STTltosla-Tr I _Da,_n_Ica,_ Ni Samec. mi znano laško, Nemško in slovensko; Kranjsko je lepo! Zbor. Pa je res lepo; Kranjsko je lepo! S. Mešano kerčmarsko — To je pan-šušmarsko; Kranjsko je lepo! Zb. Pa je res lepo; Kranjsko je lepo! Kranjsko je lepo. (Kratkočasnica str. 266). S. Je koroško moško, Miljeno je štirsko; Kranjsko je lepo! Zb. Sej je vse to kranjsko; Kranjsko je lepo! 2. Zb. Pa je res lepo; Kranjsko je lepo! S. Češko mi je težko, Čversto je hervaško; Kranjsko je lepo! Zb.j To je vse pol kranjsko ; Kranjsko je lepol 2. Zb. Pa je res lepo; Kranjsko je lepo! Božična za otrooiče. (str. 285) S. Poljsko je gosposko, Rusovsko modrovsko; Kranjsko je lepo! Zb. To je vse skor kranjsko; Kranjsko je lepo! S. čisto, lično kranjsko — To je res slovensko; Krajnsko je lepo! Zb. Kranjsko je lepo; Pa je res lepo!! 1. Otroci, veselje Necoj se glasf: Se spolnijo želje, Se Ježčik rodf 5. Že glorijo čujem, Pa vse je svetlo, Že vidit' zdihujem To Dete lepo. V nevezani 2. Že angelček poje, Pastirci gredo, Darove mu svoje Že kralji neso. 6. 0 Ježušek dragi, Pred tabo klečim, V ljubezni preblagi Tvoj biti želim. 3. Tud mi pristopimo, Le pejte z menoj! To Dete molimo Ponižno necoj. 7. Očesce premilo Oberni name; Daj, de te ljubilo Bo moje serce. 4. Bo Detice zalo Nebeških darov Prav rado nam dalo, če mol'mo ga prav. 8. Serce in čutilo Ponudim ti v dar, Daj, de te žalilo Ne bode nikdar. besedi je v pričujočem letniku pisal p. Kako raatere, rednice, pe- steme otroke jezikati učijo (str. 3). Zvezdice vodnice venskega slovstva (str. 12). Zavernjenje -Pressi" pa Danici: Katoliško duhovstvo in narodnost, kjer zastran mladega sloMTriesterci" zarad spisa v proti koncu piše Jeraii: -Naše Bestrebungen in Intentionen — pa ne geheimgehaltene — so vselej take, de nam kar nič britko ni, z njimi iti pred cesarja ali deržavni zbor in pred vsako pošteno sodnijo; bati se nam je le pred takimi, ki naše besede kazijo, slovensko duhovstvo, Bogii in cesarju nepremakljivo zvesto, denuncirajo in mu skrivne natnene podtikujejo, — bati se nam je, rečemo, pred njimi; pa le takrat, ko bi res bedake našli, ki bi jim verjeli. Če slovensko duhovstvo svoj narod, njegovo besedo in šege njegove ljubi in ohraniti želi; je pa tudi Bogii in cesarju vselej tako terdno in stanovitno zvesto, de bo Avstrija — zanesljivo jo rečemo — do sodnjiga dne srečua in mogočna stala, ako bo na slovenskim duhovstvu ležeče (str. 32)a. — Spovedna skrivnost. Nezmerna modrost in mogočnost Božja, ki se na obnebji razodeva. Napoleon III. Spravnik. Kakošni ljudje med pridigo iz cerkve hodijo (str. 61). Strašno povračilo. Lltalia una si fa (str. 103). Umetnost hodi k laži v službo. Kaj bo z vero naših olikanih (str. 120)? Škofje krog Pija IX. — Ego vero censeo . . . BPri Rimljanih je bil neki nergež, Katon so mu rekli, ki je svoj pot brundal: Ego vero censeo, Carthaginem esse delendam: jaz pa le raenim, de Kartago se more razdjati. Tacih medvedov mumležev je dandanašnji legijon; vsak ima svojo Kartago, ki jo hoče razdjati, pa svoj Babilon, ki bi ga rad na njenim mestu zidal. Nočemo besedice spregovoriti o tistih, ki lagoj ženejo: Ego vero censeo, Sloveniam esse delendam; ne o Žuželkatu, kteriga geslo