List izhaja vsak petek in velja za navadne naročnike s poštnino vred in v Gorici domu poslan : za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 s., za četrt leta 80 sold. — Kdor sam po-nj pošilja, plača 2 g. 50 s. Za ude kat.- pol. društva je naročnina določena v drušvt. pravilih. Posamezni listi se prodajajo po 6 sold. pri knjigarju Sobar-ju na Travniku. Naročnina in dopisi naj te blagovoljno pošiljajo opravniku ni sovredniku Matiji Kravaaja-i v nunskih ulicah h. štev. 386. Vse pošiljatve naj se frankujejo. Rokopisi se ne vračajo. — Oznanila se sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, 8 sold, če dvakrat, 12 s, če trikrat, 15 s.; za kolek v sak rat 30 s Sola. III. Nasprotniki positivnih ver in sosebno katoliško-krščan-ske nameravajo doseči svoje namene po splošni, pa brezverski omiki. K temu potrebujejo šol in siljenja v šolo. Ker jim omikovanje ljudi po duhovnih v cerkvenem, verskem duhu ne diši in ne ugaja, mora priti šola v svetne roke, in, da se siljenje izvrši, treba mogočne državne oblasti, kteri gre tedaj šolstvo izročiti. — To razkazujemo in zraven smo v čl. II. tudi ob kratkem razložili, kako je prišlo do točenja šole od cerkve ali do emancipacije šole; rekli smo, da gre nje začetka iskati v reformaciji, kteraje, kakor sploh mnogo cerkvenih pravic, tako tudi šolstvo izdala svetni oblasti. Pregledali smo stan šolskih reči v prvi dobi emancipacije pri protestantih, preglejmo ga še pri katoličanih (na Nemškem, kajti zibel modèrne šole, kakor se dandanašnji ustanavlja in ureja po svetu, je Nemčija). Kat. cerkev ni zanemarjala šole v onih zmedenih časih; vstavljala se je, kolikor je mogla, pačenju šole in sploh nevarnemu časa namerjanju. Prizadevali so si šoto v kat. duhu vzdržati Bcnediktinarji, (od 1648. naprej) Pianisti in (blizo od tiste dobe naprej) sosebno Jezuiti. Še protestanti so se veliko od njih učili in, kdor ni strastno pristranska mora omenjenih redov zasluge priznati. Da se je pa vkljub temu od sto - do stoletja po reformaciji modèrna šola bolj in bolj razvijala in utrjevala, temu se ne moremo čuditi zvlasti v onih deželah ne, v kterih so vladali protestantovski vladarji. Ali tudi katoličane je potegnila časov sila za sabo: tudi njih šole so začele dobivati tisti obraz in značaj, ki ga kažejo dandanes; — postale so naprave ne le stoječe po večern pod svetno oblastjo, tem več modroslovskim in materialnim nameram tedanje dobe služeče. Tudi v katoliških državah zunaj Nemčije, n. pr. v Avstriji in Franciji, se je začelo šolstvo po nemškem zgledu razvijati, posebno v tem oziru, da si je državna oblast čedalje bolj voditeljstvo šolstva svojila. Akoravno pa je bilo točenje šole od cerkve že v prvem stoletji po reformaciji dejansko izvršeno in je stal duhovščini nasproti sveten učiteljski stan ter je že šolstvo veči del vodila državna oblast, ne smemo si vendar misliti e-mancipacije že v prvi dobi take, kakoršne laži - modroslovci žeto, t. j. brezverske. Šola je bila marveč sploh še zmiraj verska, čeravno se je verska, pobožna odgoja zanemarjala in za malo važno in podredno reč imela, in verska je šola do naj novejših časov ostala. Še le našemu času je pridržana žalostna naloga, emancipacijo