rezultat
večletnega Pilotnega projekta Kras, ki je nastal ob sodelovanju
sedmih ministrstev, šestih Občin na Krasu, številnih strokovnjakov,
lokalnega prebivalstva in s sodelovanjem strokovnjakov Sveta
Evrope. Dokument so obravnavali in sprejeli vsi občinski sveti
Občin na Krasu. Skratka, gre za razvojni dokument, ki ima v
prostoru lokalnih skupnosti Krasa najvišjo stopnjo legitimnosti.
Zato je smiselno, da ga pred iztekom veljavnosti že v bližnji
prihodnosti aktualiziramo in posodobimo.
Sklepne ugotovitve
Opravljena analiza ravnanj posameznih akterjev in predloga
sprememb ter dopolnitev prostorskega akta ponuja več ugotovitev,
ki jih je mogoče v veliki meri posplošiti:
Lokalne oblasti - župani in občinski sveti z odbori - sprejemajo
svoj politični mandat kot podeljeno absolutno pravico odločanja
v imenu volivcev - krajanov. Glede sprejemanja prostorsko-
okoljskih odločitev ne čutijo zaveze po predhodnem ugotavljanju
stališč med lokalnim prebivalstvom. Zato so njihove odločitve
marsikdaj v nasprotju s prevladujočim mnenjem lokalnega
prebivalstva.
Izdelovalci strokovnih gradiv marsikdaj nekritično sprejemajo
naročila s strani naročnika. Odgovornost stroke je v primeru
sprejemanja prostorsko-okoljskih odločitev izjemno velika.
Stroka ne sme legitimirati političnih odločitev s tem, da strokovna
mnenja in predloge oblikuje na podlagi političnih predlogov.
V civilni družbi velja splošno pričakovanje, da so predlogi s
strani stroke vsestransko ustrezni in da strokovnjaki delujejo v
javnem interesu in v skladu z lastnim etičnim kodeksom. Analiza
konkretnega primera dokazuje, da izdelovalec strokovnih gradiv
ni upošteval strokovnih meril, ki mu jih narekujejo krovni
dokumenti.
Opravljena analiza in presoja obravnavanega predloga akta je
v razmerju do krovnih dokumentov pokazala številna neskladja.
Ugotovitve iz analiz predlaganega akta in diskusije kažejo, da
gre za korenite odmike od sprejetih vodil in načel za katere sta se
opredelili država Slovenija in lokalna skupnost.
grožnja satelitskih naselij na krasu
Proces priprave novih občinskih prostorskih aktov, ki se izteka
v jeseni leta 2009, je pravzaprav ponujena nova priložnost, kot
nekakšen popravni izpit, da lokalne oblasti organizirajo pripravo
prostorskih aktov (OPN), ki bodo pripravljeni v duhu in v skladu
z navedenimi krovnimi dokumenti.
Na srečo je vse manj možnosti, da bo v prispevku obravnavani
predlog sprememb akta kadar koli v prihodnosti uveljavljen.
Razmah civilne družbe in organizirano delovanje civilne
iniciative sta po mnenju nekaterih v samo letu dni v marsičem
preoblikovala odnos ljudi do prostora [Prim: Uršič, 2008: 2].
Z namenom razreševanja konfliktnih situacij in z namenom
splošnega ozaveščanja je CI Kras sodelovala na več okroglih
mizah (Sežana, Lokev, Komen, Orlek, Divača ...), v okviru
katerih so bila postavljena ključna vprašanja o aktualnem
prostorskem razvoju Krasa. Različni strokovnjaki so posredovali
tudi ustrezne odgovore; ne zgolj na okroglih mizah, na posvetu
Foruma 21, temveč tudi na posvetu v Državnem svetu RS Državni
svet je s svojimi sklepi z 9. seje, dne 2. 7. 2008 podprl delovanje
in predloge iz civilne družbe [Prim: Državni svet RS - Posveti in
okrogle mize, 2008]!
Viri in literatura
Arhitektura in kakovost grajenega okolja - Osnutek gradiva za
arhitekturno politiko (Gradivo za javno razpravo) 2008: MOP,
Direktorat za prostor, Ljubljana.
Civilna iniciativa Kras, 2008. http://www.civilnainiciativakras.com/
<25. 10. 2008.
Državni svet RS - Posveti in okrogle mize, 2008: http://www.ds-rs.
si/?q=dejavnost/posveti <26. 10. 2008>.
Evropska konvencija o krajini, Uradni list RS št.19/2003.
Natura 2000, Uradni list RS št 49/2004 in 110/2004
Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije, Uradni list RS št.
76/2004.
Popis 2002, 2008: http://www.stat.si/popis2002/si/default.htm <4. 12. 2008>.
Renčelj, S., Lah, L., 2008: Kraška hiša in arhitektura Krasa - med
očarljivostjo in vsakdanom. Libris, Koper.
Simoneti, M., 2008: Ogroženost kulturne krajine - Društvo krajinskih
arhitektov opozarja. Večer, 31. 1. 2008, str. 15.
Spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin Dolgoročnega
plana Občine Sežana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in
Srednjeročnega družbenega plana Občine Sežana za obdobje od
leta 1986 do leta 1990 v letu 2008 (delovni osnutek). 2008: Urbi,
d.o.o. - Oblikovanje prostora (naročnik: Občina Sežana), Ljubljana.
(Dokument je dosegljiv na: http://www.sezana.si/dokument.
aspx?id=2783 <4. 12. 2008>.)
Tržan, V., 2008: Satelitska naselja v deželi lipicancev. Dnevnik -
Objektiv, 5. 1. 2008, str. 4.
Uršič, M., 2008: Komentar. Primorske novice, 26. 9. 2008 str. 2.
Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), Uradni list RS, št. 33/2007.
Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), Uradni list RS, št. 110/2002.
doc dr Ljubo Lah
UL, Fakulteta za arhitekturo
ljubo.lah@fa.uni-lj.si
ŠETAROVA, NASELJE OB ROBU
PROSTORSKEGA RAZVOJA
A VILLAGE ON THE FRINGES OF A SPATIAL DEVELOPMENT
UDK 711.3 (497.4 Setaiova)
COBISS 1.02 pregl. znanstveni članek
prejeto 1911.2008
izvleček
Načrtovanje prostora in urbanizem nista načina urejanja, ki veljata le v
mestih, tudi ruralna območja potrebujejo smotrno oblikovanje prostora in
tehtno usklajevanje potreb in danosti okolja. Ne morem si zamisliti, da bi bila
katera koli vas ali zaselek v Sloveniji brez veljavnega prostorskega načrta ali
donedavnega modnega PUPa. Setarova je v tem pogledu prav to - pozabljena
vas v Slovenskih goricah, ki se je namerno ali nezavedno izmikala sodobnemu
prostorskemu načrtovanju, vlaganju v javno infrastrukturo in urejanju javnega
prostora. Končna podoba vasi ima značilnosti dveh obdobij: medvojno
(1920-40) in obdobje poznih 70-ih let 20. st. Izraznost vasi je precej zgovoren
podatek o razvoju vasi in institucionalnim ukvarjanjem z razvojem. Ocenjevati
ali je to dobro ali slabo ni smiselno, veliko večjo vrednost ima strategija razvoja
vasi, ki lahko sloni na izkušnjah drugih primerov in upoštevanju vplivnega
območja vasi.
Skupno zemljišče - gmajna je nosilec razvoja celotne vasi. Trenutna funkcija
pašnika z vasjo ima nekaj razvojnih možnosti. Uvajanje novih dejavnosti, ki
so sprva naravnane kot smotrna in učinkovita raba prostora, nima le najboljših
rezultatov. Brez upoštevanja ekonomike prostora bo potencialni prostor postal
ovira v razvoju. Zgolj kapitalskim pogojem naklonjeno upravljanje lahko
močno krni kulturni in turistični razvoj naselja.
Razvoj v prostoru ni vezan le na takojšnje rezultate - to so le končni rezultati
nematerialnih dejavnikov, kamor štejem kulturne vrednote, dejavnosti ljudi,
naravno krajino in dobro načrtovano strategijo.
abstract
The countryside and rural areas also need appropriate planning and the well-
conceived harmonisation of various needs and environmental conditions. I cannot
imagine any village or hamlet in Slovenia without a valid spatial plan. In this
regard, Setarova is precisely that - an abandoned village in Slovenske gorice, which
aptly, purposefully or inadvertently, depending on one's vantage point, dodged
contemporary spatial planning, investment in public infrastructure and the regulation
of public space. The final picture of the village is characterised by two periods:
the interwar period and the period of late 70' and of the 20th century. The way in
which the village expresses itself through an artistic image of two periods is rather
eloquent of its development and institutional involvement in development. There is
no point in estimating whether this is good or bad. What is much more valuable is
a strategy for the village's development based on experience from other cases and
on consideration of the influential area of the village. Village land, i.e. common
land, has the development potential of the whole village. The actual function of
the pastureland may be changed. The introduction of new functions which at first
are seen as appropriate and efficient land uses produces not only the best results .
Without taking into account the economics of space, a potential space may become
an impediment to development. Management favourable only to the conditions of
investment may considerably curtail the cultural and tourist development of the
settlement, which I show by outlining possible scenarios. Spatial development is
linked not only to tangible results such as houses, car parks, public illumination...
These are only the final results of immaterial factors which comprise cultural values,
people's activity, natural landscape and well-planned strategy.
ključne besede:
Setarova, prostorski razvoj, trg, strategija, razvojni scenariji, kmetijstvo,
živinoreja
key words:
Setarova, spatial development, square, hedge, strategy, development
scenarios
Problematika
Razvoj vsakega območja z naseljem je možen le na osnovi
analize stanja in ovrednotenja možnosti urejanja. Osnovni
problem pri obravnavi prostora in podajanju pobud urejanja je
v razumevanju razlike med urejanjem in razvojem. Urejanje
prostora temelji na upoštevanju potreb prebivalcev in je v
skladu z veljavnimi merili v stroki (prostorska zakonodaja,
primeri dobre prakse, življenjski standard). Razvoj območja
presega okvirje urejanja in zajema vizije o prihodnosti, ki
so pretvorjene v strateški prostorski načrt razvoja območja.
To področje ureja tudi zakon o prostorskem načrtovanju
[ZPNačrt, 2007]. Splošni okvir problematike urejanja prostora
se ohranja od naloge do naloge - ta okvir urejajo zakoni in
standardi. Posebnost problematike je v prostorski unikatnosti,
kjer se splošno veljavna načela zakonodaje aplicirajo v praksi.
Aplikativni del urejanja prostora ne more biti le tehnično
opredeljen v okviru zakonodaje, temveč mora presegati te
okvirje - le tako bo naravnan razvojno, ne le urejevalno. Na tej
prevojni točki je proces urejanja sprejemanja razvojnih pobud
v prostoru nezadosten. Prostorski razvoj ni nujno povezan z
novogradnjami, razvoj je odvisen od kvalitete družbenih vsebin,
ki so ali bodo vključene v naselje.
Navkljub dokaj natančni opredelitvi vključevanja javnosti
pri postopkih sprejemanja prostorskih dokumentov [ZPNačrt,
2007: člen 50, 60, 90], se dogajajo proceduralne napake.
Proceduralne napake se odražajo v poplavi nastajajočih lokalnih
ljudskih iniciativ: Občina Kranjska Gora - pozidava območja v
naselju Gozd Martuljek, Občina Radovljica - gradnja igralnice,
območje Krasa - gradnja večjih spalnih naselij ob obstoječih
zaselkih. Iskanje meje med zdravim razumom in apriornem
nasprotovanjem spremembam brez utemeljitev je naloga
pravnikov in psihologov. Pomembneje kot ločevanje med
utemeljenim in neutemeljenim nasprotovanjem je spoznanje, da
nedvomno primanjkuje dodatne komunikacije med vpletenimi.
Vmesni člen pri sprejemanju lokalnih občinskih prostorskih
dokumentov (strategije, OPN, OPPN) so lahko tematske
arhitekturne urbanistične delavnice.
Arhitekturne urbanistične delavnice lahko pripomorejo k
jasnejši predstavi o prostorskem razvoju na obravnavanem
območju. Poleg formalno določene vloge prostorskih
načrtovalcev, urbanistov in arhitektovj e institut delavnice dodatni
proces v okviru načrtovanja razvoja v prostoru. Arhitekturne
delavnice temeljijo na sodelovanju med naročnikom (občina,
krajevna skupnost, lokalna akcijska skupina, zasebniki),
mentorji, študenti in lokalnim prebivalstvom. Mentorji in
udeleženci so v vlogi mediatorja med dvema strankama.
Mediatorska vloga temelji na vpeljavi dodatnega neformalnega
komunikacijskega kanala med upravnimi institucijami in
prebivalci. Prav neformalnost sporočanja lastnih predstav o
razvoju in lastnih prostorskih potreb lahko privede do boljšega
AR 2008/2
razumevanja problematike in tudi hkratnega terenskega
usklajevanja interesov. Pridobljene informacije na terenu in
s strani naročnikov so uporabljene za izdelavo posameznih
predlogov razvoja obravnavanega območja, tako pridobljeni
predlogi se lahko v celoti ali po posameznih delih vključijo v
prostorske dokumente.
Namen obravnave problematike in preveritve hipoteze je
v prikazu ekonomike v postopkih oblikovanja prostora na
praktičnem primeru razvoja naselja z vplivi upravljanja s
skupnimi zemljišči.
Vas Šetarova je naselje stanovanjskih hiš in kmečkih
gospodarstev v Slovenskih goricah v občini Lenart. Vas se
nahaja na poplavnem polju med reko Globovnico na severu
in reko Pesnico na jugu. Globovnica teče po južnem robu
mesta Lenart in napaja pretočno jezero oz. umetni vodni
zbiralnik Radehova. Reka Pesnica na obravnavanem območju
nima vodnega zbiralnika, poplavno potencialno območje je
meliorirano s sistemom kanalov (razbremenilniki ob večjem
vodostaju). Obe reki sta v preteklosti poplavljali območje in
vplivali na razvoj vasi. Vas je životarila na polju in je bila
prezrta pri uvajanju novih prostorskih konceptov preteklosti,
npr.: stihijska pozidava podeželja z uvoženimi tipskimi projekti
enodružinskih objektov; postavitve orkestrov zadružnih domov
in silosov. Šetarova je manjkala tudi pri učni uri uvajanja velikih
farm (npr.: Logatec, Zasip pri Bledu, Vodice pri Ljubljani). Na
severnem robu območja vasi se nahaja manjša farma, a je ostala
le pri osnovni postavitvi hlevov. Farma ni doživela širitve
dejavnosti in je tako ostala v svojem osnovnem območju.
Tipologija naselja je niz odprtih vrst objektov, pravokotnih
na komunikacijsko linijo; po strukturi je to gručasto naselje v
ravninskem svetu. Naselje je oblikovano v loku z eno glavno
vaško ulico, na katero se pripenjajo dovozi k objektom.
Morfološka enota ni strogo urbanistično oblikovana, vseeno
pa prevladuje skladnost med stavbnimi masami, oblikovanjem
arhitekturnih elementov in postavitvami objektov v prostor. Iz
oblike naselja sklepam, da je bila prvotna glavna cesta speljana
skozi naselje, ki je na blagi vzpetini. Pozneje, sredi 60-ih let, je
bila izvedena nova obvozna cesta na zahodu naselja.
Hipoteza
Pri načrtovanju strategije je nujna aplikativna projekcija
dogodkov, ki se lahko dogodijo. Projekcija dogodkov
mora temeljiti na variantnih rešitvah, ki se odražajo v jasni
predstavitvi, ki je razumljiva tudi širši javnosti. Prostorski
razvoj brez vključevanja lokalnega prebivalstva ni razvoj
je le urejanje prostora za potrebe upravljanja s prostorom.
Neformalna komunikacija v okviru arhitekturne delavnice
lahko izpostavi dodatno razumevanje prostorske. Vse to je del
ekonomike prostorskega načrtovanja.
Ekonomika v procesu prostorskega načrtovanja je analitična
metoda, ki je uporabna za zasnovo in oblikovanje razvojnih
scenarijev razvoja naselja.
Predlagano hipotezo bom preveril na primeru vasi Šetarova
z obravnavo naselja in predstavitvijo razvojnih scenarijev
v grafiki, ki presega veljavne zakonske okvire. Artikulacija
razvojnih teženj v obliki risbe zahteva od načrtovalca več
šetarova, naselje ob robu prostorskega razvoja
truda, večjo angažiranost pri pojasnjevanju določil in tudi
iskanje večje verodostojnosti med naročnikom in strankami v
postopku. Torej ne gre za nove tehnike, gre le za jasen premik
pri komuniciranju z javnostjo. Ves ta grafični ansambel se že
uporablja pri načrtovanju posameznih objektov za znanega
naročnika.
Predlagani način bi moral biti del zakonodaje, ki ureja
načrtovanje prostora in določa načine javne razgrnitve ter
organizacije t. i. krajevnih zborov ali posvetov. Poleg prednosti
ima predlagan način tudi svojo drugo plat, ko preveč prejudicira
prihodnost in se morda, kot taka niti ne bo izvedla. Prostor ni
neskončen, je dokončen. Izhajajoč iz prostora, ki ga natančno
opisuje naravoslovje, smo prešli na področje družbenih
dogodkov in pravne stroke. Arhitekt torej ni le načrtovalec, je
odvetnik prostora, ljudi in gospodarstva.
Načini dela
Za kvalitetnejše oblikovanje razvojnih scenarijev je potreben
čim širši oris o dejanskega stanja. Na osnovi podatkov se
izvajajo predstavitvene in analitične metode:
Oris in predstavitve naselja, kar pomeni da je naselje
predstavljeno s statističnimi podatki (zgodovinsko ozadje,
demografski podatki, površine, število objektov, razdelitev
objektov po namembnosti).
Grafična predstavitev naselja od celote do detajla (kartografski
podatki, infrastruktura, oblikovanje stavnih mas, arhitekturni
elementi).
Strnjene ugotovitve postopno prehajajo iz praktičnega
v teoretični okvir, kjer se izvaja medsebojna primerjava
obstoječih ugotovitev in vrednotenje kombinacij - predstavitev
problematike. Kot primer navajam projekte urejanja naselja
Dovje in urejanje vaškega trga [Dalla Valle, Zupančič, 2001]
ali Predloge za skladnejše oblikovanje počitniškega doma SŽ v
Kranjski Gori [UIRS, 1998]. V procesu analize hkrati že nastaja
model o razvoju prostora, ki ga primerjamo s sorodnimi primeri
iz teorije načrtovanja in oblikovanja prostora. Komparacija
modelov privede do pogojnih scenarijev razvoja, ki so potrebni
dodatnega vrednotenja in ocene dejavnikov. Na tej stopnji je
nujno potrebno sodelovanje z domačini in drugimi strokovnimi
službami (koncesionarji infrastrukture, varstvenimi službami
in zavodi, občinskimi službami). Ob zaključku te stopnje se
oblikujejo možni izvedljivi scenariji razvoja, ki jih oblikujemo
kot smernice razvoja in so vključene v strategijo prostorskega
razvoja. Do tu govorim o ekonomiki v procesu prostorskega
načrtovanja, od tu naprej je aktivno vključena še politika
odločanja in sprejemanja lokalne prostorske zakonodaje.
Obravnavano območje
V okviru obravnavanega območja se nahajajo naslednje
morfološke enote (od juga proti severu):
•	Zavrh - vas na grebenu gričevnatega območja,
•	reka Pesnica, kmetijske površine,
•	naselje Šetarova,
•	večje območje skupnih zemljišč v zasebni lasti - Gmajna,
•	prašičja farma - odmaknjena prostorska enota ob lokalni
cesti,
šetarova, naselje ob robu prostorskega razvoja
•	avtocesta MB - Lendava in
•	jezero Radehova - vodni zbiralnik na reki Globovnici.
Vas
Stanovanjski objekti so postavljeni prečno ali vzdolžno
glede na potek ceste, prevladujočega vzorca ni opaziti, drži
le, da objekti v drugačnih legah (odklon med objektom in
cesto) niso prisotni. Višinski gabariti naselja so usklajeni in
zajemajo pritličje ter mansardo (P+M). Podkletenih objektov
ni zaradi neugodnih razmer na obravnavanem območju - višina
podtalnice in dejanska poplavna ogroženost.
Na osnovi kartografskih podatkov in terenskega ogleda je
razvidno, da je v vasi 49 objektov: 20 stanovanjskih objektov in
29 gospodarskih objektov (hlevi s seniki, garaže, lope). V vasi
se ukvarjajo z govedorejo, prašičerejo in oddajanjem mleka.
Stanovanjski objekti so praviloma bližje cesti, v notranjosti
podolgovate parcele domačije so gospodarski objekti. Servisnih
oz. gospodarskih objektov je v okviru domačij več (dva do
trije). Glede na to, da je v vasi večje število govedi kot ljudi, so
hlevi s seniki večji oz. daljši kot stanovanjski objekti. Velikosti
gospodarskih objektov ne določa zgolj število živali, temveč še
prostori za shrambo krme (podstreha), prostori ali nadstreški
za hrambo delovnih strojev in orodja. Nekateri objekti se
zaključujejo s koruznjaki. Nizanje dodatnih prostorov hlevov
je linearno - vzdolžno s slemenom - kar botruje razmeroma
dolgim objektom do 25 m ali več. Širitev objektov v globino ni
smiselna, kajti zahteva večje konstrukcijske napore (debeline
zidov, večje dimenzije lesenih konstrukcij). Podaljševanje
vzdolžno s slemenom je ekonomično, prečni razpon strešne
konstrukcije se ohranja oz. je obvladljiv s poznanimi tesarskimi
spoji. Samorastniško naselje nudi še nekaj parcel, ki bi jih lahko
namenili pozidavi in zgostitvi naselja. Predlagana zgostitev
nima večjega vpliva na delovanje naselja, niti ne posega v
veduto naselja, hkrati pa le zapolni vmesne neizkoriščene
prostore naselja.
