kulturno -politično glasilo domstd t&asu samo v trgovski hiši BRUNNER Celovec - Klagenfurt. Priesterhausgasse 5. leto/številka svetovnih /o dom a č ih dogodkov NA PRAVI POTI Za torek, dne (i. oktobra, je deželni glavar g. VVedenig povabil zastopnike strank, *se šolske nadzornike in tudi šolske praktike na skupno posvetovanje o dvojezični šoli. Po uvodni besedi 6 pomenu vsega tega vprašanja, ki je za deželo tako iz šolskega vidika kakor tudi iz političnih pogledov izredne važnosti, je g. deželni glavar podal besedo predsedniku Narodnega sveta koroških Slovencev g. dr. Tischler-jn. G. dr. Tischler je svoja izvajanja navezal na svoje razgovore leta 1945, ko je sani kot član provizorične deželne vlade zakon za dvojezične šole pripravljal. Dejal je med drugim: „Moja osebna opazovanja iz lastne šolske dol>e in izkušnje iz šole same, poznanje koroških prilik, študij narodnostnih vprašanj v Švici in drugod, vse to je že leta 1945 rodilo zamisel, da moramo na Koroškem poskusiti drugo pot na šolskem področju. Samo enake obveznosti za oba naroda na Koroškem so izraz prave demokracije. Otroci, ki skupno doraščajo, naj se učijo tudi obeh deželnih jezikov, Nemci nemščine in slovenščine, Slovenci pa slovenščine in nemščine. Ustroj šole mora dobiti tako stanovitnost, da bo mogel učitelj v miru poučevati •n da se bodo mogli otroci v miru učiti. Šola ne sme biti podvržena vsakemu političnemu vetru. Šola mora biti nad vsakdanjimi političnimi dogodki. Pri novi ureditvi šole na Koroškem ne smemo pod nobenim pogojem dopustiti, da bi iz ene dvorazrednicc napravili dve eno-razrednici. Organizacija šole se ne sme poslabšati. Na drugi strani tudi ne smemo iz tega vidika občin še bolj obremeniti, ker so itak gospodarsko šibke in moramo skrbeti, da bomo na splošno izhajali s sedanjimi šolskimi poslopji. To so bili bistveni vidiki, ki so me vodili leta 1945, ko sem pripravljal šolsko odredbo za dvojezične šole in ti vidiki so ostali enaki tudi danes. Vsak Korošec, ki le nekoliko pozna prilike v deželi, bo pritrdil, da je pri nas in tudi drugod posebno v obmejnih pokrajinah vprašanje ljudskega štetja prav zelo nestanovitno in tako ne more tvoriti podlage za snovanje šolskih prilik. Sam sem iz Tinj. Tinjska občina je dobila leta 1907 brezobrestno posojilo nemškega društva „Deutscher Schulverein Siidmark” in se je pri tem morala obvezati, da bo pouk v šoli izključno nemški. Sicer to za koroške prilike ni edinstven slučaj, marveč je meni znana še vrsta podobnih slučajev. Otroci v Tinjah pa smo tedaj prihajali v šolo brez vsakega nemškega jezikovnega znanja. Nihče ni vprašal ne otrok in ne staršev, izrabili pa so težko gospodarsko stanje občine. Staršem samim je bilo prepuščeno, da skrbijo za to, da se bodo njihovi otroci doma učili materinščine. In res smo znali samo to, kar so nas učili starši sami in starejši bratje in sestre. Vprašanje pravice staršev, kakor ga nakazuje osnutek novega zakona, pa je v avstrijski šolski zakonodaji nekaj popolnoma novega. Zanimal sem se za tovrstne postave in nikjer nisem mogel kaj podobnega ugotoviti. Nihče se ni zmenil za pravico staršev, ko so leta 1869-70 vpeljali v Avstriji šolsko obveznost. Danes smemo in moramo ugotoviti: Hvala Kogu te napake niso napravili in če bi tedaj to mnenje staršev upoštevali, bi nikdar ne mogli spraviti šole na današnjo višino in bi tudi nikdar ne mogli iztrebiti nepismenosti. Ne v ljudski in ne v srednji šoli niso v Avstriji nikdar priznali staršem pravice o soodločevanju glede predmetov, glede učnega načrta. Tako torej starši nikdar niso bili „Unterrichts-partner”. Če bi bili to dopustili, tedaj bi bilo gotovo treba ustanoviti za vsak tu-cat otrok posebno vrsto šole. Kolikor mi je znano iz dnevnega časopisja, pa se starši v Avstriji borijo za priznanje kot vzgojni faktor, to se pravi za pravico soodločeva-uja o svetovno nazorni usmeritvi pouka. Starši hočejo biti „Erziehungspartner”. Na vsak način je treba tudi premotriti, če starši tudi v vsakem slučaju morejo presoditi dalekosežnosti takih odločitev. Prepričan sem, tla se bodo tudi gospodarske vezi s sosedno južno državo v naslednjih letih poglobile in bo tako tudi v tem gospodarskem pogledu jezikovno znanje slovenščine samo koristilo, ker l>o tudi pri gospodarskih razgovorili vedno tisti na boljšem, ki bo obvladal oba jezika. Se na eno posebnost bi v tej zvezi rad opozoril. Ko sem namreč študiral narodnostne prilike v Švici posebno v kantonu Graubunden, sem ugotovil, da Retoromani nimajo svojega pismenega jezika. Oni namreč v jezikovnem pogledu razpadejo v pet dialektov, ki se tako močno razlikujejo, da morajo šolske knjige zalagati v raznih dialektih. Kljub temu je država za teh 40.000 Retoromanov priznala ta jezik za četrti enakopravni državni jezik, poleg nemščine, francoščine in italijanščine. Mi Slovenci pa imamo visoko razvit jezik in smo tudi v svetovni literaturi zastopani s celo vrsto književnih del. Mi koroški Slovenci pa smo še prav posebno ponosni na to, da smo k temu kulturnemu razvoju slovenskega naroda tako bistveno doprinesli. Tukaj na celovških tleh je rasla največja kulturna ustanova, Mohorjeva družba, ki je s svojim delom premagala nepismenost med Slovenci in tudi slovenskim pesnikom in pisateljem dajala možnost, da so njihova dela romala v vsako kmečko in delavsko družino. Če je veliki nemški pisatelj Goethe smatral za potrebno, da se uči srbskega jezika, samo da bi mogel v izvirniku brati srbske narodne pesmi, tedaj smo mi tukaj ob meji še bolj dolžni, da skrbimo za to, da bodo otroci znali oba dežel, jezika, ker s tem gradimo most v novo Evropo, ki naj bi bila Evropa sožitja in razumevanja. Tu šola ne more in ne sme imeti naloge, da germanizira ali slovenizira, marveč mora voditi k medsebojnemu razumevanju in k volji za medsebojno pomoč. Tu pa mora sedanji rod bodočemu rodu pripraviti pot.” Ta mirna in strokovna izvajanja predsednika Narodnega sveta g. dr. Tischler-ja so tudi bistveno vplivala na vsa naslednja razmotrivanja. Po vrsti so"prišli do besede vsi šolski nadzorniki in tudi ti so naglasili, da se je dvojezična šola v svojem bistvu obnesla in da je to šolo treba ohraniti. Tako smo pri tej priliki slišali potrjeno to, kar so šolniki o dvojezični šoli izpovedali že 8. septembra 1950 na svoji konferenci v Celovcu. Tam, kjer se gradi, so tudi uspehi in sicer uspehi, ki razširjajo obzorje mladine, ki naj bi bila razgledana, ne pa v svojih pogledih omejena na domač zel nik. Ko je g. deželni glavar po skoraj triurnem razgovoru anketo zaključil, je upravičeno smel ugotoviti, da se je skoraj 90 odstotkov navzočih izreklo za dvojezično šolo, čeprav je pripomnil, da bo treba izvesti nekaj popravkov na prizadetem ozemlju in to s pristavkom „seve sporazumno z neposredno prizadetimi.” Deželna kmetijska šola Kakor izvemo iz urada koroške deželne vlade, so se v ponedeljek, dne 12. oktobra, vršila posvetovanja v zadevi otvoritve deželne kmetijske šole s slovenskim učnim jezikom. Deželna vlada je na svoji seji otvoritev javne kmetijske šole odobrila, stroške za šolo pa bo prevzelo kmetijsko ministrstvo na Dunaju. Ta način rešitve tega perečega in važnega vprašanja odgovarja tudi zahtevam Narodnega sveta koroških Slovencev in Kmečke gospodarske zveze ter vsem intervencijam imenovanih organizacij na Dunaju v ministrstvu za kmetijstvo, jxri koroški kmetijski zbornici jn pri koroški deželni vladi. Trst — mednarodno vprašanje Vladi Združenih držav in Velike Britanije sta v četrtek, dne 8. oktobra, izjavili, da nameravata umakniti svoje čete iz cone A Svobodnega tržaškega ozemlja in da hočeta prepustiti upravo tega območja Italiji. Pri tej svoji izjavi omenjeni vladi gotovo nista pričakovali, da ho ta izjava povzročila tak vihar ogorčenja v Jugoslaviji in da bo zaradi te izjave postalo tržaško vprašanje spet eno glavnih mednarodnih vprašanj. Pri tem naše bralce opozarjamo, naj preberejo najpreje naš zunanjepolitični pregled na 2. strani. Odmev v Jugoslaviji Po velikih zborovanjih in demonstracijah skoraj po vseh večjih jugoslovanskih, zlasti pa slovenskih in dalmatinskih mestih, so po vsem svetu z velikim zanimanjem pričakovali, kaj bo o tržaškem vprašanju izjavil predsednik Jugoslavije, maršal Tito. Ta je govoril dne 10. oktobra v Leskovcu in dne 11. oktobra v Skopi ju v Macedoniji. V obeh govorih je ostro zavračal sklep anglo-ameriških vlad, ker je ta sklep proti določilom italijanske mirovne pogodbe. Ponovno je Tito zahteval internacionalizacijo mesta in pristanišča Trsta ter priključitev ostalega ozemlja Svobodnega tržaškega ozemlja Jugoslaviji. Upravo v mestu Trstu pa bi mogla po Titovem predlogu prevzeti eventualno tudi Italija. Končno pa je govor v Skoplju izzvenel v sledeči izjavi: ..Izjavljam, da bomo vedno pazili na to, če bo italijanski vojak stopil v cono A. Tisti trenutek, ko bo vstopil tja — bomo korakali v to cono.” Končno je Tito predlagal še konferenco zastopnikov Združenih držav. Velike Britanije, Francije in Jugoslavije, ki naj se posvetujejo o rešitvi tržaškega vprašanja. Medtem so se nadaljevale demonstracije v Jugoslaviji in dne 12. oktobra so vdrle skupine demonstrantov v Beogradu v prostore ameriške poročevalne službe, kjer je tudi ameriška čitalnica. Ko so demonstran- ti napravili precejšnjo stvarno škodo, so napadli in precej poškodovali tudi ameriškega tiskovnega atašeja Kinga, kar je povzročilo veliko nezadovoljstvo pri Amerikan-cih. Stvarno škodo so povzročili demonstranti tudi v britanski čitalnici v Beogradu, v Splitu pa so raztrgali britansko zastavo. Sovjetska zveza . . . Jugoslovanska vlada je protestirala proti angloameriškemu ukrepu v Trstu pri Organizaciji združenih narodov. V tem pa je v spor nenadoma posegla Sovjetska zveza, kar je položaj še močno zaostrilo. Vlada Sovjetske zveze je namreč zahtevala, naj o tržaškem vprašanju takoj razpravlja Svetovni var. svet, ker je zaradi anglo-ameriškega sklepa v nevarnosti svetovni mir. V svoji zahtevi obtožuje najpreje sovjetska vlada ^Jjt.