Stev. 47. Y Mariboru 20. novembra 1879. Tečaj XIII. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za oelo leto 3 gid. — kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v dijaškem semenišču (Knaben-seminar.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine. SLOVENSKI List ljudstvu v poduk. Posamesse liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr. dvakrat . . 12 „ trikrat . . . 16 ,, Posojilnice preveč obdačene. Nekaj časa so hranilnice tudi kmetskim ljudem bile na korist in pomoč, noveje dni in še bolje pa tako imenovane posojilnice (Vorschuss-kassen). Kajti tukaj je vsak zaupanja in kredita vredni lehko in hitro dobil denarjev in mu ni tre-balo veliko potov, potroškov, cenitve in vknjiže-vanja, kakor pri posojilih iz hranilnic. Denarni promet se je vsed tega po vsej Avstriji jako pomnožil. Ljudje so se združevali in začeli sami sebi pomagati.^ Najbolj opazujemo to pri živahnih naših bratih Čehih. Ti so osnovali v zadnjih 6 letih posojilnic: 228 na Češkem, 191 na Morav-skem in 2 v Sleziji, skupaj 421 ter se je v njih samo lani denarjev iz roke v roko djalo 300 milijonov goldinarjev. Uspešno delujoče posojilnice češke posnemati začeli so povsod, tudi na Slovenskem. Tukaj so se najprvlje lotili tega nemškutarji, da bi za politične namene Slovenca v večnih kleščah držali. No, in take posojilnice so večjidel slabo gospodarile sebi in deležnikom na škodo in so propale ali vsaj uže umirajo na primer:..........in .. .........v Slov. goricah. Naposled poprijeli so se dela narodnjaki slovenski ter posojilnice osnovali v Ljutomeru, Ormožu in Soštanji, slov. graško pa so po srečnih volitvah v okrajni zastop nem-škutarjem izvili. Moramo pa takoj pristaviti in poudarjati, da so vrli narodnjaki pri tej reči veliko žrtvovali in še sedaj mnogo časa, truda, žrtvujejo, da potrebne zavode ohranijo zoper najhujšega jim neprijatelja, zoper davkarijske urade, ki jih pre-oblagajo z neznosljivimi dačami. Te so pogosto tolike, da presegajo ves dobiček in je vsled tega mnogo posojilnic uže prenehalo n. pr. na Koroškem. Jednaka osoda žuga vsem, ako se temu ne pride kmalu v okom. Posojilnice niso za ta namen osnovane, in v pravem pomenu niti biti ne smejo, da bi deležniki denarjev si prisluževali in se bogatili, ampak da se priprostim ljudem na podlagi vzajemnega podpiranja v sili pomaga do lehkega, hitrega in ne predragega kredita, se vč brez škode za deležnike. To je v sedanjih zamotanih denarnih razmerah potrebno in smemo zopet radi biti, da so pri zadnjih volitvah nemški liberalci propali in prodrli konservativni in narodni poslanci. Kajti prvi so s postavo od 21. maja 1873 posojilnicam zadjali smrtno rano, slednji jo pa skušajo sedaj zaceliti. Češki narodni poslanec g. Hevera je državnemu zboru nasvetoval predlog s katerim se bo posojilnicam stanje poboljšalo. Da bo predlog sprejet, o tem ni dvomiti. Njegovi razlogi in dokazi so premogočni. On dokazuje namreč, da morajo posojilnice plačevati šestero, oziroira sedmero in osmero dačo, časih celo od tega, kar je posojilnica kde dolžna. To je pre-silno in državni zbor, oziroma njegova konserva-tivno-narodna večina, si pridobi mnogo zaslug, ako nam tukaj zopet popravi, kar so liberalci skvarili ali v nemar puščali celih 6 let! Ako pa si posojilnice oddehnejo, potem bodo slovenski narodni možje gotovo tudi drugod poguma dobili in osnovali potrebnih posojilnic n. pr. v Celji, v Mariboru itd. Slovenski poslanci v državnem zborn. II. Kar zadeva višjih učilišč, gotovo ne segamo tako daleč, da bi zahtevali lastno višje uči-lišče z izključivo slovenskim učnim jezikom. Naši iz srednjih šol dohajajoči učenci imajo jugoslovansko vseučilišče vZagrebu, ako hočejo na slovanskem vseučilišču dalje študirati. Ako pa hočejo pohojevati nemško učilišče, bodo tudi s popolnim znanjem nemškega jezika v vsako stopili ; ali to vsaj bi jaz za naše juriste želel, da bi uže enkrat oživele z najvišjo naredbo od leta 1871. na Gradskem vseučilišču ustanovljene stolice sč slovenskim učnim jezikom za praktične juridične učne predmete. Nj. ekscelenca tedanji naučni minister in zdanji vodja naučnega ministerstva dr. Stre-mayr nam je 1.1871. obljubil, da bode izpeljal to Najvišjo naredbo, zato upamo, da bode zdaj rešil svojo možko besedo in storil to, kar nij Samo v korist našega naroda, ampak kar je tudi v korist cesar- stva; kajti tndi država mora želeti, da uradniki, ki občujd s prebivalstvom, znajo jezik onega naroda, mej katerim žive. Slovenski narod je zmirom zoperstavil se zoper nespoštovanje svojih narodnostnih pravic, on je neprenehom trpko občutil, to tudi v vsakej seji te visoke zbornice izrazil po svojih zastopnikih in mi samo obžalujemo, da je visoka hiša bila za to zmirom gluha. Deloma morebiti iz neznanja razmer, deloma pak vsled pomisleka, katerega sem uže preje pojasnil, ker seje v naših željah iskalo sovražnosti zoper nemško narodnost, na katero nijsmo nikdar mislili. Vemo in čutimo, da vsi narodi v Avstriji premorejo kaj samo tedaj, ako prijateljski složno delajo v skupni smoter, narediti našo domovino trdno in močno. Ako