V vasi je pet aktivnih kmečkih gospodarstev. Pogovor z
domačini je pokazal, da se zanimanje za govedorejo zmanjšuje.
V nadaljnjih nekaj letih pričakujem upad govedoreje na eno samo
kmetijo (podatek pridobljen na osnovi razgovorov z domačini).
Izginjanje dejavnosti živinoreje ima lahko negativne posledice
na prihodnji razvoj naselja in medsebojne odnose med vaščani.
Dnevna ali tedenska migracija v druga mesta, mladi tedensko
migrirajo v mesta študija ali poklicne šole, zaposleni dnevno
migrirajo v okoliška mesta (Lenart, Maribor, Lendava). Starejši
oz. upokojenci ali kmetje ostajajo doma, mnogi zaradi starosti
ali bolezni ne morejo opravljati dejavnosti. Pobude o razvoju
vasi so skromne. V okviru terenskega dela se je izkazalo, da je
med domačini največja ovira - slaba medsebojna komunikacija.
Največ izmenjave idej in razmišljanj o razvoju smo zasledili
med aktivnimi kmeti v vasi - mlekarji. Ti se dnevno srečujejo
ob skupni paši govedi na gmajni in ob jutranji predaji mleka.
Izvajanje skupne paše ne pomeni aktivne paše, temveč je to
jutranji sprevod živali na območje gmajne in večerno vračanje
živali v hleve. Jasno je bila izražena želja po strnitvi potreb
domačinov in boljšem oblikovanju vaškega prostora s posluhom
za razvoj, ki bo omogočal preživetje vasi.
AR 2008/2
Gmajna
Vas ima na svojem vzhodnem delu območje skupne zemlje,
ki jo uporabljajo za pašo govedi. Gmajna je večje ravninsko
območje z dobrimi 37 hektari pašnih površin. Območje je vpeto
med dva melioracijska kanala in je v skupni lasti - zasebnikov.
Ureditev območja ni zgolj v zasebnem interesu, temveč je tudi
v javnem interesu, saj vpliva na razvoj kraja in obliko kulturne
krajine. Območje je neločljivo povezano z naseljem in je del
prostorske ekonomike v vernakularni arhitekturi, kar pomeni,
da drug brez drugega ne delujeta pravilno. Srenjska zemlja
je nastala na osnovi spoznanja, da je v ekstremnih pogojih in
nujnih potrebah sodelovanje nujno. Vernakularna ekonomika
je sodelovanje za preživetje s skrbjo za posameznika. Z vidika
teorije ekonomije je taka organizacija enaka delniški družbi z
združevanjem posameznih enot v nov sistem, ki je temeljiteje
in kompleksnejše organiziran. Višja stopnja organiziranosti
zahteva večjo kulturno angažiranost posameznika, ki zaradi
sodelovanja z drugimi pridobi več kot bi sam lahko dosegel.
V teh časih svobodne trgovine in prostega pretoka kapitala je
skupno lastništvo zemljišč na bazičnem nivoju vredno pohvale
(bazično razumem kot v prosti dogovorno organizirani obliki).
Na tem mestu šteje skupnost več kot posameznik in želja za
skupni boljši je intenzivneje prisotna. Skupina lastnikov je
sedaj povezana v formalno združenje Agrarna skupnost Gmajna
in tako lažje komunicira z upravnimi službami (davčni uradi,
kmetijska zbornica, MK RS, občinska uprava). Skupna skrb
zahteva dobro opredelitev načina delovanja in razumevanje
vrednot skupine lastnikov. Vrednote sprva niso zapisane na
papirju, so razumljene in sprejete med lastniki, vrednote
določajo način bivanja in razumevanja medsebojnih relacij.
Šele kasnejša formalno pravna ureditev skupnosti je zahtevala
pisno opredelitev in klasifikacijo dejavnosti. Tako je Gmajna
razumljena kot območje za pašo (šetarovske) govedi in občasno
tudi drugih živali (prašiči).
Območje je zaradi melioracije manj poplavno ogroženo. Ob
vodnih kanalih manjkajo pasovi nizkega grmičevja in manjša
drevesa. Sovpadanje kadrov pogleda, kjer ni zelenih prekinitev
med bližnjo in daljno strnjeno pozidavo, opazovalca navdaja
z občutkom, da je prostor nasičen z objekti. Vedute dajejo
občutek nasičenosti prostora z objekti, ki ga lahko omilimo z
vpeljavo zelenih pasov. Taki pasovi zelenja imajo več funkcij
in so tudi gospodarsko upravičeni. Ne gre le likovni krajinski
dodatek, temveč ima pomembno vlogo pri dojemanju prostora
in organiziranju dejavnosti. Temu v prid potrjuje tudi pogovor
z domačini Šetarove: z melioracijo so ciklus poplav Pesnice
umirili. Z izgubo zelenih pasov nizkega in srednjega rastja so
izgubili senco in dobili močnejši lokalni veter. Ob teh pasovih
so se zadrževale krave in s pridom izkoriščale senco.
Območje ne potrebuje večjih prostorskih ukrepov, smiselno
bi bilo izvesti ozelenitev ob melioracijskih kanalih in utrditev
servisnih poti po robu območja ter povečati število prestopnih
točk preko kanalov.
Farma
Območje farme zavzema dobra 2 hektara površine, na
območju farme je 10 večjih podolgovatih objektov z dvokapno
setarova, naselje ob robu prostorskega razvoja
Skica 1: Shema metode ekonomike.
Sketch 1: Scheme of methods of economics in spatial planning.
AR 2008/2
setarova, naselje ob robu prostorskega razvoja
streho. Objekti so medsebojno vzporedni in orientirani v smeri
S - J. Objekti so enoetažni brez kleti ali mansarde. Centralna
komunikacijska os napaja vse objekte. Zasnova območja
nakazuje širitev območja z novimi objekti v smeri proti vzhodu.
V primeru proste reje živali je možna širitev proti severu in delno
proti vzhodu. Farma se nahaja na blagi vzpetini med naseljem
Setarova in novo AC povezavo med Mariborom in Lendavo.
Zaradi vizualne izpostavljenosti objektov se v pogledu iz vasi
Setarova proti mestu Lenart dogaja "lepljenje kadrov" in s tem
povečuje vizualno degradiranost območja. Farma je oddaljena
170 m od trase AC in cca 370m od naselja (prve hiše).
Avtocesta in jezero Radehova
Avtocesta (v nadaljevanju AC) je bila dograjena v letu 2008,
trasa ceste poteka tesno ob jezeru Radehova. Taka izvedba AC
dokaj neugodno vpliva na rekreacijske poti in površine ob jezeru.
Krajani vasi Setarova so izpostavili, da so zaradi AC ostali brez
dostopa do jezera in objezerske sprehajalne poti. Poleg ostre
ločnice (AC trasa) med jezerom in drugimi površinami je AC
močno posega v veduto pogleda med mestom Lenart in drugimi
naselji južno od trase AC - predvsem Setarova in Zavrh.
Izguba dostopa do rekreacijskega prostora zaradi tranzitnih
poti ni sprejemljiva, ob snovanju razvoja območja je nujen
premislek o povrnitvi ali drugi alternativni rešitvi problematike.
Rekreacijske površine so nujne za kvalitetnejše bivanje.
Načeloma niso namenjene le eni skupini uporabnikov, temveč
lahko zadostijo tudi drugim potrebam (botanični vrtovi, igrišča,
tek, kolesarjenje). Ne nazadnje so tovrstne površine zanimive
tudi za živali - kar lahko označim da dodatno krepitev biotske
raznovrstnosti, ki ima smisel na območju intenzivnega
kmetijstva.
Skladnost naselja
Kaj ima vas Setarova, česar druge vasi nimajo? Ima svojo
posebnost - skupno zemljišče, ki ga upravljajo domačini. Prav
to skupno zemljišče in odročnost naselja sta vplivala na razvoj
javnega prostora naselja. Razvoj ni bil le prostorski, šlo je za
organizacijo pašnega režima, skupnega upravljanja s prostorom
in hkrati z razvojem medsebojnega komuniciranja med vaščani.
Prostorski razvoj ni bil načrten, vse se je bolj ali manj dogodilo
in izvajalo v skladu s potrebami. Vas v bistvu deluje kot pašna
skupnost, kjer velja strog urnik: jutranja paša, pozno popoldne
prihod s paše, delo z živino in zgodaj zjutraj oddaja mleka,
dnevnemu ciklu se pridružuje občasno skupno vzdrževanje
ograd in poti. Na osnovi tega urnika se je neformalno, bolj
zaradi potrebe, izoblikoval skupni prostor vasi. Izoblikovanje
skupnega javnega prostora ni dokončno, a ima uporabljani
prostor jasno antropološko vrednost. Formalno gre za razširitev
ceste nekje na sredini vasi. Ob pregledu tega prostora lahko
opredelim naslednje elemente:
pot - cesta,
odprt in pregleden prostor - razširitev ceste zaradi bližnjega
križišča,
funkcionalni objekt - garaža,
religiozni objekt - kapelica nasproti funkcionalnega objekta,
vertikala - namesto tradicionalnega zvonika ali vaške lipe je
to električni drog z gnezdom štorkelj,
centralna lokacija - približno enaka oddaljenost med skrajnimi
robovi vasi,
omejenost prostora - posamezni stanovanjski objekti ga
omejujejo in določajo.
Opazovalec trga sprva ne prepozna, šele ob pogovoru z
domačini se podoba skupnega prostora oriše v dokaj enotni
sliki naselja. Domačini pogrešajo še urbano opremo - klop,
smetnjak, javno razsvetljavo in morda izboljšan cestni profil
(odvodnjavanje, tlaki ...). Lokaciji manjkajo še javni objekti
- gostilna, trgovina in pokrit javni prostor, ki bi imel dvojno
funkcijo: hramba mleka na suhem, srečevanje ljudi ob drugih
dogodkih (praznovanja vaščanov, jubilejna srečanja, kulturno-
družabni dogodki). Območje je namenjeno srečevanju odraslih
oz. starejših.
Razvoj kraja
Potencial za nove dejavnosti je v prostorski ubranosti med
naseljem, gmajno, farmo in drugimi morfološkimi enotami.
Klasično kmetijstvo v vasi zamira, vaščani se starajo in mladi
odhajajo v mesto, kjer so pogoji za uspeh v sodobnem svetu
ugodnejši. Trend upadanja dejavnosti bo vplival tudi na nove
pogoje ali želje vaščanov. Ureditev Gmajne in farme v smislu
pravnih določil in načinov upravljanja lahko privede do različnih
rezultatov. V osnovi si nihče od udeležencev ne želi slabšati
kvalitete bivanja ali škodovati kraju oz. okoliškim prebivalcem,
Slika 1: Prikaz širšega območja vasi Setarova. Območje je zanimivo strukturi-
rano na morfološke enote, kjer zasledimo drobljenje celote na manjše
enote v smeri od zunaj proti navznoter.
Figure 1: Representation ofthe wider area ofthe village of Setarova. The area is structu-
red in an interesting way into morphological units, whereby the breakdown ofthe
whole into smaller units from outside inwards is pursued.
AR 2008/2
AR 2008/2
vendar odločitve o razvoju niso le enoznačne, saj jih spremljajo
še stranski učinki. Vsega ni mogoče predvideti, osvetlitev
nekaterih poti razvoja omogoča le boljšo pripravljenost na
dogodke, ki jim bodo podobni.
Pri zasnovi strategije razvoja velja slediti načelu zveznosti
in postopnosti (evolucija), ki zajema celovitejše preglede
konceptov razvoja in jih opredeljuje po principu scenarijev.
Predstavljeni sta dva možna načina razvoja območja Gmajne in
farme kot generatorja, ki bi vplivala tudi na razvoj naselja:
•	negativni možni način: kot postopno opuščanje kmetijskih
dejavnosti,
•	pozitivni možni način: živi muzej na prostem z načrtnim
ohranjanjem dosedanjega pašnega režima z uvedbo kulturnega
turizma.
Negativni scenarij: Opustitev dejavnosti
Ob opustitvi dejavnosti se ponuja osnovni scenarij - otopelost
družbe, brez strateške usmeritve na nivoju občine in z minimalno
angažiranostjo vseh vpletenih. Stanje skupnih zemljišč ostane
nespremenjeno. Dialog med krajani je prekinjen, glavni vzrok
je v nezmožnosti preseganja sosedskih nasprotovanj. Ob
posameznih pobudah aktivnih posameznikov se nasprotja
predstav o skupnih zemljiščih vedno bolj poglabljajo. Zaradi
splošnega nestrinjanja in pasivne vloge občinske uprave, ki nima
pripravljenih predlogov gospodarskih pobud, se z večletnim
prerekanjem zamegljuje vizija prostorskega razvoja.
Slika 2: Gmajna - gozd kot oblika rezervacije površin za bodoče generacije.
Povečana biotska raznovrstnost krajine ali gozdna steza za terenska
vozila - uničevanje okolja zaradi ekonomije.
Figure 2: Common - the forest as a form of reservation of areas for future gene-
rations. Enhanced biotic diversity or SUV's off-road area - economy as
environmental threat.
šetarova, naselje ob robu prostorskega razvoja
Na koncu prisilnega dialoga krajani pridejo do sklepa,
da območje s komasacijo razdelijo med lastnike oz. dediče
lastnikov. Zatika se pri delitvi zemljišč in iskanju dedičev, kar
še dodatno premika datum rešitve v prihodnost.
Zaradi nejasnih razmerij med lastniki in oviranjem upravljanja
z območjem se površine počasi zaraščajo z nižjim grmičevjem in
posameznimi drevesi. V obdobju nekaj let (10 do 15 let) Gmajna
postane gozd. Z vidika kulturne krajine pomeni zaraščanje polja
nazadovanje in pomik k naravni krajini, kjer prevladuje zakon
narave in samoorganizacije ekosistema. Zemljišče je tako za
nedoločen čas ohranjeno za bodoče generacije.
Scenarij nič ima dvojno vlogo, kratkoročno pomeni izgubo
znanja o ekonomiki skupnega prostora, izgubo kulturnih
vrednot, ki so veljale v vasi. Vas je začasno izgubila potencialno
površino, ki bi lahko pozitivno vplivala na prostorski razvoj
naselja. Ostali so le spomin med vaščani, zapisi etnologov
in posamezne fotografije o bogatem vaškem sodelovanju. Z
vidika načela o ohranjanju in krepitvi biotske raznovrstnosti
je nova pridobitev gozdne površine na ravninskem območju
dobrodošla. Gozd je ekosistem, ki izboljšuje razmerje med
intenzivno izrabo okoliških. V gozdu se zadržuje vlaga,
preprečuje erozijo in v sliki kraja je gozd dobra zelena tapeta,
ki zakriva pogled proti novi avtocesti.
Ekonomsko gledano je območje gozda prešlo iz aktivne
uporabe v pasivno uporabo površine, kar opredeljujem kot
rezervacijo sredstev (zemljišča), ki se tudi obrestuje (letni
Slika 3: Šetarova - Gmajna - farma - Lenart, ekomuzej kot način življenja. Vas
se ohranja, dnevni ciklusi predstav življenja na vasi. Kulturni turizem je
glavna dejavnost domačinov.
Figure 3: Šetarova - common - farm - Lenart, eco-museum as a way of life. The
village has been preserved, cyclic scenes of daily life in the village. Cul-
tural tourism is the residents' principal activity.
setarova, naselje ob robu prostorskega razvoja
prirastek lesa za namene kurjave). Posledično bi gozd postal
naravna banka, ki vaščanom omogoča zniževanje stroškov
ogrevanja.
Skrajni negativni odnos od površin gmajne se razvije z
uvajanjem novih turističnih produktov, kjer je naravno okolje
le nosilec spornih človeških dejavnosti: adrenalinski park s
plezanjem na drevesa in z gradnjo naravnih začasnih bivališč
ali pa park za preskuse terenskih vozil. S tem bi prosta
podjetniška logika območje močno degradirala z namenom
zabave in utemeljitvijo, da je to za kraj dobičkonosna dejavnost.
Podobno usodo doživlja gozd v bližini Tivolija v Ljubljani, kjer
podjetniška logika izigrava predpise in postopke inšpekcijskih
služb.
Scenarij opuščanja dejavnosti in zaraščanja območja gmajne
ima lahko trajne negativne posledice na razvoj celotnega
območja. Sprva pozitivni učinki zaraščanja večjega območja
v ravninskem delu se lahko ob kratkoročnih pobudah o
izkoriščanju območja diametralno spremenijo. Negativne
posledice niso le v ogroženosti okolja, temveč je razvoj naselja
v okviru sonaravne oblikovanja prostora nemogoč. Naselje s
takim scenarijem izgubi potencial razvoja in ne more zagotoviti
območja za ureditev javne infrastrukture, finančno podhranjena
gospodinjstva ne vidijo perspektive in vas se začenja prazniti.
usmeritev trga in pogledov
. v
- J I1 l^zhoanidöslops .
^ V'- s ^ ^
/—r	•••• v. - —
vsebine javnega program*^


razširitev območja
zahodni dostop
Slika 4: Prostor "pratrga". Prvi pogoj je izpolnjen - vaščani ga prepoznajo kot
njihov vaški prostor, kjer se lahko srečajo drug z drugim. Lokacija ima
skoraj vse elemente, ki jih lahko štejemo k lokaciji javnega skupnega
prostora. Manjkata ureditev površin in namestitev urbane opreme.
Figure 4: Space of the "proto-square". The first condition is fulfilled - the villagers
recognise it as a space of their own, where they can meet. The location
possesses almost all the elements which make up a public common spa-
ce. What is missing is the arrangement of the area and urban elements.
Živi muzej na prostem
Živi muzej na prostem se ob pregledu prostorskih in
zgodovinskih dejavnikov izraža kot izvedljiva variantna rešitev
za naselje. Osnovni predlog je tak, da bi naselje v celoti zaščitili
(vaščani bi imeli prost vstop in izstop) kot spomeniško območje.
Zavod za varstvo kulturne dediščine prepozna kvalitete naselja
in etnološko bogastvo kraja. Z aktivnim sodelovanjem z
občinsko upravo, domačini in lokalno turistično organizacijo
kraj kandidira za domača in EU sredstva za razvoj podeželja.
Izvedejo se dodatni arhitekturni konservatorski projekti, ki bodo
zagotavljali verodostojno obnovo v okviru kulturno varstvenih
pogojev. Ob tem prostorskem udejstvovanju raznih služb
potrebuje vas dober poslovni načrt, ki zajema vizijo muzeja na
prostem kot šole za bodoče generacije.
V vasi, ki postane živi delujoči muzej na prostem, se dnevno
odvija cikel prireditev, kjer lahko obiskovalci vidijo načine
bivanja in dela v preteklosti. Muzejski kulturni aktivni turizem
predstavlja novo zagonsko moč za vaščane, ki prepoznajo
kvalitete kraja. Šetarova postane lenarški vrt izobraževanja,
kamor bodo zahajali vrtci, osnovne šole in poklicne kmetijske
šole. Prav te sočasne dejavnosti bodo lahko zagotavljale
stabilnost delovanja in zaposlitve, saj predlagane dejavnosti
nikakor niso monokulturne, temveč pokrivajo več področij.
Dejavnost gojenja zelišč se lahko opravlja tudi kot dejavnost
z delno zaposlitvijo. Tako zasnovan projekt lahko zagotovi
osnovni finančni minimum mladim, ki tako ohranijo svoje
študijske obveznosti ali druge dejavnosti.
In kje je tu arhitektura? Praktično je porinjena v ozadje,
struktura razvoja ne temelji samo na pozidavi, ampak predvsem
na dobri usklajenosti dejavnosti. Arhitektura bo nastajala na
osnovi družbenih dogodkov in potreb - zgostitev naselja z
novogradnjami, ureditev cestnega inventarja, preureditev
obstoječih gospodarskih objektov v skladišča pridelkov,
standardizacija procesov (ISO standardi, HCCAP), urejanje
robnih delov naselja, ureditev uvozov v naselje in k posameznim
domačijam. Ob vzpostaviti eko muzeja kot prostorskega režima
delovanja potrebuje vas primerno oblikovan vstop z parkiriščem
in objekti z javnim programom (gostinski del, nastanitev izven
roba zaščitenega območja).
Šetarova bi z vpeljavo koncepta odprtega muzejskega naselja
z nastanitvenimi možnostmi lahko postala javni prostor, kjer bi
se odvijale kmečke kulinarične delavnice, intenzivni tečaji o
načinu življenja ali izobraževanja o načinu preživetja po načelu
sonaravnega razvoja (kapnica, ravnanje s posevki, izbira gradiv
za gradnjo objektov, načrtovanje kmetovanja, sadno drevje). Z
vidika arhitekture bi lahko bili uvedeni tečaji gradnje z naravnimi
gradivi iz lokalnega okolja (kamen, les, glina, opeka, slama).
Nastanitvene kapacitete se nahajajo v mestu Lenart- tako se
mesto Lenart približa vasi Šetarova. Naselje ima še nekaj prostih
parcel, ki bi jih bilo smiselno zapolniti z novimi objekti, ki so
programsko in oblikovno usklajeni s sliko naselja.