tako daleč gnati, da se hoče vse positivno verstvo iz šole izgnati. To je dosledek modèrne brezverske države, ktero imajo večkrat omenjeni lažimodroslovci tudi za enega svojih vzorov. Dokler je država verska, recimo krščanska, dokler se svetna oblast krščanskih načel drži, dokler vse postave in sosebno šolske duh krščanski preveja, — ostane šola tudi pod svetno oblastjo in svetnim učiteljem izročena še lahko krščanska. Ali prav to je, čemur se mnogobarvno svobod-njaštvo vstavlja. Ono hoče šoto brezversko. In, kar se si-ljenja v šolo tiče, utegne, ako ni (siljenje) prenapeto in trinožko, ampak zmerno, celò blagonosno biti, dokler ste cerkev in državna oblast prijatlici, dokler se v principu Jezus Kr. za edini pravi temelj omike spoznava, ali, kakor hitro se začne država ravnati po načelih cerkvi in veri nasprotnih, in da imajo ta načela — kakor drugače biti ne more — svoj upliv na šolstvo, gorjč državljanom, gorjé otrokom! — siljenje v šolo postane naj hujša krivica, ki jo država more storiti starišem, družini, ktera ima uaturno pravico do otrok in njih odgoje in ktere pravice ne sme državna oblast nikdar in nikomur kratiti, kajti njena dolžnost je, državljanom naravne, prirojene jim pravice varovati. Sicer pa siljenje v šolo ni tako staro, kakor točenje šole od cerkve ; zgodovina siljenja v šolo šteje le kakih sto let in izvira iz dobe državnega absolutizma. Memogredé naj še tudi omenimo, da do naših dni ne nahajamo siljenja v šolo v nobeni drugi državi, razen na Nemškem in v Svajci ; zdaj se nahaja to načeto tudi v naših novih avstrijskih in italijanskih šolskih postavah. Naj veča nevarnost, ki preti prihodnjim rodovom, ni torej niti splošuost šolsk. poduka sama na sebi, niti to, da so šole pod svetno oblastjo in svetnimi učitelji, in tudi ne pametno, zmerno siljenje v šoto, ampak to, da se namerava vzeti ljudsko-šolski omiki jedro, dušo, — namreč, verski, venkonravski značaj. Nekonfessionalnost, če se kdaj izvrši, bode našim mlajšim poguba. Kar zadeva zunanjo uravnavo šolstva: uravnavo voditeljstva, nadzorstva, šolskih oblastnij itd., ne bi se cerkev toliko vpirala zoper prenaredbe, da le bi imela poroštvo, da jej bo mogoče ne samo verouk primerno in zdatno oskrbovati, tenuto da vse namera vanje vsega šolskega učenja ne bode verskim njenim načelom nasprotno. Tako vidimo, da je imela katol. cerkev na Pruskem mir z državo, dokler je bila šola resnično konfessionalna in je duhovščina v resnici uplivovala na nadzorstvo, akoravno je bila šola prav za prav državna. V vsakem drugem primerljeji je in bode cerkev vselej protestovaia. Dopisi. Iz Čezsoče na Bovškem, 23. septembra. Dobra šola mora glavo bistriti in srce za dobro ogrevati; to mora biti vsake šole prvi in sveti namen. To spoznavamo mi sosedje v Čezsoči in vemo, da dobro je, znati pisati in brati, pa stokrat bolje, pošteno ravnati. Za tega voljo smo se trudili, da bi si šolo napravili in za njo moža dobili, ki bi nježna otroška srca k pobožnemu in pametnemu vèdenju napeljavah Zarobljeni, na-puhnjeni, svojeglavih otroci so huda šiba starišem, soseski in državi. Ko nam je 1. 