LETNIK II V LJUBLJANI, NOVEMBRA 1935 ŠTEV. 3 LJUBLJANSKI MESTNI MUZEJ E V G E N J A R C Ljubljanska mestna občina je že dalje časa iskala primernih prostorov, kjer bi bilo mogoče namestiti mestni muzej in s tem ustvariti novo kulturno usta novo. Ko je zvedela, da namerava banska uprava iz prazniti tako zvano Auerspergovo palačo v Gosposki ulici in preseliti urade v novo adaptirane prostore v bivši Kranjski hranilnici, se je obrnila z dopisom 7. majnika 1934 na kraljevo bansko upravo, češ, da bi bila reflektant na omenjeno zgradbo, ki bi v njej uredila mestni muzej. Po splošnih razgovorih, ki so se vršili o tem z upravo Narodnega muzeja, bi le-ta odstopil mestnemu muzeju mnogo predmetov, ki imajo pomen zlasti za Ljubljano. Ker bi bil s tem razbremenjen prenatrpani muzej in bi obenem pri dobili važno kulturno ustanovo, je obravnavala ban ska uprava to vprašanje zelo dobrohotno, in na pod lagi uvedenih pogajanj je ljubljanska občinska upra va sklenila že na svoji seji 26. junija 1934, da kupi Auerspergov dvorec za ceno 1 milijon 300.000 dinar jev, in sicer naj bi plačala mestna občina ob začetku proračunskega leta 1935/36 prvi obrok v znesku 300.000 dinarjev, ostanek kupnine pa v 5 letnih obro kih po 200.000 dinarjev s 5% obrestmi od zaostale kupnine, kar je potrdila banska uprava z dopisom 6. junija 1934. Minister financ je odobril to kupčijo z odlokom 28. oktobra 1934, št. 8484/VII, vendar pod pogojem, da se izplačilo izvrši iz rednega proračuna. Podpis kupne pogodbe, ki sta jo podpisala za bano vino ban dr. Dinko Puc, za mestno občino pa njen predsednik dr. Vladimir Ravnihar, se je zavlekel do 16. avgusta 1935. Kakor rečeno, je kupčija za mesto zelo ugodna, ker je palača stala banovino prvotno 950.000 Din, za adaptacije (za centralno kurjavo, pre ureditev stanovanj v pisarne i. t. d.) je pa izdala 1,100.000 Din. Hiša je zelo primerna za muzejske namene. V pri tličju se da v veliki veži, na dvorišču in v bivših ba- novinskih garažah namestiti obsežen lapidarij, prvo nadstropje, ki so v njem za sedaj nekateri mestni uradi, bo pozneje uporabljivo za muzejske oddelke, ki niso v direktni organični zvezi z muzejem. Idealni so pa muzejski prostori v drugem nadstropju, ki ob segajo 10 velikih sob, ki merijo po okrog 50 m2, in 5 manjših. Ogromno podstrešje se bo dalo z relativno majhnimi stroški adaptirati za obsežno skladišče, ki je za vsak moderen muzej neobhodno potrebno, in za stalno razstavno dvorano. Upajmo, da bo mestna občina, ki je že žrtvovala veliko vsoto za nakup hiše, v svojih proračunih našla še nadaljnja sredstva za mestni muzej, sledeč zgledom enako velikih in manj ših mest v Nemčiji, ki žrtvujejo v ta namen vsako leto neverjetne vsote. Iz sredstev, ki so za letos na razpolago, so se muzejski prostori slikarsko primerno uredili, zlasti pa je dohod pridobil estetsko zelo mno go s tem, da so se pobarvani kameniti stebri očistili in odprla velika predsoba v prvem nadstropju, ki je namenjena tujsko-prometni propagandi mesta Ljub ljane. Ko je bil 2. decembra 1888 odprt kranjski deželni muzej, je takratni njegov kustos Karel Dežman, ki je intenzivno delal na ureditvi muzeja v novem po slopju tri leta, poudarjal, naj bi bila nova muzejska zgradba »hiša miru in sprave«, v kateri bi si mladina pridobivala pravega rodoljubja in naukov za bodoč nost, kjer bi vse složno sodelovalo domoznanstvu in vedam na korist. Tako poroča o tem dnevu »Sloven ski Narod«. Kranjski muzej »Rudolfinum« je bil pred vsem zbirka prirodopisnih in kulturno-zgodovinskih spomenikov kranjske dežele, zbranih z namenom, da služijo strokovnjakom kot substrat za njihova znan stvena raziskovanja. V ta namen se je osnovalo že 1. 