žene države in Veliko Britanijo, da sta kršili določila italijanske mirovne pogodbe, nato pa predlaga, naj Varnostni svet imenuje guvernerja za celotno območje Svobodnega tržaškega ozemlja. Za guvernerja predlaga švicarskega polkovnika Fluckigerja. Za četrtek, dne 15. oktobra, je sklicana nujna seja Svetovnega varnostnega sveta. To vse dokazuje, da je tržaško vprašanje postalo važno mednarodno vprašanje. V Trstu samem je mir, splošno razpolo-ženje prebivalstva pa ne kaže, da bi bili Tržačani z navdušenjem sprejeli anglo-ame-riško odločitev. Pet strank, ki so za neodvisnost Trsta, kakor je določena v mirovni pogodbi, je hotelo prirediti v sredo veliko zborovanje v Trstu, ki naj dokaže, da je ve-čimii tržaškega prebivalstva za samostojnost tržaškega ozemlja. Anglo-ameriške oblasti pa so vsako zborovanje in demonstracije prepovedale. Gotovo je, da je edini izhod i/ tega položaja, ki res že ogroža mir v tem delu Fvro-pe, v ustvaritvi samostojne tržaške države, ki bi zagotovila razvoj tržaškemu mestu z naslonitvijo na njegovo gospodarsko zaledje, ki pa prav gotovo ni v Italiji. Posvetovanje zunanjih ministrov Zaradi sestave odgovora zapadnih treh velesil na noto sovjetske vlade zaradi predlagane konference ..velikih štirih” in zaradi važnih mednarodnih dogodkov v zadnjem času se sestanejo v petek, dne 16. 10., O dvojezični šoli Posvetovanju o dvojezični šoli (glej uvodnik) so prisostvovali poleg deželnega glavarja še: za OeVP nam. dež. glavarja g. Ferlitsch in dež. svetnik Karisch, za VdU dež. svetnik Rader in poslanec Skrinzi, nadalje direktor dež. uradov dr. Newole, dvorni svetnik Heinzel, dež. šolski nadzornik za srednje šole dvorni svetnik dr. Schwendenwein, dež. nadzornik Sacher, o-krajni nadzorniki Just, Maklin, Skorainz in dr. Pototschnig, zastopnika za učiteljišče v Celovcu prof. Mairitsch in dr. Inzko, trije zastopniki dvojezičnih šol ter dr. Joško Tischler in dr. Franc Zwitter. Na posvetovanju je govoril med drugimi tudi ameriški prof. De la Mare, ki je poseben strokovnjak za narodnostna vprašanja. v Londonu zunanji ministri Združenih di-žav, Velike Britanije in Francije. Posvetovali se bodo verjetno dva dni. Na dnevnem redu pa je predvsem: I. Vprašanje Avstrije in Nemčije; 2. ponudba nenapadalne pogodbe zapadnih držav Sovjetski zvezi: 3. vprašanje Evropske obrambne zveze; 4. vprašanje Svobodnega tržaškega ozemlja; 5. vprašanje Koreje in Indokine ter 6. odnosi zapadnih držav do komunistične Kitajske. VOLITVE NA NORVEŠKEM V ponedeljek, dne 12. oktobra, so bile volitve v norveško poslansko zbornico. Do-slej je imela precejšnjo absolutno večino socialistična stranka, ki je po zadnjih volitvah ostala še večinska stranka, četudi je izgubila nekaj poslancev. Imela bo od 150 še 77 poslancev (doslej 85). Sledijo konservativna stranka s 26 poslanci (doslej 23), kmečka stranka 14 (12), liberalci 15 (21), krščanska ljudska stranka 14 (9) in komunisti 4 (0). Politični teden Po svetu... . „Naraen posvečuje sredstva” — ta izrek znanega italijanskega filozofa Machiavellija ni našel svoje potrditve in posnemovalcev v dobi, ko se je rodil (okrog leta 1500). Takrat so se italijanske grofije in kneževine borile za oblast in premoženje med seboj. Za dosego cilja jim nobeno sredstvo ni bilo odvratno. Izobraženi in bistrovidni florentinski pisar Machiavelli se je dokopal do tajnika sveta de-sctorice v Florenci, bil diplomatski kurir, imel stike /. vsemi posvetnimi in drugimi velikaši in vpogled v vso strahotno mrežo intrig in obračunavanj. Svojim gospodarjem je dobro služil s svojo neverjetno logičnostjo, stvarnim cinizmom in odličnim psihološkim znanjem. V prostem času pa je svoje izkušnje uporabil pri pisanju državniško-filozofskih del, od katerih je glavno ..Vladar” in v katerih je dokazoval, da je tudi gaženje moralnih, človečanskih in lastninskih pravic dovoljeno za dosego višjih ciljev. Njegovo dokazovanje seveda danes že dolgo (v filozofiji seveda) ne drži več. Takrat in vse kasneje pa so se njegovih razmotrivanj oklenili in jih študirali prav vsi, ki jim je le oblast bila pred očmi. Zadnji njegov veliki občudovalec je bil nedvomno Mussolini. Italijansko politiko pa je že dolga desetletja težko ločiti od nauka, da „namen posvečuje sredstva”. Tudi anglo-ameriška odločitev, naj Svobodno tržaško ozemlje preneha obstojati in naj cono A — mesto in pristanišče Trst s slovenskim zaledjem — dobi v uporabo Italija, nosi v sebi tega duha. S to odločitvijo sta obe zapadni velesili, kakor govore uradne izjave — hoteli spraviti s sveta ta kamen spotike'in omogočiti dobre odnošaje med Italijo in Jugoslavijo. Večina svetovne javnosti je to optimistično (ali namenoma optimistično) mnenje vzela s precejšnjo rezerviranostjo na znanje. Kjer naj čez noč padejo odločitve močnejših, kjer je treba rešiti neko vprašanje v zadovoljstvo obeh manjših, naj ho tak pravdo-rek pravičen! Že optično vidi vsak: Italijani so zadovoljni, vsi jugoslovanski narodi ogorčeno demonstrirajo. Kdor jih pozna, mora vedeti, da brez razlike političnih ali drugih razlik. Vedo namreč, da zapadni sosed tudi ni poznal razlik, ko je osvajal in raznarodoval. Višji politični momenti so najbrž narekovali anglo-ameriško izjavo o Trstu, kakor so jo bili kramarsko-politični narekovali že leta 1948. V tem delu Evrope je treba miru, ker drugače je postavljen ves obrambni sistem v nevarnost. To je res in /aželjeno. Toda mir, ki bi iz tega sledil, bi bil dosežen s sredstvi, ki spadajo povsem k zgoraj omenjenemu nauku, je združen /. žrtvami, katere naj bi domnevno slabši doprinesli za višje cilje najmočnejših. Senčne strani delitve Svobodnega tržaškega ozemlja Ni samo senčna, kar je milo rečeno — je v mnogih ozirih protipravna, je diktat, ki ima zgolj politične in strateške nagibe (ki so najsvetejši), gre mimo UNO in mimo gospodarskih interesov Trsta in držav, ki tvorijo njegovo naravno zaledje in s tem življenje. V kratkem zapovrstni potek zadnjih dogodkov okrog Svobodnega tržaškega ozemlja (STO): V mirovni pogodbi z Italijo leta 1946, katero je podpisalo 21 držav, med njimi tudi Jugoslavija, je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje, začasno razdeljeno v zavezniško cono A in jugoslovansko cono B. Načeloval naj bi guverner, katerega naj bi imenovale štiri velesile. Do tega sporazuma ni prišlo, toda STO je obstojalo. Leta 1948 so tri zapadne velesile obljubile Italiji priključitev vsega ozemlja, da bi pomagale De Gasperijevi vladi do volilne zmage proti komunistom in levim soci alistom. Od takrat italijanska vlada stalno zahteva uresničitev obljube. Medtem je Jugoslavija prenehala biti moskovski satelit. Zapadne velesile ne vidijo možnosti praktično hitro uresničiti svojo obljubo. Hvalijo Tita in Jugoslavijo ter nudijo vojaško in gospodarsko pomoč. V Trstu so bile volitve in so stranke, ki so zastopale neodvisnost, izšle iz volilnega boja kot moralni zmagovalci. Zavezniki so že prej praktično dali vso upravo v coni A italijanskim uradnikom iz Rima, De Gas-peri ima v Trstu nemoteno volilni govor, na tisoče propagandistov iz vse Italije je v Trstu na delu. Uspeh na volitvah je izostal, večina italijanskih strank, ki zagovarjajo priključitev, je v tržaškem parlamentu dosežena umetno na podlagi volilne geometrije. Potem je nastopila mirnejša doba, ko so zapadne sile zaman skušale pripraviti Jugoslavijo in Italijo, da bi sedli za zeleno mizo. Italija je slejkoprej zahtevala izpolnitev obljube iz leta 1948. Zadnje tedne se je položaj zaostoril. Svetovno politični položaj je nedvomno zahteval, da tudi tržaško jabolko spora preneha zavirati ameriške vojaške načrte. Treba rešitve. Samostalna odločitev zapadnih sil je visela v zraku. Bo izpadla v škodo Italije ali Jugoslavije ali bo služila kot podlaga za direktna pogajanja med obema? Obe strani sta poslali v ogenj svoje karte. Italijani so grozili z ne-ratifikacijo vojaških sporazumov v okviru Atlantskega pakta, če ne bo izpolnjena obljuba iz leta 1948, so poslali čete na mejo, predsednik jugoslovanske vlade Tito je na zborovanju na Okroglici predlagal nevtralizacijo in na kasnejših zborovanjih v Splitu in nazadnje v Leskovcu in Skoplju odločno poudaril, da jugoslovanska vlada ne bo nikoli priznala aneksije Trsta po Italiji. Medtem je namreč že bila objavljena odločitev Anglo-Amerikancev o prepustitvi cone A Italiji. Trst je pretežno italijansko mesto na slovenskem ozemlju Temu dejstvu bi tudi povsem odgovarjal Titov zadnji predlog, da naj bi cona B s kraji cone A, kjer prevladuje slovenski živelj, prišla za recimo 10 let pod suvere-niteto Jugoslavije kot samostojna pokrajina, medtem ko naj bi Trst kot samostojna pokrajina prišel pod suvereniteto Italije. Ta predlog bi bilo mogoče vskladati z namenom USA in zknglije o delitvi tržaškega ozemlja ob količkaj dobri volji Italije in obeh zapadnih sil. Gre za več desettisoč prebivalcev slovenske manjšine v coni A, ki bi v slučaju popolne priključitve Italiji bila zapisana smrti, kakor je bil italijanski fašistični režim zapisal smrti — preden je sam bil poražen — ves slovenski narod. Z avtonomno cono A — čeprav pod suvereniteto Italije — bi bilo to deloma preprečeno. Razburjenost jugoslovanskih narodov, predvsem Slovencev, je seveda še stopnjevala izjava italijanskega ministrskega predsednika Pella, ki je v parlamentu izjavil, da je priključitev Trsta pač prvi korak k ..pravični” ureditvi meja. Vsak šolarček ve, kaj je mišljeno pod tako ..pravično” ureditvijo: za Trstom njegovo slovensko zaledje, Istra, potem „strategične” meje nad ali pa za Ljubljano, „sveta” Dalmacija itd. Stara pesem „da Trieste fin’ a Žara” (od Trsta do Zadra). Iz te moke pa ne sme biti kruha, pa če še tako dobro poznajo Machiavellijeve doktrine. (:c ne bo v kratkem podana podlaga za pameten sporazum, se 1m> s tržaškim vprašanjem morala baviti Organizacija