1870 nemila smrt dobrega dušnega pastirja pobrala, obrnili smo se do prevzv. knezo-nadškofa, da bi nam poslali č. g. L. V., katerega smo poznali kot moža, ki ima srce za cerkev in šoto. Bili smo tudi uslišani. Da se nismo v naših nodali prevarili, pokazalo se je 19. septembra, t. 1., ko smo v šoli slovesno konecletno preskušnjo imeli. Povabljeni so bili občespoštovani in blagi gospod glavar, vit. A. Winkler, c. k. namestništveni svetovalec, katerega prihod je veselo streljanje naznanjalo. Ob 8. zjutraj smo imeli narpred sv. mašo z zahvalno pesmijo, pri kateri je bilo lepo in pobožno védenje našega gospod glavarja marsikateremu v spodbujo. Po dokončani službi božji smo se podali k prt skušnji v šolo, lepo prostorno sobano, okinčano sè slovenskimi barvami. Nazoče je bilo krajno šolsko svetovalstvo, g. župan in mnogo odličnih sosedov. Otroci, izpraševanj narpred iz kr|anske^a nauka, potem iz vseh drugih predmetov, oni drugega in tretjega razreda tudi iz zemljepisja, so odgovarjali gladko in določno; veselje je bilo, poslušati jih, in ni nam bilo dol^ čas, čeravno je pre-skušnja trajala od 9—1 u. popoldne. H koncu sta bila še dva govora. Prvega je imel učenec II. razreda (And. Krobat), v katerem se je zahvalil okrajnemu glavarju, da se je potrudil tako daleč k preskušnji, in za njegovo skrb za šolsko mladino ; drugi govor je pa imela učenka III. razreda (Marija Vulč-eva), v katerem je izrazila veselje k sklenitvi šolskega leta in se zahvaljevala svitlemu cesarju, glavarju, krajnemu šolskemu sveto-valslvu, učeniku, starišem in vsem, ki se trudijo in skrbijo za šolsko mladino. Otrokom, ki so izvrstno napredovali, so se delila tudi darila ; g. glavar sam jih je delil, in potem je v kratkem ogovoru pohvalil otroke, da so pridni in lepega vddenja, č. g. vikarja, ki je tako vesel in srečen vspeh pri šolski mla-djni dosegel, da se z denarji in blagom povrniti ne da ; slednjič je spodbujal še stariše in krajno šolsko svetovalstvo, naj jim bo vselej mar za dobro odrejo otrok. Sklenila se je vsa slavnost s cesarsko pesmijo. Srčna hvala našemu g. vikarju, da nam je tako vesel dan napravil, pa tudi g. glavarju, da nas je blagovolil počastiti in s tim slovesnost povikšati. Iz Brd, 24. sept. Nekdo popisuje v *Soči* (štev. 37. t.l.) tukajšno od njega tako imenovano Kvišcensko županijo, v kteri več reči neresnično graja, Ta županija, zdaj St. MarL.i-ska imenovana, je že večkrat pohvaljena bila, od kar ima hvale vrednega in obče spoštovanega župana Jožefa Muzič-a iz St. Mertin-a, kteri je zarad spoštenosti, pravičnosti in unif nosti že dvakrat zaporedoma enoglasno izvoljen bil, in ravno tako poštenega in za uradovanje županijsko na vse strani zmožnega tajnika Karola Kumar-ja iz Kviškega.— Pa je tudi resnično hvale vredna toliko, kar zadene nje redno in umno uradovanje, v kteremkoli tukaj navadnem jeziku, bodi si v slovenskem, italijanskem ali v nemškem, kakor je potreba, pa večidel v slovenskem *); kolikor, kar zadene njeno poštenost in pravičnost. Ravno zarad te je ona letne račune za vsako sosesko posebe zložila, kar ji je veliko dela naklonilo, da ne bi ena soseska za drugo plačevala, ampak vsaka za-se; kakor ima svoje dohodke, naj ima tudi svoje stroške, kar je pravično in vsem dopadljivo; zatoraj so tudi njeni računi vsako leto lepo potrjeni in rešeni. Da bi bili zmerom tako bili! — Pisavec se pa nad tem spotikuje, in imenuje to malo-dušno in ne postavno.