je: Jaz pa meniin, de papeže moramo obrekovati; ne o Garibalditu, ki ga zmiraj misel serbi: Jaz pa meniin, de Italija mora edina biti; ne o Viktor-Emanvelu in njegovi serčni želji: Jaz pa menim, de moram v Rim in Benetke iti; ne sploh o Golijatih, ki jim je Ecclesia catholica kar z vso silo delenda: poglejmo pa, kaj so te dni v opaženi koči na Dunaji podirali, pa ne poderli (konkordatolomci: Giskra, Miihlfeld, Brinc . . str. 136) itd." — Lucifer l'iju IX. (str. 143). Koliko je vredno napihnjeno modrijanstvo, in koliko vera? Škofje sv. Očetu. Papež in ose (str. 157). Škricarsko modrovanje. Kakošen cepec je Napoleon (str. 188). Bevslja in Krevslja pa Moderčinka, katera unima naposled da nauk: ,,Ženske silno in hudo greše, — Ker jezika svoj'ga ne krotš; — Druge vse prav hudo sodijo, — Same po pregrehah blodijo (str. 242)". Zapisek ali recept zoper opravljanje in obrekovanje, ki ga je iznajdel dohtar Dobersvet (str. 248). Stotnik tristo zelenih svojimu vernimu slugu Garibaldu (str. 279). Jabelka in lesnika. Drobtine in Drobtinice itd. Nektere opazke k drugim spisom naj se tudi tukaj povedo p.: _Sofist je lažnjiv modrijan in bahač, ki čez vero in čez vse nerga, vse vravnava, le svojiga spačeniga nagnjenja ne". — BKako potrebne so samolastne vaje, v kteri si bodi tvaiini, ako jo človek hoče nekoliko bolj dognati, je priča ravno slovenšina. Neoveržljiva resnica je, de v šoli se ni noben učenec izverstniga slovenca izuril, temveč le tisti je to dosegel, kdor se je sam uril in vadil, bral, pisaril in mislil. Tako je pri vsih šolskih tvarinah (str. 208). — De smo bolj okorni mi Slovenci v besedi, utegne vzrok precej tudi v tem biti, ker se nam ni privošilo v domači besedi se izuriti, v tujih pa se le počasi in z velikim trudam do gibčnosti dožene. Nažgi Laha ali Nemca, de naj ti po slovensko izurjeno govorita, boš vidil, koliko bo eden in drugi opravil, če je tudi že 10 ali 12 let med nami. Res pa je, de tudi takim pritežnostim je Slovenec pri svoji bistri glavl in lahki izreki še nar bolj kos v primčri z druzimi. — Otroke, ki so dostikrat še smerkovi, vikati, je smešno — tudi dečkam sainim, zlasti kniečkiin fantam. Velik gospod in ces. svetnik nam je pred nekimi leti zastran tega rekel: nBei uns (na Švajcarskim) sind bis zur 6. Schule alle Buben". Kakor nezrelo sadje želodcu ne tekne, tako tudi nezreli mladosti prezgodnji Btitelni" k oliki ne koristijo (str. 215). — Taka se pač rada godi, de duhoven dostikrat nima nič druziga od sveta, kakor delo in nehvaležnost. Koliko terpi z otroci, de jih malo podučf in jim pervo oliko da v pervim poduku; komej pa iz hlačnic pogledajo, že začnejo duhovnu kljubovati in mu s svojimi razuzdanostmi nar veči britkosti delati; razuzdanost jih pahne v hudo revšino in spet so duhovnu oa vratu, rekoč: nče pri duhovnu ne bom dobil, kje pa bom?" Pregreha razuzdancu nakoplje smertno bolezen, in spet je duhoven na versti: o koliko ima z njim skerbi, de bi ga v dobri spovedi očistil. Koliko je pa še druzih stisk: skorej vsak ima svoje kamne, ki meni, de jih more na duhovna metati, in svoj bič, s kterim ga bije. Torej je pa tudi znano, de ne bo imel pokoja, kdor Kristusa preganja v njegovih maziljencih (str. 284)". — Zastran dr. Knobleherjeviga spomenika dal je v 1. 