LETO 1940 ŠTEV. 9-10 Poštnina plačana v gotovini VAŽNO! VODSTVO SOTRUDSTVA OPOZARJA NA SLEDEČE: 1. Kadar kaj naročate, nikar ne pozabite podpisati se. Sporočite tudi kraj, ijer stanujete, to je vas, ulico in pošto. 2. Vse dopise in pošiljke naslavljajte na „Vodstvo salezijanskega sotrudstva, Rakovnik — Ljubljana 8". 3. Kadar pošiljate denar, Vas vljudno prosimo, da nam namen pošiljke sporočite ali v pismu ali na karti, najboljše in najbolj poceni pa je, čte napišete zadaj na položnici, posebno če pošiljate za več namenov hkrati. S tem nam omogočite hitro in točno poslovanje. Vse knjige salezijanske izdaje ima stalno v zalogi MLADINSKA ZALOŽBA knjigarna in papirnica Ljubljana, Stari trg 30. Istotam dobite tudi razne knjige za mladino in vse pisarniške in šolske potrebščine po ugodni ceni. ČEŠCENJE PRESV. SRCA JEZUSOVEGA Debelo tiskana številka zaznamuje skupino; prva za njo opravilo, druga dan, kdaj se opravi zadostilno sv. obhajilo. — Vsak naj si zapomni. h kateri skupini spada. Kdor hi ne mogel opraviti zadostilnega sv. obhajjla v določenem dnevu, naj si izbere drug dan. V okt. in novem.: 1. 4 13 — 2. 6. 23 - 3. 3, 15 — 4. 1, 11 — 5. 7, 6 - 6. 2, 22 —7 9, 5 8. 3. 12 - 9. 8, 2 — 10. 6, 10 - 11. 3, 1 - 12. 2, 18 — IS. 4, 16 14. 5 21 — 15. 1, 27 — 16. 9. 14 -t 17. 8, 9 — 18. 4, 30 - 19. 6, 26 — 20 5, 25 - 21. 4 , 4 — 22. 2 20 — 23. 8, 28 — 24. 6, 24 — 25. 8, 3 — 26. 9, 7 — 27 3. 17 28. 5 30 — 29. 6. 29 - 30. 9, 19 — 31. 5, 8. Novi častilci in častilke: 24. 6, 24. Palir Marija — Andrlič Ema — Smele Marija — Strošek Lenika — Špalir Anton. Naši umrli sotrudniki in sotrudnice: Clede Franc, Solkan; Ogrizek Roza, Rogaška Slatina; Koren Helena, Radeče; Schafhalter Apolonija, Št. Rupert; Sušnik Marija, Gorilne; Novak Jožefa, Vel. Vrh; Cundrič Marija, Jesenice; Erzar Meta, Ljubljana. Leben Marija, Horjul; Špalir Marija, Vuzenica; .... , . . Trglav Alojzija, Breg; Usmiljeni Jezus, daj jim večni pokoj! Lešnik Ivan, Rogaška' Slatina; (soo dni odpustka. L. XXXVI. SEPTEMBER - OKTOBER ŠTEV. 9-10 Naše vnebovzetje. rejšnji mesec smo praznovali spomin Marije Vnebovzefe. Sveta Cerkev je kakor vedno imela tudi s tem praznikom svoj posebni namen. Nedvomno nam je hotela pokazati svetli Marijin vzor, ki je po tolikem trpljenju sprejela svoje plačilo s tem, da je bila vzeta v nebo. z gotovostjo lahko trdimo, da je bila Marija za Kristusom največja mučenica, kar jih je hodilo po tej trdi zemlji. Nositi toliko fezo neodložljivega trpljenja, imeti trideset let pred očim sinovo mučeniško smrt, biti duševno prebodena z sedmerimi meči, to je še vse več kakor preveč za slabotno žensko naravo. In vendar je Marija vse to zmogla. Bol je ni strla v obup, trpljenje je m pripravilo do tega, da ne bi zaupala v neskončno previdne sklepe božjih odločitev. Marija je dotrpela z velikonočnim dnem. Zmagala je nad duhom teme in nad grehom, ki ji je pripravil toliko trpljenja. Plačilo ni izostalo. Nebeški Oče jo je sprejel med svoje izvoljenke, jo kakor nikogar izmed ustvarjenih bitij povzdignil v toliko nebeško časi, da jo je vzel v nebo z dušo in telesom. Veliko plačilo za velike zasluge! Pa mi mučeniki dvajsetega stoletja... Izprašajmo si vest ob spominu na praznik najlepšega, nam ljudem dosegljivega vzora. Ob tem spominu se mora vsak kristjan ozreti gor proti nebesom, kjer ga čaka večno bivališče in nesmrtno plačilo za bore malo dni trpljenja, v katerega nas utesnjuje ta svet. Mera^ trpljenja našega časa se