Leposloven in znanstven list. ---- Leto II. Y Celovci, 1. septembra 1882. Štev. 9. Pesen zmagonosne ljubezni. (Ruski spisal Ivan S. Turgenev, poslov. Aleksander Hudovernik.) V spomin Gustavu Floveru. (Konec.) VI. Nekoliko tednov pred vrnitvijo Mucijevo začel je bil Fabij slikati portret svoje žene, obražuj6č jo z atributi svete Cecilije. Napredoval je že mnogo v svojej umetnosti; znameniti Luini, učenec Leonarda da Vinci, pripeljal se je k njemu v Ferraro. Pomagajoč mu z izvrstnimi sveti, izrpčil mu je tudi uke svojega velikega učitelja. Slika je bila skoro po vsem gotova; ostajalo je le še z nekolikimi črtami dokončati obraz — in Fabij bi mogel biti po pravici ponosen na svoj proizvod. Odpustivši Mucija v Ferraro, odpravi se v svoj atelier, kjer ga je navadno že čakala Valerija. No danes je ne najde tam; pokliče jo — ona se ne oglasi. Fabija obide skriven nemir; odpravi se iskat je. V hiši je ni; Fabij gre na vrt, — in tam v nekem oddaljenem drevoredu zagleda Valerijo. Naslonivši glavo na prsi, držala je roki križema ter sedela na klopi, a za njo pod temnozeleno cypreso stal je mramorni satyr. Škodoželjno se je smehljal, kar je pačilo njegov obraz, ter skušal svoje ustne piščalki prikladati. Valerija se na videz razveseli prihoda svojega moža — in na njegovo boječe vprašanje odgovori, da jo malo glava boli, kar pa ničesar ne pomeni — in da mu je pripravljena sedeti. Fabij jo privede v svoj atelier, posadi jo na stol, prime za čopič, a v svojo veliko nevoljo ne more obraza tako končati, kakor si je želel, lii ne zategadel, ker so bila njena lica nekoliko bleda in nekako utrujena . . . Ne; istega svetlega izraza, kteri mu je tako ugajal in ga napotil, da slika Valerijo po podobi svete Cecilije, — on ga danes ne najde. Slednjič vrže čopič na stran, reče ženi, da danes ne more — da bi bilo za njo dobro vleči se, ker ni videti popolnoma zdrava — in postavi svoje 31 slikarsko stojalo s podobo vred k steni. Valerija je bila iste misli kakor on, da jej je počivati. Še enkrat obžalujoč, da jo boli glava, odide v spalnico. Fabij ostane sam v atelieru. Čutil se je čudno, nerazumljivo ner mirnega. Bivanje Mucija pod njegovo streho — in Fabij ga je sani naprosil — mučilo ga je. Ne pa da bi bil postal ljubosumen — je-li bilo mogoče sumiti Valerijo ? — 110 v svojem prijatelji ni več našel nekdanjega tovariša. Vse te čudne, tuje in nove stvari, ktere je Mucij seboj prinesel iz daljnih krajev in ki so mu prešle v kri iu meso, •— vse te magične čarobije, ta nemi Malajec, ta čudni duh, ki je prihajal od Mucijeve obleke, od njegovih las, od njegovega diha — vse to je vzbujalo v Fabiji čuvstvo, ki je podobno nezaupnosti, da cel6 bojazljivosti. — In zakaj mu streže pri mizi Malajec ter gleda s tako neprijazno pazljivostjo na-nj, na Fabija? — V istini, človek si lahko misli, da zna italijanski. Mucij je rekel o njem, da je pokorivši se z jezikom — prinesel veliko žrtev iu zategadel je sedaj silno močen. — Kakšna moč? Kako si jo je mogel pridobiti za ceno svojega jezika? Vse to je jako čudno — nerazumljivo! Fabij odide k ženi v spalnico; ležala je v postelji odeta, — spala ni. Ko zasliši njegove stopinje, zgane se, a potem se ga zopet tako razveseli, kakor na vrtu. Fabij se vsede k postelji, prime Valerijo za roko, molči nekoliko ter jo potem vpraša, ktere nenavadne sanje so jo strašile današnjo noč? So li bile te sanje v rodu z istimi, o kterih je danes govoril Mucij ? — Valerija zaradi ter naglo odgovori: — O ne! ne! jaz sem videla . . . kakšna je bila ta pošast, ki me je hotela raztrgati! — Pošast? V člo-veškej podobi? — poprašuje jo Fabij. Ne! zver . . . zver! — Valerija se obrne proč ter skriva svoja goreča lica. Fabij jo še drži nekoliko časa za roko, pritisne jo molče na svoje ustne — ter odide. Tega dneva nista soproga veselo preživela. Zdelo se je, da je nekaj temnega obviselo nad njunima glavama ... kaj je pa to bilo, tega nista mogla imenovati. Hotelo se jima je biti skupaj; pretila jima je nevarnost — a kaj povedati drug drugemu nista znala — Fabij je skušal nadaljevati portret, citati Ariosta, ktero delo je bilo nedavno izšlo v Ferrari in že slovi po vsej Italiji — pa ni mogel. Pozno zvečer ravno k večerji pa se vrne Mucij. VII. Mucij je bil videti miren in zadovoljen, a pripovedoval je malo; popraševal je bolj Fabija o prejšnjih znancih, o nemškem pohodu, o cesarji Karolu; govoril je o svojej želji, peljati se v Rim, da bi videl novega papeža. Zopet je ponudil Valeriji širaskega vina, — a ker ga ona ni hotela, rekel je v odgovor sam za-se: „Sedaj že ni treba." — Vrnovši se z ženo v spalnico, zaspal je Fabij kmalu ... a vzbudivši se črez nekoliko časa, prepriča se, da nikdo z njim postelje ne deli; — Valerije ni bilo pri njem. On se hitro vzdigne — ter zapazi že isti trenotek svojo ženo gredočo z vrta v sobo. — Luna je svetlo sijala, akopram je malo poprej rahel dežek padal. Z zaprtimi očmi, z izrazom tajnega strahu na nepremičnem obrazu in tipajoč po postelji z rokama naprej stegnenima, vleže se molče in tiho. Fabij se obrne k njej s prašanjem — ona pa ne odgovori. Potipa jo — ter začuti na njenej obleki , na njenih laseh dežne kaplje — a na podplatih njenih golih nog — pesek. Tedaj pa vstane Fabij — ter gre skozi pol odprte duri na vrt. Lunin jako svetli svit je obseval vse stvari. Fabij se ogleduje — ter zapazi na peščenej stezi sledi dvojnih parov nog. Eden par nog je bil bos; te sledi ga peljajo k lopi iz jasminov, napravljenej v sredi med pavillonom in hišo. Fabij postane nekako neodločen; •— in glej, hipoma zadone glasovi one pesni, ktero je že slišal prejšnjo noč. On se zgane ter zbeži v pavillon .... Mucij stoji sredi sobe, igraj6č na gosli; Fabij se mu približa. Ti si bil na vrtu, ti si šel ven, tvoja obleka je mokra od deža. — Ne, ne vem . . . pravi mu ... jaz nisem šel na vrt — odgovori mu z odmorom Mucij, jako osupnel vsled njegovega prihoda in njegove razdraženosti. Fabij ga prime za roko. — In zakaj igraš zopet to melodijo ? Ali si morebiti zopet sanjal ? — Mucij upre svoje oči na Fabija, strmeč kakor preje ... in molči. Odgovori mi vendar! — „Kakor krogla, plošča mesec stoji, Kakor kača, reka