Uvedba režima aktivnega upravljana s celotno vasjo, kjer
prebivalci dejansko živijo, bi zahtevala intenzivno angažiranost
vseh vaščanov, institucij in drugih strank v fazi razvoja. Vas
nikakor ne sme postati muzejska enklava z neživljenjskimi
pravnimi in administrativnimi pogoji. Ob tem gmajna ostane
AR 2008/2
AR 2008/2
taka kot je in je del zgodbe o Šetarovi. Bistveni nosilci snovanja,
uresničitve in upravljanja ekomuzejev so lokalne skupnosti
in lokalno prebivalstvo. Prav aktivno vključevanje lokalnega
prebivalstva v delovanje ekomuzejev je bistvenega pomena za
uresničevanje njihovega poslanstva [Sketelj, 2008:6]. Identiteta
kraja, kulture Slovenskih goric bi bila s tem institucionalizirana
in formalizirana. Tu ne gre le za vloge dolžnosti do uprave,
temveč tudi za jasno opredeljene finančne tokove ob potrebnih
obnovah, posodobitvah ali vpeljavah novih dodatnih
podjetniških pobud. Delovanje živega muzeja zagotavlja tudi
dobro opredeljena vloga med javnim in zasebnim kapitalom - z
uvedbo podjetniške obrtne zbornice v okviru muzeja. Zbornica
ima vlogo povezovalne organizacije in deluje v okviru kodeksa
delovanja na osnovi vizije razvoja območja.
Vas potrebuje tudi smiselno rešitev gospodinjskih in
kmetijskih odplak. Oddaljenost od drugih naselij onemogoča
racionalno izvedbo kanalizacijskega sistema. Smiselna rešitev
je v izdelavi rastlinske čistilne naprave na območju Gmajne. Za
celotno naselje pomeni taka zasnova prečiščevanja odpadnih
vod najcenejšo rešitev, hkrati pa ponuja zasnovo biotopa, kjer
so avtohtone rastline. RČN vpliva na večje biotsko bogastvo,
mikroklimo in povečuje ekonomsko vrednost naselja [povzeto
po Griessler Bulc, Vrhovšek, 2007:17].
Pri tem predlogu razvoja naselja moram poudariti, da
je največjega pomena jasno opredeljena vizija naselja s
sodelovanjem z mestom Lenart in jasno orisana vloga
domačinov (prebivalcev) v vasi. Ekološka pridelava še ni
zagotovilo uspešnosti, je pa dober začetek. Usmerjena ekološka
pridelava ali vzgajanje avtohtonih sadnih vrst ali zelišč ima
ugodne možnosti razvoja. Z vidika ohranitve kulturne krajine
šetarova, naselje ob robu prostorskega razvoja
je predlog sprejemljiv, kajti predlog ne posega v robne dele
območja in jih ohranja oz. revitalizira z uvajanjem zelenih
pasov. Z vpeljavo ekstenzivnega kmetijstva obstaja dobra
možnost povratka mladih ljudi nazaj domov. Trg ekoloških
produktov še ni zadostno razvit, predvsem ima težave pri
prepoznavnosti med obilico konkurenčnih znamk iz tujine.
Občina Lenart trenutno še nima izrazite strateške usmeritve, na
kateri bi gradila samopodobo. Razmislek o usmeritvi občine k
sadjarstvu in vinogradništvu, ki ju dopolnjuje vzgajanje zelišč,
sloni na obstoječih dejavnostih. Zelišča, vzgojena brez uporabe
pesticidov, se lahko uporabljajo za potrebe farmacevtskih družb
ali za potrebe proizvodnje čajev, za domačo uporabo in uporabo
za pripravo zdravih obokov v vrtcih in šolah.
Ekološka pridelava zahteva večje finančne vložke za zagon
dejavnosti kot intenzivna pridelava, predvsem na račun
osveščanja domačinov in izobraževanja celotne skupnosti.
Potreben je napor pri javnih razpisih in kandidaturah za sredstva
v okviru Lokalnih akcijskih skupin (LAS). Zanesljivost in
uspešnost dejavnosti je močno odvisna od klimatskih pogojev
do pravno formalnih okvirov organiziranja posameznikov v
sklopu dejavnosti. Intenzivna pridelava predvideva začetni
večji vložek, ki ima malodane zagotovljen uspeh - le slediti
je treba navodilom proizvajalcev strojne opreme. Intenzivna
pridelava je torej sistematizirana in se hitreje industrijsko
odzove potrebam trga. Ekstenzivna proizvodnja v kmetijstvu ni
samoumevno zapisana uspehu, zato potrebuje osveščene kadre,
ki ob spremembah lahko učinkoviteje ukrepajo. Ekstenzivnost
ima prednost pred intenzivno dejavnostjo v tem, da ima manjše
režijske stroške, delo je fizično bolj zahtevno in se izvaja brez
uporabe kemije.
Slika 5: Drevo kot mladinski center za spoznavanje lastne identitete, mesto Figure 5: A tree as a youth centre for self-recognition, a place for spotting the
opazovanja sveta. Dvig nad horizontalo življenja.	world. Elevation above the horizontal of life.
šetarova, naselje ob robu prostorskega razvoja
Šetarova nudi dober poligon za izvedbo projekta pridelave
zelišč v svoji neposredni bližini - na lastnih vrtovih v zunanjem
pasu naselja. Vrtovi ob naselju se pahljačasto razprostirajo
in dopolnjujejo sliko naselja vtkanega v krajino. Avtohtone
rastlinske vrste se s takim pristopom lahko ohranijo za naslednje
rodove, poleg tega ima ta scenarij tudi sočasne stranske vplive.
Eden opaznejših je oživljanje lokalne kulinarike v obliki iskanja
in objavljanja lokalnih receptov, pojav gostinske dejavnosti v
naselju - kar dodatno vpliva na razvoj naselja in pojav novih
delovnih mest. Analogijo med predlaganim projektom lahko
najdem pri opisu pridelave ekoloških živil v okolici mesta
Budoia v Italiji [Goetz, 2007: 102-109].
Farma v neposredni bližini muzeja ne more preživeti v
obstoječi obliki. Potrebuje nov program, ki bo dopolnjeval
dejavnosti v bližnjem naselju. Obstoječi objekti in bližnje
površine med objekti in novo AC traso se lahko preoblikujejo.
V tem primeru se izkoristi degradiranost prostora zaradi AC in
se v pasu med farmo in AC traso omogoči prosta reja živali.
Taka reja je prijaznejša do živali in do okolja. S prehodom na
prosto rejo živali se zmanjša potreba po objetih, ki so v okviru
farme - le ti se lahko uporabijo za vzgajanje gomoljnic, sadik
in druge vegetacije. Proste površine klinaste parcele med traso
AC in poljsko potjo je možno uporabiti za zasnovo zelenjavnih
vrtov ali drevesnice. Kombinacija teh dveh dejavnosti izkorišča
danosti okolja - degradiranost prostora zaradi trase AC in
bližina pretočnega jezera Radehova. Jezero ima primarno
obrambno vlogo (zbiralnik vode ob višjem vodostaju reke
Globovnice), v kontroliranem režimu bi bil lahko določen delež
vode uporabljan za zalivanje drevesnice in gojenih povrtnin na
območju farme.
Tako predlagana zasnova ni prostorsko ozko odmerjena,
temveč presega okvir -ozeleni se trasa AC. Z zelenim pasom
na južni in severni strani AC se uredi veduta vas-mesto. Poleg
vizualnega izboljšanja okolja predstavlja pas ugodno tamponsko
cono, ki zadržuje prašne delce s cestišča, ovira prehod hrupa in
nudi novo okolje za nastanitev drobnih živali. Renaturalizacija
obcestnega pasu postane del rekreacijskih poti med vasjo,
vrtovi in polji. S celostnim preoblikovanjem celotno območje
vključno z mestom Lenart, pridobi na kvaliteti.
Z vidika zaposlovanja je predlagani razvojni scenarij ugoden,
vrtnarija s farmo in muzej bi ponudila nekaj novih delovnih
mest. Zahtevnost dela je različna. Poklicno znanje zaposlenih
zajema od tehničnih do družboslovnih znanj.
Predlagani scenarij je zahteven in obširen projekt, kjer
bi moralo sodelovati večje število upravnih služb, združenj
in drugih strokovnjakov in kar je najpomembneje - lokalni
prebivalci - ki bi se na tej poti razvoja našli. Prostorski
ansambel morfoloških enot je s tem razvojem uigran, celovit in
tudi gospodarsko stabilnejši in manj odvisen od drugih regij.
Zaključek
K razmisleku o Šetarovi so me napeljali otroci in mladi iz
vasi, ki so si izven roba vasi izbrali drevo kot njihov družbeni
center. Njihov odnos do lokacije in hiša na drevesu so bili povod
mojih misli in vprašanj - zakaj bežijo ven iz vasi in kaj vidijo
dol z drevesa.
AR 2008/2
Šetarova je primer, kjer se je vpetost naselja v krajinsko sliko
ohranila. Simbioza človeka in narave je vredna pohvale in
opisani razvojni scenariji lahko pripomorejo k jasnejši predstavi,
kaj se z naseljem lahko dogodi. Namen ni samo v predstaviti
scenarijev, temveč v orisu rezultatov, ki izhajajo tudi na osnovi
podatkov pridobljenih v okviru arhitekturne delavnice. Celotni
proces označujem kot ekonomiko prostorskega načrtovanja
na lokalnem nivoju, kjer se k strogim formalnim postopkom
sprejemanja prostorskih dokumentov vključi še neformalna
komunikacija v okviru arhitekturne in urbanistične delavnice.
V urbanizmu in arhitekturi se variantne rešitve in podvariantne
rešitve izdelujejo kot odkrivanje dejanske problematike zaradi
slabo zastavljene projektne naloge. Drugi razlog je v tem, da se z
izdelavo drugih vzporednih ali tudi nasprotnih rešitev povečuje
verodostojnost predlaganih ukrepov in rešitev. Nedvomno bi
bilo manj prostorskih sporov, če bi bili predlagane strategije in
prostorski ukrepi čim bolj razumljivi in nazorni (fotomontaže,
prostorske skice, makete). Korak naprej je institut mestnega ali
občinskega arhitekta kot verodostojnega strokovnjaka, ki lahko
tovrstne dogodke in rezultate tekoče vključuje v proces izvajanja
lokalnih prostorskih aktov.
Ekonomika v prostorskem načrtovanju je potrebna in nujna
z vpeljavo arhitekturnih delavnic, ki s svojo mediatorsko
vlogo lahko presegajo formalne okvirje zakonsko določenega
sodelovanja javnosti pri sprejemanju lokalne prostorske
zakonodaje.
Skupna misel scenarijev je v tem, da so vsi možni in prav
vsak od scenarijev je lahko izigran ali pa zelo dobro izveden
in tudi izboljšan. Nedvomno je želja razvoja okolja v tem, da
preživi kultura, vedenje o življenju in omogoča nove dopolnitve
družbene aktivnosti (izobraževanje, turizem, podjetništvo).
Problematika in projekcija razvoja naselja je obsežna in
presega okvirje samo enega sestavka. Namen članka je v
predstavitvi procesov pri opredeljevanju razvoja, rezultati pa
potrebujejo obširnejšo obdelavo, ki bo obravnavala namen
in vlogo arhitekturne delavnice pri oblikovanju kvalitetnega
bivalnega okolja. Arhitekti torej nismo le ljudje, ki imamo navado
ustvarjati popolnoma nore in idealistične utopije [Chistopher
A., 1968]. Opisano pomeni, da je delo načrtovalca arhitekta kot
povezovalca pri zasnovi strategije razvoja zahtevno in nujno.
AR 2008/2	šetarova, naselje ob robu prostorskega razvoja
Viri in literatura
Alexander, C.H., (1968): Major Changes in Environmental Form
Required by Social and Psychological Demands. Vir naveden v
:Schmeidler, K. et al (2008): Arena urbanističnega znanja. UI, Let
19, l 2008, št 1, str.: 61-65.
Brojan, L. (ur.) (2008): Katalog razstave: Arhitekturna delavnica Lenart
2008. UL FA.
Čok, G., (2005): Preoblikovanje stanovanjskih objektov za potrebe
družinskega podjetništva. V: AR, Let. 7, št. 1: str.: 36-39.
Dalla Valle, S., Zupančič, D. (2001): Predlog skladnejšega oblikovanja
počitniškega doma slovenskih železnic v Kranjski gori. UIRS,
Ljubljana.
Dalla Valle, S., Zupančič, D. (1998): Dovje, ureditev trga. URBI d.o.o.,
Ljubljana.
Griessler, B. T., Vrhovšek, D., (2007): Rastlinske čistilne naprave
za čiščenje odpadnih voda. V: Letna konferenca katedre za
biotehnologijo UL, Pomen biotehnologije in mikrobiologije za
prihodnost voda. 18.-19.1.2007.
Goetz, A (ur.) (2007): Mi, Alpe! : Ljudje ustvarjamo prihodnost: 3.
Poročilo o Alpah. CIPRA. Buča, Ljubljana.
Juvanec, B., (1998): Arhitektura pri Lenartu. Jasama. Lenart.
Juvanec, B. (ur.) (1993): Kaj lahko danes naredimo z nepravo arhitekturo.
Zbornik 7. Mednarodnega bienalnega sejma gradbeništva in
gradbenih materialov. UL Sola za arhitekturo, Ljubljanski sejem
d.d., Ljubljana - Gornja Radgona.
Lah, L., (2002): Muzeji na prostem - večplastnost pomenov za ohranjanje
arhitekturne dediščine. V: AR, Let. 4,št. 1, str.: 64-65.
Sketelj, P., (2008): Smernice za izvajanje varovanja in zagotavljanja
dostopnosti do kulturne dediščine v muzejih na prostem. SEM,
Ljubljana.
Zupančič, D., (2003), Poplave in prostorsko načrtovanje. ECOVAST
seminar, Otočec Ministrstvo za kmetijstvo RS.
Zupančič, D., (2003): Življenjski ciklus v vernakularni arhitekturi.
Raziskovalna naloga, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo,
Ljubljana.
Zupančič, D., (2004): Logika vernakularne arhitekture nasproti novemu
grajenemu tkivu. Urbanistični Inštitut RS, Ljubljana. V: Urbani izziv,
Let 15, št 1, str.: 60-66.
Zupančič, D., (2005): Oblikovanje kvalitetnega bivalnega okolja z ozirom
na izrabo naravnih obnovljivih virov med vernakularno in sodobno
arhitekturo. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Fakulteta
za arhitekturo, Ljubljana.
Zupančič, D., (2008): Dispersed vernacular structures as landscape
development potential, Case of Alpine region in Slovenia. V:
PECSRL 23rd Session, Let: 46, str.: 162. Universidade Lusofona,
Portugal.
Dokumentacija arhitekturne delavnice Lenart 2008, UL FA, LAS, KS
Lenart. Delavnica je bila delno financirana s sredstvi EU. Mentorji:
prof. dr. Borut Juvanec, dr. Domen Zupančič, mlada raziskovalka
Larisa Capuder; sodelavke in sodelavci: Amela Spendl, Jošt Hren,
Jernej Gabrovec, Simon Kramer, Damjan Hidič, Dejan Kičin Stare,
Tina Vilfan, Matej Stare, Rok Božič, Peter Rupar, Živa Repovž, Jaro
Ješe, Matic Brdnik, Tadej Juranovič.
Uradni list RS 33, (2007): Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt).
Uradni list RS 110 (2008): Pravilnik o kriterijih za načrtovanje prostorskih
ureditev in posegov v prostor na najboljših kmetijskih zemljiščih
zunaj območij naselij.
dr Domen Zupančič
UL, Fakulteta za arhitekturo
domen.zupancic@fa.uni-lj.si
v
Beatriz Tomšič Čerkez, Evros Alexandrou_
PRIMERJAVA RAZLIČNIH PROSTOROV
TRADICIONALNE ARHITEKTURE
2oo8/2 JT
AR
UDK 72.031.4 : 624.012.1
COBISS 1.02 pregl. znanstveni članek
prejeto 01.11.2008
A COMPARISON OF DIFFERENT SPACES IN TRADITIONAL ARCHITECTURE
izvleček
V preteklosti so različne kulture determinirale arhitekturno in prostorsko podobo
pokrajine, ki je bila izraz zavesti in delovanja posameznika ter družbe. Šlo je
za prilagoditev pokrajini, klimatskim razmeram, vegetaciji, duhovni, estetski
in religiozni komponenti življenja, skupek tega je nato determiniral celotno
podobo vasi, mesta in posameznih stavb. Izrazita primera sta kamnita domača
arhitektura na Cipru in v Hercegovini. Kljub različnim lokacijam, kulturnim
značilnostim, celo religiozni tradiciji, se nekatere značilnosti stanovanjskega
prostora na podoben način pojavljajo v obeh primerih. Lahko omenimo
uporabo lokalnega materiala, kamna in lesa ter pojava atrija, iliako na Cipru in
avlija v Hercegovini kot ključni organizacijski element v razvitih tlorisih hiš.
Atrij je v obeh primerih komunikacijski prostor med stanovanjskim in delovnim
prostorom ter zunanjim svetom. Funkcionalnost notranjih prostorov temelji na
fleksibilnosti, saj se tekom dneva uporablja za različne namene ob minimalnih
spremembah z uporabo prenosne opreme. Primerjava navidezno različnih
primerov omogoča, da bi razumeli globok pomen tradicionalnih kulturnih
povezav in kontinuitete v današnjem svetu "globalizirane" arhitekturne
podobe.
abstract
Various cultures have determined the architectural and spatial image of a landscape,
which was an expression of individual and social awareness and activity. It was
all about adapting to the landscape, climatic conditions, vegetation, the spiritual,
aesthetic and religious components of life; and an aggregate of all this then
determined the whole image of a village, a town, and individual buildings. A
prominent case is the stone vernacular architecture of Cyprus and Herzegovina.
Despite different locations, cultural characteristics and even religious traditions,
some features of the residential space appear similar in both places. These include
the use of local materials, stone and timber, as well as the emergence of the atrium,
iliako in Cyprus and avlija in Herzegovina, as a key organisational element of the
ground plans of houses. In both cases, the atrium is a communicating room between
the residential and working area on one side and the outer world on the other. The
functionality of inner spaces derives from flexibility, as they are employed with
slight changes for different purposes during the course of the day through the use of
mobile furniture. A comparison of two seemingly different examples enables us to
understand the profound significance of traditional cultural links and continuity in
today's world of "globalised" architectural images.
ključne besede:
kamnita domača arhitektura na Cipru, kamnita domača arhitektura v
Hercegovini, stanovanjski prostor, atrij, iliako, avlija, tradicionalna mediteranska
arhitektura
key words:
stone vernacular architecture in Cyprus, stone vernacular architecture in
Herzegovina, residential space, atrium, iliako, avlija, traditional Mediterranean
architecture
Uvod
V tradicionalnem naselju je povezava človeka in bivalnega
prostora popolnoma drugačna od današnjega človekovega odnosa
do bivalnega prostora. Eden od razlogov, da se meščan danes
ne more približati takim tradicionalnim odnosom, je njegova
odtujenost od gradnje hiše. V tradicionalnih naselijih povezava
med človekom in gradnjo izhaja iz vsakodnevnega življenja. Vse
življenje je preprosto povezano z zemljo, naravo in naravnim
gradivom. Gradnja hiše je največji dogodek v življenju družine,
ki jo napolni s svojim imetjem. Takšen način življenja, kjer so
družbenoekonomske razlike majhne, potrebe ljudi pa skromne,
omogoča tesno povezavo ljudi z zemljo in s skromno "lupino"
hiše. To so bivališča, grajena znotraj skupnosti, kot potreba
njenega življenja in kot njeno neposredno izražanje.
Arhitekt v vsakem primeruustvarja svet, ki "naravno" dopolnjuj e
človeka. Prek tega arhitektura uči, da ima vsakodnevno življenje
pomen, ki transcendira določeno konkretno situacijo in je del
zgodovinske ter kulturne kontinuitete. V nekaterih primerih,
kot sta kamnita domača arhitektura na Cipru in v Hercegovini,
so podobnosti oz. razlike izredno zanimive. Kljub različnim
lokacijam, kulturnim značilnostim, celo religiozni tradiciji,
se nekatere značilnosti stanovanjskega prostora pojavljajo
na podoben način v obeh primerih. Lahko omenimo uporabo
lokalnega materiala, kamna in lesa ter pojava atrija, iliako na
Cipru in avlija v Hercegovini, kot ključnih organizacijskih
Slika 1: Pogledi na ciprske vasi.
Figure 1: A view of Cypriot villages.
AR 2008/2
elementov v razvitih tlorisih hiš. V članku bova poskusila
predstaviti oba primera, da bi lahko na koncu reflektirali o
pomenu arhitekturne tradicije in podobe arhitekture v današnjem
"globaliziranem" svetu.
Tipologija "mediteranske" domače arhitekture
V preteklosti so različne kulture determinirale arhitekturno
in prostorsko podobo pokrajine, ki je bila izraz zavesti in
delovanja posameznika ter družbe. Ni šlo le za prilagoditev
pokrajini, klimatskim razmeram in vegetaciji, ampak tudi
duhovni, estetski in religiozni komponenti, skupek tega je nato
determiniral celotno podobo mesta in posameznih stavb.
Zasnova t. i. mediteranske hiše se je formirala skozi več stoletij,
vsem hišam (v interieru in eksterieru) pa je skupen material,
iz katerega so narejene. Kamen, les, zemlja (glina oz. opeka)
in voda. Uporaba teh gradbenih materialov, ki jih najdemo v
lokalnem okolju, daje podobo mediteranske arhitekture.