1846. Historično društvo za Kranjsko in 1. 1865.. Muzejsko društvo, »ki se naj bi bavilo predvsem s prirodoznanskim domovinoznanstvom ter z zbira njem predmetov za muzej.1 Tudi kot Narodni muzej, razširjen z etnografskim muzejem, je ohranil ta znanstven značaj kot kolikor mogoče popolna zbirka zgodovinskih spomenikov slovenskega ozemlja. Po učni njegov namen je le sekundarnega značaja, o če mer priča najbolj dejstvo, da je muzej po zimi za splošne zbirke zaprt. V podobnem položaju, kakor je naš Narodni muzej, je tudi večina ostalih muzejev pri Jacob - Friesen, Museumskunde, 1934, 2/3 str. 64 ss. 190 KRONIKA Mestni muzej ljubljanski v bivšem Auerspergovem dvorcu v Gosposki ulici Foto Pavel Debevec nas, so le arhivska skladišča, ki zbirajo dragoceno gradivo, o čigar važnosti in vrednosti smo sicer vsi prepričani, ki se pa zanj širše občinstvo ne zanima. Pravilo je, da je dovolj, če si si ta ali oni muzej enkrat ogledal, ker ti nima povedati nič novega, če ga hočeš ponovno gledati. Novo pojmovanje muzejev se je pojavilo šele v zad njih desetletjih.1 Od papeža Julija II., ki je v Bel- vederu v Rimu uredil zbirko ostankov antične kul ture preko zbirk rimskih kardinalov in plemičev, vodi dolga pot razvoja do pojma »domovinski muzej«, nastalega v dobi romantike. Baron Stein je že 1. 1814. in 1815. razvil teorijo domovinskih muzejev. Njego vemu pozivu so sledili nemški knezi, ki so odprli svo je zbirke javnosti, in to ria pobudo Goetheja samega, ki je leta 1816. in 1817. predlagal, naj se umetnine, ki jih je odnesel Napoleon in so jih Francozi vrnili, iz prestolnic porazdele po pokrajinskih mestih in se ustanove »domovinski muzeji«, ki bodo v Nemcih zbujali domovinski čut in smisel za umetniška vpra šanja. Zasebniki naj odpro svoje zbirke občinstvu, mesta naj skušajo ohraniti zbirke svojih meščanov. Domače blago ne sme v tujino. Za prirodoslovne in za kulturno-zgodovinske zbirke zahteva najprej do mače proizvode. Tako se je rodila misel »domovin skega muzeja«, ki je dozorela v preteklem stoletju.2 Seme je padlo na rodovitna tla. Kralji in knezi so odpirali svoje zbirke za javnost, s čimer je bila nujno zvezana njih inventarizacija in katalogizacija. Sno vali so se muzeji zlasti v zvezi z univerzami in usta navljala zgodovinska društva. Tudi pri nas se je raz mahnil podoben pokret. Nadvojvoda Janez je ustano vil štajerski deželni muzej in 1. 1821. se je sprožilo vprašanje kranjskega domovinskega muzeja, čigar ustanovitev so sklenili deželni stanovi. Temeljni ka men so mu postale Zoisove zbirke. V Salendrovi ulici št. 3 so bile v 2 sobah shranjene prve zbirke, dokler se muzej ni preselil v licejsko poslopje in od tarn v da našnjo zgradbo. Ta muzej je imel do prevrata značaj »domovinskega« (kranjskega) muzeja, kakor je to Dežman izrecno naglašal ob otvoritvi. Ta značaj mu je tudi ostal do danes, le da se je pojem »domovin ski« razširil na vse slovensko ozemlje. 