OBZORJA STROKE
na arheologijo, pa tudi biološka antropologija je prisotna le posredno). Stane Andolšek pregledno predstavi nekatere pristope k preučevanju jezika.
V zadnjem razdelku zbornika piše Duška Kneževič 1 ločevar o Panoptičnem načelu v utopističnem in socialističnem načrtovanju naselij, ki predstavlja "popoln pogled kol predpogoj transformacije načina življenja". V okvir vprašanj o prostoru in času sodi tudi zaključna razprava Irene Weber o kulturnem šoku, ki je temeljna iniciacijska praksa antropolo-
gov (njihov krst) in obenem (tudi prijetna) težava, s katero se srečujejo popotniki. Konec koncev je sled iaz tascinacija-kriza-adaplačija, ki čaka vsakega popotnika, neke vrste klasičen obred prehoda
Pričujoči zbornik dokazuje, da je antropologija na Slovenskem dejansko že onkraj prvih dveh faz in da po liminalnih težavah prihaja faza adaptacije oz. umestitve antropologije med "klasična" humanistična, družboslovna in naravoslovna področja na Slovenskem.
Rajko Muršič
ALFRED REGINALD RADCLIFFE-BROWN, STRUKTURA IN FUNKCIJA V PRIMITIVNI DRUŽBI.
ŠKUC, Filozofska fakulteta,
Ljubljana 1994,
2X0 str., ISBN 961-6085-03-4
s prevodom klasičnega metodološkega "priročnika" iz zenit-nega obdobja razvoja britanske socialne antropologije smo dobili delo. ki zapolnjuje značilno vrzel v metodološki podlagi "znanosti o človeku", kakor jo pač percipiramo na Slovenskem Gre za funkcionalistično strukturalno šolo, ki - za razliko od l.evi-Slraussove - izhaja iz. biolog ¡stične oz. naravoslovne znanstvene paradigme, ne pa iz humanistične (kamor je mogoče šteli monografska zgodovinsko zasnovana prizadevanja Evans-Pritcharda). V tem smislu je domačemu družboslovju Kadcliffe-Brown in velik del britanske funk-<-'ional¡stične in strukturalne antropološke šole doslej v veliki meri ostal tuj. Še posebej med etnologi, ki si z zapletenimi sorodstvenimi shemami in ded ukt i v ni m i "strukturami" niso mogli kaj prida pomagati pri delu. večinoma usmerjenem v zgodovinske razlage "ljudske kuliure" in "načina življenja",
Že na začetku te klasike Kadcliffe-Broun opozarja na tisto razsežnost antropološkega raziskovalnega dela, ki ga zgodovinski pristopi ne morejo "pokriti". Kot dobro vzgojen britanski empirist pač razlikuje med zgodovinskimi razlagami in teoretskim razumevanjem (9). Seveda pa ob površnem branju hitro spregledamo, da lia de I i ffe-Bro\vn (in britanska socialna antropologija matodane v celoti) ne zavrača zgodovinskih 1 *'zlag. Seveda pa teoretske generalizacije ne sodijo v domeno idiOgrafske" etnografije, temveč k "nomot etični" "primerjalni sociologiji" (8. 10). In slednja ne more razložili opazovanih pojavov, če jih ne razume kot procesa ("za razumevanje družb 111 njihovih institucij sta potrebni obe" (128), splošna oz. Primerjalna razlaga in zgodovinska). Predmet socialne antropologije je po Radcliffe-liiovvnu proces družbenega življenja". Bolj natančno: socialna antropologija je po njegovem "primerjalno teoretsko preučevanje «blik družbenega življenja pri primitivnih ljudstvih" (10), S 1e111 pa jo v celoti zapre v stajo sociologije, čeprav se zaveda, etnografsk;» praksa pošteno štrli iz okvirov tako zastavljene c ef*nicije. Takšna opredelitev pa po dmgi strani "socialno an-|topologijo" predstavlja kot teoretsko znanost, kot da ne bi 'ilo etnografsko terensko delo bistvena sestavina ali vsaj prvi Pogoj vsake "teoretske" antropologije. Zato je prav značilna utiga eksplicitna opredelitev socialne antropologije v tem
Studia humanitatiS		
	Alfred Reginold	
	RADCLIFFE-BROVVN	
	Strukturo in funkcijo v primitivni družbi	
škuc Filozofska fakulteto		
delu, v kateri sociologijo oz. socialno antropologijo razume kot "preučevanje kulturnih pojavov z istimi induktivnimi metodami, kot jih uporabljajo naravoslovne znanosti" (138). Obe opredelitvi je torej potrebno brati skupaj: družbeno življenje razkrivajo teoretski (deduktivni) modeli, medtem ko ti modeli temeljijo na induktivnem preučevanju "kulturnih pojavov" in induktivnih generalizacijah S tem pa je liadcIiffe-Brovvn nevede stopil v past carnapovskega modela logičnega pozitivizma (z. vprašljivim statusom "korespondenčnih pravil" meti empirijo in teorijo).
Za razumevanje R a d cl ¡fte-Bro wnovega funkcionalnega (in
glasnik SED 35/1995, št. 2-3
57
OBZORJA STROKE
strukturalnega) pristopa je njegovo opozarjanje na na vdihovanje pri naravoslovni znanstveni paradigmi treba jemali dobesedno. Procesi, ki jih raziskuje socialna antropologija, omogočajo delovanje organizma. Zalo je potrebno navesti Še tretjo liadclirt'e-brownovo opredelitev socialne antropologije; "Socialno antropologijo pojmujem kol teoretično naravoslovno zna nosi o človeški družbi, ij. kot raziskovanj* družbenih pojavov z metodami! ki so bistveno podobne listini, ki jih uporabljajo fizikalne in biološke znanosti" (211). Zato zanj -za razliko od l.evi-Siraussa - struklure niso modeli. Nasprotno: "Družbene strukture so prav tako realne kot posamezni organizmi" (213). To pa je seveda skrajno sporno. Kol kaže. so Se zmeraj edine "real i je" ljudje, torej organizmi. Družbeni organizem pa je prej ko ne teoretska metafora.