6. Jeran še posebej svet, naj se iz nabraniga denara odloči spodobno darilo za nar boljši slavospev Knobleherjeviga življenja in zlasti njegoviga djanja za spreobrnjenje zamurcov. Slavospev naj bi imel napis: Abuna Soliman. Povedavši, kaj in kako bi se to izvršilo, pravi: Na noge tedaj, pesniki gorke kervi, žive vmišljije in blaziga serca. Kakor je vse to delo solnčni žark slovenske žive vere, tako mora tudi izpeljava temu izgledu primerna, vse skozi verske misli budijoča, prava keršansko-katoliška biti (str. 45). — In glej! še pred koncem povabilnega leta dobi že dokončani slavospev, ki ga vesel naznanja str. 287. — V prijaznem vabilu k naročevanju Zg. Danice za 1. 1863 piše na pr. (str. 284): BNi nam treba praviti, kako tudi v našetn narodu blaga iskra, čezdalje več znati in hitro napredovati, zmirej svitlejši žarf in se vnema že v svitli plamen. V taki okolišini imajo tudi časniki zmiraj več opraviti, v kterih se zedinva v jedru, kar se po svetu in zlasti po domači deželi godi. Cerkveni časniki imajo pa še posebno nalogo (ktere sicer tudi svetni prezreti ne smejo), na nravno življenje svojega naroda se ozirati, napake razodevati in očitati, dobro hvaliti, marsikaj svetvati ali odsvetovati, drugo kaliti, mnenje zastran začasnih dogodb na pravo pot zavračevati, pravo vero braniti, in sploh hudo zatirati, dobro pa razširjati. Danica ima tedaj obširno polje itd." — 20. Kalvarija ali premišljevanje Jezusoviga terpljenja v petnajst križevih potih z navadnimi molitvanii . . . Na svitlo dal Jožef Zupan. V Ljubljani 1862. 8. VI. str. 450. V predgovoru se bere: Slovensko prestavo sta napravila častita gospoda duhovna L. Jeran in A. Zamejic, in nju spise pregledali so visokoč. g. korar J. Volc. XVI. 1863. V pričujočem letniku zložil je Svitoslav pesem _Ss. Hermagor in Fortunat" v sedmerih kiticah (1. 21), katerih prva in poslednja bodi na pr.: Dans kristjanje serca povzdignite,Sveta Mohor, Fortimat, svetnikal Se obhaja dan in praznik svet;Za naš narod sta prelila kri; Dal je Bog očetam nauke skrite,Bod'ta tud nam zvesta pomočnika, Že je tega osemnajst sto let:De slovenski ljud sveto živi, Jih učila sta ss. Mohor, Fortunat,In na vajno prošnjo srečno kdaj Oznan'vala biser vere zlat' . .Zberemo se k Bogu v sveti raj. Prosto pa je pisal na pr.: Kum svojimu tovaršu Triglavu veselo novo leto! Iz tega voščila (str. 1) naj se priobči tu p.: -Prizanesi mi, velikanski očak naše dežele, de si prederznem ti nektere verstice pisati. Vidim, de vse napredva v učenosti in oliki, vse priljudne poklone dela, ne le pred višjimi, ampak tudi pred sebi enacimi, zlasti ob novim letu; čemu bi se tudi midva tako osorno in serpo še dalje deržala? Moja misel je, de si začniva dopisovati, si nadloge potoževati, pa tudi veselje razodevati; si v za- dregah svetovati, pa tudi med seboj pomagati si: sej sva brata, — ti stareji, jaz pa mlaji. Ne boš mi pa zamiril, če ti bom ktero malo ofračno povedal, sej veš našo dolensko šego, zlasti kadar kapljico marnja pod kapo dobimo, de znamo tiide kako nabriišeno povejdati! . . Vošim ti 1 .... 