se blišči. Drug se zbudil je, sovražnik spi Pišče vgrabil jastreb je. •— Pomagaj!" — mrmra Mucij, počasi pevaj6č, kakor da je nezavesten. Fabij stopi dva koraka nazaj . . . pogleda na Mucija, pomisli nekoliko . . . ter se vrne v spalnico. Z glavo na rame naslonjeno in z razpetima rokama spala je Valerija težko spanje. On je ni precej zbudil ... no kakor hitro ga zapazi, vrže se mu okoli vratu ter se ga krčevito oklene. — Kaj ti je, draga, kaj ti je ? ponavlja Fabij, hoteč jo pomiriti. Ona pa je ležala skoro nezavestna na njegovih prsih. Ah, kakšne strašne stvari sem sanjala — zašepeta ter pritisne k njemu svoj obraz. Fabij jo hoče poprašati, — ona pa se le trese od strahu. Ranim jutranjim svitom žarile so se šipe na oknih, ko zadremlje nazadnje v njegovih objemih. Drugega dne je bil Mucij že na vse jutro izginol; Valerija pa objavi možu, da namerjava peljati se v bližnji samostan. Tam je živel duhovni oče, star in častitljiv mož, kteremu je neomejeno zaupala. Na prašanje Fabijevo odgovori, da želi s spovedjo olajšati svojo dušo, ktera je napolnjena z nenavadnimi utisi poslednjih dnij. Ker je Fabij videl shujšan njen obraz in čutil nje mrzli glas, odobri sam njene namere. Častitljivi oče Lorenco jej more dati dober svet ter razpoditi njene dvome. S štirimi spremljevalci se odpravi Valerija v samostan, — a Fabij je ostal domžt in do vrnitve svoje žene brodil po vrtu, trudeč se pozvedeti, kaj je ženi — in vedno čutčč strah in jezo in bol negotovih sumov. — Ne enkrat ni šel proti pavillonu ; Mucij se še ni bil vrnol, — a Malajec je gledal od daleč na Fabija kakor statua, prilizneno nagnovši glavo ■— in vsaj Fabiju se je tako zdelo, s skrivnim smehljanjem na bronastem obrazu. Med tem pa je Valerija svojemu spovedniku vse razodela, sramujoča se ne toliko, kakor pa se je bala. Duhovnik jo pazljivo posluša, blagoslovi jo ter jej odpusti greh zoper njeno voljo storjen, — a sam pri sebi si misli: „čarobije, hudičeve čarobije ... to se tako pustiti ne sme," ter spremi Valerijo na njeno vilo, in to zategadel, da jo upokoji in uteši. — Zagledavši duhovnika se Fabij nekoliko vznemiri; a mnogozasluženi duhovnik je že preje sklenol, kako mu je postopati. Ko je bil sam s Fabijem, izdal mu sicer ni tajne spovedi, a svetoval mu je konečno, naj oddalji, ako je mogoče, povabljenega gosta, ki je s svojimi pripovedkami, pesnimi, z vsem svojim obnašanjem nepovoljno uplival na domišljijo Valerijino. Razven tega pa že Mucij preje ni bil po mnenji starčkovem, kolikor on pomni, po vsem trden v veri. Bival je toliko časa v krajih, od luči kristjanstva še ne razsvetljenih, ter je menda od tam prinesel seboj krive nauke in se je bil tam seznanil s tajno magijo. Po vsem tem zahteva razumna previdnost potrebo ločitve, akopram je stopilo staro prijateljstvo v svoje pravice. Fabij je popolnoma pritrdil častitljivemu menihu. Ko je pa Fabij naznanil Valeriji svet njenega duhovnika, razjasnila mu je vse. Želela sta soproga očetu Lorencu srečno pot; 011 pa se odpravi z bogatimi darili za samostan in reveže donni. Fabij sklene torej po večerji govoriti z Mucijem; a njegov čudni gost se še ni bil vrnol do večerje. Tedaj pa odloči razgovor z Mucijem odložiti do drugega dne, in soproga odideta v spalnico. IX. Valerija je kmalu zaspala, Fabij pa ni mogel zaspati. V nočnem miru predstavljalo se mu je vse bolj živo, kar sta videla in prečutila. Stavil si je še težja vprašanja, a po tem, kakor je preje bilo, ni našel odgovora, Je-li v resnici Mucij čarobnik — in ni li 011 zastrupil Valerije ? Ona je bolna ... za kakšno boleznijo ? — Ko pa se on položivši glavo na roke in gorko sapo nd-se držeč, uda težkemu premišljevanju, — prikaže se zopet luna na čistem obnebji; z njenimi žarki pa — ali se je to Fabiju le dozdevalo? — zlil se je skozi polprozorne šipe od pavillona sem duh, podoben lahko dišečej vonjavi ... in že ta trenotek zapazi, da se je začela gibati Valerija. On vztrepeta ter gleda. Ona se dvigne nekoliko, dene najprej eno, potem še drugo nogo iz postelje — in obrne kakor mesečnik brez življenja ravno pred se svoje kalne oči, raztegne roki ter se napravlja k vrtnim vratom. Fabij — plane kakor blisk skozi druge duri iz spalnice , teče hitro okoli hišnega ogla ter zapre duri, ki so peljale na vrt . . . Komaj zagrabi za ključavnico, že čuti, da hoče nekdo notri po sili vrata odpreti ter pritiska na-nje ... še bolj in bolj pritiska ... in potem se zasliši trepeče stokanje. „Saj se vendar še ni vrnol Mucij iz mesta," šine mu v glavo ter se napravi proti pavillonu. A kaj vidi tam? Proti njemu po stezi gre kakor mesečnik Mucij, svetlo obdan z bleskom mesečnih žarkov — z rokama pred se stegnenima — in z odprtimi očmi . . . Fabij se mu približa, ta pa ne zapazivši ga gre na ravnost svojo pot, — stopinjo za stopinjo — in nepremakljiv njegov obraz se smeje pri luninem svitu kakor obraz Malajčev. Fabij ga hoče poklicati po imenu — a že ta trenotek je za njim zazvenčalo okno v hiši ... On se ogleda. V istini! okno v spalnici je bilo odprto od vrha do tal, in Valerija stopivši črez prag stala je pred njim . . . kakor da z rokama išče Mucija — ona se je vsa naklonila k njemu. Neizrekljiva besnost je zalila prsi Fabijeve kakor val, ki hipoma pridere. — „Prokleti čarobnik," zakriči divje in zagrabivši z eno roko Mucija za grlo, poseže z drugo po bodalo za pas ter mu vso rez do ročaja porine v bok. Mucij neizrečeno zakriči; tiščal je na rano dlan ter bežal izpodtikajoe se v pavillon ... Ta trenotek pa, ko ga je udaril Fabij, zakričala je divje tudi Valerija ter je kakor mrtva padla na zemljo. — Fabij pa se vrže k njej, vzdigne jo in jo nese na postelj ter jo nagovarja. Ležala je dolgo, kakor da je mrtva; slednjič pa je odprla oči, vzdihnola globoko in radostno, kakor človek, ki je bil rešen neizogibne smrti, — pogledala je moža — oklenola se njegovega vratu ter se pritiskala na njegove prsi. — Ti, ti, ti si! jecljala je, kmalu pa je zopet razklenola roki, glavo nagnola nazaj ter šepetala blaženo smehljaje se: „Slava Bogu! Sedaj je vse končano! No kako sem trudna!'' — Ona zaspi ter spava krepko, lahko spanje. X. Fabij se vsede k njenej postelji in ne obrne