dopolnjuje. Začudeno se sprašujemo, kje in kakšen bo konec teh temnih dni, ki so se nakopičili na nas sodobnike, da nam pijejo srčno kri in morijo živce. Trpimo, kakor ni zlepa trpel noben rod v nobenem stoletju. Kakšno bo plačilo za to trpljenje? Ne delamo statistik in bilanc. Vendar bi bil danes bore majhen odstotek onih, ki v vsem svojem trpljenju obračajo oči proti nebesom — proti dpuji naši domovini, in z zaupanjem zro tja, od koder nam prihaja vse dobro in boljše. Za vsako delo hočemo plačilo. Nič duhovnega ni v nas; zadovoljimo se z golo snovjo. Bodimo dosledni v svoji materijalnosti. Zahtevajmo plačilo tudi za svoje trpljenje, za svoja, soljudem nevidna dela, skrite solze, tihe bolečine, gorje in obup. Zahtevajmo plačilo — vnebovzetje! ' Dve Marjeti Ena je Marjeta Occhiena, ponižna deklica iz Capriglia, srečna mati sv. Janeza Boska. Druga je Marjeta Šanson, skromno dekle iz Riesa na Beneškem, presrečna mati Pija X. * Pred sabo vidim v duhu prijazen griček, obsajen s trto in sadnim drevjem. Na vrhu griča se sredi zelenja se prikaže prijazen, gibek fantek z lepo kodrasto glavo in živimi, bistrimi očmi. To je Marjetin sin Janez Bosco. Vrača se iz Castelnuova, kamor hodi v solo. Vsak dan dvakrat peš premeri ne ravno kratko pot. Tako hodi v šolo ob vsakem vremenu, naj bo lepo ali grdo, dež ali sneg, mraz aH vroče, pod pazduho nese kup šolskih knjig, v žepu pa kos trdega kruha, Lipovci: Skupina svatov in svatovc s tremi novomašniki. stiska gruča revnih hiš. To je vasica Becchi, kjer je tekla zibel svetnika, čigar ime in delo sta danes znani po vsem svetu. Tu se je pred1 125 leti — 16. avgusta 1315. — rodil sv. Janez Bosko. Na pragu vrhu lesenih stopnic pred vrati ene izmed becchijskih hišic stoji mlada žena in čaka. Nekoliko jo skrbi, ker dečka še ni domov. Pozno je že: sonce zginja za griči, po dolinah rastejo sence, ozračje se je ohladilo, nebo se temni, a njega še ni videti. Zdajci se zasliši polglasno pope-vanje, ki se polagoma približuje in postaja vse bolj razločno. Izza ovinka ki mu služi za malico in za kosilo. Mama • Marjeta ga vsako jutra spremlja, dokler more, s čuječim očesom, povsod pa z ljubečim srcem. Vidim še drugo ženo v neki drugi vasi, kakih dvajset let pozneje. Tudi ta stoji na pragu svoje hiše v Riesu — majhna je njena hiša, pa čista in snažna — in čaka sina, ki mora priti iz Castelfranca, kamor hodi v šolo, pa naj piše ostra burja ali pripeka vroče sonce. Za južino si vselej vzame s sabo krajec koruznega kruha ali kos mrzle polente. S šolsko torbo na rami pride mali Jožek, sin Marjete Sarto, izza nizke žive meje. Ko zagleda na pragu mater, veselo poskoči kot ščin- - 116 - kavec in ji steče nasproti. Včasih se pa šolarček iz Riesa postavi in prijezdi v šolo na osliču. Oče in mati sta sicer s težavo pa vendar rada žrtvovala nekaj desetakov, da sta tako svojemu sinu prihranila par kilometrov hoje, Mladi šolar jezdi ponosno skozi vas na svojem sivcu kakor kak vitez, kot bi bil sam sv. Jurij na iskrem belcu. Kakšno ljubeznivo naključje: dve materi, obe Marjeti, obe iz skromne kmečke hiše sredi vaškega zelenja; dve materi, ki imata dva otroka, dva šolarja, ki sta si tako podobna. Janez Bosko in Jožef Sarto sta dva živa, neugnana dečaka: tekata, skačeta, plezata, se igrata, stikata za gnezdi in tiščita — v knjige. Pa še kako! Janezek žene Dimko na pašo; in medtem, ko žival pridno muli travo, ima on v roki knjigo in se marljivo uči. Pa tudi Jožek pase