8: Bral sim v neki pesmi, de imaš na svojim podlož- niku Grintovcu .zakleti gojzd". To je kaj dobra uaprava! Vošim namreč, de bi vauj pregnal in upanal vse umazane romane, garjeve pesmi, in kar se sicer kužljiviga pritepe v našo snažno zemljo, in lepo Slovenijo skruni; kajti dobro veš, de naši prebivavci ljubijo čisti zrak, kakoršniga jim s svojih verhuncov mi hribi v ravnine dihamo. Torej nas tako čislajo in preslavljnjejo; nihče pa ne prepeva Kerkiniga blata ali Ljubljanskiga močirja . . Še Prešerin, če tudi v malo drugačnim pomenu, je svoje dni z zamerzo omenil .allen Schlamm im Nile**, in rekel je, kdor bi se z njim pečal, bi pokazal ningenium suile" .... Torej imam veliko nado, de midva bova odsihdob zverševala imenitne dela v oliko najniga naroda. Olikati ga hočeva, in sicer na podlagi svete vere in v domačim jeziku, mili slovenšini. Kdor pa bi nama v tem nasprotval, si moško dajva roke, de mu ne tegneva iie čiste sape iz svojih tovaren, ne bistrih vodic iz svojih skrivnih hramov. Je-li, moj sosed? Serčin pozdrav od Planine, Gorjancov, pa tudi od Kleka in druzih bratov! Zdravo!" Pobratim Kum. Papež in Žuželka (str. 12). Kako se 801etin vojaški častnik za vero poganja. Ali bi se dalo našim slabovernikam še kaj pomagati (str. 27)? Ebn-el-Mafazi. Arabska za predpust v domestilo in nedolžin smeh tistim, ki ne išejo razuzdanega pustovanja (str. 27. 28). Ta-le tudi Ljubljani ne bo škodvala (44). Kaj je konkordat? — Mlin na sapo (75). Pogovor od rogate, kosmate iu roparske zverine (str. 115) v groznih podobah. Martinu na povedanje, da fantje ob nedeljah mej mašo in pridigo ostajajo zunaj cerkve, pravi kaplan, da v cerkev ne morejo, kajti: BNa herbtu vsakimu sedita šantavi in zeleni hudoba, ki ga jezdarita, kakor osla; v sercu ima mlinski kamen pohujšanja, ki ga k tlam tišf; na nosu mu čepi pav napuha in pred njirn svoj rep razgrinja, de cerkve ne vidi. Na glavi mu raseta rogova nepokoršine do duhovnov in staršev tako velika, de bi se komej splazil skozi cerkvene vrata, in bi se v strop zadeval, ko bi v cerkvi stal; od cerkve preč ga pa vlečete kljuseti nečistost in pijanost itd." Na poziv, naj pove imena tistih porednežev, podrepine cele fare, našteva jih Martin. -Bili so: Ožbe Termoglavec, Jurež Dolgoplečnik, Tonko Fižolalačnik, Priniko Kruhastradič, Janko Gerdogledič, Pavliha Dolgoperstič, Anže Šantovestič, Mate Žganjolokec, Kajfež Nečistič, Herodež Bahač, Tome Temolajnež, Kajn Pretepač, Judež Bogozdajic, Gerga Hruškokradec, Gajo Peklovisec, Kain Očetokletec, Pokvekež Perdušnik in Prismodež Vsezapivec. Tudi nekaj mlajših zanikarnežev je zunaj, ker se po starejih gerdunih ravnajo. Ti-le so: Smerkolizec, Sterganič, Lenušek, Zmikež, Pretepček, Bukvosmerd, Potepinček" itd. — Garibaldi pošilja Napoleona III v pekel (str. 124). Obhajanje ss. Mohora in Fortunata (170). Kratki leviti, kako svet plačuje (193). Rim je zrel, le po njem (237). Obhajanje štiristoletnega godii naše škofije mesca vinotoka v Ljubljani (259). Pangermanstvo, rongeanstvo, renanstvo (262) — jako čvrsti sestavki. Mični igrokazi p. Kratko glediše. I. SkazovaDJe. Šteif, Štajs in Štulež. II. Skazovanje. Šteif in sosed. III. Štajs in njegova teta. IV. Štulež z učiteljem pri kozarcu. V. Spregledavec — bivši Šteif, Spoznavec — svoje