ZBDS POROCILO UPRAVNEGA ODBORA KALANOVEGA SKLADA ZA OBDOBJE 2001-2003 Kalanov sklad je bil ustanovljen 1974 leta z namenom, da bi spodbujal bibliotekarje k objavljanju strokovnih prispevkov s tem, da nagrajuje tista pisna strokovna dela, ki pomembno prispevajo k oblikovanju teorije slovenskega bibliotekarstva in k praksi knjižnicarske dejavnosti. Materialno delovanje sklada omogocajo njegovi clani s placevanjem letnega clanskega prispevka. S Kalanovim skladom upravljata Zveza bibliotekarskih društev Slovenije in njegov upravni odbor, ki je izvoljen za obdobje dveh let. Upravni odbor objavi natecaj za nagrade sklada, za katere se lahko potegujejo strokovno teoreticna dela, ki obravnavajo na natecaju razpisane strokovne teme. Sedanji upravni odbor Kalanovega sklada v sestavi: predsednica Vilenka Jakac-Bizjak s clanicami : Smilja Pejanovic, dr. Irena Sapac, dr. Alenka Šauperl in Nives Ventin, je bil izvoljen na skupšcini ZBDS oktobra leta 2001. Prvo zadano nalogo je izpeljal na posvetovanju leta 2002, ko je predsedstvu predlagal, da omogocijo izvajanje postopkov za povišanje clanarine in za sprejem sprememb Pravilnika o delovanju Kalanovega sklada. Na skupšcini ZBDS 2002 so delegati sprejeli povišanje clanarin za individualne in kolektivne clane ter potrdili tri stalne podporne clanice sklada: Centralno tehniško knjižnico, Narodno in univerzitetno knjižnico in Univerzitetno knjižnico Maribor, ki bodo prispevale najvišje clanarine, a v dolocenem razmerju do kolektivnih clanarin. Upravni odbor KS bo kmalu po današnjem posvetovanju predložil predsedstvu ZBDS pobudo za spremembo Pravilnika KS (gre za clene 5, 7, 10, 11, 21), Spremembe se nanašajo na stroko, za katero se razpišejo nagrade, vsebino natecaja ter delovanje sklada. Prav tako bo upravni odbor zacel postopek za sprejem poslovnika o delovanju upravnega odbora. Z zvišanjem clanarin je upravni odbor KS želel zbrati dovolj financnih sredstev, da bi lahko zvišal nagrade in s tem še mocneje spodbudil bibliotekarje k objavljanju strokovnih del. Dosedanji rezultati Kalanovega sklada niso spodbudni. Kolikor kažejo porocila vseh upravnih odborov, se do sedaj še nihce ni odzval na objavljene teme. To seveda odpira razlicna vprašanja in samospraševanja o smiselnosti tako zastavljenih nalog sklada, o natecajih in razpisanih temah in ne nazadnje vprašanja o intelektualni moci in kreativnosti slovenske bibliotekarske stroke. Vsakokratni upravni odbori KS so se iz te zagate reševali tako, da so pregledovali in ocenjevali vse prispevke v strokovnih revijah ter vse diplomske, magistrske in doktorske naloge iz dolocenega obdobja. Vse to je zameglilo osnovni namen Kalanovega sklada. Razpisane teme Kalanovega sklada za obdobje 2001 – 2003 so obsegale 7 strokovnih podrocij in sicer: . Knjižnice in njihovo okolje . Vloga knjižnic v vseživljenjskem izobraževanju . Podoba knjižnicarja . Informatizacija knjižnic (ucinkovita uporaba racunalnikov racunalnikov pri storitvah) . Zakonodaja na podrocju knjižnicarstva . Normativi in standardizacija v knjižnicah . Management v javnih zavodih s podrocja knjižnicarstva Tudi letošnji rezultati natecaja se niso razlikovali od prejšnjih, saj se razpisanih tem ni lotil nihce. Namesto tega so zunanji predlagatelji prijavili za nagrado besedila mimo razpisanih tem ali mimo veljavnih dolocil natecaja. V skladu s sprejetimi pravili pa tudi z zgoraj navedenimi ugotovitvami se je upravni odbor odlocil, da letos ne bo ocenjeval diplomskih, magistrskih in doktorskih del. Poleg že navedenih razlogov se ta dela tudi praviloma nagrajujejo v okviru fakultet in univerz. Pri izbiri nagrajencev se je upravni odbor osredotocil predvsem na avtorje, ki so v tem obdobju objavili vec prispevkov v domacem ali tujem tisku in ki dosegajo kriterije za nagrado. Takšni so 4 avtorji, en avtor pa je dobil nagrado za en prispevek. Pri izbiri strokovnih prispevkov, objavljenih v tujini, je upravni odbor vodilo spoznanje, da skrb za prepoznavnost Slovenije v evropskem in svetovnem okviru ni samo dolžnost politicne sfere, ampak zadeva tudi vsa podrocja strokovnega delovanja. Ta bi morala prepoznati promocijo in prepoznavnost slovenske strokovne in znanstvene misli kot enega izmed ciljev v svojem nadaljnjem delovanju in razvoju. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se ne brišejo samo dejanske meje med državami, ampak tudi vse pregrade, ki so v preteklosti ustvarjale varne domace oaze v marsikateri stroki. Zato se je upravni odbor Kalanovega sklada odlocil, da od omenjenih 5 nagrad podeli 3 nagrade za objave v tujem tisku, ki so prispevale k prepoznavnosti slovenskega bibliotekarstva, bibliotekarske dejavnosti in knjižnicnega– informacijskega sistema. Vilenka Jakac-Bizjak, predsednica Upravnega odbora Kalanovega sklada Nagrada Kalanovega sklada 1999 dr. Silva NOVLJAN Upravni odbor Kalanovega sklada je podelil prvo nagrado za strokovne prispevke dr. Silvi Novljan. Nagrado dobi za 3 clanke, ki so bili objavljeni v reviji Knjižnica, to so: 1. Spletne strani slovenskih splošnih knjižnic. (Knjižnica, Ljubljana, 46(2002)1-2) 2. Informacijska pismenost (Knjižnica, Ljubljana, 46(2002)4) 3. Spletne strani splošne knjižnice: uporabnikov zanesljivi referencni vir. (Knjižnica, Ljubljana, 47(2003)1-2) ter za dvoje temeljnih poglavij iz monografije '' Nacrtovanje, gradnje in opreme knjižnic '' avtorjev Silve Novljan, Roberta Potokarja in Rajka Slokarja, to sta poglavji: 1. Program za prostorsko oblikovanje knjižnice 2. Nacrtovanje prostora za knjižnicno dejavnost v lokalni skupnosti. Silva Novljan je bila tudi idejni avtor in organizacijski vodja pri pripravi omenjene publikacije. Utemeljitev Dr. Silva Novljan je najvidnejši strokovnjak na podrocju razvoja splošnih knjižnic v Sloveniji. S svojim strokovnim ustvarjalnim delom posega tako na razlicna strokovna podrocja znotraj dejavnosti splošnih knjižnic kot na podrocji bibliotekarstva in informacijske znanosti nasploh, kar se odraža tudi v letos nagrajenih prispevkih. Silva Novljan je s svojima clankoma o spletnih straneh splošnih knjižnic oblikovala strokovna priporocila za pripravo in postavitev spletnih mest v splošnih knjižnicah, v casu, ko še niso oblikovani in sprejeti mednarodnih ali nacionalnih standardi in priporocila. S tem je omogocila strokovno, premišljeno in uspešno uvajanje novosti v delovanje splošnih knjižnic. Opozorila je snovalce spletnih mest, da je potrebno tudi pri oblikovanju le-teh izhajati iz izhodišc, ki veljajo za organizacijo klasicne knjižnicne dejavnosti, to je iz zakonodaje, upravnih predpisov, manifestov in standardov, ki usmerjajo vso osnovno knjižnicno dejavnost. Obenem je s svojima clankoma ponudila predlog usmerjevalnih in selektivnih elementov, ki naj jih knjižnice uporabijo pri nacrtovanju vsebine spletnih mest in postavila opozorilno matrico, s katero lahko knjižnice preverijo že delujoca spletna mesta. Clanek o informacijski pismenosti je metodološko dober primer prenašanja teorije v prakso. Iz analizirane vsebine pojma informacijska pismenost, ki je povezana z vsebino bibliotekarskega znanja in delovanja, so izpeljane nove naloge knjižnic in podana pobuda za oblikovanje skupnih splošnih priporocil za program informacijske pismenosti. Postavljena so izhodišca za opredelitev vsebine in ciljev treh nivojev informacijske pismenosti, kjer naj bi sodelovale vse vrste knjižnic in s tem aktivno posegle v izobraževanje svojih uporabnikov na tem podrocju ter dokazale, da so kljucni in prvi element pri informacijskem opismenjevanju. Silva Novljan se je že pred leti odlocila, da slovenskim knjižnicam ponudi prirocnik o gradnji knjižnic, ko je predlagala to strokovno temo za mednarodni seminar, ki so ga leta 1998 skupaj organizirali NUK, Goethe Institut v Zagrebu, Institut français v Ljubljani in Zavod za odprto družbo. Prirocnik o gradnji knjižnic je izredno aktualen in potreben v slovenskem knjižnicnem prostoru, saj se gradijo ali prenavljajo številne splošne knjižnice. Ce uporabimo nagrajenkine besede je s prirocnikom želela ponuditi "takšnega sodelavca, da bi se pri gradnji uveljavila kakovost, ucinkovitost in varcnost." V svojih poglavjih se je ukvarjala predvsem z oblikovanjem knjižnicnega programa, ki bistveno vpliva na oblikovanje knjižnicarjevih zahtev pri nacrtovanju nove zgradbe. Prav bibliotekarjeve zahteve morajo služiti kot kažipot politikom, arhitektom in vsem izvajalcem del pri gradnji nove podobe knjižnice. Podala je znacilnosti knjižnicne dejavnosti, predloge za ureditev knjižnicnega gradiva, nacrtovanju opreme, izbiri lokacije, spregovorila o stroških in upravicenju gradnje. "Namen prirocnika je, da pomaga zgraditi knjižnico, ki služi ljudem, spoštuje preteklost in ustvarja prihodnost, ceni vse oblike posredovanja znanja in varuje svoboden dostop do njega ter razumno uporablja tehnologijo," je v prirocniku zapisala dr. Silva Novljan. Nagrada Kalanovega sklada 1999 dr. Eva KODRIC-DACIC Upravni odbor Kalanovega sklada je drugo nagrado podelil dr. Evi Kodric-Dacic za dva strokovna prispevka in sicer: 1. Slovenika: strokovne novosti novega zakona o knjižnicarstvu, ki je bil objavljen v reviji Knjižnica (Ljubljana, 46(2002)4 ) ter 2. Strokovni prispevek o starih nemških fondih v Narodni in univerzitetni knjižnici, ki je nastal v okviru vseevropskega projekta o starih nemških fondih v evropskih knjižnicah. Prispevek z naslovom Ljubljana 1 : Narodna in univerzitetna knjižnica = Laibach 1 : National-und Universitätbibliothek je pripravila skupaj z Nado Gspan Prašelj in je objavljen v monumentalni zbirki Handbuch deutscher historischer Buchbestände in Europa : eine Übersicht über Sammlungen in ausgewählten Bibliotheken (Volumen 9: Kroatien, Slowenien, Italien), ki je izšel leta 2001. Utemeljitev Težišce profesionalnega ustvarjanja dr. Eve Kodric-Dacic se je v zadnjih letih premaknilo k samim izvorom organizirane bibliotekarske dejavnosti na slovenskem ozemlju. Sistematicno se tega strokovnega podrocja ni lotil še nihce doslej. Preseneca tudi dejstvo, da Narodna in univerzitetna knjižnica kot slovenska nacionalna knjižnica oziroma njena predhodnica Licejska knjižnica še nista doživeli celovite samostojne strokovne predstavitve. Prav to so podrocja, ki se jih zadnja leta loteva Eva Kodric-Dacic in nam odkriva temeljne kamne v naši strokovni zgodovini. V strokovnem tisku je že objavila prispevke o zacetkih javnega knjižnicarstva in instituta obveznega izvoda na Slovenskem ter o delovanju Matije Copa kot bibliotekarja-kustosa v Licejski knjižnici. Z obema prispevkoma, ki sta danes predlagana za nagrado Kalanovega sklada, Eva Kodric-Dacic sistematicno dograjuje podobo zacetkov slovenskega bibliotekarstva, ki se kot organizirana javna služba zacne proti koncu 18. stol. Prvic je bil v strokovni literaturi celovito in prodorno predstavljen tako strokovni termin slovenika, ki se je uveljavil v tridesetih letih dvajsetega stoletja, kot zbirka slovenika. Slednja je zacela nastajati v zacetku 19. stol. in se je v zgodovinskem procesu razvijala v skladu z uradno predpisanimi besedili in v skladu z razvojem slovenske nacionalne zavesti; zato ima za Slovence tudi simbolni pomen. Opis starega nemškega fonda, ki ima v glavnem znacaj slovenike, in pomeni prvi sistematicni poskus predstavitve, tako po vsebini kot po provenienci, najobširnejšega starega fonda v Narodni in univerzitetni knjižnici. Oba prispevka odlikuje erudicija in velika predanost znanstvenemu in raziskovalnemu delu. Nagrada Kalanovega sklada 1999 Vilenka JAKAC-BIZJAK Upravni odbor Kalanovega sklada je podelil nagrado Vilenki Jakac-Bizjak za dva strokovna prispevka v tujem tisku in sicer: 1. Strokovni prispevek – zgodovinski oris razvoja knjižnic in bibliotekarstva na Slovenskem in uredniško delo pri predstavitvi historicnih nemških fondov v slovenskih knjižnicah v monumentalnem delu HANDBUCH DEUTSCHER HISTORISCHER BUCHBESTÄNDE IN EUROPA (Band 9: Kroatien, Slowenien, Italien). Enciklopedicno izdajo v 43 volumnih je uredil profesor Bernhard Fabian z univerze v Münstru in je izšla pri založbi Olms-Weidmann, s sedeži v Zürichu in New Yorku. Leta 2001 je izšel volumen 9 sestavljen iz treh zvezkov, ki pokrivajo tri samostojna podrocja Hrvaško, Slovenijo in Italijo.Vilenka Jakac-Bizjak je bila glavna urednica zvezka za slovensko podrocje. Poleg tega je bila tudi nosilka in organizatorka projekta za Slovenijo. 