Stran 115, Poučni in zabavni del. Spomina vreden dogodek. Ruski spisal Viktor Nikolajev. — Poslovenil Krutogorski. Leta 1864. sem bil imenovan okrožnim sodnikom v mestu N-sk, Krasnojarske gubernije. Naseljenci mojega okrožja so bili deloma prognjani sektanti, melokani*) in dohoborci**) in le malo je bilo Tunguzov, tukajšnjih rojakov. Ti slojevi, dasi živeči v jednem in istem kraju so se kaj rezko razlikovali drug od drugega, ter se silno sovražili tako, da so se pogostoma čule pritožbe od Tunguzov o sektantovskih nasilstvih. Tudi vnanja razlika je bila ogromna; sektanti, obdelujoč polje in jedoč zdravo meseno in močnato brano, so radi nedostavanja krčem v tem kraju, ki so kmetu jako kvarljiva, bili krasni in močni ljudje; tak visokovzrastel plečat fant, s svetlc-rudečimi lasmi se je mogel meriti s kakoršnim koli si-lačem, ki kaže svoje telesne moči v potujočih jahališčih. Tunguzi so bili vse drugačni; ki so živeli le o ribarstvu in se hranili večinoma z ribami, so bili telesno slabo razviti; malorasli, ozkopleči, z redkimi lasmi na glavi in malone vsi slabotni. Jedina sličnost je bila v njih značajih; kakor ti tako i oni so bili zlobni in maščevalni; nesimpatični duhoborci so bili še skrajne razuzdane narave. Kmalu po nastopu v mojo službo sem prejel vest iz dalnjega kota mojega okrožja, da je druhal duho-borcev napadla po noči tunguzko vas Lihoš, oropala prebivalce vsega premoženja in po vrhu ranila in raz-mesarila mnogo iz njih, ki so skušali braniti svoje imetje. Brž sem naročil svojemu slugi Tatarju Ahmetu pospraviti v kovčeg vse neobhodnosti, vzel seboj dva žepna samokresa, — stvar silno potrebna v teh krajih, — ter se odpravil čisto sam s svojim slugom na pot, spremljan *) Sekta ki živi o mleku in se ne posti. **) Ljudje ne verujoči v sv. Duha. z raznimi željami mojih domačih. Odpotoval sem bil v jasno rožnikovo jutro, in ker je bil cilj mojega potovanja okoli sto vrst daleč, menil sem priti do noči v kraj, daBi vrste v Sibiriji niso izmerjene in meri vrsta pogostoma ne petsto a osemsto in še več sežnjev. Poletje je stopilo popolnoma v svoja prava in mogočna mladostna Sibirska priroda je cvetela v vsej svoji krasoti; pot je peljala navzdol po ilnati prsti v senčnaten vlažen park, kjer je šumljal dokaj globok potok — zdaj se vzvila na holm, gosto porašen z brinjem, zdaj zavila v temnozelen log stoletnih mecesnov in cedrov, zdaj zopet hitela po gladki, kakor z zelenim suknom pogrnjeni poljani. Slike jedna krasnejša od drage, jedna vabljivejša od druge so se bistro menjale pred mojimi očmi in me miselno zanesle na bregove rodne dalnje Volge, kjer sem prvič zagledal Božji svet, in kjer je pretekel najlepši čas mojega življenja — mladost. Popolnoma utopljen v svoje spomine, sem bil celo pozabil o smeri mojega potovanja. Na kozlu je sedel dremaje moj zvesti Ahmet. Opisati vam moram nekoliko tega človeka, igrajočega ne malovažno ulogo v tem dogodku. Ahmet je bil deset let starši od mene. Štel je okolo petintrideset let. Bil je kakor vsi kazavski Tatarji, srednje rasti, čokat, črnolas, skulast, ter silno močan, a priznati se mora, da svoje moči nikdar ni zlorabil. Naju je vezala stara družba, ko sem bil petleten mladenič, mi je bil dan za varuha Ahmet; on me je spremljal povsod, ter bil tovariš vseh mojih iger in osnutkov. Njegova naklonjenost do mene je bila brezmejna; tako me je rešil nekoč smrti, postavivši svoje življenje v nevarnost; požrtovalno se je vrgel na besnega volka, hotečega me napasti ter mu z gorjačo razbil glavo. Pozneje me je s solznimi očmi prosil, naj ga obdržim še nadalje v svoji službi, kar sem seveda tudi storil, kajti odkritosrčno rečeno tudi meni bilo težko ločiti od njega. In zdajci, dozdeva se mi, je i on premišljeval o onem davno minulem in blaženem času, no vender se ni toli globoko zamislil v svoje spomine, da ne bi opazoval okolice. „He gospod", je izpregovoril, obrnivši se k meni, „poglej no na jug — začelo se je pooblačevati". Jaz sem se ozrl po kazanju Ahmetove roke in res zagledal, da se tam vrši nekaj slabega; sinevatožvepljen, sivo obrobljen oblak se je počasi vzdigoval izza lesa ter se polagoma širil po nebu. Nadejajoč se lepega vremena, nisem bil vzel s seboj nepremočljive obleke; zatorej me je perspektiva biti premočen do kosti pošteno vznemirjala in to tem bolj, ker sem bil že izkusil jednake plohe in njih posledice so mi bile še kaj dobro v spominu; velel sem torej Ahmetu pognati konje, a sam sem se tesneje zavil v plašč, kajti takoj se je bilo sbladilo. Moji mahoma pretrgani prijetni spomini niso hoteli več nazaj, in zdajci sem samo želel priti brž na mesto, žalostno in nemirno gledaje na težek oblafc, ki se je čudno naglo podil za nama. Stran 116. „Kaj misliš Ahmet, prideva le do Utice" ? sem vprašal svojega voznika, imenujoč večje selo, ki je ležalo tri vrste od cilja mojega potovanja. „A vrag ga vedi", je flegmatično odvrnil Ahmet, „ako prideva pred ploho k Dunjkinemu logu — tedaj