je tedaj razmerno tako majhen narod, kakor je slovenski, poslal 14 zastopnikov v državni zbor, je s tem pokazal, da želje, katere ti poslanci navajajo tukaj v imenu prebivalstva, niso neopravičene, niso v zraku viseče. Oni možje, ki so se v prejšnjih letih v tej visokej zbornici vedli tudi kot zastopniki slovenskega naroda, a žalibog v tem svoj nalog iskali, da so ponižavali pred svetom lastno deželo in na laž stavili narodne zastopnike, ako so le-ti naznanjali opravičene želje naroda tej visokej zbornici, niso bili več voljeni, znamenje, da narod z njihovim delovanjem ni bil zadovoljen, mej tem, ko so bili narodni poslanci skoraj povsod voljeni soglasno. Visoko vlado dozvoljujem si na jeden odno-šaj opozoriti. Kaj ima ona še tako dober namen, da bi se izvedla narodna ravnopravnost, a podložni uradi ne verujo v njeno resnost, ne verujč, da so ti nameni v resnici tudi taki, ki se morajo izvesti. V upravi in, priznamo odkrito, tudi v sodstvu, je v Avstriji mnogo gnjilega, in drugače tudi ne more biti, ako seje rabilo in zlorabilo po-litiške in celo sodnijske uradnike za agitacijsko orodje strankarskim nameram, kakor se je to godilo v poslednjih letih; ako uradnik misli s politiško agitacijo prikrivati slabe strani svojega uradnega delovanja, in zato, ker velja za dobrega politiškega rogovileža,misli, da sme dolžnosti svoje kot državni uradnik zanemarjati. To, gospoda moja, nij zdravo stanje, uradnik naj bi si bil v zvesti, da je državni uradnik, da je on tu za narode, a ne strankarsko sredstvo za jedno stranko ali jeden narod, da mora tedaj upravo in sodstvo voditi v popolnem nepristranskem smislu! (Dobro! na desnej.) Koncem prejšnje državno-zborske seje je nj. ekscelenca minister notranjih stvarij izjavil, da uradnik se mora vzdržati vsake razdraženosti zoper katero koli narodnost v Avstriji. Od te izjave se na nižjih stopnjah še nij opazilo doslč kaj učinka. Navesti čem v to samo jeden vzgled. Kakor znano, je pred nekoliko tedni najhujša nesreča za kmetsko prebivalstvo, goveja kuga, prikazala se v nekaterih okrajih Kranjske in spodnje Štajerske. Cesarsko okrajno glavarstvo v Ptuji je, kakor hitro je se stvar razvedela, razglasilo dotične oglase, a samo v nemškem jeziku. (Klici na desnej: Cujte!) čisto slovenskim občinam, v katerih se često nijeden človek na najde, ki bi nemški uradni slog prav razumel. Pri tako važ-nej stvari, ko gre na jednej strani za ohranjenje narodnega premoženja, na drugej strani pa tudi za visoke kazni zoper nevbogljivce, celo do 500 gold, se tako ravnanje vendar ne da na noben način opravičiti. A slovenski časopis, ki je ta dogodjaj popolnem resnično naznanjal vladi, bil je konfisciran od ljubljanskega ^državnega pravništva. (Klici na desnoj: Cujte! Cujte!) Ravno tako so, da omenjam še jednega vzgleda, poštne nemško-slovenske blankete odpravili, in na mesto njih so stopili samo nemški, akopram so stroškovi za jedne kakor za druge čisto jednaki, ker <5ne kratke vrstice slovenskega tiska na blan-ketah ne pouzročajo nikakoršnih večjih stroškov. Samo v jednem slučaji, kedar se pobirajo davki in pristojbine, takrat je slovenski jezik ravno-praven, te uradne akte oddajejo večinom tudi v slovenski besedi in kmet ima vsaj to jedno veselje, da v slovenskem jeziku izve, koliko davkov in pristojbin da mora plačati. (Veselost na desnej.) Od ustavoverne stranke Slovenci nismo dobili nič in tudi sedaj nebi smeli ničesar od nje pričakovati. To priča njena adresa, kder se zopet postavlja na stališče okornega odbijanja in osor-nega zanikavanja, mej tem ko si je po celej Avstriji pot naredilo preverjenje, da se more samo se spravo in sporazumljenjem nasprotnemu sovra-ženju uže konec storiti. Jaz bi želel, da bi bili v tem trenotku vsi složni in se trudili vsi za tem jednim smotrom, doseči na podlagi v ustavi danih določeb zadovoljenje vseh narodov avstrijskih. Ker pa adresa manjšine hoče nadaljevati dozdanji boj in neče sporazumljenja in sprave, zato ne morem za-njo glasovati. Nasprotno pa vidi adresa večine, kar vsakdo najde in lahko prečita, poklic Avstrije v mirnem z vsajemnim pospeševanjem omogočenem razvijanji vseh narodov svojih, naj si bodo katere koli narodnosti; sporazumljenje je njeno geslo in bratsko skupno delovanje v povzdigo obče blagosti in moči cesartva njeni smoter. In ker vlada gre za tem smotrom in kot avstrijska viada hoditi mora, ako hoče sploh Avstrijo pripeljati do boljše bodočnosti, nje narode pa dojzadovoljnega in srečnega življenja, zato so nje nastop po celej Avstriji radostno pozdravili. Prebivalstvo avstrijsko se je vsaj uže smelo nadejati, da bode stari raz-por in prepir zdaj prenehal, in da bode na mesto razdiažujočega nasilstva nastopila nova doba jed-nakega prava in jednake svobode vsem. Zavoljo tega in iz vsega preverjenja bodem glasoval za adreso večine. (Odobravanje in ploskanje z rokami na desnej). Gospodarske stvari. Še precej neznan postranski pridelek za kmeta. Zvunaj na Nemškem zlasti na Taringijskem se razne lesovine za sprehajavne palČice, solnč-nike, dežnike, za cevi, za pipe in smodkine pi-pice