svojo Rdečko, pa tudi on zraven bere in si nabira učenost. Je pač trda za čas, zato morata porabiti vsak trenutek, če hočeta, da se bosta kaj naučila. Materi ju opazujete in se na tihem veselite. Ali fantiča nista samo poskočna,, vesela in vneta za učenje, temveč sta tudi pridna in pobožna. Znano je, da je Jožek — tudi njegova mati ga je najrajši tako klicala — večkrat popustil igre in šel z nekaterimi izbranimi prijatelji k Marijini kapelici, ki je stala zunaj vasi, in so tam molili in prepevali. Prav tako je delal tudi Janezek. Tisti, ki so hodili v Castelnuovu z njim v šolo, so pripovedovali, da je o prostem času rad zahajal k Mariji na gradu in je tam sam ali v družbi s tovariši klečal in molil. Materi to vidita in v srcu jima dozoreva sklep: fanta morata v šole! Marjeta Bosko je revna vdova, ki nima drugega ko nekaj malega zemlje in tri otroke, za katere mora skrbeti. V deželi so hudi časi: draginja in lakota. Pa kaj zato?! Marjeta je kakor svetopisemska močna žena. Pogumno brez vzdihovanja dela, se trudi, se poti in vleče naprej v imenu Gospodovem. Pripravljena je sprejeti nase kakršno koli žrtev, samo da bi njen Janezek mogel študirati. In Marjeta Sarto? Tudi ta je revna vdova z osmimi nedoraslimi otroki. Ali v zaupanju na božjo previdnost ji gre vse po sreči, otroci so zdravi in krepki, in kar je največ, rastejo v strahu božjem. S pridnim delom svojih rok, s šivanjem!, s trdim delom na polju, s stanovitno prizadevnostjo, ki je je zmožno le materino srce, premaga vse težave in uresniči svoje najlepše sanje: njen Jožek nadaljuje učenje. Bistra dečka kmalu opazita, kako si njuni materi prizadevata in se tru- Cigan Ivan LETOŠNJI NOVOMAŠN1KI Štirje izmed njih, misijonarji (Cigan, Ozmec, Zver, Schnurer), bodo posvečeni šele mesca decembra, vsi drugi so pa nove maše Se imeli. Dve tretjini letošnjih novomašnikov je doma iz Prekmurja, in kar je najlepše iz ene same (are. iz bel-tinske, jih je deset (Antolin, Cigan, Geld, Jakob, Ozmec, Pintaric, Sraka A., Sraka V., Zorko, Zver). Zadnja dva, Tomdš in Vandik, sta iz češkomorav-skega protektorata. Molimo zanje, da bodo zvesto vztrajali v svojem vzvišenem poklicu! Antolin Avg. - 116 - dita. Zato skušata, da bi jima na kak način poplačala njune silne žrtve. Pa kako? Za zdaj samo s tem, da se pridno učita, da sta vedno prva v razredu. Da znata razumeti njune žrtve, kaže tudi to, da sta rada zadovoljna s kosom trdega kruha; in v šolo hodita bosa, s čevlji na rami, samo da ne strgata preveč podplatov. Kolikokrat si obtolčeta prste! Kolikokrat krvavita! Toda prišel bo dan, ko bodo mnogi hrepeneli, da bi jima smeli poljubiti noge. * * * In glejte, njuna življenska pot se odpira vedno bolj na široko. Z vedno večjimi koraki hitita proti svojemu cilju. Od kod se jemlje ta čudež? O, ljubi Bog vse vidi in za vse skrbi' Materi si še naprej požrtvovalno prizadevata in srce se jima polni z veselo tolažbo, ko gledata, kako ju božja previdnost očitno podpira: oglašajo se dobrotniki, z vedno večjim zaupanjem se bližata cilju. Neke jeseni stopita fanta v škofijsko semenišče. Pred njima se razgrnejo nova obzorja ... In konec? Pastirček iz Becchijev je postal duhovnik, to je sveti Janez Bosko! Pastirček iz Riesa je postal duhovnik, kardinal, in ta je bil Pij X.! Pa materi? Poslušajte! Nekega dne je novi škof Jožef Sar-to hotel svojo mater nekoliko izne- naditi. Nepričakovano je stopil v domačo hišo v Riesu, nasmehnil se je presrečni materi