Kamen se je relativno zgodaj popolnoma uveljavil in prevladal
v vseh vejah stavbarstva, od zidave najpreprostejših hišk, ki so
služile za pastirska zatočišča, do najzahtevnejših zidav javnih
objektov. Fasade mnogih mediteranskih hiš na podeželju
so zgrajene iz grobega kamna, ki je razmeroma majhnih,
nepravilnih oblik, tekstura pa je groba. Se tako skromne hiše
imajo kamnite okvirje nad okni in vrati, ki so uporabljeni za
poudarek, narejeni so iz fino obdelanega apnenca.
Les je tisti element, ki s svojo organsko zasnovo povezuje
arhitekturo in opremo mediteranske hiše z okoliško pokrajino.
Iz lesa je narejen stropni opaž z gredami. V nekaterih primerih
je strop bogato dekorativno obdelan (gre za vdrte kvadratne,
primerjava različnih prostorov tradicionalne arhitekture
okrogle forme, ki so še rezbarjene ali barvane). Lesena tla so
v interieru mediteranske hiše značilna predvsem za zgornje
nadstropje, pritličje je velikokrat kamnito.
Skupna vsem hišam je tudi osnovna sestava tlorisa: prostor se
artikulira okrog oz. ob praznini, ki jo predstavlja dvorišče oz.
atrij. Dvorišče je komunikacijski prostor med stanovanjskim in
delovnim prostorom ter zunanjim svetom. Praviloma je tlakovan
s kamni. To je bistvena razlika, ki loči to hišo od "evropske
hiše", ki je eno samo zaprto in prekrito telo [Grabrijan, D.,
1985].
Primer domače ciprske arhitekture
Ciper ima zelo raznoliko arhitekturo, ki je nastala skozi njegovo
zelo dolgo in pestro zgodovino. Najdene bivalne konstrukcije
segajo v kameno dobo (neolitsko naselje Khirokitija). Otok so
zaradi njegovega položaja - središče treh celin - večkrat zasedli
različni okupatorji, ki so na Ciper prinesli svojo kulturo. Ob tem
so pustili svoj pečat tudi na ciprski arhitekturi.
Glavni material v tradicionalni ciprski arhitekturi je kamen.
Velike količine kamna ležijo na hribovitih območjih. Kamen -
apnenec uporabljajo neobdelan za zidove, grobo obdelanega pa
za vogalne zidove hiš. Zunanji objekti in stebri so iz samega
grobo obdelanega kamna. Ker najdemo v okolici, kjer so apnenci,
tudi ilovnato zemljo, so ljudje izdelovali opeke. Uporabili so jih
kot dopolnilni material za kupole, oboke ipd. Na najbolj revnih
območjih so za zidove uporabljali kamne brez veznega materiala.
Notranja stran stene je bila pokrita le z ometom. V teh primerih
opazimo, s kolikšno umetnostjo in natančnostjo je zidar spojil
kamne, da spoji v zidu ne prepuščajo vode in zraka.
Slika 2: Zunanjost kamnitih arhitekturnih objektov (vir: Stefanou Sinou, Pregled
tradicionalne arhitekture na Cipru, Anadromi sti laiki arhitektonik tis
Cyprou, Atene, 1976, 98, 104).
Figure 2: Exterior of stone architectural structures (source: Stefanou Sinou, A re-
view of traditional architecture in Cyprus, Anadromi sti laiki arhitekto-
nik tis Cyprou, Athens, 1976, 98, 104).
Slika 3: Interier hiše (vir: Stefanou Sinou, Pregled tradicionalne arhitekture
na Cipru, Anadromi sti laiki arhitektonik tis Cyprou, Atene, 1976,
167).
Figure 3: Interior of a house (source: Stefanou Sinou, A review of traditional ar-
chitecture in Cyprus, Anadromi sti laiki arhitektonik tis Cyprou, Athens,
1976, 167).
primerjava različnih prostorov tradicionalne arhitekture
Na ostalih predelih so ti spoji polnjeni z malto, ki služi za vezni
material. Na nekaterih območjih zunanja stran zidu ostaja brez
ometa, da se vidi naravni kamen. Zidovi z vidnimi kamni dajejo
občutek, kot da je zid enotna masa in je vanjo nekdo izklesal
obrise kamnov. Površina teh kamnov predstavlja usklajeno
fantazijo, ki oživi z igro svetlobe in sence. Če so zunanji zidovi
grobo ometani, sonce ustvarja plastično in gibljivo površino,
tako da ni potrebna dodatna dekoracija.
Glinenih konstrukcij zidov je precej manj kot kamnitih. Te
konstrukcije so značilne za severozahodni svet Mesaorie. Ta
gradnja je povezana z morfološkimi razmerami in bogatimi
nahajališči gline. Tako imenovane glinaste hiše so narejene iz
glinastih plošč, ki so posušene na soncu. Glini je primešana tudi
slama. Skoraj vse glinaste hiše imajo ravno streho iz trsja, na
katerega je naložena glina.
Lesene konstrukcije najdemo v vaseh v hribih, pa tudi po
nižinah. Les - največkrat je to les cipres - se uporablja zlasti za
strehe za iliako (sončni prostor), za pod, vrata in okna.
Makrinari (pomeni dolgo, ozko hišo) je zelo ozek, zato strop
sestavljajo tramovi, ki so zelo blizu drug drugega. Imenujejo se
voliža (latinsko: volo = leteti). Tramovi so iz cipresinega lesa, ki
ga je na otoku veliko. Horizontalno je naložen trs, nanj mavec
in še debela plast gline, mešane z rezano slamo. Makrinari je
glavna enota v tipologiji bivalne ciprske arhitekture.
Ko začnemo analizirati ciprske hiše, najprej lahko opazimo
povezavo med konstrukcijo in funkcijo hiše. Pri najbolj
enostavnih hišah konstrukcija ne igra nobene posebne vloge.
Skromne potrebe družine mojstra ne silijo k iskanju zapletenega
tlorisa. Načrtovanja hiše ni bilo treba začeti s funkcijo notranjih
prostorov. Najbolj pomembno je bilo narediti enostavno lupino,
znotraj katere bi družina razporedila prostor po potrebi.
Prvotni namen zaprtega prostora je, da zaščiti ljudi pred
Slika 4: Pogled z reke na kompleks Velagičevina.
Figure 4: A view from the river ofthe Velagičevina complex.
AR 2008/2
zunanjimi vplivi. Poleg tega obstaja tudi pokrit, s sprednje strani
odprt prostor pred hišo, ki je ljudem olajšal življenje na prostem.
Velik zaprt prostor za nastanitev ljudi in ureditev pokritega atrija
- iliakos, kjer so postavili tudi krušno peč, zadostujeta preprosti
družini za prvi korak. Takšna struktura stanovanjskega prostora
je osnova za nadaljnje oblike ciprskih hiš. V razvoju oblike hiše
lahko dobivajo še obok. Funkcionalno niso zelo različne od
drugih, le drugačen notranji in zunanji zaključek imajo. Navadno
imajo tloris razširjenega makrinarija s shemo v obliki črke U
ali L. Makrinari so pozneje razširili tako, da so v sredino stropa
postavili nosilni tram, ki je bil podprt z lesenimi stebri. Pozneje je
dihoro (dvoprostor) dobil še ločen prostor, sospito oz. sobo v hiši,
ki se je uporabljala kot shramba.
Primer domače kamnite arhitekture v Hercegovini
Deli orientalske hiše so večkrat čisto napačno pojmovani ...
"Tega nesporazuma bi ne bilo, če bi iskali zvezo med orientalsko
in rimsko ali grško hišo, ki izhajajo vse iz istega perzijskega
vzora," pravi D. Grabrijan [1985, 94]. Primer, ki ga predstavljava
v nadaljevanju, spada med kamnito domačo arhitekturo v
Hercegovini. Atrij oz. avlija je tudi v tem primeru ključni element
organizacije stanovanjskega prostora.
Hercegovina je območje, kjer je kamen tradicionalni gradbeni
material. Gre za območje kraškega terena, blage mediteranske
klime in hribovitega okolja. Izvrsten primer kamnite gradnje
je stanovanjski kompleks "Velagičevina" v mestu Blagaj,
jugovzhodno od Mostarja. Kompleks je bil v celoti zgrajen in
tlakovan s kamnom še pred letom 1776. Ločen od javnega,
zunanjega sveta z visokimi zidovi, se odpira na bujno naravno
okolje in reko Buno. Do kompleksa pridemo s severne strani
skozi ozke poti, ki se odvajajo od glavne ceste, ki iz čaršije vodi
do izvora reke in znamenite tekije na Buni.
Slika 5: Vhodna cesta v stanovanjski kompleks.
Figure 5: Entry road to a residential complex.
primerjava različnih prostorov tradicionalne arhitekture
Vpliv islamske kulture je viden v urbanistični organizaciji
mesta, v gradnji javnih, komunalnih in stanovanjskih objektov.
Tudi v dekorativni obdelavi prostorov in arhitekturnih elementov.
Ena od značilnosti je popolna enotnost stanovanjskega objekta
in narave, ki ga obkroža ter poseben novi odnos do zunanjega,
javnega prostora. Objekt se zapira pogledu tujcev zaradi
skrivanja zasebnega dela hiše in vzdrževanja higiene.
Stanovanjski kompleks Velagićevina s spremljajočimi objekti
avlije (dvorišča), londža (hiša za goste in počitek), ahar (hlev)
in mlin se nahajajo vzporedno ob obali reke Bune in oddaljeno
200 m od njenega izvora. Londža je zgrajena na delu otoka v
reki.
Kompleks je sestavljen iz treh zasebnih stanovanjskih enot, ki
so funkcionalno povezane med seboj in z drugimi pomožnimi
prostori, kot sta mlin in londža. Posebno zanimiva je zgradba
londže na rečnem otoku, ki je služila kot prostor za sestajanje in
počitek. Poleti je to zelo ugodno, saj pod njo teče reka.
Vsaka stanovanjska enota ima zaseben vhod in je sestavljena
iz treh delov: hiše, avlije (dvorišče) in vrta. Okrog avlije so
razporejeni mutvak (kuhinja), drvarnica, ćenifa (wc), ahar
(hlev), magaza (shramba), bošćaluk (prostor za počitek),
česma (studenec na vodno pipo ali črpalko za točenje vode)
in kapija (kompleks vhodnih vrat). Vsa dvorišča (avlije) so
medsebojno povezana in pokrita s kamni z dna reke. Ker je
kompleks Velagićevina zgrajen na terenu, ki pada proti reki,
so vsa dvorišča povezana s stopnicami v obliki "kaskade".
Ves kompleks je ograjen z dvometrskim zidom, ki deli hiše in
dvorišča od javnosti oziroma od drugih hiš.
Bašče (vrtovi) so nujni sestavni del stanovanjske kulture.
Značilna je ločitev prostorov za gospodinjstvo in bivanje.
Stanovanjski objekti so običajno organizirani v kvadratni
shemi: v središču je predsoba (hajat), okrog nje pa se nizajo
sobe. Namembnost stanovanjskega prostora je izrazito
fleksibilna. Sobe spreminjajo funkcijo tekom celotnega dneva:
prostor za delo, jedilnica, prostor za druženje, spalnica. Hajat je
osnovni prehodni prostor, ki - tako v pritličju kot v nadstropju
- povezuje ostale sobe. Odprt je na strani, ki ponuja pogled na
reko in v naravo ter ima leseno ograjo. Dispozicija prostorov je
v vseh primerih enaka v pritličju kot v nadstropju.
Čistoča je osnovni pogoj v "orientalni" hiši. Nemogoče
je stopiti v hišo brez postopkov čiščenja, ki se začne že pri
kapiji (vhodna vrata) in konča šele v hiši. Posamezna območja
tega čiščenja so jasno označena. Iz blatne ulice v tlakovano
avlijo, to je v prehodno območje iz zunanjega v notranji
svet. Stanovanjski prostori v hiši so prekriti s preprogami, na
prehodu iz avlije v hišo je lesen pod. Preden nekdo stopi v hišo,
sezuje čevlje in natakne copate. Čiščenje pa ne preneha niti v
sami hiši, če pomislimo, da je vsak halvat (soba) opremljen z
banjico. Da bi prišlo v hišo čim manj blata, je kapija čim dalj
od hiše in avlija med njima je tlakovana s kamni.
Oprema prostorov je prilagojena načinu uporabe prostorov.
Vgrajeno pohištvo sestavljajo predvsem sečija, trdno v sobo
vstavljena oblazinjena klop ob oknih ali ob steni in musandra,
v sobo vstavljena lesena pregrada, ki obsega omaro za
posteljnino, peč, banjico ter vhod v prostor.
V	Hercegovini se za gradnjo in kritine uporabljajo kamnite
plošče apnenca. Apnenec je težak in leži na strešni konstrukciji.
Nagib strehe je blag in zato se podstrešje redko uporablja.
V	nasprotju s kamnom, ki se vidi na fasadi, les povsod
ohranja naraven zgled in strukturo kot konstrukcijski element
in za dekorativne namene.
Konstrukcije objektov so relativno enostavne. Shema se
ponavlja brez razlik v vseh treh enotah: zidovi prvega nadstropja
se naslanjajo na zidove pritličja in ti na zidove kleti. Vsi so
Slika 6: Prostor za počitek oblikovan v živi skali.
Figure 6: A resting place formed from bedrock.
Slika 7: Narava in stanovanjski kompleks.
Figure 7: Nature and the river surrounding the residential complex.
AR 2008/2
primerjava različnih prostorov tradicionalne arhitekture
izdelani iz lomljenega apnenca, debeli so okrog 60 do 65 cm,
ometani in beljeni z apnom.
Notranji zidovi so tanjši (okrog 15 cm) in izdelani iz lesenega
skeleta - čatma. Konstrukcijo med nadstropji sestavljajo lesene
grede 12x12cm, ki nosijo leseni pod nadstropja, s spodnje strani
so podkovane z deskami. Višine notranjih prostorov je cca. 240
do 250 cm. Strešna konstrukcija je lesena, na vrhu so postavljene
kamnite plošče.
Sklepne misli
Poleg značilne uporabe kamna in lesa kot materialov gradnje
v obeh predstavljenih primerih, organizacije tlorisov kažejo
še nekaj primerljivih elementov. Sestavni deli prostora so po
funkcijah izredno podobni. Vloga atrija iliako v enem primeru,
avlija v drugem, ki v obeh predstavljenih primerihje ekscentričen,
v dobri meri določa način uporabe celotnega stanovanjskega
prostora. Pomemben je, ker stanovalcem omogoča delo in
življenje na prostem. Ustvarja blag prehod od javnega dela hiše
do zasebnega.
Z metodološkega stališča je predstavljena primerjava morda
drzna in v naslednjih korakih poglobljene analize bi najbrž
pokazala tudi nezdružljive razlike. Kljub temu meniva, da je
koristna, saj potrjuje, da je arhitektura živa in dinamična kot
človek, ki jo ustvarja. Nedvomno spreminja pomene v skladu
s spremembami vrednot v družbi oz. kulturi, v kateri se razvija.
Danes se v svetu arhitekture pojavljajo nove izkušnje: globoke
sence, posledica drugačne zasedbe prostora, izguba idej e o klasični
fasadi in jasnost ter "berljivost" načel, po katerih je bila stavba
zasnovana, zamenjajo zrcaljenje z "materialom - ogledalo",
ki preoblikuje pogoje notranjosti in zunanjosti arhitekturnega
prostora z referenco do človeškega telesa. Prostor brez meja in
skoraj brez "predvidljivosti" počasi zamenjuje tradicionalnega,
Slika 8: Pogled v avlijo.
Figure 8: View of avlija.
AR 2008/2
osredotočenega v človeškem telesu, arhitekturnega. Živimo v
času, ko se podoba našega okolja tudi močno spreminja, postaja
vse bolj globalizirana, v veliko primerih, žal, tudi z žrtvovanjem
pristnosti in posebnosti, ki naj bi jo organsko povezovala s
krajem, v katerem nastaja.
Že po naravi je arhitektura umetnost, ki je tesno povezana
s tradicijo prostora. Arhitektura je kolektivna umetnost. Je
mišljena za mesto, kolektivno prostorsko tvorbo in zato odbija
zgolj osebne rešitve, eksentričnost, muhavost in čezmerno
ekspertimentiranje. Ta drža postavlja vsako stvaritev v obvezno
objektivno soočenje s prejšnjimi generacijami graditeljev. Ker je
tendenca arhitekture gradnja za več generacij, se v njej razvijajo
posebna dialektika med različnimi nazori, časovne opredelitve,
posebnost arhitekta in mnogo drugih dejavnikov, ki spremljajo
nastanek vsakega novega objekta. Za tem stoji tudi kompleksna
sodba o odnosih med arhitekturo in zgodovino, o pojmovanju
bivanja, kolektivnih želja, o izkušnjah in domišljiji, pravi F.
Purini [1986, 155-157]. Izkušnje so temelj, na katerega preprost
graditelj postavlja dediščino. Arhitekt namreč ustvarja podobo
kulture in ji poskuša najti simbolno obliko. Ustvarja svet, ki
"naravno" dopolnjuje človeka. Prek sveta arhitektura uči, da
ima vsakodnevno življenje pomen, ki transcendira določeno
konkretno situacijo inje del zgodovinske ter kulturne kontinuitete.
V tem je tudi izredna moč "arhitekturne komunikacije", ki vsak
dan zavzema večji pomen v našem fizičnem okolju in na nas
celo bolj vpliva, kot si sami lahko predstavljamo. Zato se je tudi
zanimivo včasih vračati in drzno analizirati konkretne primere,
da bi razumeli globok pomen tradicionalnih kulturnih povezav
ter kontinuitete.
0 sK			F t-y _
i	■ k 1 N Hflfef ,	1	11^^^^
1	— - tihi	i	J J t
K			
Slika 9: Vhod iz zunajega prostora v avlijo.
Figure 9: Entrance from outside into avlija.
AR 2008/2	primerjava različnih prostorov tradicionalne arhitekture
Viri in literatura
Chueca y Goitia, F. (1980). Breve historia del urbanismo. Madrid,
Editorial Alianza.
Grabrijan, D. (1959). Kako je nastajal naša sodobna hiša. Ljubljana,
Mladinska knjiga.
Grabrijan, D. (1985). Bosensko orientalska arhitektura v Sarajevu s
posebnim ozirom na sodobno. Ljubljana, Partizanska knjiga.
Kü9ükerman, Onder (1996). Turkish House, In Search of Spatial
Identity. Istanbul, Türkiye Turing ve otomibil kurumu.
Preliminary Technical Assessment of the Architectural and
Archaeological Heritage in South East Europe - Historic Urban Area
Blagaj Bosnia And Herzegovina, Commission to Preserve National
Monuments, Sarajevo, 2006 (internetni vir: www.aneks8komisija.
com.ba, pregledano: 23. oktober 2007).
Puig, A. (1979). Sociologfa de las formas. Barcelona, Editorial Gustavo
Gili, S. A..
Purini, F. (1986). La arquitectura didäctica. Murcia, Consejeria de
cultura y education de la comunidad autonoma.
Rapoport, A. (1969). House Form and Culture. New York, Prentice Hall Inc.
Stefanou Sinou (1976). Pregled tradicionalne arhitekture na Cipru,
Anadromi sti laiki arhitektonik tis Cyprou, Atene.
Tuan, Yi-Fu (1977). Space and Place — The Perspective of Experience.
Minneapolis, University of Minnesota Press.
Ciprska turistična organizacija, Kyprianos organismos tourismou -
Tradicionalna arhitektura na podeželju, Paradosiaki arhitektoniki
tis Ypethrou. Lefkosia, 1987.
dr Beatriz Tomšič Čerkez
UL, Pedagoška fakulteta
beatriz.tomsic@pef.uni-lj.si
mag Evros Alexandrou
Frederick University of Cyprus
evros@logosnet.cy.net
v
Tadeja Zupančič, Spela Verovšek
2oo8/2 JT
AR
KATEGORIZACIJA PROMETNIH KAZALCEV
ZA KOMUNIKACIJO S SPLOŠNO JAVNOSTJO
CATEGORISATION OF TRAFFIC INDICATORS FOR COMMUNICATING
WITH THE GENERAL PUBLIC
UDK 711.7 : 659.4
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 06.10.2008
izvleček
Urejanje in oblikovanje prometne infrastrukture zavzema znaten in pomemben
del načrtovanja mesta: od dolgoročnih določnic ustroja mesta do hitreje
spremenljivih in prilagodljivih podrobnejših rešitev. To fizično povezovanje
prostora mesta se mora po načelu demokratičnosti odvijati transparentno,
z možnostjo sodelovanja vseh interesentov. Za odločanje o prometnih
prostorskih posegih in ukrepih je potrebno razumevanje vzročno-posledične
kompleksnosti prostora, potrebne so strokovne podlage, ki vsem udeležencem
omogočajo identifikacijo stanja v prometu in problemov, na podlagi česar se
odloča o nadaljnjem razvoju in ukrepih.
Ker splošna javnost v večini ni vešča branja in razumevanja golih strokovnih
podlag in podatkov, ki so pogosto podani v obliki najrazličnejših kazalcev,
se poraja vprašanje, na kakšen način zbrane in za odločanje pomembne
konceptne (abstraktne) podatke pretvoriti v obliko, ki je hitreje razumljiva
in bliže izkustveni ravni dojemanja relevantne javnosti. V tem prispevku se
ukvarjamo predvsem s primerno pripravo podatkovnega gradiva, ki na eni
strani omogoči identifikacijo stanja prometa, obelodani njegovo povezanost z
drugimi pojavi v prostoru in omogoča tudi vrednotenje stanja v mreži drugih
mest. Na drugi strani pa tovrstna priprava podatkov predstavlja podlago in
vsebino, ki se za razumevanje s strani splošne javnosti lahko predstavi tudi v
bolj izkustveni obliki.
ključne besede:
urbanizem, promet, prometni kazalci, komunikacija, participacija javnosti
Prometna interakcija je danes gonilo in bržkone tudi odraz
družbenega ter gospodarskega razvoja, vendar hkrati povzroča
širok spekter negativnih vplivov, ki so še posebej izraziti v mestih.