prideva, če ne potem si bova morala drugod strehe iskati, sicer se celi teden ne posušiva; odtodi baje ni daleč neka koča, — od Dunjkinega loga tri vrste na desno, — ali ne ukažeš tjakaj kreniti* ? Takoj sem vsprejel njegov predlog, kajti že je začel dež, kapljati a povrhu me je začel pri spominu na Dunjkin log izprehajati mraz. Dunjkin log — jedno teh brezmernih močvirij, katera tako pogosto srečavaš v Sibiriji, — je obširna ravan okrog vrsto široko in kakih deset vrst dolga čez in čez porasla z gosto in visoko rogozo, 8krivajočo pod tem zapeljivim zelenim pokrovom, mehko, črno, liki oglje, polutekočo blato. Dosti je bilo stopiti nekaj korakov od brega, da bi umrl najgrozovitejše smrti: nogi sta lezli vedno globeje in globeje in telo se je počasi in neprenehoma pogrezalo v blato; vsak napor rešiti se iz močvirja je le še pospeševal grozoviti konec; čez nekaj minut je prilezlo blato do prs, potem grla in slednjič brezobzirno vsesalo v glavo strašno metajoče se in kričeče žrtve, predsmrtni divji krik se je razlegal po mirni okolici, in vse je umolknilo. Poljana, završivši grozoviti svoj čin, je poprejšno pokojno in ljubko zibala tanke muhičeve bilke, kakor bi vabila nove žrtve, a na kraju bivše nesreče ni ostalo nobenega sledu. Jedini pot, ki veže brega tega loga, so bile mostnice, ki so bile pred davnim časom položene od države ter še doslej ne popravljene. Ob suhem vremenu pot čez nje ni bila ne varna, ker so drogi in dračje zmešani s suhim blatom, ostali na površju; o količkaj vlažnem vremenu je bila vožnja radi polzkosti še bolj nevarna, a ob dežu niti misliti ni bilo o kaki hoji čez močvirje, in to tem bolje, ker sem še dobro pomnil, kako so se nedavno trije potniki s konji vred zadušili v njem. Zatorej je Ahmet dve vrsti pred močvirjem zavozil na desno, ter pognal konje skokoma proti kolibi, kajti dež je že kar curkoma lil z oblaka. Gesta je vodila skozi teren dremajoč hojevgozd; konji sluteč bližajočo se burjo, so bodro vlekli voz po ozkem kolovozu. Naposled se je obdaleč pokazala koliba obdana od vseh z gostim lesom. Vsled ropotanja voza po rogljatem kolovozu — se je razdalo glasno pasje lajanje. Pripeljavši se pred vrata, je Ahmet previdno skočil raz kozla, ter jel na vso moč biti po durih; čez nekaj trenutkov so se cvileč odprla vrata in trepečoč ženski glas je grozno zavpil na pse, ki so še vedno srdito lajali: „Tiho hudimarji! viš kako ti vragi tulijo" ! Psi so nehali lajati in renčali so. „Kdo pa ste" ? je vprašala naju starka. „Dobri ljudje, ne boj se ženica, ter brž odpri, midva sva že precej mokra, je naglo odgovoril Ahmet. Toda starka še vedno ni marala odpreti. „Kako naj vaju pustimo noter, ko ni nikogar doma, potem sem pa kregana", je odvrnila ženska. Poznajoč nezaupnost Sibirčanov do tujcev, sem posegel jaz vmes, jej povedal moje ime, če tudi bi bil dosti raje prišel nepoznat na mesto zločinstva. Starka, začuvši moje ime, je začela hipoma odklepati vrata; težka mecesnova vrata so zacvilila in iz njih je pomo-leio zgrbančeno, liki pomaranče žolto lice starkino, z dolgim kljukastim nosom, z malimi, nemirno švigajo-čimi očmi. „No ker sta že enkrat tukaj tako pa vstopita", je odurno pa zamrmrala babnica, ter jela odpirati vrata, zapahnjena s celo vrsto hrastovih zapahov. Žalobno so zastokala vrata na zarjavelih tečajih, in pripeljala sva se na čisto, skoraj štirivoglato dvorišče, obkoljeno z visokim živim plotom, v katerega kotih se je nahajal po jeden pasji hlev s priklenjenim ogromnim sibirskim volkodavom. Sredi dvorišča je stala iz dil ste-sana koča na pravo in levo pa hlev in gumno s kletjo. Ni malo se ne brigajoč za nelaskavi starkin sprejem, sem skočil z voza, ter jo zavil naravnost v izbo. Ahmet je postavil voz in konje pred hlev pod streho. V izbi ni bilo nikake svete podobe, kar me je pred vsem presenetilo, iz česar sem sklepal, da se nahajam med sek-tantami; to odkritje me je, odkritosrčno rečeno, pošteno vznemirilo, in neka ne dobra slutnja se me je polastila. Vsekakor nisem dal znati o moji razburjenosti ter odločno stopil v kot h klopi, položil pred se na mizo papirje, ter se tako vsedel, da sem mogel pregledati vso izbo. Jednega površnega pogleda mi je bilo dosti, prepričati se o blagostanju prebivalcev te koče; prostorna in snažna soba, pravilno sezidana ruska peč, z domačo klobučevino obita ležišča, gosta tla in gladko ostrugana miza, vse to je kazalo na to, da gospodarji niso revni, ampak da so kolikor toliko imoviti. Za menoj je stopila v sobo starka, tiho stopaje po tleh z obnošenimi laptjami, pristopila k peči, pobrskala v nji in privlekla iz nje veliki lonec kislega mleka odrezala kos kruha in postavivši vse to na mizo nečrhnivši besede, zopet tako tiho smuknila iz sobe. Jaz sem bil segel brez vsakega povabila po mleku in kruhu, kajti osemurna vožnja me je bila pošteno sestradala, čez kakih pet minut je prišel v izbo tudi Ahmet. Ozrvši se vanj, sem takoj zapazil, da i on nima mirnega srca; moje