1 Vodnik po zbirkah Nar. muzeja. Kult. zgod. odd. 2 Matschoss, Das deutsche Museum, Geschichte. Auf- str. 14. gaben. Ziele. 1933. KRONIKA Novo vsebino naj bi dobil pojem muzeja v zvezi s stremljenji za splošno ljudsko izobrazbo. Lichtwark je proglasil 1. 1903. na konferenci v Mannheimu: »V razvoju ljudske izobrazbe, ki iščemo zanjo novih osnov, bodo muzeji važno dopolnilo hi- storično-filološkemu bistvu šol in univerz, ker vodijo k predmetom in izhajajo od predmetov.« Ta zamisel je dala pobudo za ustanovitev ogromne ga tehničnega muzeja »Deutsehes Museum« v Miin- chnu. Slavni njegov ustanovitelj Miller je hotel ustvariti torišče vede in pouka za najširše ljudske plasti. Kerschensteiner,1 govoreč o ciljih muzeja, pravi: Vsak muzejski ravnatelj ve, da je vse odvisno od tega, kako se bogastvo muzejskih zakladov izbira in dojiolnjuje, ako naj ljudstvu ideelno ali materielno koristi, da nastane iz kaosa (zmes) kosmos (red). Ako je izobrazba vrednota in naj muzej služi tej vred noti, ni dovolj, da služi samo tistim, ki se je že zave dajo, ampak muzej mora postati dostopen kar naj večjemu številu in njegova zasnova mora zrasti iz pedagoških načel, ki se jim morajo podrediti vsa dru ga načela.« Ta načela, ki so uveljavljena praktično v omenjenem ogromnem muzeju, si je privzela mlada Nemčija, ki ji objektiven opazovalec ne more odreči zasluge, da je tudi tu pomladila Nemčijo. Muzej postani ljudski muzej, ki naj ne upošteva samo razmeroma ozkega kroga učenjakov in za posa mezne panoge zavzetih strokovnjakov, ampak vso javnost in naj skuša uveljaviti vse vzgojne vrednote, ki jih vsebuje. Stari tip meščanskega znanstvenega in poučnega muzeja se naj bi preobrazil v ljudski ali vzgojni muzej. Ko mi je bila letos dana prilika, da sem si ogledal šele nastajajoči ogromni »Rheinisches Museum« v Kolnu, mi je podravnatelj dr. Klersch izjavil, da je osnovna misel muzeja pedagoško-didak- tična. Muzej naj pokaže kulturni razvoj Porenja in njegovo povezanost z Nemčijo. Glavni cilj muzeja bodi, da pokaže v sedanjosti živečemu človeku pove zanost današnje kulture s preteklostjo in ga tako 1 Matschoss, Das deutsche Museum, Geschichte. Auf- gaben. Ziele. 1933. 191 vzgaja, da pravilno ocenjuje kulturo sedanjosti iz do mače tradicije. Nehote mi je pri tem misel zašla na osnovo našega mestnega muzeja. Iz te vodilne ideje izhajajo tudi drugi, zlasti mestni in pokrajinski mu zeji v Nemčiji, kjer lahko govorimo o novi muzejski kulturi in tehniki. Naj navedem le nekatere muzeje, ki so že preosnovani ali se preurejajo: Miinchen, Stadthistorisches Museum, preurejen 1. 1931. Augsburg, Maximilianmuseum, preurejen 1. 1930. Ulm, Stadtmuseum, preurejen I. 1930. Bonn, Provinzialmuseum, preurejen 1. 1935. Koln, \Vallraf-Richartz-Museum, preurejen 1. 1924. Koln, Kunstgevverbemuseum, se preureja. Koln, Rheinisches Museum, se preureja. Koln, Schniitgen Museum (za cerkveno umetnost), novo urejen. V Wurzburgu in Regensburgu se muzeja preure jata. Landshut (mesto 25.000 prebivalcev) ima lani pre urejen sijajen mestni muzej v stari palači. Mimogrede omenjam, da je v porenskem muzeju v Kolnu rezerviranih nekaj sob za šolski pouk. Ker so vsi ti muzeji urejeni po estetično-vzgojnih vidikih, je število razstavljenih predmetov omejeno, tako da izgine prenatrpanost, ki kvari