in sploh za pipice pridelujejo in zarejajo. Takega lesa se tukaj neverjetna množina priredi pa tudi v razne umetalne potrebšine podela. Nekoliko tega lesa za tančiše stvari pride tudi iz daljnih tujih dežel. Tuje lesovine, iz kterih se razne tanše umetalne reči izdelujejo, so: oljka, mirta, lavor, limonin in pomorančin les, granatno, kavino, jagodično, mastikovo drevo, probkov hrast, cer, zelenik, amerikanski hrast, čajev les in pi-ment. Izmed teh imenovanih lesovin se tudi mirta, oljka, pistacija, zelenik, granatno drevo, jagodično drevo, probkov hrast in cer navlašč za take namene zareja in prireja. Po vsi srednji Nemčiji pa namesto tujih lesovin rabijo domače platane in amerikanske hraste. Pa ravno v toliki množini se v srednji Nemčiji podelujejo lesne jablane, dren, leske z naravnimi roči, višnje, brinje, trsi, lesna črešnja, glog, trnjolica, jesen, mlado hrastje, zimo-lez, tisovec in drugo tako lesovje. Vendar se pa mora še sila veliko pripravnega takega lesa iz tujih dežel vvažati in sicer za dragi denar. Vse te lesovine bi se pa lahko dobivale iz rok domačih pridelovavcev, kar posebno o naših avstrijskih in zlasti slovenskih kmetovavcih velja. To bi bil lep postranski kmetijski zaslužek, kakor pač podnebje in zemlja kaže. Tako so na Nemškem v Turingijskem poskusili in reč se je dobro obnesla. Taka pridelava lesovin za palice in roče bi našim pridelovavcem na tisoče goldinarjev lahko nesla, zdaj pa gre ves ta lep denar v tuje kraje. Od kupcev s palicami, od izdelovavcev solnčnikov in dežnikov palic in ročajev se lahko poizvč, da še za one tuje lesovine, ker domačih ni, na tisoče goldinarjev v tuje kraje izrazpošiljajo, iz kterih morajo svoje surovine naročati in primeroma prav drago plačati. One lesovine, iz kterih, sprehajavne palčice, palice za solnčnike, dežnike, biče, pipine cevke itd. narejajo, se le redkokdaj iz pravih gozdov sekajo in režejo. Večidel rastejo po grmovju ob plotih, grabah, mejah, ob potokih in rekah, ob ribnikih in bajarjih in sploh po takih krajih, ki niso ne za poljedelstvo, ne za sadjerejo, po rebrih in kamenju, po pesku in po zarab, z eno besedo po krajih, ki bi tudi drv za kurjavo le pičlo kaj prirodili. Da bi se za prirejo prej imenovanih lesovin dobra zemlja v dobri legi odločila, to ne kaže in bi se tudi ne izplačalo. Se ve da je to drugače pri lesnih jablanah, gruškah, črešnjah, glogu in trnjolici, ktere sorte lesovin se iz semena s pridom za gori imenovane namene pridelovati dad6 in ktere imajo v pravih drevesnicah po tisoč in tisoč zasajenih. Kajti le v takih drevesnicah •e dajo ravni stebliči v velikem številu, kakor jih obrtnija potrebuje, vzrediti. Taka ravna stebla pa se tudi dobro plačajo. Nasipi ob železnicah in zare so za prirejo takih lesovin kakor rstvarjene. Tako pridelovanje lesovin pa zahteva tudi nekoliko skrbi in dela. Treba je pregosto vejevje porezovati, zredčevati in vzravnati. Treba je umetnih grč in gumb, ktere potem takim stebličem ceno še le prav povišujejo, ki pa tudi dela in truda zahteva. To se doseže, ako se na mestih, na kterih se je stebličem vejevje porezalo, pokončni za-rezki naredijo in sploh protje in palice tako vrav-najo, kakor potrebe nanesejo. Posebno dragoceni les, ki se zarad preobilnih vej in grč ne pusti rad vpogibati, se more, dokler še ni popolnoma do-rastel, ravno vzrejati. V ta namen se naredi na zvunajni strani tam, kjer je les kriv, poprečna zareza za četvrt ali tretjino debelosti palčičine. Odtod se zareza potegne na vzgor tako visoko, da se deblo upogniti da. Rana se potem z drevesnim voskom zamaže. Poglavitno delo pri tem vzrejevanju obrtnij-ske lesovine je porezovanje in obrezovanje stebel o pravem času, tako da protje ali palice visoko ali nizko mladike poganjajo. Le tako se priredijo mnoge in ravne mladike. Tako se mora slasti z javorjem, jesenom in brestom ravnati. Te lesne sorte se morajo prav po pravilih logarskih porezovati in prikrajševati. Tiste lesovine, po kterih posebno zavolj tega poprašujejo, ker imajo naravno raščene ročaje, kakor n. pr. zimolez (Hartriegel) in brinje (Wacbholder), dobivajo naravne ročaje s tem, da jim korenine krivo rastejo. Za to se mora posebno vzrejevavčeva skrb in pazljivost na ta del teh lesovin obračati, da se, ko se useka ali ureže, tudi kos krivo raščene korenine na deblu pusti, iz kterega se potem ročaj skrivi. Drugo mlado lesovje, kakor leska, mladi hrast, lesna jablana in podobne lesovine se sopet tik nad korenino krivé in tudi na deblu samem pri gostem vejevju in dajo tako zaželene podobe ročajev. Zopet pri drugih se dobodo ročaji, da se razumno in ročno usekajo ali urežejo debla, na kterih se kos veje pusti in iz njega pozneje ročaj napravi. Slasti na višnjah se morajo take veje puščali. Taka višnjeva debla se potem drago plačujejo. Nektera višnjeva debla so razpokana, kterih razpoke, dokler so še surova, ne zapazijo. Za take in enake potrebe so posebno prikladni, tisovec, brinje, leska, javor, mladi hrast, jesen, na kterih se prav pogosto naravne grče same od sebe delajo. O tistih lesovinah, ki se za rečene namene ne