mnenje se je brž uresničilo. Ahmet, ozrvši se sumljivo okoli sebe, je prišel k mizi, za katero sem sedel jaz, in posadivši se proti meni na klop, dejal po tatarski: „Gospod, nisva na dober kraj prišla". „Zakaj ne? sem ga vprašal kolikor mogoče mirno, a samega me je sprehajala zona, kajti vedel sem, da bi me Ahmet brez posebnega vzroka ne begal. „Dozdeva se mi, da so najini gospodarji veseljačili v Lihošu; v skednju je rib, da je — groza! Pa tudi lihoških oblek vidi v konjskem hlevu celih petnajst; — dečaki so sčitno topli! Ali ne bi bilo bolje popihati jo odtodi, dokler je še čas" ? „Li še dežuje"? sem ga vprašal, strinjajoč se z njegovim predlogom. „Malo manje lije. Pa je boljša, da sva mokra, nego da bi tu ostala". „Dobro, torej se bova pa brž odpeljala, samo konji se naj nakrmijo in tudi ti se nasiti", sem dejal, posta-vivši predenj skledo z ostanki mleka in kruha. • Med tem se je popolnoma zmračilo, in kakor je bilo videti je tudi dež ponehal. „Nu gospodi jaz sem gotov; ukažeš zapreci? Konjev nisem krmil tudi ne razuzdil", je rekel Ahmet, pojevši ostanke kislega mleka. „Le zaprezi, pa staro ob jednem pokliči, da jej plačam". „E, kaj bi, po to bo že sama prišla"! je izprego-voril Ahmet, prestopivši izbin prag. Toda mahoma je obstal, kakor v kopani, iztegnil vrat naprej, kakor bi poslušal nekak šum; tudi jaz sem postal pozoren in dobro čul peket&nje konjev in ropo-tanje koles po kamenitem potu. Čez nekaj trenutkov je k vratom naglo priropotala telega. „Hej stara"! je glasno zavpil moški glas, hitro odpri"! „Takoj, takoj ljučeki", je zahreščala starka, smuk-nivši iz veže, kjer je sedela ves čas, najbrže z namero poslušati najin pogovor. Jaz sem bil hipoma pri oknu, Ahmet je stal za menoj. Spet so zacvilila vrata in na dvorišče so pripeljali trije debeli konji v fini konjski opravi telegc. „Nu stara, vesela bodi, za celo zimo bo dosti živeža; bodo pa vedli zopet tožiti hudimarji"! je dejal veliki mož, skočivši raz prednjega sedeža telege. „Tiše tiše"! je s prestrašenim glasom posegla vmes starka. „V sobi so tujci"! „A to ga imaš! Za Boga, kdo pa je"? je vprašal takoj tiše mož. Babnica mu je nekaj šepetaje povedala. „No otročiči torej pa pojdimo pokloniti se njega blagorodja", je rekel isti glas. „A ti Trefinuško pa konje izpreži; reveži so utrujeni". Vsa družina se je napravila k izbi. Jaz sem se zopet vsedel v kot na prejšnje mesto; Ahmet je prišel k meni s hrbtom proti oknu. „Stara, luč"! je zapovedal z iiova isti glas, lasten bržkone gospodarju. Starka je urno prinesla lojsvo svečo v rokah in za njo se je privalila v kočo vsa došla družina. Prvi stopivši v izbo, je bil okolo šestdesetleten, šest šolnov \isok, čokat še precej čil, no popolnoma osivel možak; gosta, košata brada je obdajala njegovo izrazito, odločno lice, obžgano od solnčnih žarkov. Za njim so stopili v sobo trije veliki fanti, vsi sposobni za vojaški nabor in znatno podobni drug drugemu, očividno njegovi sinovi. „Srečo dobro, vaše blagorodje", je dejal spodobno stari, poklonivši se mi do pasu; sinovi so posneli njegov primer. Stran 117. „Zdravstvuj, zdravstvuj dober mož; ne bodi hud, da sva kot nezvana gosta prišla k tebi", sem odvrnil na njegov pozdrav. „Pomiluj, gospod! Kako je mogoče tako govoriti? Mi smo imenitnih gostov vsikdar veseli. Eh, stara co-pernica si pogostoma slabo postregla?! Že dolgo nisi palice skusila?! Brž prinesi šči*) in peljmene"**) "je grozno zarohnel gospodar na starko, ki je hipoma ustregla povelju. „Hvala gospodar, midva sva se že pokrepčala; čas je odriniti", sem rekel, želeč takoj se cdkrižati te ne posebno prijetne in odurne družbe. „O to ne gre, tako ne smeš oditi; pa tudi dež bo zopet začel tako liti, da se v vozu vtopiš", je odločno menil stari Trebalo se je nehote uiati. Stari se je obrnil proti vzhodu, pokrižal se po duhoborski z dvema prstoma in se vsedel proti meni; sinovi, prav tako se križajoč, so se posadili zraven njega tako, da sva bila z Ahmetom popolnoma zasedena. Med čakanjem večerje je vladal mučen molk; starec se je nemirno oziral okoli iščoč predmeta za razgovor. Mahoma so se odprla vrata in v sobo je stopil človek ne velike rasli, jako čokat, z glavo, ovito v umazan robec, gosto, kratko, rudečo brado in malimi sršečimi očmi. „A Trofimuško" ie vskliknil stari, hiteč pretrgati molk, sem se vsedi, pa se pokrepčaj". (Dalje sledi). *) Kolerabna juha. **) Juha s cmoki. Stran 125. Poučni in zabavni del. Spomina vreden dogodek. Ruski spisal Viktor Nikolajev. — Poslovenil Krutogorski. (Dalje). Novi prišlec ni nobenega pozdravil, ter se vsedel kraj mize na klop. Ogledavši si ga natančneje, sem se takoj spomnil, da sem nekje pred nedavnim videl ta original. Ko sem tako v mislih prebiral vse ljudij, s kojimi sem se sešel zadnji čas, prišel mi je slednjič na misel jeden zloglasen tolovaj, ki je slovel za grozovitega roparja po vsi Sibiriji pod imenom Troška Rižak ali Troška Bezpali, ter nedavno zbežal iz emisejske kaznilnice, čim