očij proč od njenega bledega, shujšanega pa že mirnega obraza. Razmišljati začne o tem, kar se je dogodilo — in tudi o tem, kako mu je sedaj postopati? Kaj je učinil? — Ako je Mucija ubil — in spomnil se je, kako globoko je šla va-nj rez bodala — o tem ni dvomiti, da ne more tega prikrivati, ako ga je ubil. Treba bo to naznaniti vojvodi in sodnikom .... no kako jim naj pove, kako razjasni to nerazumljivo stvar? On, Fabij ubil je v svojej hiši svojega sorodnika, svojega najboljšega prijatelja! Prašajo ga lahko zakaj ? Kaj je bilo temu povod ? No ako pa Mucij ni mrtev ? Fabij ni mogel še dalje ostati v dvomu. Ko se prepriča, da Valerija spi, zapusti postelj ter gre iz hiše — proti pavillonu. Tam je bilo vse tiho, le na enem oknu se je še videla luč. Z otrplim srcem je odprl zvunanje duri ■— (na njih je našel sled okrvavljenih palcev in na peščenem potu črne kaplje krvi) — prišel je skozi prvo temno — sobo in ostal na pragu — ves osupnen. Sredi sobe, na perzijskej preprogi z brokatno blazino pod glavo, odet z lepo, široko, črno obrobljeno odejo, ležal je Mucij z raztegnenimi udi. Njegovo lice bledo kakor vosek, z zaprtimi očmi, z osinelimi trepalnicami, bilo je obrneno proti stropu; videti ni bilo, da še diha; kazal se je mrtvega. Pri njegovih nogah je klečal Malajec, zavit v krasno odejo. Držal je v levej roki vejico neznane rastline, podobne praproti — a pripognovši se z lahka naprej zrl je neprenehoma svojemu gospodarju v obraz. Slaba baklja, utaknena v tla, gorela je z zelenim plamenom ter razsvetljevala sobo. Malajec se ni zganol pri prihodu Fabijevem, uprl je le na-nj oči, -— in jih zopet obrnol na Mucija. — Od časa do časa je vzdigal ter pobešal vejico in majal z njo po zraku. Neme njegove ustne pa so se počasi odprle ter dvignole — kakor da izgovarja brezglasne besede. V sredi med Malajcem in Mucijem ležalo je bodalo, s kterim je Fabij svojega druga ranil; Malajec je udaril nekoliko potov z vejico po okrvavljenej ostrini. Prešla je minuta . . . prešla je druga. Fabij se približa Malajcu in nagnovši se k njemu popraša ga polglasno: Je-li umrl? — Malajec pobesi glavo in osvobodivši svojo desno roko izpod odeje, pokaže mu zapovedujoče vrata. Fabij hoče svoje vprašanje ponoviti, — a zapovedujoča njegova roka vzdigne se zopet, — Fabij pa uboga ter odide ne volj en in osupnel. Vrnovši se v spalnico spala je še Valerija, in sicer z obrazom že mirnim. On se ni slekel, sedel je pod okno, podprl se z roko ter se z nova utopil v misli. Vzhajajoče solnce ga je še našlo na tem mestu. Valerija pa se še ni bila zbudila. XI. Fabij je hotel počakati, da se Valerija prebudi, ter se potem odpeljati v Ferraro — ko nekdo lahno na duri spalnice potrka. — Fabij gre ven ter zagleda pred seboj starega svojega hišnika Antonija. „Gospod, pravi starček, Malajec nam je zdaj naznanil, da je signor Mucij bolan ter se želi preseliti z vsemi svojimi stvarmi v mesto; a zategadel vas prosi nekoliko ljudij v pomoč, da nalože njegove stvari; opoldne pa mu pošljite tovorne konje in konje za ježo, pa tudi nekoliko spremljevalcev. Ali Vi dovolite?" — Malajec je tebi to naznanil? — popraša ga Fabij. — Kako neki ? Saj je vendar nem! — Glejte, signore, list, na kterem mi je on vse to napisal v našem jeziku in sicer popolnoma pravilno. — Ti praviš, da je Mucij bolan? — Da, zelo je bolan, a videl ga nisem. — Niste li poslali po zdravnika? — Ne! Malajec ni dovolil. — In to je tebi napisal Malajec? — Da; on. — Fabij molči nekoliko časa. — No pa preskrbi ti to — pravi slednjič. — Antonio odide. Fabij je nekako dvomljivo gledal za svojim slugo. — Je-li mogoče, da ni ubit? — mislil si je ter ni vedel, ali bi se veselil — ali pa žaloval. — On bolan? Nekoliko ur preje bil je mrtev videti. Fabij se vrne k Valeriji. Ona pa se zbudi ter vzdigne glavo. Soproga sta se gledala dolgo in pomenljivo. Njega ni več? izpregovori na enkrat Valerija. — Fabij se zgane. — Kako ... ali ne? — Ali si ti . . . On se je odpeljal? nadaljevala je ona — Fabiju je nekoliko odleglo. — Še ne; on odide danes. — In jaz ga ne vidim nikdar več, nikdar ? — Nikdar! — In te sanje se ne bodo več ponavljale ? — Ne. — Valerija je zopet radostno vzdihnola; njene ustne so se zopet blaženo nasmehljale. Ona je podala obe roki možu. — In midva ne bodeva nikdar govorila o njem, slišiš moj dragi, nikdar! — In jaz ne grem iz sobe — dokler on ne odide. — Pošlji sedaj po moje služkinje ... da postoj: Vzemi ti to stvar! — ona pokaže na ovratni kinč iz biserov, ki je ležal na mizi pri postelji, kterega jej je bil dal Mucij, — in vrzi ga precej v naš vodnjak. — Objemi me — jaz sem tvoja Valerija — a ne vrni se k meni . . . dokler on ne odide . . . Fabij vzame ovratni kinč ■— biseri so se mu zdeli kalni — ter izpolni željo svojej ženi. Potem se je sprehajal po vrtu ter od daleč gledal na pavillon, okoli kterega se je slišal ropot nakladanja. Ljudje so znosili zaboje ter natvorili konje . . . a Malajca ni bilo med njimi. Nepremakljiv čut je vlekel Fabija še enkrat pogledat to, kar se je godilo v pavillonu. Spomnil se je, da so na pročelji skrivne duri, skozi ktere je bilo mogoče videti v notranjo sobo, kjer je ležal zjutraj Mucij. On se prikrade k tem durim, najde jih nezaprte iii razpahnovši težko zagrinjalo, gleda nestanovitno okoli. XII. Mucij ni več ležal na preprogi. Odet z dragoceno odejo sedel je v naslonjalu ter se kazal mrtvega, kakor o prvem pohodu Fabijevem. Okamenela glava se je naslanjala na naslonjalo in mrtve roke, z dlanjo naprej, rumenele so na kolenih. Prsi se niso dvigale. Okoli naslonjala na tleh, posejanih s suhimi travami, stalo je nekoliko ploščnatih čaš s temno tekočino, ki je dajala silen, skoro udušljiv vonj, vonj moškatov. Okoli vsake posode se je zvijala majhna kača bakrene barve, ki je včasih zasvetila s svojimi zlatimi očmi; a ravno pred Mucijem, dve stopinji od njega, dvigala se je dolga podoba Malajca, ki je bil oblečen v brokaten pisan plašč, prepasan s tigrovim repom; na glavi pa je imel visok klobuk, ki je bil podoben rogatej tiari. No on ni nepremičen; pobožno se priklanja, kakor da bi molil, zopet pa vso svojo rast poravna ter se na prste postavi; potem svoje