— Mar bi rad videl, da naj plača, kdor ima? -— A to bi bilo komunizem ali centralizem, in ne pravičnost. Kar pa ceste zadene, ima sicer pisavec prav, da se pritožuje, saj se vsi, kteri jih rabijo, pritožujejo, pa ne toliko čez tiste, ktere spadajo v skrb županstva (občinske), temveč čez tiste, za ktere ima cestni odbor skrbeti, saj poteguje davke za nje, in tudi nektere popravlja, pa tako, da je gorjó živini in ljudem; zatoraj se jih ogibljejo in rajši po daljnih, od županstva oskrbovanih vozijo; nektere pa tako zanemarja, da se skoraj ne morejo več rabiti, kakor da bi ne bile skla-davne in cestnemu odboru v nobeni skrbi, kakor na p. cesta iz Gonjač čez Verhovlje, če se je ravno tukajšnje županstvo že večkrat pritožilo. Dalje graja pisavec tudi tukajšnje ljudstvo sploh, kot nezavedno. — Ali tudi to je grda laž, ker tukajšni veči posestniki so več ali manj skoraj vsi izšolani; in tudi manjši znajo večidel brati in tudi kaj pisati, ne le v slovenskem, temveč tudi tukaj zelo potrebnem italijanskem, in celò nekteri tudi v nemškem jeziku; zatoraj kaj radi berejo bukve družbe *) Naše mnenje je, da pišite vse po slovenski, razen, ko bi šlo ktero pismo v daljne neslovenske kraje. Sosebno pa raznim domačim gosposkam treba vselej po slovenski pisati. Ur. sv. Mohora, kterih lepo število sem prihaja ; celo kakšen časopis se tu in pa tem najde, postavim „Glas*, »Danica*, »Soča*, i?d. — Pa tudi njega umno obdelovanje žlahtne tukajšnje vinske trtice in okusnega sadja, ki mu daleč po svetu čast dela, in veliko lepega denarca prinaša, kaže očitno njega zavednost in razumnost. — Se ve, da takšne zavednosti, hvala Bogu, kakoršna se dan danes, žalibog! usiluje, tukajšno ljudstvo sploh še nima; zato se morda pisavec pritožuje, da tukaj ni nobene redne šole. Gotovo misli novodobne, ker drugače je znano, da tukaj si je že od nekdaj ljudstvo priskrbelo potrebnih šol po večih soseskah, kakor v Biljani, Kviš- kem, St. Martin-u, St. Ferjanu itd. in ni čakalo nove šolske dre in nje omike, ktera pa več slabega, kot dobrega obeta. (Beri »Vaterland* št. 252 tl.) Takih šol, kakor so po mestih ino trgih, tukaj, se ve, da ni, pa jih tudi ni mogoče imeti, ker si tukajšno ljudstvo sploh mora s trdim delom doma, ali s kupčijo se sadjem po svetu kruh služiti; zatoraj komaj, da mu otroci eno malo odrastejo, potrebujejo jih domà, da jim ali druge manjše otroke varujejo, ali živino pasejo ali druga majhna dela opravljajo, med tem ko se njih starisi s težkimi deli trudijo ali v vinogradih ali drugod. Dela tukaj ne manj- ka, ne po leti, ne po zimi ; zatoraj ne morejo otrok v popolnoma redne šole pošiljati, kakor se je že pokazalo v St. Martin-u, kamor sta že 2 svetna učitelja za redno šolo bila poslana, pa zastonj; zatoraj sta morala oba kopita pobrati in si drugod kruha iskati. Pa tudi treba ni takih šol tukaj, ker so mesta blizo kakor Gorica, Karmi n itd. kamor poseslniki že tako morajo svoje otroke v šolo pošiljati, da se razne jezike naučijo, kteri so tukaj na meji in za kupčijo zelo potrebni. Tudi očita pisavec tukajšnjemu