združenih, narodov, verjetno Varnostni svet. So juridična vprašanja, ki so nadvse aktualna in ki bi služila kot precedenčni slučaj: ali je samovoljna delitev kršitev mirovne pogodbe ali ni? — Nadalje: dve velesili sta odločili nekaj, ne da bi vprašali za mnenje države, ki so poleg njiju podpisale to pogodbo. Seveda so stvari v ozadju, katerih ne poznamo Francozi so bili informirani, ne pa vprašani za mnenje. Turčija se je ponudila za posredovanje, Italija je to posredovanje odklonila. Ali bo v zvezi s tržaškim vprašanjem prišlo do ohladitve odnošajev med Jugoslavijo in USA? Kako je zadnji razvoj, ki je nedvomno v škodo Jugoslavije na dobro Italije, v zvezi s splošnim položajem Jugoslavije v igri velesil? Ali ni morda ma-chiavellistično stališče postalo že zakon v hladni vojni? Tudi pri demokracijah? Na vse to bodo že prihodnji tedni dali odgovor. Dejstvo je, da glede Trsta leži največja odgovornost predvsem pri zapadnih zaveznikih. Dal Bog, da bi se jim posrečilo iz obleganega in samo na sebi nad vsem tem nedolžnega Trsta napraviti most med zapadno, jugovzhodno in srednjo Evropo. ... in pri nas v Avstriji Ko se je lansko leto približal datum, do katerega je po ustavi predpisano, da mora vlada predložiti parlamentu predlog državnega proračuna za prihodnje leto, ni bilo mogoče doseči med vladnima strankama sporazuma. Finančni minister dr. Kamitz je zahteval uravnovešen proračun, to se pravi: samo toliko izdatkov, kolikor dohodkov. Socialisti so zahtevali večje izdatke. Posledica nesporazuma so bile predčasne volitve. Takrat so rekli socialisti: „S finančnim ministrom dr. Kamitzem nikdar več!" Toda volitve niso prinesle pričakovane večine socialistični stranki, vladna koalicija ostala in tudi finančni minister dr. Kamitz je ostal. Zopet se približuje datum, do katerega mora predložiti vlada parlamentu osnutek državnega proračuna. Vendar razmere letos niso prav iste kakor so bile lansko leto. Finančnemu ministru se je posrečilo dobiti večje kredite v inozemstvu, posrečilo se je energijsko posojilo in posrečilo se je novemu kanclerju doseči, da bodo zasedbene sile od novega leta naprej same plačevale zasedbene stroške. Vse to pomeni znatno razbremenitev državnega proračuna, pomeni večje dohodke in manjše izdatke. Zato je bilo tudi letos mogoče lažje doseči sporazum med finančnim ministrom in posameznimi ministri, ki so sicer zahtevali še tudi velike vsote, toda so končno le popustili. Novi državni proračun bo presegal predvidoma 20 milijard za več kakor eno milijardo. Finančni minister upa, da se bo posrečilo doseči tudi dohodke v predvideni višini. Zanimivo je, da je od te velikanske vsote potrebna vsota osmih milijard samo za osebne izdatke in da je potrebna vsota štirih milijard šilingov za izplačevanje pokojnin. Kakor smo že poročali, namerava z novim proračunskim letom prometni minister zvišati postavke za osebni promet na državnih železnicah za približno 25%. Že z novim voznim redom so bile povišane vozne cene na državnih in zasebnih avtobusih za 27%. Ravno tako bodo z novim letom tudi povišane cene tobaku in tobačnim izdelkom. Prometni minister je izjavil, da bodo ostale od novega leta cene šolarskim in delavskim tedenskim in mesečnim voznim listkom še vedno zelo nizke in bodo znašale cene za delavske tedenske karte: do razdalje 5 km 5.20 šil., do razdalje 10 km 8.30 šil., do razdalje 20 km 13.30 in do razdalje 40 km 20.80 šil. Šolarske mesečne karte bodo stale: do 5 km 10.40 šil., do 10 km 16.60, do 20 km 26.60 in do 40 km 41.60 šilingov. Dne 18. oktobra bodo občinske volitve v Beljaku in dne 25. oktobra bodo deželne volitve in deloma tudi občinske volitve na Tirolskem. Pomen teh volitev je razviden iz tega, da je govoril v Beljaku drž. kancler Raab, ki je govoril tudi na zborovanjih na Tirolskem. Izidi teh volitev bodo pokazali, ali se je prepričanje volivcev od februarskih volitev spremenilo ali pa je ostalo v vsaj v glavnem nespremenjeno. V Innsibrucku je bilo koncem tedna zborovanje vseh avstrijskih deželnih kmečkih zvez. Na zborovanju je govoril tudi državni kancler ing. Raab, ki je v svojem govoru poudaril, naj se kmetje ne zanašajo preveč na državno pomoč. Obljubil je kancler podporo pri zahtevi kmetov po dokladah za otroke. V posebni resoluciji zahtevajo zborovalci tehnizacijo kmečkih gospodarstev in gospodinjstev, elektrifikacijo kmetijstva in preskrbo z vodo, izboljšanje prometnih razmer, podporo gorskim kmetom, pocenitev investicijskih in obratnih kreditov, izboljšanje stanovanjskih razmer zra kmečke in gozdne delavce ter večjo in učinkovitejšo podporo kmetijskemu zadružništvu. Z 19. oktobrom bodo znižane obrestne mere za posojila in za vloge pri vseh denarnih zavodih. Obresti za hranilne vloge z navadnim odpovednim rokom (do 5.000 š. je mogoče na mesec dvigniti brez odpovedi) so določene na 3.5% (doslej 4%), za vloge s šestmesečnim odpovednim rokom so obresti 4% (doslej 4.5%), in za vloge z enoletno odpovedjo so obresti 4.5% (doslej 5%)- Brezposelnost se je na Koroškem kljub poznemu letnemu času v zadnjem mesecu še zmanjšala. Pričakovati je, da bo tudi v bodoče brezposelnost manjša kakor pa je bila v preteklem letu, ker je bilo mogoče zagotoviti potrebne vsote za nekatera večja javna dela. Tako bodo gradili v prihodnjem letu tri velike kolodvore in sicer južni kolodvor na Dunaju ter kolodvora v Grazu in v Innsbrucku. — Nadaljevali bodo pa še to zimo in nato prihodnje leto / avtomatizacijo telefonskega omrežja na Koroškem in Vzhodnem Tirolskem, nato pa tudi v ostalih deželah. Ta dela omogoča večji kredit, ki ga je dobila vlada v Švici. ZASTAVA ZDRUŽENE EVROPE kakor jo je sprejel Evropski svet v Strassburgu. Na modrem polju je v krogu razporejenih 15 zlatih zvezd, ki predstavljajo 15 držav-članic (USIS) KRATKE VESTI Ameriški kardinali so označili odstavitev poljskega kardinala Stefana Višinskega po komunistični poljski vladi kot ,.nezaslišano, nasilno, nečloveško in grozovito dejanje brezibožnega komunizma”. Podobno izjavo je dalo tudi ameriško zunanje ministrstvo. V Sirakuzah na otoku Siciliji v Italiji je vedno večje število romarjev, ki molijo pred podobo .Jokajoče Marije”. Cerkev je odredila preiskavo zaradi čudežev, o katerih govorijo, da so se zgodili pred to podobo Matere božje, ki je začela nenadoma jokati. Avstrijske oblasti so doslej podelile državljanstvo okrog 87.000 sudetskim Nemcem od celotnega števila 160.000, ki so se naselili v Avstriji. Število pogrešanih Avstrijcev vsled do godkov druge svetovne vojne je po poročilih Avstrijskega rdečega križa še okrog 75.000. Po statističnih podatkih je v Avstriji največ nezakonskih otrok na Salzburškem, namreč 24.5%. Takoj nato sledi Koroška z 21.5% in Štajerska (20.5%), Dunaj, Do-Ijna Avstrija, Predarlska, Tirolska in Gradiščanska, kjer je le še 10.8% nezakonskih otrok. Med Avstrijo in Jugoslavijo je bila sklenjena trgovska pogodba. Do 31. avgusta 1954 je predvidena izmenjava blaga v vrednosti 25 milijonov dolarjev. Avstrija bo uvozila kmetijske pridelke, rude in brusni les, izvažala pa bo industrijske proizvode. Na velikem zborovanju v Bjelovaru na Hrvaškem je jugoslovanski državni predsednik maršal Tito izjavil, da „bo preje šla kamela skozi šivankino uho, kakor pa bi prenehali jugoslovanski komunisti biti pravi komunisti.” Po poročilih iz Pariza je vložil bivši jugoslovanski kralj Peter tožbo za ločitev zakona. Peter Karadžordževič je poročen z grško princezinjo Aleksandro. Po večmesečni bolniški odsotnosti je britanski zunanji minister Anthony Eden dne 5. oktobra spet prevzel svoje posle kot zunanji minister. Za predsednika nove zapadno-nemške vlade je bil spet izvoljen dosedanji kancler dr. Konrad Adenauer, ki je prevzel tudi vodstvo nemškega zunanjega ministrstva. Na skupni seji vzhodno-nemškega ljudskega parlamenta in zbornice vzhodno-nem-škilt dežel je bil za predsednika vzhodnonemške demokratične republike ponovno izvoljen dosedanji predsednik, 77-letni Viljem Pieck, imenovan „oče nemške republike”. V britanski koloniji Guayani v severnem delu Južne Amerike so se hoteli komunisti polastiti vlade, kar pa so preprečile pravočasno britanske čete. Zemeljski plaz je zasul na Norveškem železniško progo in avtomobilsko cesto v dolžini 300 metrov. Plaz je podsul avtobus s potniki in pet drugih vozil. Več oseb je mi tvih. Angleška reakcijska letala so dosegla nov rekord v hitrosti, ker so dosegla hitrost 1.18.3 km na uro. DVE MINUTI SONCA ml tudi ta srp, in svetlobni venec okrog zakritega sonca se je pokazal v vsej svoji veličini in gloriji. Popoln sončen mrk je resnično ena najveličastnejših naravnih prikazni. Popoln mrk je trajal ravno dve minuti. Ves iz sebe od začudenja je zaklical eden izmed zvezdoslovcev: „Vsi moramo postati katoliški, pater! Verujemo na moč Matere božje! Kajti to je bilo očividno njeno delo!” In medtem ko je govoril, so znova oblaki pokrili sonce. Nato smo šli k južini. Jaz sem moral opraviti molitev pred jedjo in po jedi. Potem pa so vsi izpolnili prevzeto obveznost Pokleknili so in so se zahvalili preblaženi Devici za čudovito pomoč. Profesor Nipher je odkrito priznal, da je prvič v življenju molil. (Vinska tmurivo NARODNI OBIČAJ Kruh in vino sta najžlahtnejša pridelka. Zanju se poti in trudi slovenski gospodar, zanju moli in ob pretečih vremenskih nevarnostih trepeta. Zato je pa tudi tedaj, ko žanje in mlati in kruh spravlja v kaščo, veselo in srečno njegovo srce. Ko se pa približa čas vinske trgatve in naloži na voz polovnjake in s trgači odrine v gorico, je kar jjraznik v njegovi hiši. Trgatev se na Slovenskem začne, kakor je pač v kraju 'toplo, kakor pač sonce grozdje zmedi. Najzgodnejša je primorska trgatev. Na Štajerskem je vse v branju šele sredi oktobra. Vsepovsod po Slovenskem pa je trgatev vesel in velik praznik. Na Štajerskem klopotci napovedujejo zorenje grozdja, dočim na Dolenjskem poslušajo, če že črički pojo. Viničarji pridno pregledujejo