roke izmerjeno in široko raztegne ter jih vedno proti Muciju dviga, pa grozi se in zapoveduje, obrvi zateguje ter z nogami ob tla tepta. Vse to kretanje mu prizadeva mnogo truda, da cel6 bolečine mu napravlja: on diha težko, in pot lije z njegovega obraza. Na enkrat pa otrpne, v prsih nabere sape, čelo nagrbanči, pretegne se ter raztegne proti sebi krčevito sklenene roke, ter še drži vedno v njih vrvico ... in v nepopisljivo žalost Fabijevo oprosti se počasi Mucijeva glava naslonjala ter se nagne za rokami Malajca .... Malajec jih razklene in Mucijeva glava pade zopet težko nazaj; Malajec dvigne zopet svoji roki, in to tudi poslušna glava stori. Tenma tekočina v čašah zakipi; čaše pa zazvene tankim glasom, a mednobarvne kače se začno okoli vsake čaše valovito gibati. Tedaj pa stopi Malajec stopinjo naprej, vzdigne visoko obrvi ter jih raztegne do očesa, svojo glavo pa nasloni na 'Mucija .... in trepalnice mrtveca zatrepečejo, odpro se neravno in pokazale so se zenice, kalne kakor svinec. Od velike zmage, od radosti, da skoro zlobne radosti, zasveti se lice Malajčevo; on raztegne široko svoje ustne, in iz glo-bočine grla zasliši se s trudom počasno cviljenje . . . Ustne Mucijeve se odpro, in slabo stokanje za drhti na njih v odgovor temu nečloveškemu glasu. Sedaj se pa Fabij ne more več vzdržavati; dozdeva se mu, da je na-vzočen pri kakšnem zaklinjanji duhov. On zakriči ter beži domu, hitro domu, šepetajoč molitve in križaje se. XIII. Tri ure pozneje naznani Antonio svojemu gospodu, da je vse gotovo, da so vse reči naložene in da se Mucij pripravlja na odhod. Ni besede ue odgovori Fabij svojemu slugi, ampak gre na terrasso, od koder se je videlo na pavillon. Nekoliko tovornih konj je stalo pred njim; pred stopnjice pa so pripeljali mogočnega žrebca, vranca, s širokim sedlom, na kterem sta lahko dva sedela. Tam so že razoglavi stali sluge, oboroženi spremljevalci. Vrata pavillonova so se odprla, in z nova odet z navadno obleko, podprt na Malajca prikazal se je Mucij. Njegovo lice je bilo mrtvo; roke so mu visele kakor mrtvecu; — no on je stopal, — da prestopal je z nogami, in posajen na konja, držal se je naprej ter okoli tipajčč našel uzdo. Malajec mu je del nogi v stremena, skočil od zadi na sedlo in z roko držal njegov život, — in vsa truma se je vzdignola. Konji so šli stopinjo za stopinjo in ko so upognoli za hišo, zdelo se je Fabiju, da ste se na Mucijevem obrazu zabliskali dve beli pegi . . . Ni li on obrnol proti njemu svojih očij? — Edin Malajec se mu je priklonil . . . zasmehljivo, kakor po navadi. Je-li vse to videla Valerija? Njene oknice (Jalousien) so bile zaprte; no mogoče je, ona je stala za njimi. XIV. K obedu je prišla Valerija v obednico ter je bila jako tiha in laskava; vendar pa je še tožila, da je trudna. Nemira pa nisi zapazil na njej niti prejšnje osupnenosti in tajnega strahu. Ko se je pa Fabij drugi dan po Mucijevem odhodu z nova poprijel portreta, našel je na njenih črtah čisto izraženje, hipno zatemnenje, kterega se je tako prestrašil . . . Čopič pa je bežal lahko in verno po platnu. Soproga sta živela zopet prejšnje življenje. Mucij je izginol za oba, kakor da ga ni nikdar bilo. I Fabij i Valerija sta se dogovorila točno, da se ga ne spomnita ni z eno besedo več, in nista tudi pozvedavala za njegovo poznejšo osodo. Ostala je tako vsem tajna. Mucij je izginol v resnici ter šel po svetu. Nekega dne pa se spomni Fabij, da mora Valeriji povedati vse, kar se je godilo isto osodepolno noč . . . ona je menda uganola njegov namen ter sapo na-se držala, z očmi pa je za-mežala točno pričakovaje udarec . . . Fabij pa jej je razložil, da ni bil njej udarec namenjen. Nekega krasnega jesenskega dne je končal Fabij podobo svoje Cecilije; Valerija je sedela pri orgijah in njeni prsti so brodili po klaviaturi . . . A na enkrat, proti njenej volji, zadoni pod njenimi rokami ta pesen zma-gonosne ljubezni, ktero je nekdaj igral Mucij. — Ta trenotek pa, prvič kar je omožena, začuti že notri v sebi trepet novega življenja, ki se bode še le rodilo . . . Ona se je zganola ter vstala . . . Kaj je to pomenilo? Ni li že . . . S to besedo se končuje rokopis. S. Spaskoje Lutovinovo, meseca junija, 1881. Prošnje. Napotijo k Bogu možje se trije, Da dar izprosili pri njem bi za se. Mož prvi oj bil je ošaben German, Mož drugi pa nekdaj slaven Roman. Za njima še sosed molče prikrevsa, Ne upa si skoro pred prestol Boga. „Kot listja in trave ustvaril si nas, Podaril jezika najslajšega kras, Dovoli, da vtihne, kar našega ni, Jezikov se narod naš težko uči." Tako govoriči ošaben German, Smehlja se, dobrika in mane si dlan. „Vse veke že prvi oj bil je naš rod, Enejev pripeljal ga semkaj je brod. Pridrla od severja pa je druhal, Jemala mu vedno, kar ti si mu dal. O reši nas zlega, pa vero nam daj Edino, ki zmešal jo Luter nekdaj." Tako tam zaplaka zaupno Roman, Se križa, priklanja Bogu udan. Obljubil je stvarnik možema pomoč, Odpustil potem ju smehljaje rekoč: »Drag vedno si bil mi Tevtonije sin, Jaz ščitil te bodem, rod južnih planin." Čul sosed je tretji besede lepe, Povzdignol svoj glas še proseč je kleče. „Gospod vsemogočni, ozri se v obraz Trpinov največjih na zemlji tu nas! Ne prosimo slave te širne zemlje, Oj radi mi klanjamo sužne glave, Le matere naše besedo sveto Zaščiti nam ti in ohrani zvesto! Ne pusti, da tujstva silna nam strast Edino še to zaničuje nam last!" Ni znano, kaj rekel je stvarnik potem, Solze da ši brisal prošnik je, to vem. In vračal smehljaje Roman se, German; Za njima otožen krevsal je — Slovan. Labud. Na linah temnega grada Kar meč jekleni raz line Grajščak je stal sloveč, Prodere mu srce; Bliščala mu v solnci čelada, V jezera ob gradu globine In silen v roci meč. Pa pahne hčer temne. Pod gradom junak je vodil Labud zdaj beli v valovih Pa vitko grajsko hčer, Vesla tam dan na dan, Zaklel se je, da bo hodjl Molčeč kakor ob bregovih Jo čakat sem zvečer. Iskal bi leka ran. Ob bregu temnega grada Videti davno ni; Pravljica le večno mlada Ga danes še slavi. Rokovnjaška ljubica. Povest. Spisal Anton Koder. I. Na Palovčah v zagorskej vasi kamniškega okraja je bil strašen dan. Na vse zgodaj je