luščijo ali strzajo in ktere se morajo kako drugače za dalje obdelovanje pripraviti, se v obče ne dajo posebna ravnila postavljati, ker se lastnosti lesovine ravnajo po zahtevah posameznih fa-brikantov. Kot občno ravnilo le velja, da se mora vsaka lesovina, ki se s kožo ali skorjo vred po-deluje, v muževini rezati in brž na prodaj postaviti. V Turingiji na Nemškem se tako pridelovanje raznih lesovin precej pogosto od kmetovavcev sem ter tje godi; kdor se sam neče ali ne more temu delu posvetiti, ga lahko starejšemu delavcu prepusti, ki se mora pa prej dobro podučiti, kako je z raznimi lesovi za palice in ročaje ravnati. Sploh je to lahko delo, ki pa zahteva vedno pazljivosti. Kako se boleno vino ozdravlja. Potovaje po slovenskih goricah sem pri nekem izvedenem vinorejcu za nektere vinske bolezni izvedel zdravil, ktera tukaj priobčim. 1. Ako je vino boleno, da se v 1 e č e in ni za rabo. V tem slučaju se vino stoči v pripravno kad, ter se s za to pripravnim bičem ali gajžljo tepe tako dolgo, da se lepo tekoče počuti. Bič za ta namen je veriga s tremi verižicami, ali pa navadna ketna ali lanec. Zamore se pa tudi to ozdravljenje v sodu goditi, če se z bičem skoz pilko po vsem sodu močno pretepa. Za kakih 8 ali 14 dni potem se vino naj pretoči, da odpade gnjiloba. 2. Kedar je vino plesnjivo; ktera bolezen nastane, ako se vino dene v plesnjiv sod. Zoper to bolezen se z dobrim uspehom rabi navadno oglje. Na polovnjak vina se vzeme 4 pintov oglja, ki se drobno stolče in potem pri pilki v sod spusti. Sod se naj dobro pregene, da oglje s vsem vinom v dotiko pride. Kedar se je vino sčistilo, se naj pretoči, in sitni plesnjivec je odpravljen. 3. Kedar vino po suhem sodu neprijeten okus dobi, da ni za rabo, se ta bolezen ozdravi, ako se pri pilki obesi v vino kaki čevelj dolgi koren hrena, ki pa mora biti lepo ostrugan in snažen. Za nektere dni se hren izvleče, ki je vsled bolezni ves črn. Koren hrena se zdaj dobro ostruže in zopet v sod obesi. In to se tako dolgo ponavlja, dokler hren celo zdrav v sodu ne ostane. Ako je eden koren se porabil, se naj drugi vzeme. Po tem nedolžnem zdravilu zgubi vino neprijeten suholasti okus, ter prav črstvo in okusno postane. H. Dopisi. Iz Celja. (Kosama za deželne bram-bovce — okrajni zastop). Ker si je postavilo celjsko mesto novo poslopje za mestne šole, se je prejšnje šolsko poslopje poleg farne cerkve odločilo kot kosarna za deželne brambovce. Iz tega je prihajalo na mnoge strani veliko nepri-ličnosti. Slednjič je vojaška oblastnija sama pri-poznala, da ova hiša pred velikimi vratmi farne cerkve — ne sodi v kosamo. Pretečeni teden je posebna komisija hišo preiskavala ter izrekla razsodbo, da ima celjsko mesto deželnim brambovcem priskrbeti primernejše stanovanje. Kakor čujemo, vtegne mesto nakupiti in v kosamo spremeniti nekdanjo Lasnikovo usnjarsko tovarno pri sv. Mak- similijanu, ki že par let stoji in je lastnina celjske hranilnice. Vsakako je želeti, da se brambovci iz sedajšnjega poslopja poleg cerkve prej ko mogoče preselijo v primernejšo hišo. — Pri tej priliki naj še opomnim, da se še do zdaj ni razsodilo, jeli ima celjska okolica kakšno pravico do omenjenega, nekdanja šolskega poslopja pri farni cerkvi ali je to poslopje v neomejenem posestvu celjskega mesta. Se žive priče so dokazale, da so okoličani pomagali ovo šolsko hišo zidati. Upamo, da spretni mož, kteremu jo okoličanska občina vso reč izročila, bo vse storil, kar je le mogoče, da ta soseska od mesta prejme primerno odškodnino za to hišo. — Volitve v okrajni zastop celjski so končane. Zalibog da se ni od narodne strani za to reč ob pravem času skoraj nihčer nič brigal. Toda upati smemo, da med izvoljenimi zastopniki je vendar večina slovensko-konservativna ; v kratkem se ima izvoliti načelnik in drugi po-slovalci okr. zastopa. Gospodje, pogovorite se o tej zadevi ob pravem času, da se ne bo zopet volilo brez vsakega reda vse križem, kakor na primer pretečeno saboto, ko so se izbirali zastopniki izmed kmečkih občin! Iz Velenja. (Dvojico Guzajevih pajdašev) so tukaj v Šaleški dolini popadli. Kradli so tod okoli, kar so mogli doseči: različno človeško obleko, kakor tudi konjsko opravo in drugo kmetijsko orodje. V večih krajih so vlomili in tudi v tukajšnjo grajščino Adamovičevo poskusili vdreti, ali bili so odgnani. Žalostno zares; ali žalostnejše je še, da se ljudje nahajajo, ki poznano, vkra-deno blago kupujejo. Takim možem bi morala slavna vlada oziroma sodnija nič manj, kakor tatovom samim po prstih resnobno potipati. Tak slučaj ima zdaj c. k. sodnija v obravnavi — bo-demo videli izid! Iz Središča. Čudne reči se v našem nekdaj tako složnem, tako narodnem trgu godijo. Nemarno pač več na kormilu sčre in poštene glave gv Mod-rinjaka, ampak prišli smo v roke Martin Čuleku, ki pa se od onih dob, odkar je občinski predstojnik, raji podpisuje „Tschullegg", bržčas zato, da bi se ne zameril okrajnemu glavarju. Ko bi se o meni po novinah kaj takega pisavalo, kakor o tem Tschulleggu, skril bi se tri sto metrov pod zemljo. O središčanskem županu šteje se namreč v broju 