in ji ljubeznivo rekel. „ Tu sem, mati! Skof sem postal. Blagoslovite me!" Starka — kakšno je neki moralo biti njeno veselje! ^ se je sklonila, poljubila prstan in s solzami v očeh takole pozdravila sina: „Jaz bom molila zate, ti, Jožek (glejte, še zdaj mu pravi tako!), moli zame, Bog pa bo oba blagoslovil!" Ali naj si želi mati še kakšno večjo tolažbo v svojem življenju? Dobra Marjeta Sarto je bila deležna se večje tolažbe; imela je redko srečo, da je mogla videti svojega sina v kar-dinalskem škrlatu; bilo" ji je dano slišati, kako so ga po vsej pravici hvalili kot vzornega duhovnika, gorečega župnika in nadvse ljubljenega škofa. Toda, kar je še najvažnejše, na smrtni postelji je lahko rekla: Vse kar sem mogla storiti, sem storila v tvojo večjo slavo, Gospod." To je potrdil tudi njen sin, ko je postal papež. Spominu svoje pokojne matere je Pij X. posvetil tele znamenite besede: „Moja mati je bila vzorno dekle, pametna žena, najboljša mati, v veselju in trpljenju zmeraj vdana in ravnodušna; svojim otrokom je dala možato krščansko vzgojo; svoje delavno in žrtev polno življenje je končala z lepo sveto smrtjo." " In Marjeta Bosko? Spomnimo se samo tistega nepozabnega večera, ko je dobra mati se- Geld Karel Jakob Avg. Ozmec Ign. Pintarič št. - 132 - dela v revni becchijski hišici zraven svojega sina — novomašnika. Kdo naj popiše ginljivo prisrčnost, s katero sta se tedaj pogovarjala mati in sin? Spomina vredne besede so tedaj vrele iz ust matere Marjete. Pa niso bile samo besede. Mati je šla za sinom v Turin, da bi mu pomagala v njegovem težavnem poslanstvu pri vzgoji mladine. Z njim vred je delala in trpela. Doživela je veselje,, da je videla, kako je čudežno seme, ki ga je njen sin v imenu Gospodovem vrgel v zem- ljo, vzklilo, zraslo in se razkošatilo v mogočno drevo. Potem je tudi mama Marjeta za zmeraj zaprla oči. Ko se je zadnjič poslavljala od sina, je z veselim zaupanjem rekla: „Nič se ne bojim umreti. Mirna sem. Storila sem vse, kar sem mogla." * Glejte, to sta dve Marjeti: dve revni ženici, dve skromni kmetici. Ne! To sta dve močni ženi, dve plemeniti gospe, dve kraljici, materi dveh svetnikov ! Da bosta srečna... (Iz okrožnice Pija XI.: O /krščanskem zakonu.) Da bosta mož in žena v zakonu Ijeni naj torej zaročenci stopajo v za-srečna, je odvisno večidel od dalj- kon, da se bodo mogli v težkih .trenu-ne in bližnje priprave na za- tkih življenja med seboj, kakor treba, kon. Ne da se tajiti, da se trden te- podpirati, še bolj pa, da bodo skrbeli melj srečnega zakona, pa tudi razsulo za svojo srečo in upodobili svojo dušo nesrečnega pripravlja in postavlja že do mere polne starosti Kristusove. To v otroški in mladeniški dobi v dušah bo tudi pomoglo, da bodo ljubljenim dečkov in deklic. Zakaj kdor je pred otrokom res takšni starši, kakršni naj zakonom iskal le samega sebe in svoje bi bili po božji volji: da bo oče res in stregel poželenju, za takega se je oče, mati res mati da bo po njih nehati, da bo tudi v zakonu ostal, kakr- žni ljubezni in vztrajni skrbi domača šen je bil pred zakonom, in bo moral hiša tudi v veliki edinščini in sredi te žeti, kar je sejal: v domači hiši žalost, solzne doline otrokom kakor sladek tugo, medsebojno preziranje, prepir, spomin raja, ki je bil vanj Stvarnik odtujenje, stud nad skupnim življe- človeškega rodu postavil prve starše, njem, in kar je največ, našel bo le Iz tega bo tudi sledilo, da bodo otroke sam sebe s svojim nebrzdanim