dalje sem ga opazoval, tem holj in bolj se mi je vsiljevalo prepričanje, da imam pred seboj dotič-nega zločinca; trebalo se je samo prepričati, če mu ne-dostaja dveh prstov na pravi roki. Med tem je starka prinesla večerjo in vsa družina je začela večerjati. Ozrvši se v Ahmeta, sem zapazil, da tudi on nekako sumljivo ogleduje rudečobradatega fanta, katerega je lahko spoznal, ker je često pohajal emisejsko jetnišnico in hodil mimo jetnišničnega dvorišča, kjer so se dan na dan izprehajali ujetniki. Fantu ni bilo nič kaj všeč najino motrenje, nemirno je plazil po klopi sem in tje, ter na vso moč skušal izogniti se najinih pogledov. Po juhi so prišli na mizo cmoki. Hlapec, zanimajoč naju z Ahmetom, je zares jedel z levico, kar je naposled potrdilo mojo sumnjo. Ne vem, kako dolgo bi bil trajal ta neodločen položaj, da ni jeden priprost značaj mahoma razjasnil naše vzajemne odnošaje. Je nalašč ali se je primerilo, no Abmet je, devaje na krožnik cmoke, trčil tako močno v Trofimuškov\ skledo, da bi bila skoraj padla na tla; hlapec je instiktivno pomolel izpod mize desnico, da bi prijel skledico, a takoj jo je spet skril pod mizo, čeprav je bilo že prepozno, vsi smo jasno videli njegovo kruljevo roko, na koji sta manjkala dva prsta. Videč najine začudene vzore, in spoznavši svojo pomoto, prišel je v tako divjo jezo, da ga je bilo strah gledati; s penečimi ustmi, s krvjo nalitimi očmi je skočil izza mize, zavihavši do lakti žilaste svoje roke, na katerih so bili vidni rudečkasti obroči okovov, hipoma potegnil izza pasu širok mesarski nož in s krikom: „jaz Siran 126. * ti že pokažem, prokleta tatarska opicau! se vrgel na Ahmeta . . . Toda zdajci se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ahmet ni dremal; bistro in odločno je pograbil z obema rokama za mizo, uprl se s hrbtom v steno, ter s tako silo in urnostjo odrinil od sebe mizo, da so vsi okolo sedeči krikoma se zvalili na tla. Sveča se je prevrnila in ugasnila; v sobi je nastala tema. „Skoči skozi okno, jaz skočim za teboj", mi je šepnil Ahmet. In res, zdajci ni kazalo tratiti časa; slišno je bilo kako so se iz pod težke hrastove mize stokaje in ječe plazili najini gostoljubni gospodarji. Jaz sem skočil na klop, na kateri sem ravnokar sedel, razbil s pestjo okneni okvir in pomolil glavo skozi okno. Okno ni bilo visoko in padel sem na mehko travo; zatorej sem takoj bil zopet na nogah in stekel h konjem. Zdajci me je napadla neka zverina, izvlekel sem samokres in ustrelil; žival se je cvileč zvrnila na zemljo. Do-spevši do konjev, sem jih hipoma odvezal od stebra, nosečega streho, skočil na kozla in udarši z vajetmi konje, jih pognal proti vratom, ki so bile na srečo odprte bržkone še nekaterim drugim gostom na ljubo. Zunaj vrat sem obstal. To vse se je vršilo v jedni minuti. Ozrivši se nazaj, sem videl, da je v izbi že za mizo stala luč, a čez dvorišče proti vratom teče na vso moč, držeč v roki mizino nogo; nanj se je vrgel drugi pes, no Ahmet ga je udaril s hrastovo gorjačo tako močno, da je zavedno umolknil, Pobivši psa, je Ahmet na moj klic stekel k vozu in urno stekel vanj. In bil je skrajni čas, iz veže so se vsuli s krikom in preklinjanjem najini gospodarji s svetilkami v rokah, oboroženi s sekirami in kolmi. Ahmet je udaril po konjih; odpočiti konji so naglo zdirjali. Sode po velikosti, je jeden gospodarjevih sinov dohitel najin voz in se hotel nanj obesiti, jaz sem ustrelil in oni se je z vpitjem zvalil na zemljo. Ne vem soli konji sami zavozili, se je-li Ahmet, ali midva se nisva peljala po istem potu, po katerem sva se pripeljala, a peljala sva se vedno globeje v les, v čem je naju kmalu uverila luna, veličastno plavajoča po razjasnivšem nebosklonu. Konji so tekli po ozkem kolovozu; voz je odskakoval po koreninah lesnih velikanov, ropotal in škripal, hoteč se vsaki trenotek polomiti in zvrniti. Ta besna vožnja je trajala gotovo dve uri, kajti mesec je jel že polagoma bledeti in gozd razsvetljevati jutranja zarja, ko sva v naglem diru dospela na piano. No zdajci si predstavite najin obup; kolovoz je peljal naravnost v reko! Pripeljavši se tik vode, so utrujeni konji obstali, tresoč se na vsem životu; z Ahmetom sva urno poska-kala z voza ter skušala skriti se pred razbojniki, kateri so, kar nisva dvojila, podili »e za nama. Motreč okolico, so moje oči obvisele na granitni skali, ki je stala kakih poldrugosto korakov od naju osamljena v reki. Debela stoletna cedra, podrta od burje, je naslanjala svojo težko glavo, liki lestva na skalo. Prevdarivši vse ugodnosti te pozicije, sem jo pokazal Ahmetu in urno stekel k njej hoteč izvršiti svojo namero; zlasti nanjo in se vsaj za nekaj časa rešiti preganjanja najinih strašnih sovražnikov. Ahmet je bežal za menoj. Že sem bil pritekel do podrte cedre, ko je hipoma pridrvil neki jezdec iz lesa, obstal kakor okovan pri najnem praznem vozu, se ozrl na bregu in zazroč naju na skali, jo krenil proti nama. „Le urno plezaj gospod! Jaz