Onesnaženje zraka, hrup, zmanjšana dostopnost in mobilnost,
gneča in varnostni problemi so le del tega spektra. Poleg tega
motorizirani mestni promet precej prispeva h klimatskim
spremembam. Mestno prometno planiranje tako obsega
sprejemanje odločitev, ki močno vplivajo na celotno družbo.
Dejansko oblikuje okoljsko, gospodarsko, socialno in kulturno
prihodnost mest in ne zgolj prometne infrastrukture in storitev.
Podatki, s katerimi se srečujemo v orisih prometne situacije
mesta, so pogosto predstavljeni v obliki indikatorjev oziroma
kazalcev. Spričo kompleksnosti prometne problematike se pojavi
širok nabor kazalcev, ki so nekateri bolj, drugi manj neposredno
povezani s problematiko prometa v mestu in so pogosto že
predhodno uvrščeni v določene problemske ali tematske sklope
(npr. v družbeni, ekonomski, okoljski).
Da tovrstne 'gole' podatke lahko približamo splošni javnosti,
je smiselno razmisliti o možnostih približevanja izkustveni ravni
zaznavanja, kar je lahko vizualizacija le-teh. Za ta namen se je
potrebno sprva odločiti, kateri kazalci sploh so relevantni z vidika
prometa, opraviti smiseln nabor in kategorizacijo kazalcev, za
katere se nam zdi pomembno, da jih prikažemo ter tudi način, kako
podatke kazalcev ovrednotimo oziroma jih podamo v relativni
obliki (npr. primerjava v časovni vrsti, primerjava v prostorskem
abstract
Traffic planning and management is an important part of urban planning:
from long-term determinants of the city structure to more fast-changing and
adjustable detailed solutions. This physical connecting of the city space must
occur in a transparent manner and according to democratic principles that
allow for the participation of interested parties (planners, residents etc.). For
decision-making in spatial traffic interventions, understanding of the causal-
consequent complexity of space is necessary. Therefore, professional layouts
through which participants can identify the condition of traffic issues are
needed. The layouts would represent the basis for further development and
decision-making.
As the general public, for the most part, is not skilled at reading raw professional
layouts and data, which are often presented as different indicators, new
challenges emerge: in what manner should we transform and adopt important
abstract data to make it intelligible and closer to the experiential perception
level of the relevant general public.
This paper reviews indicators as a means for data conveying. Such indicators
can enable the identification of traffic conditions and explain its relation to
other spatial phenomena. Furthermore, indicators are tools for the comparative
assessment of different cities and also enable autocorrelation in a time series.
On the other hand, data converted into indicators could be the basis for more
experimental presentations for the general public.
key words:
urbanism, traffic, traffic indicators, communication, public participation
smislu - z drugim mestom, pretvorba enote v bolj predstavljivo
itd.).
V tem prispevku izhajamo iz predpostavke, da sodobne prakse
priprave prometnih strateških in izvedbenih dokumentov temeljijo
na analizi stanja, identifikaciji problemov ter izdvojitvi ciljev
[Plevnik, 2008], ki so podani z namensko določenimi ključnimi
podatki - kazalci. Slednji omogočajo v končni fazi v okviru stanja
in ciljev vrednotenje uspešnosti ukrepov. In če lahko upamo, da
je utečena praksa, da se snovanje določene politike (prometne,
arhitekturne, okoljske itd.) začne pri analizi stanja, ki je podana
s ključnimi kazalci elementov in pojavov, pomembnih s strani
obravnave, potem se mora tudi participacija javnosti začeti v tej
fazi.
Raziskovalna vprašanja
Prispevek se osredotoča na problematiko medsebojnega
razumevanja sporočil pri usklajevanju interesov v procesih
urbanističnega načrtovanja in oblikovanja mesta. V sledečih
poglavjih odgovarjamo na vprašanja:
Kaj so kazalci in kaj pomenijo? Kako so opredeljeni modeli
za poenostavitev prostorske stvarnosti in kaj predstavljajo? Kaj
pomenijo takšne poenostavitve z vidika sporočilnosti? S katerimi
problemi se soočamo pri obravnavi prometnih kazalcev? Kako
poiskati povezavo med abstraktnim kazalcem in konkretno
izkušnjo za večnivojsko sporočanje različnim javnostim?
AR 2008/2
Svet kazalcev in razsežnosti prostorskega razvoja
Slovar slovenskega knjižnegajezika opredeljuje "kazalec"kot:
kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa ali
številčni podatek, ki kaže stanje, določeno lastnost ali razvoj
kakega pojava in s tem na nekaj opozarja. V slovenščini
uporabljamo tudi sopomenki "kazalnik" in "indikator", bolj
problematična pa je vsebinska opredelitev kazalca, saj ga
posamezni avtorji zelo različno opredeljujejo.
Največkrat se v povezavi s kazalci omenja poenostavljeno
dojemanje sveta, kvantitativen prikaz različnih vsebin, nudenje
smiselnih in koristnih informacij kot osnove za procese
odločanja ter spremljanje udejanjanja politik, kakor tudi
jasnost, enostavnost in povezanost s cilji oziroma referenčnimi
vrednostmi [glej npr. Meadows, 1998; Koitka, Kreft, 2000;
Morse, 2004]. Radej [2004] opredeljuje indikator kot sintezno
izpovedno spremenljivko, pridobljeno iz dveh ali več podatkov.
Podatek je lastnost (pojava), ki se meri ali opazuje, pomen
izračunanega kazalca pa naj bi presegal sporočilnost, neposredno
povezano z vrednostjo podatka, je sintezen in razvit za poseben,
vnaprej določen namen. Pri tem se sicer težko strinjamo s
tem, da je vsak kazalec namensko opredeljen in strukturiran.
Nekateri kazalci so dejansko le absolutna števila (npr. število
prebivalstva) v podatkovnem nizu (npr. časovnem), namenski
pa postanejo takrat, ko jih vključimo v pojasnjevanje izbranega
raziskovanega vprašanja.
Rejec Brancelj in Povše, [2003] navajata, da so kazalci na
dogovorjeni način izbrani in predstavljeni podatki, s katerimi
želimo povezati obstoječe podatke s cilji določene politike.
Omogočajo ugotavljanje značilnosti glede na možni vpliv,
spremljanje stanja, delovanje pojava, ugotavljanje posledic,
spremljanje učinkovitosti ukrepov in olajšujejo primerjave med
državami oziroma drugimi zaključenimi prostorskimi enotami.
Omogočajo sintezo pogosto kompleksnih številčnih podatkov in
jih pretvarjajo v informacije, ki jih lahko sporočamo končnim
uporabnikom, največkrat javnosti in odločevalcem.
Če povzamemo: kazalci so lahko le enostavni statistični
podatki, ki so namensko vključeni v določen nabor, lahko so
sintezni in združujejo enega ali več podatkov, lahko služijo kot
merila pri primerjavi prostorskih enot (občin, mest, držav) ali
kot avtokorelacijska spremenljivka v časovnem nizu; na podlagi
kazalcev kot spremenljivk iščemo korelacije med njimi, kar
pomaga pri problemskem uvrščanju v določen nabor. Primerno
izbrani kazalci, ki temeljijo na dovolj dolgi podatkovni časovni
vrsti, lahko kažejo ključne trende, so v pomoč pri opisovanju
vzrokov in učinkov stanj ter sledenju in vrednotenju izvrševanja
politik.
Že v samem začetku pa se je potrebno zavedati osnovne
pomanjkljivosti uporabe kazalcev, ki izhaja iz dejstva, da so
vsi kazalci le delni odsev subjektivno zaznane resničnosti. Svet
namreč doživljamo preko določenih modelov, ki jih nosimo s
seboj in jih tvorijo predpostavke in domneve o tem, kako ta
svet deluje, kaj je pomembno in kaj naj bi merili [Vintar Mally,
2003]. Kaj s kazalci merimo, je močan odsev naših vrednot,
saj z njimi merimo tisto, kar se nam v danem trenutku zdi
pomembno. Sočasno pa kazalci zaradi zanimanja za namerjeno
povratno vplivajo tudi na naš vrednostni sistem [Meadows,
kategorizacija prometnih kazalcev za komunikacijo s splošno javnostjo
1998]. Kaj je pomembno pri razlagi in analizi določenega
geografskega prostora nam torej narekuje izbor podatkov.
Pri obravnavi kazalcev se le-te navadno združuje v sklope
oziroma nabore s pomočjo različnih modelov, ki v največji
meri zadostijo potrebam našega raziskovanja in hkrati skušajo
kazalce razvrstiti in organizirati znotraj posameznih vsebinskih
(tematskih) področij in podpodročij, sektorjev itd. Poleg
ekonomije, kjer so kazalci ena od utečenih metod merjenja
uspešnosti, so se kot orodje spremljanja stanja okolja zgodaj
pojavili tudi v evropskih dokumentih, povezanih z varstvom
okolja. Oblikovanje sistemov kazalcev je postala stalnica pri
vrednotenju in spremljanju sonaravnega razvoja, k čemur so se
z lastnimi nacionalnimi strategijami obvezale ne le posamezne
države, ampak tudi skupine držav, kot na primer države članice
Evropske unije s Strategijo trajnostnega razvoja [Indicators...,
2001].
Če je bila t.i. sonaravna paradigma z vsemi kazalci vred
sprva rezervirana predvsem za naravno okolje (okoljska raven)
oziroma za iskanje posledic in vplivov družbe na naravno
okolje, pa se je do danes razvila v koncept, ki se je vrinil na
vsa področja človekovega delovanja in od naravne krajine
prešel tudi na urbano okolje, kar nenazadnje kažejo tematske
usmeritve evropskih prioritetnih programov.
V tovrstnih dokumentih in številnih študijah [Hardi et al,
1997; Vintar Mally, 2003; Bossel 2001] se kazalce v prvi
hierarhični fazi pogosto razvršča glede na gospodarsko,
socialno in okoljsko razsežnost razvoja, t.i. hierarhični tematski
model pa naj bi odlikovala zlasti preglednost, razumljivost in
enostavna organiziranost tematik. Pri tem gospodarski kazalci
merijo pretežno razvoj ekonomskih dejavnosti, socialni kazalci
razmestitev in razvoj prebivalstva, kulturnih vrednot, navad
in dejavnosti; okoljski kazalci pa posledične vplive obojih na
okolje oziroma na stanje vrednot fizične naravne stvarnosti.
Trajnostni razvoj namreč ni enodimenzionalen koncept, zato
se ob njegovi obravnavi ponavadi izpostavljajo vsaj trije stebri
(okolje, družba in njeno gospodarstvo), pri čemer je glavna
poanta, da je za doseganje trajnostnega razvoja potrebno
usklajevati razvoj vseh treh stebrov, to pa pomeni tudi hkratno
"merjenje" razvoja vseh. S tem se pravzaprav približamo enemu
izmed osnovnih konceptov raziskovanja v geografiji, kjer se
na podlagi sistemske teorije [Vrišer, 1992], skuša vsak sistem
razčleniti na podsisteme, nize in elemente in ugotoviti, kako
deluje skupina med seboj povezanih in soodvisnih elementov in
kako njihovo spreminjanje vpliva na celoto, torej na sistem.
Tako kot se sistem prostorske stvarnosti in njegovo delovaje
skuša proučiti s pomočjo različnih modelov, ki naj bi bili
logična poenostavitev resničnosti, tako se tudi pri organizaciji,
grupiranju in kategorizacij posameznih kazalcev uporabljajo
različni modeli oziroma okviri presoje kazalcev in kombinacije
le-teh. V začetku so si najbolj široko veljavo pridobili tisti,
zasnovani na odnosih pritiski - stanj e - odzivi [Indicators,. .2001],
kasneje so jih dopolnjevali in razvijali v več različicah in so se
močno uveljavili zlasti na področju okoljskega in ekonomskega
poročanja. Nekateri okviri presoje so si pridobili mednarodno
veljavo: močno se je uveljavil zgoraj omenjeni model v
modificirani obliki - DPSIR ("driving forces, pressures, states,
kategorizacija prometnih kazalcev za komunikacijo s splošno javnostjo
impacts, responses"), ki se največkrat kombinira s tematskim,
čeravno razmerja med elementi in pojavi po njegovi uporabi,
resnici na ljubo, niso vedno bolj jasna kot prej.
Zaradi pomanjkljivosti razpoložljivega teoretičnega in
metodološkega znanja se uporabniki tematskega modela
pogosto razlikujejo v predpostavkah, katere razvojne vidike
naj bi posamezno temeljno razvojno področje (ekonomsko,
okoljsko ali socialno) pokrivalo, kako so ti vidiki medsebojno
povezani in na kakšen način ter s katerimi kazalci jih je
primerno kvantitativno vrednotiti. Pri tem se nekateri avtorji
skušajo pri ''predalčkanju'' prostorske stvarnosti bolj, drugi
manj, oddaljiti od zgoraj omenjenega koncepta - ekonomsko,
socialno, okoljsko - in na svoj način opredeliti in reorganizirati
sklope kazalcev.
Skratka, kategorije prostorske stvarnosti in modeli za
poenostavitev le-teh so opredeljeni raznoliko, včasih
kontradiktorno in nejasno [Vintar Mally, 2003], vendar je
kljub temu potrebno priznati, da si v sami osnovi pravzaprav
ne nasprotujejo, ampak v glavnem predstavljajo zgolj različne
poglede na odnose v proučevanem prostoru.
Predstavitve strokovnih analiz: poenostavitve in
sporočilnost
Omenjeno sistematično razvrščanje kazalcev in njihov pomen
za pojasnjevanje prostorske stvarnosti dobi svojo aplikativno
vrednost najpogosteje v okviru strokovnih analiz. Preučevanje
prostora in njegovih struktur kot fizične stvarnosti zahteva v
začetnih fazah raziskovanja analitični pristop, saj jasna slika
o sedanjem stanju, razmerah in prihodnjih težnjah pomaga pri
opredeljevanju vprašanj, ciljev in njihovih prioritet.
Černe [2005] ugotavlja, da morajo biti strokovne analize
podlaga procesu nastajanja politik, konceptov in strategij, ki
dajejo temeljne informacije prebivalcem, lastnikom zemljišč,
investitorjem in planerjem ter pomagajo pri izvajanju prostorskih
politik, strategij, planov, programov in projektov. Gre torej za
tisto najbolj temeljno fazo načrtovalskega in oblikovalskega
procesa, v kateri detektiramo, popisujemo in razlagamo
prostorsko stvarnost in identificiramo probleme. Pri tem se
pojavlja vprašanje, kako naj strokovna analiza postane podlaga
demokratičnemu procesu nastajanja strateških (načrtovalskih)
dokumentov, če njena oblika preferira razumevanje s strani
stroke.
TABELA GRAF PODOBA
KÄ^CEv)	jI
......J.............................. If......-v ;
SKLOP " \	.
KAZALCEV
REDUKCIJA INFORMACIJ	POVEČEVANJE PREDSTAVLJIVOSTI
Shema 1: Proces abstrakcije in rekonkretizadje.
Scheme 1: From abstract to concretization.
AR 2008/2
Stvari so lahko razmeroma enostavne, če imamo jasna
stališča, kaj so problemi, kakšen sta njihov značaj in pomen,
kakšne posledice pričakovati in nenazadnje tudi, kako ukrepati
[Černe, 2005]. V resnici pa različne javnosti pogosto nimajo
enoznačnih pogledov na to, kaj problem je in kako ga reševati.
Če je torej za ta namen potrebno oblikovati vizijo, cilje in
smernice, kamor naj bi naš razvoj težil, potem je nujna tudi
jasna slika o sedanjem stanju, in sicer na način, ki ga razume
tako laično kot strokovno oko.
Strokovne analize, ki se opravijo za namen ocene stanja in
iz česar sledi faza izdvojevanja željenih ciljev, so zasnovane
široko, z vpletanjem številnih vzročno-posledičnih povezav
med različnimi posredno povezanimi dejavnostmi in pojavi.
Skupek informacij, ki so ključne za vrednotenje stanja mora
zanesljivo najti pot do laične javnosti že v fazi snovanja. Težko
je namreč pričakovati tvorno vključevanje javnosti v vseh
naslednjih fazah planiranja, vključno s spremembami vedenja
javnosti, če niso predhodno podane informacije o ključnih
problemih. Raznovrstni podatki, izraženi s kazalci niso le
domena raziskovalnih študij, pač pa splošno uveljavljen vzorec
in način priprave gradiva državnih in občinskih strateških
aktov - od stanja do ciljev in implementacije. Zato je smiselno
razmišljati o tem, kako tovrstne podatke približati javnosti in
ozavestiti povezave med njimi.
Pri tem velja razmisliti o večnivojskem poročanju. Vsaka
poenostavitev namreč terja določeno izgubo informacij na
račun boljše predstavljivosti. Kljub vsemu lahko za osnovnim
nivojem (vzporedno), obstaja popolnejši seznam informacij,
za zahtevnejšo javnost oziroma za tisto, ki jo osnovne
podane informacije pritegnejo in motivirajo k nadaljnjemu
poizvedovanju.
Problem prometnih kazalcev
Pri zbiranju podatkov, ozko povezanih s prometom v
slovenskem prostoru, se nam kaj hitro lahko zatakne, še večje
težave se pojavijo, če želimo pridobiti podatke za manjše
prostorske enote. Ena od baz prometnih podatkov, ki temeljijo
na kazalcih, je podana kot tematski sklop - okoljsko prometni
kazalci - v okviru Kazalcev trajnostnega razvoja, na podlagi
katerih se v skladu s 106. členom Zakona o varstvu okolja
[Uradni list RS, št. 39/06-ZVO-1-UPB1] pripravljajo tudi
stalna poročila o stanju okolja. Pri uporabi okoljskih kazalcev
za namen informiranja javnosti o stanju okolja, gre v največji
meri za enosmeren proces med strokovno službo in splošno
javnostjo, usmerjeni pa so v največji meri v merjenje vplivov
prometa na okolje, najpogosteje na ravni celotne države in sicer
na dveh nivojih - številsko-tabelaričnem ter povzemajočem z
grafikoni.
Težava zgoraj omenjenega informacijskega sistema TERM
je, da ga le stežka uporabimo za podajanje informacij za
ožje opredeljeno geografsko območje. Kazalci tega sistema
povzemajo splošne državne trende v gibanju in razvoju
procesov, kar je sicer ugodno z vidika primerjave Slovenije z
drugimi evropskimi državami, ki imajo podoben in primerljiv
sistem vrednotenja prometa in njegovih vplivov, malo pa nam
tovrstni kazalci koristijo pri orisu stanja mesta ali občine, četudi
MNOŽICA		UREJENI
STEVILSKIH		PODATKI V
PODATKOV		OBLIKI
		KAZALCEV
		
AR 2008/2
le na strateški ravni. V kolikor torej želimo pridobiti relevantne
podatke in kazalce za prav določeno mesto ali občino, smo
prisiljeni sami zbrati potrebne podatke, ki so često razpršeni po
različnih institucijah, ki so pristojne le za svoj "kos pogače". Za
posamezne študije prometa mesta se lahko podatki za razvoj
kazalcev zbirajo in pridobivajo po naročilu. Glede na to, da
trenutno v Sloveniji niti za Ljubljano še ne obstaja dokument na
strateški ravni, ki bi ločeno urejal območje mestnega prometa
[Plevnik, 2008], in v okviru katerega bi lahko pričakovali bolj
natančen in popoln nabor kazalcev s ciljem merjenja zadovoljive
učinkovitosti prometne infrastrukture in vedenja udeležencev
prometa, bi verjetno pri izdelavi tovrstnega dokumenta lahko
pričakovali sodelovanje inštitucij in prispevek posameznih
podatkov v agregirano celoto.
V kolikor prometne kazalce uporabljamo kot merila
za primerjavo in vrednotenje učinkovitosti prometa med
posameznimi mesti, se stvari še nekoliko zapletejo, saj do
vrednosti posameznih spremenljivk (kazalcev) niso nujno
pripeljali enaki vzroki. Vsako mesto je namreč neponovljiva
celota z množico specifičnih značilnosti, kjer so korelacijska
razmerja med pojavi lahko zelo razlikujejo od drugega mesta.
Pojavlja se seveda določen delež vzročno-posledičnih povezav,
ki jih lahko uokvirimo v splošnejši vzorec in na podlagi katerih
izpeljujemo trditve z manjšo ali večjo stopnjo verjetnosti,
vendar je pri vsem potrebna dodatna previdnost za napačne
interpretacije korelacij med merjenimi vrednostmi.
Ko torej govorimo o smiselni izbiri kazalcev, ki bi na najboljši
način opisali določeno prometno stanje, proces ali pojav, je
smiselno upoštevati vrsto napotil [glej npr: Vintar Mally, 2003;
Hardi in drugi, 1997; Meadows, 1998; Bossel, 1999; Morse,
2004 itd.], ki jih lahko glede na svoje prioritete izoblikujemo v
nabor meril, po katerih sprejemamo in zavračamo indikatorje. To
so: relevantnost kazalca za raziskovalno področje; enostavnost
kazalca s čimbolj sledljivim načinom izračuna; nedvoumnost
glede željene smeri gibanja kazalca (zelo priporočljiv je
obstoj referenčne ali mejne vrednosti); orientiranje kazalca po
mednarodnih smernicah in primerljivost izračunov na različnih
prostorskih ravneh (lokalni, regionalni, državni in mednarodni);
stroškovna sprejemljivost kazalca, ki ni povezana s prevelikimi
stroški pridobivanja podatkov; občutljivost kazalca na
zaznavanje sprememb v času in prostoru ter po možnosti tudi
med skupinami v družbi; enostavnost dostopa do podatkov ali
merjenja pojava ter dostopnost kakovostnih podatkov za čim
daljše časovne nize.