pože- lažje vzgojili v popolne ljudi in po-lenjem. polne kristjane, da jim bodo dajali S pravimi mislimi in dobro priprav- pristnega duha katoliške Cerkve ter Srnka Avg. Sraka Vinko Zorko Št. - 116 - Zver Alojzij jim vcepili tisto plemenito ljubezen do domovine, ki jo terja od nas vdanost in hvaležnost. Zato naj tisti, ki mislijo kdaj vstopiti v zakon, kakor tudi tisti, ki skrbe za vzgojo krščanske mladine, smatrajo za zelo važno, da že vnaprej pripravijo, kar je dobro, in preprečijo zlo. Spomnijo naj se besed, ki smo jih v okrožnici o vzgoji zapisali: »Od otroških let dalje je treba nagnjenja volje, ako so slaba, zavirati, ako so dobra, pospeševati; predvsem pa je treba otroškim dušam vcepiti božji nauk in volje okrepiti s pripomočki božje milosti, brez katerih ne bo nihče mogel krotiti svojih strasti in tudi ne doseči popolne umske in srčne vzgoje Cerkve, ki jo je Kristus zato oskrbel z nebeškimi nauki in božjimi zakramenti, da bi bila uspešna učiteljica vseh ljudi.« K bližnji pripravi na dober zakon spada prav posebno skrb za izbiro zakonskega druga; od te namreč največ zavisi, ali bo zakon srečen ali ne, ker more zakonski drug ali mnogo pripomoči krščanskemu življenju v zakonu, ali pa biti drugu v veliko nevarnost in oviro. Da ne bodo torej vse življenje nosili kazni za nepremišljeno izbiro, naj dobro premislijo, preden si izbero osebo, s katero bodo morali ostati do konca skupaj. Pri tem premišljevanju naj imajo pred očmi predvsem Boga in pravo Kristusovo vero; potem naj obračajo skrb nase in na bodočega zakonskega druga, na potom- stvo, pa tudi na človeško družbo in državo, ki izvira iz zakona. Goreče naj prosijo božje pomoči, da izbero po krščanski modrosti, nikakor pa ne po slepem in neukročenem gonu strasti, tudi ne iz želje po samem svetnem dobičku ali iz drugega manj plemenitega nagiba, ampak po resnični in pravi ljubezni in po čistem nagnjenju do bodočega zakonskega druga; tudi naj iščejo v zakonu tiste namene, radi katerih ga je Bog postavil. Naj tudi ne opuste vprašati, ko izbirajo druga, za modri svet staršev in naj ga nikar ne prezirajo, da se bodo po njih zrelejšem spoznanju in izkustvu v člo veških zadevah obvarovali v tej reči pogubne zmote in da bodo, ko sklepajo zakon, dbilneje deležni božjega blagoslova četrte zapovedi: »Spoštuj očeta in mater, to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji.« Skrb za gmotno stanje družin. Ker pa je zvesto spolnjevanje božjih postav in nravnost v zakonu neredko zelo otežkočena po tem, da so zakonski v gospodarskih stiskah in veliki materialni bedi, jim je treba kajpada v teh težavah, kar najbolj mogoče, pomagati. Najprej je treba z vsemi silami delati na to, kakor je Naš prednik Leon XIII. zelo modro zahteval, da se družabne in gospodarske razmere v državah tako urede, da bo vsem družin- Klenovšek Jože Kristane Evst. Magdič Ivan Schnurer Fr. - 116 - skim očetom mogoče zaslužiti in pridobiti, kar je za preživljanje njih samih, žene in otrok po družabnih in krajevnih razmerah potrebno: »Zakaj delavec je vreden svojega plačila.