230 „Slov. Nar." blizu takole: Naš župan so mož, da je le malo takih. Ponemčiti nam hočejo naš prijazni trg, ki je do tih dob stal za Slovenstvo vedno pogumno in neumahljivo kot trda skala, tako, da so najodličnejši narodnjaki ponosno pokazivali na nas, postavljajoči nas na izgled drugim trgom in mestom. Pa ta Martinova namera odnaroditi nas se ne bode posrečila. Pridobili so sicer par prikimavcev in razcepili so za čas lepo složnost prejšnjih let, ali prepričani smo, da bo se sloga taki opet povrnola, kedar odpihnemo Martina iz prestola, na kterega si je tako široko vsedel, ko da bi iz njega nehtel več vstati na veke vekov. Pa ne samo med nami, tudi med sosedi Horvati bi naš Tschullegg rad širil nemško kulturo, zatorej dobivamo zdaj tako zvane „živinske liste" na nemškem jeziku, če hočemo živino v Čakovec ali v Varaždin na semenj gnati. Horvati se temu kaj veselijo ter pravijo: „Ovi švab-ski pasuši so gotovo sredstvo proti kugi, ar muž, koj piše ime svoje sa dvaput toliko pismeni nego sto treba mora biti nekakov osobiti veštak i naučen čez vuha". In prav imajo Horvati. Gospod Tschullegg imajo res šest šol kako tako pod klobukom. Popiej se je pri odborovih sejah obravnavalo vse v slovenskem jeziku, kajti Središče je tako^ izključivo naroden trg, kakor njih je malo na Štajerskem. Ali gosp. župan in ž njimi par modrih glavic mislijo si: Središče je varoš, Sre-diščani so purgarji, za purgarje pa je nepristojno za svoj blagor slovenski se razgovarjati, lepše je če se to zgodi nemški, že zato da nemore vsak bre-gušar kaj zmes zinoti. Pri prejšnjih volitvah so vselej vsi Središčanci soglasno volili kandidata od narodnih mož priporočenega, sedajni župan pa se vozi v Ptuj okrajnega glavarja pitat, koga sme voliti, da se mu nebi zemeril. Tako je bilo lani, ko so narodnjaki sklenoli voliti g. Kada. V Ptuju sešel se je z nekim narodnjakom ter mu rekel: „tos pegrajf i nit bi ir aufn Kada ferfoln zaje". Glej dragi moj, odvrnil mu je taj, gosp. K. je v vsakoj vrsti gospodarstva tako izurjen mož, ka mu malo zdaj para najti, tudi našemu narodu nikoli ni krivic nanašal in prepričani smemo biti, da bode naša tako skromna zahtevanja vedno rad podpiral. Ko je potem naš Martin na svoje veliko začudenje zvedel, da okrajni glavar takrat ni zoper narodnjake, ampak ž njimi, se je tudi on za g. K. odločil in za njega potegoval. Za slovenske časnike naš g. župan in krčmar ne zmorejo groša, v njihovoj krčmi šopiri „Tagespošta"; iz nje zaji-majo si vso svojo politično modrost. Preljubez-njivo „Tagespošto" pa si naročujejo, pravi „SI. Nar." z občinskimi denarji? Občina je namreč precej bogata in ker so župan ob enem blagajnik, se to bez sitnob lehko zgodi. Lepa nova Središ-čanska kasa je polna denarjev, zatorej skrbi se za olepšanje trga. Okoli onega hrama, ki je bil tako srečen, da so pod njegovoj strehoj bivali blagajnik, zdaj tudi župan, se je vsak jarek obzidal celo če je krt kakov rov napravil. Ej! naš župan so pač le mož, da je malo takih! Politični ogled. Avstrijske dežele. Nadvojvodinja Kristina se je 15. novembra t. 1. slovesno in s prisego vpričo cesarja odpovedala pravici nasledništva za se in svoje otroke na avstrijskem cesarskem prestolu. Potem je odpotovala na Spanjsko h kralju Alfonzu, čegar žena je sedaj in kraljica španjska. — Svitli cesar dobili so sijajnih gostov: danskega kralja in kraljico in njunega zeta ruskega eesarjeviča Aleksandra, ki bo kedaj ruski car, in jegovo ženo. Cesar so eesarjeviča odlično sprejeli in ga 3krat v lice poljubili ter 3 dni v cesarskem dvoru kot gosta častili. Nemškim in judovskim pisačem, ki vedno zoper Ruse ščujejo, je to močno nepovoljno, ker sedaj vidijo, da iz zveze Avstrije z Bismar-kovo Nemčijo proti Rusiji ne bo — nič! Iz Dunaja peljal se je ruski bodoči cesar skoz Prago, kder je bil od našega eesarjeviča Rudolfa pozdravljen, in potem dalje naprej v Berolin obiskovat nemškega cesarja. — Jednako neljubo dir-nolo je nemške liberalce to, da so cesar podelili grofoma Hohenwarthu in Jaroslavu Klam-Martinecu gotovo vsled njunih izvrstnih govorov v državnem zboru — prvi red železne krone. Tudi so svojo zadovoljstvo izrekli o dosedanjem delovanji državnega zbora, ko so se stalno izvoljeni 3 predsedniki grof Koronini, dr. Smolka in naš slovenski baron Goedel prišli poklanjat. To priznanje res zasluži. Ou govori veliko menje, kakor prejšnji liberalni zbor, pa veliko več dela. V kratkem bodo marljivi odbori dodelali najvažnejše postave in jih zboru predložili. Naši slovenski poslanci so v ve-čih odborih, baron Goedel je predsednik odboru železniškemu, g. Hermau odbornik pri računskem odboru. Primorcem je državni zbor dovolil brezobrestne državne podpore 60.000 H. posebno za nakup pšeničnega semena, ki se ondi še mesenca novembra sejati da. Velika nesreča se je zgodila našim poslancem: grof Barbo je od mrtuda zadet, in se je bati celo smrti. Liberalni poslanci so v hudih zadregah, .ker vidijo, da jim upanje gine, kedaj več n;i prejšnjega konja vlesti. Delajo, upi-jajo, godrnjajo, kujajo se, in nemirno okoli sebe poprijemljejo pa nikder