jelo goreti pri Basaji, in ogenj se je ustavil še le pri zadnjej hiši. Ljudje so gasili, da jim je kapljala od vsakega lasti kaplja in so se jim oči rudile. Pa pomagalo ni nič. Vse je bilo uničeno. In kaj se pravi to, ve le oni, ki pozna kmetijska poslopja meseca septembra. Tedaj ima kmetič pod slamnato streho vse svoje premoženje, živež zž-se in za živino. Zaradi tega so molili kmetje, žene in otroci med gašenjem; ko pa so videli, da je vse zastonj, kleli so, vili z rokami in obupovali. Sredi vasi na kamenu poleg ceste pa je sedela tedaj ženska. "Suha je bila kakor drenov klin, grda kakor pust na pratiki in govorila je čudno mešanico sama s seboj, nekov jezik rokovnjaški, ciganski ali kali. Nerazumljivo pa je bilo posebno to, da je pogorelo le pol koče Srakarjeve, kjer je bivala Olšpeta. Srakarjeva, ta naša znanka, akoravno je bilo že vse v plamenu. To je jezilo Palovčane, ker so bili vsi brez strehe, ta grda babnica rokovnjaška pa ne. Ko so ugibali potem, kdo bi bil pravi zažigalec Basajev, — kajti tam se je vnel ogenj, — položi postaran kmetič golorok in razoglav in z obezanim in opečenim hrbtiščem prst na brezzoba usta in jeclja: „Rokovnjači rokovnjaški so nam storili hudo, le verjamite! Maščevati so se hoteli nad „rihtarjem", tako so zvali tedaj župane, „ker jim je dobro na pete stopal in baje isto noč Srakarja, ki je bil tudi skriven rokovnjač, potolkel." „Res je, tako je, nič drugače ni. Rokovnjaštvo nam je krivo ognja," oglasi se v tem hipu mnogo grl. Med tem se dvigne ženska, ki je prej na kamenu ob cesti sedela, stisne krčevito pesti in zdirja proti možakarjem. Ondi se ustavi in kriči: „Prav vam je, prav. Moža mojega, Francija ste ubili, ki je bil lepši, kakor vi kavke lačne! Vi pravite, da je bil rokovnjač, pa ni bil. Pošten je bil, koše je pletel in oglje je nosil tam iz Črnega grabna v Kamnik ter meso in drugo potrebščino iz mesta gospodom v Stranje in tiodič." Kmetje se spogledajo pri teh besedah. Nekaj časa molče kakor preplašeni čudne ženske, o kterej niso vedeli prav, ali je zlobna, ali nora. A zdajci se čuje zopet glas iz sredine: „Coprnica je, rokovnjaška je ona in njena Reza, Ubijte jo, v ogenj jo vrzite!" In predno so se možakarji prepričali, kdo je te besede kakor vsem iz srca govoril, vzkliknejo vsi: „Res je, coprniea je, ubijrno jo!" V tem trenotku plane izmed množice Jesenovec, knštrav, raztrgan in pri gašenji ranjen kmet, da mu je tekla kri po obrazu, zgrabi žensko za sive, razmršene lase, dvigne jo kakor mačko v zrak ter jo zavihti potčm na bližnje pogorišče, kjer se je še dvigal plamen iz kupa žrjavice. Nepopisljiv smeh in ploskanje okoli stoječih sledi temu dejanju. V tem trenotku se pokaže tudi plamen na mestu, kamor je padla ženska ; kajti njena obleka se je vnela. Strašen tuljenju enak krik se čuje. Še kaka dva pota se dvigne starka, a blizu stoječi kmet jo sune nazaj v žrjavico, kjer obleži in se ne gane več. Med tem se čuje sem po vasi tek in ženski krik: „Mati, oh moja mati!" Kmetje se ozrejo in zagledavši sedemnajstletno deklico, obupano in jokajočo, obrnejo se v stran, kakor da bi je ne poznali. A dekle prerije njihovo vrsto in ozrši se na bližnje pogorišče vzklikne: „Mati, oh mati! Ali čujete, ali ste mrtvi?" plane v ogenj ter jo hoče odnesti iz žrjavice. Krohot in klici se čujejo: „Pusti jo coprnico, naj zgori in še ti povrh nje, ki nisi nič boljša!" Krepek, lep mladeneč, ki se je bil med tem pridružil možakom ne vedoč, kaj se tu vrši, udari zdajci s pestjo starca v obraz, ki je izgovoril prvi poslednje besede, da se mu kri polije iz ust. Potem skoči na pogorišče in dvigne z eno roko bledo, že gorečo deklico, z drugo mrtvo mater, ter ju položi na travo ob cesti. „ Šimen, pusti me umreti poleg matere!" ječi deklica in se skuša rešitelju izviti iz rok, ki gasi njeno gorečo obleko. A on je ne posluša. Mater, ki je bila že mrtva, pusti na mestu, hčer pa odnese v bližnjo zidano hišo. „Ali si videl, Basaj, kako tvoj Šimen rokovnjače rešuje in v tvojo hišo vkvartira ?" ogovarjajo, šaleč se, kmetje potem od jeze in sramote bledega rihtarja Basaja in se razidejo pustivši mrtvo Srakarico na mestu. II. Pozno je bilo isti večer. Basajev Šimen je sedel ob hrastovej mizi ter upiral glavo, raz ktere so se vsipavali črni, dolgi kodri na žulavo pest. Pri peči njemu nasproti je ležala Srakarjeva Beza, Več potov zapored jo je vprašal, kako jej je, a dobival je le nerazumljive odgovore. Iz takove nevolje ga zdrami krepka moška roka, ki ga skozi ubito okno za ramo potrese. Razjarjen se obrne proti strani, od koder je roka molela, ter jo zgrabi kakor v maščevanje. A poslednjega ni bilo potreba. Ogledoval je le nekaj časa sreberen prstan na njenem mazinci, težek in priprosto vlit, in ko je našel na njem nekaj, kar mu je bilo po volji, spustil je zopet roko. Šepetanje se je culo potem in dozdevalo se je, kakor da bi prišlec Šimna za neko dejanje prigovarjal in mu pogum dajal. Med tem se odslonijo ogorela hišna vrata, Basaj Šimnov oče vstopi. Sina ne pozdravi. Le ko najde bolnico pri peči, reče: „Kaj hoče ta tu ? Oduesi jo, kamor hočeš! Saj se bratiš z rokovnjači, oni jo naj zdravijo." Sin molči nekaj časa, potem pa udari z desnico, na ktere mazinec je bil med tem, ko je s tujcem pri oknu govoril, nataknol težek sreberen prstan, ob mizo, da se jamica utisne v njo, in pravi: „Vi in vaši znanci ste krivi njenega gorja, vi jo zdravite zdaj!" Med tem ko je sin jeznorito te besede govoril, primaknol se je oče bližje omizju, planol kakor mačka na plen po sinovej desnici, skušal mu izviti prstan raz mazinca ter kričal: „Rokovnjač, od kod imaš ta prstan, rokovnjaško znamenje ?" Sin ne odgovori. Kvišku plane, z vso silo desnico strese, da omahne oče, ki se je nje z obema rokama držal, na tla. Potem odide preplašen. Drugo jutro se pripelje cesarska komisija iz Kamnika ogledovat pogorišče in preiskavat, kdo je zakrivil Srakaričino smrt. A čudno, nikjer ni bilo najti njenega trupla. Le njeno desno, na pol sežgano roko so našli Palovčanje nabito na Basajevih durih in se je prestrašili. Isto noč je izginola tudi nezavestna Reza iz hiše, da nihče ni vedel kako in kdaj. III. Bilo je leto pozneje, a