2. Strokovni prispevek – izcrpen prikaz razvoja in dejavnosti Narodne in univerzitetne knjižnice v geslu National Library of Slovenia v drugi izdaji ENCYCLOPEDIA OF LIBRARY AND INFORMATION SCIENCE, ki jo je v štirih obsežnih zvezkih uredila Miriam Drake in je izšla pri založbi Marcel Dekker, v New Yorku leta 2003. Utemeljitev Obsežna strokovna bibliografija Vilenke Jakac-Bizjak, (samostojne strokovne sodelavke specialistke za podrocje humanistike), odseva širok spekter zanimanj in znanj, ki si jih je pridobila nagrajenka v dolgoletni praksi v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je opravljala najbolj odgovorne strokovne naloge. Izmed njenih strokovnih in znanstvenih prispevkov izstopa število objav v tujih strokovnih revijah in zbornikih, v katerih je mednarodni strokovni javnosti predstavljala slovenski knjižnicni sistem in Narodno in univerzitetno knjižnico, tako da je postala, med drugim tudi zaradi aktivnega udejstvovanja v razlicnih mednarodnih strokovnih organizacijah, prava ambasadorka slovenskega knjižnicarstva. V svojih strokovnih clankih je nagrajenka sposobna predstaviti knjižnicarsko problematiko lahkotno in preprosto, ko gre za poljudno-znanstvene clanke, kot tudi natancno in prodorno, ko gre za resna znanstvena dela. Ti dve lastnosti odlikujeta tudi prispevka, za katera ji je upravni odbor podelil nagrado. V vec kot sto strani obsegajoci predstavitvi historicnih nemških fondov iz 33 slovenskih knjižnic, se nam skozi popise knjižnicnih zbirk odstira specificna, danes skoraj zamolcana in pozabljena kulturna zgodovina Slovencev, ki se je oblikovala ob mocnih vplivih nemškega kulturnega prostora in od katere danes praviloma poznamo predvsem del, ki raste iz slovenske reakcije na premocne nemške vplive. V svojem uvodnem prispevku je predstavila zgodovino knjižnicarstva na slovenskem ozemlju od antike do danes, prepleteno z mocnimi poudarki iz kulturne in socialne zgodovine Slovencev, ki predvsem tuji intelektualni javnosti prinaša temeljne informacije o slovenskih kulturnih dosežkih in slovenski znanstveni misli. To avtoricino zgodovinsko delo na svojevrsten nacin dopolnjuje geslo o Narodni in univerzitetni knjižnici v Enciklopediji bibliotekarske in informacijske znanosti. Nagrajenka na 11 straneh z obsežno bibliografijo predstavlja dejavnosti nacionalne knjižnice, tako da lahko skoznje zacutimo tudi stopnjo razvoja in socasne aktivnosti na podrocju slovenskega knjižnicarstva. Vilenka Jakac – Bizjak sprejema priznanje za svoje strokovno delo, vendar se kot predsednica Kalanovega sklada odreka denarni nagradi, ki ostane Kalanovemu skladu. Nagrada Kalanovega sklada 1999 mag. Stanislav BAHOR Upravni odbor Kalanovega sklada je podelil nagrado mag. Stanislavu Bahorju za dva strokovna prispevka v tujem tisku. 1. Union of Associations of Slovene Librarians. V : Miriam A. Drake (ed.). Encyclopedia of library and information Science. 2nd ed. New York; Basel : Marcel Dekker, Inc., 2003 (Vol. 4) pp 2859-2865 2. 21 strokovnih prispevkov o samostanskih knjižnicah v Sloveniji. V : Fabian, Bernhard (ur.). Handbuch deutscher historischer Buchbestände in Europa : eine Übersicht über Sammlungen in ausgewählten Bibliotheken. Hildesheim; Zürich; New York: Olms-Weidmann, 1997- <2001>, 2001, band 9: Kroatien, Slowenien, Italien. Prvi prispevek sodi prav tako v okvir že omenjenega vseevropskega projekta o starih nemških fondih v evropskih knjižnicah. V okviru tega projekta se je Bahor prvic v zgodovini slovenskega bibliotekarstva lotil sistematicnega pregleda knjižnicnih fondov 21 samostanskih knjižnic na slovenskem podrocju. Ob tem je potrebno povedati, da so te knjižnice v vecini primerov brez šolanih bibliotekarjev ali celo brez posebnih skrbnikov. Skozi zgodovino so te knjižnice marsikaj pretrpele, od številnih selitev, skrivanja gradiva pred razlicnimi sovražniki in pogosto hranjene v neprimernih pogojih. Evidenca o provenienci in vsebini knjižnicnega gradiva ter njegova postavitev je bila zato prepušcena nakljucnim odlocitvam posameznih skrbnikov. Stanislav Bahor je moral tako izdelati posebno metodologijo pristopa k analizi knjižnicnih fondov, ki je temeljila na poznavanju zgodovinskih dejstev, knjižnicnih dokumentov in standardov bibliotekarske stroke ter sistematicno pristopiti k raziskovanju vsake od teh knjižnic posebej. Rezultat tega sistematicnega in prodornega dela je tudi predstavitev tega doslej manj znanega segmenta naše kulturne dedišcine mednarodni javnosti, kar je kasneje nadgradil v magistrski nalogi. Drugi prispevek je strokovna predstavitev delovanja in razvoja Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, ki je letos izšel v 4. volumnu druge izdaje Enciklopedije bibliotekarske in informacijske znanosti, ki je izšla pri založbi Marcel Dekker, Inc., v New Yorku. To je bila prva predstavitev slovenskega združenja v mednarodni enciklopediji in predstavlja pomemben prispevek k promociji naše stroke v mednarodnem okviru. Nagrada Kalanovega sklada 1999 Mag. polona VILAR Nagrado dobi za svoj prispevek v tujem tisku 1. The influence of English on Slovenian library terminology. ASLIB proceedings, Vol. 54 No 5, 2002 Utemeljitev Magistra Polona Vilar se v svojem prispevku osredotoca na zelo aktualno temo: vpliv angleške strokovne terminologije na našo. Vendar se pri tem ne ukvarja s prevajanjem in iskanjem slovenskih ustreznikov v slovenšcino. Zanima jo, kolikšen je delež tistih angleških izrazov, ki jih v slovenskih bibliotekarskih besedilih uporabljamo kar v izvirniku ali kot izposojenke. Za raziskavo je uporabila metodo krnjenja, ki jo navadno uporabljajo za izboljševanje iskalnih postopkov v podatkovnih zbirkah s celotnimi besedili ali na internetu. Postopek krnjenja sta za slovenšcino pred Vilarjevo razvijala tudi dr. Mirko Popovic in dr. Jure Dimec. Vilarjeva je v svoji raziskavi ugotovila, da 41% krnov izhaja iz anglešcine, 14% iz nemšcine, 2% iz francošcine. Clanek Polone Vilar v mednarodni publikaciji je pomemben predvsem zato, ker predstavlja slovensko informacijsko znanost in slovenski jezik strokovni javnosti v tujini. Njenemu prispevku dodatno težo prinaša tudi inovativna uporaba uveljavljene in svetovno razširjene raziskovalne metode. S svojim delom odpira nova raziskovalna podrocja tako na podrocju informacijske znanosti kot na podrocju slovenske bibliotekarske terminologije. Svet seznanja s slovenskimi izkušnjami s strokovno teminologijo. Te pa lahko s pridom izkoristijo raziskovalci v drugih deželah, ki se prav tako ukvarjajo z manj razširjenimi jeziki. COPOVA PRIZNANJA IN DIPLOME Za uspešno temeljno strokovno delo na podrocju knjižnicarstva, ki ga je opravil posameznik in je opazno prispevalo k ugledu in razvoju posamezne knjižnice ali stroke v celoti, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije podeljuje COPOVO PRIZNANJE. Letošnji dobitniki so: • Majda PRIMOŽIC • Vladimir KAJZOVAR • Tjaša KLEMENCIC • Albin BUTTOLO Za izjemne uspehe na bibliotekarskem podrocju, ki so širšega kulturnega in družbenega pomena ter prispevajo k napredku bibliotekarske teorije in prakse, in za prizadevno društveno delo podeljuje Zveza bibliotekarskih društev Slovenije najvišje državno priznanje na podrocju knjižnicarstva COPOVO DIPLOMO. Letošnji dobitniki so: • Viljem LEBAN • Anica KOROŠEC • Anka KRCMAR • Liljana KLEMENCIC • Univerzitetna knjižnica Maribor Slovesna podelitev nagrad in diplom je bila na strokovnem posvetovanju ZBDS na otoccu, 20. oktobra. Vsem nagrajencem iskreno cestitamo! STROKOVNO POSVETOVANJE ZVEZE BIBLIOTEKARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Vizija razvoja knjižnicarstva v Sloveniji Otocec, 20.–22. oktober 2003 Zveza bibliotekarskih društev Slovenije je tudi letos kot edino strokovno društvo, ki povezuje vse slovenske knjižnicarke in knjižnicarje, organizirala strokovno posvetovanje z osrednjo temo Vizija razvoja knjižnicarstva v Sloveniji. Posvetovanje je bilo na Otoccu od 20. do 22. oktobra, so-organizatorji pa so bili clani Društva bibliotekarjev Dolenjske. Ko smo clani predsedstva Zveze bibliotekarskih društev Slovenije pred slabim letom izbrali osrednjo temo letošnjega posvetovanja, smo želeli, prvic, da smo knjižnicarke in knjižnicarji aktivno vkljuceni v oblikovanje smernic nadaljnjega razvoja, in drugic, da to storimo v sodelovanju z vsemi, ki so za nadaljnji razvoj knjižnicarstva v Sloveniji pristojni in odgovorni. Ker je bila izbrana tema zelo zahtevna in široka, smo spremenili tudi koncept posvetovanja. Na posvetovanju so bili predstavljeni samo vabljeni prispevki. Bilo jih je sicer manj kot na prejšnjih posvetovanjih, zato pa smo namenili vec casa posameznim predstavitvam in razpravam, ki so bile pripravljene kot diskusijski forum, kjer smo vprašanja zbrali in jih potem skupaj zastavili posameznim referentom. Posvetovanje smo zaceli s predstavitvijo Vizije razvoja knjižnicarstva, ki jo je na predlog programskega odbora pripravila skupina v sestavi: dr. Eva Kodric-Dacic, dr. Melita Ambrožic, dr. Jože Urbanija, Breda Karun, Smilja Pejanovic, Majda Steinbuch, Matjaž Musek in Irena Sešek. Skupina nacrtuje še en sestanek po posvetovanju, na katerem bo pripravila koncne smernice za nadaljnji razvoj knjižnicarstva na podlagi vseh predstavitev s posvetovanja. Koncni dokument bo objavljen v reviji Knjižnica in na spletni strani Zveze bibliotekarskih društev Slovenije (http://www.zbds-zveza.si). V uvodnem delu smo poslušali tudi gosta prof.dr. Mitjo Tavcarja. Skupaj z dr. Nado Trunk-Širca sta pripravila prispevek o strateškem vodenju. Žal je prispevek predstavil samo prof. Tavcar, ki pa nam je z izredno prijetnim predavanjem pripravil lep uvod v posvetovanje. Ko smo clani programskega odbora (dr. Eva Kodric-Dacic, dr. Melita Ambrožic, dr. Jože Urbanija, Breda Karun, Smilja Pejanovic, mag. Branko Goropevšek, mag. Vlasta Stavbar, Irena Muc, Ljiljana Hubej in Irena Sešek) v zacetku leta zaceli pripravljati program, smo se odlocili, da najprej povabimo k sodelovanju Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, ki sta pristojna za slovenske knjižnice, potem pa še Ministrstvo za informacijsko družbo, ki z zagotavljanjem prostega dostopa do informacij za vse državljanke in državljane Slovenije tudi posega na podrocje knjižnicne dejavnosti. Vsi so se odzvali našemu vabilu. Samo na Ministrstvu za kulturo je tudi formalno urejeno delo na podrocju knjižnicne dejavnosti. Tako je z Ministrstva za kulturo na posvetovanju sodelovala mag. Jelka Gazvoda, državna podsekretarka, vodja oddelka za založništvo in knjižnicarstvo, ki je predstavila osnutek nacionalnega programa za kulturo. Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, ki je pristojno za najvec razlicnih vrst knjižnic (specialne, visokošolske in šolske) je sodelovalo z dvema predstavnicama: Vanda Rode, državna podsekretarka za visoko šolstvo, in Marica Žvar, Urad za znanost. Predstavili sta novosti, ki jih ministrstvo pripravlja na podrocju visokošolskih in specialnih knjižnic. Poskusili smo se dogovoriti, da bi sodeloval še kdo s podrocja šolskih knjižnic. Ker nam to v casu priprave prispevkov ni uspelo, smo se skoraj tik pred posvetovanjem odlocili, da bo predstavil stanje in probleme šolskih knjižnic mag. Stanislav Bahor, svetovalec za šolske knjižnice iz Državne maticne službe v Narodni in univerzitetni knjižnici. Z Ministrstva za informacijsko družbo je bil za sodelovanje na posvetovanju imenovan Marko Hren, svetovalec vlade. Predstavil je Enotni programski dokument Republike Slovenije, ki je osnova za crpanje financnih sredstev iz evropskih strukturnih skladov. Tukaj je veliko možnosti tudi za slovenske knjižnice, le poiskati moramo prave partnerje in prave programe, kamor se lahko vkljucimo. Predstavniki ministrstev so nam povedali, da na vseh podrocjih, ki so jih predstavili, še vedno potekajo razprave in dogovori, zato nam niso mogli dati dokoncnih informacij in iz tega razloga tudi niso oddali prispevkov za zbornik (z izjemo Marice Žvar). Želeli smo si, da bi vsi predstavniki ministrstev ostali z nami dlje. Vendarle pa smo svoj cilj dosegli: sodelovali so s svojimi predstavitvami, v diskusijskem forumu so slišali, kaj nas skrbi in kje so naše težave. Sedaj bo najbolj pomembno, da še naprej organizirano sodelujemo z njimi (morda tudi preko sekcij Zveze). Nacrtovali smo tudi sklop, kjer bi sodelovali predstavniki slovenskih univerz. Žal glede na trenutno stanje tega nismo uspeli izpeljati. Na Univerzi v Ljubljani je za knjižnicno dejavnost zadolžen prorektor, prof. dr. Matjaž Omladic, ki se je po prejetju vabila opravicil, da bo v casu posvetovanja na službeni poti v tujini. Na Univerzi v Mariboru je bil letos izvoljen nov rektor. Do posvetovanja žal še ni bil imenovan nov prorektor, ki naj bi bil zadolžen za podrocje knjižnicne dejavnosti. Z Univerze na Primorskem smo k sodelovanju povabili v.d. direktorico dr. Lucijo Cok, ki je bila pripravljena sodelovati. Žal pa se je morala potem zaradi številnih obveznosti opraviciti. Odlocili smo se, da pripravimo okroglo mizo, kjer so sodelovali imenovani namestniki vabljenih referentov: dr. Jože Urbanija (Univerza v Ljubljani), dr. Irena Sapac (Univerza v Mariboru) in Peter Cerce (Univerza na Primorskem). Poleg tega pa je nekaj kazalcev trenutnega stanja v visokošolskih knjižnicah predstavila še mag. Helena Pecko-Mlekuš, svetovalka za visokošolske knjižnice v Državni maticni službi v Narodni in univerzitetni knjižnici. Casa za razpravo je bilo tokrat premalo. Mislim, da na vseh treh univerzah predvsem potrebujemo prave sogovornike, s katerimi bomo lahko sodelovali pri oblikovanju vizije razvoja knjižnicarstva. Tretji sogovorniki, ki smo jih kot pristojne za razvoj splošnih knjižnic povabili k sodelovanju, so bili predstavniki lokalnih skupnosti. Ker se nihce ni odzval našemu vabilu, smo pripravili okroglo mizo s prav tako aktualno temo: Obmocne knjižnice. Omizje je bilo številcno, razprava konstruktivna, in upam, da bomo naloge na tem podrocju skupaj izpeljali v zadovoljstvo vseh. Izbrali smo še en sklop, ki bo odlocilen za nadaljnji razvoj knjižnicarstva, in sicer izobraževanje. Sodelovali so: dr. Jože Urbanija, predstojnik Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, dr. Melita Ambrožic, vodja Izobraževalnega centra v Narodni in univerzitetni knjižnici, mag. Marta Seljak, pomocnica direktorja na Institutu informacijskih znanosti Maribor in Majda Steinbuch, vodja podrocne skupine za knjižnicno dejavnost na Zavodu za šolstvo Republike Slovenije. Ce pogledamo petdeset let nazaj, ko so prvi clani Zveze zaceli s prvimi nacrti za izobraževanje na podrocju knjižnicne dejavnosti, lahko ugotovimo, da je danes izobraževanje na podrocju knjižnicne dejavnosti dobro organizirano. Pomembno bo predvsem še naprej dobro sodelovanje in usklajevanje med vsemi vkljucenimi institucijami in pa prilaganje spremembam tako v stroki kot v družbi. S strani stroke so bili vabljeni k sodelovanju še: dr. Eva Kodric-Dacic, vodja Državne maticne službe v Narodni in univerzitetni knjižnici, dr. Maja Žumer, predsednica Nacionalnega sveta za knjižnicno dejavnost, mag. Lenart Šetinc, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, mag. Tomaž Seljak, direktor Instituta informacijskih znanosti Maribor in Irena Sešek, predsednica Zveze bibliotekarskih društev Slovenije. Predstavili so svoje vizije razvoja knjižnicarstva oziroma institucij, ki jih vodijo. V Zborniku razprav so objavljeni vsi prispevki, ki smo jih dobili pravocasno, na spletni strani Zveze pa so objavljene predstavitve prispevkov. Poleg omenjenih predstavitev smo uvrstili v program tudi predstavitve treh spletnih strani: prva je elektronska verzija revije Knjižnica, ki smo jo sicer vsi že pogrešali, a dokler se ne najde prostovoljec, ki delo opravi, ne moremo pricakovati nicesar. Ekipa Centralne tehniške knjižnice (pod vodstvom Mojce Dolgan-Petric sta za tehnicno izvedbo poskrbela Iztok Škulj in Miro Pušnik) je opravila svoje delo in testna verzija je že dostopna (http://www.ctk.uni-lj.si/eva/knjiznica). Takoj ko bodo urejene še vse formalnosti v zvezi z dostopom pa bo naša revija Knjižnica tudi elektronsko dostopna najširši javnosti. Vsem trem kolegom se zahvaljujem za opravljeno delo! Sekcija za specialne knjižnice je pod vodstvom predsednice Kristine Hacin-Ludvik pripravila strani slovenskih specialnih knjižnic. Za tehnicno postavitev je poskrbel študent bibliotekarstva Primož Bevc, ki bo tudi skrbel za redno vzdrževanje strani. Sredstva je v okviru programa Zveze v sklopu Promocija zagotovilo Ministrstvo za kulturo. Stran je že dostopna na naslovu: http://www.sspk.info. Za odlicno opravljeno delo v nacrtovanem casu cestitamo vsem, ki so sodelovali. Prav tako v sklopu Promocije je bila prijavljena tudi spletna stran visokošolskih knjižnic. Na posvetovanju je bila predstavljena vsebina, ki bo dostopna na strani. Testna verzija pa bo tudi dostopna v kratkem. Strokovno posvetovanje nudi poleg strokovnih predavanj tudi možnosti za neformalno druženje, srecanje s prijatelji in spoznavanje novih kolegov in kolegic. Clani Društva bibliotekarjev Dolenjske so poskrbeli, da smo se prvi vecer na vecerji prijetno sprostili in pokazali, da smo dalec od resnih knjižnicark in knjižnicarjev, ki ne poznajo drugega kot branje knjig med zaprašenimi policami. Drugi dan so nam domacini pokazali krasote Bele Krajine in kljub deževnemu vremenu, ki na izletu ni najbolj dobrodošel sopotnik, smo malo bolje spoznali ta skrajni južni del Slovenije in bili navdušeni nad prijaznostjo ljudi, dobrotami in kulturnim bogastvom. V imenu vseh udeleženk in udeležencev še enkrat hvala za lep spomin na Belo Krajino in za vso pomoc pri organizaciji posvetovanja vsem clanom Društva bibliotekarjev Dolenjske in še posebej predsednici Ireni Muc! Pri organizaciji so nam pomagali tudi študentje bibliotekarstva in na ta nacin imeli možnost spremljati posvetovanje in pridobiti novo znanje, izkušnje in stike z zaposlenimi knjižnicarkami in knjižnicarji. Zahvaljujem se: predsednici Anamariji Velušcek za koordinacijo, Maji Blažic, Maji Miklic, Miri Šubic, Nini Malovrh, Primožu Bevcu, Gregorju Škrlju in Alešu Klemnu. Po sklepu predsedstva bo naslednje strokovno posvetovanje Zveze leta 2005, v letu 2004 pa bodo posvetovanja sekcij. Irena Sešek, NUK »LEPO JE BITI KNJIŽNICAR« Letno srecanje Društva bibliotekarjev Celje, Žalec , 25. september 2003 Iz leta v leto vedno znova z veseljem ugotavljamo, da so letna srecanja clanov Društva bibliotekarjev Celje v naši delovni vsakdanjosti nadvse prijetna izkušnja in popestritev, saj našim gostiteljem vedno zelo dobro uspeva združiti koristno s prijetnim. Tako imamo odlicno priložnost za medsebojno spoznavanje, izmenjavo delovnih izkušenj in pa tudi za izobraževanje. Srecanja bibliotekarjev celjske regije potekajo že dvajset let, od tega že enajst let neprekinjeno. Ob tem velja spomniti, da je med pobudniki tovrstnega druženja bil takratni predsednik društva in lanski prejemnik Copove diplome ter direktor Knjižnice Šmarje pri Jelšah kolega Jože Cakš. Tokrat smo bili 25. septembra gostje naših kolegic in kolegov Knjižnice Žalec, ki se je prav v letošnjem letu z reorganizacijo Zavoda za kulturo Žalec, katerega enota je bila od leta 1993, preoblikovala v samostojno Medobcinsko maticno knjižnico Žalec. Zacetki pa segajo v leto 1986, ko se je iz skromnih prostorov trisobnega blokovskega stanovanja preselila v nove, vecje in svetlejše prostora Doma II. slovenskega tabora, kjer je še danes. V preteklem obdobju je bil pomeben mejnik v delovanju knjižnice sprememba lokalne samouprave in s tem nastanek novih obcin na podrocju bivše obcine Žalec v letu 1999, saj so od šestih dislociranih enot maticne knjižnice nastale štiri osrednje knjižnice v novo nastalih obcinah. V prijetnem razpoloženju se nas je zbralo kar sedemdeset udeležencev, pa še soncno vreme in zelena idila, v kateri stoji knjižnica, je bil obet novih doživetij poln dan. V knjižnici nas je s svojimi knjižnicarji sprejela gospa direktorica Anka Krcmar, letošnja prejemnica Copove diplome, in podžupan Obcine Žalec gospod Janko Kos. Prijetno smo poklepetali in se ob jesensko obloženih mizah dodobra okrepcali. Že nas je cakal avtobus, ki nas je odpeljal na Hmeljarski inštitut. Pod strokovnim vodstvom dr. Janka Rodeta, ki je tudi avtor knjige »Zelišcni vrt« smo si ogledali nasade dišavnic in zdravilnih zelišc. Spoznali smo marsikatera naravna zdravila, ki nam bodo v teh muhastih jesenskih dneh še kako prav prišla. V duhu prijetnih vonjav smo se odpeljali v Šempeter, ki leži v spodnji Savinjski dolini ob magistralni cesti Ljubljana - Celje. Lahko bi ga poimenovali tudi mesto kulture rimske davnine. Ogledali smo si rimsko nekropolo - ostanke rimskega grobišca iz prvih stoletij našega štetja. Zagotovo je vsem ostala v spominu Enijeva grobnica, visoka 5.60 m, ki je po izdelavi ena najlepših grobnic šempetrskega grobišca. Spomnimo se, da je prizor na reliefu iz grške mitologije in predstavlja zgodbo o ugrabljenju Evrope - Zeusove ljubice, kar simbolizira prehod v posmrtno življenje. Popoldne je hitro minilo in odpeljali smo se v Hotel Žalec. V hotelu so nam po pozdravnem nagovoru predsednika društva, gospoda Srecka Macka, gostitelji pripravili nemalo presenecenj. Prijetna glasba in kviz s številnimi nagradami sponzorjev so zagotovili, da smo pozabili na cas. V kvizu, ki so ga poimenovali »Lepo je biti knjižnicar« smo sodelovali prav vsi in se pomerili v igri hitri prsti, ki je dokazala naše rocne spretnosti, nadaljna izlocevalna vprašanja pa so preizkusila naše poznavanje domoznanstva in utrinkov iz zgodovine društva in nekaterih clanov. V vecernih urah smo se zadovoljni in polni prijetnih vtisov morali posloviti. Vsem žalskim knjižnicarkam in knjižnicarjem cestitke in pohvale za tako dobro pripravljeno srecanje v upanju, da se prihodnje leto v Celju spet vidimo. Polona Bajc, Osrednja knjižnica Celje MEDNARODNA SRECANJA »NA POTI K INFORMACIJSKO PISMENI DRUŽBI« V Pragi je od 20. do 23. Septembra 2003 potekalo prvo tovrstno zgodovinsko srecanje usmerjeno k nepravicnim razlikam v razvitosti informacijske družbe med narodi. Štirideset udeležencev iz 23 držav oziroma vseh sedmih glavnih geografskih regij na svetu se je zbralo, da bi se pogovorili o informacijski pismenosti. Na srecanju, ki sta ga s podporo UNESCO-a organizirala Nacionalna komisija ZDA za knjižnice in informacijsko znanost in Nacionalni forum ZDA za informacijsko pismenost, so se udeleženci spopadli s temeljnim izzivom, kako bi ljudem omogocili izkoristiti obstojece informacijske in komunikacijske vire in tehnologije v dobi Interneta. Dosedanji razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije je le povecal razkorak med informacijsko bogatimi in informacijsko revnimi. Udeleženci srecanja v Pragi so izpostavili tri elemente potrebne za izboljšanje razmer: (1) zagotovljen pristop k informacijskim in komunikacijskim tehnologijam; (2) neomejen dostop do potrebnih informacij; in (3) informacijsko pismeni državljani. Enotno mnenje udeležencev je bilo, da so za aktiviranje ucinkovite civilne družbe in ustvarjanje konkurencne delovne sile potrebni informacijsko pismeni ljudje. Informacijsko pismenost so opredelili kot sposobnost identifikacije, lociranja, ovrednotenja, organiziranja in ucinkovitega ustvarjanja, uporabe in sporocanja informacij za reševanje zadev in problemov. Udeleženci so izjavili, da je informacijska pismenost osnovna vešcina predvsem za uveljavljanje clovekove pravice do vseživljenjskega izobraževanja. Shigeru Aoyagi, vodja Oddelka za osnovno izobraževanje, UNESCO, je dejal: »Informacijska pismenost postaja za vse družbe vedno bolj pomembna sestavina ne samo opismenjevalne politike in strategije, ampak tudi splošna usmeritev za spodbujanje clovekovega razvoja.