se ne morejo prejeti. Liberalec dr. Edelmann je skušal vse poslance, ki imajo za kmeta kaj srca, okoli sebe zbrati. Toda konservativni poslanci so se temu močno začudili, kako sedaj tisti poslanci v menjšini kmeta k srcu pritiskujejo, ki ga v svojej 61etnej vsemogočnej večini drugače še poznali niso, kakor če so mu večjih davkov, večjih bremen nalagali v povzdigo in slavo nemško-liberalne veličasti ? Zazdelo se jim je to početje sumljivo ter so pod predsedništvom konservativnega poslanca Thurnherra sestavili odsek poslancev, ki bodo posebno gledali na koristi in potrebe kmetskih ljudi. Za prvo so sklenoli pretresti, kakove nasledke za kmetski stan je pokazalo od liberalcev sklenjeno svobodno trganje posestev? Češki poslanci dr. Rieger, dr. Srom in knez Lobkovic predložili so cesarju načrt svojih tirjatev glede na ravnopravnost. Cesar so načrt blagovoljno sprejeli. — Bivši minister Lasser, glavni steber ustavoverskih liberalcev, — je umrl! Ogerski državni zbor je sprejel podaljšanje vojaške postave na 10 let in vladin načrt postave o bosensko hercegovinskej upravi. V Bosnijo začelo se je mnogo Nemcev seliti. Naši vojaki v Novo-pazarskem okraji trpijo veliko zarad hude zime! Vnanjs države. Srbski knez Milan biva v Nišo, kamor je tndi narodno skupščino pozval; v svojem prestolnem govoru je veselje izrekel, da je Srbija sedaj povečana in od vseh vlad kot neodvisna država priznana; obečal je potem osnovati vseučilišče, nacijonalno banko in potrebne železnice staviti. — Ruski princi potujejo po Evropi, ministri pa doma s cesarjem premišljujejo, kako bi se dalo vojništvo prenarediti in zboljšati, zlasli artilerija, katerej hočejo 2700 novih kanonov prirediti, od Orenburga naprej v Taškent do meje ob Indiji pa merijo velikansko železnico. Perzijski kralj pozval je več avstrijskih oficirjev, da mu vojaštvo uredijo po avstrijskej šegi; pozvani oficirji so se pa po8vadili med seboj in nekateri hočejo domov. Turški sultan je nekoliko prikimal Angležem in obljubil sedaj prenarediti in zboljšati nradništvo itd. v Malej Aziji, toda v glavno tirja-tev ni privolil ter ni dopustil, da bi grabljivci kos dežele vzeli v Siriji otoku Cipru nasproti. Tudi Egipta ne bodo Angleži lehko celó pograbili, ker jim tukaj vse nasprotuje in jim zavida. Znani Abdel-Kader, ki je nekdaj branil Algerijo zoper Francoze, je umrl v Damasku 75 let star. Francoski trgovci so prodrli do sred Afrike in zasledili izvire reke Niger. Doma pa Francozi čedalje hujše preganjajo katoliško Cerkvo; sedaj kujejo postavo, ki bo škofijam zabranila kaj posestva imeti. V Parizu so 1/3 katoliških šol zaprli in starše posilili otroke pošiljati v mestne freimav-rerske, ki so pa tako drage, da mora mesto 1,300.000 frankov več davka plačevati. — Irski škofje so se potegnili za tlačene Irce, ki neizmerno trpijo, ker so jim angleški naselniki vsa zemljišča vzeli. Za poduk in kratek čas. Središčani in Ormožki grajščaki. Zgodovinski spominki — posneti iz Središke kronike, ktero spisuje M. SI. III. Ob binkoštnih praznikih leta 1633 so se pri farni cerkvi sv. Duha Središčani zopet z Ormožkimi podložni zavolj neke puške razprli in do krvavega stepli. Na predvečer je namreč nek Ormožanec nekemu tržanu puško vkradel in ko so ga drugi den s puško zasačili, nastal je ravs in kavs in zopet so začeli eden na drugega streljati, da 80 več ljudi celo umorili, druge pa nevarno ranili. In tako še prva pravda ni prav dotekla, ko se je že druga začela. Središčani so imeli v Gradcu svojega zastopnika, nekega Hab-holca. V nekem pismu od dne 10. aprila 1634 mu pišejo, da imajo mnogo prič, ki bodo svedo-čile, da so Ormožanci streljati začeli in da so še le potem se v bran postavili, ko je pet Središča-nov celo mrtvih, četvero pa zlo ranjenih obležalo. Da bi pravda gladkeje tekla, so zastopniku v Gradec pošiljali razun zaslužene plače, še tudi kaj posebnega kot navržek; enkrat 60 polžev in 100 jajc, drugokrat dva tolsta purana, enkrat pa celo dva polovnjaka Ljutomerske starine. Toda ž njim niso bili dolgo zadovoljni in začeli so mu prav ojstro pisati ter mu celo očitali, kako so mu povrh njegove plače dali še dva štrtinjaka vina in marsikaj drugega. L. 1638 imeli so že drugega advokata, dr. Nachtigala v Gradcu. Ta njim dne 14. marca 1638 piše, da ima upanje, da bode stvar dobro iztekla. Tudi nje prosi, naj mu obljubljeni štrtinjak dobrega vina v Gradec pošljejo, ker v Radgoni, kamor so mu ga brezplačno postaviti obljubili, zavolj strašnega požara, ne bi lehko voznika dobil. Konečno pa pristavi še sledečo zanimivo opombo: „Ker g. župnik od sv. Duha celo proti gospodom priča, kakor je iz glavnega zapisnika zaslišanih prič razvidno, naj mi gospodje vzrok tega naznanijo, da se bom v svoji „impugnaciji" vedel ravnati." Kaj so mu na to odpisali, se žalibog ni dalo najti; sploh pa tudi ni znano, kako je ta pravda iztekla. Vmez pa so prišli še tudi drugi prepiri, ki so zastarano mrzenje in sovraštvo le podpihovali in tako je razdraženost rastla od dneva do dneva. Ormožki grajščaki so nalagali Središčanom vse-sortne dače, njih silili celo k tlaki in tako kratili njihove pravice. Tržani so se pa njegovim nezaslišanim tirjatvam z vsemi močmi vpirali in tako je prišlo zopet do novih razprtij in novih tožeb. V nekem pismu od 1. 