kakovo leto! Palovčanje so skoro obupali. Noč in dan niso imeli miru pred rokovnjači ali Bog vedi pred kom. Sežgana roka stare Srakarice na Basajevih durih je bila začetek nesreče. Že tretjo noč potem je bil ukraden najlepši konj iz hleva, in zopet drugo, tretjo noč so mu bili odneseni mladi prašiči. Tako je šlo od hiše do hiše. Tu je zmanjkalo krave, tam vola, drugod telice itd. Najhujše se je godilo Jesenovcu, istemu, ki je bil staro Srakarico v ogenj vrgel. Dobil je namreč mnogo pisem, v kterih se je zahtevalo od njega, ker je bil premožen, da naj tisoč goldinarjev prinese na zaznamovano mesto, ako ne, izgubi glavo. Spočetka se je Jesenovec bal takovih strašil, a naposled se jih je bil privadil in zopet sam od doma hodil. Poleten večer o svetem Jakobu je sam s pastirjem ob gozdu četrt ure od doma za ajdo oral. Ko se je vračal domu skozi gozd, bil je hipoma od zadej napaden, zavezale so se mu oči, posadil ga je nekdo na lastno kobilico in odjahal z njim kakor blisk v gozd. Ves trud, da bi se rešil neprostovoljnega jahanja, bil je zastonj. Drugi dan je prišlo zopet k Jesenovčevim pismo, v kterem se je zahtevalo tisoč goldinarjev za njegovo svobodo. A denar se ni odposlal, pač pa se je vrnol Jesenovec sam črez mesec dnij. A kakov je bil! Suh kakor smrt in ves raztepen. Posrečilo se mu je uiti rokovnjaškemu zaporu tam nekje v kamniškem gozdu. Neki dan se je nenadoma vrnola tudi Srakarjeva Reza na Palovče. Ker jej ni bil nihče sezidal pogorele bajte, ni imela doma, ni živega človeka. Šla je k Basajevim in je dejala: „Tu pri vas ostanem, sina nimate, dela pa dovolj." Stari Basaj je sicer skrivaje klel zaradi tega, a od praga je ni gonil iz strahu pred rokovnjači. češ, ona je z njimi v zvezi. Ko so se vaške ženice zopet polagoma privadile nekdanje znanke, popraševale so jo: „Reza, kje pa si bila vse leto?" Hudo je bilo Rezi v takih trenotkih , da je vselej zajokala in pristavila: „Vi menite, da sem bila pri rokovnjačih, pa ni res. Zavedela sem se po istem ognji neko jutro v samotnej hiši v Sidroži, vidite, tam gori je pod kamniškimi planinami. Hudo sem zbolela potem, pol leta nisem mogla na noge. Akoravno nisem delala, prašal me ni nihče, kdo bode plačal postrežbo?" Več ni hotela povedati. In ko so napeljavale ženice govor na Basajevega Šimna, ki jo je smrti rešil, posilil jo je zopet jok in pristavila je: „Zakaj me ni pustil zgoreti tedaj, saj umrla bi bila, predno bi ga bila spoznala — kdo je, zdaj pa," — vsega stavka ni izgovorila. Solze so jo zopet zalile. Tudi stari Basaj je čul o takovem pogovoru, akoravno ni sam nikdar Reze prašal, kje je njegov Šimen. Ker je bila Reza pridna, gospodar pa star in bolehen od same jeze in žalosti zaradi rokovnjaškega sina, jel je deklico rad imeti, kakor da bi bila njegova. Kmalu potem dobi Basaj pismo, v kterem mu sin naznanja, da se vrne domu, če mu obljubi oče, da molči o zadnjih dogodbah in mu. izroči gospodarstvo ter dovoli, da vzame Srakarjevo Rezo v zakon, brez ktere ne more 011 živeti in ona ne z njim, ako se ne poboljša. Odgovor na to pismo pričakuje v Kačjem vrhu pol ure od Palovč v duplu črvi-vega hrasta. Basaj je bil baš slabe volje, ko je to pismo čital, odšel je z njim v krčmo in ga ondi pivcem kazal. Med poslednjimi je bil tudi Jesenovec. Temu se je ponovilo veselje, maščevati se nad rokovnjači. Plačal je možakarjem in fantom iz vasi dva bokala žganja ter jim šepnol: „0e imate pogum, počakajmo rokovnjače rokovnjačaste v Kačjem vrhu in jih dobro oklestimo." Storili so tako. Z nočjo vred so odšli napovedani dan na rokovnjaško prežo in se poskrili v obližji črvivega hrasta. Pozno je že bilo, blizu polnoči, in možakarji na trebuhih ležeči so že jeli dremati, ko čujejo od daleč stopinje. Kmalu spoznajo v mesečini tri krepke malharje in med njimi Basajevega Šimna. Ko se prišleci hrastu približajo, planejo možakarji kvišku, in Jesenovec, ki je bil najboljše oborožen, sproži samokres in zadene Šimna, kakor je bilo videti. A tudi rokovnjači izstrele puške. Mrtev se zvrne palovški kmet Jesenovec, ostali pa zbežč na vse strani. Pol ure pozneje je na Palovčah nekdo na Basajeve duri trkal. Ker gospodarja ni bilo > BD ; str. 128. vrsta 18. od zg. naj bo: 0 + M = R + 2, ne pa: 0 + B = M + 2; str. 168. vrsta 17. od zg. naj bo: kotangenta, ne pa: tangenta; str. 181. vrsta 13. od sp. naj bo. sin (180°—B), ne pa: sin (sin 1802—B); str. 188. vrsta 4. od zg. naj bo: ACB, ne pa: ACD; str. 198. Popravek 17. vrste str. 28. od sp. ima se glasiti: < ABB" < < CB"B, ne pa < ABB" > < CB"B. Izrekel sem o knjigi svoje mnenje po svojem prepričanji. Naj ob tej priliki izrazim še nekaj mislij. 1. Ker se iz knjige razvidi napredek v methodi, ker se knjiga učnemu načrtu učiteljišč še bolj prilega nego nemški original in ker je jezik dovolj uglajen, nadejati se je, da visoka vlada blagovoljno dovoli rabo te učne knjige. * 2. Knjiga ima v prvej vrsti služiti izobraževališčem za učitelje, služila pa bo tudi izobraževališčem za učiteljice, ako se izpusti trigono-metrija in tu pa tam še kaka manj važna stvar. Učiteljem srednjih šol bi stregla glede terminologije in jezika sploh v prvih šestih razredih, glede vsebine in strogega dokazovanja pa seveda ne ugaja popolnoma naučnim načrtom niti nižjih niti višjih razredov. 3. Ker so s to knjigo največje t. j. jezikovne overe uvedenju slovenščine v srednje šole izginole, nadejati se je, da se naše pravične prošnje glede šolstva skoro izpolnijo. Vsekako naj bi se odločujoči faktorji ne izgovarjali toliko s pomanjkanjem učnih knjig, kajti naša nemška učiteljišča, osnovana provisorično 1. 1869., definitivno 1. 1874. dobila so sedaj uvedene knjige za mathematiko (Močnikove) in fysiko (Kauerjeve) še le leta 1878. in 1879.: bila so torej blizu 9 let brez primernih učnih knjig. Isto tako je bilo še pri drugih učnih knjigah. 4. Poživljam slovensko razumništvo, naj seže po knjigi in se samo seznani s sposobnostjo slovenskega jezika. Uverjen sem, da tudi tisti, ki so o njej dvomili, odloživši knjigo ne bodo dvomili več. Posebno še priporočam knjigo vsem učiteljem narodnih šol, ker jim bo, kedar se z oblikoslovjem pečajo, njena methoda in terminologija delo pospeševala. 