« (Lk 10, 7 ). To plačilo odrekati ali odtrgavati je velika krivica, ki jo prišteva sveto pismo največjim pregreham. Tudi ni prav nastavljati tako nizke plače, ki so v dejanskih razmerah za prehrano družine nezadostne. Skrbeti je pa zato, da bodo tudi zakonci s;, .ni in sicer že mnogo prej, preden s'.opijo v zakon, razmišljali, kako bi preprečili ali vsaj zmanjšali gospodarske težave in skrbi bodočega življenja, in da jih drugi, veščaki, pouče, kako bi mogli to uspešno in na pošten način doseči. Kjer poedinci sami tega ne zmorejo, je treba poskrbeti, da združijo z enakimi svoje moči, ustanove zasebna in javna društva in si tako pomagajo. Ce pa vse to ni zadostno, da bi krilo stroške družine, zlasti če je mnogoštevilna in manj zmore, tedaj določno zahteva krščanska ljubezen do bližnjega, da to, česar potrebnim manjka, dopolni krščanska karitas. Zlasti bogati naj pomagajo ubožnejšim in naj imetja, če ga imajo na prebitek, ne trošijo za prazne izdatke ali ga zapravljajo, ampak naj ga porabljajo, da ohranijo življenje in zdravje tistim, ki še potrebnega nimajo. Kdor daje Kristusu v ubogih od svojega imetja, bo prejel od1 Gospoda, ko bo prišel sodit svet, najobilnejše plačilo; kdor pa bo delal nasprotno, bo prejel svojo kazen. Ne opominja namreč zastonj apostol: »Kdor ima premoženje sveta in vidi brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti ljubezen božja v njem?« (1 Jan 3, 17.) Ako pa zasebna pomoč ne zadostuje, je dolžnost javne oblasti, da dopolni nezadostne moči zasebnikov, zlasti v zadevi, ki je za splošni blagor tako važna, kakor je ljudi vredno življenje družin in zakonskih. Ce namreč družine, zlasti s kopo otrok, nimajo primernega stanovanja, če mož ne more dobiti dela in zaslužka, če se vsakdanje potrebščine morejo kupovati le za pretirane cene, če je tudi mati v veliko škodo domačega življenja prisiljena s svojim delom si kaj zaslužiti, če mati v rednih ali izrednih težavah materinstva nima zadostnega živeža, zdravniške pomoči in zdravil itd., bo vsakdo uvidel, kako lahko zakonski izgube pogum, kako silno se jim otežkoči rodbinsko življenje in spolnjevanje božjih zapovedi, a kolika nevarnost preti radi tega tudi javnemu redu ter blaginji in obstoju države same, ako prevzame take ljudi skrajni obup, ko se jim ni več bati, da bi mogli še kaj izgubiti, a sem jim morda mnogo in drzno obeta iz razsula države in iz splošnega prevrata. Zato tisti, ki jim je skrbeti za državo in splošno blaginjo, ne morejo zanemarjati takih potreb zakonskih in družin, ne da bi državo in splošno blaginjo silno oškodovali. Ko torej de- Seršen Franc Stuhec Franc Tumdš Vojteh Vandik Jožef - 116 - lajo postave in določajo javne stroške morajo misliti tudi na to, kako pomagati bednim družinam, in jim mora biti ta skrb ena izmed poglavitnih dolžnosti njih oblasti. V tem pogledu z žalostjo opazujemo, kako se neredko dogaja, da se proti pravemu redu nezakonskim ma- teram in njih otrokom (katerim se mora kajpada pomagati že zato, da se odvrne večje zlo) daje zlahka hitra in obilna podpora, dočim se zakonskim materam in njih otrokom ali odreka ali pa daje tako pičlo, da S3 zdi, kakor bi bila le izsiljena. Molek Ali ga imaš še? Tisti molek, ki ti ga je dala tvoja mati? Molek,, ki si ga dobil na dan prvega sv. obhajila? Molek, ki ti ga bodo vpleli med prste, ko boš v krsti in ga vzamieš s seboj v grob? Ali ga še imaš? To ni nobeno sladkobno-otožno vprašanje. Molek je velik simbol. Te jagode so cvetice krog podobe Marije, krog slike Matere Boga. Verniki rimskokatoliške, kakor tudi pravoslavne Cerkve častijo Marijo: torej je ljubezen do Nje najstarejša lastnina Cerkve. Na starih bizantinskih podobah je v zlato ozadje z grškimi črkami vslikano: Mati božja. Nekaj stoletij je oblikovalo ta častni naslov. Globokega pomena je, da je na naših oltarjih idealna podoba