ga sam počakam"! mi je zaklical Ahmet, pobravši iz tal debelo mecesnovo vejo, katero je odčesnila burja. Jaz sem ga ubogal, ter plezal spretno kot opica po poševnemu deblu cedre. Nisem še bil prišel čez dva sežnja daleč po tem nevarnem in vrtoglavem potu, ko obstanem in se ozrem na Ahmeta. i Toda koj se je predstavilo mojim očem; jezdec — bil je starec — je kakih deset korakov pred Ahmetom skočil s konja, potegnil izza pasu sekiro, ter se vrgel na Ahmeta, no Ahmet ga je mirno pričakoval ter tako silno in spretno udaril z gorjačo starca po desnici, da je sekira žvenkljaje zletela po kamenju in mu izbil poslednje orožje. Ni še utegnil Ahmet z nova zamahniti z gorjačo, da bi pobil nasprotnika, že ga je starec zgrabil s svojimi močnimi rokami. Zdajci je Abmet zavrgel gorjačo in pograbil starca. Starec je bil bržkone kot silač daleč okoli na glasu, kajti zaupajoč v svojo moč se ni nadejal najti v Ahmetu toli nevarnega nasprotnika ter se mu dal prejeti od spodaj, kar mu je hipoma pomoglo zmagati nasprotnika. Izpoznavši svojo napako, je starec stisnil Ahmeta s svojima debelima rokama, ter ga skušal povreči na tla; ali Ahmet je trdo stal kakor okamenel na mestu, in le napete žile na čelu in sencih so pričale o onem velikanskem telesnem naporu, ki se je vršil v njem. Starec je bil strašen; raz njegovega smelega odločnega lica je odsevala sama besnost, oči so se nalile s krvjo, žile so izstopile, liki vrvi in posiveli, sivi, raz-mršeni potni lasje so se svetili na Čelu v groznih pramenih; glasno in strašno je psoval, ter suval Ahmeta sem in tje, da bi ga premaknil z mesta, toda nič ni pomagalo. Naposled je Ahmet, uporabivši starčevo nepremišljeno gibanje, bistro podstavil desno nogo za njega in ga silno sunil z vsem telom nazaj . . . Neposiljena borba z mladim in močnim protivnikom je utrudila starca, da ni prenesel poslednjega pritiska, ter se zvalil, kakor je bil dolg in širok na zemljo, udarivši z zatilnikom ob oster kamen, s katerim so bila posejana tla. Gosta struja črne krvi je brizgnila iz rane, a on je z votlim ječanjem izpustil Ahmeta iz oslabelih rok. Ahmet je kakor blisk skočil na nogi, pobral starčevo sekiro in s tem znamenjem zmage v roki ubral za menoj. Jaz sem spešil končati mojo hojo po nevarni lestvi, ki je grozila vsako minuto drkniti raz skale pod težo dveh človeških bitij, ter se nahajal na gladki, z mahom in črničjem porasli plošči, veliki približno deset kvadratnih sežnjev. Jedva sem utegnil stopiti na ploščo, ko je iz gozda na vse kriplje priropotal voz, bitkom nabit z najinimi nedavnimi gospodarji. Ostavivši hipoma Stran 127 telego poleg najinega voza, so poskakali z -nje in za* zrivši mene vrh skale z grožnjami in divjim upitjem, mahaje s sekirami, stekli proti cedri, po koji je še lezel Ahmet. No zdajci so mahoma zagledali mrtvo starčevo telo, plavajoče v luži temne krvi. Z glasnim krikom bridkosti in zlobe se je vrgel starši sin k očetu, ga previdno vzdignil s pomočjo ostalih k telegi, ne nehaje pošiljati nama strašne grožnje in rotenja. Zbeganje, vršeče se v sovražniku, je dalo Ahmetu čas umakniti se na skalo, a meni obsoditi okolščine, v kojih sva se znašla. Solnce je že bilo na nebu in zlatilo okolico z nesmelim bledim jutranjim sijajem. Skala, na koji sva se nahajala, je stala na poluokrogli poljani obdani s treh stranij z gostim pragozdom. Zadaj za skalo je brezšumno močno nesla svoje vode, široka, mogočna reka; onkraj je bilo videti, vrsto od naju, nizek, blaten in puščoben breg. Jaz še nisem bil končal svoja opazovanja, ko sta me kričanje sovražnikovo in preklinjanje uverila, da se začenja nova vojna. Pet sovražnikov je bilo tukaj: fant z rudečimi brkami, dva gospodarjeva sina (jeden, pri-jevši od mene svinčeni dar, je izvestno ostal doma) in še druga dva kaznjenca z obritima zatilnikoma, ki sta bržkone skrito gostila pri roparjih. Najina sreča je bila, da niti jeden ni imel pri sebi puške, sicer bi naju po-strelili kakor vrabce. Prvi je napadel najino trdnjavo starejši sin starčev. Z odločnim in mračnim pogledom, imajoč za pasom sekiro in držeč v zobeh velik širok nož, je splezal po deblu cedre, bistro preprijemljaje veje z velikanskima svojima rokama. Že je bil prišel do sredine, ko sva z Ahmetom videč njegovo namero, ga skušala skupno motiti; odlomljeni vrh cedre sva podložila pod deblo, ter je na vso moč začela porivati raz skale. Razbojnik je že blizu skale; še nekaj minut — in on stopi na ploščo; no ta hip sva s poslednjim obupnim naporom vzdignila delo . . . Z votlim treskom in bobnenjem je padel su-hoten velikan na zemljo s smelim krvolokom, hlepečem po osveti. Nečloveški krik je bil takoj zaglašen s hrusčem lomečih se vej, in le mrtvo, razmesarjeno človeško telo, še minuto preje cvetoče in močno, pokopano pod hlodi lesnega orjaka, je pričalo o nesreči. Sovražniki videč, da nama ne morejo z javno silo do živega, sklenili so naju umoriti z gladom, in se razpoložili na bregu kakih petdeset korakov