ljudstvu, da je revno in da ima dolgove, kar je sicer res, posebno, kar je nekaj let sem, ker so slabe letine, kakor tudi letos kaže, ker je zarad spomladanskega slabega vremena že tako malo grozdja bilo, potem pa še toča večkrat v nekterih krajih, in še pretekli teden, ko se je upalo, da je več letos ne bo, prišla je skoraj čez vsa Brda, ter tu in tam precej škode storila. — Zdaj se pa temu revnemu m že zadolženemu ljudstvu še zmirom veci davki nakladajo, sosebno tudi za šolo, ker hočejo v vsaki nar manjši soseski šole napraviti, in kakor da bi le iz njih vsa sreča imela izvirali. Prav je, da se skrbi za omiko ljudstva, ali prava naj bo ter naj se z manjšimi, ko je mogoče, stroški oskrbuje, kakor se to tukaj že večidel nahaja, ker duhovni, ali od ljudstva naprošeni, ali po njih službi dolžni, že od nekdaj šole imajo in otročiče za njih potrebo podučujejo, in tako se ubogo ljudstvo obvaruje prevelikih stroškov, pod kte-rimi že tako zdihuje! — Kaj pa še bo? — Le, kdor vedno med ljudstvom živi, pozna njega resnične potrebe. — Papir je potrpežljiv, lahko se na-njem načrti delajo, kakoršni se hočejo; alividejanju vserod enako jih izpeljati, ni koristno, da ne rečem nemogoče. *) V Št. Frjanu, dne 25. sept. »Glas* je že nekaj spregovoril o cerkvenem petju, ter upam, da ne bode tudi v prihodnje o tem molčal; tudi sem prepričan, da bi marsikomu ustregel s tim, da bi redno na kritično rešeto deval zaporedoma vse organiste i cerkvene pevce naše nadškofije, ter hvalil, kar je hvale vrednega i grajal, kar grajo zasluži. Mnogim, ki bi v takih dopisih zasluženo grajo dobili, bi, se ve da, ovakvi javni glasovi ne bili po godu; pa nič ne del, tega se »Glas* ne sme plašiti, če hoče energično verske i ljudske pravice zastopati. Strahotepnost, sosebno denašnje dni, nima mnoge veljave. Tim manj se pa ta slabost časopisu pristuje. Naj se mi toraj že danes tukaj dovoli nekoliko prostora, sicer ne za grajo, marveč za hvalo, ktero bi rad očitno izrekel našim pevcem, koji tukajšne cerkvene slovesnosti z u-branim petjem jako povekšujejo. Mislim, da malo vesi je v *) Gledé šolskih zadev nismo v vseh ozirih dopisnikovih misel; sicer pa bo nase stališče razvidno iz vodnih člankov o šolstvu. Ur. T tem obziru srcčnejih od naše, kajti, če prideš ob visocih praz-nicih v cerkev, sam sebi ne bodeš verjel, da nisi v kakem mestu, ker prav prijetno ti bodo na ušesa donele še celò take skladbe, kojili se še mpstni pe\ci, trudom učijo. Tako so naši pevci svojo izurjenost v cerkvenem petju pokazali še posebno v nedeljo Imena Marije o priliki, ko je tukaj novopo-svečeni g. Anton Trpin novo mašo imel. Naj tukaj tudi o* menim, da se je ob rečeni slovesnosti tolika množina ljudstva zbrala, da jo najštarši ljudje tolike ne pomnijo : ne samo cerkev je bila natlačena, marveč tudi ves obširni prostor pred cerkvijo bi) je tako prenapolnjen, da bi se vsak ljudski tabor s toliko množino lahko ponašal. Zares lep dokaz, da naše ljudstvo še vedno po vrednosti ceni svoje duliuvne kot svoje najboljše prijatelje i največe dobrotnike. Pa saj tudi ni nobene prillile tako pripravne, spoštovanje do duhovščine množiti kakor ravno slovesne nove mase, kterih bi se ravno iz tega vzroka