preglednost v naših muzejih in raztresa gledalčevo pozornost. Nova muzejska ureditev gre za tem, da se pozornost kon centrira in človek ima včasih (n. pr. v Bonnu) celo vtis, da je muzej tu in tam skoraj preprazen. Z novo urejenimi muzeji so nujno združeni obsežni študijski in razstavni prostori, kjer se vršijo redoma periodične razstave, ki so gotovo važne za njih popu larizacijo. Muzej na ta način nikdar ne zastara, am pak nudi vedno nekaj novega in privlačnega. Naj omenim le nekatere razstave, ki sem si jih ogledal: Miinchen: Tri dni v Miinchnu pred 100 leti. Si jajna razstava. Gledalec se pripelje s pošto, se nastani v starem hotelu, si ogleda takratno mesto, se zabava na veselicah in v gostilnicah in se sprehaja v lepi okolici, gre v gledišče in se tretji dan poslovi. Deželni muzej v Bonnu pred novo preureditvijo Deželni muzej v Bonnu po preureditvi 192 KRONIKA Vitrina z rimskimi čašami iz 3. in 4. stol. po Kr. Novi deželni muzej v Bonnu Ulm: Donava od Eschingena do Dunaja, z zbirko odličnih akvarelov in bakrotiskov, deloma originalov, deloma kopij. Koln: V muzeju VValraff - Richartz 100 izbranih grafik z devizo: Nemško se zove, kar je poljudno (Deutsch heisst volkstiimlich) z oddelki: 1. Krščan ski simboli z nemškega vidika. 2. Smrt in minljivost. 3. Življenje in mišljenje nemškega ljudstva (kmet, vojak, narava, bajka, mesto in izba). Ali v umetno-obrtnem muzeju v Kolnu: posoda, in sicer: a) žara, lonec, b) zaboj, skrinja, omara, v dru gem a) posoda s pokrovom, lonec-trinožnik, vederce, kotel, košara, b) komoda, puščica, škatla, v tretjem a) doza, torba, b) futeral, kovčeg in specialne po sode za parfum, za cvetlice, za potovanje — vse pri kazano v razvoju od Egipta do danes. IN LJUBLJANSKI MUZEJ? Ako ustvarjamo nekaj novega in ako mestna ob čina v ta namen žrtvuje izdatne vsote, moramo ustva riti muzej, ki ne bo samo popoln v znanstvenem oziru, ampak bo tudi vsak čas privlačna točka za Ljubljančane in tujce. Pokazati lastnemu človeku, kako malo se je doslej zavedal, na kako zgodovinsko znamenitih tleh stoji njegovo mesto, v tujcu pa ustva riti prepričanje, da tu živi rod, ki zna ceniti svojo kulturno preteklost, to bo hvaležna naloga mestnega muzeja. Culi so se sicer glasovi, češ, da je poleg Na rodnega muzeja mestni muzej nepotreben, čim bo odprtih vsaj nekaj oddelkov, ki zanje v narodnem mu zeju ni prostora in ki ne spadajo v njegov organizem (n. pr. planinski, narodno - obrambni, barjanski od delek in dr.), bo to mnenje izginilo samo ob sebi. Ako preletimo skupine bodočega mestnega mu zeja, bo moral začeti s prazgodovino Barja, kjer bo podal sliko geološke strukture Barja na prelom nici Alp in Krasa, življenja koliščarjev, njih orodja, barjanske flore in faune, in prizadevanj, da se Barje osuši, kolonizira in kultivira prav do današnjih del za regulacijo Ljubljanice. Doba rimske Emone bo bogato zastopana in poka zala Emono kot važno rimsko postojanko v boju za Podonavje. Rimski kamni, posodje, žare, steklo — vse to bo prišlo do polne veljave s tlorisi in modeli vred. Bodi že tu omenjeno, da se moderni muzej ne sme bati modelov, četudi igra pri njih fantazija pre cejšno vlogo. Podobni modeli iz barjanske dobe, kakor jih kaže slavni »Deutsches Museum« v Miinchnu, bi bili tudi pri nas privlačljiva točka. Lapidarij