od skale. Zdajci sem imel priliko ogledati si natančneje najino trdnjavo. Predstavite si šest sežnjev visok, raven granitni stolp, stoječ za reko na poluokrogli rogljati planoti; površje plošče, na koji sva se nahajala, je bilo skoraj štirivoglato, a v njeni sredini bliže reke je zijala laket velika, okrogla votlina. Spustil sem vanjo kos granita — čez trenutek se je čulo votlo plivkanje vode; jasno je bilo, da je voda v tem naravnem studencu stala tako visoko kakor v reki ter bila z njo bržkone v dotiki. Kraj plošče, tu pa tam v jamicah so ležala jajca galebov in čapelj, ki so s presumljivim vriščem krožili nad nama. Ta iznajdba me je jako raz- Med tem je solnce priplulo dokaj visoko ter jelo grozno pripekati. Da bi se vsaj nekoliko skrila pred grozno vročino, razobesila vsa najino vrhnjo obleko na grm, seme katerega je kakšna burja na to skalo, ter se vleglo pod ta površni šotor. Tudi najini sovražniki so si zbili nekake šotore v senci stoletnih ceder. V strani je stala telega in okoli nje so se pasli trije konji, z najinim vozom se je odpeljal jeden roparjev. Videč mirno sovražnikovo vedenje, sem mislil tudi jaz pridružiti se Ahmetu, ki je že dolgo ležal izleknjen v mehkem mahovem ležišču, ter počival od napornega nočnega in jutranjega dela. Ali komaj sem se vlegel, že se je vsipalo na naju kamenje, prst in veje iz nasprotniškega tabora. Poska-kala sva po koncu in pozdravila neprijatelje prav z istim strelivom. Nekaj sovražnikovih kamnov je priletelo v gnezda galebov, kjer je ležala najina dragocena hrana. To je naju primoralo prenesti jajca iz vseh gnezd za grm in jih prikriti z mahom. Slednjič je jelo sovražniku presedati to brezuspešno streljanje, in pustil je naju na miru, ranivši naju in prejevši od naju nekaj ran. (Dalje sledi.) Stran 135 Poučni in zabavni del. Spomina vreden dogodek. Ruski spisal Viktor Nikolajev. — Poslovenil Krutogorski. (Konec.) „Nu zdajci se bo možno oddahniti", je dejal Ahmet in se iztegnil po mehkem mahovem ležišču. Jaz sem se ulegel poleg njega s trdno namero ne zatisniti očesa; toda silno telesno in duševno pretresenje, vzročeno vsled nočnih dogodkov, se je dalo čutiti: krepak, sladak sen utrujenega človeka je takoj skoval moje tre- palnice in me iztrgal bdenju. Kako često se sen šali z nami in nas prenese v povsem sine okolnosti! Sanjalo se mi je, da sem doma, ležim mirno na zofi, čakajoč obeda; v sobo stopi moja mlajša sestra in mi pove, da je obed pripravljen. Jaz jo čujem, ali se delam spečega; ona pristopi k meni in me strese za ramo . . . „Up, slednjič si se vender-le zbudil"! menil je Ahmet, brisoč si debele potne kaplje obraza. Danes imaš pač trdno spanje Zmel sem si oči in zavzet se ozrl okoli sebe; v prvem trenutku se nisem mogel ničesar domisliti, in šele čez nekaj časa sem se malo spomnil nočnih dogodkov in izpregledal svoj položaj. Ozrivši se na sovražnika, sem videl, da so sedeli pri večerji, kuj ti eolnce je že prekoračilo poldan in se nagibalo k zatonu. Poleg sovražnikovih šotorov je stal naš voz s konji, na kojem so bržkone pripeljali živež. „ Poglej gospod, kaj so si hudega namislili, zatorej sem te zbudil", je dejal Ahmet, kazaje mi na kraj poljane. Pogledal sem po njegovem kazanju in videl, da so nekatera drevesa, stoječa najbližje skale, bila zasekana tako, da so bila dolžna pasti pri podiranju neizogibno na skalo. Osnova sovražnikova je bila jasna; podreti na naju ob jednem pet lesnih velikanov in naju pobiti z njih vrhovi ali po deblih dospeti na skalo. Prvo in drugo ni nama obetalo ničesar dobrega. Jaz sem takoj izpregledal peklensko nakano sovražnikovo ter začel misliti na rešitev in beg iz te pasti pred usodnim trenutkom. No zdajci, ko sem videl večerjati sovražnika, spomnil sem se, da že od včeraj nisva ničesar jedla, in to mi je zbudilo takšen tek, da sem pustivši na stran nameravano obrambo, posegel po jajcih, primorat k temu tudi Ahmeta, in začela sva jesti enako zločinca obsojena na smrt ter tolažiti z veliko zadovoljnostjo svojo lakoto nekaj ur pred smrtjo. Ko sva se navečerjala na ta način, začutila sva silno žejo. Da bi jo potolažila, žrtvovati mi je prišlo svojo svileno srajco; ona je bila razrezana v tanke pramene, koji so bili skupaj zvezani, ter žlužili za vrv, na katero je bila privezana čutara Ahmetova. Spustivši čutaro v studenec, sva zajela vodo. Ko sva se tako okrepčala s pičlo večerjo, jel sem opazovati sovražnikovo delovanje. Tam je složno sekalo pet sekir po trdih cedrovih deblih, ter rezko rušilo večerno tihoto naravino. Zlasti je marljivo sekal rudečobradati tolovaj; celi snop iverov se je vsul na vse strani pri vsakem močnem vzmahu njegove sekire, drugih delo je bilo manj uspešno. Ob mraku je sovražnik pretrgal svoje delo, ter postavivši stražo na bregu reke, na levo od skale se vlegel spat. Prvi je zamenil stražo jeden sinov starca; bodro je stopal gori in doli, poredkoma gledaje na naju. Potem je stražil Trofimuško, vršeč svojo dolžnost baš tako