gorico in težko čakajo trenutka, da bodo stopili med polne trte. Na Štajerskem zakoljejo za trgatev prvega jesenskega, nalašč za branje zrejenega prašička, debelega „prolenka”. Gospodinja pa pripravi sira in bele moke. Kjer je puran, mora za trgatev darovati svoje življenje. Tudi v drugih krajih Slovenije, ne samo na Štajerskem, ob trgatvi dobro jedo. Po dva in dva „berača” se postavita v eno red, k eni planti, kot pravijo na Primorskem. Preden se trgatev začne, so ponekod po Slovenskem po stari navadi prej ustrelili. Taka navada je bila včasih na Vipavskem, pa tudi drugod. Gospodar se je pokrižal in voščil trgačem ali beračem srečo, preden so začeli. Trgači imajo pri sebi lesene škafe ali čebre. S posebnimi noži „vinjeki” ali „kljukci”, kot jim pravijo v Brdih, obrezujejo grozde. Trgači so navadno zelo veseli. Pojejo in vriskajo in zbijajo šale, da je kaj. Radi v verzih potem drug drugemu nagajajo, malo za šalo, malo zares. Da dobra volja ne poide, skrbi pijača, nova in stara. Marsikje na Dolenjskem je navada, da tisti gospouarji, ki jim je že zmanjkalo starega vina, že pred trgatvijo sami pobero zrelo grozdje in iz njega napravijo prvo vino. Tako imajo potem trgači, ki niso samo iz domače hiše, pijačo med delom in pri kosilu. V Brdih prinese gospodinja kosilo v brajdo pod kostanj. Na Štajerskem pa posedejo na sepu ali pa gredo v sobo v viničarijo. Glavna gostija je pa vedno zvečer, na Primorskem navadno koštrun na krompirjevi polenti, na Štajerskem razne vrste pogač in mesa. Po večerji uprizorijo trgači razne ljudske igre ali pa gredo ven pod milo nebo, kjer zakurijo kres in si pečejo kostanj. Oglasi se tudi harmonika in vesela pesem. Gospodinje so navadno vedno poskrbele in popazile, da je bila zmeraj vsa zabava dostojna in poštena. Tudi domačemu gospodarju je bilo vedno veliko na tem, da se v njegovi gorici ne godi kaj nerodnega, da bi se potem po fari ne govorilo o tem. Zato tujci niso dobrodošli, od domačih pa lahko vsakdo ve, da je zadnjič v trgatvi, če bi delal kake neumnosti. Vendar ta očetova in materina resnoba ne moti veselja. Fantje morajo od časa do časa pomagati tudi pri preši. Ce je preša novejša, „moder-na”, je treba posebne pozornosti, če pa starejša, pa še veliko bolj. Po prastarem načinu so svoj čas na Dolenjskem in v Beli Krajini grozdje spravili v korita, po njem hodili ali pa z bati tolkli; mošt je tekel v posode pod koriti. Na vzhodnem štajerskem moški po nabranem grozdju v široki trnici najprej z bosimi nogami poplešejo in grozdje tako zmečkajo. Tropine gredo potem v prešo. Možje naredijo koš ali kletko, kamor natlačijo zmečkano grozdje. To je veselje, ko vrtijo prešo, ko mošt teče, kot bi izviral iz skale. Kar teče samo. nazivajo v Brdih „vinski cvet”. Na Dolenjskem nosijo brentači polne Na novo leto 1889 je bil sončni mrk, ki so ga posebno lepo videli v Normanu-u pri St. Frančiško v Združenih državah v Ameriki. Pet učenih zvezdoslovcev ali astronomov je odpotovalo v Norman, da bi 1. januarja 1889 tam opazovali popoln sončni mrk. To so bili zvezdoslovci: Charoppin (izg.: šaropen), Pritschel, Nipher, Engler in Valler. Samo jezuit Šaropčn je bil katoličan, ostali 4 so bili protestantje. Pater šaropčn je tako-le popisal omenjeni sončni mrk: Pet dni smo delali v Normanu, da bi vse potrebno pripravili za opazovanje sončnega mrka. Pa že je izgledalo, da bo ves naš trud zastonj. Na Silvestrovo, 31. decembra, je bilo namreč nebo pokrito z oblaki. Po našem preračunanju bi se moral mrk pričeti opoldne ob dvanajsti uri dvanajst minut in petnajst sekund. Popoln sončen mrk bi moral nastopiti približno poldrugo uro pozneje. Torej približno ob tričetrt na dve popoldne. Astronomi — protestantje so bili skrajno slabe volje, nobena zvezda se ni videla, izgubili so že vse upanje za naslednji dan. Jaz sem jih tolažil z zagotovilom, da bomo skozi dve minuti med popolnim sončnim mrkom gledali okolico sonca. ,,Pater, ali ste prerok?” je vprašal profesor Pritschel. „Niti prerok niti sin prerokov,” sem odgovoril. „Kako morete torej dati tako gotovo zagotovilo?” je vprašal drugi. »Gospodje moji,” sem odgovoril, »prepričan sem, da to morem. Toda razlogov, k* jih imam za to, vseeno ne boste razumeli.” »Zelo rad. Mi imamo v nebesih dobro mater, ki je vi protestantje ne priznate. Ona vse premore pri Bogu. Glejte, če hočem pri njej doseči kaj posebnega, tedaj pustim, da z menoj vred prosi za to veliko število njenih otrok in usliši me vedno. V »St. Louis-u (tam je pater redno bival) je več sto dobrih sester in nedolžnih otrok, ki kličejo k njej: »Ljuba mati, daj patru šaro-penu dve minuti sonca.” Prepričan sem, da bom dobil ti dve minuti sonca.” Zvezdoslovci so se prisrčno smejali in profesor Engler je rekel: »Pater, ali si upate podpisati dogovor, da boste šli peš v Og-den, torej 160 ur daleč, če bo jutri nebo cel dan oblačno?” »Gotovo, gospodje moji; vse svoje življenje sem služil Materi božji, ona torej ne bo pustila, da bi moral tako daleč iti peš. Vi pa se morate zavedati, če dobimo dve minuti sonca, da boste na kolenih priznali moč Marijine priprošnje.” Vsi so se strinjali s tem, pogodbo smo napisali in podpisali. — Drugo jutro, na dan sončnega mrka, je bilo nebo pokrito s črnimi oblaki. Astronomi so obupali, ob lOtih dopoldne se je zdelo, da ni nobenega upanja. Jaz sem molil rožni venec in sem prosil Mater božjo, J. Š. Baar — Al. Nemec: ZEMLJA IN LJUDJE Roman (39. nadaljevanje) »Cimbura, Cimbura,” so klicali meščani, »odpeljite mi družino, zapeljite jo kam na varno.” Prosili so tudi černocha, Kotička iz Putiine; tudi kmete iz drugih vasi so naročali. Kmetje so prišli sem v Pisek, v svoje središče, ker doma niso vzdržali. Prišli so molčeči, mrki. Toda molčeče ustne so bile stisnjene, pesti sklenjene, iz oči so jim sršeli bliski. »Ali mislite, da se upre Pisek, da se mi odpovemo?” se je oglasil Cimbura. »Ves praški okraj se bo dvignil in se vam pridružil ter se boril. Naše žene pa — če hočete, odpeljem vaše žene in otroke, toda mi se ne ganemo.” »Tako, Cimbura, tako, dobro,” so pritegnili kmetje. Tako se je nagonsko zbudil v njih stari bojni duh, duh njihovih dedov, ki jim je velel braniti rodno grudo in ne popustiti. Žita so na poljih zorela, rž je naglo postajala bela, toda na žetev nihče ni mislil, čim dalje tem strašnejše novice so prihajale. Praga se je vdala brez strela. Kardinal Schvvarzenberg in mestni župan Belski sta šla Prusom naproti in jim izročila ključe praških vrat. Na gradu čeških kraljev — na Hradčanih — se je nastanil pruski general in je izdal proglas, v katerem obljublja češkemu narodu samostojnost. Toda za Pruse ni bil nikdo. Zamerili so naj mojo molitev tudi zato usliši, ker je njena čast tem nevernikom nasproti na tehtnici. Bil sem prepričan, da bo moja molitev uslišana. Čas mrkovega pričetka je prišel in je šel mimo. Astronomi so izgubili ves pogum Pozval sem jih, naj se vsedejo k svojim instrumentom in jih zagotovil, da se bodo oblaki v pravem trenutku razdelili. Ravno 10 minut pred popolnim mrkom so se oblaki razdelili. Splošno veselje. Planeti Venera, Jupiter, Mars in Merkur so žareli pri soncu v svetlem blišču. Ozek srp sonca je bil še viden, sivo — nočna svetloba je razsvetljevala pokrajino. Slednjič je zgi- se vsem, mladim in starim. Z ničemer se niso dali obrzdati, dokler jih ni začela kuga dušiti in je bil njihov kralj prisiljen skleniti končni mir. Sklenili so ga čez mesec v Pragi — 23. avgusta in Čehi so se oddahnili. Vojske je bilo konec! Tja do Čižove je šel Pisek naproti svojemu polku, ki se je neokrnjen vračal, kajti v bitko sploh ni prišel. Hrozny z Bojenilkov je jahal na čelu prve stotnije, toda žalosten, brez smeha, kakor bi se on in njegova stotnija vračala s pogreba. Da, da, trinajst tisoč mrtvih je ostalo pri Hradcu in se ne bodo vrnili. — Nikoli se ne bodo vrnili ne k svojim polkom ne k svojim družinam. Vojske je bilo konec. Nastopil je mir in z njim je po vsej Avstriji bila vrsta pre-osnov, predvsem v vojski. Službena leta so bila znižana od sedmih na tri — in Piksova fanta, Franček in Jan, sta se na jesen vrnila domov. Vrnila sta se in sprejela ju ni samo sestra Verunka, ne samo dvojčka Martin in Va-šek, temveč sta dobila še sestrico, ki se je rodila v tem vojskinem letu. »Marija Ana” so ji dali pri krstu ime. »Marijana” — so jo po spojitvi obeh imen klicali ljudje. Kadar koli je zdravnik Malec iz Piska prišel v Putimo, je Cimburova dejala že racajoči hčerkici: »Poljubi lepo tule gospodu zdravniku roko! Ko njega ne bi bilo, ne bi bilo na svetu ne tebe ne mene!” in je sama hvaležno stisnila roko, ki ji je rešila življenje. VII. Vso zimo so še v Putimi in morda po vsem Češkem živeli v znamenju vojske. Narodni ponos jim je branil prosto in odkrito priznati poraz — ni bilo dovolj, da so to zvrnili na puške — iglenice — govorilo se je o očitnem izdajstvu, vsakdo je klel in obsojal Benedeka. Največjo priljubljenost si je pridobila konjenica — ker se je žrtvovala in rešila, kar se je dalo rešiti. »Da ni bilo nas,” je kakor star general razlagal Vaclav Sekyra, strasten kadilec, raven mož kakor jelka, z mogočnimi kakor sulica ostro navihanimi brki, ki je kot kira-sir predelal leto »šestinšestdeseto” — in natanko pripovedoval, »če bi ne bilo konjenice, bi vse: tren, strelivo, pijača, hrana, vozovi, orodje, topovi, da celo blagajna in štab padlo Prusom v roke.” »No, Vaclav, pripoveduj, kako je bilo. — No, pripoveduj!” so silili kmetje zidarja Sekyro, ki pa se ni dal dolgo siliti. »Tako se vam je to zgodilo, takole” — Kraljevi Hradec, pravim, tu je bil naš glavni stan, to je poveljstvo, pred njim teče Laba, in takoj za Labo je stala naša armada,” in Sekyra je razpostavljal vžigalice po mizi, kakor so stali posamezni polki v armadnih zborih. Tobačni mehur je kazal, kje so bile rezerve, pipa pa je označevala topove. — »To vse smo videli, ker smo mi, konjeniki, vedno jahali pred pehoto, da bi preiskali, kje