Seveda je kazalec, ki bi popolnoma ustrezal vsem merilom,
možen le na teoretični ravni. V praksi pa smo prisiljeni iskati
konsenz in spregledati tudi njihove pomanjkljivosti. Tako
imamo za nekatere kazalce celo vrsto kvalitetnih in časovno/
stroškovno dostopnih podatkov, za nekatera področja pa so
baze podatkov slabe, v začetni fazi oblikovanja, po neustreznih
prostorskih enotah, časovnih intervalih itd. Kot ugotavlja
Plevnik s sodelavci [2008], obstaja jasna vzročna povezava
med prometom in okoljskimi problemi (kakovost ozračja, hrup,
razkosanost zemljišča, vizualni vplivi), težje pa je ugotoviti in
dokazati povezavo s suburbanizacijskimi procesi, drobljenjem
in manjšanjem gospodinjstev ter stanovanjsko politiko in
kategorizacija prometnih kazalcev za komunikacijo s splošno javnostjo
razmerami na nepremičninskem trgu širšega urbanega območja,
kar posledično vpliva na prometne tokove, rabo osebnih
avtomobilov, zasedenost avtomobilov itd. Te povezave so
logične, vendar pogosto težko dokazljive tudi zaradi pomanjkanja
razpoložljivih kvantitativnih podatkov. Predvsem za tiste pojave,
ki jih teže kvantificiramo in pretvorimo v (na pozitivističen način)
merljivo obliko, se pojavlja še vrsta pomanjkljivosti, rezultat pa
je verjetno bolj proučevanje merljivega, namesto tistega, kar je
dejansko pomembno.
Do določene mere se lahko potolažimo s tem, da družba sicer
z zamikom, vedno meri tiste parametre, ki so za njen obstoj in
dobro funkcioniranje relevantni. V preteklosti so tako prometne
probleme ponavadi ocenjevali predvsem skozi t.i. "trde"
oziroma infrastrukturne ukrepe, kot so izgradnja kolesarskih in
pešpoti, kapacitete cest ali izboljšave JPP, na tovrstnih podatkih
pa so temeljili tudi kazalci, povezani z vrednotenjem uspešnosti
določene prometne politike mesta (dela politike mesta, kjer
je obravnavan promet). Prometno planiranje je navsezadnje
še vedno pojmovano kot tehnična naloga, ki je v glavnem
usmerjena v odpravljanje ozkih grl ali v zagotavljanje novih
zmogljivosti (po načelu ''več je več'') in ne kot dejavnost, ki
se trudi doseči širše družbene cilje. Šele v naslednjem koraku
prihajajo v ospredje tudi problemi, povezani s posledicami
prekomernih obremenitev in intenzitete prometa, veljavo pa
dobivajo tudi ukrepi in posledično kazalci, ki se nanašajo na
vedenjske odločitve udeležencev prometa, in ki vključujejo
osebno dojemanje mobilnosti (osebne navade in vrednote
prebivalca, vedenje, izbire, izkušnje, osebno dojemanje različnih
prevoznih načinov, sposobnost prilagajanja [Gehl, 2008] itd.);
okolje in življenjski stil (sestava gospodinjstva, kraj bivanja,
aktivnosti) itd.; socialni položaj (finančne sposobnosti, starost,
družinske razmere, itd.). Večji pomen se pripisuje tudi kulturi in
mentaliteti določene skupnosti, mnenju javnosti ter ravni znanja
in informiranosti o prometu, nenazadnje pa tudi zgodovini
razvoja prometnih politik in načrtov na nekem območju.
Novi kazalci, parametri, spremenljivke (ali na drugačen način
opredeljeni stari kazalci, parametri, spremenljivke) se uvajajo
počasi in vedno z močnim zamikom po razrastu nekega problema,
torej šele takrat, ko se reševanja problema resno lotimo in jih
potrebujemo. In če so se pri prometni problematiki v preteklih
desetletjih uveljavili posamezni kazalci, ki naj bi razlagali
relevantne elemente, trende in korelacij sko povezanost med
Opravljena potovanja:	število	%
z avtom	704.940	58%
z JPP	158.800	13%
s kolesom	121.540	10%
peš	230.920	19%
Tabela 1: Tabelarična predstavitev izbire potovalnega načina v absolutnih številih
in deležnih vrednostih. Vir: Anketa po gospodinjstvih, 2003.
Table 1: Tabular presentation of the selection of the transportation mode in abso-
lute numbers and relative values.
kategorizacija prometnih kazalcev za komunikacijo s splošno javnostjo
njimi, se danes normalno pojavljajo novi ali vsaj na drugačen
način opredeljeni kazalci za merjenje in prikaz teh pojavov.
Pogosto se zgodi, da je bolje uporabiti kazalce in podatke, ki
že obstajajo, kot pa izdelati nove, saj nam slednje prinese vrsto
tehničnih težav, do te mere, da se moramo vrniti k uveljavljenim
in bolj primerljivim, še posebej takrat, ko imamo opravka
s primerjalno analizo pojava v prostoru in času. Obstajajo
učinkoviti načini za reševanje težav z razpoložljivostjo
osnovnih podatkov. Manjkajoče podatke lahko dopolnimo s
kvalitativnimi podatki, s finančnimi spodbudami za zbiranje
podatkov, z izdelavo informativnih primerjav podobnih
primerov od drugod, s sodelovanjem strokovnjakov itd.
Ne glede na zgoraj omenjeno in čim večjo korektnost
postopkov pa vseeno velja zadržek, da so kazalci nepopolni in
nikoli ne zajamejo sistema v celoti, zato kot taki potrebujejo
dopolnitev z drugimi metodami zaznavanja prostorskih
problemov.
Med kazalcem in izkustvom ter obratno
Pozabimo za trenutek zgoraj omenjena teoretična izhodišča
in poglejmo stvar z druge strani: kako daleč je od izkustvene
zaznave do prepoznanja istega problema, izraženega v kazalcu?
Ljudje prometne probleme najpogosteje zaznavamo na izkustven
način - zamuda na delo, gneča, čakanje, ovira na kolesarski
poti, občutki nelagodja povezani s slabo varnostjo, smrad,
hrup, drago gorivo itd. Težje pa pri iskanju rešitev povežemo
nekatere posledice z vzroki, saj so ti lahko precej nejasni in
posredni. Glede na to, da motnje zaznavamo v določenem
času in prostoru in zavzemajo torej neko prostorsko obliko, pa
vzroki in procesi, ki so do tega privedli, niso vedno in edino
razpoznavni v prostoru, hkrati pa imajo korenine pogosto v
preteklosti in se manifestirajo v časovnem zamiku. Določena
mera abstrakcije pri razlagi pojavov torej zagotovo ostaja
nujna.
Grafikoni 1, 2, 3, 4, 5: Izbira potovalnega načina v MOL leta 2003 in 1994; Münster 2003.
Diagrams 1,2,3,4,5: Selection of transportation mode in the Municipality of Ljubljana in the
years 2003 and 1994; Münster2003.
AR 2008/2
Pravzaprav smo mnenja, da je med izkustvenim dojemanjem
problema na eni strani ter ''golim'' podatkom na drugi strani,
mogoče ustvariti celo paleta stopenj, kako le-te predstaviti.
V nadaljevanju je kot primer predstavljen sklop kazalcev,
izbran iz množice teh, ki se parcialno pojavljajo v prometnih
študijah za Ljubljano (npr. Raziskava potovalnih navad
prebivalcev ljubljanske regije, Prostorska zasnova - integralna
zasnova prometnega sistema MOL), strateških programih
(Programu varstva okolja za mestno občino Ljubljana),
dokumentih celovite presoje vplivov na okolje, in na podlagi
skupka katerih so kasneje oblikovani cilji, vizije in politike
prihodnjega razvoja. Od možnega zelo širokega seznama
prometnih kazalcev smo skušali zbrati smiseln omejen nabor
in ga kot vzorčni primer razviti do bolj izkustvene ravni
predstavitve. Pri tem naj še omenimo, da se v nekaterih, v
zgornjem odstavku omenjenih študijah in načrtovalskih aktih,
na eklatanten, sistematičen številski in tabelaričen način opisuje
stanje, ugotavlja probleme, predstavlja različne nivoje ciljev in
rešitev ter se na podoben način tudi podajajo predlogi. Po drugi
strani pa se v drugih zavezujočih dokumentih pojavljajo precej
ohlapne opredelitve in cilji, brez vidne povezave s strokovnimi
podlagami. Tako niti ni presenetljivo, da se na primer v novem
Prostorskem načrtu MOL [2007], ki je skupek zgoraj omenjenih
in podobnih strokovnih podlag, za določena poglavja in sklope
pojavi zelo ekspliciten oris stanja in teženj, pri drugih pa le kot
tekstovna poetika s številnimi že poznanimi floskulami.
Ta prostorski akt na tem mestu omenjamo zato, ker je po
svoji naravi celosten in kroven za dolgoročni mestni razvoj ter
opredeljuje skupna merila za kakovost bivanja v mestu oziroma
je pripravljen v skladu in z integracijo drugih sektorskih politik
- tudi prometne. Predvsem v izhodiščnem - strateškem - delu
se menda [Predstavitev novega.. .2008] pripravljavci soočajo z
dilemo načina predstavitve in stopnje posplošitve problemov
ter oblike končnega dokumenta (Strateški prostorski načrt
MOL) nasploh. In kakšen naj torej bo? Bolj pozitivističen,
strogo številski in "dolgočasen"? Ali bolj populističen,
priljuden in zabaven? Verjetno mora biti oboje! Koželj pravi
[Predstavitev novega.,2008] v zagovor slednjemu: "Menim,
da mora strateški dokument podati samo glavne poteze zasnove
11)0%
C
•5 90% -
> 30%
■o 70% -■ 11%
o. 40*
S 30%
g 20%
o 10%
-s 0%
25%
19%
10%
21%
H
MOl-1994 MOL-2003
□	peš
□	kolo
IJPP
kategorizacija prometnih kazalcev za komunikacijo s splošno javnostjo
dolgoročne urbanizacije in jih prikazati v grafično enostavni,
jasno berljivi obliki nekakšnega ideograma mesta, iz katerega
se jasno vidijo smeri razvoja, razvojna jedra, vzorci omrežij,
oblike povezav. Običajno se namreč v obilici izhodišč, analiz
in različnih prikazov izgubijo prav poteze novih usmeritev,
ki naj ugotovljene težnje razvoja mesta preusmerijo k novo
postavljenim ciljem (...) Vendar dolgoročna načela razvoja ne
smejo biti ohlapna, morajo biti določena in dalj časa veljavna,
ker smo se zanje zmenili, kratkoročni pa so v bistvu posamezni
prostorski projekti, ki morajo slediti dolgoročno začrtanim
ciljem prostorske politike, četudi v planu niso bili predvideni.
Zatorej potrebujemo oboje: eksplicitne, preverljive in
določljive kazalce, iz katerih nedvoumno lahko izluščimo
stanje, smer razvoja, vzporedno pa njihovo posplošeno in bolj
berljivo predstavitev, če želite - zgodbo. Vendar vedno tako,
da je vsakemu interesentu omogočen tudi hiter preskok na zelo
konkretne določnice. Povejmo še takole: izvedbeni prostorski
načrt je kratkoročnejši in je kasneje podlaga za izdajo
gradbenega dovoljenja - tu gre torej že zelo zares, vendar
nesporno izhaja iz predhodnega strateškega dokumenta, ki mu
daje legitimnost za obstoj. Kako naj torej vemo, da ni preveč
ohlapno predstavljen strateški plan le priročen alibi za nadaljnje
usmeritve in utemeljevanje sprejemov in zavrnitev predlogov
sprememb izvedbenega načrta? Javnost se namreč morda
upravičeno sprašuje, do katere mere je cela stvar na strateški
ravni upogljiva oziroma ali še omogoča sledenje in prilagajanje
novim potrebam ter kljub temu onemogoča zlorabe.
Sklop kazalcev v nadaljevanju, katerega predstavljivost
povečujemo, je vzorčen - takorekoč za pokušino - in je le zelo
omejen del obsežne podatkovne tabele, ki jo lahko oblikujemo
s poizvedovanjem in zbiranjem podatkov. Za celovitost
obravnave navadno poleg neposredno s prometom povezanih
kazalcev v začetni seznam uvrstimo tudi tiste, ki bodisi nanj
vplivajo ali pa predstavljajo njegove posledice. V nadaljevanju
reduciramo informacije, oblikujemo zaokrožen omejen sklop
kazalcev in ga nato razvijamo v smeri večje predstavljivosti
(Shema 1).
Strnjeno tabelo številskih podatkov ne pretirano zainteresiran
bralec verj etno hitro preskoči, zato v naslednj em koraku skušamo
izdvojiti in povezati nekaj kazalcev, katerih sporočilnost
skupaj presega posameznega. Privzemimo, da je to izbira
potovalnega načina ('modal split'), kjer pravzaprav združimo
štiri kazalce v izpovedni sklop, ki ga najlaže predstavimo v
palično-grafični obliki. Da bo primer še bolj nazoren, vzemimo
kazalce v njihovi najbolj surovi številski obliki - torej, kot
skupno število potovanj opravljenih na delovni dan na območju
Mestne občine Ljubljana (Tabela 1, Grafikon 1). V naslednjem
koraku težje predstavljiva visoka absolutna števila zamenjamo
za deležne (procentualne) vrednosti, ki jih je vešč branja velik
del javnosti, hkrati pa dobimo jasnejša vizualna razmerja na
grafikonu (Grafikon 2). Nadalje lahko prilagodimo barvno
lestvico grafikona (Grafikon 3), pri čemer lahko za hitrejše
razumevanje do določene mere uporabimo simbolno vrednost
barv oz. stopnjevanje intenzivnosti.
Ker smo izbrali uveljavljen sklop kazalcev z daljšo tradicijo,
lahko izbrane spremenljivke postavimo v časovno vrsto
(Grafikon 4), s čimer na poenostavljen način pridobimo trend
gibanja: kje smo bili - kje smo danes - kam najverjetneje gremo.
Nazadnje Ljubljani ob bok postavimo še primer dobre prakse
(Münster) in jo tako postavimo v okvir željenega oziroma
možnega (Grafikon 5). Možnega zato, ker za primerjavo
izberemo mesto, ki smo ga predhodno dodobra preučili in
lahko z drugimi kazalci izkazujemo njegovo primerljivost
(velikost, oblika cestne mreže, sistem mestnega prometa,
migracijski tokovi itd.) z Ljubljano. Povedano enostavneje:
pri izbiri mesta, ki nam služi kot merilo, se v največji meri
skušamo izogniti primerjanju ''hrušk in jabolk''.
Nit vlečemo naprej v preskoku na realistično foto predstavitev,
ki prikazuje empiričen preizkus porabe prostora na osrednji
mestni ulici (Münster), s strani 72 ljudi, ki uporabljajo različne
potovalne načine. Avtobus kot sredstvo javnega mestnega
prometa, kolesarji oziroma pešci, ter vozniki avtomobilov
- pri povprečni zasedenosti avtomobila 1,2 potnikov/avto.
V tej fazi se nam ponudi torej še kazalec zasedenosti, ki je
zaradi uporabe decimalnih števil za število potnikov še bolj
abstrakten, da ne rečemo absurden, vendar ga na podoben
način lahko razvijemo od decimalne števke do dejanske
predstave v prostoru - pri omenjeni zasedenosti potrebujemo
za 72 ljudi kar 60 avtomobilov, pri udobni polni (4 potniki) pa
le 18 avtomobilov, kar nadalje pomeni večjo racionalnost rabe
prostora, energije in manjše onesnaževanje ter hrup, vendar na
račun zmanjšane fleksibilnosti posameznika.
Če do tu ostajamo na ravni, ko je zadoščeno našim očem,
korak dalje v razvijanju ''zgodbe'' predstavlja dejanska
izvedba poskusa. Na ta način postane naš kazalec realnost
(eksperimentalna), ki jo preko podobe zasedanja prostora,
občutkov prijaznega/neprijaznega prostora, delitve prostora,
hrupa, izpuhov itd. zaznajo vsi prisotni v tej ulici. Na tem
mestu smo nemara že bliže dojemanju urbanosti, ko ulice
niso le evklidsko-geometrične dimenzije v določenem času, s
''takim in takim'' deležem enih in drugih, pač pa še vse kar
zaznavamo s čutili - so prostrane, utesnjene, umazane, hrupne,
varne, prašne, družabne,... In nenazadnje so vzdušja, ki jih
ustvarja materialna stvarnost in uporabniki, katerih dejanja
vplivajo na vse druge. Od tod naprej bi lahko v visokoletečih
AR 2008/2
kategorizacija prometnih kazalcev za komunikacijo s splošno javnostjo
ciljih, željah in viziji nadaljevali v čisto poetiko.
Na podlagi tega se zopet vrnemo k izhodiščem. Torej:
od eksaktne in neprijazne števke, preko eksperimentalnega
izkustva, do zvenečih besed v nadaljnjem orisu vizije. S
tem želimo opozoriti, da za doseganje različnih javnosti,
potrebujemo več kot le dve skrajnosti: čisti pozitivizem in
eksaktnost na eni, ter poetično zgodbo na drugi strani, še bolj pa
je moteče, če je transparentno predstavljena le ena od teh. Urejen
skupek analitičnih podlag in dognanj, ki stojijo za ''zgodbo'',
bi moral povzeti ključne podatke in kazalce iz vseh predhodno
opravljenih študij in hkrati omogočiti sledljivost le-teh. Res je,
da gre za splošne strateške na eni in konkretne akcijske načrte
na drugi strani, vendar je vseeno občutiti pomanjkanje bolj
prefinjene kombinacije in sledljive povezanosti številskega z
opisnim, grafičnim, slikovnim in izkustvenim.
Ugotovitve in njihov pomen
Kazalci so nosilci podatkov. Njihov pomen izhaja iz njihove
umestitve v sistem, ki poenostavlja prostorsko stvarnost.
Modeli za takšne poenostavitve so opredeljeni raznoliko, včasih
kontradiktorno in nejasno. Kljub temu predstavljajo zgolj
različne poglede na razsežnosti prostorskega razvoja. Pomenijo
lahko boljšo razumljivost, toda tudi izgubo informacij. Zato
zahtevajo večnivojsko sporočanje. Kazalci so nepopolni in
nikoli ne zajemajo sistema v celoti. Zato potrebujejo dopolnitev
s kvalitativnimi metodami zaznavanja prostorskih problemov.
Potrebna je vzporednost abstraktnega pozitivizma in konkretne
izkustvene sporočilnosti ter sledljivost povezav.
Navedene ugotovitve izhajajo iz potrebe po usklajevanju
interesov v interdisciplinarnem pristopu in v sodelovanju
javnosti v oblikovanju prostora. Navedene vrednote so
uresničljive v pogojih dobre komunikacije. Prispevek je korak
v smeri bolj učinkovite, splošno razumljive priprave strokovnih
podlag za seznanjanje splošne javnosti z relevantnimi
informacijami. Izbran je primer prometne problematike, saj
pomembno določa ustroj in izkustveno podobo mesta. V
aplikativnem smislu skušamo prispevati k zveznemu prenosu
sporočil v obliki prometnih kazalcev Ljubljane do, za splošno
javnost, bolj predstavljivih oblik teh sporočil. V teoretskem
aspektu prispevek posredno predstavlja korak v smeri razvoja
arhitekturno-urbanistične predstavitve.
AR 2008/2
1 V času zaključka izdelave tega gradiva Strateškega prostorskega načrta [SPN] še niso
sprejeti in uveljavljeni podzakonski akti, ki določajo vsebino in obliko občinskih
prostorskih aktov. ZPNačrt v 92. in 104. členu sicer določa, da se do sprejema
novih podzakonskih in državnih planskih aktov pri pripravi občinskih prostorskih
aktov smiselno uporabljajo veljavni podzakonski akti, sprejeti na podlagi ZUreP-1
ter Prostorski red Slovenije, vendar ti predpisi oz. prostorski akti glede na bistvene
spremembe nove zakonodaje glede poselitve, vrst namenske rabe, itn. ne nudijo
skoraj nobene opore za pripravo SPN. Zato se je izdelovalec pri pripravi SPN opiral
predvsem na ZPNačrt, kot orientacijo pa je uporabljal še osnutka dveh pravilnikov,
objavljena na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor [MOP] dne 16.7.2007, in
sicer:osnutek Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega
načrta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj
in širitev naselja [verzija 16.7.2007], in osnutek Pravilnika o kriterijih za načrtovanje in
poseganje v prostor na najboljših kmetijskih zemljiščih zunaj območij naselij [verzija
16.7.2007]; [MOL, 2008]
AR 2008/2	kategorizacija prometnih kazalcev za komunikacijo s splošno javnostjo
Viri in literatura
Anketa po gospodinjstvih (2003): Raziskava potovalnih navad
prebivalcev ljubljanske regije. Ljubljana, Oddelek za urbanizem
MOL, 132 str
Bossel, H., (1999): Indicators for Sustainable Development: Theory,
Method, Applications. A Report to Balaton Group. Winnipeg, The
International Institute for Sustainable Development.
Černe, A., (2005): Pandorina skrinjica - geografski pogledi na
prostorske analize v planiranju. Dela, 23, str. 235 - 244.
Gehl, J., (2008): Mestno načrtovanje po meri ljudi: predavanje.