dni Štajs, in Poznokes — poprej Štulež (vsi postarni možaki — skupaj zadenejo str. 187). — Razgovorček (o jezuitih ali jezuitarjih). Filistrov in Bistrov (str. 199). — Iz mesta Veriboj. Veročest in Veroljub (str. 250) na smertni postelji. — Kdo si hoče opico za teto. Pogovor. Oče in Janezek. Opič Naravčar (str. 258). BNaj izrečemo o tej priliki dobroserčno misel, ki nas je prešinovala, pregledavši ,,Torbicoa. Prijazno je brati in viditi, kako raladega ognja iskre švigajo in vnemajo les in tudi ne mara kamnje sem ter tje. Hvale vredna je gorečnost za narod in njegovo oliko. Ali kakor oginj rad predeleč sega, tako marsikterikrat tudi mlada kri. Ne menimo hudega, ako besedo rečemo, kakor mislinao, ker mladina se mora kcrniti, in dobro- serčna — tudi rada dober nauk sprejme. Mislimo tedaj to-le: Ogibajte se, mladenči, take reči, ki po politiziranji dahnejo, ali se za take lahko razlagajo. Svojim učiteljeip prizanašajte, pomnijoči četerte zapovedi Gospodove, de bo Vaše delo in življenje blagoslovljeno. Bodite moški in reči o neslanem ljubovanji naj Vam -Torbice" ne skrunijo, bodi si pod kakoršnim koli imenom in naslovom. Tvarine naj se strinjajo z Vašino stanom in starostjo. Ničesar ne pišite, s čimur bi žalili Boga, ki Vam je tako lepe in drage zmožnosti dodelil. To so naše misli. — Iz ust moža, ki je pravi domorodec in ga vsi spoštujete, pa smo slišali ravnokar, da s poslednjima zvezkoma ne more zadovoljin biti, sta vse drugačnega duha kot so bile perve slovenske vaje, in da torej ne more svetovati, da bi se mladost na take reči naročevala (str. 142 cf. 176 in 249: V pojasnjenje)". Moška in resnična je sodba Jeranova o dr. Bleiweisu in dvajsetletnici njegovih Novic: . . ,,SlovesQost je bila priserčna, pričujoče občinstvo častitljivo, zunanje vdeležje dostojno . . . Njegov velik vspeh v tem času pripisujemo dvema okolišinama: pravični reči, za ktero se je poganjal, in pa njegovemu zmernemu značaju (str. 155)". — Kakor nekdaj čitavnici, tako je sedaj i Matici dal pristne nauke p.: nMatica za slovensko slovstvo, to je zares izverstna misel, to je pot, po kteri se zamorejo vsaktere vede zanesljivo in tudi urno med ljudstvo razširjati in olikovanje naroda bode z njeno pomočjo, ako bo dobro vravnana, zamoglo veliko hitrejše napredvati. Bog daj, da bi se hitro na noge spravila in jela delati. Pristaviti pa vendar moremo to-le: Kakor deržava pri enacih napravah vestno pazi, da se ne dopusti kaj v njeno škodo; enako mora tudi Cerkev za-se skerbna biti. Postave tnatičine uaj bodo torej od cerkvene strani take, da bode za vse pribodnje dobro zavarvano, da matica nikoli ne bo nobenega dela podpirala, ktero bi utegnilo — kakor koli si bodi — slovenskemu narodu v nravno škodo biti. Slovstvo je narodu naj veči blagor, utegne pa tudi biti naj veči nesieča, ako se v hudo zverže. Vemo, da so vstanovitelji pošteni in modri možje, ali dostikrat se v začetku na marsikaj ne misli, in pozneje se na slabo oberne; toraj naj bi cerkveni možje, ki so v tem odboru, na tanko zaznamnjali, kaj da cerkev tirja, ter bode potem tudi slovensko duhovstvo brez pomislika k materi pristopilo itd. (str. 281)". V vabilu k naročevanju za prihodnje leto pravi: ,,Dandanašaji noben narod, ki je le kolikaj olikan ali pa se olikuje, brez časnikov ne more biti. In vse okolišine so take, da bi bila tudi za katoliško Cerkev očitna škoda, ako bi ne imela svojih listov, kteri imajo nalogo, toliko velikanskih zmešnjav in krivih misli sedanje dobe na pravo pot zavračati, in občinstvu resnico kazati, ki se dostikrat težko izmed blišnih dozdev razloči. Te misli nas nagibujejo, še nadalje Zg. Danico na svitlo dajati, ako jo bodo ljubi Slovenci obilno podpirali, dasiravno v teh čudnih časih liste vredovati ni ravno delo na rožicah in v senčnem hladu. Spodbuduje nas k temu tudi zmiraj bolj obilno branje našega cerkvenega časnika in pa pridno delanje verlih pisavcev zanj (str. 282)." — BPreteklo leto je imela Zg. Danica nied 7 in 8 sto deležnikov, čez 600 duhovnov; svetnih naročnikov je vse premalo . . Zlasti je slabo znamnje, da se višji stanovi za cerkvene liste tako malo pečajo . . Pravi podporniki in ohranivci Zg. Danice so tedaj naši bratje duhovni sploh, nar bolj na Kranjskem itd. (str. 289)". Nekakogrozen jetelegram iz spodnjega sveta proti novemu letu 1864: Satan (pokukavši iz Vesuva): Kako je že kaj na svetu? — Posvetni duh: Ljubezen pojemlje, — Resnica dremlje, — Vera stoka, — Pravica poka. — Satan: Je že dobro (Se pogrezne in Vesuv jame na novo bruhati). Spisal pa je v tem letu posebej: 21. Šmarnice naše visoke nebeške Kraljice, neomadešane Marije Device. Tretji letnik. Spisal, založil in na svitlo dal Luka Jeran, duhoven ljubljanske škofije. V Ljubljani 1863. 12. 296. — Cvetlica iz verta večnosti. Lilija iz verta Marijnih otrok. Memorare. Cvetlica za na dom. Natis. J. Blaznik. 22. Zlati Vek. V Ljubljani 1863. 8. 293. Mej založniki je L. Jeran, ter vanj posebej spisal: BSv. Klemen rimski papež med Sloveni (str. 59—73)". 23. Svete pesmi. Četerte bukvice. Nabral in na svitlo dal L. Jeran. V Ljubljani 1863. 12. 158. Nat. J. Blaznik (Danic. 100. 109). 24. Abuna Soliman, Zložil Anton Dmek Okiški. V Ljubljani 1863. 8. 204. Nat. J. Blaznik. Sprožil, na svitlo dal in založil z denarom za Knobleherjev spominek Luka Jeran (Vid. Danic. 1862 str. 45. 284). V Danici 1. 1863 str. 214 naznanja in priporoča to delo na pr.: BSlavospev in življenje ranjcega dr. Ignacija Knobleherja, z lepo podobo na čelu . . Upamo, da to je spominek, našemu slavnemu rojaku zares spodoben, po svojem obsegu ves primeren, v slovenski mladini blagoserčne čutila obudovati in vsako slovensko serce v prostih urah kratkočasiti. Z nobeno rečjo bi se ne bil mogel spomin našega rojaka bolj živo ohraniti, kakor s tem spisoin. Naj bodo torej vsim prijatlom in spoštovavcem ranjcega slavnega moža te bukvice živo priporočene. Slavne vodstva slovenskih gimnazij in učitelje slovenščine — tudi po realkah — prosimo, naj bi blagovolili na to delo se ozreti, v kterem so kaj pripravne daljši in krajši pesmi vsakterih metrov in obsega za vaje in deklamovanje učencev in druzih. Niso pa zgolj suhe verstice, temuč čitatelj bo našel, da umni pesnik . . je povsod iz vsih raznih ved krepko zernje iz nekdanjih in sedanjih časov, iz klasiških in druzih del snoval v svoje mične poezije, pa tudi domovini ni dolžan ostal, kar se ji spodobi (str. 214) itd". —