natančno, da je bil beg raz skale povsem nemogoč. Tudi nama ni kazalo druzega, kaiti bilo se je bati, da sovražnik izkoristi najino spanje, prisloni kakšne tanke droge na najino skalo, ter dospe do naju kot nepoznan Stran 136. gost. No najina bojazen je bila odveč, sovražnik je spal mirno vso noč ter niti jedenkrat ni poskusil kakega sovražnega podjetja. Noč je bila dokaj topla in le radi vlažnosti puhteče iz reke sva se morala odeti s svojima plaščema. Ali ni bilo nama usojeno dolgo uživati dotičen pokoj. Kratka poletna noč je minila bistreje od misli, in rudečkast vstok je že pričal o rojstvu novega dne, ko so najini neprijatelji jeli laziti iz svojih šotorov. Ko so zapustili šotore in odmolili po svojem obredu kleče in proti vzhodu obrnjeni, p oprijeli so se spet dela. Odločilen trenutek se je približal; drevo Trofimuškino je bilo že čez polovico zasekano, drevesa ostalih malo manje. Položaj je bil obupen. Bežati po suhem vsled mnogoštevilnega sovražnika ni bilo možno ; bramba na skali sicer ni bila sramotna, vender jako sumljiva, ostal torej ni drugi izhod kakor — reka. Pa kako priti do nje? Spustiti se po gladki kamenitni steni ni bilo mogoče; skočiti naravnost v vodo tudi ni kazalo radi precej globokega obrežja in razven tega bi skakanje opczorilo sovražnika, a nama je trebalo čim bolj ko mogoče skrivoma pobega niti. Jaz nisem vedel kaj ukreniti. Ali zdajci je moj pogled, brezcilno blodivši okoli, obvisel hipoma na jami, in brž mi je šinila v glavo misel, kazoča se mi preje neumna, dospeti po tej luknji v reko; pristopil sem k votlini in se ozrl vanjo; vctlina je vodila navzdol ne povsem navpično, a se nagibala nekoliko proti reki, stene so bile roglaste, z iztopi in opadinami; globoko na dnu se je svetila žoltkasta voda. Ta okolnost me je zelo iznenadila, kajti svetloba radi globine in ozkosti studenca ni mogla od zgoraj prihajati v vodo, torej je svetloba sevala od strani z reke, in zveza z reko ni bila osobito dolga. Razodel sem Ahmetu svoj načrt, An mi je takoj pritrdil, kajti je izpreviđel, da je to jedina pot najine rešitve. Ker so sovražniki delali čisto blizo, da niso mogli videti najinega počenjanja na skali, slekla sva torej vrhnjo obleko, zložila jo tako, da je imela nekako podobo ležečega človeka, ter jo potisnila na kraj, na prizor sovražniku. Potem je treba se odločiti na glavo-lomno in nevarno potovanje. Midva, vzrasla na Volgi, sva bila izurjena plovca tako, da se nisva bala vode, pa k&j bi bilo z nama, ako bi bila votlina, vezoča studenec z reko, za človeka preozka; pri tej misli s j se mi jeli lasje ježiti, sicer je bil to jedini izhod, in trebalo se ga je brez oklevanja poprijeti. Jaz sem zlezel prvi; prijevši se z rokama za kraj »tudenca in spustivši život v votlino, otipal sem z nogama podporo za stopinje v studenčevih stenah, razkoračil na vso moč nogi oprl se z rokama ob grmovje, prestavil znova nogi in na ta način nadaljeval na daljno plezanje; naposled ee mi je po neverjetnem naporu posrečilo čisto blizu vode stopiti na črevelj široko ploščo; jedva sem se utrdil na nji, da bi se oddahnil od naporne gimnastike, ko sta izpod mojih nog smuknile cvileč dve mali živalici, ter poskakali v vodo, — bili sta gotovo vidri, katerih je v obilnosti v vseh sibirskih rekah. Hipno nastavša tema od zgoraj in šum sta me uverila, da mi Ahmet sledi in se spušča na me; jaz sem se stisnil kar možno najtesneje k nasprotni steni. Voda v studencu je bila razsvetljena dokaj močno, kar je pričalo o dovolj široki odprtini, ali vsekakor se nisem upal skočiti v ta podzemeljski tolmun, ne počakavši Ahmeta, kateri je slednjič težko sopel in stokaje stopil na ploščo, ter se hudoval po tatarski na najine sovražnike. „Nu ka primi me malo", sem dejal Abmetu, pre-jevši ga za roko in pogrezaje svoje telo v vedo, katera ni bila posebno topla. Ko sem bil držan od Ahmeta. spuščal vedno glo-beje in globeje. otipal sem stoje do vratu v vodi, naposled z nogama dno; tedaj sem, izpustivši Ahmetovo roko, vtaknil glavo v vodo in obrnivši obraz proti svetlobi, zagledal približno seženj od sebe široko svetlo ma-rogo; vzd'gnivši glavo, sem razodel Ahmetu, kar sem bil videl, nekoliko zasopel in potem, storivši križ, vsplul proti svetlobi; čez nekaj sekund sem že bil na površju reke, kaka dva sežnja od skale; za menoj je pcmolela iz vode Ahmetova glava in midva sva v največji previdnosti plavala k nasprotnemu bregu. Nisva še utegnila prepluti dvajset sežnjev, že je strašen tresk primoral naju ozreti se na skalo, in glejte kaj sva videla: skala, ravno kar služeča nama za ube-žišče, je bila takorekoč pokopana pod gosto zeleno goro, a po deblih dveh obsežnih cedr, padših na skalo sta plezala, izdajoč divje krike zmagoslavja, z opičjo pret-nostjo, z jedne strani — Troška Rižak, a z druge — jeden ujetnikov. Komaj sta stopila na ploščo, že so krike zmage zmenili viki jeze in zlobe. Pri prvem pogledu na reko so zazrli najine glave na vodnem površju; teča