Ljubljana, FA (28.5.2008).
Predstavitev novega Prostorskega načrta MOL (2008): Glasilo Mestne
občine Ljubljana, številka 2, letnik XIII.
Hardi, P., Barg, S., (1997): Measuring Sustainable Development:
Review of Current Practice. Occasional Paper Number 17, Ottawa,
Industry Canada.
Indicators of Sustainable Development: Guidelines and Methodologies,
(2001): New York, United Nations Commission on Sustainable
Development.
Koitka, H., Kreft, H., (2000): Gemeinsam Indikatoren entwickeln! Ein
neuer Baustein für erfolgreiche regionale Agenda-21-Prozesse.
Raumforschung und Raumordnung, 58, 6, str. 488-498.
Meadows, D., 1998. Indicators and Information Systems for Sustainable
Development. A Report to the Balaton Group. Vermont, The
Sustainability Institute.
Morse, S., (2004): Indices and Indicators in Development. An Unhealthy
Obsession with Numbers. London, Earthscan.
Plevnik, A. et al., (2008): Trajnostno urejanje prometa - končno
poročilo. MOP, Ljubljana.
Radej, B., (1999). Razvoj indikatorjev za vrednotenje okoljske kakovosti
gospodarske rasti, delovni zvezek 7. Urad RS za makroekonomske
analize in razvoj, Ljubljana.
Rejec Brancelj, I., Povše, U., (2003): Kazalci kot orodje za spremljanje
okoljskega razvoja. Statistika kot orodje in vir za kreiranje znanja
uporabnikov. Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana.
Vintar Mally, K., (2003): Okoljevarstveni vidiki sonaravnega
regionalnega razvoja Slovenije: magistrsko delo. Filozofska
fakulteta, Ljubljana.
Vrišer, I., (1992): Uvod v geografijo. Filozofska fakulteta, Ljubljana.
Verkehrsbild Münster (2003): Verkehr in Zahlen. Stadt Muenster,
Muenster.
Uradni list RS, št. 39 (2006): Zakon o varstvu okolja.
doc dr Tadeja Zupančič
UL, Fakulteta za arhitekturo
tadeja.zupancic@fa.uni-lj.si
univ dipl geog Špela Verovšek
UL, Fakulteta za arhitekturo
spela.verovsek@fa.uni-lj.si
Tomaž Novljan
2oo8/2 JT
AR
SVETLOBNO DEGRADIRANI
ARHITEKTURNI AMBIENTI
ARCHITECTURALAMBIENCES DEGRADED BY ILLUMINATION
UDK 72.017 : 628.92/.97
COBISS 1.02 pregl. znanstveni članek
prejeto 05.10.2008
izvleček
Ambient je definiran kot prostor z določenimi značilnostmi, ki obdajajo eno
ali več oseb ali stvari, torej okolje. Lahko je naraven ali grajen. Lahko je
materialen ali nematerialen. Ambient je zaznaven v različnih merilih - od makro
do mikro. Ima torej lastnost relativnega. Arhitekturni ambient je prostor, ki ima
v svojem obsegu poudarjene nekatere arhitekturne količine. To so proporcije,
tj. medsebojna razmerja med posameznimi evklidskimi elementi (linijami,
točkami, ploskvami, telesi) in ostalim prostorom. Uporabljeni materiali govorijo
specifičen arhitekturni jezik okolja, likovnega izraza ali preprosto bogastva
naročnika. Tvorijo se oblike, barve, teksture, vzorci, izgled. Svetloba naredi
ambient vizualno zaznaven, resničen, dinamičen. Kakovosten arhitekturni
ambient ima kontekst, ima zgodbo, "rdečo nit", na katero se na različne načine
navezujejo posamezni elementi. Ima tudi materialno in nematerialno hierarhijo.
Človek, ki naj bi bil merilo arhitekturnega prostora, ambient zaznava s svojimi
čutili. Predvsem z vidom, sluhom, vonjem, tudi z otipom. Tako se vzpostavlja
odnos med prostorom in uporabnikom tega prostora. Nabirajo se praktične
izkušnje doživetja, ki jih lahko primerja z že znanimi informacijami o prostoru.
Svetloba je najmočnejši od "nematerialnih" gradnikov grajenih in naravnih
ambientov. To velja za dnevni in nočni čas. Svetloba se odbija od različnih
ploskev ter vstopa v človekov zaznavno-prepoznavni sistem. Z osvetlitvijo
torej nastane osvetljenost, ki omogoča ne le orientacijo v prostoru, temveč tudi
njegovo funkcionalno in estetsko nadgradnjo.
ključne besede:
ambient, arhitektura, osvetlitev, svetloba
Problemsko ozadje
Ambient je definiran kot prostor z določenimi značilnostmi, ki
obdaja eno ali več oseb ali stvari, torej okolje. Lahko je rezultat
naravnih procesov ali pa plod človekovih posegov, z namenom
zagotovitve čim bolj ugodnih bivalnih pogojev. Ambient je lahko
materialen ali nematerialen. Zaznaven je v različnih merilih, od
makro do mikro. V vsakem merilu ima svoje posebnosti, ki se
med seboj lahko dopolnjujejo ali izključujejo. Ima torej lastnost
relativnega.
Arhitekturni ambient je grajen prostor, ki ima v svoji vsebini
namenoma prisotne in poudarjene nekatere arhitekturne
količine, ki naredijo tak prostor bogatejši, tako z uporabnega kot
pomenskega vidika. To so proporcije, tj. medsebojna razmerja
med posameznimi evklidskimi elementi (linijami, točkami,
ploskvami, telesi) ter njihov odnos do okolja, v katerega so
postavljeni. Gradbeni materiali, ki so za to uporabljeni, govorijo
specifičen arhitekturni jezik snovalca, okolja, likovnega izraza
ali pa so odraz prostorske ozaveščenosti naročnika - investitorja.
V kreativnem procesu nastanejo oblike, ki so dopolnjene z
barvo, teksturo, vzorcem; objekt dobi svoj notranji in zunanji
izgled.
Svetloba, kot ena poglavitnih lastnosti prostora, omogoči, da
je vse zgoraj našteto vizualno zaznavno, resnično in dinamično.
Dober arhitekturni ambient ima kontekst, ima zgodbo, "rdečo
nit", na katero se na različne načine navezujejo ostali elementi
abstract
Ambience is defined as a space with particular characteristics surrounding one or
more persons or things, therefore as an environment. It can be natural or constructed.
It can be material or immaterial. Ambience can be perceived at various scales -
from macro to micro. So relativity is its characteristic. Architectural ambience is a
space with some salient architectural values within its extent. These are proportions
i.e. reciprocal relations between individual Euclidian elements (lines, points, planes,
bodies) and the rest of the space. The materials used speak a specific architectural
environmental language, or of artistic expression, or simply the client's wealth.
Shapes, colours, textures, patterns and appearances are created. Light makes an
ambience visually perceptible, real, dynamic. A quality architectural ambience
possesses its context, its story, a "plot", which connects in various modes to
individual elements. It also possesses its material and immaterial hierarchy. People,
who are supposed to be the measure of architectural space, perceive an ambience
with their senses. Primarily through sight, hearing, smell and touch. Thus the relation
between space and its user is being established. Experiences are accumulated which
the user may compare to already known information about a space. Light is the
most powerful "immaterial" component of constructed and natural ambiences.
This is true for day and night. Light is reflected from different planes and enters
the person's system of perception and recognition. Lighting provides illumination,
i.e. a state which not only enables orientation in space, but also its functional and
aesthetic upgrading. Naturally, it must be of adequate quantity and quality because
it complements the architectural ambience.
key words:
ambience, architecture, illumination, light
prostora. Ima tudi materialno in nematerialno hierarhijo. Vse
to mu soomogoča svetloba - naravna ali "umetna". Žal je v
vsakodnevni praksi oblikovanja prostora svetloba, kot eden
bistvenih gradnikov, zapostavljena. Projekt osvetlitve pride na
vrsto na koncu oblikovalsko-projektantskega procesa, zgolj
kot podpora "materialni kompoziciji" in ne kot njen bistveni
sestavni del.
Človek, ki naj bi bil poglavitno merilo arhitekturnega prostora,
zaznava svojo okolico s čutili. Z vidom, sluhom, vonjem, tudi z
otipom. Povprečno sposoben "normalen" človek danes še vedno
približno 80 % vseh okoljskih dražljajev zazna prek vizualnih
receptorjev, ki so v očesih in se aktivirajo le s posredovanjem
svetlobe. Na tak način se vzpostavlja prvi in osnovni odnos
med prostorom in človekom - uporabnikom tega prostora.
Nabirajo se praktične izkušnje različnih doživetij, ki so kasneje
primerljive z že znanimi informacijami o prostoru ter služijo kot
predpostavke oziroma platforme pri odkrivanju in spoznavanju
novih, še neznanih prostorov.
Svetloba, kot prosto viden segment elektromagnetnega
valovanja med 380 in 780 nanometri, je najmočnejši od
"nematerialnih" gradnikov arhitekturnih in naravnih ambientov.
To velja tako v dnevnem kot nočnem času. Svetloba se različno
odbija od različnih ploskev ter kot taka vstopa v človekov
zaznavno-prepoznavni sistem. Pojavijo se barve, ki variirajo
po svoji moči, tj. svetlosti in nasičenosti. Govorimo o sedmih
AR 2008/2
osnovnih barvnih kontrastih, ki nam omogočajo, da posamezne
predmete razlikujemo med seboj:
-	kontrast barve k barvi,
-	kontrast barvne kvalitete,
-	kontrast barvne kvantitete,
-	kontrast svetlo - temno,
-	komplementarni kontrast,
-	kontrast hladno - toplo,
-	kontrast sočasnosti barve.
Z vidika osvetljevanja je seveda najpomembnejši svetlo -
temni kontrast, ki nam pove, koliko svetlobe se je od nekega
predmeta odbilo v naš optično zaznavni sistem, vpliva pa tudi
na percepcijo ostalih šestih kontrastov.
Hipoteza
Z osvetlitvijo torej nastane osvetljenost, to je stanje, ki
ne omogoča le orientacije v prostoru, temveč tudi njegovo
funkcionalno in estetsko nadgradnjo. Seveda v primerni
kvantiteti in kvaliteti, ki se z arhitekturnim ambientom kot takim
dopolnjujeta. Osvetljenost kot stanje v prostoru je sestavljena iz
različnih segmentov, ki so medsebojno odvisni in vplivajo na
kvaliteto zaznave arhitekturnih elementov prostora. S smiselnim
upoštevanjem posameznih segmentov osvetlitve je mogoče
nek manj kvaliteten ambient korigirati in obratno - nek sicer
kvaliteten ambient degradirati.
Vidiki oblikovanja svetlobnih ambientov
Na Fakulteti za arhitekturo smo v okviru predmeta Svetloba
in osvetlitev v prostoru kot pomoč za uspešno vrednotenje v
Slika 1: Razpršena ambientalna svetloba v dvorani Pergamon. Pergamonski
muzej, Berlin, 2005.
Figure 1: Dispersed ambient light in the Pergamon Hall. The Pergamon Museum,
Berlin, 2005.
svetlobno degradirani arhitekturni ambienti
sklopu pedagoškega procesa začeli razvoj analitičnega orodja v
obliki 12-ih meril, ki, vsak s svojega vidika, ovrednotijo izbran
svetlobni ambient. Svetlobna "scena" arhitekturnega ambienta
se razgradi na posamezne osnovne svetlobne elemente, ki
skupaj tvorijo svetlobni ambient. Rezultat analize se lahko
predstavi tudi v posebni tabelarični obliki, kjer se za vsak vidik
posebej predlaga ustrezen ukrep, končna rešitev pa sestoji iz
smiselne kombinacije posameznih ukrepov, ki se med seboj ne
smejo izključevati. V nadaljevanju so podrobneje razčlenjena
posamezna svetlobna merila.
Premočna oziroma preveč enakovredna osvetljenost
Pri taki osvetlitvi kvalitetnih arhitekturnih elementov in
sklopov to lahko pomeni njihovo degradacijo. Kljub temu, da v
teoriji in praksi osvetljevanja velja, daje poudarjeno osvetljevanje
namenjeno poudarjanju pomembnejših arhitekturnih elementov,
lahko prevelika količina enakih svetlobnih poudarkov povzroči
ravno nasproten učinek. Tudi pri poudarjanju je treba upoštevati
stopnjevanje in hierarhijo, saj so nekateri elementi bolj pomembni
od drugih. Temu mora slediti intenziteta svetlobe oziroma
gostota svetlobnega toka. Z odmerjanjem količine svetlobe se
ustvarja svetlobna kompozicija, ki mora dopolnjevati osnovno
likovno (geometrijsko) kompozicijo.
Nezadostna osvetljenost - na splošno in v detajlu
Tu je mogoče obravnavati dva vidika. Prvi je vidik fizične
varnosti in orientacije v prostoru, drugi je vidik zanemarjanja
oziroma neupoštevanja arhitekturnih elementov prostora. Ena
od osnovnih človekovih potreb je potreba po fizični varnosti,
Slika 2: Bleščanje, ki je posledica osvetljevanja cerkve Sagrada Familia.
Barcelona, 2007.
Figure 2: Dazzling, as a consequence of illumination, the Church of the Sagrada
Familia. Barcelona, 2007.
svetlobno degradirani arhitekturni ambienti
ustrezna osvetljenost pa je eden od bistvenih dejavnikov, ki
mu to zagotavlja. Arhitekturni prostor je v načelu sestavljen
iz permanentnih komponent (stavbe in ostali statični elementi
notranje ter urbane opreme) in spremenljivih komponent
(uporabniki arhitekturnega prostora, živa bitja). Človek v
grajenem prostoru, v katerem se giblje, vedno najprej išče
sebi enake, druge ljudi, šele nato je pozoren tudi na ostala živa
bitja in predmete. Še posebej je to izrazito takrat, ko število
ljudi upade, npr. v nočnem času ali v podzemnih ambientih -
podhodih, pasažah ... Sledi vidik orientacije v prostoru. Človeški
možgani permanentno težijo k ravnovesju. Če je presvetlo, se
pojavi želja po mraku, če je prevroče, želja po hladu. Prav
tako hočemo vselej vedeti, kje smo, bodisi konkretno ali
abstraktno. Lahko smo v nekem prostoru, ki nam je dobro znan
iz neposrednih izkušenj in ga lahko umestimo v širši prostorski
izkustveni kontekst, lahko pa se nahajamo v nekem prostoru, ki
mu lahko določimo njegove lastnosti (visok, ozek, nizek, širok,
čist, umazan), ga sicer ne moremo neposredno umestiti v širši
kontekst, pomagamo pa si lahko z ostalimi čutili (predvsem
sluh in vonj).
Bleščanje
Bleščanje je stanje, pri katerem je razlika v svetlosti dveh
sosednjih ploskev ali predmetov tolikšna, daje sočasna percepcija
enega in drugega objekta otežena ali celo onemogočena. Stopnja
bleščanja je poleg same količine svetlobe močno pogojena tudi
s starostjo osebe, ki je bleščanju podvržena. Tako imenovani
prag bleščanja se s starostjo znižuje, čemur botrujejo starostne
spremembe sestavin očesa, skozi katerega potuje svetloba.
Slika 3: Dinamika sence stopnjuje razmerje med plastiko in ozadjem. Nemški
paviljon, Barcelona, 2008.
Figure 3: The dynamism of shadow enhances the relationship between the statue
and its background. German pavilion, Barcelona, 2008.
AR 2008/2
Zaradi bleščanja so posamezni elementi ali sklopi arhitekturnih
elementov slabše zaznavni in čitljivi.
Oblika in velikost svetlobnega telesa v odnosu do svetlobe,
ki jo proizvaja
V večini primerov svetlobno telo s svojo obliko in velikostjo
sooblikuje arhitekturni ambient. Običajno moč svetlobnega telesa
pogojuje tudi njegovo velikost in deloma obliko. Seveda vsaka
oblika in velikost svetlobnega telesa, ne glede na njegovo moč,
nista primerni za vsak arhitekturni ambient. Večji ambienti, ki
so zaznavni bolj od daleč, kot celota, "prenesejo" tudi večja, bolj
robustno zasnovana svetlobna telesa. Manjši in manj členjeni
(minimalistični) ambienti so na obliko in velikost bolj občutljivi.
Merilo prostora je poleg njegove funkcije in členjenosti bistveno
"merilo", ki določa ustreznost ali neustreznost oblike, velikosti
in končno tudi barve svetlobnega telesa.
Razvrstitev oz. položaj svetlobnih teles
Upoštevanje vzdrževanja, izpostavljenosti vandalizmu in
visokih investicijskih stroškov. Običajno so svetila v nekem
ambientu razvrščena po načelu zagotavlj anja čim bolj enakomerne
osvetljenosti ali po načelu zagotavljanja posebnih svetlobnih
učinkov. Za čim enakomernejšo osvetlitev, npr. mestnega trga,
so svetila običajno nameščena relativno visoko, zato vandalizem
v tem primeru ni problematičen, sta pa zato lahko problematična
vzdrževanje in popravilo oziroma zamenjava svetil. Pri svetilih
za doseganje posebnih ambientalnih učinkov v manjšem obsegu
parterja (npr. talna svetila in svetila na nizkih stebričih) pa je bolj
problematična izpostavljenost vandalizmu. Temu se je mogoče
Slika 4: Način osvetlitve, t. i. "grazing" poudari strukturo in teksturo. 11. arhitek-
turni bienale, Benetke, 2008.
Figure4: Mode of illumination called "grazing" accentuates structure and texture.
11th Biennale of Architecture, Venice, 2008.
AR 2008/2
delno izogniti z izbiro ustreznih, robustnejših ali vgradljivih
tipov svetil.
Senca
Senca je optični pojav, pomoč pri zaznavanju in orientaciji
v tridimenzionalnem prostoru. Pomaga pri določitvi položaja
nekega telesa v prostoru. Sence, kot posledica naravne osvetlitve,
pomagajo tudi pri časovni orientaciji v prostoru. So medsebojno
vzporedne in enoznačne. Sence, ki nastanejo pri "umetni"
osvetlitvi, so likovno bolj raznolike in se v odvisnosti od števila,
moči, položaja in barve svetlobnega vira lahko stalno spreminjajo.
Prostorska orientacija v tem primeru lahko postane bolj negotova.
Če so sence premočne (prekontrastne) ali po svojem volumnu
ali površini preobsežne, lahko v nekem ambientu povzročijo
zmanjšano zaznavnost strukture, teksture in barve.
Možnost prilagoditve osvetlitve
V primeru spremembe namembnosti ambienta je največkrat
treba prilagoditi tudi osvetlitev. Ena od lastnosti kvalitetnega
sodobnega ambienta je, da je prilagodljiv začasnim spremembam
funkcije. Smiselna razporeditev in izbor svetil lahko tako začasno
spremembo pospešita in pocenita. Tudi transformacija v prejšnje
stanje je enostavnejša in cenejša.
Odbita, posredna svetloba
Ta vrsta svetlobe je pri osvetljevanju ambienta enako pomembna
in ima enako moč kot neposredna. Glede na površino, od katere
se odbija, je njena izrazna moč lahko tudi večja kot pri neposredni
svetlobi. Še posebej izraziti so odboji od gladko obdelanih,
Slika 5: Svetlobno onesnaževanje nočnega neba oziroma t. i. vsiljena svetloba.
Bilbao, 2007.
Figure 5: Light pollution of the night sky, or so-called imposed light. Bilbao,
2007.
svetlobno degradirani arhitekturni ambienti
dinamičnih in premikajočih se površin, kot so npr. voda, vozila v
prometu, stekleni elementi fasad in elementi urbane opreme.
Nivo svetlosti osvetljenih površin
Svetlost je tista svetlobno tehnična količina, ki jo oko zaznava
(odbita svetloba), za razliko od osvetljenosti (vpadna svetloba).
Ne glede na osvetljenost neke površine je lahko njena svetlost
bodisi prevelika ali premajhna in je odvisna od količnika odboja,
ki je za različne površinske obdelave odbojnih ploskev različen.
Ta lastnost je še posebej izrazita pri velikih osvetljenih površinah,
ki so namenjene oglaševanju in se pojavljajo ob prometnih
komunikacijah, tako v urbanem kot v naravnem okolju. Svetlost
osvetljenih površin je v tem primeru odvisna od trenutne vsebine
oglasne površine, ki je sestavljena iz barvnih ploskev različnih
oblik in velikosti. Vsebina oglasnih površin se neprestano
spreminja, s tem pa se spreminja tudi njihovo ploskovno in
barvno razmerje, medtem ko je nivo osvetljenosti konstanten.
Lahko nastopi preosvetljenost, ki osvetljuje še okolico oglasnega
panoja, ali podosvetljenost, da posamezni segmenti vsebine
oglasa niso dovolj vidni.
Upoštevanje strukture, teksture in barve
Osvetljen objekt moramo razumeti kot sestav njegovih mejnih
ploskev. Govorimo o bolj ali manj fino strukturiranih objektih,
ki se osvetljujejo. Izraziteje členjena struktura nekega objekta
pomeni več senc, še posebej pri večjem številu različnih izvirov
svetlobe. Če so te sence kontrastne, lahko to privede do vizualne
negacije prostorske kompozicije, objekt dobi novo, nepredvideno,
virtualno podobo. Načrtovani prostorski vtis strukture se lahko
izniči. Podobno velja za teksturo, ki je površinska, "2D" lastnost
oziroma čitljivost lupine nekega objekta, ki se pojavlja v
drugačnem merilu kot struktura. S prehajanjem skozi različna
merila se struktura in tekstura izmenjujeta. Tretja značilnost vseh
elementov v prostoru je barva, ki vpadno svetlobo na različne
načine vpija ali odbija (ter s tem pripomore k vzpostavitvi
hierarhije prostora), vpliva pa tudi na strukturo in teksturo.