so Prusi in kje niso; podnevi in ponoči smo samo patrulirali, pravim, da niti s sedel nismo stopili, dokler nas niso končno v noči od drugega na tretji junij odpoklicali in postavili zadaj, v rezervo. Vedeli smo, da bo zdaj šlo za res, toda nas ne brente grozdja ali v zidanice, v kadi, če je zidanica blizu vinograda, ali pa v sod, ki stoji na vozu in ga potem odpeljejo domov ali pa v zidanico. V zidanici najprej grozdje zmeljejo. Potem pa ostane kad pokrita dva do tri dni. Ko so trgači opravili svoje delo, čaka samo še gospodarja nadaljnje delo. Pogosto hodi v zidanico, ali pa je nekaj dni sploh tam, pripravlja in pomiva posodo in sode, ki jih bo napolnil z vinom. Okrog kadi hodi in posluša, ali so glivice v kadi že pričele svoje delo. Ko se to zgodi odkrije kad in prične prešati. Navadno je zelo veliko čistega vina na vrhu, zalo ga zajema in naliva v sod. To pravi, da je čista »župa . Ko je „župo” »spodlil”, potem nosi zmleto grozdje v prešo. Vesel in dobre volje je tiste dni gospodar. Ne premakne se iz zidanice. Gospodinja mu skrbno streže: takrat je vedno kaj boljšega pripravljenega zanj. Če gre sosed ali znanec mimo zidanice, ga povabi k sebi in mu da pokusiti novi pridelek. Sodi se polnijo in gospodarju vedno bolj žare oči. Iztisnjeno in sprešano grozdje nalaga vinogradnik v posebni prostor, ali pa ga spro ti spet razkoplje in da v posebno kad, ter nanj nalije vode. Vse to potem pomeša, pusti dalj časa tako, nato pa znova preša. To je potem takoimenovani »pitjot” ali »pikolit” ali na Dolenjskem »treščk”. Vinska preša je vinogradniku zelo dragocena. Tu se vinski pridelek, za katerega je toliko truda in skrbi, pretvarja v mošt in potem v denar in kruh. Zato vinogradnik spomladi na cvetno nedeljo dene marsikje na Slovenskem na prešo blagoslovljeno oljko. Ko je trgatev končana, hodijo pastirji med trtami in iščejo, če so trgači kaj pustili na trtah. Pravijo, da paberkujejo. O-koli zidanic pa prijetno diši po novem moštu in gospodinja navadno obesi nad sode velike, lepe grozde, ali posamezne ali pa kar odreže del trte. Ti grozdi potem visijo še preko sv. Martina, včasih pozno v zimo. Sedaj so vinogradi osameli. Rumeni listi počasi odpadajo, trte bodo samevale in čakale spet sončnih spomladanskih dni in novega življenja. Sedaj je deležen vse časti in pozornosti mošt. Ta pa vre v sodih. Pravijo, da se sodi med vrenjem pogovarjajo. Ta razgovor med sodi traja do Vseh svetih ali do sv. Martina, šele tedaj postane iz mošta vino in vipavski, briški in razni drugi vozniki ga nalože na vozove in odpeljejo v širni svet. Zlasti ponosni so Kraševci, ki vozijo teran. Rdeči ali črni teran po njihovi sodbi ni vino, ampak samo teran. Gotovo je, da je teran najboljše in najzdra-vilnejše vino, ki ga rodi katera koli trta na Slovenskem. 'Laka je trgatev in tako je veselje in sre-ca in stari običaji ob trgatvi na Slovenskem. Od naših pokrajin samo Gorenjska in Koroška ne poznata vinogradov, zato pa jih je v sosednjih pokrajinah več, tako da nikjer na Slovenskem ne stradajo domačega vina. V tožnih in težkih dneh razveseljuje vino potrta srca. bo kmalu zadelo. Razjahali smo, krmili, napajali, poskrbeli za konje in zase. Toda pred nami je že bobnelo, kakor da cepci mlatijo po podu, kakor da lomijo suho dračje. Mnogo nismo videli, ker smo bili za gričem. Prav opoldne smo opazili na častnikih, da se nekaj godi, nekaj hudega. Naš divizionar je stal na vrhu pred nami, stal je v stremenih na svojem konju, krog njega brigardirji in polkovniki, ves štab naše divizije, vse na konjih, mape v rokah in z daljnogledi na očeh. Vedno so prihajali in odhajali sli. Od nas pa nihče ni spregovoril besede, toda slutili smo, da se sedaj odigrava nekaj velikopoteznega, ogromnega. Jaz sem bil naslonjen na konja, tiho sem molil, pa ne sam, mislim, da vsi, vsi smo na Boga mislili, ne iz strahu, ampak preprosto zato, ker nismo mogli nič drugega misliti in govoriti. Govorili so topovi. govorile puške in, kdor je poslušal kakor mi, kdor je gledal na dvigajoči se dim, na odnašanje ranjencev, ta je moral molčati in moliti. Tako smo stali celo popoldne. — Tedaj smo zagledali jahati prvo rezervno divizijo. Kos poti — uro od nas je šla — toda videli smo jo, spoznali smo Stadionove in cesarske kirasirje, poznali smo huzarje — Mikulove, Hessijeve in Ferdinandove. — Kam gredo? Kam jahajo? — nas je mučila radovednost. Zdajci smo se ovedeii — naša pehota — se je lomila, umikala, bežala navzdol. Kaj je to? — Zakaj? Kaj se godi? Toda naš, deseti zbor — Gablenz — ta se še drži — k njemu se prištevamo mi — za druge nam ni mar. n ms m7wmketn CELOVEC Nedeljska služba božja je ob pol deveti uri vsako nedeljo v slovenski cerkvi t Prie-jterhausgasse. ROMANJE V GOSPO SVETO 18. oktobra 1953 Dušnopastirski urad za slovenske in dvojezične župnije priredi v nedeljo, dne 18. oktobra, skupno romanje vernih koroških Slovencev h Gospe Sveti. Kakor se je portugalsko ljudstvo v težkih časih od leta 1917 naprej zatekalo k Naši ljubi Gospe v Fatimi in našlo pomoč, tako naj naše ljudstvo v svojih velikih potrebah in v skupni stiski vsega človeštva hiti pred milostni prestol Matere božje v častitljivi gosposvetski cerkvi, ki je najstarejše Marijino svetišče na Koroškem. Koroški Slovenci hočemo slediti pozivu dušnopastirskega u-rada v čim večjem številu in se zglasiti za romanje vsak pri svojem župnijskem uradu najpozneje do ponedeljka, 12. oktobra dopoldne. Vsa za romanje potrebna navodila dobite v cerkvenem listu „Nedelja”. ZA STARČEV SPOMENIK SO DAROVALI: Valentin Piuk, Velikovec, 10.— Franc Stare, Triestach, 10.—; Potočnik, Bistrica v Rožu, 5.—; neimenovana, 10.—; družina Klampferer, Zagoriče, 20.—; Martin Oblak, Bekštanj-Stari grad, 20.—; Ciril Turk, Sol-nograd, 20.—; župni urad v Vogrčah, 10.—; dekan Kristjan Košir, Žihpolje, 50.—; Ur-sdiitz, Čava, Rikarja vas, 20.—; Gregor Polschak, Suha, 10.—; Urban Heber, Dole, 5.—; Gregor Mak, Sele, 10.—; Marija Olip, Sele, 20.—; prof. dr. Zablatnik, Celovec, 50.—; Katarina Bliiml, Št. Janž, 20.—; S. St., Dobrla vas, 20.—; župni urad v Kotmari vasi, 20.—; Partl, Mače pri Bistrici v Rožu, 20.—; Mostečnik, Podravlje, 5.—; Bartl Kalan, Miklavčevo, Bela, 16.—; neimenovani, Brdo pri Šmohorju, 30.—; neimenovani, 10.—; Mauser, Brodi, 6.—; Matija Rogina, Feisternitz, 5.—; Franc Mikula, Melviče, 20.-. Daruj tudi Ti za Starčev spomenik! CERKVENO PRIZNANJE Mil. g. prošt Aleš Zechner je bil imenovan častnim kanonikom. Slovesna inštalacija je bila v škofijski kapeli v Celovcu v četrtek, dne 15. oktobra 1953. Prav iskreno čestitamo! VREDNOST ŠILINGA RASTE Zadnji tedni so nam vedno znova to dokazovali. Poslovalnica J. PROKOPP, Wien VI., Mariahilferstrasse 29, Vam kaže s prospektom, ki je priložen današnji nakladi »Našega tednika”, pot, po kateri morete tudi Vi priti do denarja. ŠMIHEL PRI PLIBERKU Dne 6. 9. sta se poročila v Celovcu Simon Harrich, pd. Maric iz Globasnice in Ivanka čebul, pd. čebulova iz Šmihela. Ivanka je bila dolgo let Marijina druž-benica in pa pridna igralka pri naših prireditvah. Mlademu paru želimo obilo sreče in blagoslova. Ro jstva: 15. junija je ibil rojen Janez Pečnik ml. Bicl. v Rutah. Za botra sta bila Jožef Urank in Katarina Jagoutz. V Večni vasi pri Čipu pa so dobili 16. junija Edeltraud Jamer. Za botra sta bila Ljudmila Breitenegger iz Komlna in Valentin Jamer iz Globasnice. V Večni vasi pri šonatu pa so kupili mladega pavra, ime so mu dali Hanzi, ker je ata tudi Hanza; za botra pa je bil brat Miha Wutte. Mlademu paru lepo čestitamo k naraščaju. Strpna vas tudi noče zaostajati: Pri Kosmu so dobili Naca, za botra je bil Ramuš Franc, krst je bil že pred enem mesecem, dne 15. avgusta. Dne 7. septembra je bil rojen v Strpni vasi, štev. 4, Janko Prutej. Janez Prutej in Marija rojena Ramuš imata sedaj že drugega otroka. Za botra sta bila pa ta mlada Podeva Janez in Marija Lampreht. Bistrica: Gottfried Liebl in Hildegard sta dobila otroka, ki je dobil pri krstu ime Gottfried Anton. Botra sta bila Anton in Marija Duller. Vsem staršem čestitamo! ŠMIHEL PRI PLIBERKU V ponedeljek smo imeli dan celodnevnega češčenja! Okrasili smo lepo cerkev. Pričakovali smo za ta dan obilo gospodov v Šmihel. Res, v polnem številu so se odzvali vsi prečastiti gospodje. Kar šestnajst maš smo imeli. Gospodov pa je bilo sedemnajst, toda en gospod so morali imeti že preje doma pogrebno sveto mašo. Pridigali so nam: preč. g. Kristo Srienc iz Št. Lipša, dr. France Cigan iz Kamena, župnik Fran Poš iz Globasnice in milostljivi g. prošt in dekan iz Pliberka. Cela pliberška dekanija je bila zastopana, pa še iz sosednje dekanije so prišli sosedje iz Globasnice in iz štebna ter g. Polanc iz Železne Kaple. Seveda ni smel manjkati naš bivši kaplan g. Vinko Zaletel iz Št. Jakoba v Rožu. Pevci so podali svoje najboljše kakor vedno; gospod profesor Silvo Mihelič so bili pri orglah, kar je slovesnost še bolj povzdignilo. Se kar čuti, da je mojster orgel prijel za registre. G. župnik pa so imeli dovolj posla, da so imeli vse v redu in da se je program vršil cel dan nemoteno in naj lepše v božjo čast. Nad šeststo obhajil je bilo ta dan razdeljenih. Celo dopoldne je bila cerkev lepo napolnjena in ljudje so se vrstili pri svetih mašah. Saj je pa bilo tudi lahko prisostvovati sv. mašam, ko so pristopali kar po trije gospodje vsakokrat k oltarju! To je bil dan ki ga je gospod naredil. Večerna asistirana sv. maša s pridigo je zaključila lepo slovesnost. RINKOLE Pri nas začnemo s češčenjem in potem je vsak mesec enkrat celodnevno češčenje v fari, julija pri nas, avgusta v Večni vasi in septembra v Šmihelu, vmes pa imamo eno ali dvoje nočnih češčenj. Tako smo vedno zaposleni — ter se držimo Jezusovega opomina. Vedno je treba moliti. Tudi letos je bilo v Rinkolah češčenje, kakor vsako leto, nadvse slovesno. Imeli smo praznik, delo je počakalo, gospodov pa je bilo na češčenju kar deset. V Rinkole vedno zopet radi pridejo