1606 toži 20 tržanov gospoda barona Ladislaja Pete, Ormožkega graj-ščaka, da je mesca aprila 1. 1606 dal zavolj neke na novo vpeljane tlake več ko dvajset tržanov v nek nesnažen in nespodoben turen zapreti, v kte-rega so drugače le razbojnike in najzlobnejše ljudi (Ergisten Mallefiz Personen) zapirali. V njem so morali več dni brez jedi in pijače ostati in povrh še plačati 100 gld. kazni. V drugem pismu od 1. 1643 toži Niklavž Repeša in 60 tržanov barona Adama Štefana Pete, da sta njegov oficir grof Lovro Valpotič in oskrbnik Jernej Laub z drugimi služebniki na binkoštni torek, dne 26. maja 1. 1643 ob eni uri popoldne na njivovem posestvu pri Dravi blizu Repeševega mlina, raznesla in podrla tri ulnjake. Svoje ukaze so grajščaki tržanom pošiljali sploh le v nemškem jeziku; kedar so pa bili v denarnih zadregah, znali so prositi — kdo bi verjel — celo po slovenski. Tako postavim je baron Štefan Adam Pete dne 11. septembra 1. 1643 poslal Središkemu županu nemški ukaz, ki se v prevodu tako-le glasi: „Ljubi moj župan! zares ne vem, kaj bi si od vas mislil, ker mojega pismenega in ustmenega naročila ne izpolnite in vam naložene trojne telesne dače ne odrajtate. Zategadelj vam s tem še enkrat ojstro zapovem, da mi ovo dačo še dnes, ali k večemu jutri do osmih odrajtate, drugače vas bom dal brez vsega usmiljenja rubiti". Ravno tisti baron Štefan Adam Pete je znal pa tndi v slovenščini prav lepo prositi, če je bilo denarja treba. Županu Balažu Modrinjaku je na primer pisal to-le: „Dobar dan Vam Bogh day y Zdrawje dragbi Ricbtar moy Sseranski! Sstanovito nebi Vass rad bil Istim Bantuval alj Pokih dob, da je tako ulika potrbucha, poslete mi moy Richtar edno tridesseti Reinskih gori, hochu Vam na oni penzi, kay bi Imal k finkusdu dati, obrachuniti, a Vam pako Wutom nistar kriuo in tesko ne bude. Wutom mojum hoteniu zada mi ne zmanjkujte, a i ja Vam pak hochu Vazdar milos-stivan Gospodin ostati." Sploh smemo iz tega sklepati, da so že nek-dajni Središčani bili narodni in njim je bila slovenščina ljubša, kakor nemščina. (Dalje prih.) Smešničar 47. Kaj so centralist, kaj autonomist! ? Kmet (ki pridno slovenske časnike bere): Povej mi, povej Boštjan, ki si tako modra glava, kaj neki hočejo naši časniki z besedama „centra-listi" in „avtonomisti" reči, ki ju zdaj vsak dan v njihovih listih beremo ? Čevljar. Jaz ti, prijatelj, to prav lahko razložim s tem, če ti rečem, da centralisti so prav to, kar so taki čevljarji, ki čevlje po enem kopitu narejajo za vse ljudi, naj imajo majhno ali veliko nogo, — avtonomisti pa so podobni dobrim čevljarjem, ki čevlje ljudem merijo po njihovih nogah, večih ali manjih. Kmet. Hvala ti! Res, da nisi samo mojster čevljar, kakor iz tega vidim, ampak tudi mojster politikar. „Novice." Razne stvari. ('Okrajni sodnik v Arvežu) imenovan je g. Kajetan Klar bivši adjunkt v Gradcu. (PŠenečljivo svinjsko meso) so v Trstu zasledili v doposlanih klobasah in vsled tega je mestni zastop v Ljubljano, Celovec in Gradec naznanil, da ne sme v Trst nobena svinjetina, ako ni zraven spričevala, da je zdrava. (f Janez Leon) daleč znani knjigar in tiskar v Celovcu je umrl 77 let star. V njegovej založbi in tiskarni izišlo je mnogo slovenskih knjig raznega zadržaja. (Profesor J. Glaser) je vendar enkrat iz Sle-zije prestavljen v svojo slovensko domovino, kojo prisrčno ljubi. Doma je iz Hoč pri Mariboru. Sedaj pride za profesorja v Trst. Hvala tistim, ki so vrlemu narodnjaku pomagali priti zopet na domača tla! Naj se ne^ pozabi še na marsikoga n. pr. na g. profesorja Sumana in g. profesorja Mttll-nerja, ki je moral iz Maribora v Bregenz, na če-gar prejšnje mesto v Maribor je prišel nemec, ki si pa tudi dalje želi, kakor čujemo. (Morje razbilo) je letos 1354 ladjij; blaga se je tako uničilo v vrednosti 520 milijonov goldinarjev. v (Zlato svetinjo s krono) odlikovan je g. Ferdinand Kada v Ormožu zarad zaslug pri gruntnej vcenitvi. Ta je sedaj dokončana na Štajerskem, Kranjskem, v zgomjej Avstriji in v Šleziji. (Marljivo kradejo) ljudje, da je groza, vse kar dobijo; še bčele niso več varne. Poročil imamo o tej meštriji toliko, da nam hoče prostora zmanjkati. (Sedemdesetletnico) veselo obhajal je č. g. J. Jane, župnik v Solčavi obdan od mnogih duhovnih bratov in pobožnega ljudstva. Več prihodnjič v „Cerkvenej prilogi". (V Šikolah na Dravskem polji) so se posestniki z mlinarjem pravdali zavoljo vode in pri tem zapravdali brez uspeha okoli — 300 fl. (Iz Griž pri Celji) se nam poroča o žalost-nej 8urovosti, da je sin lastno mater in mlajšega brata z nožem napal in ju hotel umoriti. Sosedi so zločin komaj zabranili. (Štipendija) za ubogega slepega človeka na Štajerskem v znesku letnih 105 fl. je razpisana do 31. dec. 1879. Prošnje se vlagajo pri deželnem odboru štajerskem. (V Bosno in Hercegovino) zamorejo se od 16. nov. t. 1. naprej pošiljati navadna pisma po navaduej ceni 5 kr. v Novi-pazarski