Že- ne, ki je rodila Kristusa v podobi človeka in ki se vendarle sme imenovati Mati Boga. Ona je Mati najfinejšega,, najbolj vernega, najbolj božjega člo-veka-Kristusa, ki je v eni osebi človek in Bog. Ali je kdaj kaka vera postavila žensko na tako mesto? V Mariji izražamo češčenje ženski in materi preko vseh narodnih pesmi, preko vse lirike v romantiki, preko vseh prividov velikih mož. Vzemi svoj molek spet v roke! Pojdi v svojo župno cerkev! Pojdi k rožnovenski pobožnosti meseca oktobra! (Te besede je napisal sloviti veliko-mestni apostol, dr. Sonnenschein iz Berlina, ki je bil pravi oče bednega delavstva.) Rože in trnje Naš misijonar g. Andrej Majcen je poslal vrhovnemu predstojniku sale-zijancev v Tilrinu naslednje p-oročilo iz svojega misijona v Junnanfuju: Kunming, 27. marca 1940. Ljubljeni oče! Sprejmite nekaj novic od sinov, ki skušajo, da bi v don Boskovem duhu iz Junnanfuja delali v tem daljnem kitajskem mestu Junnanfuju ali Kunmingu, kakor se sedaj imenuje. Znano Vam je, da je ta zavod še zelo mlad. V novem poslopju smo se naselili šele preteklo leto, 31. januarja, na praznik našega ustanov nika svetega Janeza Boska. - 116 - Prvi sobratje so pod vodstvom mon-signora Kereca, ki je sedaj administrator apostolske prefekture v Caotungu, prišli semkaj prav za prav že v aprilu 1935. leta. Poklical jih je tedanji apostolski vikar mgr. Jonghe. Ta naš veliki dobrotnik in oče je sedaj apostolski nuncij v Iraku. Toda do preteklega leta so naši sobratje stanovali in živeli v starih razdrapanih kitajskih barakah. V takih kočah so bile tudi vse šole in delavnice. Lahko si mislite, koliko žrtev je bilo treba! Povrhu so se morali naučiti še novega, tako imenovanega mandarinskega jezika, ki se zelo razločuje od kvang-tunške kitajščine, ki so jo že prej znali. Kmalu po njihovem prihodu je tolpa komunistov grozila, da bo razdejala mesto. Prebivalci so prestrašeni bežali na vse strani. Le salezijanci, ravnatelj in dva klerika, so pogumno vztrajali na svojem mestu, dokler ni minila nevarnost. Počasi so uspeli, da je v novem okolju zavel pristni salezijanski duh, ki je tako značilen za vsak don Boskov zavod. Sprva so se čutili kakor zgubljeni v tem poganskem mestu. Ali don Bo-sko je poskrbel, da se je razvedelo, da so prišli njegovi sinovi. Kmalu so od vseh strani začeli prihajati Kitaj čki, kakor bi trgal češnje. To leto, ko smo odprli novi zavod, ki je tako prostoren, svetal in zračen, smo dosegli prav lepe uspehe, dasi-prav so nas ponovno obiskala japonska bojna letala in s svojimi bombami sejala strah in grozo. V zavodu imamo sedaj nižjo srednjo šolo, obrtno šolo (tiskarji, čevljarji in mizarji) za notranje gojence, šestrazredno ljudsko šolo za zunanje učence in mladinski dom. Naša ljudska šola je prenapolnjena z mladino, z zdravo mladino nove Kitajske. Letos ima že nad 400 učencev. Ce bi imeli tudi trikrat več prostora, kot ga imamo, pa bi ga bilo še kmalu premalo. Razume se, da so ti otroci še po veliki večini pogani. Zato je naša največja skrb, kako bi vso to mladino čimprej in čim bolje seznanili z resnicami naše svete vere. Ker po državnem načrtu verskega pouka v šolah ni, smo uvedli posebne proste tečaje za krščanski nauk izven šolskega časa. In z veseljem lahko rečem, da naš trud ni zastonj. Pod skrivnostnim vplivom milosti božje se nam tudi na tem kočljivem torišču obetajo lepi uspehi. Preteklo polletje smo zaključili z lepo tekmo iz krščanskega nauka. Ne da se povedati, s