373
Zgodovinska povestica.
Znamnje sv. križa.
(Prevod ilirski.)
Bivši avstrijanski minister unanjih zadev, grof Fiquel-mont, pripoveduje v svojem potovanji skozi Bulgarsko med drugimi rečmi tudi naslednjo dogodbo.
Bil sem na poti iz Soluna v Vidin, vernujoči se iz Le-vante in Gerške nazaj v Avstrijo. Spremljevali so me trije Turčini, dva stražnika janičarja namreč in en konjuh. Bilo je obv času pašovanja Ali-paša janinskega in serbske vojske pod Cernim Jurjem. — Nekega večera pridemo v veliko bulgarsko vas med Sofijo in Vidinom. Eden mojih janičar-jev, ki je bil naprej hitel, da vredi potrebno za prenočišče, me je že pri vhodu v vas čakal, ter me peljal v neko snažno hišo, ktero mu je bil aga odkazaL Turki so ob tistem času, ako so popotovali, naj raji prenočili v kristijanskih hišah, kjer so po svoji termi gospodarili. Bog vari, da bi bil ubog kristijan kaj ugovarjal; najgrozovitnejša ukrotnost bi ga bila zadela bila. Ni bilo tedaj čudo, da so prebivavci vse svoje premoženje, kolikor se je le dalo, poskrito imeli. Komaj se je bila moja mala karavana v hišo preselila,   že tudi  jani-
374
carja, ker ne najdeta , kar bi služilo trudnim popotnikom v pokrepčanje, začneta po svoji šegi hišnega očeta naganjati, naj pripravi in prinese okrepčiia od drugod, ako jih doma nič nima. — Vsi drugi hišni, od malega do velikega, so bili pobegnili ter poskrili se; poslednjič tudi gospodar v hudem prepiru z janičarji z njima vred sobo zapusti. Ostal sem tedaj sam v prostorni, priprosti, sicer pa čisti in snažni sobi. Vsedem se, da se nekoliko spočijem umornega jahanja. Napravljen sem bil po evropejski. Sabljo sem bil odpasal in položil jo z dvema samokresoma vred poleg sebe na mizo. Zdelo se mi je, da me hoče vse zapustiti, samo neka stara ženica je v eno mer prihajala in odhajala v sobo in iz sobe, ter dajala si vedno kaj opravka blizo mene , — ptuja moja obleka je bila prebudila gotovo njeno pozornost. Ko vidi, da mirno in poterpežljivo sedim, se mi ta blaga dušica približa od strane, dotakne se mojega kolena, in ko se k nji obernem, se prekriža in me gleda , kakor da bi me hotla kaj vprašati. Nerazumeč bulgarski jezik ji nisem vedil kaj odgovoriti, toraj — se prekrižam tudi jez. Veselje ji zdaj obsije gerbovo lice; prime me za roko, jo poljubi, potem pa hiti iz sobe. Kmali pa se zopet vrata odprejo in obstopi me cela družina, mali otroci, odrastle devojke in fantje, gospodar in gospodinja. Kakor hitro jim je namreč stara mati povedala, da ptujec , ki ima pri njih prenočiti, je kristijan, je cela hiša oživela radosti in veselja in v hipu je bilo vsega dosti na mizi. Pokrižavši se sem jim bil brat; — znamenje sv. križa je bilo od moje strani zagotovilo kristijanske ljubezni, spoštovanje njih lastnine in njih osebe, od njih strani pa bratoijubja in prijaznosti. V tem znamenji smo bili bratje, in stregla mi je blaga bulgarska družina tako, da nikoli ne bom pozabil tistega večera.                          Jos. Levičnik.