« Bivša clanica finskega parlamenta, Mirja Ryynanen, je od udeležencev zahtevala, naj pripovedujejo zgodbe in se custveno obrnejo na oblikovalce politike in tako zagovarjajo clovekovo pravico do informacijske pismenosti. Informacijska pismenost je predpogoj za uspešno sodelovanje v informacijski družbi. Vzpostavitev informacijske družbe je temelj socialnega, kulturnega in gospodarskega razvoja narodov in skupnosti, ustanov in posameznikov v 21. stoletju in kasneje. Svetovalec Ameriške državne komisije za knjižnice in informacijsko znanost, Woody Horton, je takole povzel: »V nastajajoci informacijski družbi informacija kot taka postaja strateški vir preoblikovanja družbe ... Zato je informacijska pismenost tako pomembna, saj brez nje informacijska družba ne bo nikoli sposobna popolno razviti svojih zmožnosti in bo ostala le neuresnicene sanje.« Udeleženci so pripravili »Praško deklaracijo: Na poti k informacijsko pismeni družbi.« Poleg tega so predlagali, da Mednarodni kongres o informacijski pismenosti, ki bo potekal v prvi polovici leta 2005, oceni napredek in priložnosti za izvedbo priporocil srecanja, in da mednarodna skupnost obravnava možnost vkljucitve informacijske pismenosti v Mednarodno desetletje pismenosti (2003–2012). Udeleženci so za praško srecanje pripravili vec kot 30 referatov, ki so predstavljali osnovo za razgovore. Povzetki in polna besedila prispevkov so na voljo na spletni strani http://www.nclis.gov/libinter/infolitconf&meet/infolitcong&meet.html. Celotno porocilo z vsemi priporocili bo na razpolago decembra 2003. Za nadaljnje informacije in prošnje za izvod porocila se obrnite na kontaktne osebe: Lokalna kontaktna oseba: Zdravka Pejova, Mednarodni center za Promocijo podjetij, Ljubljana, e-mail: zdravka.pejova@icpe.si Kontaktna oseba: Woody Horton, NCLIS, 202-606-9200 e-mail: www.nclis.gov PRAŠKA DEKLARACIJA »NA POTI K INFORMACIJSKO PISMENI DRUŽBI« Med 20. in 23. septembrom 2003 je v Pragi potekalo Srecanje strokovnjakov za informacijsko pismenost, ki sta ga s podporo UNESCO-a organizirala Nacionalna komisija ZDA za knjižnice in informacijsko znanost in Nacionalni forum ZDA za informacijsko pismenost. Udeleženci srecanja iz 23 držav iz vseh sedmih kontinentov predlagamo naslednja temeljna nacela informacijske pismenosti: • Vzpostavitev informacijske družbe je temelj socialnega, kulturnega in gospodarskega razvoja narodov in skupnosti, ustanov in posameznikov v 21. stoletju in kasneje. • Informacijska pismenost obsega spoznanje potreb po informacijah in sposobnost njihove opredelitve, lociranja, ovrednotenja, organiziranja in ucinkovitega ustvarjanja, uporabe in posredovanja informacij za obravnavo trenutnih zadev in problemov; informacijska pismenost je predpogoj za uspešno sodelovanje v informacijski družbi in je sestavni del osnovne cloveške pravice vseživljenjskega izobraževanja. • Informacijska pismenost, skupaj z možnostjo dostopa do bistvenih informacij in ucinkovito uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije, igra vodilno vlogo pri zmanjševanju nepravicnosti v posameznih državah in med državami in narodi ter pri spodbujanju strpnosti in medsebojnega razumevanja s pomocjo uporabe informacij v multikulturalnih in vecjezicnih okoljih. • Vlade morajo razviti mocne interdisciplinarne programe za pospeševanje informacijske pismenosti, kar bo pomemben korak k zmanjševanju digitalnega razkoraka, z ustvarjanjem informacijsko pismenih državljanov, ucinkovite civilne družba in konkurencne delovne sile. • Informacijska pismenost zadeva vse družbene sektorje in prilagojena mora biti njihovim specificnim potrebam in kontekstu. • Informacijska pismenost mora biti sestavni del programa »Izobraževanje za vse«, ki bo odlocilno prispeval k doseganju razvojnih ciljev zapisanih v Milenijski deklaraciji Združenih narodov in k spoštovanju Splošne deklaracije clovekovih pravic. V tem smislu pozivamo, da vlade, civilna družba in mednarodna skupnost nujno upoštevajo naslednja usmeritvena priporocila: • Prouciti je treba porocilo Srecanja strokovnjakov za informacijsko pismenost v Pragi in kar najhitreje utrezno izvesti priporocila, strateške nacrte in raziskovalne pobude (porocilo bo pripravljeno decembra 2003). • Mednarodni kongres o informacijski pismenosti, ki bo verjetno organiziran v prvi polovici leta 2005, mora oceniti napredek pri in možnosti za izvedbo gornjega. • Mednarodna skupnost mora obravnavati možnost vkljucitve informacijske pismenosti v Mednarodno desetletje pismenosti (2003–2012). Zdravka Pejova, Mednarodni center za promocijo podjetij, Ljubljana POSVETOVANJE SPLOŠNIH KNJIŽNIC V SZOMBATHELYJU V okviru delovne skupine za splošne knjižnice v regiji Alpe-Jadran je regionalna splošna knjižnica v Szombathelyju na Madžarskem, na celu z prodorno direktorico Márto Pallósi Toldi, organizirala 28. in 29. oktobra 2003 posvetovanje splošnih knjižnic z naslovom: Knjižnica je avtenticen prostor - reorganizacija servisov v splošnih knjižnicah regije Alpe-Jadran. Udeleženci posvetovanja smo lahko poslušali predstavitve avstrijskih, madžarskih, italijanskih, hrvaških in slovenskih knjižnicarjev o izkušnjah pri prenavljanju in gradnji splošnih (javnih) knjižnic in o številnih servisih, ki jih danes te vrste knjižnic ponujajo razlicnim ciljnim skupinam uporabnikov. Na posvetovanju sem sodelovala s prispevkom pod naslovom: Storitve splošnih knjižnic v sodobni informacijski družbi – Kako sledimo novim trendom v Mariborski knjižnici. Predstavitve so pokazale, da so splošne knjižnice v sodobni informacijski družbi instrument vseživljenjskega izobraževanja, pomemben dejavnik pri oblikovanju clovekove zavesti, informacijska središca lokalnih okolij, kontaktne tocke za druženje lokalnega prebivalstva, odprte vsem segmentom javnosti, pod enakimi pogoji. Vse te funkcije pa lahko opravljajo seveda le v namensko grajenih in dovolj velikih stavbah, funkcionalno urejenih prostorih in ob skrbno nacrtovani, knjižnicnim standardom primerni notranji opremi. Zgleden primer takšne knjižnice je prav regionalna splošna knjižnica v Szombathelyju (80.000 prebivalcev), ki v prenovljeni stavbi (leta 2000), na 4.500 m2 površine, v izredno toplih, barvno usklajenih in svetlih prostorih, otrokom in odraslim ponuja znanje, sprostitev, druženje, demokraticen dostop do vseh vrst informacij v klasicni ali elektronski obliki in razlicne oblike vseživljenjskega izobraževanja. Naj navedem samo nekaj podatkov: 62 zaposlenih, 680.000 enot knjižnicnega gradiva, povprecno 650 obiskov na dan, odprta 69 ur na teden-šest dni v tednu, otroški oddelek z dvorano za prireditve, oddelek za odrasle, mediateka, citalnica, študijske sobice za posameznike, domoznanski oddelek, 80 osebnih racunalnikov za uporabnike z dostopom do interneta, javno dostopnih katalogov, domoznanskih informacij itd., konferencna dvorana in ucilnica z vso multimedijsko opremo (tudi oprema za simultano prevajanje), sejna soba, prostor za sprejeme in pogostitev vecjih skupin, dve kopalnici za zaposlene, prirocna kuhinja. Ob vstopu v knjižnico je garderoba, citalnica za prebiranje dnevnega casopisja, manjši bife in velik sprejemni pult, kjer uporabniki opravijo vse formalnosti v zvezi z vracanjem in izposojo gradiva (izposoja je mogoca tudi v drugih oddelkih, kjer so vsepovsod informacijski pulti) ter vpisom v knjižnico, kjer te na licu mesta tudi fotografirajo, saj imajo uporabniki izkaznice s fotografijo. Dvigalo zagotavlja dostop tudi invalidom. Madžarski knjižnicarji so predstavili še nekaj posnemanja vrednih primerov prenove splošnih knjižnic v zadnjih letih (Budimpešta, Kaposvar, Nagykanizsa). Med avstrijskimi primeri, kjer splošne knjižnice niso v najboljšem položaju, dalec prednjaci nova dunajska osrednja javna knjižnica (otvoritev je bila aprila letos), ki se nahaja v mestnem predelu imenovanem Gürtel. Tam živi veliko priseljencev in emigrantov, predel pa je znan tudi po ulicah z rdecimi lucmi. Po direktorjevih besedah so prav zaradi tega dosegli, da se knjižnica zgradi v tem mestnem predelu in prinese v okolje nove spodbude. Arhitekturno izredno zanimiva stavba, vredna ogleda in obiska, je zgrajena nad postajo podzemne železnice. Notranjost ponuja številnim uporabnikom prav vse, kar si lahko zamišljamo pod ponudbo neke javne knjižnice – 4.000 m2, 300.000 enot gradiva v prostem pristopu, med katerim je 60.000 enot multimedialnega gradiva, cez sto javno dostopnih tock do interneta, elektronskih podatkovnih zbirk in javno dostopnih katalogov, prostore za poslušanje glasbe, dvorano za ogled filmov, otroški oddelek, igralnico, citalnico, internet-galerijo, informacijske pulte na vsakem koraku, dvorano za prireditve, prostor za prebiranje dnevnega casopisja itd. Dostop je mogoc na vec nacinov (tekoce stopnice, klasicne stopnice, dvigalo). Na dan beležijo do 3500 obiskov. Ob vstopu v knjižnico je velik sprejemni pult, kjer lahko uporabniki opravijo vse formalnosti v zvezi izposojo in vracanjem gradiva, vendar so po knjižnici na voljo tudi knjigomati. Knjižnicno gradivo ni opremljeno s kodami ampak s posebnimi cipi, ki delujejo na radijsko frekvenco, tako da razlicne vrste knjižnicnega gradiva enostavno položiš na knjigomat, ki ti sam odcita in zabeleži izposojo. Knjižnico lahko potem zapustiš ne glede na to, da bi morda moral za doloceno vrsto gradiva kaj placati - "Upamo, da bo uporabnik to storil ob vrnitvi gradiva", je izjavil simpaticni direktor te knjižnice. Na vprašanje, da imajo pravzaprav kratek odpiralni cas (pon.