Kakorkoli, Radcliffe-Brownov teoretski sistem je tako vseobsegajoč sistem drugega reda (modeliranje empiričnih podatkov), da ga ni mogoče razbijali pq delih, saj vsebuje celoten aparat, ki naj nam omogoči razumevanje pojava, ki nas zanima, Videti je, kot d a je ta ko zastavljen leorelski model, ki zajema analizo družbe s pomočjo jasnih konceptov, kot so zgodovina, teorija, družbeni proces, kultura, družbeni sistem, statika in dinamika, družbena evolucija, adaptacija, družbena Struktura in družbena funkcija (7-22), tako dovršen, da daje podlago za teoretsko dozorelosi (socialne) antropologije. 1'oda prav ta nemogoča monolit nost njegove "paradigme" je zakrivila veliko krizo socialne antropologije v povojnem obdobju. kajti ameriška pragmatična "preproščina" jo je v marsičem preprosto zaobšla. Moč strukturalne in funkcion a I ne metode je namreč v tem, tla abstrahira kompleksnost družbenih "procesov" in z modeli razlaga delovanje okleščenih idealnih lipov. Zato na videz Uspešno nastopa v raziskavah in razlagah načina delovanja določenih skupnosti v celoti ali njenih posameznih delov (podsistemov), kompleksnosti "funkcioniranja" sistemov na ravni n a ¡elementarne j.Ših "delcev" pa ne more razložiti v okviru lastnega predpostavljenega teoretskega aparata.
To postane razvidno Šele takrat, ko ugotovimo, kako se raziskava neke družbene institucije (npr. razmerja meti materinim bratom in sestrinim sinom) izteče v zapleteni "slovnici" zadevnega razmerja (namesto v "algebri" tovrstnih institucij). Kljub povsem nasprotnemu izhodišču od semiološkega, na koncu Rati cliffe-Brow nova metoda pripelje do zelo sorodnih "primerov". Ta pravila imajo pač več skupnega s slovnico kot pa z matematičnimi strukturami, Čeprav bi si Ra de t i ft e-Brown prizadeval za formalizacijo antropološkega vedenja. Tako kot
: . ■. .' ': i £ sli?!1 H:': ^iii
pri jeziku, katerega slovnice ljudje ne poznajo, se ljudje uk-lanjajo "strukturam" družbenih institucij, ne da bi "poznali" vso zapletenost danih pravil. Ta pravila lahko "prevajamo" ena v druga, ne moremo pa enih "izvajati" iz drugih.
Od matemalizacije antropološkega znanja Radcliffe-Browna ločuje tudi epistemološka usmeritev, v okviru katere govori o zakonu o določeni stopnji "funkcionalne konsistentnosti sestavnih delov družbenega sistema" (52) za razliko od logične konsistentnosti. Poleg tega zakona omenja še težnjo družbene strukture k stabilnosti, določnosti in kontinuiteti (54). Wittgenstein bi seveda dodal, da so tovrstni "zakoni" Zelo sorodni "tavtologijam", samoumevnim resnicam, iz katerih je mogoče z miselnimi akrobacijami deducirati vso pestrost ti ni žilen i h "bilnosti".
Ali je Ra de liffk- Bro vv no v načrt "strukturne analize" sorodstvenih sistemov (sitematiČna klasifikacija, značilnosti organiziranih celot in določanje posebnih primerov prepoznavne skupine pojavov ter veljavnih - univerzalnih generalizacij (99)) sploh imel pogoje za uspeh? Da, če bi obstajali elementarni zakoni, iz katerih bi bilo mogoče zmode-lirati katerikoli obstoječi in možen sorodstveni sistem. Ob predpostavki, tla bi imeli lake elementarne zakone, bi se zagotovo zalomilo pri problemu omejenih, a neskončnih možnosti. Rešitev, ki jo je Radcliffe-Brown videl v "soglasju o ciljih in usireznih metodah. S katerimi naj do teh rezultatov pridemo" (101), nam je danes še bolj odmaknjena kol pred pol stole i ja Pravzaprav smo ji večinoma pokazali hrbet. Kajti: "V znanosti, kol je naša. so besede instrumenti analize, in vedno moramo biti pripravljeni slabša orodja zamenjati z boljšimi, če se pokaže priložnost" (152)
Naj na koncu dodam še. tla mi ni povsem jasno, če je prav, tla dobivamo prevode klasičnih antropoloških del desetletja in več prepozno. Mar danes ni več takšnih klasik? Mar ne bi bil že čas, da bi dobili tudi prevode, na primer, Plerra Bourdieauja ali nekaterih najbolj odmevnih del sodobne kulturne antropologije, npr. Clifforda Geertza alt Priča Wolfa? Ne čez pol stoletja.
In še to: čeprav je prevajalec v marsikaterem primeru moral utirati pota terminološki jasnosti, je uporabljal termin, ki ga etnologi že lep čas ne uporabljamo več (običaj). Tudi termin "družbena vrednost" je prej "vrednota" kol ekonomsko pogojena "vrednost".
58
GLASNIK 5ED 35/1 995, št. 2-3