Francka  Zupančič
Moj koledarček
y mam čeden stenski koledarček, ki sem si ga naredila 1 sama. Nanj sem naslikala sličico, tako da se na-smehneš, ako jo vidiš, ker je res tako živobarvna, pisana in vesela.
Med šaro sem našla konček traku. Vse barve ima: zeleno, rumeno, rdečo, plavo — prav kot košček polet-nega travnika. Tega sem spela zgoraj na koledarčku v pentljo. In zdaj pravzaprav niti ne vem, kaj je dražest-neje: sličica ali pentlja.
Koledarček me je stal le 50 stotink. Bloka si namreč nisem mogla narediti sama. Kupila sem ga natančno 14 dni po novem letu. Tedaj so namreč bloki cenejši.
Štirinajst dni sem bila brez koledarja. Zato pa setn potem lahko odtrgala kar 14 lističev hkrati.
Moj koledarček bi mogel biti pravzaprav v sobi ka-kega učenjaka, kjer leži prahu za prst na debelo po starih, obledelih obeslrih. Tu šele bi prišel prav v veljavo. Toda strah bi ga bilo tamkaj prav gotovo ves dan, in dolgčas bi mu bilo. Pa vsakoltrat, ko bi stari učenjak iz-tegnil suhi prst, da nenežno utrga bloku list, bi posial koledarček za spoznanje bledejši. O ne, moj veselopisani koledarček vendarle ne pristoja v temno, mračno učenja-kovo sobo! Sploh pa, kdo ve, če bi ga le-ta pustil tjakaj?
Moj koledarček je že posebne vrste. Vsaka poteza čopiča, vsaka črtica ima svojo povest — ker setn v vsako potezo in črtico čopiča vdela sen. Zato je tudi moj kole-darček tako bajno pisan.
In pri vsem tem je še tako moder in uraen. Tega mu na vnanjost prav nihče ne prisodi. Na vsakem listku ima izrek globoke modrosti. Enkra* o sreči, drugič o ljubavi in o rožah, ki ranijo, pa spet o resnobi živ-ljenja, pa o delu, o smrti, in včasih grenko-bridke nauke.
m
Res čuditi se je modrosti mojega koledarčka. Ve, kdaj je dovoljeno zazvoniti velikonočnim zvonovom; ve, kdaj razcvete jesen na grobeh krizanteme, in ve, kdaj naj vzcveto na vrbovju mačice, kdaj naj odlete lastovke, in vc celo, kdaj goduje Francek, raali Francek.
Nedavno pa se mi je koledarček srčno nasmehnil. 1n ker sem ga pogledala začudeno, mi je rekel: »Ti, danes je pa tvoj god.«
»Da, pač!« sem se domislila, »a sedaj ni več, kot je bilo nekdaj; nič več — vse drugače je!«
Tedaj me je prav resno pogledal. A takoj se je vnovič nasmehnil: »Kmalu bo prišla pomlad. In tedaj bo spet tako Iepo, lepo na tem božjem svetu — vse polno petja in radosti.«
Nekoč se je uglobila v kokdarčkove očke mehka, sanjavogloboka dušica, in skrivnostno je zašepetal: »Ko bo sneg odel poljane, tedaj bo prišlo božje Detece z zvezdnatih višin na zemljo, na to ubogo, ubogo zemljo« ...
Vsako jutro odtrgam listič od ljubega koledarčka. Tedaj si da sunek, obstoji pozorno: »Javljam pokomo
—  danes je 1. aprik — ali kakršen in kateri dan že je. Tako je šest dni. Sedmi dan pa ne pride več navaden, črn listič na pozorišče, ampak svetal, rdeč. Tedaj vem: danes je nedelja, danes mi je treba nedeljskega oblačiia. Takrat obiščem Gospoda. Ta pa ni  prav nič kot go-spoda, pred katero imam nemir, je-li smo došli prav in dobro ali ne. Oospod Bog se vedno zveseli našega obiska. Kako dober, solnčen je njegov pogled! En pogled samo
—  in prah vsakdanjosti izgine z naše duše, in v srcu nastane svetlo, zlato nedeljsko jutro ...
Včasih pogledam vprašujoče na svoj koledarček, skoroda nekam trepetaje. Tedaj mislim, moram misliti: »Vsak list je dan, en dan mojega življenja. Tako odpa-dajo drug za drugim. Pa bodisi, da mi je prinesel veselje
«5
ali žalost, ne ostane, ampak mine, izgine. In do konca dalje, dokler blok ne bo prazen. Tedaj mora moj kole-darček umreti, ker ne presega starosti enega leta.«
Na Silvestrovo, v tihi noči, ko bodo plesale nad strehami snežinke v vetrovnem vrtincu in bo plapolal ogenj v pečici moje izbe, bom pogledala še enkrat, po-slednjič na svoj koledarček — v slovo — in ga bom položila, položila sama na žerjavico. Visoko bo vzplam-tel — moj koledarček mrtev! Toda iz pepela se bodo dvignile pestre, bajne sanje in švigale neslišno ob tihih stenah semtertja.
Mnogo Ijudi gre na Silvestrovo k vedeževalkam, ali pa uliva svinec. Jaz obhajam pa drugače slovo in konec leta: Sedim v poltemi in prisluškujem, kaj mi še šepeče tnoj nirtvi koledarček. In tedaj opazim, da še niso šli vsi lističi v pozabnost. Nekaj, malenkost, se mi jih je zarisalo v srce. Skoro bi jih ne poznala več. In to niso oni navadni črni lističi in tudi ne oni rdeči, praz-nični. Zlati pa so, zlati... zlati!
Štirinajst dni po novem letu mi bo visel že drug koledarček na steni. Tako gre dalje — eno leto, deset, mogoče jili bo celo petdeset. Kdo pa ve? ... In nekega jutra me bo moj koledarček čakal zaman. Naslednjega dne tudi, in si niti mislil ne bo, zakaj me ni več k njemu ...