Svetlobno onesnaževanje
Svetlobno onesnaževanje ali bolje rečeno "siljena svetloba"
v zunanjem prostoru je sipanje odvečne svetlobe v sestavinah
atmosfere - nad vodoravnico, ki rezultira v nebesnem siju
in lahko deluje moteče. Seveda svetlobno onesnaževanje ni
odvisno samo od usmerjenosti svetlobnega snopa in moči ter
vrste svetlobnega izvora, temveč v veliki meri tudi od vsebnosti
atmosfere (vlaga, naravna in industrijska onesnaženost z
raznimi delci), ki deluje kot velikanski razprševalnik - difuzor
ter posrednik in ojačevalnik izsevane svetlobe.
Upoštevanje posebnih ambientalnih pogojev
Nekateri arhitekturni ambienti (ambienti z zgodovinsko
vrednostjo, sakralni ambienti, spomeniki, objekti nacionalnega
pomena ipd.) poleg upoštevanja "običajnih" pravil pri
osvetljevanju zahtevajo še dodatno pozornost. Vloga svetlobe je
bila v zgodovini pomembnejših ambientov vedno zelo izrazita.
To velja tako za naravno kot tudi za "umetno" osvetlitev. To je
najbolj opazno pri sakralnih, kultnih objektih, saj je sonce, kot vir
svetlobno degradirani arhitekturni ambienti	AR 2008/2
svetlobe in življenja, veljalo za božansko stvaritev. Stonehenge,
Newgrange, staroegipčanski templji, javne zgradbe grške in rimske
antike ter orientacija gorskih katedral so le nekateri najbolj znani
primeri "uporabe" svetlobe kot orodja dodatnega psihološkega
vpliva na ljudi. V današnjem času, ko ima veliko teh zgradb le še
dokumentarno in edukativno vlogo, je tudi na njihovo osvetlitev
treba pogledati z drugačnega zornega kota, tj. v kontekstu časa,
v katerem so nastale. Današnji svetlobni viri so po svoji moči
neprimerljivi s takratnimi. Zaradi prevelike želje po čim boljši
vidnosti velikokrat prihaja do pretirane osvetlitve posameznega
objekta ali celotnega zgodovinskega ambienta. Eno od temeljnih
pravil, ki velja v teoriji in praksi osvetljevanja, se glasi: "Enako
pomembno kot kaj osvetliti je tudi, česa ne osvetliti."
Zaključki
Izraz svetlobno degradiran ambient, ki je nastal v sklopu
pedagoškega procesa na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani,
označuje posebno prostorsko raven v arhitekturi, kjer neustrezna
osvetlitev škoduje percepciji in uporabi nekega sicer kakovostnega
segmenta grajenega prostora. Zgoraj opisanih 12 vidikov oziroma
"opornih točk", ki jih uporabljamo pri analiziranju svetlobnih
ambientov z namenom njihove izboljšave, številčno ni dokončno
določenih. Raziskovanje na tem polju je kontinuiran, dinamičen
in še nekončan proces. Zaradi tega je mogoče pričakovati, da se
bo število vidikov vrednotenja svetlobnih ambientov, upoštevaje
pridobljene izkušnje in nova teoretska dognanja, v prihodnosti
še spreminjalo. 12 opisanih vidikov predstavlja orodje oziroma
sistem za analizo svetlobnih ambientov. Iz rezultatov teh
analiz po posameznih vidikih je mogoče izpeljati smernice za
zasnovo kakovostnih svetlobnih ambientov, pa tudi za korekcijo
obstoječih. Še posebej je treba izpostaviti vprašanje trenutno
izredno aktualnega t. i. "svetlobnega onesnaževanja" oziroma
"vsiljene svetlobe". Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da velika
zgoščenost materialnih in nematerialnih dobrin v sodobnem
mestu vključuje tudi zgoščenost svetlobe, ki pa jo je mogoče
ustrezno prilagajati glede na posamezne ambientalne zahteve. Tu
je vsekakor treba razlikovati med naseljenimi in nenaseljenimi
ambienti. Mesto je vedno bilo, je in bo prostor luči. Osnovno
pravilo osvetljevanja je: svetloba naj bo tam, kjer se potrebuje
in takrat, ko se potrebuje. Vse zgoraj omenjene kriterije bo treba
vgraditi v bodočo zakonodajo na področju urejanja prostora.
Posamezne, že veljavne, preveč enostransko sestavljene predpise
bo treba ustrezno popraviti, saj edino multidisciplinaren pristop
k reševanju prostorskih problemov lahko pripelje do kakovostne
in do vseh prostorskih subjektov korektne zakonodaje.
AR 2008/2	svetlobno degradirani arhitekturni ambienti
Viri in literatura
Brandi, U., (2001): Lightbook. Birkhauser, Basel.
Brandi, U., (2007): Light for cities. Birkhause, Basel.
Buonocore, P., Critchley, M. A., (2001): Tageslicht in der Architektur.
Verlag Niggli, Sulgen.
Ching, F., (1996): Architcture - form, space and order. John Wiley &
Sons Inc., New York.
Cuttle, C., (2007): Light for art's sake. Elsevier, Oxford.
Itten, J., (1997): The Art of Color. Van Nostrand Reinhold, New York.
Lam, W. M. C., (1992): Perception & lighting. Van Nostrand Reinhold,
New York.
Novljan, T., (2000): Fraktalno v arhitekturi - struktura, tekstura in barva
(doktorska disertacija). Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
Trstenjak, A., (1978): Človek in barve. DDU Univerzum, Ljubljana
doc dr Tomaž Novljan
UL, Fakulteta za arhitekturo
tomaz.novljan@fa.uni-lj.si
Problematika / Problematics
2oo8/2
AR
Ljubo Lah_
ARHITEKTURNI IN PROSTORSKI RAZVOJ KRASA
OHRANITEV KRAŠKE KRAJINE KOT RAZVOJNE PRILOŽNOSTI KRASA
Uvodni referat v Državnem svetu RS
na posvetu Ohranitev kraške krajine kot razvojne priložnosti Krasa
Ljubljana, 16. junija 2008
Kras smo v mnogih dokumentih na državni in lokalni ravni
opredelili kot ohranjeno krajino izjemnega pomena z vso svojo
naravno in kulturno dediščino ter lastno razpoznavno arhitekturno
identiteto. Kljub vstopu Slovenije v Evropsko skupnost in sprejeti
zavezi o priznavanju štirih temeljnih svoboščin - prostega pretoka
ljudi, blaga, storitev in kapitala - ne smemo postaviti na kocko
ustreznega prostorskega razvoja Krasa, njegovo kulturnozgodovinsko
identiteto in ustrezno okoljsko zaščito.
Pojmovanje sodobnega razvoja temelji na modelu trajnostnega
razvoja, ki je - globalno in lokalno gledano - do nadaljnjega najbolj
sprejemljiv model razvojnih prizadevanj. Tudi na Krasu naj ta
model zagotavlja tako rabo prostora, ki zadovoljuje potrebe sedanjih
generacij, ne da bi ob tem ogrožali prihajajočih. Ob tovrstnem razvoju
je mogoče dosegati gospodarsko učinkovitost, okoljsko varnost in
socialno pravičnost.
V	Sloveniji in na Krasu smo izhodišča za doseganje trajnostnega
razvoja z vidika prostorskega razvoja že opredelili v dveh pomembnih
dokumentih: Strategiji prostorskega razvoja Slovenije in v Skupnem
razvojnem programu občin Divača, Hrpelje-Kozina, Komen, Sežana
ter kraškega dela občin Koper in Miren-Kostanjevica, Strateški del
2001-2010. Zelo se oddaljujemo od sprejetih usmeritev. Menim, da
so vprašanja, opozorila in razmisleki utemeljeni in tehtni, da bodo
pripomogli k ustreznim ravnanjem ne samo vseh odgovornih od
lokalne do državne ravni, strokovnih in izobraževalnih institucij,
temveč tudi vseh tistih, ki imamo Kras preprosto radi.
1.
Serija načrtovanih gradenj satelitskih naselij ob jedrih kraških vasi
in ob prestižni lokaciji v neposredni bližini zavarovanega območja
Kobilarne Lipica pomenijo resno grožnjo Krasu kot naravni in
nacionalni vrednoti in grožnjo kulturni samobitnosti in identiteti
Krasa - tako s krajinskega kot tudi z arhitekturnega vidika.
2.
V	čem je aktualni problem prostorskega razvoja Krasa?
Slovenski del Krasa je z odprtjem meje nedvomno še dodatno
pridobil na privlačnosti. Spremenjene okoliščine in mačehovski odnos
do prostora v vsakodnevni praksi - ob zastarelih, a žal veljavnih
prostorskih planskih in izvedbenih aktih občine - na široko odpirajo
vrata novim oblikam posegov v prostor in zlorabljanju prostora kot
teritoralnega kapitala, ki ga Kras ima s svojo ohranjeno naravno in
kulturno dediščino.
Prvič v zgodovini razvoja Krasa, pa tudi marsikje drugod v
Sloveniji, se dogaja, da prostorski razvoj podeželskih vasi diktirata
moč in interes kapitala prek t. i. developerjev - razvojnikov (velikih
investitorjev). Tovrstni interesi so usmerjeni predvsem v oplemenitenje
kapitalskih vložkov, ki bi jih predstavljale na novo izgrajene stavbne
enote t. i. satelitskih naselij. Te naj bi bile ponujene na prostem in
povsem odprtem trgu nepremičnin!
Nesprejemljivo je, da načrtovani posegi ne izhajajo iz utemeljenih
potreb lokalne skupnosti oziroma lokalnega prebivalstva! Še huje:
lokalno prebivalstvo je oddaljeno od sprejemanja ključnih odločitev
v zvezi z nadaljnjim prostorskim razvojem svojih naselij in Krasa
v celoti. Ob vsem tem tudi analize demografskih trendov in druge
prognoze, ki bi jih moral že sam predlagatelj sprememb pripraviti, ne
opravičujejo in ne utemeljujejo načrtovanih posegov.
3.
Kaj bi omogočalo sprejetje delovnega osnutka Odloka o spremembah
in dopolnitvah prostorskih sestavin planskih aktov občine Sežana v
bližnji prihodnosti, k čemur si sedaj prizadeva župan prek občinskega
sveta?
Ugotoviti je mogoče, da bi sprejetje dokumenta na nek način
podaljšalo in legaliziralo agonijo slabega upravljanja s prostorom,
ki se vleče že nekaj desetletij z razmahom t. i. samograditeljstva.
Sedaj bi se te izborjene svoboščine prostega razpolaganja s prostorom
prenesle še na velike investitorje. Duh prostega razpolaganja s
prostorom in neprilagojenega oblikovanja nam je že zdavnaj ušel iz
steklenice. Prostor je javna dobrina, nepovratna vrednota, ki jo imamo
v omejenem obsegu!
4.
V 63-ih vaseh na Krasu v Občini Sežana (izvzeto je samo mesto
Sežana) živi nekaj več kot 7000 ljudi v približno 2.400 stavbnih
enotah - v kraških domačijah ali v novejših enodružinskih hišah. Po
obstoječih oziroma spremenjenih planskih dokumentih bi bilo mogoče
zgradi več kot 5.000 stanovanjskih objektov s parcelami v obsegu
ca. 800 m2. To dejansko predstavlja možnost več kot podvojitve
prebivalstva v vaseh občine Sežana!
Primeri: v vasi Kreplje, katerega vaško jedro obsega 55.074 m2, je
novim pozidavam v prihodnosti namenjeno kar 60.912 m2. Podobno
velja za vas Tublje pri Komnu: vaško jedro danes obsega 13.822 m2,
novim pozidavam v prihodnosti pa planski dokumenti namenjajo kar
29.698 m2. V nekaterih večjih vaseh na Krasu so ta razmerja še bolj
drastična: v Križu naj bi 64.435 m2 obsežnemu jedru dodali 444.468
veliko novo naselje, ki je delno že pozidano. Tudi v Dutovljah so
ob vaškem jedru obsega 97.476 m2 predvidene površine za dodatno
širitev naselja v obsegu kar 352.134 m2.
Postavlja se vprašanje, komu so dejansko namenjene vse predvidene
površine za širitev naselij? V čigavem interesu jih še nadalje
načrtujemo? Ali stroki lahko še zaupamo, da deluje v javnem interesu
in v skladu z lastnim etičnim kodeksom?
Oceniti je mogoče, da gre za neracionalne odločitve, za slabo
prostorsko politiko, ki ne bo v dolgoročno korist Krasa in njegovega
lokalnega prebivalstva. Površine, ki v pretiranem obsegu omogočajo
širitev naselij, bodo pomenile stalno grožnjo in pritisk za špekulativna
ravnanja.
5.
Postavlja se vprašanje, kako ukrepati? V kateri smeri iskati
rešitve?
Veljavni prostorski planski dokumenti in izvedbeni akti občine so
neustrezni. To je skupna ugotovitev mnogih neodvisnih strokovnjakov
in Direktorata za prostor pri Ministrstvu za okolje in prostor.
Rešitev nastalih zadreg se kaže v pripravi novih prostorskih aktov
(novega Občinskega prostorskega načrta - OPN), ki bodo upoštevali
Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki bodo pripravljeni v
duhu njegovih temeljnih načel, v duhu Strategije prostorskega razvoja
Slovenije (2004) in v skladu z dogovori v okviru Skupnega razvojnega
programa občin na Krasu (2001-2010). Slednji dokument, ki je rezultat
večletnega Pilotnega projekta Kras, je nastal ob sodelovanju številne
strokovne javnosti, lokalnega prebivalstva in celo s sodelovanjem
ekspertov Sveta Evrope. Dokument so obravnavali in sprejeli vsi
AR 2008/2
občinski sveti občin na Krasu. Skratka, gre za razvojni dokument, ki
ima najvišjo stopnjo legitimnosti.
6.
Kako ravnati v vsakodnevni praksi?
Intenzivirati je treba investicije v prenovo stavbnega fonda in
v celovite prenove vaških jeder. Prenove vasi naj se izvajajo kot
skupen projekt občine in lastnikov nepremičnin na območju prenove.
Primarni nosilec prenov naj bo občina, ki prevzame skrb za celovitost
prenovitvenih posegov, urejanje javnih površin in javne gospodarske
infrastrukture. Po grobih ocenah je v vaseh na Krasu skoraj dvajset
odstotkov stavbnih enot nezasedenih ali neizkoriščenih!
Razpoložljivi (komercialni) investicijski kapital je treba preusmeriti
v sistematične in organizirane oblike prenov obstoječega neizrabljenega
stavbnega fonda po načelih javno-zasebnega partnerstva. Investicije
v notranji razvoj naselij naj imajo absolutno prioriteto pred
investicijami, ki pomenijo širjenja na nova poselitvena območja.
Naselja naj se širijo le tam, kjer znotraj obsega naselja ni za to več
možnosti. Na tak način bo zagotovljeno trajno vlaganje in izboljšanje
kakovosti bivalnega okolja kraških vasi. Za dosego navedenih ciljev
je treba čimprej pripraviti poglobljeno analizo opravljenega popisa
nepremičnin. V skladu s pričakovanimi potrebami je treba postopoma
in eksponentno obremeniti lastnike neizrabljenega stavbnega fonda in
zazidljivih zemljišč znotraj naselij. S sistematičnimi ukrepi je treba
na eni strani vzpodbuditi prenovo, ponuditi neizrabljene potenciale na
trgu nepremičnin, hkrati pa preprečiti oziroma onemogočiti pasiven
odnos sedanjih lastnikov (v marsikaterem primeru že dedičev) do
svojih nepremičnin. Ustanoviti je treba sklade za financiranje prenove
po načelih javno-zasebnega partnerstva skupaj z zainteresiranimi
komercialnimi investitorji.
Ob tem naj lokalne oblasti storijo vse potrebno, da bodo lahko
vzpostavljeni svetovalni centri, ki bodo ljudem pomagali pri ohranjanju
značilne arhitekture in krajine. Lokalne oblasti naj si prizadevajo
izvesti že predlagane razvojen projekte, ki bodo okrepili notranji
razvoj naselij (npr. Promocijsko središče kraških pridelovalcev terana
v Dutovljah) in ki hkrati omogočajo črpanje sredstev iz skladov EU.
7.
Zgodovinska jedra vasi moramo v prihodnosti ohranjati vitalna,
jih obnavljati in prilagajati sodobnim potrebam bivanja. Območja
novogradenj moramo skrajno omejevati in obseg stavbnih zemljišč
prilagajati potrebam lokalnega prebivalstva in utemeljenim razvojnim
potrebam lokalnih skupnosti. Pomembno je, da nove, ekstenzivno
pozidane dele naselij zgoščamo in jih integriramo z obstoječimi jedri
vasi ter s krajino. Prednost je treba dati prenovi obstoječega stavbnega
fonda in notranjemu razvoju, ne pa neracionalni in nerazumni
ekspanziji novih pozidav v obliki satelitskih naselij.
8.
Pravočasna in enakopravna udeležba zainteresirane javnosti v
postopkih dostopa do informacij in sprejemanja skupnih prostorsko-
okoljskih odločitev, je osnova t. i. koncepta participativne demokracije.
K temu smo se v Sloveniji zavezali tudi z ratifikacijo mednarodnega
dokumenta - Aarhuške konvencije (2002) in s priznavanjem
Torremolinske listine (1983), ki govori o vključevanju javnosti v
zgodnje faze načrtovanja. Ali sprejete dokumente v urbanistični in
arhitekturni praksi upoštevamo?
Izjemnega pomena je participacija javnosti pri nastajanju novih
prostorskih aktov. Predvideno sodelovanje javnosti prek t. i. javnih
razgrnitev osnutkov prostorskih aktov ni zadostna in zadovoljiva
oblika participacije. Lokalno prebivalstvo mora biti seznanjeno v
zgodnjih - izhodiščnih fazah načrtovanja in priprave prostorskih
aktov. Tudi izbrani pripravljalci prostorskih dokumentov se morajo
čimbolj neposredno in vnaprej seznaniti s potrebami in željami
lokalnih skupnosti. Skupne delavnice so morda najbolj primerna oblika
arhitekturni in prostorski razvoj krasa
tvornega sodelovanja. Le na tak način lahko dejansko zagotovimo
soodločanje lokalnega prebivalstva kot organizirane javnosti. S tem
lahko okrepimo tudi prevzemanje odgovornosti za lasten prostor in za
ustrezen prostorski razvoj naselij.
Zato naj ne bi bilo nič nenavadnega, če bi se tudi v Sloveniji
uveljavile referendumske oblike odločanja na ravni npr. krajevnih in
vaških skupnosti glede prostorskega razvoja in glede večjih načrtovanih
posegov v prostor. Nujno ob tem je, da se spoštujejo sprejeti krovni
dokumenti, sprejete strategije in zakonodaja.
9.
Kateri izzivi v prihodnosti pomenijo dejansko napredek in razvoj
za Kras?
Mnoga ključna razvojna vprašanja Krasa - pa tudi vprašanja kulturne
samobitnosti in identitete Krasa ter vprašanja zaščitnih ukrepov v
smislu ohranjanja nacionalne in kulturne identitete - so uresničljiva
z vzpostavitvijo zavarovanega območja. Že začete aktivnosti za
vzpostavitev Regijskega parka Kras pod okriljem UNESCA je
smiselno nadaljevati in jih nadgraditi po priporočenem modelu
regionalnih naravnih parkov Francije. Model temelji na ustanovnem
aktu - pogodbi oziroma sporazumu - ki je plod vzajemnega interesa
in partnerskega sodelovanja med državo, regionalnimi in lokalnimi
oblastmi ter lokalnim prebivalstvom na osnovi dogovorjene vizije
razvoja. Na Krasu so občinski sveti že sprejeli "Skupni razvojni
program", ki ga je treba v prihodnosti le razvijati, dopolnjevati in
nadgrajevati. Z vzpostavitvijo zavarovanega območja - ki bi lahko
čezmejno povezalo Kras - bi se okrepile in na novo odprle mnoge
priložnosti za razvoj podjetniških potencialov vezanih na trženje
lokalnih produktov in trženje t. i. teritorialnega kapitala v obliki
ohranjene naravne in kulturne dediščine. Znotraj parka bi bilo mogoče
še nadalje razvijati gospodarske aktivnosti, turistične dejavnosti in
kmetijske dejavnosti, ki ne bi šle na škodo dolgoročnega ohranjanja
narave in trajnostnega razvoja.
10.
Zato je poziv, da Državni svet uporabi vse svoje vzvode, da vpliva
na neobčutljivost pristojnih institucij, zbornice in drugih stanovskih
organizacij povsem upravičen in pričakovan. Državne organe in lokalno
skupnost je treba pozvati, da prenehajo z medsebojnim prelaganjem
odgovornosti ter da s pospešenim delom Krasu zagotovijo ustrezne
razvojne priložnosti ob varovanju vseh posebnosti, ki jih Kras ima in
so v širšem interesu slovenske družbe.
doc dr Ljubo Lah
Uvodni referat v Državnem svetu RS
ljubo.lah@fa.uni-lj.si
Oglasi / Advertisements
SENCILR BLED
SENČILA PINTAR d
Pot na Lisice 11
4260 Bted, Slovenija
Tel.: +386 (0)4 575 23 00
Fax: +3S6 (0)4 576 59 01
info@sencHa-bled.si
www.sencila-bled.si
IZDELAVA IN MONTAŽA VSEH VRST SENČIL TER SVETOVANJE NA DOMU.
Zasenčim« vse!