koliko vnemo so se fantje nanjo pripravljali in kako so se borili za zmago! Po trdem boju je zmagal in dobil prvo nagrado — pogan. Prihodnje šolsko leto, če Bog da, bomo imeli, upamo, še lepše uspehe. Zakaj trdno smo odločeni, napeti vse sile, da kar se tiče krščanskega nauka, izvedemo vse Vaše želje, navodila in načrte, ki ste nam jih sporočili v svoji pomembni okrožnici. Da nas spremlja očiten božji blagoslov,, se vidi iz tega, da v tej deviški zemlji že poganjajo prvi salezijanski in duhovski poklici. Misijonsko delo je torej v najlepšem razmahu. Pa tudi naše obrtne delavnice lepo napredujejo. Stroji neprenehoma pojo svojo pesem. In naši Kitajčki se zelo resno trudijo, da bi se v skrbni šoli naših mojstrov naučili, kako si bodo pozneje pošteno služili svoj vsakdanji — riž. Naše dijake poučujejo deloma sobratje, deloma pa zunanji profesorji in učitelji. Ker je med študenti že nekaj kristjanov, so ti kakor kvas v gmoti poganskega testa, ki komaj čaka, da vzkipi in vzide. Število notranjih gojencev je naraslo na 120, tako da je zavod dobesedno nabit. Kakšna škoda, da jih ne moremo več sprejeti! Naša lega je tukaj zavidanja vredna. S tega strateškega mesta bi mogli v kratkem, če bi bili dobro podkovani v znanju jezika, predreti globoko v notranjost države, kjer je še toliko misijonske ledine. Vojska, ki že tri leta davi ta veliki - 116 - narod, nam je dala priložnost, da smo prišli v stik z dečki iz najrazličnejših pokrajin nebeškega cesarstva. Zatekli so se v ta skrajni jugozahodni kot svoje domovine kot vojni begunci. Marsikateremu izmed njih smo izkazali to ali ono dobroto in tako zdaj tudi ti poznajo in ljubijo don Boska. Hvala Bogu, nebo nas obsiplje z rožami, vendar pa nam tudi trnja ne manjka. Pa še kako bodeče je! Ni dneva, lahko rečemo, da ne bi tulile sirene in naznanjale, da se bližajo sovražna letala. Človek se seveda vsega navadi; toda ko gre za življenje, ne gleda na nič, samo da se reši. Zato so mnoge družine, ki so pošiljale svoje otroke k nam, zapustile mesto in odrinile globlje na zahod. V strahu pred novimi napadi je prosvetno ministrstvo tudi nas večkrat prosilo, naj preselimo našo šolo na kak bolj varen kraj. Pa kam naj gremo? O našem gmotnem položaju pa je bolje, da ne govorim!... Popolnoma zastonj imamo v zavodu 25 sirot, nedolžnih žrtev neusmiljene vojske. Srce se nam krči ob misli, da jih bomo morali kmalu postaviti na cesto. Mno- gi drugi plačujejo smešno nizko vzdr-ževalnino. Cena za živila, zlasti za riž, ki je naš vsakdanji kruh, pa se blazno hitro dviga, odkar so Japonci 5. februarja prvikrat bombardirali našo edino železniško zvezo s francosko Indokino. Danes je hrana petkrat dražja, kot je bila pred enim mesecem. Pa se zdi, da še nismo na višku. Mar naj dajemo dečkom evropsko hrano? Potem bi morali vzdrževalni -no za trikrat povišati. To bi na mah izpraznilo zavod. Namesto riža bi radi dajali fantom kaj drugega, recimo polento, kakor ponekod drugod. Ali kaj, ko iz notranjosti države ni dobiti nobene koruze! Pa tudi iz tujine ni nobene resne ponudbe. Verjemite mi, ljubljeni oče, da smo v zelo hudi stiski. Preostaja nam samo še to upanje, da nam bo prišel na pomoč don Bosko. On bo navdihnil kako dobro srce, da se bo velikodušno spomnilo njegovih misijonarjev. Vi pa, prosim, medtem molite za ta zavod in za Vašega prevdanega sina v Jezusu Kristusu duh. ANDREJA MAJCENA salez. misijonarja. Mau$a, pjMnočfiUa Udsi{cu%(W, ¡¿calfica micu, ¿