Naši vzorniki v zgodovini
6. Makabejski bratje in njih mati.
junaško družino že poznate iz svetopisemske zgodovine. Zato vam je ne bom obširno opisoval in ponavljal že znanih rečij; marveč le opozoriti vas hočem na nekatere vrline, katerih morebiti še niste sami tako pre-
mislili in spoznali.
Skoro neki svet strah preiine naše srce, ko se v mislih oziramo na to
sveto družino. Sedem junaških sinov šteje; očeta ni več, pač pa jih ganljivo
skrbno nadzoruje sveta mati. 0 očetu nam sv. pismo sicer ne pove ničesar;
a lahko  si mislimo,  da je moral  biti izvrsten mož, ki je vzgojil tako vrle
   171    
sinove — same junake - mudence! Tudi v sorodu ni bila ta izredno hrabra družinica pravim Makabejcem; vendar se imenuje tako, ker je živela v istetn času in kazala jednakega duha, toraj je bila po duhu sorodna, vredna tega iraena.
Mučeni so bili leta 166. pr. Kr. v Antijohiji na Sirskem. Tam je vladal kralj Antijoh IV. Epifan, ki je zahteval od tamošnjih Judov, da morajo vsi zapustiti pravega Boga in prestopiti v grško malikovalstvo. Hudo preganjanje se je vnelo. Trinog ni poznal usmiljenja. Sodbo in mučenje Makabejske družine je vodil kralj sam.
Najprej jim zapove jesti svinjsko meso, kar bi bilo toliko kakor odpad od vere. Vsi odgovore: »Ni nam dovoljeno!« Sedaj jih ukaže kruto pretepati z biči in jermeni; a vse voljno pretrpe. Nato začne srdito pretiti, kazaje jim mučilne priprave. Pri Babiloncih, Perzih in drugih vzhodnih na-rodih so navadno kaznovali z ognjem. Dal je razbeliti ponve in kotle. Taka ponev je bila tolika, da je šlo vanjo vse telo človekovo, kateremu so poprej porezali posamezne ude, posebno prste na nogah in rokah; truplo so pola-gotna pekli v ponvi, odsekane ude pa v kotlu.
Ker se pa tudi takega pretenja ne ustrašijo, prične se prestrašno mučenje. Nalašč pa ni hotel trinog kar vseh hkrati umoriti, ker je mislil vsaj nekatere s tem preplašiti, da odpadejo. Tudi jim je hotel pomnožiti trpljenje, ker prestati jim je bilo tako tudi srčno mučeništvo, ko so morali gledati svoje Ijubljene brate v tolikih bolečinah. Koliko je morala prestati osobito uboga mati, ki je prišla zadnja na vrsto!
Prvi pride na vrsto najstarejši. Ker je tako odločno spoznal svojo vero, mu najprej jezik izrežejo; potlej mu kožo z lasrai z glave potegnejo, kar dela silne bolečine in je bilo v navadi le pri najbolj divjih narodih (»skalpovanje«); slednjič mu še na konceh odsekajo roke in noge in položijo trup v razbeljeno ponev, da se še živ polagoma peče.
Vse to ao morali mlajši bratje in mati gledati; a ni jim vzelo poguma, marveč  še bolj jih je  osrčilo, ker so se mej seboj opominjali k vstrajnosti.           
Jednako je bil  mučen  drugi brat.   V sredi mučenja trinog nekoliko
preneha in ga vpraša še jedenkrat, li noče jesti svinjine? Odločno odgovori:           
»Nočem.« Umiraje še reče: »Brezbožnež, ti nam sicer sedaj vzameš življenje ; Bog pa nas bode zopet obudil k večnemu življenju!«
Tretji brat pa že kar roke steguje in jezik moli, da bi bil prej mučen, in se' tolaži s tem, da bode zopet vse ude sprejel na dan vstajenja.
Z isto stanovitnostjo trpe tudi četrti, peti in šesti brat. Kralj sam in vsi navzoči se čudijo toliki srdnosti.
Živa sta le še najmlajši bratec in mati. Vsaj najmlajšega meni kralj pregovoriti, češ, da ni tako močan, da bi mogel prestati take bolečine. Skuža si ga najprej pridobiti s prijaznostjo in obljubami. Ker se mu to ne posreči, ukaže materi, naj mu prigovarja, da bi poslušal kraljev ukaz ter vsaj on ostal še živ. Mati pa se skloni in sinku prigovarja v svojem domačem jeziku, ne da bi spolnil kraljev ukaz, marved božjo zapoved. Govorila je mati v svojem  domačem (judovskem) jeziku, da bi je kralj ne razumel; pa
-N3    172    &t-
tudi zato, da bi šlo sinku bolj do srca, ako sliši materine opomine v istem jeziku, v katerem je od nekdaj poslušal materine nauke. In kako spretno zna navduševati: spominja ga vsemogočnega Stvarnika; kaže na njegove brate, ki so se izkazali vsi po vrsti tako vrle junake, naj jih bode tudi on vreden; opozarja na prihodnje življenje, kjer bodo zopet vsi združeni.
Mladenič je tako navdušen, da ne more čakati konca; marveč ko še mati govori, vsklikne: »Kaj čakate? Nisem pokoren kraljevi zapovedi, marveč božji postavi.« Kralj se vnovič razsrdi in ga da še hujše mučiti nego njegove brate. Nazadnje umrje še mati!
Takim vzorom ni treba še pridevati posebnih naukov in opominov, ker sami dovolj glasno učijo. Le to naj pristavim, da so ti vrli junaki živeli v stari zavezi, toraj niso imeli še tako jasnih naukov, kakor jih imamo mi, in ne toliko dušnih pomočkov, kakor mi. Kolika sramota toraj za vsakega katoli-škega kristijana, <5e zvesto ne izpolnjuje še navadnih, lahkih dolžnostij!