—   278   —
Domovinske reči,
               O spominku Vega-tovem.
Bravši „novičarja iz Ljubljane" v 63. listu „Novic", m za dolžnost spoznam častitim bravcem sledeče povedati:
Mica Vehovčeva, naj stareja sestra slavnega oberst-lajtnanta barona Vega-ta, je podedovala, ker on ni nobenega brata imel, % grunta v Zagorici. Njenega sina Jožeta Peterka, tedaj Vega-tovega naj bližnjega vnuka, sem jez 6. dec. 1845 v Moravčah pokopal, in od njegovega sinii, Jerneja Peterka po domače Janeža, ki je v Zagorici v hiši Nr. 7 stanoval, sem 20. dec. 1845 tisto skrinjico kupil, ktera je v letopisu krajnskega muzea 1S38 omenjena in ki je je naš slavni rojak, ko je v ljubljanske šole šel, z doma seboj vzel in kakor naši kmečki učenci za shrambo vsih svojih reči imel, čez več let pa — po zagotovilu Jožeta Peterka, ki je svojega žlahtnika večkrat na Dunaji obiskaval — sestri Mici, ko je v otročji postelji bila, polno lepega perila v Zagorico poslal. To skrinjo imam zdej jez kot edini predragi spominek rajnega častljivo shranjeno. Ogledal sem sicer tudi zibelko njegove sestre Mice, ki je utegnila pred ko ne tudi njegova biti, — al preveč razderta je že bila, in ker vendar ni popolnoma gotovo, da je kadaj tudi njegova bila, sem jo pustil.
Preden naznanim poglavitni namen teh svojih ver-stic, moram popraviti še pomoto, ki se je vrinila v omenjenem muzealnem letopisu na strani 3., ker stoji zapisano iz moravških kerstnih bukev: „ex Sagorica vi čari a t. s. Crucis" namesti v i čini ta ti s. „Vikariat" je v duhovniškem pomenu vse kaj druzega, kakor soseska, Zagorica pa ni nikdar vi k ar i a t sv. Križa bila in menda tudi ne bo, ampak je le soseska.
Kar spominek za slavnega našega rojaka vtiče, ki ga je omenjeni muzealni letopis na str. 15 hvale vredno sprožil, sem jez leta 1846 ali 1847 pervi bil, ki sem izrečeno željo pohvaljenega letopisa v djanje skusil spraviti in sicer v zboru zgodovinskega družtva, čigar ud sem bil. Prečastiti gosp. kanonik Novak je blagovolil moje pismo o ti zadevi zboru brati in neki list omenjenega družtva je naznanil, da je ono ta moj predlog radostno zaslišalo.
Leto 1848 je privihralo, in v valovih tadajnega časa se je, kakor marsikaj druzega, potopila tudi ta zadeva. Al jez nisem pozabil Vega-ta; pripravil sem to reč tako deleč, da mi je častiti gosp. oberstlajtnant žl. Suh nI obljubil pripomoči, da se izpolne domorodna želja. Obernila sva se na tadajna naj višja častnika naše domovine: na gosp. feldmaršallajtnanta grofa Lichtenberga v Lvovu in na gosp. generalmajorja barona Novaka na vojni Granici. Ker predeleč od domovine, omenjena gospoda nista mogla prevzeti pervaštva v odboru, ki bi se imel lotiti te stvari, sta vendar obljubila se na vso moč vdeležiti te naprave in sta naji zagotovila, da preslavni naši austrianski topničarji in vitezi Maria-Terezijnega reda bojo gotovo vsi pripomogli   k doveršbi   blagega namena.
Vihar leta 1848 je prihajal od dne do dne hnji — jez sem šel z vojsko na Laško, zanašaje se, da odloženo ni opuščeno.
Z gosp. oberstlajtnantom žl. Siihnel-nom si o ti zadevi še z m i raj dopisujeva, in če morebiti ravno letos za-volj mnozih doneskov na več strani se nabira za Vega-tov spominek ne bo še začeti mogla, se terdno nadjam, da se bo to zgodilo berž ko bo moč. Z naj večjim vspe-
hom pa se bo gotovo spominek za slavnega našega rojaka izgotoviti dal, ako c. k. oberstlajtnant stopi na čelo družbe za napravo spominka c. k. oberstlajt-nantul                                                         K. Hueber.