večkrat, želelo. Pri lepi pridigi, v kteri nam je g. Marinič, cerovski vikar, obširno, pa prav k srcu govoril o imenitnosti duliovskega Stanu i o ostudni nehvaležnosti duhovskih sovražnikov, je verno ljudstvo ihteč in sè solzami v očeh jasno pričalo, da nikakor noče hoditi po oni sveti cerkvi sovražni poti, na ktero bi je radi lažilibcralci napeljali. Bil je toraj za nas ta dan zares dan Gocpodov, dan veselja. Hvala toraj gospod novomašniku, da nas je počastil sè svojo prvo sv. daritvijo; hvala pa tudi tukajšnjemu gosp vikarju, čigar dobrosrčnost je ravno povod bila, da so je nova maša v naši cerkvi obhajala. Vsem bo lepa slovesnost še dolgo v veselem in hvaležnem spominu ostala. Opazka uredništva. Iz srca nam gledé petja in kritiko govorite; radi bomo sprejemali dotične dopise in sestavke (u* redništvo samo ne more povsod * hiti in vsega vedeti), samo da smemo se zanašati, da, kdor kaj graja ali hvali, kot izvedenec pp pravici hvali ali graja. Kajti godi se večkrat, da oni, ki bi imeli dolžnost, slabo, necerkveno petje grajati, so sami va-nje zaljubljeni. Le kaka iz izvedencev, ki pravo cerkveno petje poznajo, sestavljena komisija bi zamogla natančno izvršiti hvale vredno nalogo, ktero nam priporočate. Sploh pa že tudi lahko sodi vsak, ki ima dober sluh in okus; in še lože, nadejamo se, bo sodil, potem ko bo „Glasa v kratkem povedal, kakšno mora biti cerkveno petje. Za zdaj le to: Ljudsko občno petje čez vse; to uredujte in omikujte; — umetno petje naj bode le izjema. Gorje orglavcem, kteri zarad svojih, Bog zna kako posvetnih četverospevov ljudsko petje in ž njim pobožnost izpodrivajo ; še veče gorje pa duhovnom, ki k takemu počenjanju molčijo. Veliko se je že pokvarilo; zadnji čas je, da se začnemo nespodobnemu in necerkvenemu petju vstavljati. Iz VolČ, 30. sept. Včeraj, v god sv. Mihela, smo imeli Tominci procesijo za sv. Očeta k romarski cerkvi M. D. na Mengorah, katera se ti, potujočemu iz Gorice v Tomin in pri-šedšemu po koroški cesti iz podselske soteske do opekarnice, kjer se skladovna cesta loči k sv. Luciji, s prijaznega holmca ljubeznjivo nasproti smehlja. Vreme je bilo ugodno, in, ako-prem je „Glas*, ki je škof. dovolitev procesije naznanil, mnogim duhovnom še le po prednji nedelji došel, se je vendar 19 duhovnov in kakih 10.000 ljudi udeležilo. Prvi so bili Kobaridci in ž njmi združeni Trnovci, Dreženčani, Livčani in Staroseljani sè svojimi duhovniki in mnogimi drugimi Kotarji. Tako ginljivo milo so skoz Volče péli, da so sploh ljudem solze v očeh igrale. Za njimi so prišli Libušanci sè svojim gospod vikarjem, za temi Volčanci sè svojo duhovščino in veliko množico slovenskih Benečanov in ročinjskih hribovcev. Od sv. Lucije in iz Podmevec, naz Idrije, iz Roč in Dolenje Tribuše, kakor tudi iz Loma (kanalske dekanije) so dušni pastirji ogromno mncžico svojih ovčic, katerim so se tudi druge, ki nijso imele pastirja, pridružile, sè seboj pripeljali, tako da je ta procesija s tominsko sklepno, katero so prečastiti gosp. dekan, Jakop Dolijak, vodili, in je od Soče do Volč vso cesto zagrnila, celo uro rabila, da so se vsi izvrstdi. Da bi jih bilo več prišlo, bi jih mali prostor ne bil držal, še tako so bile lipe pred