rimskih kamnov naj izpopolni model rimske hiše s centralno kurjavo, ki je pri nas deloma ohranjena, model rim skega kopališča, pretorija (oficirskega doma) in vo jašnice, opekarne, peči za peko, rimskega legionarja in častnika itd. Poseben oddelek naj pokaže politično zgodovino Ljubljane. Tako najprej mestne gospodarje, od Spon- hajmovcev in Ulrika Ljubljanskega do Pfemvsla Oto- karja in Habsburžanov s francosko medvlado do dni prevrata in do sedanjosti. Tu se da zbrati ogromno gradivo, zlasti ako se poseže po kopijah (nagrobne plošče, portreti, novci itd.). V ta oddelek spada tudi vse, kar nas spominja na deželne stanove in deželne glavarje (grbi v kapelici sv. Jurija na Gradu!), zlasti pa vse, kar je v zvezi z mestno ustavo in upravo: z mestnimi sodniki in župani, njih prestol in žezlo, meč kot znak tržnih pravic in drugo, kar nam je ohranjeno, oziroma kar si moremo rekonstruirati po opisih in slikah z rotovžem vred. Sem spada tudi razvoj ljubljanskega teritorija in vsa prizadevanja, kako obvarovati mesto pred zuna njimi sovražniki: postanek mestnega obzidja, zlasti njega razširitev 1. 1415. v bojih proti Turkom s pri ključitvijo levega brega Ljubljanice. Možna je na podlagi opisov in slik dosti točna rekonstrukcija ob zidja, stolpov in mostov. Še povečan model Ljubljane iz Valvasorjeve dobe, kakor že stoji na rotovškem hodniku, resnično posnet po perspektivičnih načrtih v zagrebškem muzeju, ki jih je odkril dr. Štele, bi Ljubljančanom še več povedal o stari Ljubljani. Po doben zelo velik model mesta Kolna sem videl v poren- skem muzeju. Cerkev je igrala v vseh časih mesta Ljubljane važno vlogo. Doba velikega gospodarskega razmaha, ko je z graditvijo ceste z Dunaja do Trsta pod Kar- Steklena omara z ženskimi oblačili in klobuki iz 19. stol. Historični muzej mesta Munchna KRONIKA lom VI. postala Ljubljana važno trgovsko središče, je tudi doba, ko so požrtvovalni Ljubljančani obilno dajali iz svojega za zgraditev sijajnih baročnih cer kva. To je doba, ki je Ljubljana poslej ni več doži vela. Poleg ledaj zgrajene stolnice, frančiškanske, št. petrske, nunske in drugih cerkva pa bi nas zanimala tudi oblika starih cerkva, ki so bile pozneje porušene in ki bi jih bilo tudi mogoče deloma rekonstruirati tako, kakor samostane, ki so izginili. Doba reforma cije in protireformacije sta, ako ne drugače, vsaj v kopijah portretov nič manj privlačni kakor tudi prvi začetki šole. Podati sliko meščanske kulture ne bo lahko, ker se je vse, kar se tiče domačega življenja, po večini porazgubilo. Ostanki cehovstva in trgovine so zelo pičli in jih bo treba iskati tudi izven Ljubljane, celo v inozemstvu (Benetke, Aachen itd.). Numizmatična zbirka in zbirka kolajn, pečatov itd. bo zelo hvaležna, težko pa bo zbrati stare mere in uteži. Stare ljubljan ske hiše so nam ohranjene in bi bila hvaležna na loga, za arhitekta-zgodovinarja, proučiti jih. Stara oprava je nam deloma ohranjena in bo zbujala mnogo zanimanja. Iz zalog Narodnega muzeja bo mogoče pokazati pohištvo raznih slogov, od renesanse do danes. Poleg kovinskih izdelkov bo to zametek za bodoči obrtni muzej. Zbirka portretov starih Ljub ljančanov in Ljubljančank bo posebej privlačljiva. Noše iz ljubljanskih predmestij, če jih dopolnimo še z nošami meščanov in meščank, bodo hvaležen ob jekt