duhovniki od vseh krajev in vetrov. Kar veseli smo, da nas imajo tako radi. Pa saj imamo sami tudi dva gospoda, Kajžrovi in Plesl-novi kar radi pridejo med nas in večkrat smo letos imeli na ta način ob nedeljah božjo službo. Kako bo šele potem slovesno, ko bodo naši dijaki doštudirali. VEČNA VAS Mi pa smo imeli letos srečo, ko smo češčenje imeli v nedeljo, ravno takrat, ko je bil evharistični shod v Dobrii vesi. Celo dopoldne smo imeli božje službe, od 7. do 12. ure. Bile so svete maše, pridige in pranganje! Popoldne pa so bile molitvene ure po stanovih, kar lepo smo se držali vsak svojega stanu. Večerna slovesnost je zaključila lep dan vednega češčenja. GORENCE (Petindvajset let cerkovnik) Na drugo nedelja v oktobru letos je slavil naš jubilant Jožef Burger, pd. Tiči, petindvajsetletnico, odkar opravlja svojo cer-kovniško službo pri podružnici sv. Rade-gunde v Sveti Radegundi, — Naš jubilant se je rodil dne 18. aprila 1869 pri Žganjarju na Ledu. V svoji mladosti je večkrat menjal svoj dom, prišel na zadnje v Sveto Radegundo k Vodeju, odkoder se je slednjič oženil k Tičlnu, kjer biva še sedaj. Naš Jozej je bil v svoji mladosti vojak, poklican je bil leta 1891 v Celovec, kjer je služil tri leta pri 7. pešpolku in še pol leta v Grazu. Za njegove mladosti je cvetela v naših krajih tkalska obrt. Naš slavljenec s ponosom pripoveduje, da je bil njegov oče eden najvplivnejših tkalskih mojstrov na Gorenčah in je imel v službi tudi več pomočnikov. Tudi mladi Jozl se je moral posvetiti tej obrti in je že od svojega 16. leta izdeloval imenitno domače platno. V njegovi zreli moški dobi pa so tovarne uničile priljubljeno domačo obrt, odjedle so mnogim težko prisluženi kruh in ga pahnile na cesto. Veliko pa jih je moralo oditi z rodne zemlje in so si morali v mrzli tujini iskati zaslužka Burger Jožef pa je ostal na rodni domači zemlji in se posvetil na Tičlnovem posestvu kmetovanju. Leta 1928 je prevzel mežnarijo, ki jo opravlja vse doslej z največjim veseljem, zvestobo in natančnostjo. V ponos našemu slavljencu in vsem Tičlnovim bodi povedano, da opravljajo Tičlnovi cerkovniško službo že skoro 50 let. Leta 1887 je prevzel rajni Klemenjak, oče Barbare Polesnik, sedanje gospodinje pri Tičlnu, cerkovništvo podru-žne cerkve. Lepo je skrbel za cerkev do svoje smrti leta 1911, torej polnih 24 let. Kakor njegov prednik, tako tudi naš jubilant opravlja svojo cerkovniško službo z vsem veseljem in ljubeznijo in natančnostjo. Kolikokrat ga slišimo tožiti: „Ah, jaz sem že tako star, da ne bom več mogel dolgo opravljati svoje cerkovniške službe. Gledam in opazujem dandanes po naših krajih ljudi pa vidim, kako malo imajo ljubezni in smisla za službo pri cerkvi. Za cerkev in za Boga noče nihče več kaj storiti.” Res je, da je cerkovniška služba na splošno slabo plačana, a moramo za cerkev in za Boga napraviti tudi kaj za »božji Ion” kakor so to radi storili tudi naši verni predniki. Naš slavljenec pa ni samo z vso zvestobo in ljubeznijo vršil svojo cerkovniško službo, ampak je bil tudi celih 9 let cerkveni ključar. V vsem tem času pa je zmeraj stal na strani svoje podružne cerkve s pametnim nasvetom, pomagal pri vseh nabavah, kakor n. pr. pri nabavi orgel, zvonov, liturgične opreme itd. Našemu slavljencu k lepemu in izrednemu jubileju iskreno čestitamo. Prav prisrčno se mu zahvaljujemo, ker je skozi 25 let vršil tako vestno in s tako ljubeznijo svojo cerkovniško službo in skozi 9 let še službo cerkvenega ključarja. Želimo mu, da bi mu ljubi Bog dal še trdnega zdravja, katerega posebno v zadnjih letih že tako pogreša. Naj mu Bog da moči, da bi mogel svojo lepo službo opravljati še naprej kakor doslej: v vzvišeno božjo čast in pa v zadovoljstvo vseh faranov. PLIBERK Nesreče se tudi pri nas vedno množijo. Pred kratkim se je Opetnik Rudi o priliki tekme ponesrečil z motornim kolesom v bližini Škocijana. Ranjenca so morali takoj prepeljati v celovško bolnico, ker so bile poškodbe precej velike. Opetnik Valentin pa se je prevrnil v Že-neku pri Št. Lipšu z osebnim avtom. Sam sicer ni bil posebno poškodovan, pač pa je bil avto silno poškodovan. Kdor pozna progo od Rude proti Lipici Ito vedel, da je na tej cesti vožnja nevarna in da je treba biti previden. Tako se je tudi na tem mestu pripetila pred kratkim nesreča, katere žrtev je bil Herman Met-nitz. Zadel je v cestno ograjo in se pri tem precej poškodoval, še bolj pa je poškodovan avto. LEPENA Ker že dolgo časa ni bilo poročila z našega kraja, moramo na kratko danes poročati o tragični nesreči, ki se je pripetila dne 29. avgusta pri Grabštanju' — Ta dan je šel zjutraj na polje Hubert Varh, doma pri Mlačniku iz Lepene. Preko pota je ležala pretrgana električna žica. Hubert jo je hotel odstraniti, ni pa pomislil, da je v žici tok. Ko se je žice dotaknil, ga je električni tok ubil. Ob veliki udeležbi sorodnikov, znancev in prijateljev smo pokojnega Huberta, ki je tako nenadoma in tako tragično umrl, dne 1. septembra spremili na farno pokopališče pri Dev. Mariji v Trnju v Železni Kapli. Naj podeli pokojnemu Bog večni mir! Domačim žalujočim pa naše iskreno sožalje. KAMEN V soboto, dne 3. oktobra, smo pokopali Rožarjevo mater, že precej pred vojno se je bila prehladila tako težko, da se ji je omračil um in je morala iskati zdravja v bolnici za duševno bolne. Ozdravela je toliko, da se je vrnila k svoji družini, toda od časa do časa se ji je še motilo. Tako tudi prejšnji teden. Ko je v četrtek mož kot običajno zjutraj šel na delo, hčerki pa v Celovec v šolo, se je zgodila nesreča: v duševni zmedenosti si je sama vzela življenje. Ko sta se otroka iz šole vrnila, je bila že mrtva. Kako je bila rajna priljubljena, je pokazal pogreb: v izredno velikem številu so jo sosedje in znanci spremili na zadnji poti. Naj ljubi Bog potolaži težko prizadeto družino; najmlajši hčerki, ki sta letos začeli hoditi v glavno šolo v Celovec in jo bosta najbolj pogrešali, pa naj Marija sprejme v svoje materinsko varstvo. Letos nas sploh smrt na izreden način obiskuje. Prvi je letos umrl Kraigerjev oče — raka je imel. Dobro leto je hiral, vigredi je močno oslabel in kraj aprila ga je pobralo. Drugi je prišel na red Rušev oče. Na praznik Božjega Telesa je bil še pri procesiji. Zvečer je odšel v veselo druščino v Mohliče. Domov se je pripeljal z motorjem; pred hišnimi durmi mu je pa prišlo slabo in so ga zjutraj našli mrtvega-In zdaj Rožarjeva mati. Res, prav kot beremo v evangeliju: smrt pride kot tat, ne napove ne ure ne dneva. ŽIHPOLJE Naše zadnje cerkveno žegnanje in dat« vednega češčenja smo dobro opravili. Prišlo je veliko romarjev od blizu in daleč. Se vidi, da imajo ljudje veliko ljubezen in zaupanje do naše žihpoljske Kraljice. Letino smo imeli letos hvala Bogu še kar dobro, posebno češpelj je bilo veliko, precej pa tudi drugega sadja. V nedeljo, dne 27. septembra, sta si podala roke v zakonsko zvezo Prodova Mici i/. Dolčevasi in Jagrov Vili iz Golšove, ki si je s sestro lansko leto postavil v bližini cerkve novo hišico. Sedaj ko je pripeljal svojo izvoljenko, stanujeta v tem lepem domu dve družini. Želimo, da bi jima tudi Bog dal svoj blagoslov, da bi se počutili srečni v skupnem življenju. Pa tudi koščena žena se je po par mesecih spet oglasila pri nas. V ponedeljek, dne 5. t. m. smo spremljali k zadnjem počitku Kosovega očeta v Sčedmu v starosti 63 let. Imel je raka na ledvicah. Pred tedni je šel v celovško bolnico iskat pomoči, toda niso mu mogli pomagati. Umrl je dobro pripravljen in spreviden z zakramenti za umirajoče. Rajni je rad hodil v cerkev in večkrat med letom pristopil k mizi Gospodovi. Naj počiva v miru, zaostalim pa naše iskreno sožalje. SELE Pretekli teden se je preselil v Borovlje cestar Valentin Travnik s svojo družino. Njegova žena Pepca je 13 let vršila službo babice, kar v goratih Selah ni bilo vedno lahko. Tako so Sele, enako kot sosednja Smarjeta, brez babice. Naše žene so v skrbeh, kdo jih bo zdaj ob porodih oskrboval, ker v celovško porodnišnico se pa ne more vsaka in vselej pravočasno podati. SELE - KOT Menda je bilo čisto prav, da so se zadnja dela pri novi šoli na Kotu zavlekla,' da se je blagoslovitev vršila šele 11. oktobra. Krasen jesenski dan je mnogo doprinesel k lepemu poteku slavnosti. Ljudi se je zbralo 400—500, za naš kraj visoko število. Dosti je bilo otrok selske in bajtiške šole, staršev in drugih. Častno je bilo zastopano tudi učiteljstvo okoliških šol. Kmalu po 10. uri je bila na prostem pred šolo sv. maša z ljudskim petjem, navrh blagoslovitev šole. Posvetni del slavnosti so otvorilL in tudi zaključili šolarji s petjem. Nato je spregovoril domači župan Simon Ogris in izročil ključe prvemu šolskemu vodji, g. Hermanu Veliku. Govorili so še deželni šolski nadzornik g. Sacher, nadzornik dvojezičnih šol vladni svetnik g. Lovrenc Just, okrajni glavar g. Pflcgerl in končno šolski vodja g. Velik. Gospod deželni glavar, ki je bil dopoldne zadržan, se je pripeljal k ogledu šole popoldne. Natančnejši opis šole in slavnosti priobčimo prihodnjič. ŠT. JAKOB V ROŽU Tam gori na hribčku stoji cerkvica in daje središču Roža posebno lepoto in prikupnost in brez nje si lepega št. Jakoba misliti ne moremo. Od vseh strani, odkoder prihajaš k nam, te že od daleč pozdravlja in vabi. Toda njen zvonik mora tam veliko prestati: napadajo ga dež in toča in sneg in viharji in zob časa. Skoro 80 let je streha kljubovala, sedaj pa je bila od boja že izčrpana in preperela in preluknjana. Zvon je farane vsak dan večkrat prisrčno prosil: napraviti zvoniku novo streho, da me rešite pred katastrofo! In to smo sedaj naredili. Poleg tega so nas tiste male sosednje Podgorje kar zasmehovale: mi smo svoj velikanski zvonik ves prekrili s pločevino, vi pa še vašega malega zvonika, tako raztrganega, ne morete popraviti! Sedaj smo jim pa pokazali, kaj smo mi. Največ zaslug in skrbi in letanja je imel (Nadaljevanje na 5. strani) nas fta 3C&volkem (Nadaljevanje s 4. strani) seveda skrbni žup. upravitelj g. Česen, ki se res trudi, da novemu župniku izroči urejeno faro in lepo cerkev. Zvonik ni prekrit s tisto mrzlo pločevino kot v Podgorjah, ampak bolj častitljivo, kot se spodobi za staro znamenito cerkev, ki daje lepoto vsej okolici: zgoraj s klanimi deščicami (šintelj-ni), spodaj z macesnovimi deskami. Tesarska dela je izvršil mojster Matevž Lepu-schitz iz Wernberga. Njemu gre vsa čast in polivala za res mojstrsko izvršeno delo. Vsi brez izjeme hvalijo njegovo delo. Imeli smo srečo, da nam je delal tako vesten mojster in ga vsem priporočamo. Tesarska dela so trajala od 24. avg. do 17. sept. Kleparska dela je opravil prav dobro Hans Graf iz Rožeka. Prekritje stane preko 30.000 šil. Po vseh vaseh so šli pobiralci zbirat darove za cerkev in tu se je pač pokazalo, koliko smisla in ljubezni ima kdo do svoje farne cerkve. Nekateri, ki sicer dajejo v druge namene velike vsote in niso nikaki s’roteji, so razočarali, drugi pa so v svojih skromnih razmerah darovali mnogo od tega, kar so si s težavo prislužili. Vsem darovalcem pa Bog povrni na priprošnjo sv. apostola Jakoba. Seveda je še vedno prilika, da se kdo izkaže, ker zvon ne bo veselo pel toliko časa, dokler bo še kaj dolga. Gospodinje, šivilje! Za pozno jesen si nabavite za gospodinjstvo potrebne stroje in orodje pri domačHvrdki: JOHAN LONSEK ZAGORJE - ŠT. LIPŠ, P. EBERNDORF Pa tudi sicer v št. Jakobu gradimo in postajamo imenitni. Blagovna zadruga si je postavila lastno stavbo, velik magazin s trgovino. Preje se je potikal po luknjah in skednjih in ko jo je prevzel nadvse iznajdljivi in podjetni Peter Vister iz Otoža, je svoje delovanje tako povečala, da je bil nujno potreben nov dom. Podrli so stari skedenj in napravili magazin na prostoru, ki je last Hranilnice, med Rovarjem in Tomažem. Preje tako grd in neizrabljen prostor je dobil sedaj novo obliko in s tem je napravljena dobrota ne samo kmetom, ampak tudi št. Jakobu samemu. Magazin so delali lani in letos in stane okoli 100.000 šilingov. Toda brez pridnega poslovodja Petra Vistra bi ga ne bilo. In še nekaj se gradi: „Haus der Heimat”. In sicer med nacističnim spomenikom in Preschernom, ki je prodal svet Reifeisen-Kasse. Tudi nemška hranilnica je imela tako tesne prostore in promet večji, da je potrebovala večje prostore. Kakšen bo in kakšnim namenom bo še služil, bomo pa poročali potem, ko bo dograjen. Mislili so, da bo gotov do 10. oktobra, da bi' ga na ta dan slovesno odprli, pa ni bilo mogoče, četudi so delali skoro noč in dan. HHMIllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltnilHmiHIIIIHII Cvel utnica Dekle rožice nabira, da si šopek naredi. Vaški zvon jo opominja, naj svetišče okrasi. Cerkvica bo kakor vrtič in gredica bo oltar, kjer se dan na dan daruje Jagnje božje v spravni dar. Žlahtno cvetje, v venca* zbrano, se osrečeno smehlja: jutri bo na častnem mestu zrlo v hostiji Boga. čast vam, vrtne krasotice, ki se tamkaj zbirate; od pomladi čez poletje, rade Zanj umirate! Vrtnice pa raz obzidje tožno gledajo na vrt: morda jih že konec tedna vzela bo nemila smrt. Med dišečo jelovino jim prostorček bo odbran, z njimi krsta bo odeta, / njo bo venec pokopan. Limbarski Za misijonsko nedeljo Dne 18. oktobra je misijonska nedelja, eden najbolj pomenljivih praznikov katoliške Cerkve. Misijonsko delovati za širjenje vere, ni samo naloga misijonarjev, to nalogo more vršiti vsak s tem, da postane član Družbe za širjenje vere. Ta družba je nastala po prizadevanju tedaj dvajsetletne Pavline Marije Jaricot, hčerke lyonskega trgovca, na zborovanju dne 3. maja 1822 v Lyonu na Francoskem. Ob njeni stoletnici je papež Pij XI. družbo dvignil na stopnjo prve papeške misijonske ustanove in jo postavil pod neposredno vodstvo kongregacije za širjenje vere. Družba za širjenje vere je združenje vseh vernikov vseh narodov z namenom, da v skupni molitvi pomagajo širjenju blagove-sti po vsej zemlji. Družba nadalje s prispevki vernikov podpira misijonsko delo, ko razdeljuje misijonom denar, ki ga izročajo verniki. To je krščanska ustanova, ki nadaljuje poslanstvo Kristusa na zemlji in izpolnjuje njegovo zapoved, da se mora evangelij oznanjati po vsej zemlji. S šir- jenjem prave vere dobiva človeška družba sile za nravno in tvarno napredovanje. Ta družba je vesoljna, ker razdeljuje sredstva, ki prihajajo iz vsega sveta vsem misijonom po njihovi potrebi, brez ozira na narodnost. Misijonska nedelja se praznuje po vsem svetu. S tem hoče Cerkev opomniti vernike na njihovo največjo nalogo, kako pridobiti vse ljudi za Jezusovo kraljestvo. Po zapovedi ljubezni do bližnjega, ki je druga največja krščanska zapoved, ne sme nikdo nedelavno gledati, kako živijo milijoni in milijoni v zmotah poganstva, vsak mora pri misijonskem delu sodelovati, čim več bomo vsi sodelovali pri misijonskem delu, tem več blagoslova bo deležen vsak izmed nas in tem več blagoslova bo deležen tudi naš narod kot celota. Dolžnost vsakega vernika je torej, da postane član Društva za širjenje vere, dolžnost vsakega slovenskega vernika pa je, da podpira slovenske misijonarje in da po-sebej pomaga Slovenski misijonski zvezi. azftetiiUvsUi DatcupnUL V prejšnji številki „Našega tednika” smo pisali o Slovencih v Argentini. Ti Slovenci, ki so prišli v Argentino največ po drugi svetovni vojni, so se naselili najpreje in v največjem številu v Buenos Airesu, to je v glavnem argentinskem mestu. Nato pa so se naseljevali tudi bolj proti zapadu, največ v Mendozi. Nekaj, zlasti mlajših, pa je odšlo proti skrajnemu jugu dežele, v Patagonijo. Tam so zaposleni v industriji petroleja in razmeroma zelo dobro zaslužijo. Že v zadnji številki „Našega tednika” smo pisali, kako je te Slovence obiskal č. g. Jurak, ki je o tem svojem obisku napisal zelo zanimivo poročilo. Ko pripoveduje najpreje, kako se je z avionom pripeljal iz Buenos Airesa v Patagonijo, pravi nato, kako so ga tamkajšnji Slovenci prijazno sprejeli. V nadaljnjem pravi nato g. Jurak: reke Čubuta ustvarili sijano poljedelstvo. Nasadi topolov dolino branijo proti vetru in nizka lega vpliva na toplo podnebje. Obiskal sem salezijance, ki imajo povsod v Patagoniji svoje zavode. Ko je nastala noč, so že zopet zabrneli motorji. Trije veliki avitopulmani so drveli skozi pokrajino, razsvetljeno od lune. Potniki so požirali v vozovih prah in se dušili. Ob štirih zjutraj smo prišli na kolodvor Sveti Anton. Ob 6. uri zjutraj smo se nato odpeljali in ob 6. uri zvečer smo došli v Bahio Blanko. Mesto je sedež škofije, precej čedno in industrija se je v njem lepo razvila. V bližini mesta Bahio gradi dr. France Kladnik novo cerkev. Bila je že noč, ko smo obstali v mestu Medanos. Polovico prebivalcev tukaj tvorijo Židje. Ostali so potomci Nemcev in Lahov. Okolica Medanosa živi ob česnu, pridelajo ga toliko, da ga izvažajo po vsem svetu in pri tem lepo zaslužijo. Dekleta povezujejo česen v kite, ki jih imenujejo ristra, vsaka ristra šteje 100 glavic. Medanos je pomembno mesto, pa do zadnjega časa ni imelo nobenega duhovnika. Le mala kapelica stoji in od časa do časa je prišel duhovnik iz Bahije. Ljudstvo je bilo v verskem oziru zanemarjeno. V ta 'kraj je poslal domači škof dr. Kladnika, rojaka iz Laškega in mu je naročil, naj zgradi cerkev in župnišče. Dr. Kladnik je takoj uvidel, da ne gre brez avtomobila, ko župnija sega na vse strani 30 km. Polagoma pa je le uspel, nabral je toliko, da se je zgradilo župnišče, sicer majhno, pa prijazno. Danes pa je pod streho tudi že cerkvena stavba, dolga 26 metrov, široka 10 metrov. Predstavil se je nekemu kmetu, ter mu razložil, da Bog hoče imeti svetišče. „Ker vam je Bog dal dobro letino, morate tudi vi Bogu nekaj vrniti.” Kdor ni dal denarja, je dal česna, ki ga je duhovnik vrgel na svoj avto in doma prodal. Ljudje prispevajo, ker uvide-vajo, da duhovnik ne išče svojega dobička. Bil je ravno prvi petek v mesecu. Verniki so v velikem številu prišli k spovedi ter šli k svetemu obhajilu. Maševal sem v novi cerkvi. Dr. Kladnik pa je med mašo igral na harmonij in pel. Nato sem hotel obiskati še znanega duhovnika in rojaka iz Primorja, Žagarja, ki živi v Indiji Riko. Kraj je oddaljen od Bahije 200 km, vožnja je bila prijetnejša, ker je cesta že asfaltirana. Kraj šteje morebiti 1000 duš, bogat je na žitu in v poljedelstvu pomemben. Neka družina Bernas-koni je dala graditi cerkev, ki vzdržuje tudi duhovnika. Ali ljudje so bogati in menda mislijo, da Boga ne potrebujejo. Go spod Žagar je bil obiska zelo vesel. Prihodnje jutro smo se že zopet ločili, g. Kladnik se je odpeljal v Bahijo, jaz pa v Buenos Aires. Vozili smo se mimo zelenih pašnikov, kjer so se pasle nepregledne črede živine, jerebice so frfotale iz kraja v kraj, štorklje in divje race so se kopale po lužah. Popoldne je nastalo deževje, ki nas je spremljalo vse do doma v Buenos Aires.” delavska slanavania V notranjosti dežele je zgradila petrolejska družba vodovod, ki daje glavnemu naselju potrebno vodo. Vodovod oskrbuje stari Križanov oče, star Slovenec iz Belo-krajine. Živi zdaj tukaj že 14 let. Leta 1949 sta prišla k očetu še žena in sin. Tega Slovenca je hotel g. Jurak še obiskati. — „V družbi Krevseve družine sem stopil na vlak. Proga se dviga najprej do višine 800 metrov. Izginili so izpred oči vsi hribi in kazala se je pusta Patagonija. Mrzlo je bilo že v vlaku, ko smo pa izstopili, nas je zajel veter, ki prodre prav do kosti. Križanov nas je že pričakoval s svojini kamionom. Zavili smo v neko zaseko. Po dolini se pase govedo in ovce, vsak trenutek pa se je splašil ob cesti kak divji zajec, ki jo je ob nenavadnem obisku ucvrl čez breg. Končno smo obstali pred naseljem treh lepih hiš, kjer kraljuje sredi Patagonije Križan, ki nadzoruje vodno centralo. Križanova mati je stregla z vsem mogočim: prinesla je piške, jagnje, potice. Ko se je sonde že nagibalo k zatonu, smo se poslovili od Križanovih. Pripiskal je