-pet. 11-19, sob. 10-14), je izjavil, da je ocitno premalo zaposlenih - 80 redno zaposlenih in 40 delno zaposlenih ljudi. Kaj bi na to rekli pri nas? Uporabniki placajo letno clanarino, dolocene storitve tudi zaracunavajo (npr. multimedijsko gradivo). Na vrh knjižnice se lahko povzpneš tudi po zunanjem stopnišcu, ki te pripelje na teraso (2000m2) z restavracijo ter fantasticnim razgledom na Dunaj. Sožitje med postajo podzemne železnice in stavbo knjižnice je prav neverjetno. Udeleženci smo bili ob obisku knjižnice, drugi dan posvetovanja prica pravemu "mravljišcu" ljudi razlicnih starosti in narodnosti, ki so sedeli, hodili, sloneli ali celo ležali po knjižnici. Med avstrijskimi predstavniki na posvetovanju je bila zanimiva tudi kratka informacija o graški mestni knjižnici, ki se menda nahaja v prenovljenih prostorih z veliko mediateko in "cyber" prostorom ter je izredno popularna. Zanimivo, da o naših najbližjih sosedih pravzaprav tako malo vemo. Tudi na Hrvaškem dobro poznajo usmeritve sodobnih javnih knjižnic. Na posvetovanju je bil predstavljen položaj javnih knjižnic v tej državi in primer akcije v javnosti za pridobitev nove zgradbe mestne knjižnice na Reki (ki je obrodil sadove). Posebej pa je bila predstavljena splošna knjižnica v Zadru, ki velja s svojo zgradbo, ponudbo in izredno menedžersko sposobnim direktorjem tudi med evropskimi knjižnicarji za vzorcen primer javne knjižnice v nekem lokalnem okolju. Predavatelj iz Italije je predstavil problematiko splošnih knjižnic v Italiji, saj nimajo zakona o knjižnicah in so posamezne knjižnice urejene glede na dolocene regionalne zakonodaje. Podal je vse potrebne smernice za nacrtovanje nove knjižnicne stavbe. V svojem prispevku sem najprej opisala trenutni položaj slovenskih splošnih knjižnic - nova zakonodaja in podzakonski akti, financiranje, prostorska in kadrovska problematika, nove storitve in stavbe, nato pa podrobneje predstavila še uporabniške servise v Mariborski knjižnici - izposoja v bolnišnico, izposoja na domu, ponudba informacij iz elektronskih podatkovnih zbirk, knjižnicni cikel za starejše odrasle - upokojence, informacijsko opismenjevanje razlicnih ciljnih skupin uporabnikov, elektronski referencni servis "Vprašaj knjižnicarja", igroteka itd. in nekaj naših knjižnicnih enot. Posvetovanje v Szombathlyju je prineslo spet nova spoznanja in vedenja. Predlagam vam, da si ob katerikoli priložnosti ogledate knjižnice v Szombatelyju, na Dunaju in v Zadru. Barbara Kovár, Mariborska knjižnica SRECANJA SLOVENSKIH OTROK IN STARŠEV V MEDKULTURNI KNJIŽNICI JUKIBU V BASLU Že pred nekaj leti je Jasna Moine, tedanja uciteljica dopolnilnega slovenskega pouka, uredila, da so v knjižnici JuKiBu Interkulturelle Bibliothek v Baslu postavili v izposojo okrog 150 slovenskih mladinskih knjig. Te knjige sta približno vsaka pol prispevali Osrednja knjižnica v Celju in Bralna znacka Slovenije. Izposoja pa nikakor ni zaživela, ceprav sta si predvsem slovenska ucitelja v Švici Vladimir Donaj in Anton Strniša za to zelo prizadevala in poskušala urediti tudi izposojo po pošti. Toda od lanskega leta je JuKiBu mnogo prožnejša, ker je vkljucena v mednarodni medkulturni projekt, za katerega prejema tudi dolocena sredstva. V Švici, Kneževini Liechtenstein in Predarlskem so sedaj štiri slovenske uciteljice: Marija Rogina, Mateja Šafranko, Irena Sterckx in Tatjana Vucajnk, ki je hkrtai njihova vodja. Zelo si prizadevajo za dvig bralne kulture svojih ucencev in njihovih družin. O možnosti izposoje slovenskih mladinskih knjig v JuKiBu so obvestile na letnem srecanju Slovencev v Unteribergu (julija letos) in s pismi vsem slovenskim družinam pred zacetkom tega šolskega leta. Poleg tega so skupaj z Društvom Bralna znacka Slovenije-ZPMS (19. septembra) organizirale srecanje slovenskih otrok in staršev v Medkulturni knjižnici JuKiBu v Baslu. Srecanje sta s svojim obiskom pocastila tudi slovenski konzul Jožef Ciraj in žena veleposlanika Breda Vrhunec. Udeležil naj bi se ga tudi Tone Partljic, predsednik Bralne znacke Slovenije, vendar ga je zaradi bolezni žal ni mogel. Prišli so slovenski otroci in starši iz Basla in okolice ter iz Oberentfeldna. Direktorica knjižnice Nelly Stark, nas je sprejela prisrcno in na nacin, da smo se spoznali med seboj, obenem pa nas je opozorila na medkulturnost knjižnice in mnogojezicnost njenega gradiva. Na srecanju, ki je bil splet pozdravnih nagovorov, nastopa otrok, pravljice in ugank ter skromne pogostitve, so starši skupaj s svojimi otroki po napotkih na policah poiskali slovenske mladinske knjige, rešili zastavljene naloge iz njih in si nekatere knjige že tudi izposodili. Domov so odnesli tudi otroške revije in kazalke Bralne znacke. S tem srecanjem smo želeli slovenske starše in otroke opozoriti na možnost, da si v tej knjižnici lahko izposodijo okrog 150 slovenskih mladinskih knjig. Predvsem pa si jih bodo za svoje ucence kolekcijsko izposojale slovenske uciteljice. Poleg tega so zaradi pozitivnih izkušenj ob lanskih bralnih delavnicah v Winterthuru in Lausanni slovenske uciteljice organizirale bralne delavnice za otroke skupaj s starši v šolah dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v Vaduzu, Luzernu in Lausanni. Namen bralnih delavnic je spodbujanje branja in še posebej branja slovenskih knjig. Tako lani kot letos so me povabile k vodenju teh delavnic, ki jih je obakrat sofinanciralo Društvo bralna znacka Slovenije-ZPMS. Letos je kupilo in darovalo tudi 58 mladinskih knjig, ki jih bodo uciteljice izposojale svojim ucencem. Mladinska knjiga pa je darovala 160 izvodov revij Cicido, Ciciban, Pil in Pil plus, ki so jih ob koncu bralnih delavnic udeleženci lahko nesli domov. Srecanja v knjižnici in bralnih delavnic, se je udeležilo okrog 100 otrok in staršev ter vse štiri uciteljice. Povpraševanje po slovenskih mladinskih knjigah je tako poraslo, da razmišljajo o tem, da bi sprejeli ponudbo za izposojo dveh švicarskih knjižnic, in sicer v Zürichu in Winterthuru. JuKiBu pa prosi, naj ji cim prej pošljemo klasicna mladinska dela v slovenskem jeziku … Tilka Jamnik, Knjižnica Otona Župancica SPLOŠNE KNJIŽNICE USMERITVE SPLOŠNIH KNJIŽNIC V SODOBNI INFORMACIJSKI DRUŽBI IN POSVETOVANJE SPLOŠNIH KNJIŽNIC SLOVENIJE 2003 Sedanje desetletje je prežeto z vizijo razvoja informacijske družbe. Možnost povezovanja s pomocjo informacijske tehnologije in komunikacij, internet, globalizacija in težnja k enakovrednemu združevanju in sodelovanju na vseh ravneh so dejstva, ki vplivajo tudi na ponudbo splošnih knjižnic. Te se spreminjajo v informacijska in kulturna središca lokalnih okolij, ki se povezujejo pri oblikovanju svoje ponudbe z razlicnimi institucijami in so dostopna ter odprta vsem segmentom javnosti, pod enakimi pogoji. Razlicne evropske integracije se že vrsto let ukvarjajo s prehodom v informacijsko družbo na vseh ravneh (tudi na podrocju splošnih knjižnic) in pripravljajo nacrte ter programe bodoce, tako imenovane e-Evrope. Tudi razlicni evropski knjižnicni projekti (PubliCa - Public Libraries Concerted Action, Pulman - Public Libraries Mobilising Advanced Networks) v okviru Evropske komisije, se že od leta 1997 ukvarjajo z novimi trendi v razvoju splošnih knjižnic, ustvarjajo povezave med evropskimi splošnimi knjižnicami in širijo zavest o njihovi vlogi v bodocnosti. "122 milijonov registriranih uporabnikov splošnih knjižnic v 29 državah Evrope prica o pomembnosti splošnih knjižnic in njihovem vplivu na družbo. Ce želijo izkoristiti ves svoj potencial v digitalni dobi, morajo splošne knjižnice znati ponuditi nove, inovativne digitalne storitve, ki bodo ljudem omogocale doseganje osebnih ciljev v spreminjajocem se svetu in s cimer bodo prispevali k povezani družbi in uspešnemu evropskemu gospodarstvu, ki temelji na znanju..." navaja projekt Pulman v uvodu smernic razvoja splošnih knjižnic v bodoci digitalni dobi. Projekt Pulman se je marca leta 2003 zakljucil z evropsko konferenco splošnih knjižnic v Oeirasu na Portugalskem. Tam so vladni predstavniki, visoki politiki in strokovni svetovalci iz 36 evropskih držav soglasno sprejeli Oeiraški manifest in akcijski nacrt, ki vsebujeta razvojne prioritete evropskih splošnih knjižnic in pozivata vse sodelujoce države, da postopoma in v primernih casovnih okvirih pristopijo k predlaganim akcijam na nacionalnih in lokalnih nivojih. Zakljucne konference projekta Pulman se je udeležila tudi slovenska ministrica za kulturo. V Knjižnicarskih novicah smo že opozorili na Pulmanove smernice razvoja splošnih knjižnic v bodocnosti in objavili Oeiraški manifest. Pulmanove smernice so resnicno dragocen dokument, ki je nastal s sodelovanjem številnih evropskih držav v tem evropskem projektu (za Slovenijo je bila koordinatorka projekta za Slovenijo Breda Karun iz Knjižnice Otona Župancica v Ljubljani) in konkretno opisuje smeri razvoja splošnih knjižnic v bodocnosti, podprt pa je tudi z razlicnimi spletnimi povezavami do primerov dobre prakse v številnih evropskih (med njimi tudi slovenskih) splošnih knjižnicah. Razvoj v bodocnosti gre predvsem v smeri kreiranja novih ponudb za številne skupine uporabnikov splošnih knjižnic in v smeri povezovanja z razlicnimi organizacijami v lokalnem in širšem okolju, s poudarkom na povezovanju z muzeji in arhivi. Oeiraški manifest med drugim navaja: "Na nacionalnem in lokalnem nivoju je potrebno zadostno financiranje in podpora: • vzpodbujanju vloge splošnih knjižnic, sodelovanju z arhivi in muzeji kot vitalnimi elementi pri doseganju ciljev akcijskega nacrta e-Evrope in usmerjanju njihovega razvoja v smeri centrov dostopa do digitalnih virov...." Oba dokumenta sta dosegljiva na domaci strani splošnih knjižnic: http://www.lj-oz.sik.si/sk V skladu z evropskimi usmeritvami in razvojem informacijske družbe lahko opredelimo, da sodobna splošna knjižnica z mrežo svojih knjižnicnih enot: • Oblikuje informacijska središca za obcane v posameznih lokalnih okoljih s ponudbo vseh vrst knjižnicnega gradiva (knjige, revije, casopisi, zgošcenke, igrace itd.) in informacij iz knjižnicnega gradiva v knjižnici ali zunaj nje, elektronskih knjižnicnih katalogov in drugih elektronskih podatkovnih zbirk na razlicnih medijih, interneta itd. • S ponudbo razlicnih dejavnosti in servisov za posamezne ciljne skupine (otroci, odrasli...) trenutnih in potencialnih obiskovalcev knjižnice ustvarja prostor za nadaljnje razvijanje osebnosti, ustvarjanje bralne kulture, vseživljenjsko izobraževanje, druženje, sprostitev, povezavo s svetom in demokraticno možnost sodelovanja v razlicnih procesih clovekovega ustvarjanja. • Se povezuje z drugimi institucijami v svojem okolju (šole, galerije, muzeji, arhivi, turisticne organizacije itd.) z namenom oblikovanja skupnih ponudb za uporabnike knjižnic. • S pomocjo razlicnih nacinov omogoca dostop do bogastva knjižnice tudi tistim, ki zaradi kakršnegakoli razloga fizicno ne morejo obiskati knjižnice (izposoja na domu, premicne zbirke gradiva, izposoja v bolnišnico itd.) ali omogoca uporabo knjižnice uporabnikom s posebnimi potrebami (funkcionalno ovirani, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, ljudje s starostno pogojenimi težavami itd.) z njim prilagojeno ponudbo (fizicni dostop za invalidne vozicke, zvocne knjige, slabovidnim prilagojena racunalniška oprema, knjige z vecjim tiskom itd.) V okviru Sekcije za splošne knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, smo letos, 29. in 30. septembra v Kranjski Gori, že šestic organizirali letno posvetovanje splošnih knjižnic Slovenije. Prav usmeritve razlicnih evropskih integracij in evropskih projektov k povezovanju splošnih knjižnic na vseh ravneh so nas vzpodbudile, da smo tokratno posvetovanje naslovili: Sodelovanje in partnerstvo - lokalno, globalno. Vsi prispevki, vkljucno z akcijskim