mestnega muzeja. Sem spada tudi ljubljanski porcelan. Lice mesta nam je ohranjeno v toliko slikah, da bo ta muzejska zbirka v originalih ali dobrih kopijah v zvezi z razvojem mestnega teritorija silno zanimiva. Največjega pomena za slovensko kulturno zgodo vino bo zbirka spominov na važne zgodovinske do godke in slavne može. Mislimo si, da naš mestni muzej lahko postane vsaj deloma nekaka zbirka realij k biografskemu leksikonu. Da hrani rokopise, je pač naloga licealne oz. bodoče vseučiliške knjižnice. Kdo pa naj ohrani druge spomine, ki nas vežejo na naše politike, glasbenike, umetnike, ki so delovali sredi Gotska plastika. Schnutgenov muzej v Kolnu 193 Mestni modeli. Porenjski muzej v Kolnu nas in bili tesno povezani z Ljubljano, ako ne mestni muzej? Zato je pravilna zamisel, naj se v mestnem muzeju ustvari poseben oddelek kot glasbeni muzej kot biografski oddelek in tudi kot sokolski muzej, zlasti z ozirom na zasedeno ozemlje. Uverjen sem, da bodo stare ljubljanske rodbine mestnemu muzeju rade poverile slike in predmete iz dobe svojih pra- dedov. Slovenska Matica je že prepustila mestnemu muzeju z vitrino vred razne spomine na Bleivveisa. Drugi so tudi že sledili temu zgledu. Na kulturnih razstavah ljubljanskega velesejma se je doslej z ne verjetnim trudom zbiralo mnogo gradiva, ki je bilo razstavljeno le nekaj dni, potem se je pa razgubilo. Ljubljanski mestni muzej naj bi bil tista kulturna ustanova, ki bi tako gradivo hranila in razstavljala. Letos je bila v prostorih mestnega muzeja prire jena lepa, le žal prenatrpana narodno-obrambna raz stava, ki naj dobi svoj stalen kot tudi v mestnem muzeju. Če se bodo od časa do časa prirejale spe cialne razstave, ki bodo razkrivale to našo najtežjo rano, sem uverjen, da morejo računati s stalno obil nim obiskom. Nič manj ne bo privlačljiva alpinska razstava, ki bo pokazala Ljubljano kot izhodišče pla ninskih tur in veliko delo, ki ga je izvršilo SPD stop njo za stopnjo za razvoj naše alpinistike. Naša mesta so končno tako rekoč živ organizem, čigar tvorbe se porajajo od leta do leta, ki rase ne prestano, zastaja in tudi umira. Mestni muzej bodi zato odsev zunanjega in notranjega življenja našega mesta. Porast in odmiranje prebivalstva, vse njegovo gibanje, njegovo gospodarsko in duhovno življenje, vse to je mogoče izraziti na moderen način v diagra mih in slikah. Meščanu, ki gre sicer topo mimo po dobnih pojavov, bo zbudilo zanimanje, za koliko je poraslo število hiš in stanovanj, kakšno je stanje tlakovanih ulic in dolžina izvršenih kanalov, če mu vse to pokažeš ne samo v suhoparnih številkah, am pak v živi sliki in besedi. Nič manj ga ne bo zani mal razvoj mestnih podjetij, celo mestnih financ, če najdeš dovzetno obliko. Tako postane mestni muzej najboljša šola komunalne politike. 194 KRONIKA Mere in uteži. Porenjski muzej v KoInu Program, kakor sem ga začrtal v osnovi, je zelo obsežen. Ne bo izvršljiv v enem letu, je pa izvedljiv, ako se najdejo skupine strokovnjakov, ki bi se lotile posameznih panog. Dosedanja prizadevanja so imela v temo oziru popoln uspeh in popolno umevanje pri strokovnjakih, ki so bili naprošeni, da sodelujejo. Še eno bodi poudarjeno. Mestni muzej se bo moral posluževati moderne muzejske tehnike, če se hoče uveljaviti. Ne zadostuje preprosto zbiranje