ka^ menja se je vsula za nama; zdajci so se njima pridružile že ostale sile, ki so jele streljati na naju s samokresoma, katera sem bil pozabil na skali; ali bila sva že izven vsakih strelov in bistre vode so naju nesle navzdol po reki. Nesoča od toka sva videla, kako je sovražnik splezal raz skale ter stekel navzdol po bregu v les, no ta namera je bila neizvršljiva — rečno obrežje je bilo poraslo s toli grstim gozdom, da je urno tekanje po njem bilo nemožno. Pobegnivši konečno nadležnim sovražnikom, sem obrnil pozornost na svojo osebo, katera mi je vzbudila žalostne misli; ves moj život je bil vsled gimnastičnega potovanja poln vrask in ran zlasti so me bolele roke in noge, vse mišice so me skelele od napornega dela ter mi hotele odpovedati nadaljno službo. Tudi Ahmet, kakor je bilo videti, se ni počutil dosti bolje. In zares, najin položaj je bil obupen; radi čezmernega telesnega napora so jele pešati moči v trenutku nevarnosti in naju hotele prepustiti ribam v živež. Pripluti na onkraj reke niti misliti ni bilo; vsako nepotrebno prizadevanje, storjeno z roko ali nogo, približalo naju je smrti. Prispeti na tostranski breg je bilo tudi jako težko, kajti pošteno sva se že bila oddaljila, pa tudi nevarno je bilo radi sovražnikovega zasledovanja. Ni nama ostalo druzega, kakor ležati mirno na vodi ter se Stran 137. popolnoma udati v voljo Božjo. Pa tudi to ni bilo nevarno; tropa galebov in tonovšic se je včasih zagnala tako nizko na naju, da se je kazalo, kakor da so hoteli izkljuvati oči; trebalo se je preobračati in pluti nekaj časa na prsih. Ti gosti manevri so me toli upehali, da sem jel malo po malo gubiti zavest. Pomnim samo to, da je jeden galebov tako nizko zagnal v mojo glavo, da sem se instiktivno prevrnil na prsi in hotel plavati; ali zdajci so me zapustile moči in jel sem se pogrezovati, ko sem mahoma začutil, da me nekdo drži za ramo; prišel sem na površje in zagledal poleg sebe bledo, izmučeno Ahmetovo lice. „Ujunači se gospod", mi je rekel s hrfpavim glasom, „vidiš doli so ladje". Pogledal sem naprej in zares zazrl kakih 300 korakov pred nama nekaj domačinov, lovivši ribe v svojih lahkih izdolbenih čolnih. Pobral sem vse sile, pomolel nekoliko iz vode in kriknil; nekako bolestno ječanje se je izvilo iz mojih prs namesto krika, no vender je bilo uslišano, kajti videl sem, dasi motno, da so se ljudje obrnili proti nama . . . Zatem je pred mojimi očmi vse porumenelo; v tej prozrni žoltkosti je smuknilo nekaj rib, stebla morskega mahu, v ušesih je zabučal strašen hrup in vse je izginilo. Prebudil sem se ravno dva tedna po tem v svojem stanovanju v N., sredi svojih domačih, nahajajoč se ves ta čas med življenjem in smrtjo, v grozni vročinski bolezni, vzrcčeni vsled fizičnega pretresa. Ko sem začel premišljevati bivše dogodke, bile so moje prve želje, poizvedovati o Ahmetovi usodi; ali kmalu sem se bil umiril, ko sem ga zagledal zdravega in nepoškodovanega stopiti v mojo sobo. Prejevši od zdravnika dovoljenje govoriti, nisem pozabil izprašati Ahmeta o tem, kar ni bila ohranila najina pamet, in evo kaj sem čul od njega ; po tem ko sem zavpil, sem izginil na dno, Ahmet me je zgrabil in plul nekaj časa z menoj, napenjajoč poslednje moči; med tem so se približali ribiči. Končno so tudi železne mišice Ahmetove jele pešati, in on je začel toniti ne izpustivši me iz rok. Na srečo so zdajci dospeli ribiči in mu vrgli konec vrvi; on se je obesil nanjo in bil je potegnjen iz vode vlečoč za seboj mojo nezavestno telo. Bibiči so naju takoj zanesli v svoje koče in me z vsakimi sredstvi jeli oživljati, ali očes le nisem hotel odpreti. Ahmetu se je bilo posrečilo ne povsem resnično razložiti ribičem — od kod sva prišla, in kam da se je nama vrniti. Oni so mu povedali, da se nahajava sedemdeset vrst od N., a skala, na koji sva bila ujeta celih štiriindvajset ur, je znano sveto mesto, na katerem, po mnenju tukajšnjih rojakov, prebiva bog zla Lirai, o čem pričuje s tulenjem vetra ob viharnem vremenu, kar pa očitno prihaja od tulenja veternega žvižganja v studencu. Izvedevši od Ahmeta o najinih dogodkih, so ribiči postali nama nenavadno prijazni in razven laskavega vsprejema, so se ponudili pripeljati naju nazaj v N., kar so tudi izpolnili popolnoma vestno. Nadalina dotična preiskava je bila povezana mojemu pomočniku; le ta se je podal v spremstvu desetih ko-zakov v brlog najinih gostoljubnih gospodarjev, pa namesto koče je našel samo kup oglja in pepela. Roparji so premenili brez sledu, odpeljavši s seboj vse. čez pet let sem bil povišan, in sicer imenovan N-skim izpravnikom, in baš na dan mojega prihoda v N-sk, je bila v okrožju prijeta in pripeljana v mesto cela druhal „obcestnih vitezov", celih sedem mož, med katerimi sem izpoznal vseh starih svojih znancev; li me niso hoteli poznati ali me v resnici niso več poznali, a čez nekaj dnij so bili odposlani dalje, v Sahalino, kjer so bili obsojeni celo življenje v ječo: več o njih nisem slišal.