planom Henka Middelvelda so dosegljivi tudi preko spletne strani posvetovanja splošnih knjižnic: http://www.lj-oz.sik.si/sk-posvetovanje03/ . Program. Prvi dan posvetovanja smo namenili povezovanju med knjižnicami, muzeji in arhivi. Vse tri vrste ustanov ponujajo vsebine, ki so zanimive in potrebne za državljane. Marsikatere vsebine pa se podvajajo in razvoj gre v smeri združevanja le-teh ali ponujanja razlicnih vsebin z enega, seveda digitalnega mesta (npr. skupni portal z razlicnimi elektronskimi podatkovnimi zbirkami, ki pokrivajo razlicna strokovna podrocja). Koncnega uporabnika, ki želi dobiti neko informacijo v osnovi ne zanima od kod natancno ta informacija izvira. Pogoji za ponudbo vsebin z enega mesta so: primerna informacijsko komunikacijska tehnologija, ustrezni formati zapisov, pritegljive vsebine itd. Predavatelji iz Velike Britanije (Robert Davies, Bill MacNaught), Nizozemske (Henk Middelveld) in Hrvaške (Mirna Wiler) so predstavili, kako to sodelovanje poteka v njihovih okoljih, kjer je marsikje že uteceno in na visoki ravni. Dobili smo kar nekaj prakticnih napotkov kako zaceti, saj smo po predstavitvah predstavnice slovenskih arhivov (Aleksandra Pavšic-Milost) in predstavnika slovenskih muzejev (Orest Jarh) ugotovili, da v Sloveniji vecinoma delamo še vedno vsak zase. Najprej moramo dobro spoznati podrocje dela vsake od posameznih ustanov in pripraviti temelje za sodelovanje, iz katerih bomo lahko izhajali pri oblikovanju skupnih vsebin in projektov. Slednje zakljucke je prinesla okrogla miza, ki jo je pod naslovom: "Kje lahko sodelujemo, nacrtovanje skupnih projektov" vodila Vilenka Jakac Bizjak. Glede na to, da smo se na posvetovanju prvic skupaj srecali predstavniki splošnih knjižnic, muzejev in arhivov Slovenije, je bilo srecanje uspešno, saj je prišlo drugi dan posvetovanja do dogovora o sestavi skupine s predstavniki vseh treh vrst ustanov, ki bodo proucilli možnosti in nacine povezovanja. Henka Middelvelda je naš zacetek tako navdušil, da je pripravil plan nadaljnjega dela na podrocju združevanja knjižnic, muzejev in arhivov v Sloveniji in ga drugi dan tudi predstavil, Robert Davies pa je posredoval možnost vkljucitve vseh treh predstavnikov v enega od evropskih projektov, ki z razlicnimi akcijami in izobraževanjem vzpodbuja takšno sodelovanje v Evropi. Drugi dan posvetovanja smo namenili sodelovanju splošnih knjižnic z drugimi organizacijami v lokalni skupnosti. Na tem podrocju slovenske splošne knjižnice že veliko ustvarjamo, kar sta dokazali tudi predstavitvi Knjižnice Grosuplje (Roža Kek) in Knjižnice Izola (Marina Hrs). Odlicen primer sodelovanja z lokalno skupnostjo in razlicnimi organizacijami je predstavil direktor splošne knjižnice v Zadru Ivan Pehar. Sodelovanje slovenskih splošnih knjižnic dokazujejo že številni uporabniški servisi, ki jih te knjižnice v povezavi z drugimi institucijami v okolju ponujajo za razlicne ciljne skupine uporabnikov: npr. Središca za mlade, Izposoja na domu, Izposoja v bolnišnico, Center za informiranje in poklicno svetovanje, Borza znanja itd. Vendar pa smo knjižnicarji splošnih knjižnic pri oblikovanju posameznih uporabniških servisov kmalu ugotovili, da bi bilo mnogokrat ucinkoviteje dolocene storitve nacrtovati skupaj in za vse slovenske splošne knjižnice, saj lahko tako dosežemo vecjo ucinkovitost, enovitejšo rešitev, financno ugodnejše pogoje itd., kot da se z istimi problemi ukvarja vsaka knjižnica posebej (npr. nabava elektronske podatkovne zbirke, ki je zanimiva za vse splošne knjižnice, elektronski referencni servis "Vprašaj knjižnicarja", zvocne knjige v slovenskih splošnih knjižnicah itd.). Znani so primeri v razlicnih evropskih državah, kjer se konzorciji ali združenja knjižnic ukvarjajo z nacrtovanjem, iskanjem financnih virov, implementiranjem itd. razlicnih servisov za vec knjižnic skupaj. V okviru Sekcije za splošne knjižnice smo že organizirali nekaj skupnih projektov (promocija slovenskih splošnih knjižnic, domaca stran slovenskih splošnih knjižnic, organizacija letnih posvetovanj splošnih knjižnic, dan slovenskih splošnih knjižnic itd.). Na okrogli mizi drugi dan posvetovanja pa smo predstavili še nekaj možnosti skupnega sodelovanja, in sicer: Konzorcij slovenskih splošnih knjižnic COSEC, ki se bo v prihodnosti organizirano ukvarjal z nabavo elektronskih podatkovnih zbirk za vse knjižnice (Ivan Kanic), pobudo za skupno nabavo knjižnicnega gradiva z namenom doseci ugodnejše placilne pogoje (Viljem Leban) in projekt "Regionalne informacijske mreže za razvoj" – RIM (Oskar Wolf in Martina Rozman-Salobir). Nosilec tega projekta je Izum, aktivni partnerji pa so: slovenske obmocne splošne knjižnice (Murska Sobota, Maribor, Ravne, Celje, Ptuj, Ljubljana-KOŽ, Novo mesto, Koper in Nova Gorica), Arnes in Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za informacijsko znanost projekt podpirata. Ta projekt bo na Ministrstvu za gospodarstvo kandidiral za financna sredstva strukturnih skladov Evropske skupnosti in vkljucuje vzpostavitev desetih regijskih informacijskih mrež. Gre predvsem za nabavo komunikacijske in strojne racunalniške in programske opreme, ki bo v obmocnih knjižnicah zagotovila stabilno platformo v windows okolju (zanesljivi strežniki z ustrezno zašcito in varnostjo, varna in zanesljiva programska oprema, zanesljiva in kvalitetna elektronska pošta, inventura, hitrejše komunikacije itd.). Ta oprema je pogoj za ustvarjanje ponudbe razlicnih digitalnih in skupnih interaktivnih uporabniških servisov (npr. elektronski referencni servis »Vprašaj knjižnicarja«, ki ga sedaj vzpostavlja vsaka knjižnica posebej) za uporabnike splošnih knjižnic v sodobni informacijski družbi. V primeru, da bo projekt potrjen, pricakujemo prve akcije že leta 2004, nadaljevale in koncale pa naj bi se leta 2005. Organizatorji smo bili s posvetovanjem zadovoljni, odziv udeležencev je bil tudi pozitiven. V dveh dneh smo s primeri dobre prakse iz tujine in Slovenije dobili kar nekaj idej in smernic za nadaljnji razvoj splošnih knjižnic v bodocnosti, dosegli pa smo tudi nekaj dogovorov za nadaljnje skupno sodelovanje v prihodnosti. Barbara Kovár, Mariborska knjižnica SLOVENSKI KNJIŽNI KVIZ 2003 Letošnji šesti Slovenski knjižni kviz je bil namenjen pisatelju Mišku Kranjcu in Prekmurju. Reševalce smo spodbujali, da z razlicnimi viri informacij spoznavajo geografske, zgodovinske in druge zanimivosti Prekmurja, in hkrati, da berejo dela Miška Kranjca in drugih prekmurskih književnikov. Vprašalnik je bil razdeljen na vprašanja za prvo in drugo triletje ter na vprašanja za tretje triletje devetletke. Da bi bilo reševanje kviza tudi zabavno, smo ga oblikovali kot zemljevid Prekmurja za nižjo stopnjo in kot križanko za višjo stopnjo. Rešitev nižje stopnje je bila Panonska nižina, višje pa Povest o dobrih ljudeh. Vprašalnike smo natisnili v 40.000 in plakate v 1.000 izvodih. Kviz je bilo mogoce reševati tudi na internetu: www.lj-oz.sik.si/kviz. Tudi letošnji kviz smo kot vsa leta doslej pripravili in organizirali v Knjižnici Otona Župancica, in sicer s sodelavci: Livija Horvat, Knjižnica Lendava; Vesna Racman radovanovic, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota; Barbara Koritnik, OŠ Dravlje; Ana Pulko, OŠ Bežigrad; OŠ Frana Albrehta, Kamnik; Metka Pušenjak, Mladinska knjiga Založba; Tilka Jamnik, Knjižnica Otona Župancica, enota Pionirska knjižnica, Ljubljana. Vprašalnik je ilustriral in oblikoval Alojz Zorman Fojž, enigmaticni del je prispeval Jože Petelin, zemljevide Zmago Drole, na internet pa je kviz postavil Oskar Wolf iz Knjižnice Otona Župancica. Vprašalnike in plakate je natisnila Mladinska knjiga Tiskarna. Kviz so gmotno podprli Ministrstva RS za kulturo, Bralno društvo Slovenije, Društvo Bralna znacka Slovenije - ZPMS, Slovenska sekcija IBBY, Mladinska knjiga Tiskarna, Mladinska knjiga Založba, založba Karantanija in nekatere osrednje splošne knjižnice. Okrog 17. septembra so splošne knjižnice organizirale žrebanje med reševalci. Po eden od izžrebancev iz vsake osrednje slovenske splošne knjižnice se je s svojim mentorjem udeležil državne sklepne prireditve; udeležila sta se je tudi izžrebana reševalka in njena spremljevalka iz slovenskega zamejstva v Italiji in letos prvic štirje otroci – predstavniki reševalcev kviza iz Švice s svojo mentorico. Sklepna prireditev je bila v Ljubljani, 6. oktobra; organiziralo jo je Društvo Bralna znacka Slovenije - ZPMS. Zbrali smo se na ljubljanskem gradu, kjer nas je sprejel podžupan mesta Ljubljane gospod Slavko Slak, nato smo si ogledali predstavo Mini teatra Ko nihce ni imel kaj poceti. Osrednji dogodek je bilo snemanje TV oddaje “Povest o dobrih ljudeh”, ki je bila na sporedu na TV Slovenija I. V letošnjem kvizu je sodelovalo 59 splošnih knjižnic, Narodna in študijska knjižnica v Trstu ter slovenski otroci izven Slovenije. Reševalo ga je 31.034 reševalcev (lanski kviz je pritegnil 31.915 reševalcev), od tega 115 slovenskih otrok iz Švice, Nemcije, Bosne in Hercegovine ter Srbije in Crne gore. Na sklepni prireditvi je bila med vsemi reševalci izžrebana Jana Mikuž z OŠ Rovte, ki je pravilno rešitev oddala v Knjižnici Logatec; nagrado (enotedenske pocitnice zanjo in njeno prijateljico) prispeva Društvo Bralna znacka Slovenije-ZPMS. Med mentorji kviza je bila izžrebana Dragica Mustac iz Osrednje knjižnice Celje; nagrado (obisk sejma otroških knjig v Bologni) prispeva Bralno društvo Slovenije. Letos je bilo prvic v TV oddaji tudi žrebanje reševalca med slovenskimi otroki, ki živijo po evropskih državah; izžrebana je bila Monika Bahor iz Oberntfeldna (Švica); nagrado (enotedenske pocitnice na morju za izžrebanega in njegovo družino) že vsa leta prispeva revija Naša Slovenija. Porocilo o poteku letošnjega kviza smo sestavili na podlagi porocil splošnih knjižnic: le-te so reševanje organizirale na podlagi izkušenj, ki so si jih nabrale v vseh teh letih (letos je bil šesti Slovenski oz. dvanajsti knjižni kviz, ker je Slovenija pred tem sodelovala v šestih mednarodnih knjižnih kvizih) in seveda v skladu s svojimi kadrovskimi in financnimi zmožnostmi. Letos je sodelovalo 59 splošnih knjižnic, vse so sodelovale s svojimi šolskimi knjižnicami in drugimi dejavniki v svojem okolju (predvsem pri informiranju o kvizu z lokalnimi mediji), pri pridobivanju nagrad pa z razlicnimi podjetji. Vse pripravijo v svoji knjižnici (in nekatere celo v enotah) razstavo ustreznega knjižnicnega gradiva in nekatere tudi posebne prireditve, obarvane s pokrajino, ki je vkljucena v kviz. Vse porocajo, da vecino rešitev pride z osnovnih šol, in da prav malo otrok kviz rešuje v splošni knjižnici. Porocajo tudi o majhnem zanimanju za reševanje kviza prek interneta. Vse knjižnice pripravijo žrebanje med reševalci kviza in pripravijo razmeroma veliko knjižnih in drugih nagrad. 