5. Tej knjigi glavna podlaga bila je, kakor že rečeno, dotična nemška, spisana po slavnem dr. Fr. vit. Močnik-u, možu slovenskega rodu. Njegovih velikih zaslug za šolsko literaturo nemško ne more nikdo tajiti, kajti največje odlikovanje zš-nj je, da so njegove mathematične knjige po srednjih šolah uvedene okoli 30 let. — Zakaj pač jaz o tem govorim? — Zat6 ker smo mi Slovenci od nekdaj prav marljivo polnili tujčeve kašte, svoje pa smo puščali — prazne. Konečno je g. pisatelju in vsem, ki so na ta ali oni način pripo-magali, izreči iskrena zahvala za vztrajni trud, s kterim so šolsko literaturo slovensko za preimeniten komad pomnožili. Posebna hvala še gre slavnej „Matici slovenski", ki je dala knjigo na svetlo. S tem pospešuje ona duševne napore Slovencev bolj nego s sto italijanskimi slovnicami ali malovažnimi prevodi. Da bi le tako napredovala ter postala res „matica", ki bi zbirala okoli sebe vse delujoče moči ter njih delovanje organizovala po zdravih načelih v duševni prospeh naroda slovenskega! Fr. Hauptman. * Naučno ministerstvo je to knjigo kakor tudi Soniatologijo (spisano od Woldficha — poslov, od Fr. Erjavca) kot učni knjigi za srednje šole potrdilo. Ured. Drobnosti. Knez Medo Pueič. V staroslavnem Dubrovniku rodil se je 1. 1821. iz imenitne obitelji Medo Pueič, knez Zagorski, srbski književnik in rodoljub, ki je 3. jul. t. 1. v svojem rojstnem mestu umrl. Kakor vsi mladi Dalruatinci šel je tudi Medo Pueič v Benetke na gjmnasijo in potem v Paduo na vseučilišče. Tukaj se je spoznal s slavnim češkim pesnikom J. Kollarjein. Leto 1843. najde Puciča na Dunaji; tu se je spoznal z vojvodo Karolom Ljudevitom od Lucce ter se mu tako priljubil, da ga je ta svojim komornikom imenoval. Na Dunaji je preložil kraljedvorski rokopis in Gunduličev epos Osman na italijanski jezik in marljivo dopisoval v Gajevo „Danicou in v „Zoro dalmatinsko" ; a 1. 1848. je izdal v Zagrebu svoje pesni z naslovom „Talijanke". Po letu 1849. se je vrnol v Dubrovnik in začel tam z Matijo Banom in Avgustom Kaznačičem izdajati letnik ^Dubrovnik, cvijet, narodnog knjižtva". Ta časopis se je posebno po tem odlikoval, ker so se sprejemali va-nj samo dovršeni proizvodi, ki še dandanes niso svoje literarne vrednosti izgubili. Pueič sam je pisal za ta'list književnozgodovinske razprave (o Bueroviči, Buniči itd.), članke iz državne povestniee (Statut beneški) ter prelagal slavne pesnike, kakor Mickieviča, Puškina, Homerja, Berangerja in druge. Zalibože je že ponehal ta list 1. 1851. izhajati. Od tega časa je jel Pueič potovati po Evropi, ali ipak še vedno literarno delal. V Zadru je izdal 1. 1856. prevod Platonovega Symposiona, a 1. 1858. v Belem Gradu preimenitne „Srpske spomenike od 1395—1433". To so dopisi dubrovniške republike s srbskimi vladarji tiste dobe. — Italijanom je preložil 1. 1860. Mickievičevo razpravo o srbskih narodnih pesnih in prelepo delo Bodjanskega „o slovanskem narodnem pesništvu. — Ko se je začela srbsko-hrvatska književnost zopet lepše razcvetati, izdal je Pueič 1. 1862. v Karlovci zbirko svojih pesnij z naslovom „Pijesni", a 1. 1863. epsko-lyriško pesen „Cvijeta" iz zadnje dobe dubrovniške republike. Leta 1873. je postal odgojitelj srbskega kralja Milana, a ko se je ta polnoletnim proglasil, odpotoval je Pueič v Pariz. L. 1876. izšle so v Pančevu zbrane njegovi pesni, a do zadnjega časa svojega življenja se je pečal s prelaganjem Homerja. Pesniško njegovo delovanje je opisal A. Š e n o a (Vienac VII. 359.) tako karakteristično, da se mi umestno vidi, tu njegove besede navesti. „Medo Pueič je vrlo zanimiv pojav u našem literarnom svietu. U najnovijem našem književnom pokretu, za dobu ilirsku opažuju se s prvine dvie glavne struje. Dočim je jedna strana pjesnika smatrala oponašanje starih Dubrovčana savršenim pjesničtvom, sliedila je druga samo narodne pjesme, zaziruci od uinjelne forme. Heelo se genija Mažuraničeva, da preliepo spoji ova dva kontrasta. U z njega digoše se, dakako u svojoj struei, Preradovič, Trnski, Blažek, Niemčič, Vraz učeči strane literature, otresav se stare manire. Medo Pueič, premda Dubrovčanin, osobit poznavalac starine dubrovačke, nije sliedio starih pjesnika rodnoga si grada, več je učio pjesnike Talijane, Poljake, Ruse, Niemce, Dubrovčane i narodne pjesme; i s toga su plodovi njegove vile samovikle — osobito u liriei nježni: puni osječaja. Tko pročita njegove sonete i druge pjesme, na pr. Pašinieu, uvjerit če se o tom; a i Cvijeta ima krasnih liričkih momenata. Odiseju prevodi Pueič desetercem narodnih junačkih pjesama, jer misli da je to pravi lik eposa u našem jeziku. Sastavci mu iz književne poviesti osobito su poučni. Nije to samo izključiva analiza ovoga ili onoga pisca, več ima tu podataka iz kulture, državne poviesti, iz obiteljskoga života prošlih vjekova tako, da se našima očima prikazuje živa slika dobe i čovjeka, koja nam ujedno tumači i njegova djela. A upravo tim pravcem idu svi literarni povjestnici novijega doba. Izim toga služi Medo Pueič primjerom, koliko da se čovjek beletrista baviti mora učenjem obče svjetske literature, jer samostalno razmatranje tudjih uzora najboljom je ponukom za vlastiti, savršeni rad, najbolji liek od površnosti i plitkosti. A knez Pucič u istini je čovjek vještak občoj literaturi, čovjek u svojoj struei naobražen, kakovih malo imade u našem narodu." A srbski aesthetik S. V. Popovič v svojej razpravi „Naša novija lirika" (Letopis matice srpske. Knjiga 129.) veli o njem: „Medo Pucič stoji svojim prvim pevanjem na razredju medju romantikoin i narodnom poezijom. Velika mu je zasluga, što naginje odlučno narodnomu pravcu, te je tako predhodnik Branku i Njegošu. Pevanje je njegovo natopljemo jedrim čuvstvom a smeli polet misli izdaje pjesnika kano čovjeka, koji stoji na višini današnjeg obrazovanja." V politiki je bil Pucič zagovornik jugoslovanske, Hrvatom toli sovražne uzajemnosti. Vodstvo pa bi naj imel narod srbski, kajti Pucič je mislil, da bi Hrvatje za to ne bili sposobni ni materijalno ni duševno. To misel je izrazil v prelepej domoljubnej pesni, ktere zvršetek naj tu ponavljamo: Fizika za nižje gimnazije, realke in učiteljišča. Spisal in založil Jakob Čebul ar, c. k. višje realke profesor v Gorici. V Gorici natisnila Hilarijanska tiskarna. 