vlak. Vzdolž proge so se pasle cele črede divjih zajcev. Nekateri izmed teh se za vlak niti zmenili niso, drugi so malo postrigli z ušesi, zopet drugi pa so po stari zajčji navadi drveli na vse strani. Toliko je teh živali, da so vse avtoceste polne povoženih zajcev. In še en užitek: Ob progi se je pasla čreda guana-kiov. Lepe živali so, napol podobne srnam, napol lamam. Vedno se držijo v skupinah in imajo svojega voditelja. Ako ta da svoje znamenje, se vsi spustijo v beg. Prispeli smo v Komodoro Življenje dajeta mestu petrolej in volna. Prenočil sem pri družini g. štruklja, ki je glavni blagajnik pri tvrdki Lahusen. Krasno stanovanje mu daje tvrdka kar zastonj. V tej družini sem se seznanil s Slovencem, ki se je ravnokar odpravljal na vrnitev v Jugoslavijo. Od doma so ga prosili, naj pride nazaj. V Komodoru je doslej lepo zaslužil, imel svoj taksi. Toda pismom od doma se ni mogel ustavljati. Vrnitev V Buenos Aires sem se vrnil z avtom, kter je bil avion že za teden naprej zase-den. Vozili smo se ob plinovodu, po katerem prihaja gorilni plin v Buenos Aires. Prišli smo na visoko planoto, s planote polagoma v dolino. Veter je ponehal, ko smo došli v Trelew. Ozračje je bilo mirno in prijetno. Tod so si ljudje tudi s pomočjo V novejši dobi nam je katoliška Nemčija že večkrat v splošnih potrebah pokazala rešilno pot. Raiffeisen si je zamislil kmečke posojilnice in zadruge. Duhovnik Kolping si je zamislil in izvedel društva, ki oskrbujejo in skrbijo za rokodelske pomočnike po vseh mestih. Dandanašnji potrebujejo ljudje nujno stanovanja. Trudijo se posamezniki, trudijo se občine in država išče denarja, da poskrbi za stanovanja. Vendar pa ni izgloda, da bi se tej potrebi v doglednem času odpomoglo. Te dni je bilo v listu „Furche” poročilo o župniku Thclssu v mestu Hiihnerfekl, ki leži sredi Posarja. Delavci so prihajali in tožili, da ni stanovanj. Theiss je bil praktičen in podjeten človek, vedel je tudi, da mu kot duhovniku ljudje zaupajo. Stopil je pred ljudi češ: „Ne tožite, marveč delajte in pomagajte si sami.” Ljudem je stopil na čelo on sam. Stopil je k oblasti, ki je lastnica rudnikov, da mu dado zemljišč za lastne domove, stopil je k posojilnicam, da mu dado za gradbo potrebnih posojil, predvsem pa je računal, da bodo delavci velik del potrebnega dela opravili sami. Tudi ne brezplačno, marveč na delavne listke in proti zagotovilu, da bo novozgrajeni dom njihova last. Deloval pa ni Theiss le sam, ustanovil je katoliško društvo ,,Ketteler Verein”, imenovano po nadškofu Kettelerju, ki je kot kaplan, župnik in prošt v Berlinu in končno kot nadškof v Mogunciji v letih 1844— 1877, v pridigah in v časnikih poudarjal socialne potrebe in pravice ljudstva. Kette-ler slovi še danes v Nemčiji kakor Slomšek med Slovenci. Katoliško ljudstvo je posluh-nilo, zaupalo je, šlo je na delo in danes izvemo, da se je v kratki dobi zgradilo že 1311 domov in 2500 družin je dobilo lastni dom. Na prvo adventno nedeljo 1948 je bil položen temelj prve „Ketteler-jeve” hišice. Leto za tem je nastala že 18 domov in 1. 1949. je nastalo po raznih župnijah že 35 društev „Ketteler”. Tedaj so sv. očetu v Rim sporočili, da so „z božjo pomočjo in v bratski ljubezni” zgradili že 97 delavskih hišic. L. 1950 so se združila ta društva v lastno Zvezo. Praktično deluje zveza takole: Kot člani se sprejemajo vsi pošteni delavci. Vsakdo vplačuje gotov mesečni prispevek, ki ga določi društvo po premoženjskih možnostih dotičnika. Vsakdo pa mora v prostih svojih urah tudi k gradbi priti na delo. opravljene delov, ure se mu zapišejo v društveno knjižico. Dodeljevanje novih hišic je 'povzročilo prvi čas nekaj težkoč. Kdor več plača in več dela, dobi dom seve prej ko drugi, ki je v neugodnih razmerah. Vsakdo pa ve, da pride na vrsto in da dobi svoj dom po tej pomoči za polovico ceneje, kot bi ga moral plačevati pri navadni gradbi. Društvo se zlasti ozira na potrebe, tako da družina, ki ima več otrok, pride čim preje na vrsto. Novi dom dobi delavec v porabo takrat, ko se stroški krijejo z denarjem ali z delom. Kakor hitro so stroški kriti, se dotičnik zapiše v Zemljiško knjigo kot lastnik. V začetku so nastale velike težave, ko je stavbena obrt ugovarjala proti, kettelerjev-cem, češ da obrt plačuje davke in zavarovanja, društvo pa dela brez tega. Zelo težavni so postali končni obračuni vsled sprememb denarne veljave. V teh težJkočah so ljudje poslušali svojega škofa, razveselili so se poročila iz Rima, pa tudi gradbene tvrdke in njih delavci niso bile brez dela, marveč naprej primanjkuje delavcev, L. 1949. je prišla kettelerjevcem na pomoč „medna-rodna pomožna družba” in njeno pomoč je Ketteler-jeva zveza hvaležno sprejela. Tudi je ljudstvo začelo mlado podjetje podpirati. Ko se je na neki gradbi smrtno ponesrečil neki gradbeni delavec, je bilo podjetje, kjer je bil delavec nameščen, takoj pripravljeno, naprej plačevati prispevek, da vsaj vdova dobi svojo hišico. Za hišice, ki se zdaj gradijo, je zdaj že vplačanega denarja 12 milijonov šilingov in pred-/aznamovanih je 1.4 milijonov delovnih ur. Župnik Theiss je dne 28. majnika 1. 1951. umrl, Kettelerjeva družba pa se je medtem tako udomačila, da bo lahko nadaljevala svoje blagodejno delo. To poročilo je morebiti pomembno tudi /a naše razmere. Na kmetih bi bilo treba poskrbeti za družinska stanovanja za hlapce in dekle, treba je skrbeti za kmečke sinove in hčere. Nujna potreba kliče tudi naše gospode župnike, naj pomagajo v nujni novi socialni potrebi To delovanje bi moglo postati najlepši del katoliške akcije. Ih ftfegkH' las Enkrat ste že v našem listu brali na kratko o Francetu Levstiku. Morda ste brali že tudi njegove spise in pesmi, čudili ste se Martinu Krpanu ter ste se smeje učili na pamet pesmi, ki jih je spesnil za vse rodove slovenske mladine. Gotovo vam ni prišlo nikdar na misel, da bi razmišljali o tem, kako je nastala povest o Martinu Krpanu, ki človeka tako prevzame, da bi zajezdil očetovega ali sosedovega konja ter bi se napotil po sol, tovoril jo od hiše do hiše, pretepal se z me-jači, dokler ne bi nekoč srečal cesarja, ki bi ga v hudi stiski poklical na pomoč zoper objestnega Brdavsa. Slutim, da ste bili zadovoljni s Krpanovim vedenjem na cesarskem dvoru, niste se bali, da bi bil premagan v boju ali pa da bi se preveč zameril cesarju, cesaričina jeza zaradi lipe se vam je zdela grda, saj je pač Krpan moral imeti les, ki je bil „nalašč za njegovo rabo”. In Krpanovo slovo od nehvaležnih dvorjanikov! Ali vam ni srce drhtelo v pravični zadovoljnosti, da Krpan govori po pravici, ko bere levite ošabni cesarici in skopemu ministru? Ali se vam ni zdel ta konec lepši kakor zaključki onih pravljic in pripovedk, v katerih se pastirček oženi s kraljično? Bog ve, ali ste pomislili, ko ste prebrali povest o Krpanu, nanj, ki jo je pisal. Najbrž ne, saj se vam je povest zdela tako naravna kakor pomladno cvetje, poletne počitnice, jesensko sadje in zimski led in sneg. Kakor domače gore ali polja ali vinogradi, kakor oče in mati, tako je bila tudi ta povest v vas, saj ste vedeli, odkar živite, in tega je gotovo mnogo več, kakor je zapisano v spričevalu, da je treba biti dober, toda da človekove dobrote ni-kdo ne sme žaliti z nehvaležnostjo in krivičnostjo. Ni pa vam prišlo najbrž na um, da je, zlasti kar se tiče materialne moči, slovenski narod kakor otrok. Ni sicer otrok po duhu; kajti njegovo duhovno bogastvo, ki ga predstavljajo pesmi, povesti, slike, kipi, stavbe, skladbe, učene razprave, narodna zavest in jezik, je glede na naše število precej veliko. Ni otrok po svojem delu za vsakdanji kruh, čeprav je njegovo gospodarsko življenje še tu in tam na otroški stopnji, je pa otrok po svoji številčni nemoči, ki je povzročila, da smo bili Slovenci skoraj vedno pod tujo oblastjo, ki je zavirala naš naravni razvoj. Vodniki naših očetov pa so bili dostikrat „predobri”, s preveliko vnemo so učili ljudstvo, da mora vdano služiti gospodom, le redki so dvigali glas in roke za narodno ,, staro pravdo”. Kmečko ljudstvo, ki je ostalo do danes edini pravi predstavnik naroda, pa se je vedno zavedalo pravice, katero mu dajeta dobrota in delo. In šele, ko so se pojavljali na našem obzorju prvi znaki ustavnega življenja, ki je obetalo ljudstvu, da bo sčasoma moglo soodločevati pri vladanju, so naši narodni preporoditelji sprejeli vzor pravice od ljudstva in ga zapisali v slovensko knjigo kot narodno postavo, ki se glasi: zadostite žaljeni človeški dobroti, in vsakdanji kruh onemu, ki dela! In ta misel je tudi pravi pomen Levstikovega Martina Krpana, saj je po pesnikovi besedi »resnica v prijetni šali”. Krpana ni napisal Levstik zato, da bi ga brala samo mladina, z njim je hotel dramiti zlasti one učene ljudi, ki se niso dovolj ozirali na to, kako čuti, misli, govori in dela človek — kmet, steber naroda. Levstik je videl, da novi način gospodarskega in političnega življenja ruši tihoto zakotnih vasic, dremajočih trgov in mestec, v katerih so živeli naši predniki, slutil je, da bodo železnice, tovarne, rudniki, trgovska središča izvabljala ljudi od pluga, ki ne bo mogel izsiliti za naraščajoči zarod kruha iz prs zemlje, čeravno se bo zvijal na njegovih ročicah orač, kakor bi hotel prodreti do zemeljskega osrčja! Bal se je, da bo tujstvo, ki je lezlo meti nas po sredstvih novega gospodarskega življenja, pogoltnilo slovenskega človeka, ki se bo začel sramovati svojega jezika in rodu, ter bo postal odpadnik, ki bo izgubil vse dobre lastnosti svojega in si ne bo pridobil nobene dobre lastnosti tujega naroda. Vse Levstikovo pisanje izvira iz boja zoper odpadništvo. Zato je s strastno ljubeznijo pisal pesmi, povesti, ocene slovenskih del, članke o jezikih, sestavljal slovar, ki bi obsegel vse bogastvo slovenske besede, delal v narodnih društvih, urejal časopise, vse z namenom, dopovedati Slovencem, da se morajo sicer novemu načinu življenja tuilo mladino IZ SLOVENSKEGA l