18 knjižnic poroca, da so povabile na sklepno prireditev gosta, književnika ali zanimivega po-ustvarjalca, 15 jih je za izžrebane nagrajence organiziralo izlet, bodisi v Prekmurje (9), v Ljubljano na ogled razstave o Prekmurju (2) ali kam drugam (4). Nekatere organizirajo zakljucke po posameznih osnovnih šolah in nagrajujejo reševalce ob koncu šolskega leta, kar se je pokazalo kot ucinkovito, glede na to, da je reševanje kviza sicer razvleceno cez poletje in vse do srede septembra v naslednjem šolskem letu. Nekatere knjižnice pa nam porocajo, da je bil uciteljem na šolah kviz v pomoc kot spremno ucno gradivo za ekskurzije, in da so ga vkljucevali v pouk šele v zacetku novega šolskega leta. Mnoge kviz hvalijo kot možnost spoznavanja slovenskih pokrajin na nešolski nacin, druge pa tarnajo, da je prevec pokrajinsko obarvan in v zadnjih letih pretežek (10). Knjižno informacijsko opismenjevanje se v devetletki šele dobro zacenja; vse vec bo samostojnega ucenja s pomocjo knjižnice in informacijskih virov. Pa vendar smo se tudi organizatorji kviza odlocili, da ga skrcimo na dve leti in bomo torej z njim koncali leta 2005 (in ne kot smo prvotno nacrtovali leta 2007). Slovenski knjižni kviz 2004 bo tako namenjen Srecku Kosovelu in Primorski (leta 2005 pa Notranjski, Ljubljani in širši okolici). K takšni odlocitvi so nas predvsem prisilile financne težave, ceprav so nam pri tem pri letošnjem kvizu priskocile na pomoc tudi nekatere splošne knjižnice. Z naslednjim Slovenskim knjižnim kvizom Srecko Kosovel in Primorska smo prvikrat želeli zaceti ob zacetku šolskega leta, in sicer jeseni 2004, vendar so se uprli Primorci, ceš da s tem kviza ne bo mogoce vkljuciti v celostno praznovanje 100-letnice rojstva Srecka Kosovela. Ni pa bilo mogoce, da s tem kvizom zacnemo že jeseni 2003, torej na zacetku tega šolskega leta, ker smo v septembru zakljucili šele financni obracun kviza Miško Kranjec in Prekmurje (Ministrstvo za kulturo je imelo razpis, kamor smo se lahko prijavili šele junija, ves ta cas pa je njegovo nastajanje financno krila Knjižnica Otona Župancica). Kvecjemu se lahko skupina, ki pripravlja kviz še bolj potrudi in ga pripravi do februarja 2004, kaj bolj pa ne bo mogoce pohiteti. Ceprav bi s kvizom zaceli prej, ga nikakor ne moremo zakljuciti ob koncu šolskega leta. Takrat se vrstijo ekskurzije, športna in druga tekmovanja, zakljucni izleti; morda bi sklepno prireditev v Ljubljani organizirali še težje kot v Tednu otroka. Zdi se tudi, da vecini knjižnic vendarle ustreza casovni lok, kakršen že je, ceprav se nekatere pritožujejo. Upoštevamo pac mnenje vecine. Za Slovenski knjižni kviz 2004 že zdaj vemo, da bo pripravljen najkasneje marca 2004 in torej že sedaj lahko nacrtujete datum razdelitev gradiva po svojih osnovnih šolah (kviz bomo predstavili in gradivo zanj razdelili 10. marca), predvsem pa lahko že sedaj obvestite šole in šolske knjižnice, da bo namenjen Srecku Kosovelu in Primorski. (Že nekaj let zacenjamo s kvizom v marcu, zato je cudno, da ga nekatere splošne knjižnice razdeljujejo šele aprila ali celo kasneje!) Presenetljivo je, da ni zanimanja za reševanje Slovenskega knjižnega kviza na internetu, kot porocajo splošne knjižnice. So naši osnovnošolci sploh dovolj racunalniško pismeni, da se ga lahko lotijo? Kviz na šolah vse premalo izkoristijo za racunalniško opismenjevanje, pa tudi bati se je, da gre racunalniško ter knjižnicno in informacijsko opismenjevanje na šolah vse prevec po dveh tirih. Da bi naš kviz vendarle spodbujal tudi racunalniško opismenjevanje, bomo najprej poskrbeli, da bo pravocasno naložen na internet, poleg tega pa tudi za to, da bi imel tudi tiskani vprašalnik bolj »racunalniški« izgled in bi vabil k reševanju na internetu. Predlagamo, da vzdržimo še dva Slovenska knjižna kviza, ki sta pred nami, in hkrati prosimo, da splošne knjižnice tudi financno pomagajo pri njegovem nastanku; Knjižnica Otona Župancica se bo namrec obrnila na vas za sofinanciranje podobno kot pri knjižnem kvizu o Mišku Kranjcu in Prekmurju. Pripravo naslednjih - zadnjih dveh kvizov - bomo izpeljali kolikor se le da varcno. Ce namrec zdržimo še dve leti, bomo s kvizom pokrili vso Slovenijo po posameznih pokrajinah in projekt se bo tudi na terenu odvil do kraja. Po dveh letih pa … se bodo drugi ljudje lotili cesa novega, ce se bo zdelo potrebno. Ceprav naš Slovenski knjižni kviz doživlja vse vec kriticnih pripomb in ima vse vec (financnih) težav, se pa v posameznih knjižnicah odvijajo lokalni kvizi, ki zajamejo mnogo manj sodelujocih in so naravnani zelo tekmovalno. Mnoge splošne knjižnice razumejo Slovenski knjižni kviz kot obliko knjižnicnega informacijskega opismenjevanja in priložnost za sodelovanje med splošnimi in šolskimi knjižnicami, nekatere pa nas vendarle opozarjajo, da zanimanje za kviz usiha, in da so splošne knjižnice le koordinatorji in donatorji šolskim knjižnicam. Vedno znova se potrjuje, da je vse seveda odvisno od mentorjev kviza, kako ga razumejo, predstavijo in se zanj potrudijo. Tilka Jamnik, Knjižnica Otona Župancica OB DESETLETNICI RAZSTAV KNJIŽNIH ILUSTRACIJ V KNJIŽNICI GLINŠKOVA PLOŠCAD Splošna knjižnica opravlja svoje kulturno poslanstvo na razlicne nacine. Poleg posredovanja informacij in knjižnicnega gradiva postaja vedno pomembnejša tudi kot kulturno središce ter prostor srecevanja obiskovalcev s podobnimi interesi. V Knjižnici Bežigrad smo se zato pred desetimi leti odlocili, da poleg tradicionalnih knjižnih razstav pricnemo s predstavitvami slovenskih ilustratorjev, ki so umetniško tesno povezani s slikanico oz. knjigo, ki navkljub številnim novim medijem še vedno predstavlja temelj knjižnicne zbirke. V ta namen smo tedaj našli najprimernejši prostor v naši enoti, Knjižnici Glinškova plošcad. Junija 1993 – tiste jeseni je luc sveta ugledal prvi Slovenski bienale ilustracij – smo pripravili prvo razstavo. V desetih letih smo gostili mnogo razstav knjižnega slikarstva. Srecali smo se z deli umetnic t. i. ljubljanske ilustratorske šole: Ancke Gošnik Godec, Marjance Jemec Božic, Lidije Osterc, Rože Pišcanec, Melite Vovk; z ilustracijami umetnikov srednje in mlajše generacije z znacilnim avtorskim pristopom: Renate Bovhan, Suzane Bricelj, Jelke Godec Schmidt, Adriana Janežica, Maše Kozjek, Mirne Pavlovec, Andreje Peklar, Lilijane Praprotnik Zupancic, Marije Prelog, Lucijana Rešcica, Daše Simcic, Urške Stropnik, Maje Šubic, Eke Vogelnik, Alenke Vuk; z izrazito pravljicnim likovnim izrazom del Mojce Cerjak in Kamile Volcanšek; s slikarsko obarvanimi ilustracijami Marjete Cvetko, Daniela Demšarja, Irene Majcen, Dušana Muca, Mojce Osojnik, Miroslava Šuputa, Alenke Sottler; s širokim izraznim spektrom ilustracij Matjaža Schmidta; s stripovsko obarvanimi ilustracijami Igorja Cvetka, Zvonka Coha, Milana Erica, Saša Jankovica, Sama Jencica, Staneta Krena, Janka Testena, Gorazda Vahna in sorodnimi, h karikaturi nagnjenimi ilustracijami Marjana Mancka ter domiselnimi, duhovitimi interpretacijami Silvana Omerzuja, Petre Varl in Alojza Zormana Fojža. Ker iz malega raste veliko, smo v sodelovanju z revijo Ciciban razstavili tudi nekaj najboljših otroških risb maskote Mavricija Cicistreliusa Cica, ki so prispele na natecaj revije Ciciban. Obiskovalce knjižnice smo želeli opozoriti na bogastvo in pomen knjižne ilustracije; predstaviti smo želeli pestro in bogato ustvarjalno dejavnost slovenskih likovnih umetnikov - ilustratorjev. Trudili smo se, da bi z izvirnimi ilustracijami razveselili najmlajše bralce, ki jim je bila vecina ilustracij tudi namenjenih, in jim s tem vzbuditi radovednost za odkrivanje resnicno-pravljicnega sveta, ki se skriva v knjigah. Starejše obiskovalce pa smo z razstavami spomnili na preveckrat pozabljeni svet domišljije, pravljicnosti in sanj, ki se s pospešenim življenjskim slogom nezadržno odmika. Ob desetletnici kontinuiranega predstavljanja slovenskih ilustratork in ilustratorjev smo v oktobru 2003 pripravili retrospektivno razstavo in katalog, v katerem se predstavlja vseh 43 umetnikov, ki so razstavljali v desetletju 1993/2003, ki je za nami. Razstava je na ogled v Knjižnici Glinškova plošcad na Glinškovi plošcadi 11a ob ponedeljkih, sredah in cetrtkih od 13. do 19. ure ter ob torkih od 9. do 15. ure. Vabljeni na ogled. Marija Kobal, Andreja Bahar Muršic, Knjižnica Bežigrad DAN ZLATIH KNJIG V KNJIŽNICI PREŽIHOV VORANC Že dolgo ni vec novost, da lahko v knjižnicah njeni obiskovalci na raznih delavnicah izživljajo svoj ustvarjalni duh; vseeno pa je bila ustvarjalna delavnica, ki smo jo pripravili v Knjižnici Prežihov Voranc ob dnevu zlatih knjig, nekaj posebnega, saj je bila prav zares obsijana z zlatom. Na Ustvarjalni delavnici s pravljico, kot smo poimenovali dogajanje ob 17. septembru, so imeli namrec mladi in manj mladi obiskovalci naše knjižnice priložnost, da svojo najljubšo knjigo oblecejo v zlato sijoc ovitek. Ustvarjalno delavnico smo združili s pravljicno uro, zato so prišli ustvarjat predvsem otroci, vendar pa so imeli tudi starši polne roke dela. Ko se je pripovedovanje pravljic koncalo, smo zaceli meriti knjige, ki so jih prinesli otroci s sabo ali pa so jih izbrali v naši knjižnici, rezali smo blago, lepili zavihke in okraševali ovitke z mucki, medvedki, krokodili in podobnimi junaki iz blaga. Ob koncu so ustvarjalci pokali od ponosa na svoje izdelke, nam, usmerjevalcem njihovega dela, pa se je zazdelo, da je vsebina, ki se skriva v ovitku, postala še za unco zlata bolj dragocena. To je bil dan, ko smo se s knjigo spoznavali na malo drugacen nacin. Barbara Marincic, Knjižnica Prežihov Voranc PREDSTAVLJAMO VAM SLOVENSKA PISMENOST - KATASTROFA Javna tribuna o (ne)pismenosti Slovencev, Cankarjev dom, 4. 11. 2003 V Cankarjevem domu je bila 4. novembra javna tribuna na temo pismenost Slovencev (vodila jo je Manca Košir), ki so jo spodbudili rezultati raziskav pismenosti, še zlasti rezultati pismenosti odraslih (Andragoški center RS), kjer tretjo stopnjo pismenosti, nivo ki posamezniku omogoca delovati v skladu z zahtevami družbe, dosega 30-35% odraslih med 16. in 65. letom , 4/5 stopnjo, ki je povezana z vrednotenjem in kriticno uporabo informacij, torej z razumevanjem, pa le 3% odraslih na podrocju besedilne pismenosti, 5% na podrocju dokumentacijske in 9% na podrocju racunske pismenosti. Malo bolje so se odrezali devetletniki (Pedagoški inštitut), ki so se z rezultati povzpeli malo nad mednarodno povprecje in tako izboljšali rezultate izpred desetih let. K temu naj bi jim pomagale med drugim tudi knjižnice. Rezultati drugih raziskav izpricujejo znacilno pomembnost knjižnic za razvoj pismenosti (Elley, Gradišar, Lapajne, Novljan): - dostopnost knjig v šolskih in splošnih knjižnicah je povezana z boljšimi rezultati bralne pismenosti; - strokovno usposobljen knjižnicar prispeva k boljšim rezultatom bralne pismenosti; - uporaba knjižnice pred vstopom v osnovno šolo je povezana z rednejšim kasnejšim obiskovanjem knjižnice. Razpravljalci so nizali svoje ugotovitve, odkrivali napake sistema in posameznikov, pri cemer jih predstavniki ministrstev (vabljeni ministri so bili službeno zadržani) niso mogli povsem prepricati, da ta s svojimi aktivnostmi resnicno želi prispevati k boljši pismenosti Slovencev. Tako je npr. Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport (Bucik) ustanovilo komisijo, ki je že pripravila analizo stanja, predlog razreševanja problemov na andragoškem podrocju, pripravlja tudi predlog za šolsko polje, ne najde pa sogovornika na lastnem ministrstvu! Ministrstvo za kulturo (Grilc) na deklarativni ravni celo izstopajoce podpira razvoj bralne kulture (Nacionalni program za kulturo 2004-2007), pripravlja nekatere aktivnosti (knjiga vselej pri roki, izvirna slovenska slikanica: darilo novorojencem…), ki pa bodo, bolj kot sistemsko razreševale problem, vplivale predvsem na povecanje statisticnih podatkov, ali celo na državno usmerjanje branja (Gajšek). Po mnenju knjižnicarjev (Novljan) pa bi bilo primerneje poskrbeti za razvoj pismenosti s podpiranjem razvoja in dostopnosti knjižnic vseh vrst in z uveljavljanjem standardov in zakonskih dolocil, da se ne sme ustanoviti oz. zaceti z delom obcina, šola, fakulteta, ce nima knjižnice. Opozorili pa so tudi, da sedanjega nezadovoljivega stanje ne moremo uspešno razreševati z združevanjem razlicnih tipov knjižnic, npr. šolske in splošne, še zlasti ko sta obe slabo razviti. Razlike med rezultati pismenosti med slabimi in nadpovprecno dobrimi šolami in posamezniki opozarjajo na kakovost ucenja posameznikov in slabost sistema. Govorci so opozorili, da je dostopnost knjig še zmeraj problem, zato predlagajo, da Ministrstvo za šolstvo oblikuje namenska sredstva za nakup knjig za šolske knjižnice, da podpirajo kakovostno delo vseh knjižnic, saj se lahko zgodi, da devetletniki ne bodo mogli razvijati svojih doseženih bralnih sposobnosti, ker jim okolje ne bo dalo možnosti za to, in bodo postali bralci, ki namesto kakovostne knjige berejo lahkotne uspešnice, brali pa naj bi vsaj po nacelu »zraven ne pa namesto« (Blatnik). Ugotovili so, da ministrstva še zmeraj ne sprejemajo rezultatov raziskav, ki izpricujejo med drugim tudi visoko stopnjo povezanosti pismenosti z boljšimi gospodarskimi rezultati (skandinavske države so zasedle prva štiri mesta na lestvici držav, ki so sodelovale v raziskavi o pismenosti odraslih), za nacrtno odpravljanje pomanjkljivosti v šolskem sistemu, predvsem v nacinu ucenja (Cacinovic, Grosman, Pecjak, Štrukelj), zato predlagajo izboljšanje »pedagoške pismenosti« (Rotovnik), izobraževanje uciteljev z drugacnimi metodami že v študentskih letih (Pecjak), ki bo uspešno, ce bodo fakultete imele poleg osvešcenih profesorjev tudi dobre knjižnice (Novljan). Gradišarjeva pa je opozorila, da bodo ucitelji in knjižnicarji lahko uspešno ucili, ce bo ravnatelj imel visoke cilje in primeren nacin vodenja. Ni vse crno in ne belo, vecje pozornosti pa je vredno. Ne glede na to, kaj pocnemo, naj bi to poceli s ciljem kakovosti, razvoja, zato naj bi z aktivnostmi na podrocju pismenosti, branja, bralne kulture ne podpirali le »kulture tekmovanja« (Hanžek) in statisticnih številk uporabnikov teh aktivnosti, pac pa prispevali k boljšim rezultatom (raziskav) pismenosti. To lahko izboljšamo z odgovornostjo vsakega posameznika za uporabo jezika, pa tudi z odgovornostjo založnikov za jezikovno neoporecne izdaje (Zupancic), medijev, pri cemer bi vsem prav prišel brezplacno dostopen pravopis na internetu (Blatnik). Okrogla miza pa je med drugim odkrila tudi (pre)slabo poznavanje raziskav, njihovih rezultatov, aktivnosti, ki se dogajajo v okviru formalnih in prostovoljnih organizacij (npr. posveti Bralnega društva), temeljnih slovenskih in tujih prispevkov o problematiki pismenosti, in podobno. Cas je, da se ustanovi center, služba za informacije o pismenosti, služba, ki bo (i)zbirala, urejala in predstavljala tovrstne vire (njihovo dostopnost), predvsem na lastni spletni strani. Tudi tu se lahko zgledujemo po drugih državah, ki take zbirke informacij že imajo za boljše delovanje odgovornih za ucenje in pismenost in za prihranek casa študirajocih, raziskovalcev, nacrtovalcev, in podobno (Novljan). Silva Novljan, NUK FUNKCIONALNA PISMENOST ODRASLIH Javna tribuna o (ne)pismenosti Slovencev, Cankarjev dom, 4. 11. 2003 Res moramo biti hvaležni dr. Manci Košir, da je pripravila javno tribuno z vprašanjem SLOVENSKA PISMENOST – KATASTROFA? v Cankarjevem domu, naši osrednji kulturni ustanovi. Napolnjena okrogla dvorana je bila dokaz, da je vprašanje aktualno in terja odgovore in programe, ki naj se pricnejo cimprej izvajati. Od šest povabljenih govorcev na vabilu, sta odgovorila dva : mag. Andrej Blatnik, pisatelj,urednik in predavatelj na FF z izvirnim esejem »Kdo si zna napisati sodbo sam?« o slovenskih prevodih navodil za uporabo izdelkov ter površnosti in populisticnosti medijev in dr. Vida Mohorcic Špolar, direktorica Andragoškega centra RS s strokovnim porocilom o rezultatih mednarodne raziskave o pismenosti odraslih pred štirimi leti, ki je dala katastrofalne rezultate. Slovenija se je uvrstila na 16. mesto od dvajsetih. Zadnja mesta so zasedle ekonomsko in socialno nerazvite države. Ministrica za kulturo Andreja Rihter nam je v opravicilo za odsotnost napisala prijazno pismo, šolski minister pa na osebno vabilo voditeljice ni dal pismenega odgovora. Vabljenega direktorja Mobitela d.d., uspešnega podjetja, ki naj bi se zavedalo pomena pismenosti in bilo pripravljeno donirati projekte za dvig ravni pismenosti, je uspešno nadomešcal direktor CD Mitja Rotovnik, ki je vztrajal do konca in bil ob zakljucku tribune z izjavo, da je slaba pismenost v tesni povezavi z našim izobraževalnim sistemom, nagrajen z aplavzom. Tribuna je izzvenela v pozitivnem duhu. Povzela je rezultate raziskave, ki se bo ponovila morda šele leta 2010, ce se bo takrat zanjo našel denar. Hkrati pa je sprožila temo, o kateri se mora govoriti povsod, zainteresirana in strokovna javnost jo morata podpirati, odgovorni pa odgovarjati. DELO je tribuno zabeležilo trikrat. V nadaljno razpravo o (ne)pismenosti pa bi bilo v bodoce dobro povabiti tudi knjižnicarje. Na tribuni nas je bilo kar nekaj in res smo med povabljenci pogrešali našo predstavnico. Založniki in knjigotržci dobro vedo, da so slovenske splošne knjižnice njihovi najzvestejši in najboljši partnerji. Kot kupci in placniki. Najmanj cetrtina vsega leposlovja za odrasle in mladino in nekaj manj strokovne literature, ki izide pri nas, gre na police knjižnic za prost pristop uporabnikom. Javne splošne knjižnice v Sloveniji se na vse mogoce nacine, predvsem neformalne in ljudem prijazne, trudijo za boljšo pismenost in dvig bralne kulture vseh kategorij prebivalstva brez omejitev, diferenciacij in nivojev. Enakopravno in enako za vse. Vprašati se moramo, ali bo akcija kulturnega ministrstva »Vsakemu novorojencu izvirno slovensko slikanico« res dosegla namen, s katerim se razglaša. Na tribuni je bil o tem projektu izražen resen dvom. Takim dvomom v skupne napore ministrstva in založnikov še posebej kar se tice prednosti pri izboru, vprašanjem ali ne gre pri tem tudi za zasebne interese, osebna znanstva in nagnjenosti k tihim dogovorom in ne nazadnje nadzorovanje branja, bi se zlahka izognili tako, da bi vse nosecnice brez izjem ob rojstvu otroka prejele clansko izkaznico za splošno knjižnico v obcini, kjer imajo stalno prebivališce. V dvajsetih letih bi se tako po številu prebivalstva, ki redno obiskuje knjižnice, lahko približali skandinavskim državam, ki so danes naš nedosegljiv vzor. Danijela Leskošek, Knjižnica A.T. Linharta, Radovljica DRUŽINSKA BRALNICA NA NOVIH POLJANAH Knjižnica Otona Župancica v Ljubljani je na Povšetovi 37 odprla novo enoto. Po programski izvedbi je to oddelek Pionirske knjižnice. Ker je prostor premajhen, da bi imeli pravo knjižnico z izposojo razlicnega gradiva, v novem naselju pa je veliko mladih družin, smo se odlocili, da Nove Poljane razvijamo kot bralnico, kjer bomo spodbujali predvsem družinsko branje in kot e-tocko za naselje, ki jo sofinancira Ministrstvo za informacijsko družbo. Enoto smo imenovali Nove Poljane po naselju, na robu katerega se nahaja. V neposredni bližini je vrtec Otona Župancica in OŠ Ketteja in Murna. Družinska bralnica je odprta vsak dan od 14. do 19. ure; ves cas je prisoten dežurni sodelavec. V njej so knjige za otroke v predbralnem in zgodnjem bralnem obdobju, didakticne in družabne igre ter celo mehke igrace. Imenujemo jo »bralni brlogec«, kjer otroci in starši najdejo razlicno bralno gradivo ter možnosti za ustvarjalno igranje in prijetno druženje. Na »polici za starše« je nekaj vzgojnih prirocnikov. Glavni namen družinske bralnice je spodbujanje bralnih potreb in razvijanje bralnih navad. V ta namen pripravljamo dvakrat na teden redne prireditve. Ob ponedeljkih ob 17. uri so to »igralne ure s knjigo«, ob sredah ob 17. uri pa »ure pravljic« (dvakrat na mesec), knjižna cajanka (predstavitev otroških knjig odraslim) ali gost na obisku. Igralne ure s knjigo pripravljajo prostovoljci iz naselja Nove Poljane, kar daje prireditvam in vsej enoti svojstven pecat. Starši – prostovoljci berejo in se igrajo z otroki, kot si pac to želijo. »Ure pravljic« in knjižno cajanko izvajata knjižnicarki iz Pionirske knjižnice. Enota Nove Poljane deluje od 6. oktobra. V sredo, 22. oktobra 2003 popoldne smo pripravili tudi privlacno uradno otvoritev. Pri tem nam je pomagal Andrej Rozman Roza s svojo Rimogojnico: nekje sredi naselja Nove Poljane je zacel sestavljal rime in postavljal uganke; ko pa mu jih je zmanjkalo, smo ga povabili v našo bralnico, kjer lahko to vedno znova pocnemo, ce beremo. Branje pa je še posebej prijetno, ce otroci in starši beremo skupaj! Tilka Jamnik, Knjižnica Otona Župancica IN MEMORIAM TATJANINO POSLANSTVO Sredi septembra smo se v Novem mestu za vedno poslovili od Tatjane Jakac (1911 – 2003), rojene Gundrum, življenjske sopotnice akademskega slikarja Božidarja Jakca. Tatjana Jakac je bila vse svoje življenje v službi umetnosti. S svojim prirojenim tankim cutom za lépo, a vedno »trdno na tleh«, se je mlada Ljubljancanka leta 1934 porocila s priznanim slovenskim slikarjem in grafikom, s svojim Dorijem, kot je zadnja leta veckrat nežno dejala. Tako je bilo izpolnjeno njeno hrepenenje… A hkrati je bila trdna opora umetniku! Ves cas. Samo njemu. In preko njega tudi drugim. Ko ga leta 1989 ni bilo vec, je v svoji zavezanosti lepoti in resnici na svojstven nacin nadaljevala njegovo delo. Božidar Jakac je bil namrec neverjeten dokumentalist, ki je ne le slikal, temvec tudi fotografiral in snemal številne dogodke, ljudi in kraje na svojih potovanjih doma in po vsem svetu ter hranil vso svojo in tujo korespondenco, knjige in ekslibrise, skice in risbe, vabila in kataloge likovnih razstav, skratka, skoraj vse na papirju. Njegova Tatjana se je torej skrbno in sistematicno lotila urejanja in dokumentiranja ogromnih kolicin tega drobnega, za slovensko kulturno zgodovino zelo pomembnega gradiva. Vse do 92. leta starosti je s svojim bistrim umom, široko razgledanostjo ter izrednim spominom postavljala na svoje mesto vse te daljne dogodke, ljudi in kraje. S svojim izpiljenim kulturnim posluhom je še donedavna zbirala okrog sebe vse, ki jim je po razumni presoji namenila nadaljnjo hranjenje teh dokumentarnih gradiv, tj. slovenskim arhivom, knjižnicam, muzejem in galerijam. Novomeško knjižnico je velikokrat obiskala, nazadnje ob stoletnici rojstva Mirana Jarca, ko je zbrano obcinstvo navdušila s svojimi sprošcenimi pripovedmi o velikem prijateljstvu med njenim »Jakcem« in Miranom. Ne da se opisati, kako ji je bilo lepo – s kanckom naše pozornosti je prejela zahvalo za svojo življenjsko vlogo. Obcudovanja vredna je bila njena skrb, da se vse gradivo v zvezi s pesnikom Miranom Jarcem ohrani v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto, pa naj je šlo za njegova številna pisma ženi, Jakcu in mnogim drugim, za pesmi, na neugleden listic zapisano lepo misel, clanek o njem v casopisu, fotografijo… Še z zadnjimi mocmi se je trudila vse to spraviti v red. Tako je bilo izpolnjeno njeno poslanstvo. Darja Peperko Golob, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto PRILOGE 1. V prvi prilogi objavljamo sestavo predsedstva ZBDS in strokovnih komisij v mandatnem obdobju 2003-2005. 2. V drugi prilogi objavljamo podatke o delovanju slovenskih splošnih knjižnic za leto 2002, ki ga je pripravila svetovalka za splošne knjižnice, dr. Silva Novljan v Državni maticni službi za knjižnicarstvo NUK. 3. V tretji prilogi objavljamo narocilnico za novo strokovno publikacijo PRIROCNIK ZA UNIMARC - format za normativne podatke.