1882. Str. 90 v 8° po 80 nov. II. del pride v teku 1. tečaja bodočega šolskega leta na svetlo. Prilično več o tej učnej knjigi. — Aritmetika za nižje gimnazije. Spisal dr. Fr. vitez Močnik. Po 26. natisku poslovenil J. Cele s t in a. I. del. V Ljubljani tiskala in založila Ig. pl. Kleinmajr in Fed. Bamberg. 1882. Str. 191 v 8° po 1 gld. 10 kr. — Sovraštvo med bratoma. Igra v dveh dejanjih spisal Josip Gecelj. V Zagrebu. Tiskarna „Narodnih novin" 1882. .Str. 37 v 8°. Velja 35 n. Posvečena je dr. Josipu Fonu, primariju javne bolnice v Zagrebu, in 10 °/0 je odmenjenih v korist „Narodnega doma" v Ljubljani. — Ta igra ni izvirno slovenska, kakor bi se po napisu sodilo, temveč francoska; 1. 1870. je bila v „Alte & Neue Welt" v nemškem prevodu natisnena, a od tod sta jo preložila gg. Skuhala (J. S. Gombarov) in Gecelj. M. M. Anastasius Griin's Lehrer und Freund der slovenische Dichter France Preschiren als deutscher Poet. Biographisch-litterarische Studie von P. v. Radie s. Leipzig. Verlag von J. H. Webel. 1882. S. 28. 8°. Velja 24 nov. - Ta knjižica je osobito zaradi tega pomena vredna, ker nam podaje pesni, ktere je Prešeren izvirno v nemščini pisal ali jih pa v nemščino sam prevedel. — Devet sonetov je izvirno nemških, 8 pesnij (med njimi 3 sonetje) je v nemščino prevedenih. — Šala i satira od Abukazema. Sveska treča. U Novoin sadu 1882. Izdanje knjizare Luke Jociča i druga. Str. 79 v 8° po 40 nov. — Tako se imenuje zbirka „šal in satir", ktere izdajo knjigarna Luke Jociča. Vsak tretji mesec ima priti po eden zvezek (a po 40 n.) na svetlo z illustracijami in posebnim sodržajem. — Russkaja biblioteka. Tomt XXXXII. Str. 39 v mal. 8° po 48 nov. V Lipskem izdaje Wolfgang Gerhard zbirko ruskih novel, romanov itd. Zvezek 42. obsega: „Pesni> toržestvujuštej ljubvi" od Turgeneva, ktere novele slovenski prevod v tem listu končujemo. Primerjajoč slovenski prevod z ruskim originalom nauči se lahko vsakdo v kratkem ruskega jezika. —■ Šton' otac bez sina; A bez Bugara Srbin? Što bez otca sin. Što če Bugar bez Srbina? Što i brat bez brata! A bez Srbina Hrvat? Što bez brata brat. Što če Srbin bez Hrvata? Šta če Kranjac bez njih troje? Što i svoj bez svoje! A bez Kranjca njihov broj ? Što bez svoje svoj. Samo kada svi četvero Jedilu sviju horo, Tek onda smo jedan rod, Slovinski narod! M. Malovrh. Slovenske dače. V »Kresu" (I., 570) se je omenjala posebna slovenska poljska mera (hoba sclavanica, mansus sclavonicus), ktero še v 13. stoletji po že ponemčenih pokrajinah nahajamo. Tej posebnej poljskej meri slovenskej odgovarja posebna slovenska dača, o kterej govorite dve solnograški listini, pisani med 1. 1041. in 1060. (Nachrichten vom zustande der gegend und stadt Juvavia. Salzburg 1784. Anhang pag. 251, nuni. XIV. et XV.t Posestnik Waltfried pogodi se namreč s solnograškim škofom, da ga oprosti kanoničnega davka (decimatio), kterega je plačeval „de prediis suis Chrovvata et Runa et de vineis suis ad Hengista" proti temu, da mu da »predium quod iusta sulpam habuit in loco Chappella dieto", ter da plača od vinogradov „tres situlas vini", od omenjenih pristav pa »solitam deeimam, quam ante secundum c o n s v e t u-d i li eni sel a vo rum dederat". Listina štev. XV. se tudi ozira na Koroško, ter govori o »catholica decimatio" v nasprotji s »solita decima, quam ante dederat". Obe listini objavlja v nemškej prestavi tudi Ankershofen (Handbucli der Geschichte von Kiirnten I., 2, Regesten und urkunden der IV. periode. 12). Druga slovenska dača se omenja pod imenom: poklon (tudipogklon) v »Gesammt-urbar des bisthums Freising fiir die oesterr. Lande" (1291—1318) [Zahn: Codex diplo-maticus Austriaco frisingensis III, 189, 194, 197 . . .). To dačo so dajali podložniki brizinskega samostana na njegovih posestvih po Gorenjskem, eo anno, quo dantur porci pro iure aduocacie domino terre . . . Est autem poklon tale (ms) quod dno huberii tenentur dare frisehingum vel XVI denarios veteres si o vem habere non possent . . .". Še eno, zavoljo slovenske besede zanimivo dačo naj omenim, ki se tudi v omenjenem brizinskem urbariji za Gorenjsko omenja. »Item inter Nativitatem domini et festum beati Martini quilibet huberius solvit pro jaitreht t.res mensuras, VIII panes pogaetzen et vnum zumuz." Pogača se še v oblikah: »pogaetsschen" in »pogesehen" omenja. Bili so to časi, v kterih je Slovenec bil rob tujih gospodov, časi, ktere izvrstno karakterizujejo besede Krempl-ove: »Slovenec je kravo držal, gospodska pa so njo dojili" (Dogodivšine štaj. zem. stran 107.). J. B. Frana Malovašiča do sedaj neizdan in baje neznan spis hrani arkiv dramatiškega društva v Ljubljani. Ker prof. J. Mam v svojem Jezičniku (XIX. 20—33) o tem rokopisi ničesar ne poroča, mislim, da je umestno povedati o njem nekoliko besed. Naslov rokopisu je ta: »Stiska. Vesela igra v enim djanju. Iz nemške »Die Brand-schatzung" von Kotzebue. Prevčl Prostolav Milko. V Ljubljani 1840. (Druck-Exemplar.)" — 4U 48. — Dramatično društvo dobilo je ta rokopis po dr. J. Bleiweisu, ki-je sam na-nj zapisal notico: »Iz zbirke gledišč, odbora 1849. leta". — Druga zanimiva beležka naslovnega lista slove: »Malavašič po naročilu Smoletovem" t. j.: Malovašič preložil je to igro po naročilu Andreja Smoleta. — Malovašič spisal je svojemu prevodu nemške te igre predgovor, v kterem poudarja znamenitost dramatike sploh, opisuje nje dotedanji razvoj v Slovencih in se naposled poteza za Gajev pravopis, v kterem je preloga pisana. M. Malovrh. Listnica uredništva: Gregorčičevim kritikom odgovor in pouk (!). V Ljubljani 1882. — Najnovejši plod tiste zloglasne pisačje svojati ljubljanske, ktera rabi cepec in pest, ker drugih dokazil ne zmore. S takimi stekliši pametna beseda ni mogoča in oskrunil bi pisateljsko svojo čast, kdor bi se toliko spozabil, da bi se s tako neotesano druhaljo hotel puliti. Dobro jim bilo pisačem tega pamfleta v družbi Spectabilisa (lucus a non lucendo), Bolhoberja (nomen omen) in drugih takih Hanswurstov naše literature. Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.