predmetov v vitrinah in njih razpostavitev. Novi muzej mora svoje zbirke dopolnjevati z grafičnimi, statističnimi, fotografičnimi in kartografičnimi zbirkami. Tehnično se mora posluževati raznih pridobitev sodobne teh nike: diapozitivov, svetlobnih efektov, primernih na pisov itd. S tem, da poleg originalov upošteva tudi kopije in modele, mora iti novo pot, ki mu bo zago tovila zanimanje najširše publike in ga očuvala uče- njaške suhoparnosti. Uverjen sem, da bo tako urejen muzej vzbujal smisel za naše posebne kulturne vrednote. Muzej, ki bo pokazal prebivalstvu preteklost mesta, posebej kako je nastalo in raslo, kako je skrbela in skrbi mestna uprava za dobrobit prebivalstva, kako se je v mestu razvijalo in se razvija gospodarsko in du hovno življenje pradedov in sedanjosti, kako se je pojavljalo osebno in občestveno življenje posamez nika in skupnosti in posebej še veliko vlogo, ki jo je igrala Ljubljana v kulturni zgodovini malega našega naroda — tak muzej ni nepotreben. Pa še dalje. V zadnjem času se pri nas pojavlja ojačeno stremljenje, da se v večjih kulturnih in gospodarskih, zlasti tujsko-prometnih središčih osnu jejo lokalni muzeji. Ptuj ima že v prostorih nekda njega dominikanskega samostana in cerkve tak lo kalen (Ferkov) muzej. Prostori me živo spominjajo na lokale, ki se pripravljajo za muzej v Regensburgu. Čim se ptujska zbirka tudi muzejsko-tehnično uredi, bo prvovrstna atrakcija za znanstvenika, za turista in domačina. Podoben je položaj v Mariboru, kjer je upati, da bo uvidevna občinska uprava mestnemu muzeju prepustila v gradu prostore, ki so sami po sebi in z ozirom na svojo okolico kar idealni za mest ni muzej, skrajno neprikladni in dragi pa za mestne urade. Človek bi želel, da bi Maribor pridobil z mu zejem kulturno ustanovo, ki bo dokazovala tujcu tudi dejstvo, da je naša severna meja slovenska in bi po segla z narodno - obrambenim oddelkom tudi v Ko- rotan in zbrala vse spomine na Maistrovo akcijo in boje za Koroško. Tudi Celje kaže večjo agilnost glede primernih prostorov za mestni muzej. Pozdraviti je misel, da se muzej nastani v Grofiji. Sijajna odkritja Brodarjeva bi bila zanj največja atrakcija, treba je samo pogumne volje in dobrohotnosti občinske upra ve. Celo Novo mesto noče zaostati in z veseljem opa zuje človek začenjajočo se zbirko mesteca, ki ima tako lepo zgodovinsko tradicijo. Zmotil bi se, kdor bi mislil, da bo s takimi lokal nimi muzeji oškodovan naš centralni muzej, ki ima že toliko duplikatov, da bi le-ti napolnili več lokalnih muzejev in toliko manj pomembnih predmetov, ki bi muzej le razbremenili in napravili prostor za važnejše in značilnejše predmete. Izginiti mora nekak čut ljubosumnosti med centralnim muzejem in lokalnimi muzeji. Pravijo, da čim dalje gre človek, tem dalje da mu kažejo. Lokalni muzeji, urejeni z Ijudsko-peda- goškega vidika, bodo zbujali tem večje zanimanje tudi za osrednji muzej. Provincialni muzej v Bonnu ima urejeno tesno sodelovanje z lokalnimi muzeji s tem, da predstavlja zanje nekako matico z osrednjo posve tovalnico, posredovalnico in celo delavnico za kon- serviranje predmetov in izdelovanje kopij in modelov. S tako organizacijo pa dosežemo tudi še sodelovanje s tujsko-prometnimi ustanovami in se približamo cilju, ki je obenem kulturen in gospodarski.