okraj pa je treba koleka za 15 kr. (Nove zemljiŠčne (gruntne) knjige) obveljajo 1. dec. t. 1. katastralnim srenjam: Kuimberg, Gros-sonutag, Sodineč, Pichla, Dornach in Radiga v Arveškem okraji, št. Martin in Wresowa v Celjskem okraji, Lanzendorf, Zogendorf, Raduha, Ross-berg in Leutschdorf v Gornjegrajskem okraji, sv. Martin pod Wurmbeigom, Loperschitz. Tedaj romajo stara nemčurska imena v nove gruntne knjige — ob enem znak ponemčevanja slovenskih imen. (Nemec zadušil) se je v gornjem Štajerskem, ker je tobak tako strastno žvekal, da si ga je par listkov še zvečer pred spanjem privoščil; toda spečemu smukne tobak v goltanec in ga zaduši. [Povožen) je bil hlapec Jožef Erjavec, ko je v Trbovljah nesrečno prišel pod težek voz s premogom obložen. Nesrečnik bil je takoj mrtev. (Ponarejen srebrn goldinar) iz cinka in svinca se je izdal v Grušovljah pri Celji. Slepi denar je pravemu precej podoben, le nekoliko večji je in manjka mu napisa: „Viribus unitis". (Mariborčani) volijo vsako leto nekaj mož v mestni zastop, kar stane po 153 fl. To je gola potrata in baron M. Rast ima celo prav, da na-svetuje volitev vsako tretje leto. Menje volitev nam je treba pa teh boljših! (Družba tatinskih viničarjev) iz Kamce in Lei-tersberga imela je v Mariboru prodajalca ukradenih reči. Društveniki so dobro izhajali, ker imajo nekateri izmed njih na stotine goldinarjev v ma-riborskej hranilnici. Sedaj so jim delo ustavili, ker so jih zasačili. Velik voz poln ropotije nakradene: krampov, motik, sekir itd. pripeljali so ma-riborskej soduiji na razpolaganje. (Okrožnico vsem gg. občinskim predstojnikom) svojega političnega okraja razposlal je dne 11. nov. t. 1. g. Jnlij Seeder, okrajni glavar mariborski, ter naznanil, da je sedaj ves okraj neokužen, vendar ostanejo sodnijski okraji, kot namejni zoper živinsko kugo, dolžni držati se določil § 27 postave zoper govejo kugo. Okrožnica je nemško-slovenska, in slovenščina pravilna, gladka in lehko umljiva. Hvala g. glavarju! (Mariborska čitalnica) napravi 23. nov. zvečer besedo, tombolo in ples. (f Oče slavnih Miklošičev) je v Ljutomeru umrl 90 let star. (Sv. misijon) pri sv. Ilji poleg Slov. Gradca bodo od 4. do 12. decembra obhajali č. g. Laza-risti iz Celja. (Spremembe v Lavantinskej škofiji). Č. o. Benedikt Hitiš je postal vikar slov. fare v Ptuju, č. o. Element Šalamun vikar sv. Vidske fare pri Ptuju Fr. Pole, provizor v Podčetrtku (s pridržanjem I. kaplanije v Šmariji) in č. g. Ad. Srabotnik, provizor pri sv. Primožu na Pohorji. — Prestavljeni so čč. gg. kaplani: J. Smole v sv. Peter pod sv. gorami, — J. Korošak v Loče, — S. Gaberc ostane kaplan v Ponkvi, A. Podhostnik v sv. Jur na južn. železn. II., — J. Žmavec k sv. Marjeti na Pesnici, Fr. Nahtigal v sv. Štefan, — A. Vamberger v Ribnico, — J. Očgerl v Slivnico pri Mariboru. Kaplanija v Svičini in druga kaplanija v Vitanji ostanete začasno izpraznjeni. (Za družbo duhovnikov) so vplačali letnino čč. gg.: Stranjšak M. 2 fl., Altman 1 fl., Hajšek J. 1 fl. Loterij ne Mevilbei V Trstu 14. novembra 1879: 66, 4, 54, 82, 89. V Lincu „ „ 65, 15, 81, 27, 44. Prihodnje srečkanje: 29. novembra 1879. Naznanilo zarad prošenj za deželske štipendije na sadje- in vinorejskej šoli v Mariboru, 4 po 146 fl. in 5 po 73 fl. vsaka, se opomni, da se naj vložijo do 1. decembra 1879. pri ravnateljstvu ove šole. Več pove naznanilo v 45. štev. „Slov. Gospodarja", izdanega dne 7. novembra 1879. V Gradcu dne 28. oktobra 1879. 2-2 Deželni odbor štajerski. Dražba cerkenega vina. V četrtek t. j. 27. novembra ob 10. predpol dnevom se bode v cerkveni kleti v Jarenini 20 polovnjakov kesno nabranega vina prodavalo. Cerkveno predstojništvo v Jarenini. Dražba cerkvenega vina. V pondeljek 24. t. m. se bo vino sv. Mar-tinske in sv. Barbarske cerkve pri sv. Barbari pri Wurmbergu prodavalo. Cerkveno predstojništvo. Železna ognjišča in jih posamezne dele, potem g? peci s iz plehovine ali litega železa, oe* nagrobne križe priporoča po najnižjej ceni Danijel Rakuš-eva ŽELEZARIJSKA KUPČIJA 8—8 v Olji. v graškej ulici. ■B. m t Priporočilo. častiti duhovščini priporočamo naše VOŠČENE SVEČE, ktere so izdelane iz čistega najlepšega belje- 9 I- nega čebelnega voska, za čigar popolno m čistost in izvrstno trpežnost v gorenji sva Ifc poroka in še pristavimo, da še denarja ne __vzameva, če nam kdo dokaže, da je od nas dobil sveče, ktere niso bile čiste in pravične. Najine sveče se ne odkapajo, nikdar ne kade _^ in gore z mirnim lepim plamenom, ter imajo fP nad to veliko prednost, da jih ni treba nikdar 9 vsekavati, ker ves stenj sam pogori, n Imava zmerom veliko zalogo dobro vleža-ih ni h cerkvenih sveč, v vsili velikostih in druzih K voščenih izdelkov. g Cena najinih sveč je — glede na to, da gr je nepokaženo blago — najnižeja in jih po-šiljava na dom najinih častitih prejemnikov, to Jfc je na najbližnjo železnično postajo franko iu Ifc proste vsake vozniue. K Prosiva naju kmalo s cenjenimi naročili k ali vprašanji počastiti in se priporočava ^1-3 z odličnim spoštovanjem P. & R. SEEMANN, Ljubljana, Gradišče, Vegove ulice, št. 8.